..Svetišče je bilo zgrajeno tako, da so ga lahko Izraelci razstavili in vzeli s seboj na vseh potovanjih. Zato je bilo majhno, dolgo nič več kakor sedemnajst metrov, široko nekaj čez pet metrov in prav toliko visoko. Pa vendar je bila to veličastna stavba. Les, ki so ga uporabili za gradnjo in njeno pohištvo, je bil akacijev, ki je bil manj nagnjen k razpadanju od drugih na Sinaju razpoložljivih vrst lesa. Stene so sestavljale pokonci postavljene deske, okovane s srebrom, podpirali pa so jih trdni stebri in povezani drogovi. Vse to je bilo prevlečeno z zlatom, kar je dajalo stavbi videz, da je narejena iz čvrstega zlata. Streha je bila oblikovana iz štirih slojev pregrinjal, notranji je bil iz "iz sukane tenčice in višnjevega in zagorelordečega blaga in karmezina, s kerubi umetno pretkane", (2 Moj 36,8) drugi trije pa so bili iz kozje dlake, rdeče ovnove kože in jazbečeve kože. Bili so razporejeni tako, da so dajali popolno zaščito.

Stavba je bila razdeljena v dva oddelka z bogato okrašeno zaveso ali zagrinjalom, ki je bilo obešeno na štirih z zlatom prevlečenih stebrih. Podobno zagrinjalo je zapiralo vhod v prvi oddelek. To je bilo kakor notranje zagrinjalo, ki je oblikovalo strop, iz najlepših barv, karmezina, zagorelordeče in višnjeve, s sukano tenčico pa sta bila vtkana keruba. Predstavljala sta angelske čete, ki so povezane z delom nebeškega svetišča in so služabni duhovi Božjemu ljudstvu na zemlji.

Sveti šotor je bil obdan z odprtim prostorom, imenovanim dvorišče, ki ga je obdajal zastor ali zavesa iz fine lanene preje, nataknjena na bronaste stebre. Vhod v ta prostor je bil z vzhodne strani. Zastrt je bil z zaveso iz dragocenih snovi in zelo lepe izdelave, čeprav manj lepo kakor je bila tista v svetišču. Ker so bili zastori dvorišča samo pol toliko visoki kakor stene svetišča, so ljudje lahko jasno videli stavbo od zunaj. Na dvorišču in blizu vhoda je stal bronast oltar za žgalne daritve. Na njem so bile darovane vse žgalne daritve Gospodu, po rogovih oltarja pa je bila poškropljena spravna kri. Med vrati in oltarjem svetišča je stal umivalnik prav tako iz brona. Naredili so ga iz ogledal, ki so jih prostovoljno darovale Izraelke. V njem so si duhovniki umili svoje roke in noge, kadar koli/347/ so se namenili v svete prostore ali pa so se približali oltarju, da bi darovali žgalne daritve Gospodu.

V prvem oddelku ali svetem so stali miza s kruhi obličja, svečnik in kadilni oltar. Miza s kruhi obličja je stala na severu. Prevlečena je bila s čistim zlatom in okrašena z zlatim vencem. Nanjo so duhovniki vsako soboto postavili dvanajst hlebcev, razporejenih v dva kupa in posipanih s kadilom. Odstranjene hlebce so šteli za svete in so jih morali pojesti duhovniki. Na jugu je stal sedemkraki svečnik s sedmimi svetilnicami. Njegovi kraki so bili okrašeni z izredno lepo izdelanimi cvetovi, podobnimi lilijam, svečnik pa je bil narejen iz enega kosa čistega zlata. Ker v svetišču ni bilo oken, nikoli niso pogasnili vseh svetilnic naenkrat, temveč so dan za dnem dajale svojo svetlobo. Tik pred zagrinjalom, ki je ločevalo sveto od najsvetejšega in neposredne Božje navzočnosti, je stal zlat kadilni oltar. Na tem oltarju je moral duhovnik vsako jutro in večer zažgati kadilo, njegove rogove so poškropili s krvjo daritve za greh in s krvjo na veliki dan sprave. Ogenj na tem oltarju je zanetil sam Bog in so ga sveto čuvali. Dan in noč je sveto kadilo širilo svojo vonjavo po svetih oddelkih in daleč okoli svetišča.

Za notranjim zagrinjalom je bilo najsvetejše, kjer so se opravljale simbolične službe sprave in posredovanja. Te so bile vezni člen med nebesi in zemljo. V tem oddelku je bila skrinja, zaboj iz akacijevega lesa, znotraj in zunaj obložena z zlatom, z zlatim vencem na vrhu. Bila je narejena, da bi se v njej shranili kamniti plošči, na kateri je sam Bog napisal deset zapovedi. Zato so jo poimenovali skrinja Božjega pričevanja ali skrinja zaveze, saj je bilo deset zapovedi osnova zaveze, ki je bila sklenjena med Bogom in Izraelom.

Pokrov svete skrinje je bil imenovan prestol milosti. Narejen je bil iz enega kosa čvrstega zlata, nad katerim sta se dvigala dva keruba in sta stala vsak na enem koncu. Ena perut vsakega angela se je razprostirala navzgor, druga pa je pokrivala telo (glej Ezek 1,11) v znak spoštovanja in ponižnosti. Položaj kerubov, ki sta bila z obrazi obrnjena/348/ drug proti drugemu in sta spoštljivo gledala navzdol proti skrinji, je predstavljal spoštovanje, s katerim nebeške čete gledajo na Božji zakon, in njihovo zanimanje za načrt odrešitve.

Nad prestolom milosti je bila šekina,...
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nad prestolom milosti je bila šekina, razodetje božanske navzočnosti, med keruboma pa je Bog sporočal svojo voljo. Božanska sporočila so bila včasih velikemu duhovniku sporočena z glasom iz oblaka. Včasih je padla svetloba na angela na desni strani, da bi naznanila odobravanje ali sprejemanje, ali pa je senca ali oblak počival na drugem, levem angelu, da bi pokazal neodobravanje ali zavračanje.

Božji zakon, ki je bil spravljen v skrinji, je bil veliko pravilo pravičnosti in sodbe. Zakon je razglasil smrt prestopniku, toda nad zakonom je bil milostni prestol. Na njem se je razodevala Božja navzočnost in po njem je bilo z učinkovitostjo sprave zagotovljeno odpuščanje spokorjenemu grešniku. Tako je v Kristusovem delu za naše odrešenje s svetiščno službo predstavljeno tole: "Milost in resnica se bosta srečevali, pravičnost in mir se poljubita." (Ps 85,10)

Noben jezik ne more opisati slave prizora, ki je bil predstavljen znotraj svetišča - z zlatom obite stene, ki so odsevale svetlobo z zlatih svečnikov, lesketajoče se barve bogato okrašenih zaves s svojimi sijočimi angeli, miza in kadilni oltar, ki sta se bleščala od zlata. Za drugim pregrinjalom je stala sveta skrinja s skrivnostnima keruboma in nad njo je lebdela sveta šekina, vidno razodetje Jahvejeve navzočnosti. Vse to je le bled odsev slave Božjega svetišča v nebesih, velikega središča dela za človekovo odrešitev.

Za izdelavo svetišča so potrebovali približno pol leta. Ko je bilo dokončano, je Mojzes pregledal vse delo graditeljev, ter ga primerjal z vzorcem, ki mu je bil pokazan na gori, in z ukazi, ki jih je prejel od Boga. "Kakor je bil Gospod zapovedal, tako so ga napravili; in Mojzes jih je blagoslovil." (2 Moj 39,43) Z nestrpnim zanimanjem so se Izraelove množice zbrale, da bi videle sveto stavbo. Medtem ko so s spoštljivim zadovoljstvom občudovali prizor, je oblakov steber zaplaval nad svetišče in se spustil nadenj. "In Gospodova slava je napolnila prebivališče." (2 Moj 40,34) To je bilo razodetje božanske veličastnosti in nekaj časa celo Mojzes ni/349/ mogel vstopiti. Ljudje so globoko ganjeni opazovali znamenje, da je delo njihovih rok sprejeto. Ni bilo glasnih izrazov veselja. Na vseh je počivalo svečano spoštovanje. Srčno veselje je bilo opaziti v solzah veselja in mrmrajoče so se iskreno zahvaljevali, ker se je Bog spustil, da bi prebival med njimi.

Po božanskem navodilu je bil Levijev rod določen za svetiščno službo. V prejšnjih časih je bil vsak mož duhovnik svojega doma. V Abrahamovih časih so imeli duhovništvo za od rojstva določeno pravico, ki je doletela najstarejšega sina. Zdaj pa je namesto vseh prvorojencev v Izraelu Gospod sprejel Levijev rod za delo v svetišču. S tem častnim znamenjem je pokazal, koliko je cenil njihovo zvestobo, ki so jo pokazali tako z vdanostjo njegovi službi kakor z izvrševanjem njegovih sodb, ko je Izrael odpadel ob češčenju zlatega teleta. Toda duhovniška služba je bila omejena na Aronovo družino. Samo Aronu in njegovim sinovom je bilo dovoljeno služiti pred Gospodom; drugi pripadniki rodu so bili odgovorni za svetišče in njegovo opremo. Lahko so stregli duhovnikom pri njihovi službi, niso pa smeli darovati, žgati kadila ali pa videti svetih stvari, dokler so bile nepokrite.

Skladno z njihovo dolžnostjo je bila duhovnikom določena posebna obleka. Božanski ukaz Mojzesu se je glasil: "In narede sveta oblačila Aronu, tvojemu bratu," (2 Moj 28,4) za slavo in lepoto. Oblačilo navadnega duhovnika je bilo iz belega lanenega platna in stkano iz enega kosa. Dolgo je bilo skoraj do stopal in okoli pasu je imelo bel pas, okrašen z modro, vijolično in rdečo barvo. Platnen turban ali kapa je spadala k zunanji obleki. Mojzesu je bilo ob gorečem grmu ukazano, naj sezuje obuvalo, saj je bila zemlja, kjer je stal, sveta. Prav tako duhovniki niso smeli stopiti v svetišče obuti. Drobci prahu, ki so se jih držali, bi omadeževali sveti prostor. Čevlje so morali pred vstopom v svetišče pustiti na dvorišču in si tudi umiti roke in noge, preden so služili v svetišču ali pri oltarju za žgalne daritve. Tako jim je bil nenehno pred očmi nauk, da se mora odstraniti vsa umazanija teh, ki stopijo v Božjo navzočnost.

Oblačila velikega duhovnika so bila narejena iz dragocenih snovi in čudovito izdelana, kar je ustrezalo njegovemu vzvišenemu položaju. Kot dodatek/350/ k lanenemu oblačilu navadnega duhovnika je nosil modro oblačilo prav tako stkano iz enega kosa. Rob je bil okrašen z zlatimi zvončki in modrimi, vijoličnimi in škrlatnimi granatnimi jabolki. Čez to je nosil naramnik, krajši zgornji del oblačila iz zlata, modro, vijolično, škrlatno in belo oblačilo. K temu je bil pridan lepo narejen pas enakih barv. Naramnik je bil brez rokavov in na njegovih z zlatom ozaljšanih ramenih sta bila dva oniksova kamna, na katerih so bila imena dvanajstih Izraelovih rodov.

Čez naramnik je bil dan naprsnik,........
 
     
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Čez naramnik je bil dan naprsnik, najsvetejši del od duhovniške obleke. Bil je iz iste snovi kakor naramnik. Oblikovan je bil štirioglato, meril je štiriindvajset centimetrov in z ramen je visel na dveh spletenih modrih vrvicah, pripetih na zlatih obročkih. Rob je bil obložen s številnimi dragocenimi kamni, kakršni so oblikovali dvanajst temeljev Božjega mesta. Znotraj roba je bilo dvanajst kamnov, razporejenih v štirih vrstah in so imeli tudi vklesana imena rodov kakor tisti v naramnem delu. Gospod je ukazal: "In Aron naj nosi imena Izraelovih sinov na naprsniku sodbe na svojem srcu, kadar pojde v svetišče, v spomin pred Gospodom vselej." (2 Moj 28,29) Tako nosi Kristus, Veliki duhovnik, ki kaže na svojo kri pred Očetom v korist grešnikov, na svojem srcu ime vsakega spokorjenega verujočega človeka. Psalmist je rekel: "Ubog sem res in potreben, ali Gospod skrbi zame." (Ps 40,17)

Na desni in levi strani naprsnika sta bila vdelana dva velika bleščeča kamna. Ta sta bila znana po imenu Urim in Tumim. Po njiju je bila velikemu duhovniku oznanjena Božja volja. Ko so pred Gospoda prišli z vprašanji, ki jih je bilo treba rešiti, je bil venec svetlobe okoli dragocenega kamna na desni strani znak božanskega odobravanja ali strinjanja, oblaček, ki je zasenčil kamen na levi strani, pa je bil dokaz zanikanja ali neodobravanja.

Kapa velikega duhovnika je bila iz belega lanenega turbana, na katerega je bil pritrjen moder trak, ki je nosil zlato ploščo z napisom "Svetost Gospodu". (2 Moj 39,30) Vse, kar je bilo povezano z obleko in vedenjem duhovnikov, je moralo biti takšno, da je pri opazovalcu spodbudilo vtis Božje svetosti, svetosti njegovega češčenja in čistosti, ki se je bila zahtevala od teh, ki pridejo v njegovo navzočnost.

"Podobi in senci nebeških stvari" ni služilo samo svetišče, temveč tudi službovanje/351/ duhovnikov. (Heb 8,5) Torej je bilo zelo pomembno in Gospod je dal po Mojzesu zelo jasno in nedvoumno navodilo glede vsake točke simbolične službe. Svetiščna služba je bila sestavljena iz dveh delov - iz dnevne in letne službe. Vsakodnevna služba se je opravljala pri oltarju za žgalne daritve na svetiščnem dvorišču in v svetem, letna služba pa v najsvetejšem.

Nobeno smrtno oko, razen velikega duhovnika, ni smelo videti notranjosti najsvetejšega. Tja je duhovnik vstopil samo enkrat letno, in sicer po zelo skrbni in svečani pripravi. Trepetajoče je stopil pred Boga in ljudje so ga v spoštljivi tišini čakali, da se vrne, srce pa so dvigovali v iskreni molitvi za božanski blagoslov. Pred milostnim prestolom je veliki duhovnik opravil spravo za Izraela in v oblaku slave se je Bog srečal z njim. Kadar je ostal tukaj dlje, kakor pa so bili vajeni, jih je napolnil strah. Morda ga je Gospodova slava umorila zaradi njihovih ali pa njegovih osebnih grehov.

Vsakodnevno službo sta sestavljali jutranja in večerna žgalna daritev, daritev kadila na zlatem oltarju in posebnih daritev za posameznikove grehe. Imeli pa so tudi daritve za soboto, mlaje in posebne praznike.

Vsako jutro in večer so na oltarju darovali leto dni staro jagnje. Zraven tega je bila prinesena tudi hrana, ki je predstavljala vsakodnevno posvetitev ljudstva Jahveju in njihovo nenehno odvisnost od spravne Kristusove krvi. Bog je posebej ukazal, da mora biti vsaka daritev za svetiščno službo "brez madeža". (2 Moj 12,5) Duhovniki so morali pregledati živali, ki so bile prinesene za daritev, in zavrniti vsako, na kateri so odkrili hibo. Samo brezmadežna daritev je lahko bila simbol popolne čistosti njega, ki se bo daroval kot jagnje "brez hibe in brez madeža". (1 Pet 1,19) Apostol Pavel kaže na te daritve kot ponazoritev tega, kar naj bi postali Kristusovi sledilci. Pravi: "Prosim vas torej, bratje, po mnogem Božjem usmiljenju, da podaste svoja telesa za žrtev živo, sveto, Bogu prijetno: to naj bo vaše pametno bogoslužje." (Rim 12,1) Izročiti se moramo Božji službi in si prizadevati darovati čim popolnejšo daritev. Bog ne bo zadovoljen z ničimer/352/ manj, kakor pa z najboljšim, kar lahko ponudimo. Kdor ga ljubi z vsem srcem, mu bo želel posvetiti najboljšo službo v življenju in si bo nenehno prizadeval vsako moč svojega bitja uskladiti z zakoni, ki bodo pomagali njegovim sposobnostim, da bo opravljal njegovo voljo.

Pri darovanju kadila je bil duhovnik bolj neposredno v Božji navzočnosti kakor pa pri katerem koli drugem dejanju vsakodnevne službe. Ker notranje svetiščno zagrinjalo ni segalo do stropa stavbe, je bila Božja slava, ki se je razodela nad milostnim prestolom, delno vidna iz prvega oddelka. Ko je duhovnik daroval kadilo pred Gospodom, je gledal proti skrinji, in ko se je oblak kadila dvignil, se je božanska slava spustila na milostni prestol in napolnila najsvetejše. Pogosto je tako napolnila oba oddelka, da je bil duhovnik primoran umakniti se do šotorskih vrat. Kakor je duhovnik v tej simbolični službi z vero pogledal na milostni prestol, ki ga ni mogel videti, tako mora Božje ljudstvo zdaj pošiljati svoje molitve h Kristusu, svojemu Velikemu duhovniku, ki neviden človeškim očem posreduje v njihovo korist v nebeškem svetišču.

Kadilo, ki se je dvigalo ...
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kadilo, ki se je dvigalo z Izraelovimi molitvami, predstavlja Kristusove zasluge in posredovanje, njegovo popolno pravičnost, ki je po veri vračunana njegovemu ljudstvu in po kateri postane češčenje grešnih bitij Bogu sprejemljivo. Pred zag
rinjalom najsvetejšega je bil oltar neprestanega posredovanja, pred svetim pa oltar neprestane sprave. S krvjo in kadilom so se lahko približali Bogu - to pa sta simbola, ki kažeta na Velikega posrednika, po katerem lahko grešniki pristopijo k Jahveju in po katerem sta spokorjenemu verujočemu človeku zagotovljena milost in zveličanje.

Ko so duhovniki zjutraj in zvečer stopili v sveto v času darovanja kadila, je bila na zunanjem dvorišču za darovanje na oltarju pripravljena dnevna daritev. To je bil trenutek napetega pričakovanja za častilce, ki so se zbrali pred svetiščem. Pred vstopom v Božjo navzočnost po službovanju duhovnika so morali iskreno preiskati svoje srce in priznati greh. Združili so se v tihi molitvi, z obrazi obrnjenimi proti svetemu. Tako so se njihove prošnje dvigovale z oblakom kadila, vera pa se je trdno oklepala zaslug obljubljenega Zveličarja, ki so ga predstavljale spravne daritve. Ure, ki so bile določene za jutranje in večerno darovanje,/353/ so bile svete in so jih posvečevali kot čas, določen za bogoslužje v vsem judovskem ljudstvu. In ko so bili kasneje Judje razkropljeni kot ujetniki v oddaljenih deželah, so se še vedno ob določeni uri obrnili z obrazi proti Jeruzalemu in prosili Izraelovega Boga. V tej navadi imamo kristjani zgled za jutranjo in večerno molitev. Bog obsoja rutinske obrede brez duha češčenja. Ampak z velikim zadovoljstvom se ozira nanje, ki ga ljubijo in se zjutraj in zvečer priklonijo pred njim, da bi prosili za odpuščanje storjenih grehov, ter zaprosili za potrebne blagoslove.

Hlebci kruha so bili vedno pred Gospodom kot nenehna daritev. Tako so bili del vsakodnevne daritve. Imenovali so se "kruhi obličja", (2 Moj 25,30) ker so bili venomer pred Gospodovim obličjem. Bili so priznanje človekove odvisnosti od Boga tako za telesno kot za duhovno hrano, ki jo je možno prejeti samo po Kristusovem posredovanju. Bog je Izraela hranil v puščavi s kruhom iz nebes in še vedno so bili odvisni od njegove radodarnosti glede telesne hrane in duhovnih blagoslovov. Mana in postavljeni kruhi so kazali na Kristusa, živi Kruh, ki je za nas vedno v Božji navzočnosti. On sam je rekel: "Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes." (Jan 6,51) Na hlebce je bilo položeno kadilo, ko pa so jih vsako soboto zamenjali s svežimi, so na oltarju zažgali kadilo v znamenje spomina na Boga.

Najpomembnejši del vsakdanje službe je bila služba, ki je bila opravljena v dobro posameznikov. Spokorjeni grešnik je prinesel svojo daritev pred vrata shodnega šotora, položil svoje roke na žrtvino glavo, priznal grehe in jih tako simbolično prenesel s sebe na nedolžno žrtev. Potem je s svojo roko zaklal žival, duhovnik pa je odnesel kri v svetišče ter jo poškropil pred zagrinjalom, za katerim je bila skrinja z zakonom, ki ga je grešnik prekršil. S tem obredom se je greh po krvi simbolično prenesel v svetišče. V nekaterih primerih krvi niso odnesli v svetišče,(e) ampak je moral duhovnik pojesti meso, kakor je Mojzes ukazal Aronovima sinovoma, rekoč: "In On vama jo je dal, da bi nosila krivico občine."/354/ (3 Moj 10,17) Oba obreda enako simbolizirata prenašanje greha s spokorjenca v svetišče.

Takšno delo so opravljali dan za dnem vse leto. Ker so bili grehi Izraelcev tako preneseni v svetišče, je bilo sveto omadeževano in potrebno je bilo posebno delo za odstranitev grehov. Bog je zapovedal, da mora biti opravljena sprava za vsak svet oddelek, in naj oltar "očisti in posveti od nečistot Izraelovih sinov". (3 Moj 16,19)

Enkrat letno, na veliki dan sprave, je duhovnik stopil v najsvetejše, da ga je očistil. Tam opravljeno delo je dokončalo letni krog službe.

Na dan sprave so pred vrata svetišča pripeljali dva kozla in zanju vrgli žreb, "en žreb za Gospoda in en žreb za azazela". (3 Moj 16,8) Kozla, ki ga je doletel prvi žreb, so zaklali kot daritev za grehe ljudstva. Duhovnik je prinesel njegovo kri znotraj zagrinjala in jo poškropil po milostnem prestolu. "In tako naj izvrši poravnavo za svetišče zaradi nečistot Izraelovih sinov in zaradi njihovih prestopkov po vseh njihovih grehih; in enako naj stori za shodni šotor, ki biva med njimi sredi njihovih nečistot." (3 Moj 16,16)

"In Aron naj položi obe svoji roki živemu kozlu na glavo in pripoznaj nad njim vse krivice Izraelovih sinov in vse njihove prestopke po vseh njihovih grehih; in položi naj jih na glavo kozlu ter ga pošlje po pripravljenem možu v puščavo." (3 Moj 16,21) Dokler ni bil kozel poslan stran, se ljudstvo ni imelo za prosto bremena svojih grehov. Vsak človek je trpel v resnem preiskovanju samega sebe, medtem ko je potekala spravna služba. Vsi posli so bili dani na stran in ves Izraelov zbor je preživel dan v svečani ponižnosti pred Bogom, z molitvijo, postom in globokim preiskovanjem srca.

S to letno službo je bilo....
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

S to letno službo je bilo ljudstvo poučeno o pomembnih resnicah o spravi. V daritvah za greh, ki so bile opravljene med letom, je bil namesto grešnika sprejet nadomestek. Kri daritve pa ni naredila popolne sprave za greh. Bila je predvidena samo kot sredstvo, po katerem je bil greh/355/ prenesen v svetišče. Grešnik je z darovanjem krvi priznal oblast zakona, izpovedal krivdo svojega prestopka in izrazil vero vanj, ki ima odvzeti greh sveta. S tem ni pa bil popolnoma prost obsodbe zakona. Na dan sprave je daroval veliki duhovnik daritev za ves zbor, šel v najsvetejše s krvjo in jo poškropil po milostnem prestolu, nad ploščama zakona. Tako so bile zadovoljene zahteve zakona, ki so terjale grešnikovo življenje. Potem je duhovnik kot posrednik prevzel grehe nase in s sabo odnesel breme Izraelove krivde ter zapustil svetišče. Ob vratih svetišča je položil svoje roke na glavo kozla za azazela ter nad njim priznal "vse krivice Izraelovih sinov in vse njihove prestopke po vseh njihovih grehih; in položi naj jih na glavo kozlu". (3 Moj 16,21) In ko so odgnali kozla, ki je nosil njihove grehe, so bili grehi skupaj z njim upoštevani kot ločeni od ljudi. Taka je bila služba, opravljena po "podobi in senci nebeških stvari". (Heb 8,5)

Kakor piše, je pozemsko svetišče zgradil Mojzes. Zgledoval se je po vzorcu, ki mu je bil pokazan na gori. To je bila "podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve"; njegova dva sveta prostora sta bila "podobe nebeških stvari"; Kristus, naš veliki Duhovnik pa je "oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek". (Heb 9,9.23; 8,2) Ko je bilo v prikazni apostolu Janezu pokazano Božje svetišče v nebesih, je tam ugledal, da "sedem ognjenih bakel gori pred prestolom". (Raz 4,5) Videl je angela, ki je imel "zlato kadilnico; in mu je bilo dano mnogo kadil, da jih daruje z molitvami vseh svetih na zlatem oltarju pred prestolom". (Raz 8,3) Tukaj je bilo preroku dovoljeno videti prvi oddelek nebeškega svetišča. Tam je opazil sedem ognjenih bakel in zlat oltar, ki sta jih v zemeljskem svetišču predstavljala zlat svečnik in kadilni oltar. Ponovno se "odpre Božje svetišče" (Raz 11,19) in pogledal je v prostor znotraj zagrinjala, v najsvetejše. Tukaj je opazil "skrinjo njegove zaveze", (Raz 11,19) njo pa predstavlja sveta skrinja, ki jo je dal narediti Mojzes, da je bil v njej spravljen Božji zakon./356/

Mojzes je dal postaviti pozemsko svetišče "po podobi, ki jo je videl". (Dej 7,44) Pavel pravi, da so bili "šotor in vse orodje Božje službe", ko so bili dokončani, "podobe nebeških stvari". (Heb 9,21.23) In Janez pravi, da je videl nebeško svetišče. Svetišče, v katerem deluje Jezus v našo korist, je veliki izvirnik, svetišče, ki ga je zgradil Mojzes, pa je samo njegova kopija.

Nebeško svetišče je bivališče Kralja kraljev, kjer mu služijo "tisoči tisočev ... in miriade miriad stoje pred njim". (Dan 7,10) To svetišče je polno slave večnega prestola, kjer si serafimi, svetli varuhi, zagrinjajo svoja obličja v češčenju. Ampak nobena pozemska zgradba ne more predstavljati njegove obsežnosti in slave. Toda vseeno se je bilo treba s pozemskim svetiščem in njegovimi službami naučiti pomembnih resnic glede nebeškega svetišča in velikega dela, ki se tam opravlja za človekovo odrešenje.

Naš Zveličar je po svojem vnebohodu začel delo kot Veliki duhovnik. Pavel pravi: "Kajti Kristus ni šel v svetišče, z roko narejeno, ki je le podoba pravega svetišča, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže Božjemu obličju za nas." (Heb 9,24) Kakor je bilo Kristusovo službovanje sestavljeno iz dveh velikih delov, od katerih se vsak odvija v določenem času in v določenem prostoru v nebeškem svetišču, tako je bila tudi simbolična služba sestavljena iz dveh delov, vsakodnevne in letne službe, vsaki od teh pa je bil posvečen oddelek v svetišču.

Kakor se je Kristus po svojem vnebohodu pokazal v Božji navzočnosti, da je kazal na svojo kri v korist spokorjenih vernikov, tako je duhovnik v vsakodnevni službi poškropil kri daritev v svetem v korist grešnikov.

Čeprav je Kristusova kri osvobodila spokorjenega grešnika pred obsodbo zakona, vendar ni takoj zbrisala greha; ta je ostal zapisan v svetišču do končne sprave; tako je bil v simbolu krvi daritve za greh ta odstranjen s spokorjenca, ostal pa je v svetišču do dneva sprave.

Na veliki dan končne sodbe bodo mrtvi sojeni "po tem, kar je bilo pisano v knjigah, po svojih delih". (Raz 20,12) Potem bodo po neoporečnosti spravne Kristusove krvi grehi vseh resnično spokorjenih izbrisani iz nebeških knjig. Tako bo svetišče prosto ali/357/ očiščeno poročil o grehu. Simbolično je to veliko delo sprave ali brisanje grehov prikazano s službami na dan sprave - z očiščenjem grehov pozemskega svetišča, ki je bilo opravljeno z odpravo po neoporečni krvi daritve; očiščeno je bilo grehov, s katerimi je bilo tudi oskrunjeno.

Kakor bodo v končni spravi grehi resničnega spokorjenca izbrisani iz nebeških poročil, da se jih ne bo več omenjalo ali da ne bi prišli na misel, tako so bili simbolično odpeljani v puščavo in za vedno ločeni od ljudi.

Ker je Satan začetnik greha, neposredni pobudnik vseh grehov, ki so povzročili smrt Božjega Sina, pravičnost zahteva, da bo končno tudi kaznovan. Kristusovo delo, da bi odrešil ljudi in vesolje očistil greha, bo končano z odstranitvijo grehov iz nebeškega svetišča in z njihovo položitvijo na Satana, ki mora prejeti končno kazen. Tako se je v simbolični službi letni krog obredov končal z očiščenjem svetišča in priznanjem grehov nad glavo kozla za azazela.

Ljudje so bili vsak dan s službo v svetišču in v templju, ki je pozneje zasedel ta prostor, poučevani o velikih resnicah v zvezi s Kristusovo smrtjo in njegovo službo. Enkrat vsako leto so bile njihove misli usmerjene na sklepne dogodke velikega boja med Kristusom in Satanom, na končno očiščenje vesolja od greha in grešnikov.
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

31.POGLAVJE:  Nadabov in Abihujev greh

Temeljno besedilo 3 Moj 10,1-11

Po posvetitvi svetišča so bili duhovniki posvečeni za svojo sveto službo. To je trajalo sedem dni, vsak dan pa je zaznamoval poseben obred. Osmi dan so začeli služiti. Aron je ob pomoči svojih sinov daroval daritve, ki jih je zahteval Bog, in dvignil roke ter blagoslovil ljudstvo. Vse je bilo narejeno, kakor je zahteval Bog. Zato je sprejel daritev ter razodel svojo slavo na nenavaden način. Od Gospoda je prišel ogenj in zaužil daritev na oltarju. Ljudstvo je s strahom in skrajnim zanimanjem opazovalo to čudovito razodetje božanske moči. V njem so videli znamenje Božje slave in naklonjenosti, zato se je slišalo vsesplošno češčenje in petje hvalnic. Padli so na obličje, kakor da bi pred njimi stal sam Jahve.

Kmalu pa je družino velikega duhovnika doletela nenadna in strašna nesreča. Ob času bogoslužja, ko so se k Bogu dvigovale molitve in hvalnice ljudstva, sta dva Aronova sinova vzela vsak svojo kadilnico in v njiju zažgala kadilo, da se je dvigoval sladek duh pred Gospodom. Toda prestopila sta njegovo zapoved, ko sta uporabila "tuj ogenj". (3 Moj 10,1) Da sta zažgala kadilo, sta uporabila navaden ogenj namesto svetega, ki ga je zanetil sam Bog in ga ukazal uporabljati v ta namen. Zaradi tega greha je od Gospoda izšel ogenj in ju usmrtil pred očmi vsega ljudstva.

Poleg Mojzesa in Arona sta imela Nadab in Abihu najvišji položaj v Izraelu. Gospod ju je posebej počastil, ko jima je skupaj s sedemdesetimi starešinami dovolil ugledati njegovo slavo na gori. Zaradi tega pa njun prestopek ni bil opravičljiv, niti se ga ni dalo zlahka jemati. Vse to je naredilo njun greh še težji. Moža sta prejela veliko svetlobo, stopila na goro kot Izraelova kneza, imela prednost govoriti z Bogom in bivati v/359/ luči njegove slave. Vendar si zato nista smela laskati, da lahko nekaznovano grešita in da Bog ne bo strogo kaznoval njune krivde zaradi tega, ker sta bila tako počaščena. To je usodna prevara. Veliko podeljene luči in prednosti zahteva v povračilo čednosti in svetost, ki ustreza dani luči. Kar koli je manj od tega, Bog ne more sprejeti. Veliki blagoslovi ali prednosti naj vas nikoli ne zazibljejo v varnost ali lahkomiselnost. Nikoli ne dajejo dovoljenja za greh in ne povzročijo, da bi prejemniki čutili, da Bog z njimi ne bo strog. Vse od Boga dane prednosti so njegovo sredstvo za prižiganje gorečnosti našega duha, za vnemo in krepkost v izvrševanju njegove svete volje.

Nadab in Abihu v svoji mladosti nista bila vzgojena, da bi pridobila navade samonadzora. Očetovo nagnjenje k popuščanju, njegovo pomanjkanje odločnosti za pravičnost, ga je vodilo, da je zanemaril vzgojo svojih otrok. Njegovima sinovoma je bilo dovoljeno slediti nagnjenjem. Navade popuščanja, ki sta jih dolgo gojila, so ju zadrževale, da celo odgovornost najsvetejše službe tega ni mogla zlomiti. Nista bila naučena spoštovati oblasti svojega očeta in nista spoznala potrebe po strogi poslušnosti Božjim zahtevam. Aronovo napačno popuščanje sinovoma ju je pripravilo, da sta postala predmet božanskih sodb.

Bog je želel poučiti svoje ljudstvo, da se mu morajo približati s spoštovanjem in strahom, in sicer tako, kakor je določil On. Ne more sprejeti delne poslušnosti. Ni zadoščalo, da je bilo pri tem svečanem obdobju bogoslužja skoraj vse opravljeno, kakor je ukazal. Bog je izrekel prekletstvo nad vsakim, ki odstopi od njegovih zapovedi in ne razlikuje med navadnimi in svetimi stvarmi. Po preroku izjavlja: "Gorje jim, ki pravijo hudemu dobro in dobremu hudo, ki imajo temo za luč in luč za temo. ... Gorje jim, ki so modri v svojih očeh in razumni sami pri sebi, ... ki opravičujejo krivičnega zaradi daru in pravičnim jemljejo njihovo pravico! ... Zaničevali so postavo Gospoda nad vojskami in zavrgli besedo Izraelovega svetnika." (Iz 5,20-24) Nihče naj se ne slepi z vero, da del Božjih zapovedi ni pomemben ali da bo Bog sprejel nadomestek za tisto, kar je zahteval. Prerok Jeremija je rekel: "Kdo je, ki je velel, in se je zgodilo, če ni tega zapovedal Gospod?" (Žal 3,37) Bog ni v svojo besedo dal nobene zapovedi, ki bi jo ljudje/360/ lahko izpolnjevali ali pa ne, kakor bi želeli, in ne bi trpeli posledic. Če ljudje izberejo katero koli drugo pot kakor pa popolno poslušnost, bodo ugotovili, da je "njen konec pot v smrt". (Preg 14,12)

"In Mojzes reče Aronu in Eleazarju in Itamarju, njegovima sinovoma: Ne odkrivajte si glav in svojih oblačil ne trgajte, da ne umrete, ... zakaj olje Gospodovega maziljenja je na vas." (3 Moj 10,6.7) Veliki vodja je spomnil brata na Božje besede: "Posvečen bom v njih, ki se mi bližajo, in pred obličjem vsega ljudstva se oslavim." (3 Moj 10,3) Aron je molčal. Smrt njegovih sinov, ki sta padla brez opozorila v tako strašnem grehu - grehu, za katerega je zdaj videl, da je posledica njegovega zanemarjanja dolžnosti - je očetovo srce ovila z bolečino, toda svojih čustev ni izrazil. Z nobenim razodetjem žalosti ni smel sočustvovati z grehom. Ljudje ne smejo biti napeljani, da bi godrnjali zoper Boga.

Gospod je želel poučiti svoje ljudstvo,....
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Gospod je želel poučiti svoje ljudstvo, da pripoznajo pravičnost njegovih kazni, da bi se drugi bali. V Izraelu so bili taki, ki bi jih opozorilo o tej strašni sodbi lahko rešilo pred domišljavostjo o Božjem prizanašanju dotlej, da bi tudi sami zapečatili svojo usodo. Božanska graja zadene lažno naklonjenost do grešnika, ki si prizadeva opravičiti njegov greh. Učinek greha omrtvi moralno zaznavanje tako, da prestopnik ne spoznava velikosti prestopka. Brez prepričevalne moči Svetega Duha pa ostane pristransko slep za svoj greh. Dolžnost Kristusovih služabnikov je prikazati tem prestopnikom nevarnost. Taki, ki uničujejo učinek opozorila z zatiskanjem grešnikovih oči pred pravim značajem in posledicami greha, pogosto sami sebi laskajo, da tako dokazujejo svojo usmiljenost. Ampak taki naravnost nasprotujejo in ovirajo delo Božjega Svetega Duha. Grešnika zazibljejo, da počiva na robu uničenja, sami pa tako postanejo deležniki v njegovi krivdi in si nakopljejo odgovornost za njegovo upornost. Mnogi so bili pogubljeni zaradi take lažne in varljive naklonjenosti.

Nadab in Abihu ne bi nikoli storila tega usodnega greha, če se ne bi najprej delno upijanila z vinom. Razumela sta, da je za vstop v svetišče, kjer se je razodevala božanska Navzočnost, potrebna najskrbnejša in najbolj svečana priprava. Toda z nezmernostjo sta se onesposobila za svojo sveto službo. Njune misli so bile/361/ zmedene in njuno moralno dojemanje je otopelo, da nista mogla več razločiti razlike med svetim in navadnim. Aronu in njegovima preživelima sinovoma je bilo dano opozorilo: "Vina in opojne pijače ne pij ne ti ne tvoji sinovi s teboj, kadar vhajate v shodni šotor, da ne umrete. Večna bodi to postava po vaših rodovih, da morete razpoznati, kaj je sveto in kaj nesveto, kaj je čisto in kaj nečisto, in da učite Izraelove sinove vse postave, katere jim je govoril Gospod po Mojzesu." (3 Moj 10,9-11)

Uporaba alkoholnih pijač oslabi telo, zmede um in zniža moralo. Ljudem preprečuje prepoznavati svetost svetih stvari ali obvezujoče moči Božjih zahtev. Vsi, ki zasedajo položaje svete odgovornosti, morajo biti ljudje s strogo zmernostjo. Tedaj bodo njihovi možgani bistri za razpoznavanje med pravilnim in napačnim, da bodo imeli trdna načela in modrost za izvrševanje pravice in izkazovanje usmiljenja.

Enaka dolžnost počiva na vsakem Kristusovem sledilcu. Apostol Peter izjavlja: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod." (1 Pet 2,9) Bog od nas zahteva, da ohranimo vsako sposobnost v najboljšem možnem stanju, da bi lahko podali sprejemljivo službo našemu Stvarniku. Če uporabljamo opojne pijače, se bo zgodilo enako kakor v primeru teh Izraelovih duhovnikov. Zavest bo izgubila svojo občutljivost za greh in najbolj verjetno bo prišlo do zakrknjenosti, dokler navadno in sveto ne izgubita vseh bistvenih razlik. Kako lahko potem zadovoljimo merilo božanskih zahtev? "Ali pa ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki prebiva v vas, ki ga imate od Boga, in niste sami svoji? Kajti kupljeni ste za drago ceno. Proslavite torej Boga v svojem telesu! Če torej jeste ali pijete ali kar koli delate, vse delajte Bogu na slavo." (1 Kor 6,19.20; 10,31) Kristusovi cerkvi vseh časov je namenjeno resno in strašno svarilo: "Če kdo pokvari Božji tempelj, tega pogubi Bog; zakaj Božji tempelj je svet, kateri ste vi." (1 Kor 3,17)/362/

    
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

32. poglavje: Zakon in zavezi

Adam in Eva sta že od stvarjenja poznala Božji zakon. Vedela sta, kaj zahteva od njiju. Njegovi predpisi so bili zapisani v njuno srce. Ko je človek prekršil zakon, se slednji ni spremenil, temveč je bil ustanovljen obnovitveni sistem, da bi ga povrnil v poslušnost. Dana je bila obljuba o Zveličarju, ustanovljene daritve za greh pa so kazale na Kristusovo smrt. Če pa ne bi bil nikoli prestopan Božji zakon, ne bi bilo ne smrti ne potrebe po Zveličarju, zato niti ne bi bile potrebne daritve.

Adam je svoje potomce poučeval o Božjem zakonu in očetje so ga predajali sinovom skozi zaporedne rodove. Toda kljub veličastni skrbi za človekovo odrešenje je bilo malo takih, ki so ga sprejeli in mu bili pokorni. Zaradi prestopka je svet postal tako hudoben, da ga je bilo potrebno s potopom očistiti pokvarjenosti. Noe in njegova družina so ohranili zakon in Noe je svoje potomce učil o desetih zapovedih. Ko je človek ponovno odšel od Boga, je Gospod izbral Abrahama, o komer je izjavil: "Abraham je poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, mojim naredbam in postavam." (1 Moj 26,5) Njemu je bil dan obred obreze kot znamenje, da so tisti, ki so jo sprejeli, bili predani Božji službi - znamenje zaveze, da so se ločiili od malikovalstva in bili poslušni Božjemu zakonu. Spodrsljaj Abrahamovih potomcev, da ohranijo to zavezo, kar se vidi v njihovem nagnjenju k sklepanju zavezništva s pogani in privzemanju njihovih navad, je povzročil njihovo bivanje in suženjstvo v Egiptu. Ker so se poročali z malikovalci in so jih Egipčani podjarmili, so se božanski predpisi še bolj izpridili zaradi vpliva hudobnih in krutih poganskih naukov. Zato/363/ jih je Gospod izpeljal iz Egipta, jih pripeljal pod Sinaj, zastrl s slavo in obdal z angeli ter jim s strašno veličastnostjo podal svoj zakon, da so ga slišali vsi ljudje.

Celo tedaj ni zaupal svojih navodil spominu ljudstva, ki je bilo nagnjeno k pozabljanju njegovih zahtev, temveč jih je zapisal na kamniti plošči. Iz Izraela je odstranil vse možnosti mešanja poganskih izročil z njegovimi svetimi navodili ali pa zamenjave njegovih zahtev s človeškimi predpisi ali običaji. Ni pa se ustavil pri dajanju navodil desetih zapovedi. Ljudstvo se je izkazalo za tako, ki zlahka zaide, zato ni pustil nezastraženih nobenih vrat skušnjave. Mojzesu je bilo ukazano zapisati, kakor mu je naročil Bog; na kratko pa mu je razložil zahteve sodb in postav. Navodila glede dolžnosti ljudstva do Boga, drug do drugega in do tujcev so bila le razširjena načela desetih zapovedi. Dana so bila na poseben način, da nikomur ne bi bilo treba grešiti. Načrtovana so bila kot zaščita svetosti desetih zapovedi, ki so bile vklesane na kamniti plošči.

Če bi se človek držal Božjega zakona, kakršen je bil dan Adamu po njegovem padcu in ga je Noe ohranil ter Abraham izpolnjeval, ne bi bilo potrebe po obredu obreze. In če bi se Abrahamovi potomci držali zaveze, katere znamenje je bila obreza, nikoli ne bi bili zapeljani v malikovalstvo, niti jim ne bi bilo potrebno trpeti v egiptovski sužnosti. Božji zakon bi ohranili v umu in ga ne bi bilo treba razglasiti s Sinaja ali vklesati na kamniti plošči. In če bi ljudje upoštevali načela desetih zapovedi, ne bi bilo treba Mojzesu dati dodatnih navodil.

Daritveni sistem, ki je bil zaupan Adamu, so njegovi potomci prav tako popačili. Vraževerje, malikovalstvo, krutost in razuzdanost so pokvarili preprosto in pomembno od Boga določeno službo. Po dolgotrajnem sklepanju zakonske zveze s pogani so Izraelci pomešali mnogo poganskih običajev s svojim češčenjem, zato jim je Gospod na Sinaju dal jasno navodilo glede daritvene službe. Po postavitvi svetišča je govoril z Mojzesom iz oblaka slave nad prestolom milosti in mu dal popolna navodila glede sistema daritev in oblik češčenja, ki naj se/364/ opravljajo v svetišču. Tako je bila Mojzesu dana obredna postava in zapisal jo je v knjigo. Toda zakon desetih zapovedi, ki so bile sporočene s Sinaja, je sam Bog zapisal na kamniti plošči in je bil sveto spravljen v skrinjo.

Mnogo jih je, ki poskušajo spojiti ta sistema in uporabljajo besedilo, ki govori o obredni postavi, da bi dokazali, da je bil moralni zakon odpravljen. Toda to je sprevračanje Svetega pisma. Razlika med dvema sistemoma je velika in jasna. Obredni sistem so sestavljali simboli, ki so kazali na Kristusa, njegovo daritev in duhovniško službo. Obredno postavo z njenimi daritvami in predpisi pa so Judje izvrševali, dokler se ni simbol srečal z vzorcem v smrti Kristusa, Božjega Jagnjeta, ki odjemlje greh sveta. Takrat so prenehale vse daritve. Ta zakon je Kristus "odpravil, pribivši ga z žeblji na križ". (Kol 2,14) Glede zakona desetih zapovedi pa psalmist pravi: "Na vekomaj, o Gospod, je utrjena tvoja beseda v nebesih." (Ps 119,89) In sam Kristus pravi: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo. ... Kajti resnično vam pravim: - s tem je na najvišji možni način poudaril izjavo - Dokler ne prejdeta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi." (Mat 5,17.18) Tukaj ne uči samo, kaj so zahteve Božjega zakona bile prej in takrat, temveč da bodo te zahteve držale dotlej, dokler bosta stala nebo in zemlja. Božji zakon je nespremenljiv kakor njegov prestol. Njegove zahteve so obvezne za človeški rod v vseh vekih.

Nehemija pravi glede zakona,....
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nehemija pravi glede zakona, ki je bil objavljen s Sinaja: "In prišel si dol na goro Sinaj in govoril si z njimi iz nebes ter jim dal pravične sodbe in resnične zakone ter dobre postave in zapovedi." (Neh 9,13) In Pavel, apostol poganov, pravi: "Tako je postava res sveta, in zapoved je sveta in pravična in dobra." (Rim 7,12) To ne more biti nič drugega kakor deset zapovedi, saj ta zakon pravi: "Ne poželi!" (Rim 7,7)

Medtem ko je Zveličarjeva smrt končala postavo simbolov in senc prihodnjih reči, niti najmanj ni zmanjšala obveznosti do moralnega zakona. Nasprotno, samo dejstvo, da je Kristus moral umreti, da bi zadostil za prestopek tega zakona, dokazuje, da je nespremenljiv.

Tisti, ki trdijo, da je Kristus prišel razveljavit Božji zakon/365/ in preklicat Staro zavezo, govorijo o judovskem obdobju kot o temačnem obdobju in predstavljajo hebrejsko vero kot tako, ki sestoji iz samih navad in obredov. Toda to je zmota. Skozi vse strani svete zgodovine, kjer so zapisana Božja ravnanja z njegovim izvoljenim ljudstvom, obstajajo goreče sledi velikega JAZ SEM. Nikoli ni dal človeškim sinovom bolj odprtega dokaza svoje moči in slave kakor takrat, ko se je sam priznal za Izraelovega vladarja in je dal zakon svojemu ljudstvu. Tu je bilo žezlo, ki ga ni vihtela človeška roka. Dostojanstveno napredovanje Izraelovega nevidnega Kralja je bilo nedopovedljivo veličastno in strašno.

V vseh teh razodetjih božanske navzočnosti se je Božja slava razodevala po Kristusu. Ne samo v Zveličarjevem prihodu, temveč skozi vse veke po padcu in obljubi o odrešenju, je bil Bog "v Kristusu in je svet spravil s seboj". (2 Kor 5,19) Kristus je bil temelj in središče daritvenega sistema v obdobju očakov in Judov. Od greha naših prvih staršev dalje se Bog ni več neposredno pogovarjal z ljudmi. Oče je izročil svet v Kristusove roke, da bi po njegovem posredniškem delu lahko odrešil ljudi ter zagovarjal oblast in svetost Božjega zakona. Vsaka zveza med nebesi in padlim rodom se opravlja po Kristusu. Božji Sin je dal našim prvim staršem obljubo o odrešenju. On se je razodel očakom. Adam, Noe, Abraham, Izak, Jakob in Mojzes so razumeli evangelij. Veselili so se zveličanja po človekovem Namestniku in Jamstvu. Ti stari sveti možje so vzdrževali občestvo z Zveličarjem, ki naj bi prišel na naš svet v človeškem telesu. Nekateri med njimi so govorili s Kristusom in nebeškimi angeli iz oči v oči.

Kristus ni bil samo vodja Izraelcev v puščavi - Angel, v katerem je bilo ime Jahve in ki je šel pred njimi, odet v oblakov steber - temveč je bil ta, ki je dal Izraelu zakon.(f) Sredi strašne sinajske slave je Kristus oznanil vsemu ljudstvu deset predpisov Očetovega zakona. On je dal Mojzesu zakon, vklesan na kamnitih ploščah.

Kristus je spregovoril svojemu ljudstvu po prerokih. Apostol Peter v pismih krščanski cerkvi pravi, da so/366/ preroki "prerokovali o vam namenjeni milosti, preiskujoč, za kateri in kakšen čas je oznanjal Kristusov Duh, ki je bil v njih in je naprej pričal za Kristusova trpljenja in veliko jim sledečo slavo". (1 Pet 1,10.11) Kristusov glas nam govori po Stari zavezi. "Kajti Jezusovo pričevanje je duh prerokovanja." (Raz 19,10)

Jezus je v svojih naukih, ko je živel med ljudmi v človeški podobi, usmerjal misli ljudi na Staro zavezo. Judom je rekel: "Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame." (Jan 5,39) V tistem času so bile starozavezne knjige edini del Svetega pisma, ki je obstajal. Božji Sin je ponovno objavil: "Mojzesa imajo in preroke, poslušajo naj jih." Dodal je: "Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo iz mrtvih vstane." (Luk 16,29.31)

Kristus je dal obredno postavo. Celo ko je ni bilo več treba izpolnjevati, jo je Pavel predstavil Judom v njenem pravem položaju in pokazal njeno pravo vrednost ter njen prostor v načrtu odrešitve in na njeno povezavo s Kristusovim delom. Veliki apostol pravi, da je ta postava veličastna in vredna njenega božanskega Začetnika. Svečana služba v svetišču je predstavljala vzvišene resnice, ki so morale biti razodete prihodnjim rodovom. Oblak kadila, ki se je dvigal skupaj z Izraelovimi molitvami, predstavlja njegovo pravičnost, ki edina lahko naredi grešnikovo molitev sprejemljivo Bogu. Krvaveča žrtev na daritvenem oltarju je pričala o prihajajočem Odrešeniku; iz najsvetejšega pa je sijalo vidno znamenje božanske navzočnosti. Tako se je vera ohranila živa skozi veke teme in odpadništva v srcih ljudi, dokler ni prišel čas za prihod obljubljenega Mesija.

Jezus je bil luč svojega ljudstva - Luč sveta - še preden je prišel na svet v človeški podobi. Prvi žarek svetlobe, ki je predrl mrak, s katerim je greh ovil svet, je prišel od Kristusa. In od njega je prišel vsak žarek nebeškega sijaja, ki je padel na zemeljske prebivalce. V načrtu odrešitve je Kristus Alfa in Omega - Prvi in Poslednji.

Odkar je Zveličar prelil svojo kri za rešitev od grehov in odšel v nebesa, "da se sedaj kaže Božjemu obličju za/367/ nas", (Heb 9,24) sije svetloba z golgotskega križa in iz svetih prostorov zgornjega svetišča. Toda jasnejša svetloba, ki nam je zagotovljena, nam ne dopušča prezirati tiste, katero so v prejšnjih časih prejeli po simbolih, ti pa so kazali na prihajajočega Zveličarja. Kristusov evangelij razliva svetlobo na judovsko ureditev in daje pomen obredni postavi. Ko so bile razodete nove resnice in je bilo tisto, kar je bilo znano od začetka, še bolj osvetljeno, so se Božji nameni in značaj pokazali v njegovih ravnanjih z izvoljenim ljudstvom. Vsak dodaten žarek svetlobe, ki ga prejmemo, nam daje jasnejše razumevanje načrta odrešitve, ki je izvršitev božanske volje v človekovem zveličanju. V navdihnjeni besedi vidimo novo lepoto in moč ter proučujemo njene strani z globljim in dovzetnejšim zanimanjem.

Mnogi menijo, da je Bog postavil med Hebrejce...             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mnogi menijo, da je Bog postavil med Hebrejce in zunanji svet ločitveni zid in sta bili njegova skrb in ljubezen precej umaknjeni od človeštva in namenjeni predvsem Izraelu. Toda Bog ni nameraval, da bi njegovo ljudstvo postavilo ločilni zid medse in druge ljudi. Srce neskončne Ljubezni je naklonjeno vsem zemeljskim prebivalcem. Čeprav so ga zavrgli, se jim je neprestano razodeval ter jih delal za deležnike njegove ljubezni in milosti. Njegov blagoslov je bil zagotovljen izvoljenemu ljudstvu, da bi lahko blagoslavljali druge.

Bog je poklical Abrahama, mu pomagal k blaginji in ga počastil. Očakova zvestoba je bila luč ljudstvu v vseh deželah, kamor je potoval. Abraham se ni zaprl pred ljudmi okoli sebe. S kralji okoliških narodov je vzdrževal prijateljske odnose in nekateri izmed njih so ga zelo spoštovali. Njegova poštenost in nesebičnost, pogum in dobrodelnost so predstavljale Božji značaj. Nebeški Bog je bil razodet po svojem predstavniku v Mezopotamiji, Kanaanu, v Egiptu in celo Sodomljanom.

Prav tako se je Egipčanom in vsem narodom, ki so bili povezani s tem mogočnim kraljestvom, Bog razodel po Jožefu. Zakaj je Gospod tako zelo povišal Jožefa med Egipčani? Lahko bi kako drugače izpolnil svoje namene za Jakobove otroke, toda želel je Jožefa narediti za luč. Zato ga je pripeljal v/368/ kraljevo palačo, da bi se nebeška svetloba širila blizu in daleč. Jožef je bil Kristusov predstavnik z modrostjo in pravičnostjo, brezmadežnostjo in dobrohotnostjo v vsakdanjem življenju, s predanostjo ljudskim zadevam - in sicer zadevam ljudstva, ki je bilo malikovalsko. V svojem dobrotniku, kateremu je hvaležnost in priznanje izražal ves Egipt, je lahko ta poganski narod videl ljubezen svojega Stvarnika in Odrešenika. Tako je tudi po Mojzesu Bog postavil luč poleg prestola največjega pozemskega kraljestva, da bi vsi, ki bi to želeli, lahko izvedeli za resničnega in živega Boga. Vsa ta luč je bila Egipčanom dana prej, preden je nadnje iztegnil roko v sodbah.

Z osvoboditvijo Izraela iz Egipta se je spoznanje o Božji moči razširilo blizu in daleč. Bojevito ljudstvo jerihonske utrdbe je trepetalo. Rahaba je dejala: "In ko smo to slišali, nam je kopnelo srce in nič ni ostalo poguma v nikomer zaradi vas; zakaj Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj." (Joz 2,11) Stoletja po izhodu so filistejski duhovniki opozorili ljudstvo na egiptovske šibe in jih posvarili pred upiranjem Izraelovemu Bogu.

Bog je poklical Izraela, ga blagoslovil in povišal, ampak ne samo zato, da bi s poslušnostjo njegovemu zakonu lahko prejeli njegovo naklonjenost in postali izključni prejemniki njegovih blagoslovov, temveč da bi se po njih razodel tudi vsem zemeljskim prebivalcem. Zaradi izpolnitve tega namena jim je zapovedal, da morajo ostati ločeni od okoliških malikovalskih narodov.

Malikovalstvo in vsi grehi, ki so sledili, so bili Bogu ogabni, zato je svojemu ljudstvu zapovedal, naj se ne mešajo z drugimi narodi, da bi delali "po njihovih delih" (2 Moj 23,24) in pozabili Boga. Prepovedal jim je sklepanje zakonskih zvez z malikovalci, da se njihovo srce ne bi odvrnilo od njega. Kakor je bilo takrat, tako je še danes potrebno, da ostane Božje ljudstvo čisto, neomadeževano od sveta. Ostati morajo svobodni pred njegovim duhom, ker ni združljiv z resnico in pravičnostjo. Bog pa ni načrtoval, da bi se njegovo ljudstvo v samopravični izključnosti zaprlo pred svetom in ne bi vplivalo nanj.

Kristusovi sledilci so morali biti kakor njihov Učitelj v vsakem obdobju luč svetu. Zveličar je rekel: "Mesto, ki stoji na/369/ vrhu gore, se ne more skriti. Tudi ne prižigajo sveče in je ne devljejo pod mernik, ampak na svečnik: in sveti vsem, ki so v hiši" - to je, vsemu svetu. Potem dodaja: "Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slave vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mat 5,14-16) Prav to so delali Enoh, Noe, Abraham, Jožef in Mojzes. Ravno to je načrtoval Bog, da bi delalo njegovo ljudstvo Izrael.

Njihovo lastno srce nevere, ki ga je nadzoroval Satan, jih je vodilo, da so skrili svojo luč, namesto da bi svetili na okoliške narode. Isti fanatični duh je povzročil, da so izvajali poganske pokvarjene običaje ali pa se zaprli v svoji ošabni izključnosti, kakor da bi bili Božja ljubezen in skrb samo zanje.

Kakor Sveto pismo predstavlja dva zakona - enega nespremenljivega in večnega ter drugega, ki je bil prehoden in začasen, tako obstajata dve zavezi. Milostna zaveza je bila prvič sklenjena s človekom v Edenu, ko je bila po padcu dana božanska obljuba, da bo ženin potomec strl kači glavo. Ta zaveza je vsemu človeštvu ponujala odpuščanje in Božjo milost kot pomoč, da bi v prihodnje lahko bili poslušni po veri v Kristusa. Prav tako jim je obljubila večno življenje pod pogojem, da ostanejo zvesti Božjemu zakonu. Tako so očaki prejeli upanje o zveličanju.

Ta ista zaveza je bila obnovljena z Abrahamom v obljubi: "In blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v tvojem potomcu." (1 Moj 22,18) Ta obljuba je kazala na Kristusa. Tako jo je Abraham razumel (glej Gal 3,8.16) in zaupal je Kristusu za odpuščanje grehov. Ta vera se mu je štela za pravičnost. Zaveza z Abrahamom je vsebovala tudi oblast Božjega zakona. Gospod se je prikazal Abrahamu in rekel: "Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in bodi popoln." (1 Moj 17,1) Božje pričevanje o njegovem zvestem služabniku je bilo: "Abraham je poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, mojim naredbam in postavam." (1 Moj 26,5) Gospod mu je izjavil: "In ustanovim svojo zavezo med seboj in teboj in tvojim potomstvom za teboj po njegovih rodovih, da bo večna zaveza, da sem ti jaz Bog in tvojemu potomstvu za teboj." (1 Moj 17,7)

Čeprav je bila ta zaveza ...
 
     
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Čeprav je bila ta zaveza sklenjena z Adamom in obnovljena Abrahamu, ni mogla biti potrjena do Kristusove smrti./370/ Obstajala je po Božji obljubi, odkar je bil dan prvi namig o odrešitvi, sprejeta je bila po veri, imenujemo pa jo nova zaveza, odkar jo je Kristus potrdil. Božji zakon je bil osnova te zaveze, ki je bila preprosto ukrep za uskladitev ljudi z božansko voljo, za njihovo uvrstitev tja, kjer bodo lahko poslušni Božji postavi.

Še en dogovor - ki je v Svetem pismu imenovan stara zaveza - je bil sklenjen med Bogom in Izraelom pod Sinajem in je bil potrjen s krvjo daritve. Abrahamova zaveza je bila potrjena s Kristusovo krvjo in je imenovana "druga" ali "nova" zaveza, ker je bila kri, s katero je bila zapečatena, prelita po krvi prve zaveze. Da je bila nova zaveza veljavna v Abrahamovih dneh, je razvidno iz dejstva, da je bila takrat potrjena z Božjo obljubo in prisego - po dveh "nespremenljivih rečeh, v katerih ni mogoče, da bi Bog lagal". (Heb 6,18)

Toda če je Abrahamova zaveza vsebovala obljubo o odrešitvi, zakaj je bila potem na Sinaju narejena še ena zaveza? V suženjstvu je ljudstvo v velikem obsegu izgubilo spoznanje o Bogu in načelih Abrahamove zaveze. Ko ga je Bog rešil iz Egipta, mu je želel razodeti svojo moč in milost, da bi ga ljubilo in mu zaupalo. Pripeljal jih je do Rdečega morja, kjer se jim je preganjanim od Egipčanov zdelo nemogoče ubežati, vendar pa so tako spoznali svojo skrajno nebogljenost in potrebo po božanski pomoči. Potem pa jih je rešil. Tako so bili polni ljubezni in hvaležnosti do Boga ter zaupanja v njegovo moč, da jim bo pomagal. Povezal jih je s sabo kot njihov rešitelj iz zemeljskega suženjstva.

Ampak v njihove misli je morala biti vtisnjena še večja resnica. Za življenje sredi malikovalstva in pokvarjenosti niso imeli prave predstave o Božji svetosti, o preobilni grešnosti svojega srca, o svoji skrajni nesposobnosti, o svoji nezmožnosti biti poslušni Božjemu zakonu in o svoji potrebi po Zveličarju. O vsem tem jih je bilo treba poučiti.

Bog jih je pripeljal na Sinaj, jim razodel svojo slavo in jim dal svoj zakon ter jim obljubil obilne blagoslove, če bodo poslušni: "In sedaj, če boste resno poslušali moj glas in držali mojo zavezo, mi boste ... kraljestvo duhovnikov in svet narod." (2 Moj 19,5.6) Ljudstvo se ni zavedalo/371/ grešnosti lastnega srca in da brez Kristusa ne morejo izpolnjevati Božjega zakona, zato so rade volje storili zavezo z Bogom. Čutili so, da so sposobni doseči lastno pravičnost, zato so izjavili: "Storiti hočemo vse, kar je govoril Gospod, in pokorni bomo." (2 Moj 24,7) Bili so priče razglasitvi zakona v strašni veličastnosti in so trepetali od groze pred goro; pa vendar je minilo samo nekaj tednov, da so prelomili zavezo z Bogom in se klanjali uliti podobi. Niso mogli upati več na Božjo naklonjenost po zavezi, ki so jo prelomili. In zdaj, ko so spoznali svojo grešnost in potrebo po odpuščanju, so čutili potrebo po Zveličarju, ki se je razodel v Abrahamovi zavezi in je bil napovedan v daritvah. Zdaj so se z vero in ljubeznijo povezali z Bogom kot s svojim rešiteljem iz suženjstva grehu. Šele sedaj so bili pripravljeni ceniti blagoslove nove zaveze.

Pogoji stare zaveze so bili: Ubogaj in boš živel. "Po katerih bo živel človek, če jih izpolnjuje." (Ezek 20,11; 3 Moj 18,5) Toda "preklet bodi, kdor ne potrdi besed te postave, izpolnjujoč jih". (5 Moj 27,26) Nova zaveza je bila ustanovljena na boljših obljubah - namreč na obljubi o odpuščanju grehov in o Božji milosti, da bo obnovil srce in ga uskladil z načeli Božjega zakona. "Kajti to je zaveza, ki jo sklenem z Izraelovo hišo po tistih dnevih, govori Gospod: svojo postavo dam v njih osrčje in v srce jim jo zapišem. ... Odpustim njih krivico in ne bom se več spominjal njihovih grehov." (Jer 31,33.34)

Isti zakon, ki je bil vklesan na kamnitih ploščah, je s Svetim Duhom zapisan na plošče srca. Namesto doseganja lastne pravičnosti sprejmemo Kristusovo. Njegova kri je sprava za naše grehe. Njegova poslušnost je pripisana nam. Potem bo po Svetem Duhu obnovljeno srce obrodilo "sad Duha". Po Kristusovi milosti bomo živeli v poslušnosti Božjemu zakonu, ki je zapisan na naše srce. Če bomo imeli Kristusovega Duha, bomo hodili, kakor je živel On. Po preroku je o sebi izjavil: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8) In ko je bil med ljudmi, je rekel. "Ni me pustil samega, zakaj jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 8,29)/372/

Apostol Pavel jasno prikazuje odnos med vero in zakonom v novi zavezi. Pravi: "Ker smo torej opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Ali torej postavo odpravljamo po veri? Nikakor ne, temveč postavo postavljamo. Kar je namreč bilo postavi nemogoče, v čemer je bila nezmožna zaradi mesa," ni zmogla opravičiti človeka, ker zaradi svoje grešne narave ni mogel izpolnjevati zakona, "to je storil Bog, ko je poslal svojega Sina v podobnosti grešnega mesa in kot daritev za greh, in je greh obsodil v mesu, da se izpolni pravična zahteva postave v nas, ki živimo ne po mesu, ampak po Duhu". (Rim 5,1; 3,31; 8,3.4)

Božje delo je v vseh časih enako, čeprav obstajajo različne stopnje razvoja in različna razodetja njegove moči, da bi ustregel potrebam človeštva v različnih obdobjih. S prvo evangeljsko obljubo in vse do dobe očakov in Judov, pa celo do sedanjega časa, so se postopno razkrivali Božji nameni v načrtu odrešitve. Zveličar, ki je bil napovedan v obredih in uredbah judovske postave, je isti, kateri je razodet v evangeliju. Oblaki, ki so obdajali njegovo božansko podobo, so se umaknili, meglice in sence so izginile; Jezus, Odrešenik sveta, pa je viden vsem. On, ki je oznanil zakon s Sinaja in izročil Mojzesu navodila obredne postave, je isti, ki je govoril pridigo na Gori blagrov. Velika načela ljubezni do Boga, ki jih je postavil kot temelj zakona in prerokov, so samo ponovitev tega, kar je po Mojzesu povedal Hebrejcem: "Poslušaj, Izrael: Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Zato ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (5 Moj 6,4.5; 3 Moj 19,18) V obeh uredbah je učitelj isti. Božje zahteve so iste. Načela njegove vladavine so ista. Kajti vse prihaja od njega "pri katerem ni spremembe ali sence zaradi obrata svetil". (Jak 1,17)/
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

33. Od Sinaja do Kadesa

Temeljno besedilo 4 Moj 11 in 12

Gradnja svetišča se ni začela kar nekaj časa potem, ko so Izraelci že prispeli na Sinaj. Sveta stavba je bila postavljena ob začetku drugega leta po izhodu iz Egipta. Temu je sledila posvetitev duhovnikov, praznovanje pashe, štetje ljudstva in dokončanje številnih dogovorov, ki so bili potrebni za državljanski ali verski sistem, tako da so bili skoraj leto dni utaborjeni ob Sinaju. Tukaj so dokončno izoblikovali bogoslužje, dobili so zakone za vladanje ljudstvu in učinkoviteje so se organizirali za vstop v Kanaansko deželo.

Izraelovo vlado je označevala zelo temeljita organizacija, čudovito podobna njeni dovršenosti in preprostosti. Pozornost zbujajoč red, ki se je kazal v popolnosti in razvrstitvi vseh Božjih ustvarjenih del, je bil razodet v hebrejskem gospodarstvu. Bog je bil središče oblasti in vlade, Izraelov vladar. Bog je določil Mojzesa za njihovega vidnega vodja, da izvaja zakone v njegovem imenu. Kasneje so iz rodovnih starešin izbrali sedemdeset takih, ki so pomagali Mojzesu v splošnih ljudskih stvareh. Naslednje so izbrali duhovnike, ki so se posvetovali z Gospodom v svetišču. Posameznim rodovom so vladali načelniki ali knezi. Pod njihovo roko pa so bili poglavarji, "vojvode čez tisoč, vojvode čez sto, vojvode čez petdeset in vojvode čez deset", (5 Moj 1,15) in nazadnje poveljniki, ki so jim bile dodeljene posebne dolžnosti.

Hebrejski tabor je bil urejen po natančnem redu. Razdeljen je bil v tri velike oddelke, vsak je imel svoj določen prostor v taboru. V središču je stalo svetišče, bivališče nevidnega Kralja. Okoli njega so bili razvrščeni/374/ duhovniki in leviti. Za njimi pa so bili utaborjeni vsi drugi rodovi.

Levitom je bilo zaupano svetišče in kar koli je z njim povezano v taboru in na potovanju. Ko se je tabor odpravil naprej, so morali podreti sveti šotor; ko pa so se ustavili, so ga morali spet postaviti. Nobena oseba iz drugega rodu se mu ni smela približati, sicer bi jo doletela smrt. Leviti so bili razdeljeni na tri dele, kot potomci treh Levijevih sinov, in vsakemu je bil določen poseben položaj in delo. Pred svetiščem in njemu najbliže sta bila šotora Mojzesa in Arona. Na jugu so bili Kahatovci, katerih dolžnost je bila skrbeti za skrinjo in drugo opremo. Na severu so bili Merarijci, ki so skrbeli za stebre, podstavke, deske in podobno. Na koncu pa so bili Gersonovci, katerim je bila zaupana skrb za zavese in pregrinjala.

Prav tako je bil določen prostor za vsak rod. Vsak je moral hoditi in se utaboriti po določilih, ki jih je zapovedal Gospod: "Izraelovi sinovi naj postavijo svoje šotore vsakteri pri svojem praporu, ob znamenjih hiš svojih očetov; v smeri proti shodnemu šotoru kroginkrog naj si razpenjajo šotore. Kakor bodo utaborjeni, tako naj se odpravijo na potovanje, vsakteri na svojem mestu, pri svojih praporih." (4 Moj 2,2.17) Mešana množica, ki se je pridružila Izraelu na poti iz Egipta, ni smela prebivati z drugimi rodovi, temveč so morali bivati na robu tabora, in njihovi potomci so bili izključeni iz skupnosti do tretjega rodu. (5 Moj 23,7.8)

Tankovestno snažnost in strogi red je bilo čutiti povsod po taboru in njegovem okolju. Veljala so temeljita sanitarna pravila. Nobena oseba, ki je bila zaradi česar koli nečista, ni smela stopiti v tabor. Ti ukrepi so bili nujno potrebni za ohranitev zdravja v tej veliki množici. Prav tako je bilo potrebno, da so vzdrževali popoln red in čistočo, da bi Izrael lahko užival v navzočnosti svetega Boga. Tako je izjavil: "Zakaj Gospod, tvoj Bog, hodi po tvojem taborišču, da bi te reševal in tvoje sovražnike ti izročal: zato naj bo tvoje taborišče sveto." (5 Moj 23,14)

Na vseh Izraelovih potovanjih je šla "skrinja Gospodove zaveze pred njimi, ... da jim najde počivališče"./375/ (4 Moj 10,33) Sprevod je vodila sveta skrinja, v kateri je bil sveti Božji zakon in so jo nosili Kahatovci. Pred njo sta šla Mojzes in Aron; duhovniki, ki so nosili srebrne trobente, pa so bili nastanjeni blizu. Ti duhovniki so prejemali navodila od Mojzesa, potem pa so jih s trobentami sporočili ljudstvu. Dolžnost vodij vsake skupine je bila dati dokončna navodila glede vseh nadaljnjih selitev, kakor so naznačile trobente. Kdor je zanemaril izpolnitev danih navodil, je bil kaznovan s smrtjo.

Bog je Bog reda. Kar koli je povezano z nebesi, je v popolnem redu. Pokornost in temeljita disciplina sta značilna za gibanje angelskih čet. Uspeh se lahko pričakuje samo tam, kjer je red in usklajeno delovanje. Od vseh, ki delajo v njegovem delu, Bog danes zahteva red in organiziranost enako kakor v Izraelovih dnevih. Vsi, ki delajo zanj, morajo delati razumno, ne pa brezskrbno in naključno. Bog želi, da je njegovo delo opravljeno z vero in natančnostjo, da bi ga lahko zapečatil s pečatom svojega odobravanja.

Sam Bog je vodil Izraela ...

             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sam Bog je vodil Izraela na vseh njegovih potovanjih. Prostor, kjer so se morali utaboriti, je bil označen s spuščanjem oblakovega stebra in tam so morali ostati, vse dokler je ta počival nad shodnim šotorom. Ko naj bi nadaljevali potovanje, se je dvignil visoko nad sveti šotor. Svečan poziv je označil postanek in odhod. "In bilo je, kadar je skrinja šla na pot, da je dejal Mojzes: Vstani, o Gospod, in naj se razkrope tvoji sovražniki, in tisti, ki te sovražijo, naj beže pred tvojim obličjem. Kadar pa je počivala, je dejal: Vrni se, o Gospod, k miriadam Izraelovih tisočev." (4 Moj 10,35.36)

Med Sinajem in Kadesom, ki je bil na meji Kanaana, je bilo samo enajst dni potovanja, in z upanjem na hiter vstop v dobro deželo so Izraelove čete šle na pot, ko je oblak končno dal znamenje za odhod. Jahve je delal čudeže, ko jih je izpeljal iz Egipta, in zakaj naj ne bi zdaj pričakovali blagoslovov, ko so se nedavno zavezali, da ga sprejmejo za svojega Vladarja, in so bili priznani za izvoljeno ljudstvo Najvišjega?

Pa vendar so nekateri skoraj z odporom zapustili kraj, kjer so toliko časa taborili. Skoraj so ga že imeli za svoj dom. V zavetju tistih granitnih skal/376/ je Bog zbral svoje ljudstvo stran od drugih narodov, da bi jim ponovil svoj sveti zakon. Radi so imeli pogled na sveto goro, na katere sivih vrhovih in pustih grebenih se je tako pogosto pokazala božanska slava. Prizor je bil tako tesno povezan z Božjo navzočnostjo in svetimi angeli, da se je zdel presvet, da bi ga brezskrbno ali celo veselo zapustili.

Ob znaku trobent pa se je vendar ves tabor odpravil naprej s svetiščem v sredini, z vsakim rodom na določenem prostoru in pod svojim praporom. Vse oči so se nestrpno ozirale, da bi videle, v katero smer bo vodil oblak. Ko se je pomaknil proti vzhodu, kjer so bile nakopičene le črne in puste gore, se je v mnogih srcih pojavil občutek žalosti in dvoma.

Pot je postajala vse težja. Vodila jih je skozi kamnite grape in neplodne puščave. Vsenaokoli je bila velika puščava - pusta in jamnata dežela, dežela suše in smrtne sence, dežela, "koder ne hodi nihče in kjer ne prebiva noben človek". (Jer 2,6) V skalnatih soteskah, blizu in daleč, so se gnetli moški, ženske in otroci skupaj z živalmi in tovorom ter dolgimi sprevodi čred drobnice in govedi. Napredovali so počasi in mukoma, saj množica po dolgem taborjenju ni bila pripravljena prenašati nevarnosti in neugodja poti.

Po treh dneh potovanja je bilo slišati pritožbe. Te so izvirale iz mešane množice, od njih mnogi niso bili popolnoma združeni z Izraelom in so nenehno iskali vzrok za obsojanje. Nergači niso bili zadovoljni s smerjo potovanja. Zato so kar naprej iskali napake na poti, po kateri jih je vodil Mojzes, čeprav so dobro vedeli, da on sam z njimi vred hodi za vodečim oblakom. Nezadovoljstvo je nalezljivo in kmalu se je razširilo po taboru.

Ponovno so začeli zahtevati meso. Kljub obilni oskrbi z mano niso bili zadovoljni. Izraelci so bili med sužnostjo v Egiptu prisiljeni uživati preprosto in naravno hrano, toda dober tek, ki so ga povzročili pomanjkanje in težaško delo, jim je to hrano približal. Mnogi Egipčani, ki so odšli z njimi, so bili navajeni na razkošno hrano. Ti so bili/377/ pobudniki pritožb. Ob dajanju mane jim je Gospod, tik preden je Izrael dosegel Sinaj, zagotovil meso v odgovor na njihove zahteve, toda z njim so bili oskrbljeni samo en dan.

Bog bi jim zlahka priskrbel meso skupaj z mano, vendar jih je tega prikrajšal zaradi njihove blaginje. Nameraval jih je oskrbeti s hrano, ki je bolj ustrezala njihovim potrebam kakor pa prehrana, na katero so se mnogi navadili v Egiptu. Popačen tek se je moral popraviti, da bi lahko uživali hrano, ki je bila človeku prvotno namenjena - sadove zemlje, ki jih je Bog dal Adamu in Evi v Edenu. Zato so bili Izraelci precej prikrajšani za hrano živalskega izvora.

Satan jih je zapeljal, da so imeli to prepoved za nepravično in kruto. Povzročil je, da so hlepeli po prepovedanih stvareh, ker je videl, da bo nebrzdano popuščanje teku težilo k poželjivosti ter bodo ljudje tako laže prišli pod njegov nadzor. Začetnik bolezni in bede bo napadel ljudi tam, kjer bo imel največji uspeh. Po skušnjavah v teku je obilno vodil ljudi v greh od takrat, ko je zapeljal Evo, da je jedla prepovedani sad. Na isti način je napeljal Izraela, da je godrnjal zoper Boga. Nezmernost pri hrani in pitju vodi v popuščanje nizkotnim strastem in pripravlja ljudem pot, da ne spoštujejo nobene moralne obveznosti. Ko jih napadejo skušnjave, imajo le malo moči, da bi se jim uprli.

Bog je izpeljal Izraelce iz Egipta, da bi jih lahko nastanil v Kanaanski deželi kot brezmadežne, svete in srečne ljudi. Da bi dosegel ta namen, jih je podvrgel disciplini zaradi blaginje njih in njihovih potomcev. Če bi se ubogljivo odrekali teku in bili poslušni njegovim modrim prepovedim, ne bi poznali jalovosti in bolezni. Njihovi potomci bi imeli telesno in umsko moč. Jasneje bi dojemali resnico in dolžnost, ostro bi razlikovali in zdravo razsojali. Toda njihova nepripravljenost, da bi se pokorili Božjim omejitvam in zahtevam, jim je precej preprečila, da niso dosegli visoke stopnje, katero je Bog želel, da bi jo dosegli. Prav tako jim je preprečila prejeti blagoslove, ki jim jih je bil pripravljen podariti./378/

Psalmist je rekel:...     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mojzes je vzkliknil: "Šeststo tisoč mož pešcev je tega ljudstva, med katerimi jaz bivam, in ti praviš: Dam jim mesa, da ga uživajo mesec dni! Pokolje li se toliko ovac in goved, da jim bo zadosti? Ali se jim bodo semkaj zbrale vse ribe morja, da jim bo zadosti?" (4 Moj 11,21.22)

Za svoje nezaupanje je bil okaran: "Ali je Gospodova roka prekratka? Zdaj pa boš videl, ali se ti zgodi po moji besedi ali ne." (4 Moj 11,23)

Mojzes je zboru ponovil Gospodove besede in oznanil izvolitev sedemdesetih starešin. Naloga velikega vodja, ki jo je naložil tem izbranim možem, bo služila kot vzorec sodne poštenosti sodnikom in zakonodajalcem sodobnega časa: "Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva z njim. Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temveč poslušajte malega kakor velikega; nikogar se ne bojte, zakaj Božja je sodba." (5 Moj 1,16.17)

Mojzes je sedaj poklical sedemdeseterico pred svetišče. "In Gospod stopi dol v oblaku ter govori z njimi in vzame od duha, ki je bil nad njim, in ga da nad sedemdesetere starešine. In zgodi se, ko počije duh nad njimi, da so prerokovali, pozneje pa nič več." (4 Moj 11,25) Dana jim je bila moč od zgoraj kakor učencem na petdesetnico. Gospod jih je želel tako pripraviti za delo in jim izkazati čast pred zborom, da bi ljudje imeli zaupanje vanje kot v može, ki jih je Bog izbral, da se pridružijo Mojzesu v vladanju nad Izraelom.

Po drugi strani pa je bil to še en dokaz o vzvišenem, nesebičnem duhu velikega vodja. Dva od sedemdesetih, ki sta se ponižno štela za nevredna odgovornega položaja, se nista pridružila zbranim pred svetiščem. Prišel pa je nadnju Božji Duh tam, kjer sta bila, in tudi onadva sta izkusila preroški dar. Ko je bil Jozue o tem obveščen, je želel preveriti tako nepravilnost, ker se je bal, da teži k neslogi. Goreč za čast/381/svojega gospodarja je rekel: "Moj gospod, Mojzes, brani jima!" Odgovor se je glasil: "Kaj si tako vnet zame? O da bi vse ljudstvo Gospodovo bili preroki, da bi Gospod dal svojega duha nadnje!" (4 Moj 11,28.29)

Tedaj je zapihal močan veter. "In prinese prepelice od morja sem in jih spusti, da lete nad taboriščem, dan hoda po tej strani in dan hoda po oni strani okrog taborišča, dva komolca visoko nad zemljo." (4 Moj 11,31) Ves tisti dan in noč, pa še naslednji dan so ljudje zbirali hrano, ki je bila priskrbljena na tako čudežen način. Zagotovljene so jim bile ogromne količine. "In kdor je najmanj nabral, je imel deset homerov." (4 Moj 11,32) Česar niso mogli porabiti takoj, so ohranili s sušenjem, tako da je zaloga zadostovala za ves mesec, kakor je bilo obljubljeno.

Bog je dal ljudem to, kar jim ni bilo najbolj koristno, ker so pri tem vztrajali. Ne bi se zadovoljili s stvarmi, ki bi se izkazale za njihovo korist. Ustreženo je bilo njihovim upornim željam, toda posledice so morali nositi sami. Gostili so se brez omejitev in njihova nezmernost je bila hitro kaznovana. "In Gospod udari ljudstvo s silno veliko šibo." (4 Moj 11,33) Veliko število jih je pomrlo zaradi vročice, največji krivci med njimi pa so bili zadeti takoj, ko so okusili hrano, po kateri so hlepeli.

V Hazerotu, v naslednjem taboru po odhodu iz Tabere, je Mojzesa čakal še grenkejši preizkus. Aron in Mirjama sta zasedla visoki, častni in vodilni položaj v Izraelu. Oba sta bila obdarjena s preroškim darom in oba sta bila po božanski previdnosti povezana z Mojzesom pri osvoboditvi Hebrejcev. "In poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjamo," (Miha 6,4) so bile Gospodove besede po preroku Mihu. Mirjamin močan značaj se je pokazal že zgodaj, ko je kot otrok ob Nilu opazovala majhno košaro, v kateri je bil skrit dojenček Mojzes. Njen samonadzor in tankočutnost je Bog uporabil kot orodje za ohranitev rešitelja svojega ljudstva. Bogato obdarjena z darovi pesništva in glasbe je vodila Izraelke v petju in plesanju na obali Rdečega morja. Po priljubljenosti med ljudstvom in spoštovanju Nebes je bila takoj za Mojzesom in Aronom. Toda isto zlo, ki je najprej povzročilo razdor v nebesih, je pognalo tudi v srcu te Izraelke. Uspelo ji je najti privrženca v svojem nezadovoljstvu.

Pri določitvi sedemdesetih starešin ni bilo posvetovanja/382/ z Mirjamo in Aronom. To pa je zbudilo zavist do Mojzesa. V času Jetrovega obiska, ko so bili Izraelci na poti proti Sinaju, je takojšnje Mojzesovo sprejetje tastovega nasveta v Aronu in Mirjami prebudilo strah, da bo njegov vpliv velikega vodja presegel njunega. Pri organiziranju sveta starešin sta čutila, da sta bila njun položaj in oblast prezrta. Mirjama in Aron nista nikoli občutila teže skrbi in odgovornosti, ki je počivala na Mojzesu. Ker pa sta bila izbrana za njegova pomočnika, sta mislila, da enako delita z njim tudi breme vodenja, zato sta imela za nepotrebno določitev nadaljnjih pomočnikov.

Mojzes se je zavedal pomembnosti velikega dela, ki mu je bilo zaupano, kakor se ga ni še nikoli nihče. Zavedal se je lastne šibkosti in je prosil Boga za nasvet. Aron pa se je cenil više in je manj zaupal v Boga. Ko mu je bila zaupana odgovornost, je razočaral in tako dokazal šibkost svojega značaja, ko je nizkotno privolil v malikovalsko češčenje na Sinaju. Mirjama in Aron sta zaslepljena z zavistjo na to pozabila. Bog je Arona zelo počastil, ko je njegovo družino določil za sveto duhovniško službo. Celo to je bilo zdaj dodano k želji po samopoviševanju. "Ali je res Gospod govoril samo z Mojzesom? Ne govori li tudi z nami?" (4 Moj 12,2) Ker sta menila, da jima je Bog enako naklonjen kakor Mojzesu, sta mislila, da sta upravičena do enakega položaja in oblasti.

Mirjama je popustila duhu nezadovoljstva...
   
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mirjama je popustila duhu nezadovoljstva in našla vzrok za pritoževanje v dogodkih, ki jih je vodil osebno Bog. Mojzesova poroka ji ni bila po volji. Ker je izbral ženo iz drugega naroda, namesto da bi vzel Hebrejko, je s tem žalil njeno družino in ljudsko čast. Z Ziforo so prezirljivo ravnali.

Mojzesovo ženo so imenovali kušitska ženska, (4 Moj 12,1) v bistvu pa je bila Madianka in tako Abrahamova potomka. Po zunanjem videzu se je razlikovala od Hebrejk, ker je imela nekoliko temnejšo polt. Čeprav Zifora ni bila Izraelka, je bila častilka pravega Boga. Bila je krotka in nevsiljiva, nežna in čustvena, ob prizoru trpljenja se je zelo razžalostila. Zato je Mojzes na poti v Egipt privolil, da se vrne v Madian./383/ Želel ji je prizanesti bolečino ob opazovanju kazni, ki bodo prizadele Egipčane.

Ko se je Zifora pridružila svojemu možu v puščavi, je opazila, da mu breme odvzema moč. Svoje bojazni je zaupala Jetru, on pa je predlagal ukrepe za Mojzesovo olajšanje. To je bil glavni razlog, da je Mirjama sovražila Ziforo. Mirjama je imela Mojzesovo ženo za vzrok vsega domnevnega zapostavljanja nje in Arona. Sklepala je, da je njen vpliv preprečil, da bi se Mojzes posvetoval z njima kakor prej. Če bi Aron odločno stal za pravico, bi lahko ustavil zlo, toda namesto da bi Mirjami pokazal grešnost njenega vedenja, je z njo sočustvoval, prisluhnil njenim pritožbam in z njo delil zavist.

Mojzes je njune obtožbe sprejel s potrpežljivim molkom. Izkušnja, ki jo je pridobil med leti garanja in čakanja v Madianu - duh ponižnosti in potrpežljivosti, ki ga je tam razvil - je Mojzesa pripravila, da je potrpežljivo sprejel nevero in godrnjanje ljudstva ter zavist in ošabnost teh, ki naj bi bili njegovi neomajni pomočniki. Mojzes je bil "zelo krotek, bolj ko vsi ljudje, ki so bili na zemlji", in zato sta mu bila zagotovljena božanska modrost in vodstvo bolj kakor drugim. (4 Moj 12,3) Sveto pismo pravi: "Vodi krotke, da hodijo po pravici, in krotke uči svojo pot." (Ps 25,9) Gospod vodi krotke, ker so dovzetni in se radi učijo. Iskreno si želijo spoznati in izpolnjevati Božjo voljo. Zveličarjeva obljuba se glasi: "Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna ... nauk." (Jan 7,17) In po apostolu Jakobu objavlja: "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5) Obljuba pa velja samo tem, ki so pripravljeni popolnoma slediti Gospodu. Bog ne sili nikogar, zato ne more voditi nikogar, ki je preošaben, da bi bil poučen, in se je odločil, da bo ravnal po svoje. O dvoličnem človeku - ki želi izpolniti svojo voljo, trdi pa, da izpolnjuje Božjo - je zapisano: "Naj vendar ne misli tisti človek, da kaj dobi od Gospoda." (Jak 1,7)

Bog je izbral Mojzesa in vanj dal svojega Duha. Mirjama in Aron sta bila zaradi svojega godrnjanja kriva/384/ nezvestobe ne samo do postavljenega voditelja, temveč tudi do samega Boga. Uporniški obrekovalci so bili pozvani v svetišče, kjer so se soočili z Mojzesom. "In Gospod pride dol v oblakovem stebru in stopi k šotorovim vratom in pokliče Arona in Mirjamo." (4 Moj 12,5) Njuna zahteva po preroškem daru ni bila oporekana, Bog bi jima lahko spregovoril v prikazni in sanjah. Toda Mojzesu, o komer je sam Gospod izjavil, da je "v vsej moji hiši zvest", je bilo zagotovljeno tesnejše občestvo. (4 Moj 12,7) Z njim je Bog govoril od ust do ust. "Zakaj se torej nista bala govoriti zoper mojega služabnika, zoper Mojzesa? In vname se Gospodov srd zoper njiju, ter odide." (4 Moj 12,8.9) V znak Božjega nezadovoljstva je oblak izginil iz svetišča, Mirjamo pa je doletela kazen. Postala je "gobava, bela kakor sneg". (4 Moj 12,10) Aronu je bilo prizaneseno, vendar je bila za njega Mirjamina kazen oster ukor. Zdaj, ko je bila njena ošabnost ponižana do prahu, je Aron priznal njun greh in posredniško prosil, da sestra ne bi bila prepuščena pogubi zaradi te ogabne in smrtne šibe. V odgovor na Mojzesove molitve je bila gobavost očiščena. Mirjama pa je bila izključena iz tabora za sedem dni. Šele ko je bila odstranjena iz tabora, je simbol Božje naklonjenosti ponovno počival nad svetiščem. Iz spoštovanja do njenega visokega položaja in zaradi žalosti ob šibi, ki jo je zadela, je ves tabor ostal v Hazerotu ter čakal njeno vrnitev.

To razodetje Gospodovega nezadovoljstva je bilo načrtovano kot svarilo vsemu Izraelu, da bi ustavilo naraščajočega duha nezadovoljstva in nepokorščine. Če Mirjamina ošabnost in nezadovoljstvo ne bi bila vidno grajana, bi iz tega nastalo veliko zlo. Nevoščljivost je ena največjih satanskih lastnosti, ki lahko obstaja v človeškem srcu, in je po svojem učinku najbolj pogubna. Modrec je rekel: "Grozovita je togota in jeza je kakor povodenj, ali kdo naj obstane pred nevoščljivostjo?" (Preg 27,4) Nevoščljivost je prva povzročila neslogo v nebesih in popuščanje nevoščljivosti je povzročilo med ljudmi neizmerno zlo. "Kjer je namreč zavist in sebičnost, tam je nerednost in vse zlo dejanje." (Jak 3,16)

Ne jemljimo zlahka zlobnega govorjenja ali sojenja o nekogaršnjih vzgibih ali dejanjih. "Kdor obrekuje brata ali sodi svojega brata, obrekuje postavo in sodi postavo; če pa sodiš postavo, nisi izpolnjevalec postave, ampak sodnik." (Jak 4,11) Obstaja samo en sodnik - On, "ki razsvetli,/385/ kar je skritega v temi, in odkrije misli src". (1 Kor 4,5) In kdor koli prevzame sojenje in sodi svojega bližnjega, si prisvaja Stvarnikovo pravico.

Sveto pismo nas jasno uči, naj se varujemo obtoževanja teh, ki jih je Bog poklical, da delajo kot njegovi poslanci. Apostol Peter pravi, ko opisuje skupino zapuščenih grešnikov: "Predrzneži, svojevoljneži, ne boje se preklinjati veličanstev, ko vendar angeli, večji po krepkosti in moči, ne izrekajo zoper nje pred Gospodom preklinjajoče sodbe." (2 Pet 2,10.11) In Pavel v svojih navodilih za te, ki so postavljeni nad cerkev, pravi: "Zoper starešino ne sprejmi tožbe, razen na dve priči ali tri." (1 Tim 5,19) On, ki je na ljudi položil težko odgovornost vodenja in poučevanja svojega ljudstva, ima ljudstvo odgovorno za način, kako ravnajo z njegovimi služabniki. Spoštovati moramo nje, ki jih je Bog počastil. Sodba, ki je doletela Mirjamo, naj bo ukor vsem, ki se prepuščajo zavisti in godrnjanju zoper te, ki jim je Bog naložil breme svojega dela.
     
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!