Ellen G. White: Očaki in preroki

34. Dvanajst oglednikov
Temeljno besedilo 4 Moj 13 in 14

Enajst dni po odhodu z gore Horeb se je hebrejska množica utaborila v Kadesu v Paranski puščavi, ki je bila blizu meje z obljubljeno deželo. Tukaj so ljudje predlagali, da bi poslali oglednike, ki naj raziščejo deželo. Mojzes je stvar predstavil Gospodu in dobil dovoljenje z navodilom, naj v ta namen izberejo po enega kneza iz vsakega rodu. Izbrali so jih, kakor je bilo ukazano, in Mojzes jim je velel, naj si gredo ogledat deželo, kakšna je, njen položaj in naravne ugodnosti, kakšni so ljudje, ki tam bivajo, ali so močni ali šibki, ali jih je malo ali veliko. Prav tako naj si ogledajo sestavo prsti in njeno rodovitnost ter prinesejo od sadu te dežele.

Šli so in si ogledali vso deželo. Vstopili so na južni meji in nadaljevali proti severni. Hodili so štirideset dni, preden so se vrnili. Izraelci so gojili visoke upe in nestrpno čakali. Novica o vrnitvi oglednikov se je raznesla od roda do roda in vsi so se je razveselili. Ljudje so hiteli naproti poslancem, ki so varno ušli nevarnostim svojega tveganega podviga. Ogledniki so prinesli vzorce sadežev, ki so pričali o rodovitnosti prsti. Bil je čas zorenja grozdja, zato so prinesli grozd, ki je bil tako velik, da sta ga nosila dva moža. Prinesli so še fige in granatna jabolka, ki jih je bilo tam v obilici.

Ljudje so se veselili, da se bodo polastili tako dobre dežele, zato so pozorno prisluhnili poročilu, ki je bilo sporočeno Mojzesu, da jim ne bi ušla niti besedica. Ogledniki so pričeli: "Prišli smo v deželo, kamor si nas bil poslal, in zares teče v njej mleko in med, in to je njen sad." (4 Moj 13,27) Ljudstvo je bilo navdušeno in goreče želelo poslušati Gospodov glas in takoj oditi, da bi posedli deželo. Ampak/387/ po opisu lepot in rodovitnosti dežele so vsi razen dveh oglednikov napihnili težave in nevarnosti, ki čakajo Izraelce, če se bodo lotili osvajanja Kanaana. Naštevali so mogočna ljudstva, ki so živela v posameznih delih dežele, ter dejali, da so mesta obzidana in zelo velika, ljudje pa, ki v njih živijo, so močni ter jih ni mogoče premagati. Prav tako so povedali, da so videli velikane, Enakove sinove, zato je nesmiselno misliti na osvojitev dežele.

Prizor se je zdaj spremenil. Upanje in pogum sta odstopila prostor strahopetnemu obupu, ko so ogledniki izrekali mnenja svojega neverujočega srca, ki je bilo polno malodušnosti, ki jo je spodbudil Satan. Njihova nevera je zbor zasenčila z mračno senco in mogočna Božja moč, ki se je tolikokrat razodela v dobro njegovega izvoljenega ljudstva, je bila pozabljena. Ljudstvo ni premislilo. Niso razmislili o tem, da jim bo On, ki jih je pripeljal tako daleč, gotovo dal deželo. Niso se spomnili tega, kako čudovito jih je Bog rešil njihovih zatiralcev, jim odprl pot skozi morje in uničil faraonove preganjalske čete. Niso pomislili na Boga in so ravnali, kakor da se morajo zanesti samo na moč svojih rok.

V svoji neveri so omejili Božjo moč in niso zaupali roki, ki jih je doslej varno vodila. Ponovili so staro napako in godrnjali zoper Mojzesa in Arona. Rekli so: "To je torej konec naših velikih upov. To je dežela, za katero smo potovali vso pot iz Egipta, da bi jo posedli." Obtožili so vodja, da sta zapeljala ljudstvo in nad Izraela spravila težave.

Ljudstvo je bilo obupano v svojem razočaranju in brezupu. Tarnanje v smrtnem strahu se je mešalo z zmedenim mrmranjem. Kaleb je dojel položaj in pogumno stopil v obrambo Božje besede. Naredil je vse, kar je mogel, da bi premagal zlobni vpliv svojih nezvestih tovarišev. Za trenutek so ljudje utihnili in prisluhnili njegovim besedam upanja in poguma z ozirom na dobro deželo. Ni nasprotoval že rečenemu; zidovi so bili visoki in Kanaanci so bili močni. Toda Bog je obljubil deželo Izraelcem. Kaleb je rotil: "Dajte, da gremo gor in jo posedemo, zakaj prav lahko jo obvladamo." (4 Moj 13,30)

Ampak deseteri so ga prekinili in ovire opisali še s temnejšimi barvami kakor prvič. Izjavili so: "Nikakor ne moremo iti gor proti tistemu ljudstvu,/388/ kajti močnejši so od nas. ... In kar smo videli ljudstva v njej, vsi so možje visoke postave. Videli smo tam tudi velikane, Enakove sinove, ki so iz velikanov, in zdelo se nam je, da smo kakor kobilice, in taki smo tudi bili v njihovih očeh." (4 Moj 13,31-33)

Ti možje so stopili na napačno pot in se kljubovalno postavili zoper Kaleba in Jozueta, zoper Mojzesa in zoper Boga. Z vsakim nadaljnjim korakom so postali še odločnejši. Sklenili so jim vzeti pogum za vsak trud, da bi posedli Kanaan. Popačili so resnico, da bi podprli svoj pogubni vpliv. Rekli so: To "je dežela, ki požira svoje prebivalce". (4 Moj 13,32) To ni bilo samo hudobno poročilo, temveč tudi lažno. Bilo je protislovno. Ogledniki so izjavili, da je dežela rodovitna in cvetoča ter so v njej ljudje visoke postave. Vse to ne bi bilo mogoče, če bi bilo podnebje tako nezdravo, da bi se za deželo lahko reklo, da požira prebivalce. Ko so možje vdali svoje srce neveri, so se podredili Satanovemu nadzoru in nihče ni vedel, do kake globine jih bo vodil.

"Tedaj zažene vsa občina krik in vpije, in ljudstvo prejoka vso noč." (4 Moj 14,1) Hitro se je pojavilo nezadovoljstvo in prišlo do odkritega upora, saj je Satan močno deloval in ljudje so se zdeli oropani razuma. Preklinjali so Mojzesa in Arona ter pozabili, da Bog posluša njihovo hudobno govorjenje in je bil v oblakov steber odet Angel njegove navzočnosti priča njihovemu strašnemu izbruhu besa. Polni ogorčenja so vpili: "O da bi umrli v Egiptovski deželi ali da bi poginili v tej puščavi!" (4 Moj 14,2) Potem so se njihova čustva razplamtela zoper Boga: "In zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Naše žene in naši otročiči pridejo v plen: ali nam ni bolje vrniti se v Egipt? In drug govori drugemu: Postavimo si poglavarja in pojdimo nazaj v Egipt!" (4 Moj 14,3.4) Tako niso obtožili prevare samo Mojzesa, temveč tudi samega Boga, ker jim je obljubil deželo, ki je ne morejo posesti. Šli so tako daleč, da so si določili poglavarja, ki jih bo vodil nazaj v deželo trpljenja in sužnosti, iz katere jih je rešila močna roka Vsemogočnega.

V ponižnosti in obupu sta....
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V ponižnosti in obupu sta Aron in Mojzes padla "z obličjem na zemljo pred vsem zborom občine Izraelovih sinov". (4 Moj 14,5) Nista vedela, kaj bi naredila, da bi jih odvrnila od prenagljenega in vročekrvnega namena. Kaleb in Jozue sta si prizadevala utišati/389/ nemir. Z raztrganimi oblačili v znak žalovanja in ogorčenosti sta pohitela med ljudi, njuna doneča glasova pa je bilo slišati nad viharjem žalostink in upornega žalovanja: "Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je zelo dobra. Če bomo po volji Gospodu, nas pripelje v tisto deželo ter nam jo da, deželo, ki v njej teče mleko in med. Samo ne upirajte se Gospodu, tudi se ne bojte ljudstva tiste dežele, kajti pojemo jih kakor kruh. Njih zaslomba se je od njih umaknila, a z nami je Gospod, ne bojte se jih." (4 Moj 14,7-9)

Kanaanci so napolnili čašo svoje krivičnosti, zato jih Gospod ni želel več prenašati. Ker jim je bila njegova zaščita umaknjena, bi bili lahek plen. Po Božji zavezi je bila dežela zagotovljena Izraelu. Toda lažno poročilo nezvestih oglednikov je bilo sprejeto in po njem je bil zaveden ves zbor. Izdajalci so opravili svoje delo. Če bi slabo poročala samo dva in bi jih deset spodbujalo, naj posedejo deželo v Gospodovem imenu, bi še vedno zaradi hudobne nevere raje verjeli dvema kakor desetim. Ampak resnico, sta govorila samo dva, deset pa jih je bilo na strani upora.

Nezvesti ogledniki so glasno obtožili Kaleba in Jozueta ter zahtevali, da ju kamnajo. Ponorela množica je pograbila kamne, s katerimi je hotela pobiti zvesta moža. Pohiteli so naprej z blaznim kričanjem, ko pa so kamni na lepem padli iz njihovih rok, so utihnili in se tresli od strahu. Bog je posredoval, da bi ustavil njihov morilski načrt. Slava njegove navzočnosti je kakor žareč plamen razsvetlila šotor. Vse ljudstvo je ugledalo Gospodovo znamenje. Mogočnejši od njih se jim je razodel in nihče si ni drznil nadaljevati upora. Ogledniki, ki so prinesli slabo poročilo, so se strti od strahu umaknili in z zadržanim dihom stekli v svoje šotore.

Mojzes je vstal in stopil v svetišče. Gospod mu je objavil: "Udariti jih hočem s kugo in zatreti, tebe pa storim v večji in močnejši narod, kakor je ta." (4 Moj 14,12) Mojzes pa je ponovno prosil za svoje ljudstvo. Ni mogel dopustiti, da bi bili uničeni, sam pa bi bil storjen v večji narod. Skliceval se je na Božjo milost in rekel: "Naj se torej, prosim, velika izkaže Gospodova moč, kakor si govoril, rekoč: Gospod je počasen na jezo in obilen v milosti. ... Odpusti, prosim, krivico tega ljudstva po svoji veliki/390/ milosti in kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj." (4 Moj 14,17-19)

Gospod je obljubil, da bo prizanesel Izraelu in ga ne bo takoj uničil, ampak zaradi njihove nevere in strahopetnosti ni mogel razodeti svoje moči, da bi premagal njihove sovražnike. Zato jim je v svoji veliki milosti velel, naj se obrnejo nazaj proti Rdečemu morju, kar je bila zanje edina varna pot.

V svojem uporu je ljudstvo vzklikalo: "O ... da bi poginili v tej puščavi!" (4 Moj 14,2) Zdaj je bila ta molitev uslišana. Gospod je objavil: "Kakor ste govorili na moja ušesa, prav tako vam hočem storiti! V tej puščavi bodo popadala vaša trupla; in kar vas je seštetih po vsem vašem številu, od dvajsetletnih in više. Vaše otročiče pa, o katerih ste dejali, da pridejo v plen, nje popeljem tja, in uživali bodo deželo, ki ste jo vi zavrgli." (4 Moj 14,28.29.31) In o Kalebu je rekel: "Ampak svojega služabnika Kaleba, ker je bil v njem drug duh in je zvesto hodil za menoj, njega hočem privesti v deželo, v katero je bil šel, in njegovo potomstvo jo bo imelo v lasti." (4 Moj 14,24) Kakor so ogledniki potovali štirideset dni, tako bodo Izraelove čete štirideset let tavale po puščavi.

Ko je Mojzes ljudstvu objavil božansko odločitev, se je njihov bes spremenil v žalovanje. Vedeli so, da je njihova kazen pravična. Deset nezvestih oglednikov je umrlo pred očmi vsega Izraela, saj jih je zadela božanska kazen. V njihovi smrti je ljudstvo videlo lastno obsodbo.

Zdaj je bilo videti, da so se iskreno spokorili zaradi svojega grešnega vedenja, toda žalovali so zaradi posledic zla, ne pa zaradi občutka svoje nehvaležnosti in neposlušnosti. Ko so spoznali, da Gospod ni popustil v svoji odločitvi, je ponovno zrasel njihov jaz, in dejali so, da se ne bodo vrnili v puščavo. Ko je Bog zapovedal, da se umaknejo z ozemlja svojih sovražnikov, je preizkusil njihovo navidezno pokornost in pokazal, da ni bila prava. Vedeli so, da so zelo grešili, ko so dovolili, da so jih prevzela prenagljena čustva in so hoteli pobiti oglednika, ki sta jih rotila, naj poslušajo Boga. Toda prestrašili so se le, ko so spoznali, da so naredili strašno napako, katere posledice bi se izkazale pogubne zanje. Njihova srca so ostala nespremenjena in potrebovali so samo kakšen izgovor, da bi naredili podoben prestopek. To se je tudi zgodilo, ko jim je Mojzes z Božjo oblastjo zapovedal, naj se vrnejo v puščavo./391/

Odlok, naj Izrael štirideset let ne stopi v Kanaan, je povzročil grenko razočaranje za Mojzesa in Arona, Kaleba in Jozueta. Pa vendar so božansko odločitev sprejeli brez mrmranja. Tisti, ki pa so se pritoževali nad Božjim ravnanjem z njimi in izjavili, da se bodo vrnili v Egipt, so jokali in na veliko žalovali, ko jim je bil odvzet blagoslov, ki so ga do tedaj zaničevali. Pritoževali so se brez razloga, zdaj pa jim je Bog dal razlog za jok. Če bi bili jokali zaradi svojega greha, ko jim je bil zvesto prikazan, ta kazen ne bi bila izrečena. Ker pa so jokali zaradi sodbe, njihova žalost ni bila spokorjenje in ni mogla zagotoviti umika njihove kazni.

Vso noč so žalovali, zjutraj pa so dobili novo upanje. Odločili so se odkupiti za svojo strahopetnost. Prej jim je Bog ukazal posesti deželo, ampak tega niso hoteli. Ko pa jim je zdaj naročil, naj se umaknejo, so se spet upirali. Odločili so se napasti deželo in jo osvojiti. Mogoče bo Bog sprejel njihovo delo in spremenil svoj načrt zanje.

Bog jim je dal prednost ...
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Bog jim je dal prednost in dolžnost, da bi stopili v deželo takrat, ko je On tako določil, toda zaradi njihovega trmastega omalovaževanja je bilo to dovoljenje umaknjeno. Satan je dosegel svoj namen, ko jim je preprečil stopiti v Kanaan. Zdaj pa jih je spodbujal, naj navkljub božanski prepovedi naredijo prav to, česar niso hoteli izpolniti, ko je tako zahteval Bog. Tako je veliki zapeljivec pridobil zmago, ko jih je že drugič zapeljal v upor. Niso zaupali v Božjo moč, ki bi sodelovala z njihovim trudom v zasedanju Kanaana. Zdaj pa so hoteli s svojimi močmi izpolniti delo neodvisno od božanske pomoči. Vpili so: "Grešili smo zoper Gospoda, hočemo pa iti gor in se bojevati, prav kakor nam je zapovedal Gospod." (5 Moj 1,41) Tako strašno so postali zaslepljeni po prestopku. Gospod jim ni nikoli zapovedal, naj gredo gor in se bojujejo. Ni bil njegov namen osvojiti deželo z bojem, temveč s strogo poslušnostjo njegovim zapovedim.

Čeprav so bila njihova srca nespremenjena, so priznali svojo grešnost in neumnost upora ob poročilu oglednikov. Zdaj so videli vrednost blagoslova, ki so ga tako zaletavo zavrgli. Priznali so, da jim je lastna nevera preprečila stopiti v Kanaan. "Grešili/392/ smo," so rekli. Priznali so, da je krivda v njih in ne v Bogu, ki so ga tako hudobno obtožili, da ni izpolnil njim dane obljube. Čeprav njihovo priznanje ni izviralo iz resničnega spokorjenja, je pripomoglo, da se je izkazala pravičnost Božjega ravnanja z njimi.

Gospod še vedno dela na podoben način, da bi poveličal svoje ime, ko vodi ljudi, da priznajo njegovo pravičnost. Včasih se ti, ki pravijo, da ga ljubijo, pritožujejo nad njegovo previdnostjo, prezirajo njegove obljube in podlegajo skušnjavam ter se združijo s hudobnimi angeli, ki želijo ovirati Božje načrte. Tedaj pa Gospod pogosto vodi okoliščine tako, da te osebe pripelje tja, kjer mogoče ne bo pravega spokorjenja. Vendarle pa bodo prepričane o svojem grehu in prisiljene priznati hudobnost svojega ravnanja ter Božjo pravičnost in dobroto v ravnanju z njimi. Tako Bog uporablja nasprotnike pri delu, da bi razodel dela teme. Duh, ki je spodbudil hudobno ravnanje, se sicer ne spremeni korenito. Nastanejo pa vendar priznanja, ki dokažejo Božjo čast in opravičijo njegove zveste grajalce, katerim so nasprotovali in jih obrekovali. Tako bo tudi takrat, ko se bo dokončno izlila Božja jeza. Ko bo prišel "Gospod z miriadami svojih svetih izvršit sodbo nad vsemi", bo prav tako kaznoval "vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti". (Juda 14.15) Vsak grešnik bo prisiljen videti in priznati pravičnost svoje obsodbe.

Ne glede na božansko kazen so se Izraelci pripravljali osvojiti Kanaan. Opremljeni z orožjem za boj so bili po lastni presoji popolnoma pripravljeni za spopad. Bili pa so žalostno pomanjkljivi v Božjih očeh in očeh njegovih žalostnih služabnikov. Ko je skoraj štirideset let kasneje Gospod ukazal Izraelu zavzeti Jeriho, jim je obljubil, da bo šel z njimi. Pred vojskami so nosili skrinjo, ki je vsebovala njegov zakon. Voditelji, ki jih je določil On, so usmerjali njihove premike pod božanskim nadzorom. S takim vodstvom se jim ni moglo zgoditi nič žalega. Toda zdaj so se šli spoprijet s sovražnikovimi vojskami nasprotno Božjemu ukazu in resni prepovedi njihovih vodij, brez skrinje in brez Mojzesa.

Trobenta je zatrobila preplah in Mojzes je pohitel za njimi z opozorilom: "Zakaj tako prestopate Gospodovo besedo? Ne boste v tem imeli sreče. Ne hodite tja gor,/393/ zakaj Gospod ni sredi vas; da vas ne pobijejo vaši sovražniki. Kajti Amalekovci in Kanaanci so tu pred vami, in padli boste pod mečem." (4 Moj 14,41-43)

Kanaanci so slišali za skrivnostno moč, za katero je kazalo, da ščiti to ljudstvo, in za čudeže, ki so bili storjeni v njegovo korist. Zbrali so močne sile, da bi odgnali zavojevalce. Napadajoča vojska ni imela vodja. Niso niti molili, da bi jim Bog dal zmago. Odpravili so se z brezupno odločitvijo, da spremenijo svojo usodo ali pa umrejo v boju. Kljub neizurjenosti v vojskovanju je bilo veliko oborožencev. Upali so, da bodo z nenadnim in silovitim napadom strli ves odpor. Domišljavo so izzivali sovražnika, ki si jih ni drznil napasti.

Kanaanci so se utaborili na kamnitem, ravnem zemljišču, ki se ga je dalo doseči samo skozi težavne prehode ter strme in nevarne vzpone. Mnogoštevilnost Hebrejcev bi lahko samo še pridala njihovemu porazu. Počasi so se pomikali po gorskih poteh, izpostavljeni smrtnim izstrelkom sovražnikov, ki so bili nad njimi. Velike skale so se valile navzdol in zaznamovale pot s krvjo ubitih. Tisti, ki so dosegli vrh, so bili izčrpani zaradi vzpona in silovito poraženi ter odbiti z veliko izgube. Bojišče je bilo prekrito s telesi umrlih. Izraelova vojska je bila popolnoma poražena. Posledica tega upornega poskusa sta bila razdejanje in smrt.

Prisiljeni k pokornosti so se preživeli končno vrnili in jokali pred Gospodom, a Gospod ni hotel poslušati njihovega glasu. (5 Moj 1,45) Zaradi spodbudne zmage so bili Izraelovi sovražniki, ki so prej s strahom čakali na približevanje mogočne čete, sedaj navdihnjeni z zaupanjem, da se jim bodo uprli. Vsa poročila, ki so jih slišali glede čudovitih stvari, kar jih je Gospod storil za svoje ljudstvo, so imeli sedaj za lažna. Menili so, da nimajo več vzroka za strah. Ta prvi Izraelov poraz, ki je navdihnil Kanaance s pogumom in odločnostjo, je zelo povečal težavnost zmage. Izraelu ni ostalo nič drugega, kakor da so izginili spred oči zmagoslavnim sovražnikom v puščavo in vedeli, da bo tam pokopan ves rod.
 
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

35. poglavje  Korahov upor

Temeljno besedilo 4 Moj 16 in 17

Sodbe, ki so obiskale Izraela, so za nekaj časa ukrotile godrnjanje in nepokorščino. Duh upora pa je bil še vedno v srcu in sčasoma je obrodil najgrenkejše sadove. Prejšnji upori so bili samo nenadni nemiri, ki so vzniknili iz trenutnih vzgibov vznemirjene množice. Zdaj pa se je oblikovala globoka zarota, posledica odločnega namena, da se strmoglavi oblast vodij, ki jih je postavil sam Bog.

Korah, vodja tega gibanja, je bil Levit iz Kahatove družine in Mojzesov bratranec. Bil je sposoben in vpliven mož. Določen je bil za svetiščno službo, toda postal je nezadovoljen zaradi svojega položaja in hrepenel po duhovniškem dostojanstvu. Podelitev duhovniške službe Aronu in njegovi družini, tako da je služba sprva pripadala prvorojenemu sinu iz vsake družine, je zbudila zavist in nezadovoljstvo. Korah je nekaj časa skrivoma nasprotoval Mojzesovi in Aronovi oblasti, ni pa si drznil upreti javno. Končno je skoval drzni načrt za strmoglavljenje državljanske in verske oblasti. Seveda mu je uspelo najti privržence. V bližini Korahovih in Kahatovih šotorov na južni strani svetišča je stal tabor Rubenovega rodu. Šotori Datana in Abirama - knezov tega rodu - pa so bili čisto blizu Korahovega. Ta kneza sta se mu rade volje pridružila v njegovem častihlepnem načrtu. Ker sta bila potomca najstarejšega Jakobovega sina, sta trdila, da jima pripada državljanska oblast. Odločila sta se s Korahom podeliti duhovniške časti.

Človeška čustva so bila naklonjena Korahovemu načrtu. V zagrenjenosti razočaranja so se vrnili prejšnji dvomi, zavist in sovraštvo, njihove obtožbe pa so bile ponovno usmerjene proti potrpežljivemu vodju. Izraelci/395/ so nenehno pozabljali dejstvo, da so pod božanskim vodstvom. Pozabili so, da je Angel zaveze njihov nevidni vodja, da je pred njimi šla Kristusova navzočnost, ogrnjena v oblakov steber, in da je od njega Mojzes dobil vsa navodila.

Niso se bili pripravljeni pokoriti strašni kazni, da morajo vsi umreti v puščavi. Zato so izkoristili vsak izgovor za verovanje, da jih ne vodi in njihove usode ni oznanil Bog, temveč Mojzes. Najboljši napori najkrotkejšega človeka na zemlji niso mogli obvladati nepokorščine tega ljudstva. Čeprav so bili pred njimi še vedno znaki Božjega nezadovoljstva zaradi prejšnjih napak - praznine v vrstah in manjkajoči - si nauka niso vzeli k srcu. Spet jih je premagala skušnjava.

Ponižno pastirsko Mojzesovo življenje je bilo veliko mirnejše in srečnejše kakor pa sedanji položaj vodja te velike množice nemirnih duhov. Vendar si Mojzes ni drznil izbirati. Namesto pastirske palice mu je bila dana palica moči, ki je ni mogel odložiti, dokler ga ne razreši Bog.

Bralec skrivnosti vseh src je ožigosal načrte Koraha in njegovih tovarišev ter dal svojemu ljudstvu opozorilo in nauk, ki bi jih usposobila ubežati prevari teh spletkarskih mož. Videli so sodbo, ki je doletela Mirjamo zaradi njene zavisti in pritožb zoper Mojzesa. Gospod je izjavil, da je Mojzes večji od preroka. "Od ust do ust govorim z njim." Potem je dodal: "Zakaj se torej nista bala govoriti zoper mojega služabnika, zoper Mojzesa?" (4 Moj 12,8) Ti nauki niso bili namenjeni samo Aronu in Mirjami, temveč vsemu Izraelu.

Korah in njegovi privrženci v zaroti so bili možje, ki so imeli prednost videti posebna razodetja Božje moči in mogočnosti. Bili so izmed tistih, ki so šli z Mojzesom na goro in so videli božansko slavo. Toda od takrat je prišlo do sprememb. Sprva prezrta skušnjava se je potuhnila, ob novi spodbudi pa se je okrepila. Nazadnje pa je njihove misli nadziral Satan, da so si upali izraziti nezadovoljnost. Govorili so o velikem zanimanju za blaginjo ljudstva in najprej šepetali nezadovoljstvo drug drugemu, potem pa vodilnim Izraelovim možem. Njihovi namigi so bili tako z lahkoto/396/ sprejeti, da so si drznili iti dalje. Nazadnje so prav zares sami sebi verjeli, da jih vodi gorečnost za Boga.

Uspelo jim je prepričati dvesto petdeset prvakov, ki so uživali dober sloves v zboru. Zaradi te močne in vplivne podpore so bili prepričani, da jim bo uspela korenita sprememba v vladi in bodo na veliko izboljšali Mojzesovo in Aronovo upravljanje.

Ljubosumnost je vodila v zavist, ta pa v upor. Razpravljali so o vprašanju Mojzesove pravice do tako velike oblasti in časti. Nazadnje so ugotovili, da uživa zelo zavidljiv položaj, ki bi ga kdo izmed njih prav tako dobro zapolnil. Drug drugega so zapeljali v mišljenje, da sta si Mojzes in Aron sama prilastila položaj, ki ga imata. Nezadovoljneži so dejali, da sta se vodja sama povzdignila nad Gospodov zbor, ko sta si prilastila duhovništvo in vlado, toda njuna hiša ni upravičena do ugleda nad drugimi v Izraelu. Nič bolj nista sveta od drugih in dovolj bi jima moralo biti, da sta na istem položaju kakor njuni bratje, ki jim je enako naklonjena Božja posebna navzočnost in zaščita.

Zarotniki so se potem obrnili k ljudstvu. Zapeljanim, ki zaslužijo grajo, ni nič ljubše, kakor če prejmejo naklonjenost in hvalo. Tako so Korah in njegovi zavezniki pridobili pozornost in podporo zbora. Obtožba, da je godrnjanje ljudstva nadnje spravila Božjo jezo, je bila označena za zmoto. Rekli so, da ne gre kriviti zbora, saj niso zahtevali ničesar drugega kakor pravice. Mojzes pa naj bi bil prevzeten vladar, ker je grajal ljudstvo kot grešnike, ko so vendar sveti ljudje in je Gospod med njimi.

Korah je obnovil zgodovino njihovih potovanj skozi puščavo, kjer so bili pripeljani v hude težave in jih je mnogo pomrlo zaradi godrnjanja in neposlušnosti. Poslušalci so mislili, da bi se lahko izognili vsem težavam, če bi Mojzes ravnal drugače. Odločili so se vse nesreče pripisati njemu. Menili so, da je izločitev iz Kanaana posledica Mojzesovega in Aronovega nepravilnega ravnanja. Če pa bi bil njihov vodja Korah in bi jih spodbujal s premišljevanjem o njihovih dobrih/397/ delih, namesto da bi karal njihove grehe, bi imeli zelo mirno in uspešno potovanje. Namesto tavanja sem in tja po puščavi bi lahko odšli naravnost v obljubljeno deželo.

V tem nezadovoljstvu sta obstajala ...
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..V tem nezadovoljstvu sta obstajala večja zveza in sozvočje med neskladnimi prvinami zbora kakor kdaj prej. Korahov uspeh pri ljudstvu je povečal njegovo samozaupanje in ga utrdil v veri, da lahko postane usodno za svobodo Izraela, če ne bodo ustavili Mojzesove prilastitve oblasti. Prav tako je trdil, da mu je Bog odprl zadevo in ga pooblastil opraviti spremembe v vladi, preden bo prepozno. Toda mnogi niso bili pripravljeni sprejeti Korahovih obtožb zoper Mojzesa. Pred njimi je oživel spomin na njegovo potrpežljivo in samopožrtvovalno delo, in zavest je bila zbegana. Zato je bilo potrebno nakazati nekaj sebičnih spodbud v njegovem globokem zanimanju za Izraela. Ponovljena je bila stara obtožba, da jih je peljal v puščavo umret, da bi si lahko prilastil njihovo imetje.

Nekaj časa je to delo napredovalo skrivoma. Kakor hitro pa je gibanje pridobilo dovolj moči za odprt upor, se je na čelu stranke pojavil Korah in javno obtožil Mojzesa in Arona, da sta si prisvojila oblasti, do katere so enako upravičeni Korah in njegovi zavezniki. Obtožena sta bila tudi, da je bilo ljudstvo prikrajšano za svobodo in neodvisnost. Zarotniki so dejali: "Dosti naj vama bo! Zakaj vsa občina, vsi so svetniki, in Gospod je sredi njih. Zakaj se vidva povzdigujeta nad Gospodov zbor?" (4 Moj 16,3)

Mojzes ni pričakoval do potankosti izdelane zarote, ko pa ga je zadel njen strašen pomen, je padel na obličje in se tiho obrnil na Boga. Vstal je zares žalosten, vendar miren in okrepljen. Božansko vodstvo mu je bilo zagotovljeno. Rekel je: "Jutri pokaže Gospod, kdo je njegov in kdo je svet in se mu sme bližati; njemu, kogar si izvoli, veli, naj se mu bliža." (4 Moj 16,5) Preizkus je bil preložen na naslednji dan, da bi vsi imeli čas razmisliti. Kdor je hrepenel po duhovništvu, je moral priti s kadilom in ga darovati pred svetiščem v navzočnosti zbora. Postava je bila zelo jasna, da lahko v svetišču služi samo, kdor je bil posvečen za sveto službo. Celo duhovnika Nadab in Abihu sta/398/ bila uničena, ker sta si drznila darovati tuji ogenj in nista spoštovala božanskega ukaza. Zdaj pa je Mojzes izzval svoje tožnike, naj razgrnejo zadevo pred Bogom, če si upajo lotiti tako nevarnega priziva.

Mojzes je pokazal na Koraha in njegove tovariše Levite in dejal: "Ali vam je premalo, da je prav vas Izraelov Bog odločil iz Izraelove občine, veleč, da bodite blizu njega, da bi opravljali službo pri Gospodovem prebivališču ter stopali pred občino, da jim strežete? Premalo li je, da je k sebi dovolil pristop tebi in vsem tvojim bratom s teboj? Iščete li še duhovništva? Zares, prav zoper Gospoda ste se zbrali, ti in tvoja družba. Kaj neki je Aron, da zoper njega mrmrate?" (4 Moj 16,9-11)

Datan in Abiram nista bila tako predrzna kakor Korah. Mojzes je upal, da sta vpletena v zaroto, ne da bi se popolnoma pokvarila. Zato ju je poklical predse, da bi slišal obtožbe zoper sebe. Vendar nista prišla in nesramno nista hotela priznati njegove oblasti. Njun odgovor, ki je bil izrečen pred zborom, se je glasil: "Je li premalo, da si nas peljal iz dežele, v kateri teče mleko in med, da nas pomoriš v puščavi? Hočeš li se vzdigniti celo še za vladarja nad nami? Saj nas nisi pripeljal v deželo, v kateri teče mleko in med, in nisi nam dal njiv in vinogradov v posest! Hočeš li še oči izdreti tem ljudem? Midva ne greva tja gor." (4 Moj 16,13.14)

Tako so se sklicali na prizor svojega suženjstva z uporabo jezika, s katerim je Gospod opisal obljubljeno dediščino. Mojzesa so obtožili za hlinjeno delovanje pod božanskim vodstvom, da bi s tem vzpostavil svojo oblast. Izjavili so, da se ne bodo več pustili voditi kakor slepci zdaj proti Kanaanu, zdaj proti puščavi, kakor bi pač najbolj ustrezalo njegovim častihlepnim načrtom. Tako je bil on, ki je bil kakor nežni oče, potrpežljiv pastir, predstavljen z najgršim značajem tirana in vsiljivca. Za izključitev iz Kanaana, ki je bila kazen za njihove grehe, so obtožili njega.

Očitno je bilo, da ljudstvo sočustvuje z nezadovoljno stranko. Toda Mojzes se ni trudil zagovarjati sebe. Resno se je obrnil na Boga pred zborom kot na pričo brezmadežnosti njegovih vzgibov in poštenosti svojega vedenja ter ga prosil, naj bo njegov sodnik./399/

Naslednje jutro se je dvesto petdeset prvakov s Korahom na čelu pojavilo s svojimi kadilnicami. Odpeljali so jih na svetiščno dvorišče, ljudje pa so se zbrali zunaj, da bi videli, kaj bo. Zbora ni zbral Mojzes, da bi videli poraz Koraha in njegovih tovarišev, temveč so jih sklicali uporniki v svoji slepi domišljavosti, da bi bili priče njihovi zmagi. Velik del zbora se je javno postavil na stran Koraha, čigar upi so bili usmerjeni zoper Arona.

Tako pred Bogom zbrani množici se je prikazala Gospodova slava. Mojzesu in Aronu je bilo sporočeno božansko opozorilo: "Ločita se iz te občine, da jih namah pokončam." (4 Moj 16,21) Ta dva pa padeta na obličje in molita: "O mogočni Bog, Bog duhov vsega mesa! Ta eden greši, in hočeš se li jeziti nad vso občino?" (4 Moj 16,22)

Korah se je umaknil izmed zbranih, da bi se pridružil Datanu in Abiramu, ko je Mojzes s sedemdesetimi odšel z zadnjim opozorilom k možema, ki nista hotela priti k njemu. Sledila je množica, in preden je Mojzes podal svoje sporočilo, je po božanskem ukazu rotil ljudstvo: "Odstopite, prosim, od šotorov teh brezbožnih ljudi in ne dotaknite se nobene njihove reči, da ne poginete v vseh njihovih grehih." (4 Moj 16,26) Ubogali so opozorilo, saj je nad vsemi lebdela slutnja o preteči sodbi. Glavni uporniki so videli, da so jih zapuščali tisti, katere so zapeljevali, toda njihova predrznost je ostala neomajna. Stali so s svojimi družinami pred vrati svojih šotorov in kljubovali božanskemu opozorilu.

Tedaj je Mojzes v imenu ..
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..Tedaj je Mojzes v imenu Izraelovega Boga pred vsem zborom izjavil: "Po tem spoznate, da me je Gospod poslal, da naj izvršim vsa ta dela, in da niso prišla iz mojega srca: Ako umrjo ti z navadno smrtjo vseh ljudi in bodo kaznovani, kakor se kaznujejo vsi ljudje, tedaj me ni poslal Gospod. Ako pa ustvari Gospod novo stvar, da odpre zemlja svoje žrelo ter jih požre z vsem, kar imajo, da se živi pogreznejo v kraj mrtvih: tedaj spoznajte, da so ti možje zaničevali Gospoda." (4 Moj 16,28-30)

Oči vsega Izraela so bile uprte v Mojzesa, ko so v strahu in pričakovanju čakali nadaljnji dogodek. Ko je nehal govoriti, se je trdna zemlja razprla in uporniki so se živi pogreznili v brezno,/400/ z vsem, kar jim je pripadalo, in "poginili so izmed občine". (4 Moj 16,33) Ljudje so se razbežali, ker so se čutili krive kot soudeleženi v grehu.

Toda sodbe se niso končale. Ogenj, ki je šinil iz oblaka, je použil dvesto petdeset prvakov, ki so darovali kadilo. Ker ti možje niso bili začetniki upora, niso bili uničeni z glavnimi zarotniki. Dovoljeno jim je bilo videti njihov konec, hkrati pa so imeli priložnost za spokorjenje. Oni pa so sočustvovali z uporniki, in zato so delili njihovo usodo.

Ko je Mojzes rotil Izraela, naj beži pred prihajajočim uničenjem, bi bila celo takrat lahko ustavljena božanska sodba, če bi se Korah in njegova družba spokorili in prosili za odpuščanje. Kljubovalna vztrajnost pa je zapečatila njihovo usodo. Ves zbor je sodeloval v njihovi krivdi, saj so vsi bolj ali manj sočustvovali z njimi. Pa vendar je Bog v svoji veliki milosti razlikoval med voditelji upora in zapeljanimi. Ljudem, ki so se dovolili zapeljati, je bila dana priložnost za spokorjenje. Dan je bil silen dokaz o tem, da se motijo in da ima Mojzes prav. Vidno razodetje Božje moči je odstranilo vse negotovosti.

Jezus, Angel, ki je šel pred Izraelci, jih je želel rešiti pred uničenjem. Odpuščanje si je prizadevalo zanje. Božja sodba se je zelo približala in jih vabila, naj se spokorijo. Posebno, neustavljivo posredovanje iz nebes je zadržalo njihov upor. Če se bodo zdaj odzvali na posredovanje Božje previdnosti, bodo rešeni. Ampak bežali so od sodb zaradi strahu pred uničenjem, zato njihov upor ni bil ozdravljen. Tisto noč so se vrnili v šotore zgroženi, vendar ne spokorjeni.

Korah in njegova družba so jim tako dolgo laskali, da so resnično verovali, da so dobri ljudje ter jih je Mojzes zapeljal in zlorabljal. Če bi dopustili možnost, da se Korah in njegova družba motijo in da ima Mojzes prav, potem bi bili prisiljeni sprejeti kazen, da morajo umreti v puščavi, kakor je povedala Božja beseda. Temu se niso bili pripravljeni pokoriti, zato so poskušali verjeti, da jih je Mojzes zapeljal. Nespametno so gojili upanje, da bo vzpostavljen nov sistem, v katerem bo hvala nastopila namesto graje in blaginja namesto zaskrbljenosti in spora./401/ Možje, ki so umrli, so govorili laskajoče besede in kazali, kako zelo jim gre zanje in koliko jih ljubijo. Zato je ljudstvo sklepalo, da morajo biti Korah in njegovi tovariši dobri ljudje, Mojzes pa je nekako vzrok njihovega uničenja.

Ljudje skoraj ne morejo bolj sramotiti Boga, kakor če prezirajo in zavržejo sredstva, ki jih uporablja za njihovo zveličanje. Izraelci niso naredili samo tega, temveč so nameravali oba, Mojzesa in Arona, usmrtiti. Niso spoznali potrebe po iskanju odpuščanja od Boga za svoj veliki greh. Ta preizkusna noč ni minila v spokorjenju in priznanju, temveč v iskanju načina, da bi se uprli dokazom, ki so jim pokazali, da so največji izmed grešnikov. Še vedno so gojili sovraštvo do ljudi, ki jih je izbral Bog, in se upirali njihovi oblasti. Satan je bil poleg, da je popačil njihovo razsojanje in jih slepo vodil v pogubo.

Ves Izrael je preplašeno bežal ob vpitju obsojenih grešnikov, ki so se pogrezali v brezno. Govorili so: "Da nas ne požre zemlja! A drugi dan je mrmrala vsa občina Izraelovih sinov zoper Mojzesa in Arona, govoreč: Vidva sta usmrtila Gospodovo ljudstvo." (4 Moj 16,34.41) Hoteli so nadaljevati nasilje zoper zvesta in samopožrtvovalna voditelja.

Nad svetiščem je bilo v oblaku videti razodetje božanske slave in glas iz oblaka je spregovoril Mojzesu in Aronu: "Umaknita se izmed te občine, da jih namah pokončam." (4 Moj 16,44)

Na Mojzesu ni počivala krivda za greh, zato se ni bal in ni hitel stran ter prepustil zbora pogubi. Mojzes je zavlačeval in v tej strašni stiski pokazal pravo pastirsko zanimanje za čredo, ki mu je zaupana v oskrbo. Rotil je, da Božji srd ne bi popolnoma pokončal ljudstva, ki ga je izvolil. S svojim posredovanjem je ustavil roko maščevanja, da neposlušni in uporni Izrael ne bi bil dokončno pokončan.

Toda poslanec srda je nadaljeval, šiba je opravljala svoje morilsko delo. Po bratovem navodilu je Aron vzel kadilnico in pohitel med ljudstvo, da bi opravil "spravo zanje. In stal je med mrtvimi in živimi." (4 Moj 16, 46.48) Ko se je dvigal dim kadila, so se k Bogu dvigale tudi molitve Mojzesa v svetišču. Šiba je bila/402/ ustavljena, vendar ne prej, dokler jih ni padlo štirinajst tisoč iz Izraela kot dokaz krivde mrmranja in upora.

Dan je bil še en dokaz, da duhovništvo pripada samo Aronovi družini. Po božanskem navodilu je vsako pleme pripravilo palico in nanjo napisalo ime svojega rodu. Aronovo ime je bilo na Levijevi palici. Palice so bile položene v svetišče, "v šotor pričevanja". (4 Moj 17,7) Brstenje katere izmed palic bo znamenje, da je Gospod izbral ta rod za duhovništvo. Zjutraj je "Aronova palica za hišo Levijevo bila v cvetu: pognala je brstje in cvetje in rodila zrele mandlje". (4 Moj 17,8) Pokazali so jo ljudstvu in pozneje je ostala v svetišču kot priča naslednjim rodovom. Čudež je učinkovito rešil vprašanje duhovništva.

Zdaj je bilo popolnoma jasno....
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..Zdaj je bilo popolnoma jasno, da sta Mojzes in Aron govorila z božansko oblastjo, in ljudje so bili prisiljeni verjeti neprijetni resnici, da bodo umrli v puščavi. Vpili so: "Glej, mrjemo in ginemo, da, mi vsi poginemo!" (4 Moj 17,12) Priznali so, da so grešili, ko so se uprli vodjema, in da so Korah in njegova družba prejeli pravično Božjo sodbo.

V Korahovem uporu je videti sicer bolj omejeno delovanje istega duha, ki je vodil Satana k uporu v nebesih. Ošabnost in častihlepnost sta spodbodla Luciferja, da se je pritoževal nad Božjo vlado in želel ovreči red, ki je bil vzpostavljen v nebesih. Vse od njegovega padca je njegov cilj vliti v človekov um istega duha zavisti in nezadovoljstva, isto poganjanje za položajem in častjo. Tako je deloval na Korahov, Datanov in Abiramov um, da bi zanetil željo po samopoviševanju in razplamtel zavist, nezaupanje in upor. Satan je povzročil, da so zavrgli Boga kot svojega voditelja, ko so zavrgli ljudi, ki jih je določil Bog. Bili so tako zapeljani, da so mislili, da so pravični, ko so mrmrali zoper Mojzesa in Arona ter preklinjali Boga; za tiste pa, ki so zvesto grajali njihove grehe, so menili, da jih je spodbudil Satan.

Ali ne obstaja še danes isto zlo, ki leži ob temelju Korahove pogube? Ošabnost in stremuštvo sta povsod razširjena. Ko gojimo to dvoje, odpremo vrata zavisti in hlepenju po nadvladi; odtujimo se Bogu in nezavedno/403/ nas potegne v Satanove vrste. Kakor Korah in njegovi tovariši celo mnogi dozdevni Kristusovi sledilci razmišljajo, načrtujejo in goreče hrepenijo po samopoviševanju. Za pridobitev človeške naklonjenosti in podpore so pripravljeni popačiti resnico, lagati in napačno predstavljati Gospodove služabnike. Pripravljeni so jih celo obtožiti nizkotnih in sebičnih vzgibov, ki navdihujejo njihovo lastno srce. Potem ko vztrajno ponavljajo laž kljub vsem dokazom, nazadnje verujejo, da je to res. Medtem ko si prizadevajo uničiti zaupanje ljudi v tiste, ki jih je določil Bog, resno verjamejo, da sodelujejo v dobrem delu in da resnično opravljajo Božjo službo.

Hebrejci se niso bili pripravljeni pokoriti Gospodovim navodilom in omejitvam. Zaradi brzdanja so bili nezadovoljni in so se upirali graji. To je bila skrivnost njihovega godrnjanja zoper Mojzesa. Če bi jim bilo dovoljeno delati, kakor jim je ustrezalo, bi se manj pritoževali zoper voditelja. Skozi vso cerkveno zgodovino so se morali Božji služabniki srečevati z istim duhom.

Ljudje s popuščanjem grehu dopuščajo Satanu stopiti v njihov um ter se tako z ene stopnje hudobnosti pomikajo na drugo. Zavrnitev luči potemni um in zakrkne srce, tako da jim je lažje narediti naslednji korak v greh in zavrniti še jasnejšo luč, dokler se končno njihove navade zmotnega ravnanja ne ustalijo. Greh se jim ne zdi več grešen. On, ki zvesto oznanja Božjo besedo in tako obsoja njihov greh, si pogosto nakoplje njihovo sovraštvo. Ker niso pripravljeni zdržati bolečine in žrtev, kar je potrebno za prenovo, se obrnejo proti Gospodovemu služabniku in žigosajo njegove graje kot stroge in nepotrebne. Kakor Korah pravijo, da je ljudstvo brez krivde; kdor graja, povzroča vse težave. Pomirjevanje njihove vesti s tem zavajanjem in zavist sta združena z nezadovoljstvom, da bi sejala neslogo v cerkvi in oslabila roke teh, ki bi jo postavili.

Vsak napredek, ki ga dosežejo od Boga poklicani voditelji njegovega dela, je zanetil dvome, vsako dejanje je bilo napačno predstavljeno zaradi zavisti in dlakocepstva. Tako je bilo v času Lutra, Wesleya in drugih reformatorjev. Tako je tudi danes.

Korah ne bi ravnal tako, kakor je, ko bi vedel, da je vsa navodila in graje Izraelu sporočil Bog. Toda to bi lahko vedel. Bog je dal silen/404/ dokaz o tem, da On vodi Izraela. Korah in njegovi tovariši pa so zavrgli luč, dokler niso bili tako zaslepljeni, da celo najočitnejša razodetja njegove moči niso bila dovolj, da bi jih prepričala. Vsa so pripisali človeškemu ali Satanovemu delovanju. Isto so naredili ljudje, ki so dan po uničenju Koraha in njegove družbe prišli k Mojzesu in Aronu ter rekli: "Vidva sta usmrtila Gospodovo ljudstvo." (4 Moj 16,41) Čeprav je Bog najbolj prepričljivo dokazal svoje nezadovoljstvo zaradi njihovega ravnanja, ko je uničil ljudi, kateri so jih zapeljali, so si drznili pripisati njegove sodbe Satanu. Rekli so, da sta Mojzes in Aron z močjo hudobnega povzročila smrt dobrih in svetih mož. To dejanje je zapečatilo njihovo usodo. Zagrešili so greh proti Svetemu Duhu, greh, po katerem človeško srce popolnoma zakrkne vplivu božanske milosti. Kristus je rekel: "In če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, kdor pa reče zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem." (Mat 12,32) Te besede je spregovoril naš Zveličar, ko so veličastna dela, ki jih je storil po Božji moči, Judje pripisali Belzebubu. Bog se pogovarja s človekom s pomočjo Svetega Duha. Kdor naklepno zavrača to pomoč kot Satanovo, je prekinil potek pogovora med človekom in Nebesi.

Bog deluje z razodevanjem svojega Duha, ki graja in prepričuje grešnika. Če je delo Duha dokončno zavrnjeno, ni nič več, kar bi Bog lahko storil za človeka. Uporabljen je bil zadnji vir božanske milosti. Prestopnik se je obrnil od Boga, greh pa nima zdravila, da bi se ozdravil sam. Nobena prihranjena moč ne obstaja, po kateri bi Bog lahko prepričal in spreobrnil grešnika. Božanski ukaz se glasi: "Pusti ga!" (Oz 4,17) Potem "ni nobene žrtve več za grehe, ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, ki bo ugonabljal nasprotnike". (Heb 10,26.27)/405/

               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

36.poglavje: V puščavi

Skoraj štirideset let so bili Izraelovi otroci izgubljeni v zakotni puščavi. Mojzes pravi: "Časa pa, v katerem smo šli od Kades-barnee, dokler nismo prestopili potoka Zereda, je bilo osemintrideset let; v tem času je izumrl ves rod vojščakov izmed tabora, kakor jim je bil prisegel Gospod. Da, Gospodova roka je bila proti njim, da bi jih potrebil izmed tabora, dokler niso pomrli." (5 Moj 2,14.15)

V teh letih so se ljudje nenehno spominjali, da so pod božansko grajo. V uporu pri Kadesu so zavrgli Boga, in Bog je za nekaj časa zavrgel nje. Ker so se izkazali za nezveste njegovi zavezi, niso smeli prejeti znamenja zaveze - obreda obreze. Njihova želja po vrnitvi v deželo suženjstva je pokazala, da niso vredni svobode. Zato niso smeli praznovati obreda pashe, ki je bila ustanovljena v spomin na njihovo rešitev iz sužnosti.

Nadaljevanje svetiščne službe je vendarle pričalo, da Bog ni dokončno zapustil svojega ljudstva. V svoji previdnosti je še vedno skrbel za njihove potrebe. Mojzes je v pripovedovanju zgodovine njihovega tavanja rekel: "Zakaj Gospod, tvoj Bog, te je blagoslovil pri vsem delu tvojih rok; vedel je za tvoje potovanje po tej veliki puščavi, teh štirideset let je bil Gospod, tvoj Bog, s teboj, ničesar ti ni zmanjkalo." (5 Moj 2,7) Levitska hvalnica, ki jo je zapisal Nehemija, živo opisuje Božjo skrb za Izraela celo v letih zavrženosti in pregnanstva. "Ti jih vendar nisi zapustil v svojem mnogoterem usmiljenju v puščavi: oblakov steber se ni umaknil iznad njih podnevi, da bi jih vodil po poti, ne ognjeni steber ponoči, da bi jim svetil na pot, po kateri naj gredo. Ti si tudi dal svojega/406/ dobrega Duha, da jih poučuje, in njih ustom nisi odrekel svoje mane, in dajal si jim vode, ko so bili žejni. Štirideset let si jih oskrboval v puščavi, ... njihova obleka se ni razdrapala in njihove noge niso otekle." (Neh 9,19-21)

Tavanje po puščavi ni bilo določeno samo kot sodba za upornike in nezadovoljneže, temveč naj bi služilo kot vzgoja mlajšemu rodu in priprava na vstop v obljubljeno deželo. Mojzes jim je oznanil: "Spoznaj torej v svojem srcu, da te strahuje Gospod, tvoj Bog, kakor strahuje mož svojega sina, da bi te ponižal in izkusil, da spozna, kaj je v tvojem srcu, ali boš držal njegove zapovedi ali ne. In te ... vodil v lakoto; in živil te je z mano, ki je nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, da ti pokaže, da ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar prihaja iz Božjih ust." (5 Moj 8,5.2.3)

"Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor punčico svojega očesa. V vsej njihovi stiski je bil sam stiskan, in angel njegovega obličja jih je reševal. V svoji ljubezni in usmiljenosti jih je odkupil sam in dvignil jih je nase ter jih nosil vse nekdanje dni." (5 Moj 32,10; Iz 63,9)

Pa vendar so edini zapisi o njihovem življenju v puščavi primeri upora zoper Gospoda. Korahovo nasprotovanje je povzročilo uničenje štirinajst tisoč Izraelcev. Bili pa so tudi osamljeni primeri, ki so kazali enakega duha zaničevanja božanske oblasti.

Ob neki priložnosti je sin Izraelke in Egipčana, eden izmed mešane množice, ki je prišla iz Egipta z Izraelom, zapustil svoj del tabora in stopil v del, ki je pripadal Izraelcem ter zahteval pravico, da tam postavi svoj šotor. Božanski zakon mu je to prepovedoval, saj so bili egipčanski potomci izključeni iz zbora do tretjega rodu. Med njim in Izraelci se je vnel spor, in zadevo so sporočili sodnikom, in ti so bili odločno proti prestopniku.

Besen zaradi odločitve je preklel sodnika in v vroči jezi preklinjal Božje ime. Nemudoma so ga pripeljali pred Mojzesa. Poznali so ukaz: "In kdor/407/ preklinja svojega očeta ali svojo mater, mora umreti," (2 Moj 21, 17) toda v tem primeru niso naredili ničesar, da bi zadostili zahtevam. Zločin je bil tako strašen, da so čutili potrebo po posebnem Božjem ukazu. Človeka so zaprli, dokler se ne bodo prepričali o Gospodovi volji. Sam Bog je izrekel kazen, po božanskem navodilu je bil prestopnik odpeljan izven tabora in kamnan do smrti. Tisti, ki so bili priče grehu, so položili svoje roke na njegovo glavo in tako potrdili resničnost tožbe zoper njega. Potem so prvi vrgli kamne, in ljudje, ki so stali okoli, so se pridružili izvrševanju kazni.

Potem je bil objavljen zakon, ki bo veljal v podobnih prestopkih: "Kdor preklinja svojega Boga, bo nosil svoj greh. In kdor zasramuje Gospodovo ime, mora umreti; brez ugovora naj ga vsa občina omeče s kamenjem: tujca in rojaka, ko zasramuje to ime, naj usmrte." (3 Moj 24,15.16)

So taki, ki dvomijo o Božji ljubezni in pravičnosti pri izvrševanju tako strogih kazni za besede, ki so bile izgovorjene v jezi. Toda ljubezen in pravičnost zahtevata, da se vidi, da so z zlobo zoper Boga navdihnjene besede velik greh. Kazen, ki je doletela prvega prestopnika, bo svarilo drugim, da se mora Božje ime spoštovati. Če bi greh tega moža ostal nekaznovan, bi se tudi drugi pokvarili, sad tega pa bi bilo mnogo izgubljenih življenj.

Mešana množica, ki je prišla iz Egipta skupaj z Izraelci, je bila vir nenehnih skušnjav in težav. Trdili so, da so se odrekli malikovanju in da častijo pravega Boga. Ampak prva vzgoja in pouk sta oblikovala njihove navade in značaj, tako da so bili bolj ali manj pokvarjeni z malikovanjem in nespoštljivostjo do Boga. Ponavadi so prav oni netili spore in se pritoževali ter prežemali ves tabor s svojimi malikovalskimi navadami in godrnjanjem proti Bogu.

Kmalu po vrnitvi v puščavo se je zgodil prestopek sobote v okoliščinah, ki so ga imeli za posebni greh. Gospodova objava, da bo/408/ razdedinil Izraela, je oživila duha upora. Eden izmed ljudstva je bil jezen zaradi izključitve iz Kanaana. Zato se je odločil kljubovati Božjemu zakonu, in sicer si je drznil javno prestopiti četrto zapoved, tako da je šel v soboto nabirat dračje. Med potovanjem v puščavi je bilo netenje ognja na sedmi dan strogo prepovedano. Prepoved ne bi veljala za Kanaansko deželo, kjer bi bil ogenj potreben zaradi neprizanesljivega podnebja. V puščavi pa ogenj ni bil potreben, ker je bilo dovolj toplo. Dejanje tega človeka je bilo zavestno in naklepno kršenje četrte zapovedi - greh, ki ni bil storjen zaradi nepremišljenosti ali nevednosti, temveč iz predrznosti.

Zasačili so ga pri dejanju samem in pripeljali pred Mojzesa. Objavljeno je že bilo, da je treba prestopnike sobote kaznovati s smrtjo, ni pa še bilo razodeto, kako naj kazen izvršijo. Mojzes je zadevo predstavil Gospodu, ta pa je dal naslednji ukaz: "Umreti mora ta mož, s kamenjem naj ga posuje vsa občina zunaj taborišča." (4 Moj 15,35) Greha bogokletja in namernega prestopanja sobote sta bila deležna enake kazni, saj sta oba izražala zaničevanje Božje oblasti.

Danes jih je mnogo, ki.....
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Danes jih je mnogo, ki zavračajo soboto stvarjenja kot judovsko postavo in trdijo, da če jo je treba posvečevati, je treba tudi njene prestopnike kaznovati s smrtjo. Vidimo pa, da je bilo preklinjanje Božjega imena deležno enake kazni kakor prestopanje sobote. Ali naj potemtakem sklepamo, da je tudi tretja zapoved uporabna samo za Jude? Pa vendar se dokaz iz smrtne kazni nanaša na tretjo, peto in skoraj vseh deset zapovedi s četrto vred. Četudi Bog morda zdaj ne bi kaznoval prestopanja svojega zakona s pozemskimi kaznimi, njegova beseda kljub temu oznanja, da je kazen za greh smrt. V končni izvršitvi sodbe bo odločeno, da je smrt delež njih, ki kršijo njegove svete predpise.

V času štiridesetih let v puščavi je ljudstvo imelo vsak teden spomin na sveto sobotno dolžnost s čudežem - z mano. Vendar jih niti to ni vodilo v poslušnost. Čeprav si niso drznili tako javno in predrzno delati prestopka kakor tisti, ki je bil zaradi tega vidno kaznovan,/409/ so zelo površno izpolnjevali četrto zapoved. Bog je po svojem preroku oznanil: "In silno so oskrunjali moje sobote." (Ezek 20,13.16.21.24) To je všteto med razloge, zaradi katerih je bil prvi rod izključen iz obljubljene dežele. Vendar se njihovi otroci niso naučili nobenega nauka. V štiridesetih letih tavanja so silno zanemarjali soboto. Bog jim sicer ni preprečil vstopa v Kanaan, vendar je objavil, da bodo kljub temu razkropljeni med pogane, potem ko se naselijo v obljubljeni deželi.

Izraelovi otroci so se iz Kadesa obrnili spet nazaj v puščavo. Ko se je končalo njihovo obdobje potovanja po njej, je prišla "vsa množica Izraelovih sinov v Zinsko puščavo v prvem mesecu, in ljudstvo je ostalo v Kadesu". (4 Moj 20,1)

Tukaj je umrla in bila pokopana Mirjama. Od prizora radovanja na obalah Rdečega morja, ko je Izrael pel in plesal, da bi proslavil Jahvejevo zmago, do puščavskega groba, v katerem se je končalo vse življenje dolgo tavanje - taka je bila usoda milijonov, ki so z vzvišenimi upi odšli iz Egipta. Greh je od njihovih ust odtrgal čašo blagoslova. Ali se bo naslednji rod naučil nauka?

"Ob vsem tem času so še grešili in niso verovali v njegova čudovita dela. Ko jih je pobijal, tedaj so povpraševali po njem, in so se izpreobrnili ter zjutraj že iskali mogočnega Boga, spomnivši se, da je bil Bog njihova skala in mogočni Bog, Najvišji, njihov Odrešenik." (Ps 78,32.34.35) Pa vendar se niso k Bogu obrnili z iskrenim namenom. Kljub temu da so prosili za pomoč njega, ki jih je edini lahko rešil, ko so jih stiskali sovražniki, "njihovo srce ni bilo utrjeno pri njem in niso se izkazali zvesti njegovi zavezi. Toda On je usmiljen, odpušča krivico in ne pokončuje; in mnogokrat je ustavil svoj srd in ni vnemal vse svoje jeze. Spominjal se je namreč, da so meso, sapa, ki gre in se ne vrne." (Ps 78,37-39)
     
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

37.poglavje:  Udarjena skala

Temeljno besedilo 4 Moj 20,1-13

Iz udarjene skale pri Horebu je prvič pritekel poživljajoč potok, ki je osvežil Izraela v puščavi. V času vsega svojega tavanja so bili, kjer koli je obstajala potreba, oskrbljeni z vodo s čudežem Božje milosti. Voda pa ni kar tekla iz Horeba. Kjer koli so na svojih potovanjih želeli vodo, tam je iz skalnih razpoklin izvirala na površje poleg njihovega tabora.

Kristus je z močjo svoje besede povzročil, da je za Izraela tekel osvežujoč potok. "Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, a ta skala je bila Kristus." (1 Kor 10,4) On je bil vir vseh pozemskih in tudi duhovnih blagoslovov. Kristus, prava Skala, je bil z njimi na vseh njihovih tavanjih. "In žejni niso bili, ko jih je vodil po puščavah; točil jim je vode iz skale: razklal je skalo, in vode so tekle! Tekle so po pušči kakor reka." (Iz 48,21; Ps 105,41)

Udarjena skala je bila prispodoba Kristusa in po tem simbolu so se učili najdragocenejših duhovnih resnic. Kakor je iz udarjene skale potekla voda, ki daje življenje, tako od Kristusa, "ki ga je Bog udaril" in "je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic", (Iz 53,4.5) teče potok zveličanja za izgubljeni rod. Kakor je bila skala udarjena enkrat, tako se je Kristus "enkrat daroval, da bi odvzel grehe mnogih". (Heb 9,28) Naš Zveličar ne bo darovan še drugič; in ti, ki prosijo za blagoslove njegove milosti, naj samo prosijo v Jezusovem imenu in izlivajo želje srca v spokorniški molitvi. Taka molitev bo pred Gospoda nad vojskami prinesla Jezusove rane in ponovno bo stekla kri, ki daje življenje in jo je v simbolu predstavljala tekoča živa voda za Izraela./411/

Izraelci so bruhanje vode iz skale v puščavi proslavili po nastanitvi v Kanaanu z velikim radovanjem. V Kristusovem času je postalo to radovanje najvplivnejši obred. Godilo se je ob času praznika šotorov, ko so se ljudje iz vse dežele zbrali v Jeruzalemu. Vseh sedem dni praznika so duhovniki z glasbo in zborom levitov odšli z zlato posodo po vodo k siloamskemu izviru. Sledila jim je množica vernikov, in kolikor se jih je lahko približalo potoku, je pilo iz njega, medtem ko je bilo slišati navdušene glasove: "In zajemali boste vodo iz studencev zveličanja." (Iz 12,3) Potem so vodo, ki so jo natočili duhovniki, odnesli v svetišče sredi odmevanja trobent in svečanega opevanja: "Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem!" (Ps 122,2) Vodo so izlili na oltar za žgalne daritve, odmevale so hvalnice, množica pa se je pridružila zmagoslavnemu petju z glasbeno spremljavo in globokodonečimi trobentami.

Zveličar je uporabil to simbolično službo, da je usmeril misli ljudstva na blagoslove, ki jim jih je prinesel. Poslednji veliki dan praznika je njegov glas odmeval po tempeljskih dvorih: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije. Kdor veruje v mene, kakor pravi Pismo, reke žive vode poteko iz njegovega telesa. To," pravi Janez, "je pa rekel o Duhu, ki so ga imeli prejeti ti, ki so verovali vanj." (Jan 7,37-39) Osvežujoča voda, ki je tekla po izsušeni in pusti zemlji, ter povzročila, da je puščava zacvetela, in tekla, da bi dala življenje umirajočim, je znamenje božanske milosti. Njo lahko podari samo Kristus ter kakor živa voda očiščuje, osvežuje in krepi dušo. Ta, v komer biva Kristus, ima v sebi neusahljivi vrelec milosti in moči. Jezus razveseljuje življenje in razsvetljuje pot vseh, ki ga iskreno iščejo. Njegova v srce sprejeta ljubezen bo obrodila dobra dela za večno življenje. Ampak ne blagoslavlja samo duše, iz katere izvira, temveč bo iz nje tekel tudi živi potok v besedah in delih pravičnosti, da bi osvežil žejne okoli sebe.

Isto prispodobo je Kristus uporabil v svojem pogovoru s Samarijanko ob Jakobovem studencu: "Kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč/412/ voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje." (Jan 4,14) V Kristusu sta združena dva simbola. On je skala in živa voda.

Enako lepe in izrazite prispodobe najdemo po vsem Svetem pismu. Stoletja pred Kristusovim prihodom je Mojzes pokazal nanj kot na skalo Izraelovega zveličanja; (5 Moj 32,15) psalmist je pel o njem in ga imenoval "moja skala", "skala prebivališča", "skala mojega srca", "skala mojega pribežališča", imel ga je za "skalo svoje moči", za "skalo višjo od mene". (Ps 19,14; 71,3; 73,26; 94,22; 62,7; 61,2) V Davidovi pesmi je njegova milost opisana tudi kot hladne tihe vode sredi zelenih pašnikov, na katere nebeški Pastir vodi svojo čredo. (Ps 23,2) In spet pravi: "In iz reke svojih sladkosti jih napajaš. Kajti pri tebi je vir življenja." (Ps 36,8.9) In modrec pravi: "Vrvrajoč potok je vrelec modrosti." (Preg 18,4) Jeremiju je Kristus "vir živih voda"; (Jer 2,13) Zahariju "studenec odprt ... v očiščenje greha in nečistosti". (Zah 13,1)

V Izaiju je opisan kot "skala vekov" in "senca velike skale v žejni deželi". (Iz 26,4; 32,2) Zapisal je dragoceno obljubo, s katero v misli živo prikliče potok, ki je pritekel za Izraela: "Ubožce in siromake, ki iščejo vode, pa je ni, ki se jim jezik suši od žeje, jaz, Gospod, jih uslišim, jaz, Izraelov Bog, jih ne zapustim. Kajti vode razlijem čez žejno in potoke na suho; zakaj privrele so v puščavi vode in potoki v samoti." (Iz 41,17; 44,3; 35,6) Dano je vabilo: "Hej, vsi, kateri koli ste žejni, pridite k vodam." (Iz 55,1) To vabilo odmeva tudi na zadnjih straneh Svete besede. Kristalno čista reka vode življenja teče izpod prestola Boga in Jagnjeta in milostno vabilo odmeva skozi stoletja: "Kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno." (Raz 22,17)

Tik preden je izraelska množica prispela v Kades, je prenehal teči živi potok, ki je toliko let tekel poleg njihovega tabora. Gospod je ponovno nameraval preizkusiti svoje ljudstvo. Preizkusil bo, ali zaupajo njegovi previdnosti ali pa posnemajo nevero svojih očetov.

Pred sabo so imeli kanaanske griče. Nekajdnevna/413/ hoja bi jih pripeljala do meja obljubljene dežele. Le malo je manjkalo do Edoma, ki je pripadal Ezavovim potomcem in skozi katerega je tekla pot v Kanaan. Mojzesu je bil dan ukaz: "Krenite proti severu! Ljudstvu pa zapovej takole: Potovali boste skozi pokrajine svojih bratov, Ezavovih sinov, ki prebivajo v Seiru, in se vas bodo bali. Živeža si od njih kupite za denar, da boste jedli, tudi vode kupite od njih za denar, da boste pili." (5 Moj 2,3.4.6) Ti ukazi bi morali zadoščati, da bi vedeli, zakaj so jim bile ukinjene zaloge vode. Prečkali bodo z vodo dobro preskrbljeno rodovitno pokrajino naravnost v Kanaan. Bog jim je obljubil nemoten prehod skozi Edom ter priložnost za nakup hrane in vode, ki bosta zadoščali za množico. Ustavitev čudežnega bruhanja vode bi torej morala povzročiti veselje, saj je bila znamenje, da je tavanje po puščavi končano. Če ne bi bili zaslepljeni z nevero, bi to razumeli. Toda kar bi moralo biti dokaz izpolnitve Božje obljube, je postalo povod za dvom in godrnjanje. Ljudstvo je na videz prenehalo upati, da jih bo Bog pripeljal do posesti Kanaana, zato so glasno zahtevali puščavske blagoslove.

Preden jim je Bog dovolil...
                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Preden jim je Bog dovolil stopiti v Kanaan, morajo pokazati, da verjamejo njegovi obljubi. Voda je prenehala teči, preden so prispeli v Edom. To je bila zanje priložnost, da bi malo časa hodili v veri, ne pa v tem, kar se vidi. Toda prvi preizkus je izzval istega vzkipljivega, nehvaležnega duha, ki so ga pokazali njihovi očetje. Nič prej ni bilo v taboru slišati stoka po vodi kakor takrat, ko so pozabili roko, ki je toliko let oskrbovala njihove potrebe. Namesto da bi se obrnili po pomoč k Bogu, so godrnjali zoper njega in v obupu vzklikali: "O da bi bili poginili, ko so poginili naši bratje pred Gospodom!" (4 Moj 20,3) To je pomenilo, da so želeli biti med njimi, ki so bili uničeni ob Korahovem uporu.

Vpili so zoper Mojzesa in Arona: "Zakaj sta privedla Gospodov zbor v to puščavo, da tu umremo mi in naša živina? In zakaj sta nas peljala gor iz Egipta, da nas spravita v/414/ ta slabi kraj, ki se ne da obsejati, ne rodi ne smokev ne trte ne margaranovih jabolk, še grla si tu ne moremo omočiti z vodo!" (4 Moj 20,4.5)

Voditelja sta šla proti vratom shodnega šotora in padla z obrazom na tla. "In prikaže se jima Gospodova slava" in Mojzesu je bilo naročeno: "Vzemi palico in skliči občino ti in Aron, tvoj brat, in govorita skali pred njihovimi očmi, da naj dá svoje vode. Tako jim izpelji vodo iz skale in napoji občino in njihovo živino." (4 Moj 20,6.8)

Brata sta stopila pred množico, Mojzes pa je imel Božjo palico v svoji roki. Zdaj sta bila že starca. Dolgo sta prenašala upor in Izraelovo svojeglavost, tokrat pa je popustila celo Mojzesova potrpežljivost. Zavpil je: "Čujte vendar, uporneži! Bova li vam izpeljala vodo iz te skale?" (4 Moj 20,10) In namesto da bi govoril skali, kakor mu je ukazal Gospod, jo je dvakrat udaril s palico.

Voda je drla, da bi zadovoljila množico. Toda storjen je bil velik prekršek. Mojzes je spregovoril razdražen; njegove besede so bile bolj izraz človeške jeze kakor pa svete prizadetosti, ker je bil Bog onečaščen. Rekel je: "Čujte vendar, uporneži!" (4 Moj 20,10) Ta obtožba je bila resnična, vendar se celo resnica ne sme izgovoriti v jezi ali nepotrpežljivosti. Ko je Bog ukazal Mojzesu, naj obtoži Izraela za upor, so ga besede bolele, nje pa prizadele, vendar ga je Bog vseeno podpiral v prenašanju sporočila. Ko pa jih je sam obtožil, je užalil Božjega Duha in ljudstvu samo škodil. Njegovo pomanjkanje potrpežljivosti in samonadzora je bilo očitno. Tako je bil ljudstvu dan povod, da so dvomili o tem, da je bilo njegovo minulo delovanje pod Božjim nadzorom, in opravičevali lastne grehe. Mojzes je z njimi vred užalil Boga. Rekli so, da je bilo njegovo delovanje že od začetka vredno kritiziranja in graje. Zdaj pa so našli izgovor, ki so ga iskali, da bi lahko zavrnili vse ukore, ki jim jih je Bog poslal po svojem služabniku.

Mojzes je pokazal nezaupanje do Boga. "Bova li vam izpeljala vodo?" je spraševal, kakor da Gospod ne bo storil, kar je obljubil. Gospod je objavil bratoma: "Nista verovala vame, da bi me svetega izkazala vpričo Izraelovih sinov." (4 Moj 20,12) V času, ko je voda nehala teči, je bila njuna vera v izpolnitev Božje obljube omajana zaradi godrnjanja in upora ljudstva. Prvi rod je bil obsojen na pogubo/417/ v puščavi zaradi svoje nevere, pa vendar se je isti duh pokazal v njihovih otrocih. Ali tudi ti ne bodo doživeli izpolnitve obljube? Mojzes in Aron se izčrpana in malodušna nista trudila zadržati toka priljubljenih čustev. Če bi sama pokazala neomahljivo vero v Boga, bi lahko zadevo predstavila ljudstvu v taki luči, ki bi ju usposobila zdržati ta preizkus. Z nemudno in odločno uporabo oblasti, ki jima je bila zaupana kot sodnikoma, bi lahko utišala godrnjanje. Njuna dolžnost je bila storiti vse, kar je v njuni moči, da bi izboljšala stanje stvari, preden sta prosila Boga, naj dela zanje. Koliko zla bi bilo prizanesenega, če bi bilo godrnjanje v Kadesu takoj ustavljeno!

S svojim lahkomiselnim dejanjem je Mojzes oslabil nauk, ki jih ga je Bog nameraval naučiti. Skala, ki je simbol Kristusa, bi morala biti udarjena enkrat, kakor bo Kristus darovan enkrat. Drugič je bilo potrebno skali samo spregovoriti, kakor moramo mi samo prositi za blagoslove v Jezusovem imenu. Ker pa je še enkrat udaril skalo, je uničil pomen te lepe prispodobe o Kristusu.

Še več, Mojzes in Aron sta si prilastila moč, ki pripada samo Bogu. Potreba po božanskem posredovanju je zahtevala veliko resnost. Izraelska voditelja bi morala poskrbeti, da bi bilo ljudstvo spoštljivo do Boga. Utrditi bi morala njihovo vero v njegovo moč in dobroto. Ko sta jezno vpila: "Bova li vam izpeljala vodo iz te skale?" sta stopila na Božji položaj, kakor da bi bila moč v njiju, ki imata kot človeka le slabosti in strasti. Zaradi stalnega mrmranja in upiranja med ljudstvom je utrujeni Mojzes izgubil spred oči Vsemogočnega pomočnika. Brez božanske pomoči pa je omadeževal svojo zgodovino z izražanjem človeške slabosti. Človek, ki bi lahko stal čist, trden in nesebičen do konca svojega življenja, je bil nazadnje premagan. Bog je bil pred vsem Izraelovim zborom osramočen, ko bi moral biti poveličan in povišan.

Bog tokrat ni izrekel sodbe nad temi, katerih hudobna ravnanja so izzvala Mojzesa in Arona. Vsa graja je zadela voditelja. Božja predstavnika ga nista počastila. Mojzes in Aron sta se čutila prizadeta, spred oči pa sta izgubila dejstvo, da godrnjanje ljudstva ni bilo uperjeno proti njima, temveč proti Bogu. Ker sta/418/ gledala vase in upoštevala samo svoja čustva, sta nezavedno padla v greh in se jima ni posrečilo ljudstvu razodeti njegove velike krivde pred Bogom.

Grenka in globoko ponižujoča sodba...
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Grenka in globoko ponižujoča sodba je bila takoj izrečena. "Gospod reče Mojzesu in Aronu: Ker nista verovala vame, da bi me svetega izkazala vpričo Izraelovih sinov, zato ne pripeljeta te občine v deželo, ki sem jim jo dal." (4 Moj 20,12) Z upornim Izraelom bosta morala umreti, preden bodo prečkali Jordan. Če bi Mojzes in Aron gojila domišljavost ali pa bi popuščala duhu besa kljub božanskemu opozorilu in graji, bi bila njuna krivda še večja. Vendar nista bila kriva namernega ali premišljenega greha; premagala ju je nenadna skušnjava in njuno kesanje je bilo takojšnje in globoko. Gospod je sprejel njuno spokorjenje, čeprav zaradi škode, ki bi jo lahko povzročil njun greh med ljudstvom, ni mogel zmanjšati kazni.

Mojzes svoje kazni ni prikrival. Povedal je ljudstvu, da jih ne bo mogel peljati v obljubljeno deželo, ker ni pripisal slave Bogu. Rotil jih je, naj si zapomnijo strogo kazen, ki ga je doletela. Potem pa naj razmislijo, kako Bog gleda na njihovo godrnjanje, ko so enega samega obremenili s sodbami, ki so si jih povzročili s svojimi grehi. Povedal jim je, kako je prosil Boga za zmanjšanje kazni, vendar je bil zavrnjen. Rekel je: "Gospod pa se je srdil name zaradi vas in me ni uslišal." (5 Moj 3,26)

Ob vsaki težavi ali preizkušnji, so bili Izraelci pripravljeni obtožiti Mojzesa, da jih je peljal iz Egipta, kakor da Bog ne bi sodeloval v zadevi. Vseskozi na njihovih potovanjih, ko so se pritoževali zaradi težav na poti in godrnjali zoper voditelja, jim je Mojzes govoril: "Ne zoper naju je vaše mrmranje, ampak zoper Gospoda." (2 Moj 16,8) Toda njegove prenagljene besede pred skalo "bova li vam izpeljala vodo?" so v bistvu priznale njihove obtožbe in jih tako utrdile v njihovi neveri ter opravičile njihovo mrmranje. Gospod je želel za vedno odstraniti ta vtis iz njihovega uma tako, da je Mojzesu prepovedal stopiti v obljubljeno deželo. Tukaj imamo nezmotljiv dokaz, da njihov vodja ni bil Mojzes, temveč mogočni Angel, o katerem je Gospod rekel: "Glej, jaz pošiljam svojega Angela pred teboj, da te varuje na poti in te pripelje v kraj, katerega sem pripravil. Pazi se njegovega obličja in poslušaj njegov glas; ... zakaj moje ime je v njem." (2 Moj 23,20.21)/419/

Mojzes je rekel: "Gospod pa se je srdil name zaradi vas." (5 Moj 3,26) Oči vsega Izraela so bile uprte v Mojzesa, njegov greh pa je napačno odseval Boga, ki ga je izbral za voditelja svojega ljudstva. Prestopek je bil znan vsemu zboru. Če bi bil torej obravnavan površno, bi dobili vtis, da sta nevera in nepotrpežljivost opravičeni, kadar sta izzvani pri njih, ki so na visokih položajih. Ko pa je bilo oznanjeno, da Mojzes in Aron zaradi tega enega greha ne bosta stopila v Kanaan, je ljudstvo vedelo, da se Bog ne ozira na osebe in bo zagotovo kaznoval prestopnika.

Zgodovina Izraela je morala biti zapisana za pouk in v svarilo prihodnjim rodovom. Ljudje vseh časov morajo videti, da Bog nebes kot nepristranski vladar nikakor ne opravičuje greha. Toda malo jih spozna skrajno grešnost greha. Ljudje si laskajo, da je Bog predober, da bi kaznoval prestopnika. V luči svetopisemske zgodovine pa je očitno, da Božja dobrota in njegova ljubezen zahtevata, da opravi z grehom kot s hudobnostjo, ki je usodna za mir in srečo vesolja.

Celo Mojzesova poštenost in zvestoba nista mogli odvrniti posledice za njegovo napako. Bog je odpustil ljudstvu tudi večje prestopke, ne more pa dopuščati greha pri voditeljih enako kakor pri njih, ki so vodeni. Mojzesa je spoštoval bolj kakor kogar koli drugega na zemlji. Razodel mu je svojo slavo in po njem sporočil Izraelu svoje predpise. Dejstvo, da je Mojzes užival tako veliko luč in spoznanje, je naredilo njegov greh še bridkejši. Pretekla zvestoba ne more zadostiti za eno napačno dejanje. Kolikor večja luč in prednosti so zagotovljene človeku, toliko večja je njegova odgovornost, toliko hujši njegov spodrsljaj in težja njegova kazen.

Mojzes ni bil kriv večjega zla, kakor bi mogoče ljudje razumeli zadevo; njegov greh je bil navaden pojav. Psalmist pravi: "In govoril je nepremišljeno s svojimi ustnami." (Ps 106,33) Po človeški presoji se to zdi lahka stvar; toda če je Bog tako strogo opravil s tem grehom pri svojem najzvestejšem in najbolj spoštovanem služabniku, ga ne bo opravičil pri drugih. Duh samopoviševanja in nagnjenost k obsojanju svojih bratov Bogu nista všeč. Kdor popušča temu zlu, meče dvom na Božje delo in daje dvomljivcem opravičilo za njihovo nevero. Kolikor pomembnejši je čigav položaj in večji njegov vpliv, toliko večja je potreba, da goji potrpežljivost in ponižnost./420/

Kadar Božje otroke, še posebej te, ki so na odgovornih položajih, zanese, da si lastijo slavo, ki pripada Bogu, Satan vriska od veselja. Pridobil je zmago. Na tak način je sam padel. Tako najuspešneje skuša druge, da bi jih pogubil. Bog je dal v svoji besedi toliko naukov, ki učijo o nevarnosti samopoviševanja, zato da bi nas obvaroval Satanovih zvijač. Tukaj ni pomemben vzgib naše narave, niti sposobnost našega uma ali nagnjenost srca, temveč moramo biti vsak trenutek pod nadzorom Božjega Duha. Ni ga blagoslova, ki ga Bog podari človeku, niti preizkušnje, ki ji dovoli priti nadenj, da Satan ne bi mogel ali hotel poseči po njem za skušanje, trpinčenje in uničenje človeka, če mu damo samo malo prednost. Zatorej ne glede na velikost nekogaršnje duhovne luči, ne glede na to, koliko uživa božansko naklonjenost in blagoslov, mora vedno ponižno hoditi pred Gospodom, prositi v veri, naj Bog usmerja vsako misel in nadzoruje vsak vzgib.

Vsi, ki trdijo, da so pobožni, so sveto dolžni varovati duha in se nadzorovati v največjih izzivanjih. Na Mojzesu so počivala zelo velika bremena. Malo mož bo kdaj tako strogo preizkušenih, kakor je bil on. Vendar to vseeno ni opravičevalo njegovega greha. Bog je obilno poskrbel za svoje ljudstvo, in če se zanesejo na njegovo moč, ne bodo nikoli postali žrtev okoliščin. Tudi najmočnejša skušnjava ne more opravičiti greha. Ne glede na velikost pritiska, ki ga kdo prenaša, je prestopek njegovo lastno dejanje. Niti zemlja niti pekel nimata moči prisiliti koga, da bi delal zlo. Satan nas napada na naših šibkih točkah, to pa še ne pomeni, da moramo biti premagani. Četudi bo napad še tako neprizanesljiv ali nepričakovan, nam bo Bog priskrbel pomoč, in v njegovi moči bomo lahko zmagali.

                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

38. poglavje:  Potovanje okoli Edoma

Temeljno besedilo 4 Moj 20,14 do 21,9.

Izraelov tabor ob Kadesu je bil blizu edomske meje. Mojzes in ljudstvo so si zelo želeli skozi to pokrajino v obljubljeno deželo; zato so poslali edomskemu kralju sporočilo, kakor jim je ukazal Bog.

"Tako pravi tvoj brat Izrael: Ti poznaš vse težave, ki so nas zadele: kako so šli naši očetje dol v Egipt, in prebivali smo v Egiptu dolgo časa, a Egipčani so hudo ravnali z nami in z našimi očeti. In ko smo vpili h Gospodu, je uslišal naš glas ter poslal Angela in nas peljal iz Egipta. In glej, smo v mestu Kadesu ob tvoji skrajni meji. Dovoli nam, prosimo, iti skozi tvojo deželo: ne pojdemo čez njive ali skozi vinograde, tudi ne bomo pili vode iz vodnjakov; po kraljevi cesti pojdemo in ne krenemo ne na desno ne na levo, dokler ne prestopimo tvojih mej." (4 Moj 20,14-17)

Na to vljudno prošnjo so odgovorili z grožnjo: "Ne hodi čez moje, sicer ti pridem nasproti z mečem." (4 Moj 20,18)

Izraelovi voditelji so bili presenečeni zaradi zavrnitve. Kralju so poslali še drugo prošnjo z obljubo: "Radi bi šli po uglajeni poti, in ako bomo pili tvoje vode mi in naša živina, hočemo plačati; ničesar več - samo da pojdemo peš skozi pokrajino." (4 Moj 20,19)

"Ne pojdeš skozi njo," se je glasil odgovor. (4 Moj 20,20) Oborožene edomske skupine so že bile poslane na težavne prehode, tako da ni bilo mogoče mirno napredovati v tej smeri, Hebrejcem pa je bilo prepovedano uporabiti silo. Morali so na dolgo pot okoli Edomske dežele.

Če bi ljudje zaupali v Boga, ko so bili pripeljani v preizkušnjo, bi jih Poveljnik Gospodove vojske vodil skozi Edom./422/ Prebivalci te dežele bi se jih bali. Namesto sovraštva bi jim izkazali naklonjenost. Ampak Izraelci niso ravnali v skladnosti z Božjo besedo, in medtem ko so se pritoževali in godrnjali, je minila zlata priložnost. Ko so bili končno pripravljeni predstaviti svojo prošnjo kralju, je bila zavrnjena. Odkar so zapustili Egipt, jim je Satan venomer postavljal na pot ovire in skušnjave, da ne bi podedovali Kanaana. S svojo nevero so mu znova in znova odpirali vrata, da je nasprotoval Božjemu namenu.

Pomembno je verovati Božji besedi in po njej tudi takoj delovati, medtem ko njegovi angeli čakajo, da bi delali za nas. Hudobni angeli so se pripravljeni boriti za vsak korak napredka. In ko Božja previdnost veli otrokom iti naprej in je On pripravljen storiti velike stvari zanje, jih Satan skuša, da jezijo Gospoda z neodločnostjo in obotavljanjem. Zanetiti želi duha prepira ali pa podpihniti godrnjanje ali nevero ter jih tako prikrajšati za blagoslove, ki jim jih želi podariti Bog. Božji služabniki bi morali biti vedno pravočasno pripravljeni za premik, kakor hitro njegova previdnost odpre pot. Njihovo obotavljanje pa daje Satanu čas, da povzroči njihov poraz.

V prvih Mojzesu danih navodilih za prečkanje Edoma, ko jim je povedal, da se bodo Edomci bali Izraela, je Gospod prepovedal svojemu ljudstvu, da bi to uporabili v svojo korist. Ker je bila Božja moč uporabljena v dobro Izraela in bi zaradi strahu Edomcev ti postali lahek plen, Hebrejci niso smeli prežati nanje. Ukazano je bilo takole: "Ali skrbno se varujte, da ne začnete boja z njimi; zakaj njih dežele vam ne dam še za stopinjo noge ne, ker Ezavu sem dal Seirsko gorovje v lastnino." (5 Moj 2,4.5) Edomci so bili Abrahamovi in Izakovi potomci in zaradi teh svojih služabnikov je Bog izkazal naklonjenost Ezavovim otrokom. V posest jim je dal Seirsko gorovje in nihče jih ni smel motiti, razen če bi se s svojimi grehi postavili izven dosega njegove milosti. Izraelci bodo morali razlastiti in dokončno uničiti prebivalce Kanaana, ki so napolnili mero svoje krivičnosti. Edomci pa so bili še vedno na preizkušnji, zato so morali z njimi ravnati milostno. Bog se veseli v milosti in razodeva svoje sočutje, preden pošlje svoje sodbe. Poučil/423/ je Izraela prizanesti Edomcem, preden je od njih zahteval, da uničijo Kanaanske prebivalce.

Edomski in Izraelovi predniki so bili bratje in med njimi bi morala obstajati bratska prijaznost in vljudnost. Izraelcem niti v prihodnosti ni bilo dovoljeno, da bi se maščevali za sramotenje, ki so ga doživeli, ko jim je bilo onemogočeno prečkati deželo. Niso smeli pričakovati, da bodo posedli kateri koli del Edomske dežele. Ker so bili Izraelci izvoljeno ljudstvo, so morali paziti na vse omejitve, ki so jim bile dane. Bog jim je obljubil precejšnjo dediščino, vendar ne smejo misliti, da imajo samo oni vse pravice na zemlji in da lahko uničijo vse druge. Za vse svoje stike z Edomci so dobili navodila, naj se varujejo, da jim ne bi storili krivice. Z njimi lahko trgujejo, kupujejo potrebne zaloge in prejeto takoj plačajo. Da bi Bog spodbudil Izraela, naj zaupa v Boga in uboga njegovo besedo, jih je spomnil: "Zakaj Gospod, tvoj Bog, te je blagoslovil, ... ničesar ti ni zmanjkalo." (5 Moj 2,7) Niso bili odvisni od Edomcev, saj so imeli v vsem bogatega Boga. Ne smejo si s silo ali z zvijačo pridobiti ničesar, kar ni njihovo, temveč morajo v vseh svojih stikih ponazarjati načelo božanskega zakona: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (3 Moj 19,18)

Če bi Edom prečkali tako, kakor je Bog načrtoval, bi se prehod izkazal za blagoslov ne samo zanje, temveč tudi za prebivalce dežele. Dobili bi namreč priložnost seznaniti se z Božjim ljudstvom in njegovim bogoslužjem ter biti priče temu, kako Jakobov Bog osrečuje nje, ki ga ljubijo in se ga boje. Ampak vse to je preprečila Izraelova nevera. Bog je dal ljudstvu vodo v odgovor na njihovo glasno zahtevanje, toda dovolil je, da jih kaznuje sama njihova nevera. Ponovno morajo skozi puščavo in gasiti žejo iz čudežnega izvira, ki ga ne bi več potrebovali, če bi zaupali v Boga.

Tako so se torej Izraelove čete ponovno obrnile proti jugu in se usmerile čez puste predele. Ti so bili ob pogledu na zelene predele med edomskimi hribi in dolinami videti še bolj puščobni. Iz gorske verige, ki se je dvigovala nad žalostno puščavo, se je dvigovala gora Hor. Na njenem vrhu je umrl Aron in bil tam tudi pokopan. Po prihodu Izraelcev pod to goro je Mojzes dobil božanski ukaz:/424/ "Vzemi Arona in njegovega sina Eleazarja ter ju pelji vrh gore Hora, in sleci Aronu njegova oblačila in obleci vanje Eleazarja, njegovega sina. In Aron bo zbran k svojemu ljudstvu in tam umre." (4 Moj 20,25.26)

Z muko so se starčka in mladenič povzpeli na gorski vrh. Mojzesova in Aronova glava sta bili beli, saj sta učakala že stodvajset zim. Njuno dolgo in dogodkov polno življenje je bilo označeno z najtežjimi preizkušnjami in največjimi častmi, ki so kdaj doletele človekovo usodo. Bila sta moža velikih naravnih sposobnosti in vse njune moči so bile razvite, povišane in oplemenitene po občestvu z Neskončnim. Življenje sta preživela v nesebičnem delu za Boga in svoje rojake. Njuno obličje je pričalo o veliki razumski moči, odločnosti in plemenitosti namena ter močnih čustvih.

Mojzes in Aron sta si...
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..Mojzes in Aron sta si mnogo let stala ob strani v svojih skrbeh in delu. Skupaj sta kljubovala neštetim nevarnostim in delila znamenja Božjega blagoslova, ampak prišel je čas, ko sta se morala ločiti. Premikala sta se zelo počasi, saj jima je bil dragocen vsak trenutek v družbi drug drugega. Vzpon je bil strm in naporen. Med pogostimi premori, da si odpočijeta, sta se pogovarjala o preteklosti in prihodnosti. Pred njima se je razprostiral, kolikor daleč jima je seglo oko, kraj njihovega puščavskega tavanja. Na planjavi spodaj so bile utaborjene obširne Izraelove množice, za katere sta ta moža porabila boljši del svojega življenja. Za njihovo blaginjo sta čutila zelo veliko zanimanje in se toliko žrtvovala. Nekje za edomskimi gorami je bila pot, ki vodi v obljubljeno deželo - deželo, katere blagoslovov Mojzes in Aron ne bosta uživala. V njunih srcih ni bilo prostora za občutke nezadovoljstva, iz njunih ust ni bilo slišati godrnjanja; vendar je bilo na njunem obličju zaznati resno žalost, ko sta se spomnila, kaj jima je odtegnilo dediščino njunih očetov.

Aronovo delo za Izraela je bilo opravljeno. Pred štiridesetimi leti, ko jih je imel triinosemdeset, ga je Bog poklical, da se pridruži Mojzesu v njegovem velikem in pomembnem poslanstvu. S svojim bratom je sodeloval, ko sta izpeljala izraelove otroke iz Egipta. Držal je kvišku roke velikega voditelja, ko so hebrejske čete imele bitko z Amalekom. Dovoljeno mu je bilo povzpeti se na goro Sinaj, se približati Božji navzočnosti in ugledati božansko slavo. Gospod je Aronovi družini podelil/425/ duhovniško službo ter ga počastil tako, da ga je posvetil za velikega duhovnika. Podpiral ga je v sveti službi s strašnimi razodetji božanske sodbe v uničenju Koraha in njegove družine. Šiba je bila ustavljena zaradi Aronovega posredovanja. Ko sta bila pogubljena njegova sinova, ker nista upoštevala Božjega ukaza, se ni uprl, niti godrnjal. Pa vendar je zapis o njegovem plemenitem življenju omadeževan. Aron je storil velikanski greh, ko je popustil zahtevam ljudstva in naredil zlato tele na Sinaju. In spet, ko se je pridružil Mirjami v zavisti in godrnjanju zoper Mojzesa. Skupaj z Mojzesom je užalil Gospoda ob Kadesu, ko nista ubogala ukaza, po katerem naj bi spregovorila skali, da bi iz nje potekla voda.

Božji namen je bil, da bi bila ta velika voditelja njegovega ljudstva Kristusova predstavnika. Aron je na svojih prsih nosil imena Izraelovih rodov. Ljudstvu je sporočal Božjo voljo. Na dan sprave je stopil v najsvetejše s krvjo kot posrednik za vsega Izraela. Ko je opravil to delo, je prišel ven, da bi blagoslovil zbor, kakor bo prišel Kristus blagoslovit svoje čakajoče ljudstvo, ko bo opravil svoje spravno delo v njihovo korist. Aronov greh ob Kadesu je bil tako ogromen zaradi vzvišenega značaja svete službe, ki jo je opravljal kot predstavnik našega velikega Duhovnika.

Mojzes je z globoko žalostjo Aronu slekel sveta oblačila in jih dal Eleazarju, ki je tako postal njegov naslednik po božanskem določilu. Zaradi greha v Kadesu je bil Aron prikrajšan za prednost, da nadaljuje svojo službo kot Božji veliki duhovnik v Kanaanu - darovanja prve daritve v dobri deželi in posvečenja Izraelove dediščine. Mojzes je še naprej nosil svoje breme in vodil ljudstvo do same kanaanske meje. Obljubljeno deželo je videl, ni pa vanjo stopil. Kako drugačna bi bila usoda teh Božjih služabnikov, ko bi pred skalo v Kadesu brez godrnjanja zdržala preizkušnjo, ki jima je bila naložena! Napačnega dejanja ne moremo nikoli popolnoma popraviti. Morda niti delo vsega življenja ne bo povrnilo tega, kar smo izgubili v enem edinem trenutku skušnjave ali celo nepremišljenosti.

Ker sta velika voditelja zapustila taborišče in ju je spremljal Eleazar, o katerem so vedeli, da bo Aronov naslednik v sveti službi, se je v ljudstvu prebudil/426/ strah in so nestrpno čakali njihovo vrnitev. Ljudstvo jih je iskalo med sabo v obsežnem zboru. Tedaj so opazili, da so umrli v puščavi skoraj vsi odrasli, ki so zapustili Egipt. Vsi so slutili zlo, ko so se spomnili kazni, ki je bila izrečena za Mojzesa in Arona. Nekateri so slutili cilj skrivnostnega potovanja na vrh gore Hor in njihova zaskrbljenost za voditelja se je stopnjevala z grenkimi spomini in samoobtožbami.

Končno so razločili postavi Mojzesa in Eleazarja, ki sta se počasi spuščala z gore, ampak Arona ni bilo z njima. Na Eleazarju so bila duhovniška oblačila, ki so kazala, da je nasledil očeta v sveti službi. Ko se je ljudstvo s težkim srcem zbralo okoli svojega vodja, jim je Mojzes povedal, da je Aron umrl v njegovih rokah na gori Hor in da sta ga pokopala. Zbor je žaloval in objokoval, saj so Arona vsi ljubili, kljub temu da so mu tolikokrat povzročili žalost. "In ko je videla vsa občina, da je Aron mrtev, je jokala po njem trideset dni vsa Izraelova hiša." (4 Moj 20,29)

O pokopu Izraelovega velikega duhovnika daje Sveto pismo samo preprost zapis: "Tam je umrl Aron in tam je bil pokopan." (5 Moj 10,6) V kakšnem presenetljivem nasprotju z običaji današnjih dni je bil ta pokop izpeljan po Božjem ukazu. V sodobnih časih so pokopi ljudi na visokih položajih pogosto priložnosti za bahava in objestna razkazovanja. Ko je umrl Aron, eden najslavnejših mož, ki so kdaj živeli, sta bila navzoča ob njegovi smrti in pokopu samo dva najbližja prijatelja. In ta samoten grob na gori Horu je bil za vedno skrit pred pogledi Izraela. Bog ni počaščen ob velikih razkazovanjih, ki jih pogosto priredimo za mrtve, in v velikih stroških, ki si jih naprtimo za povrnitev njihovega telesa v prah.

Ves zbor je žaloval za Aronom, vendar izgube niso občutili tako močno kakor Mojzes. Aronova smrt je Mojzesa živo spomnila, da se bliža tudi njegov konec. Toda ne glede na to, kako kratek bo še njegov čas na zemlji, je globoko čutil izgubo svojega nenehnega tovariša - njega, ki je z njim delil radosti in žalosti, upe in bojazni toliko dolgih let. Mojzes mora zdaj nadaljevati delo sam; vendar je vedel, da je Bog njegov prijatelj, zato se je še bolj naslonil nanj.

Kmalu po odhodu izpod gore Hor so Izraelci doživeli poraz/427/ v bitki z Aradom, enim od kanaanskih kraljev. Ko so iskreno iskali pomoč od Boga, jim je bila zagotovljena božanska pomoč, in sovražniki so bili uničeni. Namesto da bi ta zmaga navdihnila ljudstvo s hvaležnostjo in jih vodila v občutek odvisnosti od Boga, jih je naredila bahaške in samozaupne. Kmalu so padli v staro navado godrnjanja. Zdaj so bili nezadovoljni, ker Izraelove vojske niso stopile v Kanaan takoj po uporu ob poročilu oglednikov pred skoraj štiridesetimi leti. Svoje dolgo potovanje po puščavi so razglasili za nepotrebno zamudo ter modrovali, da bi lahko premagali sovražnike tako zlahka kakor zdaj.

Na potovanju dalje proti jugu jih je njihova pot vodila skozi vročo, peščeno dolino, ki ni imela ne sence ne rastlinstva. Pot se je zdela dolga in težavna, trpeli so zaradi utrujenosti in žeje. Ponovno niso zdržali preizkusa vere in potrpežljivosti. Z nenehnim razmišljanjem o temni strani svojih izkušenj so se vedno bolj ločevali od Boga. Spred oči so izgubili dejstvo, da jim ne bi bilo treba potovati okoli Edoma, če ne bi godrnjali, ko je v Kadesu prenehala teči voda. Bog je zanje načrtoval boljše reči. Njihova srca bi morala biti polna hvaležnosti do njega, ki je tako nežno kaznoval njihov greh. Namesto tega so si laskali, da bi lahko imeli v posesti obljubljeno deželo, če se ne bi vmešala Bog in Mojzes. Sami so si nakopali težave in si otežili usodo bolj, kakor je načrtoval Bog, potem pa so ga obdolžili za nesrečo. Tako so gojili grenke misli o njegovem ravnanju z njimi, da nazadnje niso bili zadovoljni z ničimer. Egipt se jim je zdel boljši in so si ga želeli bolj kakor svobode in dežele, v katero jih je vodil Bog.

Ker so Izraelci popuščali duhu..
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ker so Izraelci popuščali duhu nezadovoljstva, so našli napako celo v blagoslovih. "In govori ljudstvo zoper Boga in zoper Mojzesa: Zakaj ste nas peljali iz Egipta, da umremo v puščavi? Kajti tu ni kruha, ne vode; in naši duši se že studi tista prelahka jed." (4 Moj 21,5)

Mojzes je ljudstvu zvesto predočil njihov veliki greh. Samo Božja moč jih je ohranila v "puščavi, veliki in grozoviti, kjer so ognjene kače in škorpijoni,/428/ žejna tla, a vode nobene". (5 Moj 8,15) Vsak dan njihovega potovanja jih je ohranjal čudež božanske milosti. Na vsej poti, kjer jih je vodil Bog, so našli vodo, da so si gasili žejo, kruh iz nebes, da so potešili svojo lakoto, ter mir in varnost pod senčnim oblakom podnevi in ognjenim stebrom ponoči. Angeli so jim stregli, ko so se vzpenjali po kamnitih višavah ali hodili po robatih puščavskih poteh. Kljub prestanim težavam ni bilo v njihovih vrstah nikogar slabotnega. Njihove noge niso otekle na dolgih potovanjih, niti se niso postarala njihova oblačila. Bog je pred njimi ukrotil najstrašnejše prežeče zveri ter strupene puščavske plazilce. Ker se je ljudstvo kljub vsem tem znamenjem njegove ljubezni še vedno pritoževalo, se je Gospod odločil, da bo umaknil svojo zaščito, dokler ne bodo cenili njegove milostne skrbi in se povrnili k njemu s spokorjenjem in ponižnostjo.

Ker jih je ščitila božanska moč, niso spoznali neštetih nevarnosti, ki so jih neprestano obdajale. V svoji nehvaležnosti in neveri so omenjali smrt, zdaj pa je Gospod dovolil, da jih je zadela. Strupene kače, ki jih je v puščavi mrgolelo, so imenovali ognjene zaradi strašnega učinka njihovega ugriza, ki je povzročil hudo vnetje in hitro smrt. Ker se je Božja zaščitna roka umaknila od Izraela, so ta strupena bitja napadla veliko ljudi.

Povsod po taboru sta vladala strah in zmeda. Skoraj v vsakem šotoru so bili umirajoči ali pa mrtvi. Nihče ni bil varen. Pogosto so nočno tišino prekinili divji kriki, ki so govorili o novih žrtvah. Vsi so bili zaposleni s strežbo trpečim ali pa so si z mučno skrbjo prizadevali zaščititi tiste, ki še niso bili prizadeti. Iz njihovih ust se zdaj ni slišalo nobeno godrnjanje. Če so sedanje trpljenje primerjali s preteklimi težavami in preizkušnjami, se jim niso zdele vredne spomina.

Ljudstvo se je zdaj ponižalo pred Bogom. K Mojzesu so prišli s svojimi priznanji in prošnjami. Dejali so: "Grešili smo, ko smo govorili zoper Gospoda in zoper tebe." (4 Moj 21,7) Le malo prej so ga obtoževali, da je njihov najhujši sovražnik ter vzrok vseh njihovih nadlog in bede. Vendar so vedeli, da je obtožba lažna, ko so bile besede še v njihovih ustih. Brž ko jih je doletela prava težava, so tekli k/429/ njemu kot k edinemu, ki lahko posreduje zanje pred Bogom. Vpili so: "Moli h Gospodu, da vzame od nas kače." (4 Moj 21,7)

Mojzesu je bilo po božanskem naročilu ukazano, naj naredi bronasto kačo, ki bo predstavljala žive, in jo povzdigne na drog med ljudstvom. Nanjo naj pogleda vsak, kogar je ugriznila kača, in bo takoj ozdravel. Storil je, kakor mu je bilo ukazano, in po taboru je odmevala vesela novica, da vsi, ki jih je ugriznila kača, lahko pogledajo na bronasto kačo in živijo. Mnogi so že umrli, in ko je Mojzes dvignil kačo na drog, nekateri niso verjeli, da jih bo ozdravil samo pogled na kovinsko podobo; ti so umrli zaradi svoje nevere. Bilo pa je mnogo takih, ki so verovali v Božji ukrep. Očetje, matere, bratje in sestre so nestrpno pomagali trpečim, umirajočim prijateljem usmeriti njihove medle oči v kačo. Če so ti kljub omedlevici in umiranju lahko samo enkrat pogledali, so popolnoma ozdraveli.

Ljudstvo je dobro vedelo,....
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!