...Vse, ki imajo zvestim pastirjem naloženo skrb in breme za nedobrodošlo nalogo, apostol kara: "Ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno." (1 Pet 5,2) Vse take nezveste pastirje bo glavni Pastir radovoljno razrešil. Kristusova cerkev je bila odkupljena z njegovo krvjo. Zato mora vsak pastir spoznati, da je za vsako ovco v njegovi oskrbi plačana neskončna daritev. Z vsako mora ravnati kakor z neprecenljivo vrednostjo in si mora neutrudno prizadevati, da bi jih ohranil zdrave in v dobrem stanju. Pastir, ki ga spodbuja Kristusov Duh, bo posnemal njegov nesebični zgled, nenehno bo delal za blaginjo svoje naloge, čreda pa bo uspevala v njegovi oskrbi.

Vsi bodo poklicani podati natančno poročilo o svoji službi. Gospodar bo vsakega pastirja vprašal: "Kje je tista čreda, ki ti je bila izročena, čreda tvoje slave?" (Jer 13,20) Kdor bo spoznan za zvestega, bo prejel bogato nagrado. Apostol pravi: "In ko se prikaže višji Pastir, prejmete nevenljivi venec slave." (1 Pet 5,4)

Jakob se je utrudil od služenja Labanu in mu predlagal, da se vrne v Kanaan. Tedaj je rekel svojemu tastu: "Odpusti me, da odidem v svoj kraj in v svojo deželo. Daj mi moji ženi in moje otroke, za katere sem ti služil, da odidem; ti namreč znaš mojo službo, s katero sem ti služil." (1 Moj 30, 25.26) Laban pa ga je rotil, naj ostane, rekoč: "Zaznal sem, da me je Gospod blagoslovil zaradi tebe." (1 Moj 30,27) Videl je, da njegovo imetje narašča v zetovi oskrbi.

Jakob je odvrnil: "Zakaj kar si malega imel pred mojim prihodom, to se je pomnožilo." (1 Moj 30,30) Sčasoma pa je postal Laban zavisten, ker je imel Jakob večjo blaginjo. "Tako je ta mož silno obogatel, in imel je veliko drobnice in dekel in hlapcev in velblodov in oslov." (1 Moj 30,43) Labanovi sinovi so bili kakor oče zavistni in Jakobu je prišlo na ušesa njihovo zlobno govorjenje. "Vzel je Jakob, kar koli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo. Videl je/192/ tudi Jakob Labanovo obličje, in glej, ni bilo do njega kakor prej." (1 Moj 31,1.2)

Jakob bi že prej zapustil svojega zvitega sorodnika, če se ne bi bal srečanja z Ezavom. Zdaj se mu je zdelo, da je v nevarnosti tudi pred Labanovimi sinovi, ki so imeli njegovo lastnino za svojo in bi si jo lahko prigrabili nasilno. Bil je zelo zaskrbljen in žalosten ter ni vedel, kam naj se obrne. Toda z mislijo na obljubo iz Betela je zadevo prinesel pred Boga in od njega prosil za navodilo. V sanjah mu je bila uslišana molitev: "Vrni se v deželo svojih očetov in k svoji rodovini, in bom s teboj." (1 Moj 31,3)

Ko Labana ni bilo doma, se je ponudila priložnost za odhod. Hitro so zbrali črede ovac in govedi in jih poslali naprej, Jakob pa je z ženama, otroki in služabniki prečkal Evfrat ter hitel proti Gileadu na kanaanskih mejah. Po treh dneh je Laban zvedel za njihov odhod in se odpravil za njimi. Dohitel jih je sedmi dan svojega potovanja. Bil je rdeč od jeze in jih silil, da se vrnejo. Brez dvoma bi jih lahko prisilil, saj je imel veliko močnejše spremstvo. Ubežniki so bili zares v veliki nevarnosti.

Laban ni izpeljal svojega sovražnega načrta samo zato, ker je sam Bog ukrepal in zaščitil svojega služabnika. Laban je rekel: "Bilo bi v moči moje roke hudo vam storiti, ali Bog vašega očeta me je ogovoril sinoči takole: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro bodi hudo." (1 Moj 31,29) To pomeni, da ga ni smel ne siliti ne prositi z laskajočim pregovarjanjem, da se vrne.

Laban je zadržal doto svojih hčera in je z Jakobom vedno ravnal zvijačno in strogo. Zdaj pa ga je z značilnim hlinjenjem okaral zaradi skrivnega odhoda, zaradi česar ni imel priložnosti prirediti poslovilnega slavja, niti se posloviti od svojih hčera in njunih otrok.

V odgovoru je Jakob jasno predočil Labanovo sebično in lakomno ravnanje in se sklical nanj kot na pričo svoje zvestobe in iskrenosti. Jakob je rekel: "Ako bi mi ne bil Bog mojega očeta, Bog Abrahamov in Izakov Strah, na strani, ti bi me bil sedaj odpustil praznega. Bog se je ozrl na moje ponižanje in trud mojih rok, in te je posvaril nocoj." (1 Moj 31,42)

Laban ni mogel zanikati navedenih dejstev, zato je/193/ predlagal skleniti zavezo miru. Jakob je privolil v predlog, in postavila sta kup kamenja v znak dogovora. Laban je temu stebru dal ime "Micpa", straža, rekoč: "Straži naj Gospod med menoj in teboj, ko ne bova drug drugega videla." (1 Moj 31,49)

"Še reče Laban Jakobu: Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med menoj in teboj: ta kup bodi priča in ta spomenik bodi priča, da ne pojdem jaz čez ta kup do tebe in da tudi ti ne pojdeš čez ta kup in ta spomenik do mene na hudo. Abrahamov Bog in Nahorjev Bog, Bog njiju očeta, naj sodi med nama! In Jakob priseže pri Strahu svojega očeta Izaka." (1 Moj 31,51-53) Priredili so slavje, da bi potrdili dogovor. Noč so preživeli v prijateljskem druženju, ob zori pa so se Laban in njegovo spremstvo odpravili. Po tej ločitvi so prenehale vse vezi med Abrahamovimi otroki in Mezopotamci./194/

                                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

18. poglavje: Nočni boj

Temeljno besedilo 1 Moj 32 in 33

Čeprav je Jakob zapustil Padan-aram poslušen božanskemu ukazu, je bil kljub temu zaskrbljen, ko se je vrnil na pot, po kateri je pred dvajsetimi leti bežal kot ubežnik. Greh, da je prevaral svojega očeta, mu je bil vedno pred očmi. Vedel je, da je dolgoletno izgnanstvo neposredna posledica tega greha. O teh stvareh je razmišljal dan in noč, očitki obtožujoče vesti pa so storili, da je bilo njegovo potovanje zelo žalostno. Ko so se v daljavi pred njim prikazali hribi rodne dežele, je bilo očakovo srce globoko vznemirjeno. Vsa preteklost se mu je živo prikazala pred očmi. S spominom na greh se je pojavila tudi misel, da mu je Bog naklonjen ter mu je obljubil svojo pomoč in vodstvo.

Bolj ko se je približeval cilju svojega potovanja, bolj ga je skrbela misel na Ezava. Ko je Jakob ušel, se je imel Ezav za edinega dediča očetovega imetja. Novice o Jakobovi vrnitvi bodo prebudile strah, da je prišel zahtevat dediščino. Ezav bi lahko zdaj bratu prizadejal veliko škodo, če bi hotel. Lahko da bo nasilno razpoložen do njega ne samo zaradi želje po maščevanju, temveč da zaščiti neskaljeno bogastvo, katero je imel tako dolgo zase.

Gospod je Jakobu ponovno podal znak o božanski skrbi. Ko je potoval južno od gore Gilead, sta ga dve četi nebeških angelov obdajali spredaj in zadaj, z njim sta napredovali in ga ščitili. Jakob se je spomnil davno minule prikazni pri Betelu. Njegovo obteženo srce se je olajšalo ob dokazu, da ga pri vrnitvi ščitijo božanski poslanci, ki so mu vlili upanje in pogum ob begu iz Kanaana. Rekel je: "Tabor Božje vojske je to; zato je imenoval tisti kraj Mahanaim" - dvojni tabor. (1 Moj 32,2)

Jakob pa je vendar čutil, da mora storiti nekaj za svojo varnost. Zato je k bratu poslal poslance s spravnim/195/ pozdravom. Poučil jih je, s katerimi besedami naj pozdravijo Ezava. Pred rojstvom je bilo o dveh bratih napovedano, da bo starejši služil mlajšemu. Če pa bi spomin na to povzročal zagrenjenost, je Jakob naročil služabnikom, da jih pošilja k "mojemu gospodu Ezavu". Ko pa bodo pripeljani predenj, se morajo o svojem gospodarju izražati kot o "njegovem hlapcu Jakobu". Želel je odstraniti strah, da se vrača kot obubožan popotnik, ki želi očetovo dediščino. Zato je bil previden in izjavil v sporočilu: "Imam pa volov in oslov, čred, hlapcev in dekel, zato sem poslal poročat to svojemu gospodu, da najdem milost v tvojih očeh." (1 Moj 32,4.5)

Hlapci so se vrnili z novico, da se Ezav približuje s štiristo možmi in ni odgovoril na prijateljsko sporočilo. Zdelo se je gotovo, da se prihaja maščevat. Tabor je prežela groza: "In Jakob se silno zboji, in bil je zbegan." (1 Moj 32,7) Ni mogel nazaj, naprej pa se je bal. Njegovo spremstvo je bilo neoboroženo in nemočno, popolnoma nepripravljeno na sovražni spopad. Zatorej jih je razdelil v dve skupini, če bo ena napadena, bo imela druga priložnost ubežati. Iz svojih obsežnih čred je poslal Ezavu radodarno darilo s prijateljskim sporočilom. Storil je vse, kar je mogel, da bi se odkupil za napako, ki jo je storil bratu, in preprečil grozečo nevarnost. Potem pa je ponižno in v spokorjenju prosil za božansko zaščito. "Velel si mi: Vrni se v svojo deželo in k svoji sorodovini, in obsujem te z dobrim. Nevreden sem vseh milosti in vse zvestobe, ki si jo izkazal svojemu hlapcu; kajti samo s svojo palico sem prekoračil ta Jordan, sedaj pa sem gospodar dveh krdel. Otmi me, prosim, iz roke mojega brata, iz roke Ezava, zakaj bojim se ga, da ne pride in me pobije, matere z otroki." (1 Moj 32,9-11)

Tako so prispeli do reke Jabok. Ko se je znočilo, je Jakob poslal svojo družino po plitvini čez reko, sam pa je ostal zadaj. Odločil se je noč preživeti v molitvi, želel je biti sam z Bogom. Bog lahko omehča Ezavovo srce. V njem je bilo očakovo edino upanje.

Bilo je v samotnem gorskem predelu....

                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

.....Bilo je v samotnem gorskem predelu, shajališču divjih zveri in skrivališču roparjev in morilcev. Osamljen in nezaščiten Jakob je bil žalosten sklonjen nad zemljo. Bila je polnoč. Vsi, ki so mu bili v življenju ljubi, so bili daleč,/196/ izpostavljeni nevarnosti in smrti. Najgrenkejša pa je bila misel, da je njegov greh spravil v nevarnost tudi nedolžne. Z iskrenimi vzkliki in solzami je molil pred Bogom. Nenadoma se je nanj spustila močna roka. Pomislil je, da ga hoče sovražnik umoriti, zato se je prizadeval osvoboditi prijema svojega napadalca. V temi sta se dva borila za prevlado. Niti beseda ni bila izgovorjena, Jakob se je z vso močjo trudil in ni niti za trenutek popustil. Ko se je tako boril za življenje, je nanj pritiskal občutek njegove krivde. Pred njim so se pojavili njegovi grehi, da bi ga ločili od Boga. Toda v svoji skrajni sili se je spomnil Božjih obljub in z vsem srcem ga je rotil za milost. Boj se je nadaljeval skoraj do svita, ko je tujec položil svoj prst na Jakobovo stegno. V hipu je bil pohabljen. Očak je sedaj razpoznal značaj svojega nasprotnika. Vedel je, da se je spopadal z nebeškim poslancem, zato tudi s skoraj nadnaravno močjo ni mogel zmagati. To je bil Kristus, "Angel zaveze", (Mal 3,1) ki se je osebno razodel Jakobu. Očak je bil zdaj nemočen in je trpel predirno bolečino, vendar ni popustil svojega prijema. Ves skesan in potrt se je oprijel Angela: "Jokal je in ga milo prosil," rotil za blagoslov. (Oz 12,5) Moral je dobiti zagotovilo, da mu je greh odpuščen. Telesna bolečina ni zadoščala, da bi ločila njegov um od tega cilja. Njegova odločnost se je še okrepila, njegova vera je postala še bolj goreča in stanovitna do samega konca. Angel se je poskušal osvoboditi, prosil je: "Pusti me, kajti zarja že vzhaja." Jakob pa je odgovoril: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Moj 32,26) Če bi bila to bahaška, domišljava predrznost, bi bil Jakob v trenutku uničen. Vendar je šlo za gotovost tega, ki priznava svojo nevrednost, pa vseeno zaupa zvestobi Boga, ki drži zavezo.

Jakob se je "boril z angelom in premagal". (Oz 12,5) Po ponižnosti, spokorjenju in samoizročitvi je ta grešni in napak poln smrtnik premagal Veličastvo nebes. Hitro se je tresoče oprijel Božjih obljub in srce Neskončne ljubezni ni moglo zavrniti grešnikove prošnje.

Napaka, ki je vodila Jakoba v greh, da si je pridobil prvorojenstvo s prevaro, je bila zdaj jasno pred njim. Ni zaupal Božjim obljubam, temveč je sam poskušal/197/ izpeljati to, kar bi Bog dovršil ob svojem času in na svoj način. Za dokaz, da mu je odpuščeno, je bilo njegovo ime spremenjeno iz tistega, ki ga je spominjalo na greh, v takšno, ki je spominjalo na njegovo zmago. Angel je rekel: "Ne Jakob (goljuf) se bo imenovalo tvoje ime, ampak Izrael: zakaj boril si se z Bogom in z ljudmi, in si zmagal." (1 Moj 32,28)

Jakob je prejel blagoslov, po katerem je tako hrepenel. Njegov greh spodrivača in zapeljivca je bil odpuščen. Kriza v njegovem življenju je minila. Dvom, zmedenost in očitanje so mu grenili obstoj, zdaj pa se je vse spremenilo. Nastopil je sladek mir sprave z Bogom. Jakob se ni več bal srečanja z bratom. Bog, kateri mu je odpustil greh, lahko gane Ezavovo srce, da bo sprejel njegovo ponižanje in spokorjenje.

Med Jakobovim bojem z Angelom je bil drug nebeški poslanec poslan k Ezavu. V sanjah je Ezav uzrl svojega brata, ki je bil dvajset let izgnan iz očetove hiše, bil je priča njegovi žalosti, ko je zvedel za materino smrt, videl ga je obdanega z Božjimi četami. Te sanje so spodbudile Ezava, da je vojakom ukazal, naj ne ranijo Jakoba, ker je z njim Bog njegovega očeta.

Dve skupini sta se nazadnje približali druga drugi, puščavski poveljnik je vodil svoje vojščake, Jakob pa je bil s svojima ženama in otroki, skupaj s pastirji in deklami, ki so jim sledile dolge vrste čred ovac in govedi. Opirajoč se na palico, je šel očak naprej, da bi se srečal s skupino vojakov. Bil je bled in nemočen zaradi nedavnega boja. Hodil je počasi in šepal pri vsakem koraku. Toda njegovo obličje sta razsvetljevala veselje in mir.

Ob pogledu na šepavega trpina mu "Ezav priteče naproti, ga objame, se mu oklene vratu in ga poljubi; in oba jočeta". (1 Moj 33,4) Celo srce grobih Ezavovih vojakov je bilo ganjeno ob pogledu na ta prizor. Kljub temu da jim je povedal o svojih sanjah, niso mogli verjeti spremembi, ki je prišla nad njihovega poveljnika. Čeprav so videli očakovo slabost, niso mislili, da je ta šibkost njegova moč.

V noči tesnobe poleg Jaboka, ko se je zdelo, da je pred njim uničenje, je bil Jakob poučen o tem, kako ničeva je/198/ človeška pomoč, kako neosnovano je vse zaupanje v človeško moč. Spoznal je, da mora vsa moč priti od njega, zoper kogar je tako žalostno grešil. Nemočen in nevreden se je potegoval za Božjo obljubo o milosti do spokorjenega grešnika. Ta obljuba je bila njegovo zagotovilo, da mu bo Bog odpustil in ga sprejel. Prej bosta prešla nebo in zemlja kakor pa njegova beseda; to ga je držalo pokonci v tistem strašnem boju.

Jakobova izkušnja v noči bojevanja ....
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

.....‎....Jakobova izkušnja v noči bojevanja in tesnobe predstavlja preizkušnjo, skozi katero mora iti Božje ljudstvo pred drugim Kristusovim prihodom. Prerok Jeremija je rekel, ko je v sveti prikazni gledal v današnji čas: "Glas trepeta čujemo, strah je in nič miru. ... In vseh obličja so obledela. Gorje! Ker velik je ta dan, da mu ni enakega: to je čas Jakobove stiske, vendar bo rešen iz nje." (Jer 30,5-7)

Ko bo Kristus opravil svoje delo posrednika v človekovo korist, se bo začel čas stiske. Potem bo odločeno o vsakem človeku in ne bo več spravne krvi, ki bi očistila od greha. Ko bo Jezus zapustil svoj položaj kot človekovega posrednika pred Bogom, bo svečano oznanjeno: "Kdor dela krivico, naj jo dela še, in kdor je nesnažen, bodi še nesnažen; in kdor je pravičen, delaj še bolj pravico, in sveti naj se še bolj posvečuje." (Raz 22,11) Potem bo z zemlje umaknjen Božji Duh, ki zadržuje zlo. Kakor je Jakobu s smrtjo grozil njegov jezni brat, tako bo Božje ljudstvo v nevarnosti pred hudobnimi, ki jih bodo želeli uničiti. In kakor se je očak vso noč bojeval za rešitev iz Ezavove roke, tako bodo pravični vpili k Bogu dan in noč za rešitev pred sovražniki, kateri jih bodo obdajali.

Satan je pred Božjimi angeli obtožil Jakoba in se skliceval na pravico, da ga lahko uniči zaradi njegovega greha. Ezava je spodbudil, da je korakal proti Jakobu, in v dolgi noči očakovega bojevanja si je Satan prizadeval, da bi mu vsilil občutek njegove krivde, da bi mu vzel pogum in uničil njegovo zaupanje v Boga. Ko se je Jakob v svoji stiski trdno oprijel Angela in ga s solzami prosil, je nebeški Poslanec preizkusil njegovo vero tako, da ga je spomnil na njegov greh in mu poskusil pobegniti. Ampak Jakob se ni dal odgnati. Vedel je, da je Bog milostljiv, zato se je oklenil njegove milosti. Pokazal je/201/ na svoje spokorjenje za greh in prosil za rešitev. Ko se je spominjal svojega življenja, ga je skoraj prevzel obup, toda trdno se je držal Angela in z gorečimi, odločnimi kriki ponavljal svojo gorečo prošnjo, dokler ni zmagal.

Taka bo izkušnja Božjega ljudstva v končni bitki s hudobnimi močmi. Bog bo preizkusil njihovo vero, njihovo stanovitnost in zaupanje v njegovo moč, da jih lahko reši. Satan si jih bo prizadeval prestrašiti z mislijo, da so njihovi primeri brezupni, da so njihovi grehi preveliki, da bi jim bilo odpuščeno. Imeli bodo globok občutek o pomanjkljivosti in če bodo v spomin priklicali svoje preteklo življenje, bo njihovo upanje tonilo. Ko pa se bodo spomnili velike Božje milosti in svojega iskrenega spokorjenja, se bodo sklicevali na njegove obljube, ki so bile dane po Kristusu za nemočne, spokorjene grešnike. Njihova vera ne bo omahnila, ker ne bo takojšnjega odgovora na molitve. Trdno se bodo oprijeli Božje moči, kakor se je Jakob oprijel Angela, in spregovorili bodo: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Moj 32,26)

Če se Jakob ne bi prej spokoril za greh, da je s prevaro dobil prvorojenstvo, mu Bog ne bi mogel uslišati molitev in milostno ohraniti življenja. Tako bo v času stiske. Božje ljudstvo bo premagano, če se mu bodo prikazovali grehi, ki se zanje ni spokorilo, in ga bosta mučila strah in tesnoba. Obup jim bo uničil vero in ne bodo imeli zaupanja sklicevati se na Boga za rešitev. Dokler pa bodo imeli globok občutek o svoji nevrednosti, ne bo nobenih skritih napak, ki bi lahko bile razodete. Njihove grehe je zbrisala spravna Kristusova kri, zato se jih ne bodo mogli spomniti.

Satan mnoge navaja k verovanju, da bo Bog spregledal njihovo nezvestobo v manjših življenjskih zadevah; toda Gospod je s svojim ravnanjem z Jakobom pokazal, da ne more dovoliti ali dopuščati zla. Satan bo premagal vse, ki se prizadevajo opravičevati ali skriti svoje grehe in dovolijo, da ostanejo zapisani v nebeških knjigah nepriznani in neodpuščeni. Kolikor višji je njihov poklic in bolj častitljiv njihov položaj, toliko bolj boleče bo njihovo dejanje v Božjih očeh in bolj prepričljivo bo nasprotnikovo zmagoslavje.

Pa vendar je Jakobova zgodovina zagotovilo, da Bog ne bo zavrgel tistih, ki so padli v greh in se resnično spokorjeni povrnili/202/ k njemu. Jakob je s samoizročitvijo in zaupno vero pridobil to, česar mu ni uspelo dobiti z bojem z lastno močjo. Bog je tako naučil svojega služabnika, da mu samo božanska moč in milost lahko dasta blagoslov, za katerega prosi. Tako bo s tistimi, ki bodo živeli v zadnjem času. Ko jih bodo obdajale nevarnosti in jih bo pritiskal obup, se morajo v celoti zanesti na spravne zasluge. Ničesar ne moremo storiti sami. V vsej svoji nebogljeni nevrednosti moramo zaupati v zasluge križanega in vstalega Zveličarja. Nihče ne bo pogubljen, če bo ravnal tako. Pred očmi Neskončnega je dolg, črn spisek naših prestopkov. Seznam je popoln, nobena naša žaljivka ni pozabljena. Toda On, ki je prisluhnil klicem starodavnih služabnikov, bo uslišal molitev vere in odpustil naše prestopke. Obljubil je in izpolnil bo svojo besedo.

Jakob je zmagal, ker je bil stanoviten in odločen. Njegova izkušnja priča o moči vztrajne molitve. Zdaj se moramo naučiti tega nauka vztrajne molitve in nepopustljive vere. Največje zmage Kristusove cerkve ali posameznega kristjana niso te, ki so pridobljene s talenti ali vzgojo, bogastvom ali naklonjenostjo ljudi. To so zmage, ki so pridobljene v izbi z Bogom, ko se goreča, odločna vera oprime mogočne roke moči.

Ti, ki niso pripravljeni zapustiti vsak greh in iskreno prositi za Božji blagoslov, ga ne bodo dobili. Vsem pa, ki se bodo trdno oprijeli Božjih obljub, kakor se je Jakob, in bodo prav tako goreči in vztrajni kakor on, bo uspelo in bodo dosegli svoj cilj. "Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice svojim izvoljencem, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša? Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem." (Luk 18,7.8)/203/

                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

19. poglavje: Vrnitev v Kanaan

Temeljno besedilo 1 Moj 34; 35; 37

Jakob je prestopil Jordan in prišel "v miru do mesta Sihema, ki je v Kanaanski deželi". (1 Moj 33,18) Tako je bila uslišana očakova molitev pri Betelu, da bi ga Bog ponovno pripeljal v miru v njegovo deželo. Nekaj časa je bival v Sihemski dolini. Tukaj je Abraham pred več kakor sto leti postavil svoj prvi tabor in oltar v obljubljeni deželi. Tukaj je Jakob "kupil kos polja, na katerem je razpel svoj šotor, od sinov Hamorja, Sihemovega očeta, za sto kesit. In tu je postavil oltar in ga je imenoval: Mogočni Bog je Izraelov Bog." (1 Moj 33,19.20) Kakor Abraham je tudi Jakob poleg šotora postavil oltar Gospodu ter zjutraj in zvečer klical družinske člane k daritvi. Tukaj je tudi izkopal vodnjak, h kateremu je sedemnajst stoletij pozneje prišel Jakobov Sin in Zveličar, ob njem počival v opoldanski vročini in povedal svojim začudenim poslušalcem o vodi, "ki teče v večno življenje". (Jan 4,14)

Bivanje Jakoba in njegovih sinov v Sihemu se je končalo z nasiljem in prelivanjem krvi. Edina hči v družini je bila osramočena in užaloščena, dva brata sta bila vpletena v umor, vse mesto je bilo uničeno in poklano v maščevanju zaradi nezakonitega dejanja enega prenagljenega mladeniča. Začetek, ki je vodil v tako strašne posledice, je bilo dejanje Jakobove hčere, ki je "šla gledat hčere tistega kraja" in se tako povezala z nevernimi. (1 Moj 34,1) Ta, ki išče zabavo med temi, ki se Boga ne bojijo, se podaja na Satanovo območje in privlači njegove skušnjave.

Zahrbtna krutost Simeona in Levija ni bila neizzvana, vendar sta s svojim ravnanjem proti Sihemcem povzročila žalosten greh. Pred Jakobom sta skrbno prikrila svoje/204/ namere in novice o njunem maščevanju so ga napolnile z grozo. Z bolečim srcem zaradi prevare in nasilja svojih sinov je rekel samo: "V nesrečo sta me spravila, ker sta storila, da smrdim pri prebivalcih tega kraja ... ko imam le malo ljudi; če se zbero zoper mene, me pobijejo, in pokončan bom jaz in moja hiša." (1 Moj 34,30) Žalost in stud zaradi krvavega dejanja pa sta prikazana v besedah, s katerimi se je skoraj petdeset let pozneje spomnil dejanja, ko je legel na smrtno posteljo v Egiptu: "Simeon in Levi sta brata: silovitosti orodje njiju meča. V njun skrivni posvet ne pridi moja duša, v njiju shod se ne druži moja slava. ... Prekleta njiju jeza, ker je bila silna, in njiju togota, ker je bila neusmiljena." (1 Moj 49,5-7)

Jakob je občutil vzrok za globoko ponižnost. V značaju njegovih sinov sta se razodela krutost in hinavstvo. V taboru so bili lažni bogovi in malikovalstvo je nekoliko dobilo oporo celo v njegovem domu. Ali naj bi Gospod z njimi ravnal, kakor si zaslužijo, ali naj bi jih prepustil maščevanju okoliških narodov?

Jakoba so strle težave, in tedaj mu je Gospod ukazal potovati južno od tod proti Betelu. Misel na ta kraj ni očaka spomnila samo na prikazen o angelih in na Božje obljube milosti, temveč tudi na prisego, ki jo je tam storil, da bo Gospod njegov Bog. Odločil se je, da se mora njegova družina očistiti madeža malikovalstva, preden se odpravijo na tisti sveti kraj. Zato je vsemu taboru ukazal: "Stran tuje bogove, ki so med vami, in očistite se ter preoblecite! In vstanimo in pojdimo gor v Betel, da napravim tam oltar mogočnemu Bogu, ki me je uslišal v dan moje stiske in mi je bil ob strani na poti, po kateri sem hodil." (1 Moj 35,2.3)

Jakob je ganjen ponovil zgodbo o svojem prvem obisku Betela, ko je zapustil očetov šotor kot osamljen popotnik, bežeč pred smrtjo, in kako se mu je prikazal Gospod v nočni prikazni. Ko je tako obnovil čudovito Božje ravnanje z njim, se je njegovo srce omehčalo, tudi njegovih otrok se je dotaknila pomirjujoča moč. Na najučinkovitejši način jih je pripravil, da se mu pridružijo v češčenju Boga, ko bodo prispeli v Betel. "Izroče torej Jakobu vse tuje bogove, ki/205/ so bili v njihovih rokah, in obodce, ki so bili v njihovih ušesih; in Jakob jih zakoplje pod hrastom, ki je blizu Sihema." (1 Moj 35,4)

Bog je povzročil, da je nad prebivalci tiste dežele počival strah, tako da niso poskušali maščevati pokola v Sihemu. Popotniki so nemoteno prispeli v Betel. Tukaj se je Gospod ponovno prikazal Jakobu in mu ponovil zavezno obljubo. "In Jakob postavi spomenik na mestu, kjer je govoril z njim, kamnit spomenik." (1 Moj 35,14)

V Betelu je Jakob žaloval, ....
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...V Betelu je Jakob žaloval, ker je izgubil nekoga, ki je bil dolgo časa spoštovan član očetove družine - Rebekino dojiljo Deboro, ki je spremljala svojo gospodarico iz Mezopotamije v Kanaan. Navzočnost te stare ženske je bila Jakobu zelo dragocena, ker ga je spominjala na njegovo otroštvo in mladost, še posebej pa na mater, ki ga je tako nežno in močno ljubila. Deboro so pokopali z izrazi tako velike žalosti, da so hrast, pod katerim je bil njen grob, imenovali "Hrast joka". Nikar ne spreglejmo, da sta se spomin na njeno življenje zveste službe in žalovanje nad to družinsko članico štela za dovolj vredna, da se ohranita v Božji besedi.

Iz Betela je bilo samo dva dni potovanja v Hebron, toda Rahelina smrt je Jakoba zelo razžalostila. Dvakrat po sedem let je služil zanjo in zaradi ljubezni se mu je vse to garanje zdelo lahkotno. Kako globoka in trajna je bila ta ljubezen, se je pokazalo, ko je bil dolgo zatem Jakob v Egiptu blizu smrti. Jožef je prišel obiskat svojega očeta, ostarelega očaka, ki je zroč nazaj v življenje, rekel: "Jaz pa, ko sem se vračal iz Padana, je umrla meni v žalost Rahela v Kanaanski deželi na poti, ko je bilo še malo hoda do Efrate, in pokopal sem jo na poti v Efrato, to je Betlehem." (1 Moj 48, 7) V družinski zgodovini svojega dolgega in težavnega življenja se je ponovno spomnil izgube zaradi Rahele.

Rahela je pred smrtjo rodila še drugega sina. Z zadnjimi zdihljaji je imenovala sina Benoni, "sin moje bolečine". Njegov oče pa ga je klical Benjamin, "sin desnice" ali "moja moč". (1 Moj 35,18) Rahela je bila pokopana, kjer je umrla, in tam so postavili spomenik, da je ohranjal njen spomin.

Na poti v Efrato je Jakobovo družino zaznamoval še en hudodelski madež, ki je prvorojencu Rubenu odvzel prednosti in časti prvorojenstva./206/

Končno je Jakob dočakal konec svojega potovanja. Prišel je "k Izaku, svojemu očetu, v Mamro pri Kirjat-arbi, to je Hebron, kjer je nekdaj Abraham tujčeval in potem Izak". (1 Moj 35,27) Tukaj je ostal, vse dokler mu oče ni umrl. Izaku, ki je bil bolan in slep, je bila prijazna pozornost tega dolgo odsotnega sina v tolažbo v letih samote in izgubi ljubljene osebe.

Jakob in Ezav sta se srečala ob očetovi smrtni postelji. Nekoč je starejši brat na ta dogodek gledal kot na priložnost za maščevanje, toda od takrat so se njegova čustva zelo spremenila. Jakob pa, ki je bil zelo zadovoljen z duhovnimi blagoslovi prvorojenstva, je prepustil starejšemu bratu dediščino očetovega imetja - edino dediščino, ki jo je Ezav želel in cenil. Nič več ju nista ločevala zavist ali sovraštvo, pa vendar sta odšla vsak na svojo stran. Ezav se je preselil na goro Seir. Bog, ki je obilen v blagoslavljanju, je Jakobu zagotovil posvetno bogastvo kot dodatek višji blaginji, za katero je prosil. Posesti dveh bratov "sta bili preobili, da bi mogla prebivati skupaj, in zemlja njunega tujčevanja jima je bila pretesna zavoljo njunih čred". (1 Moj 36,7) Njuna ločitev se je ujemala z božanskim namenom glede Jakoba. Ker sta se brata tako zelo razlikovala glede vere, je bilo zanju boljše, da bivata narazen.

Ezav in Jakob sta bila enako poučena v spoznanju Boga in oba sta lahko živela po njegovih zapovedih in prejemala njegovo naklonjenost, pa vendar tega nista izbrala oba. Brata sta hodila po različnih poteh in njune poti so se vedno bolj razhajale.

Bog ni opravil samovoljne izbire, po kateri bi bil Ezav prikrajšan za blagoslov zveličanja. Darovi njegove milosti po Kristusu so na voljo vsem. Ni izbire razen posameznikove odločitve, po kateri je pogubljen. Bog je po svoji besedi sporočil pogoje, po katerih bo vsak človek lahko izbran za večno življenje - poslušnost njegovim zapovedim po veri v Kristusa. Bog je izbral značaj v sozvočju s svojim zakonom in vsak, kdor bo dosegel merilo, kakršno je On postavil, bo lahko stopil v kraljestvo slave. Sam Kristus je rekel: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja. Ne pride vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, v nebeško kraljestvo, ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." (Jan 3,36; Mat 7,21) In v Razodetju izjavlja:/207/ "Blagor jim, ki pero svoja oblačila, da imajo oblast do drevesa življenja in da gredo skozi vrata v mesto." (Raz 22,14) Kar zadeva človekovo končno zveličanje, je to edino izvoljenje, ki je zapisano v Božji besedi.

Izvoljen je vsak čovek, ki dela za svoje zveličanje s strahom in trepetom. Izvoljen je ta, ki si bo nadel orožje in bojeval v dobrem boju vere. Izvoljen je ta, ki bo čul v molitvi, preiskoval Sveto pismo in bežal pred skušnjavo. Izvoljen bo ta, ki bo imel vztrajno vero in bo poslušen vsaki besedi, ki pride iz Božjih ust. Ukrepi odrešitve so na voljo vsem, sadove odrešitve pa bodo uživali samo tisti, ki so izpolnili pogoje.

Ezav je zaničeval blagoslove zaveze. Cenil je posvetno bolj kakor duhovne dobrote in dobil je, kar je želel. Po svoji lastni izbiri se je ločil od Božjega ljudstva. Jakob je izbral dediščino vere. Prizadeval si jo je pridobiti z zvijačo, zahrbtnostjo in lažjo, toda Bog je dovolil njegov greh, da bi se poboljšal. Vendar Jakob nikoli v vsej svoji grenki izkušnji poznejših let ni odstopil od svoje izbire ali jo opustil. Spoznal je, da se je bojeval proti Bogu, ko se je zatekel k človeški spretnosti in zvijačnosti. Od tiste noči boja poleg Jaboka je postal drug človek. Samozaupanje je bilo izkoreninjeno. Prejšnje zvijačnosti ni bilo več videti. Namesto zvijače in prevare sta njegovo življenje zaznamovali preprostost in resnica. Naučil se je nauka preprostega zanašanja na Vsemogočno Roko in sredi preizkušenj in trpljenja se je v ponižni pokornosti uklonil Božji volji. Nižje značajske prvine so bile uničene v ognjeni peči, pravo zlato je bilo prečiščeno, dokler se ni v Jakobu pokazala Abrahamova in Izakova neskaljena vera.

Jakobov greh in dogodki, ki jih je povzročil, so kazali ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Jakobov greh in dogodki, ki jih je povzročil, so kazali vpliv za hudo - vpliv, ki je razodel grenke sadove v značaju in življenju njegovih sinov. Ko so ti sinovi dosegli zrelo dobo, so razvili resne napake. Posledice poligamije so se pokazale v družini. To strašno zlo teži k temu, da izsuši izvir ljubezni. Njegov vpliv oslabi najsvetejše vezi. Ljubosumnost posameznih mater je/208/ zagrenila družinski odnos. Otroci so zrasli v prepirljive in nepotrpežljive, očetovo življenje pa sta zatemnili zaskrbljenost in žalost.

Kljub temu pa je bil nekdo popolnoma drugačnega značaja - starejši Rahelin sin Jožef, čigar redka osebna lepota se je zdela kakor odsev notranje lepote uma in srca. Čist, marljiv in vesel je fant pričal o moralni iskrenosti in trdnosti. Bil je poslušen očetovim navodilom in je rad ubogal Boga. Kakovosti, ki so ga pozneje odlikovale v Egiptu - nežnost, zvestoba in resnicoljubnost - so se razodevale v njegovem vsakdanjem življenju. Ko je njegova mati umrla, so se njegova čustva še bolj oklenila očeta in Jakobovo srce se je navezalo na tega otroka, ki ga je dobil v starosti. "Izrael pa je bolj ljubil Jožefa, nego vse svoje sinove." (1 Moj 37,3)

Ampak prav ta privrženost je postala vzrok težav in žalosti. Jakob je nemodro razodeval svojo nagnjenost do Jožefa, kar je pri drugih sinovih zbudilo ljubosumnost. Ko je bil Jožef priča hudobnemu ravnanju svojih bratov, je bil zelo nesrečen. Nežno jim je očital, s čimer je le še povečal sovraštvo in zamero. Ni prenesel, ko je videl, da grešijo zoper Boga, zato je zadevo povedal očetu. Upal je namreč, da jih bo njegova oblast vodila k spremembi.

Jakob se je skrbno izogibal, da bi zbujal njihovo jezo z osornostjo in strogostjo. Globoko ganjen je izrazil zaskrbljenost za svoje otroke in jih rotil, naj imajo spoštovanje do njegovih sivih las in ne sramotijo njegovega imena, predvsem pa naj ne onečaščajo Boga s takim nespoštovanjem njegovih predpisov. Mladeniče je bilo sram, ker se je razvedelo za njihovo slabost, zato so pokazali, da so se spokorili. Vendar so samo skrili svoja resnična čustva, ki so zaradi tega razkrinkanja postala še bolj zagrenjena.

Očetovo nepremišljeno darilo Jožefu, dragocen plašč ali jopa, kakršno so po navadi nosile pomembne osebe, jim je bilo še en dokaz njegove pristranskosti. Zbudilo je sum, da namerava obiti starejše otroke in podeliti prvorojenstvo Rahelinemu sinu. Njihova zloba je še narasla, ko jim je deček nekega dne povedal svoje sanje. Rekel je: "Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okoli in se priklanjali mojemu snopu." (1 Moj 37,7)/209/

V zavistni jezi so bratje vzkliknili: "Hočeš li kar kraljevati nam ali nam kar gospodovati?" (1 Moj 37,8)

Kmalu je imel še ene sanje, enako pomembne, ki jih je prav tako povedal: "Glejte pa, sonce in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni." (1 Moj 37,9) Te sanje je razodel tako brez obotavljanja kakor prve. Oče, ki je bil navzoč, je karajoče rekel: "Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in tvoja mati in tvoji bratje, da se ti priklonimo do tal?" (1 Moj 37,10) Kljub navidezni strogosti svojih besed je Jakob verjel, da je Gospod Jožefu razkril prihodnost.

Ko je deček stal pred brati, je njegovo lepo obličje razsvetljeval Duh navdihnjenja, zato se niso mogli zadrževati, da ga ne bi občudovali. Toda niso hoteli zapustiti svojih hudobnih poti, temveč so sovražili čistost, ki je karala njihove grehe. Isti duh, ki je spodbujal Kajna, je podpihoval njihovo srce.

Bratje so se morali seliti iz kraja v kraj, da so svojim čredam zagotovili pašo, zato so bili občasno zdoma več mesecev skupaj. Po pravkar opisanih okoliščinah so se odpravili v kraj, ki ga je oče kupil pri Sihemu. Nekaj časa je minilo in nobenih novic ni bilo o njih. Zato se je oče pričel bati zanje zaradi njihove nekdanje krutosti do Sihemcev. Poslal je torej Jožefa, da jih poišče in mu prinese poročilo o njih. Če bi Jakob poznal resnična čustva svojih sinov do Jožefa, ga nikakor ne bi pustil samega k njim. Toda oni so svoja čustva previdno prikrivali.

Jožef je z veselim srcem odšel od očeta. Niti ostareli mož niti mladenič nista sanjala o tem, kaj vse se bo zgodilo, preden se bosta spet videla. Ko je po dolgem in samotnem potovanju Jožef prispel v Sihem, ni našel ne čred ne svojih bratov. Ko je poizvedoval o njih, so ga usmerili v Dotan. Prepotoval je že več kakor sedemdeset kilometrov, zdaj pa je bilo pred njim nadaljnjih petindvajset. Pohitel je naprej in pozabil na svojo utrujenost. Mislil je namreč na olajšanje strahu svojega očeta in na srečanje z brati, ki jih je kljub njihovi neprijaznosti še vedno ljubil.

Bratje so ga videli prihajati, pa vseeno nobena misel na dolgo potovanje, ki ga je opravil, da bi jih videl, ali na njegovo utrujenost in lakoto ter na njegovo pravico do njihove gostoljubnosti in bratsko ljubezen/210/ ni omehčala grenkobe njihovega sovraštva. Pogled na plašč, - znak očetove ljubezni, jih je napolnil z besom. Posmehujoč so zavpili: "Glejte, tisti gospod sanj prihaja." (1 Moj 37,19) Prevzela sta jih zavist in sla po maščevanju, ki so ju tako dolgo skrivaj gojili. Rekli so: "Dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj." (1 Moj 37,20)

Če ne bi bilo Rubena, bi...

                               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Če ne bi bilo Rubena, bi izvršili svoj namen. Zgrozil se je pred sodelovanjem v umoru svojega brata in predlagal, da ga vržejo v vodnjak živega ter pustijo tam umreti. Skrivaj ga je nameraval rešiti in vrniti k očetu. Ko je Ruben vse prepričal, da so se strinjali s tem načrtom, je zapustil družbo. Bal se je, da ne bo mogel nadzirati svojih čustev in da bodo razkrili njegove resnične namere.

Jožef je prišel in ni nič slutil o nevarnosti. Bil je vesel, da je dosegel cilj svojega iskanja. Namesto vesele dobrodošlice so ga prestrašili jezni in maščevalni pogledi, s katerimi se je srečal. Zgrabili so ga in mu slekli plašč. Roganje in grožnje so razodeli, da ga nameravajo usmrtiti. Njegovih prošenj niso upoštevali. Popolnoma je bil v oblasti tistih ponorelih mož. Grobo so ga zvlekli h globokemu vodnjaku, ga vrgli vanj in poskrbeli, da ne bi mogel uiti. Pustili so ga tam, da bi umrl od lakote, potem pa so sedli, "da použijejo kruh". (1 Moj 37,25)

Toda nekateri so bili nezadovoljni zaradi popustljivosti. Niso čutili zadovoljstva, ker so odstopili od svojega maščevanja. Kmalu so videli prihajati družbo popotnikov. To je bil sprevod Izmaelcev izza Jordana. Potovali so v Egipt z začimbami in drugim trgovskim blagom. Juda je zdaj predlagal, da bi brata prodali tem poganskim trgovcem, namesto da bi ga pustili umreti. Tako bi ga zagotovo spravili s poti in ostali čisti njegove krvi. Poudarjal je: "Zakaj naš brat je, naše meso." (1 Moj 37,27) Vsi so se strinjali s tem predlogom in Jožefa hitro potegnili iz vodnjaka.

Ko je zagledal trgovce, ga je prešinila strašna resnica. Postati suženj je bila usoda groznejša od smrti. V smrtnem strahu se je zaman obrnil na vsakega od bratov. Nekatere je ganilo sočutje, vendar so bili tiho zaradi strahu pred posmehom. Vsi so vedeli, da so šli predaleč, da bi se umaknili. Če bi Jožefu prizanesli, bi nedvomno o tem poročal očetu./211/ Ta pa jim ne bi spregledal njihove krutosti do svojega najljubšega sina. Zaprli so svoje srce pred njegovimi prošnjami in ga izročili v roke poganskih trgovcev. Sprevod je nadaljeval pot in kmalu ga ni bilo več videti.

Ruben se je vrnil k vodnjaku, ampak Jožefa ni bilo tam. V strahu in očitanju si je raztrgal oblačila, poiskal svoje brate in vzkliknil: "Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?" (1 Moj 37,30) Ko je Ruben zvedel za Jožefovo usodo in da ga ni mogoče rešiti, je bil prisiljen, da se je pridružil drugim, ko so poskušali prikriti svojo krivdo. Zaklali so kozliča in v njegovo kri natopili Jožefovo suknjo ter jo odnesli k očetu. Rekli so mu, da so jo našli na polju in da se bojijo, da je bratova. Dejali so: "Poglej vendar, ali je to suknja tvojega sina ali ne?" (1 Moj 37,32) S strahom so čakali na ta prizor, niso pa bili pripravljeni na srce trgajočo žalost, skrajno bridkost, ki so ji bili priča. Jakob je rekel: "Suknja je mojega sina; huda zver ga je požrla; raztrgan, da, raztrgan je Jožef." (1 Moj 37,33) Zaman so si ga sinovi in hčere prizadevali potolažiti. Jakob je raztrgal svoja oblačila ter si ogrnil ledja z žimovino, "in žaloval je po svojem sinu mnogo dni". (1 Moj 37,34) Videti je bilo, da čas ni prinesel olajšanja njegovemu žalovanju. Obupno je jokal: "Kajti dol pojdem žalosten k svojemu sinu v grob." (1 Moj 37,35) Mladi možje so zgroženi zaradi svojega dejanja v strahu pred očetovimi očitki še vedno prikrivali v svojem srcu spoznanje o svoji krivdi, ki se je sedaj celo njim zdela zelo velika.
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

20. Jožef v Egiptu (angleško)

Temeljno besedilo 1 Moj 39 do 41

Jožef je s svojimi lastniki potoval v Egipt. Ko se je sprevod pomikal južno proti kanaanskim mejam, je deček v daljavi lahko razločil hribe, med katerimi so stali očetovi šotori. Bridko je jokal ob pomisli na ljubečega očeta, ki bo osamljen in žalosten. Spet je podoživel prizore v Dotanu. Videl je svoje jezne brate in čutil vase uprte njihove besne poglede. Boleče žaljivke, s katerimi so odgovarjali na njegove vzdihujoče prošnje, so mu odzvanjale v ušesih. Plašno je zrl v prihodnost. Kakšna sprememba v okoliščinah - iz nežnega cenjenega sina v preziranega in nebogljenega sužnja! Kakšna bo usoda tega samega dečka brez prijateljev v tuji deželi, kamor so ga vodili? Za trenutek se je Jožef prepustil neobvladani žalosti in grozi.

Ampak po Božji previdnosti mu je bila celo ta izkušnja v blagoslov. V nekaj urah je spoznal to, česar drugače v nekaj letih ne bi mogel. Njegov oče, ki je bil močan in nežen kakor njegova ljubezen, mu je s pristranskostjo in prizanesljivostjo škodoval. Ta nemodra naklonjenost je razjezila brate in jih izzvala h krutemu dejanju, zaradi česar se je moral ločiti od doma. Učinki so se pokazali tudi v njegovem značaju. Izzvane so bile napake, ki jih je bilo zdaj treba popraviti. Postajal je samozadovoljen in zahteven. Navajen je bil na nežnost očetove skrbi, zato se ni čutil pripravljen za spopad s težavami, ki so bile pred njim v življenju tujca, za katerega ne skrbijo, in sužnja.

Potem so se njegove misli usmerile k očetovemu Bogu. V otroštvu so ga učili, da ga ljubi in se ga boji. Pogosto je v očetovem šotoru poslušal zgodbo o prikazni, ki jo je Jakob videl, ko je zbežal z očetovega doma kot ubežnik in izgnanec. Povedano mu je bilo o Gospodovih obljubah Jakobu in kako so se izpolnile - kako so ga v uri potrebe prišli Božji angeli/213/ poučit, tolažit in zaščitit. Zvedel je o Božji ljubezni, s katero je ljudem priskrbel Odrešenika. Zdaj so vsi ti dragoceni nauki živo stali pred njim. Jožef je veroval, da bo Bog njegovih očetov njegov Bog. Potem se je kar tam popolnoma izročil Gospodu in molil, da bi bil Izraelov Čuvaj z njim v deželi njegovega izgnanstva.

Njegovo srce je bilo vznemirjeno, ko se je odločil, da se bo izkazal zvest Bogu - da bo v vseh okoliščinah ravnal kakor podložnik Kralja nebes. Gospodu bo služil z nerazdeljenim srcem. S preizkušnjami in s svojo usodo se bo srečeval pogumno in vsako dolžnost bo opravil zvesto. Izkušnja samo enega dne je bila prelomnica v Jožefovem življenju. Njegova strašna nesreča ga je spremenila iz razvajenega otroka v pazljivega, pogumnega in prisebnega moškega.

Ko so prispeli v Egipt, so Jožefa prodali Potifarju, poveljniku kraljeve straže. V njegovi službi je ostal deset let. Tu je bil izpostavljen skušnjavam, ki so bile vse prej kot navadne. Bil je sredi malikovalstva. Češčenje lažnih bogov je spremljal ves kraljevi blišč, ki so ga podpirali bogastvo in kultura najbolj izobraženih narodov, ki so takrat obstajali. Vendar je Jožef ohranil svojo preprostost in zvestobo Bogu. Povsod okrog njega si lahko videl in slišal pregreho, on pa je bil kakor ta, ki ni tega ne videl ne slišal. Njegovim mislim ni bilo dovoljeno ustavljati se na prepovedanih temah. Želja, da bi si pridobil naklonjenost Egipčanov, ga ni mogla navesti, da bi prikril svoja načela. Če bi poskušal to narediti, bi ga premagala skušnjava. On pa se ni sramoval vere svojih očetov in si ni prizadeval skriti dejstva, da je Jahvejev častilec.

"A Gospod je bil z Jožefom, in bil je mož, ki mu je šlo vse po sreči. ... In njegov gospodar je videl, da je Gospod z njim in da vse, kar on počenja, pospešuje Gospod v njegovi roki." (1 Moj 39,2.3) Potifarjevo zaupanje v Jožefa je vsak dan naraščalo in končno ga je povišal v svojega oskrbnika, ki je imel popoln nadzor nad vsem njegovim imetjem. "Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovi roki, in ni se brigal za nobeno stvar pri njem razen za hrano, ki jo je sam užival." (1 Moj 39,6)

Vidna blaginja, ki je spremljala vse.....
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Vidna blaginja, ki je spremljala vse, kar je bilo položeno v Jožefovo oskrbo, ni bila sad neposrednega čudeža, ampak je marljivost, skrbnost in delavnost kronal božanski blagoslov. Jožef je svoj uspeh pripisal Božji naklonjenosti in celo njegov malikovalski gospodar je sprejel to kot skrivnost njegovega neprimerljivega/214/ uspeha. Seveda brez odločnih, dobro načrtovanih prizadevanj nikoli ne bi dosegel uspeha. Bog je bil poveličan z zvestobo svojega služabnika. Njegov namen je bil, da bi bil vernik v Boga zaradi svoje čistosti in poštenosti v očitnem nasprotju z malikovalci - da bi tako luč nebeške milosti lahko svetila sredi teme poganstva.

Jožefova nežnost in zvestoba sta osvojili srce poveljnika straže, ki ga je cenil kakor lastnega sina in ne kakor sužnja. Mladenič je prihajal v stik z možmi visokega položaja in znanja. Pridobil si je znanje o znanosti, jezikih in dogodkih - pouk, ki je bil potreben za prihodnost egiptovskega prvega ministra.

Jožefova vera in poštenost pa sta morali biti preizkušeni v ognju preizkušnje. Žena njegovega gospodarja si je prizadevala zapeljati mladeniča, da bi prestopil Božji zakon. Do zdaj je ostal neomadeževan pred mrgolečo pokvarjenostjo v poganski deželi, ampak kako se bo spopadel s to nenadno, močno in zapeljivo skušnjavo? Jožef je dobro vedel, kaj bo posledica odpora. Na eni strani so bili prikrivanje, naklonjenost, užitki in nagrade; na drugi pa sramota, ječa in mogoče smrt. Njegovo prihodnje življenje je bilo odvisno od trenutne odločitve. Ali bo zmagalo načelo? Ali bo Jožef še vedno zvest Bogu? Angeli so opazovali prizor z neizrazljivim strahom.

Jožefov odgovor odkriva moč verskega načela. Ni želel izdati zaupanja svojega pozemskega gospodarja in bo ne glede na posledice ostal zvest svojemu nebeškemu Gospodarju. Pod budnim očesom Boga in svetih angelov si mnogi prisvojijo prednosti, za katere pred soljudmi ne bodo krivi, toda Jožefova prva misel je bila o Bogu. Rekel je: "Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?" (1 Moj 39,9)

Če bi gojili stalni vtis, da Bog vidi in sliši vse, kar naredimo in rečemo, ter hrani zvest zapis o naših besedah in dejanjih in da bomo odgovarjali za vse, bi se bali grešiti. Mladi naj si zapomnijo, da so v Božji navzočnosti, kjer koli so. Noben del našega vedenja ne ostane neopažen. Pred Najvišjim ne moremo skriti svojih poti. Čeprav so človeški zakoni občasno strogi, se jih prestopa, ne da bi bilo to odkrito, in zato ostanejo prestopki nekaznovani. Z Božjim zakonom pa ni tako. Tudi najtemnejša polnočna tema ne more prekriti nekogaršnje krivde. Lahko se mu zdi, da je sam, vendar obstaja za/217/ vsako delo nevidna priča. Božanskemu nadzoru so odprti vsi srčni vzgibi. Vsako dejanje, vsaka beseda, vsaka misel je natančno zabeležena, kakor da bi bila na svetu samo ena oseba in bi bila pozornost nebes osredotočena nanjo.

Jožef je zaradi svoje poštenosti trpel, saj se je njegova zapeljivka maščevala tako, da ga je obtožila za gnusni zločin, zaradi česar so ga vrgli v ječo. Ko bi Potifar verjel ženinim obtožbam zoper Jožefa, bi mladi Hebrejec umrl, vendar sta bili skromnost in poštenost, ki sta bili v celoti značilni za njegov značaj, dokaz njegove nedolžnosti. Da pa bi bil rešen ugled gospodarjeve hiše, je bil prepuščen sramoti in jetništvu.

Sprva so ječarji z Jožefom ravnali izredno strogo. Psalmist pravi: "Njegove noge so vklenili v spone, železo ga je stiskalo do duše, do časa, ko se je uresničila njegova beseda: Gospodov govor ga je bil prečistil." (Ps 105,18.19) Jožefov pravi značaj pa je svetil celo v temi ječe. Odločno se je držal svoje vere in potrpežljivosti. Njegova leta zveste službe so bila poplačana najbolj kruto, pa se kljub temu ni prepustil čemernosti ali nezaupljivosti. Imel je mir, ki prihaja iz nedolžne vesti, zato je svoj primer zaupal Bogu. Ni razglabljal o lastnih napakah, temveč je pozabil svojo žalost tako, da je poskusil ublažiti žalost drugih. Celo v ječi je našel delo, ki ga je bilo treba opraviti. Bog ga je v šoli trpljenja pripravljal za večjo uporabnost, Jožef pa ni zavrnil potrebne vzgoje. Ko je bil v ječi priča posledicam zatiranja, tiranije in zločina, je spoznal nauke o pravičnosti, naklonjenosti in usmiljenju, ki so ga pripravili, da je svojo oblast uporabljal modro in sočutno.

Jožef je postopno pridobival zaupanje jetniškega čuvaja, da mu je končno zaupal pregled nad vsemi jetniki. Vloga, ki jo je odigral v ječi - neoporečno vsakdanje življenje in sočutje do teh v težavah in nesreči - mu je odprla pot za prihodnjo blaginjo in čast. Vsak žarek svetlobe, ki ga razlijemo na druge, se odbije na nas. Vsaka prijazna in sočutna beseda, ki jo spregovorimo žalujočemu, vsako dejanje, ki osvobodi zatirane, vsak dar potrebnim bo obrodil blagoslove dajalcu, če ga spodbuja pravi motiv./218/

Glavni kraljevi pek in točaj sta bila vržena v ječo zaradi žalitve in prišla sta v Jožefovo oskrbo. Ko sta bila neko jutro videti zelo žalostna, ju je Jožef prijazno vprašal po vzroku. Povedala sta mu, da je vsak od njiju sanjal izredne sanje, katerih pomen sta si zelo želela izvedeti. Jožef je rekel: "Ali ni razlaganje od Boga? Povejta mi, prosim." (1 Moj 40,8) Ko mu je vsak povedal svoje sanje, je Jožef spoznal, da so pomembne. V treh dneh bo točaj vrnjen na svoj položaj in bo faraonu podajal čašo kakor prej, pek pa bo po kraljevem ukazu usmrčen. V obeh primerih se je zgodilo, kakor je bilo povedano.

Kraljevi točaj je Jožefu izrazil najglobljo hvaležnost za razveseljivo razlago njegovih sanj in za prijazna dela, ki mu jih je storil. Pozneje mu je Jožef najbolj ganljivo povedal o tem, da je sam nepravično zaprt, in ga prosil, naj v povračilo njegov primer predstavi kralju. Rekel je: "Samo spomni se mene pri sebi, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi, prosim, milost in me omeni pred faraonom, da bi me izpeljal iz te hiše; zakaj prav po tatinsko sem bil ukraden iz Hebrejske dežele, in tudi tukaj nisem storil ničesar, za kar naj sem bil dejan v to temnico." (1 Moj 40,14.15) Glavni točaj je videl, da so se sanje izpolnile do potankosti. Ampak ko si je ponovno pridobil kraljevo naklonjenost, je pozabil na svojega dobrotnika. Jožef je ostal v ječi še dve leti. Upanje, ki je bilo zaneteno v njegovem srcu, je postopno zamrlo in vsem drugim preizkušnjam je bil dodan grenak občutek nehvaležnosti.

Božanska roka pa se je odločila ...

               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Božanska roka pa se je odločila odpreti vrata ječe. Egiptovski kralj je neko noč sanjal dvoje sanj, ki so na videz kazale na isti dogodek in so napovedovale veliko katastrofo. Ni mogel določiti njihovega pomena, in so kar naprej obremenjevale njegov um. Magi in modreci njegovega kraljestva mu jih nikakor niso mogli razložiti. Kraljeva zaskrbljenost in žalost sta naraščali, po njegovem dvoru pa se je razširil strah. Splošna vznemirjenost je spomnila glavnega točaja na njegove sanje. Skupaj s tem se je spomnil Jožefa in vest ga je zapekla zaradi njegove pozabljivosti in nehvaležnosti. Takoj je kralja obvestil, kako je njegove in pekove sanje razložil hebrejski jetnik in da so se napovedi izpolnile./219/

Za faraona je bilo ponižujoče odvrniti se od magov in modrecev svojega kraljestva ter se posvetovati s tujcem in sužnjem, vendar je bil pripravljen sprejeti tudi najnižjega služabnika, da bi bil njegov obremenjen um olajšan. Nemudoma so poslali po Jožefa. Ta je slekel jetniško obleko in se obril, saj so njegovi lasje v času sramote in zapora zelo zrasli. Potem je bil pripeljan pred kralja.

"Tedaj reče faraon Jožefu. Imel sem sanje, a ni nikogar, da bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi praviti: ko čuješ sanje, jih lahko razložiš. Odgovori pa Jožef faraonu in reče: To ni moja reč. Bog bo odgovoril, kar je v srečo faraonu." (1 Moj 41,15.16) Jožefov odgovor kralju kaže njegovo ponižnost in vero v Boga. Skromno je odklonil čast, da ima sam najvišjo modrost. "To ni moja reč." Samo Bog lahko razlaga take skrivnosti.

Faraon je potem pripovedoval sanje: "Stal sem na bregu Nila. In glej, iz reke stopa sedem krav, debelih in lepih, in pasle so se po travi. Nato, glej, pride sedem drugih krav za njimi, suhih in zelo grdih in mršavih; nisem videl po grdosti njim podobnih v vsej Egiptovski deželi. In požrle so te mršave in grde krave prejšnjih sedem debelih krav, in dasi so jim prišle v trebuh, ni bilo tega zaznati, ampak bile so videti grde kakor poprej. In prebudil sem se. Še sem videl v svojih sanjah in glej, sedem klasov je zraslo na enem steblu, polnih in lepih. Glej pa, sedem klasov drobnih in suhih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je pognalo za njimi. Tisti drobni klasi pa so pogoltnili sedem lepih klasov. In to sem povedal pismoukom, a nobenega ni bilo, ki bi mi razložil." (1 Moj 41,17-24)

Jožef je odvrnil: "Faraonove sanje so ene. Kar hoče storiti Bog, je razodel faraonu." (1 Moj 41,25) Nastopilo bo sedem let obilice. Polja in vrtovi bodo obrodili obilneje kakor prej. Temu obdobju pa bo sledilo sedem let lakote. "In nič se ne bo vedelo v deželi za obilost zavoljo lakote, ki pride potem, zato ker bo silno huda." (1 Moj 41,31) Ponovitev sanj je dokazovala, da so zanesljive in da se bodo kmalu izpolnile. Nadaljeval je: "Zdaj naj torej faraon poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi čez Egiptovsko deželo. To naj stori faraon in naj postavi oblastnike tej deželi, da pobere petino/220/ pridelkov Egiptovske dežele v sedmih letih obilosti. Oni naj zbero vse žito dobrih let, ki pridejo, in zneso naj žito faraonu pod roko, v živež po mestih, in ga shranijo. In ta živež bodi v zalogo deželi za tistih sedem let lakote." (1 Moj 41,33-36)

Razlaga je bila tako razumna in skladna in način podajanja tako zdrav in spreten, da ni bilo mogoče dvomiti o njeni pravilnosti. Toda komu naj se zaupa izvršitev načrta? Od modrosti te izbire je odvisna ohranitev naroda. Kralja so mučile težave. Nekaj časa je razmišljal o imenovanju. Po glavnem točaju je vladar spoznal Jožefovo modrost in razsodnost pri gospodarjenju v ječi. Bilo je očitno, da vsebuje upravno sposobnost višje kakovosti. Točaj, ki ga je dajalo samoočitanje, se je poskušal odkupiti za prejšnjo nehvaležnost. Zato je hvalil dobrotnika. Nadaljnja kraljeva poizvedovanja so dokazala, da so točajeva poročila pravilna. V vsem kraljestvu je bil Jožef edini obdarjen z modrostjo, da bi opozoril na nevarnost, ki je grozila kraljestvu, in na potrebne priprave, da se pripravijo nanjo. Kralj je bil prepričan, da je Jožef najbolj usposobljen za izvršitev načrtov, ki jih je predlagal. Bilo je očitno, da je bila z njim božanska moč in da med kraljevimi državnimi uslužbenci ni bilo nikogar, ki bi bil tako zelo sposoben opraviti z narodnimi zadevami v tej težavi. Dejstvo, da je bil Hebrejec in suženj, ni bilo pomembno, ko pa so bili na drugi strani tehtnice njegova modrost in zdravo razsojanje. Kralj je vprašal svoje svetovalce: "Najdemo li mar temu enakega moža, ki je v njem Božji Duh?" (1 Moj 41,38)

Imenovanje so izglasovali in sporočili Jožefu.....
                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Imenovanje so izglasovali in sporočili Jožefu nepričakovano oznanilo: "Ker ti je Bog razodel vse to, nihče ni razumen in moder kakor ti. Ti boš čez mojo hišo in po tvojem povelju se bo ravnalo moje ljudstvo, samo za ta prestol bom višji od tebe." (1 Moj 41,39.40) Kralj je nadaljeval s podelitvijo oblasti. "In faraon sname pečatni prstan s svoje roke ter ga natakne na Jožefovo roko in veli mu obleči oblačila iz tenčice in zlato verižico mu dene okoli vratu. In ukaže, naj ga peljejo na njegovem drugem vozu, in klicali so pred njim: Priklonite se!" (1 Moj 41,42.43)/221/

"Postavil ga je za gospoda svoji družini in za poglavarja vsej svoji posesti, da bi zvezaval njegove kneze po svoji volji in učil modrosti njegove starešine." (Ps 105,21.22) Iz ječe je bil Jožef povišan v vladarja čez vso Egiptovsko deželo. To je bil časten položaj, toda poln težav in nevarnosti. Človek ne more stati na visokem položaju brez nevarnosti. Kakor vihar ne poškoduje najnižjih cvetic v dolini, medtem ko izkorenini visoka drevesa na gorskih vrhovih, tako lahko skušnjave, ki spremljajo posvetni uspeh in čast, potegnejo v jamo tiste, ki so ohranili poštenost v skromnem življenju. Jožefov značaj pa je zdržal preizkušnje enako v nadlogi kakor v blaginji. Enako zvestobo je izkazoval Bogu, ko je stal na faraonovem dvoru in ko je bil v ječi. Še vedno je bil tujec v poganski deželi, ločen od svojih sorodnikov, ki so častili Boga. Popolnoma pa je verjel, da njegove korake usmerja božanska roka, in v nenehnem zanašanju na Boga je zvesto opravljal dolžnosti svojega položaja. Po Jožefu se je pozornost kralja in pomembnih Egipčanov usmerila na resničnega Boga, in čeprav so se držali malikovalstva, so se naučili spoštovati načela, ki sta jih razodela življenje in značaj Jahvejevega častilca.

Kako je Jožefu uspelo biti tako trden v značaju, pošten in moder? V mlajših letih je raje upošteval dolžnost kakor nagnjenje. Mladeničeva poštenost, preprosto zaupanje in plemenita narava so obrodili sad v dejanjih, ko je postal mož. Čisto in preprosto življenje sta prispevala k živahnemu razvoju telesnih in umskih moči. Občestvo z Bogom po njegovih delih in razmišljanje o vzvišenih resnicah, ki so bile zaupane dedičem vere, so povzdignili in oplemenitili njegovo duhovno naravo, razširili in okrepili um, kakor ga ne bi moglo nobeno drugo proučevanje. Zvesta pozornost vsem dolžnostim od najnižjih do najvišjih ravni je vzgojila moč za najvišjo službo. Kdor živi v skladnosti s Stvarnikovo voljo, si zagotovi pravilen in plemenit razvoj značaja. "Glej, Gospodov strah je modrost, in ogibati se hudega je razumnost." (Job 28,28)

Le malo jih je, ki spoznajo vpliv malih življenjskih stvari na razvoj značaja. Prav nič ni res majhno, s čimer imamo opraviti. Različne okoliščine, s katerimi imamo dan za dnem opraviti,/222/ so določene, da preizkusijo našo zvestobo in nas usposobijo za večje naloge. Z vdanostjo načelu v izvrševanju vsakdanjega življenja se um privadi držati zahtev dolžnosti nad zadovoljstvom in nagnjenji. Tako vzgojen um ne omahuje med pravilnim in nepravilnim, kakor trepeče trs v vetru, temveč je predan dolžnosti, ker se je vzgojil, da se bo ravnal po zvestobi in resnici. Z zvestobo v najmanjših stvareh pridobijo moč, da bodo zvesti v večjih.

Pošten značaj je vrednejši kakor ofirsko zlato. Brez tega se ne more nihče dvigniti do visokega položaja. Vendar se značaj ne podeduje. Ne more se ga kupiti. Moralna izvrstnost in dobre duševne kakovosti niso sad naključja. Najdragocenejši darovi nimajo vrednosti, če niso izkoriščeni. Izoblikovanje plemenitega značaja je življenjsko delo in mora biti sad marljivega in vztrajnega truda. Bog daje priložnosti, uspeh pa je odvisen od tega, kako jih bomo izkoristili./223/

                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

21. Jožef in njegovi bratje

Temeljno besedilo 1 Moj 41,54-56; 42 do 50

Na samem začetku rodovitnih let se je začela priprava na prihajajočo lakoto. Pod Jožefovim vodstvom so postavili ogromna skladišča v vseh glavnih krajih po Egiptu in se pripravili, da bodo lahko shranili presežek pričakovane žetve. Enako so ravnali v vseh sedmih letih obilja, dokler ni bilo žita v skladišču več, kakor so pričakovali.

Po Jožefovi napovedi se je približevalo sedem let pomanjkanja. "In bila je lakota po vseh deželah, v vsej Egiptovski deželi pa je bilo kruha. In ko je vsa Egiptovska dežela trpela lakoto, je vpilo ljudstvo k faraonu zaradi kruha; faraon pa reče vsem Egipčanom: Pojdite k Jožefu, in kar vam veli, storite! In lakota je bila po vsem površju zemlje. In Jožef je odprl vsa skladišča in prodajal Egipčanom." (1 Moj 41,54-56)

Lakota se je razširila v Kanaansko deželo in v delu dežele, kjer je bival Jakob, so jo že zelo čutili. Ko so slišali o obilni zalogi, ki jo je shranil egiptovski kralj, se je deset Jakobovih sinov odpravilo na pot, da bi kupili žito. O prihodu so jih napotili h kraljevemu namestniku in skupaj z drugimi so se prišli predstavit deželnemu vladarju. In se "priklonijo ponižno do tal. Spoznal je torej Jožef svoje brate, a oni ga niso spoznali." (1 Moj 42,6.8) Njegovo hebrejsko ime mu je kralj spremenil in le malo sta si bila podobna glavni egiptovski minister in mladenič, ki so ga prodali Izmaelcem. Ko je Jožef videl brate, kako se priklanjajo, so mu prišle na misel sanje in pretekli prizori so oživeli pred njim. Njegovo ostro oko je s pregledom skupine opazilo, da med njimi ni Benjamina. Ali je tudi on postal/224/ žrtev izdajalske krutosti teh divjakov? Odločil se je zvedeti resnico. Strogo je rekel: "Ogleduhi ste, prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi." (1 Moj 42,9)

Odgovorili so: "Ne, moj gospod, tvoji hlapci so prišli kupit žita. Mi vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, nikdar niso bili ogleduhi tvoji hlapci." (1 Moj 42,10.11) Želel je zvedeti, ali so še vedno ošabni, kakor so bili, ko je bil še z njimi. Prav tako pa je hotel iz njih potegniti kakšen podatek o njihovem domu, čeprav je vedel, da je lahko njihova izjava lažna. Ponovil je obtožbo, in oni so odgovorili: "Dvanajst je bilo tvojih hlapcev; bratje smo, sinovi enega moža v Kanaanski deželi; najmlajši, glej, je sedaj pri našem očetu, enega pa ni več." (1 Moj 42,13)

Ker je kraljevi namestnik dvomil o resničnosti njihove zgodbe in je še vedno nanje gledal kot na vohune, je izjavil, da jih bo preizkusil. Zahteval je, da ostanejo v Egiptu, eden izmed njih pa naj gre in pripelje sem najmlajšega brata. Če tega ne bodo storili, bodo z njimi ravnali kakor z vohuni. S tem pa se Jakobovi sinovi niso mogli strinjati, saj bi zahtevani čas pri njihovih družinah povzročil gladovanje; in kdo bi šel sam na pot ter pustil druge brate v ječi? Kako naj pridejo v takih okoliščinah očetu pred oči? Videti je bilo, da bodo verjetno umorjeni ali pa bodo postali sužnji, in če pripeljejo Benjamina, bi morda samo delil njihovo usodo. Odločili so se, da raje ostanejo in skupaj trpijo, kakor pa da bi dodatno ožalostili očeta z izgubo svojega edinega ostalega sina. Torej so bili vrženi v ječo, in v njej so ostali tri dni.

V letih, ko je bil Jožef ločen od svojih bratov, pa so se ti Jakobovi sinovi značajsko spremenili. Prej so bili zavistni, vzkipljivi, varljivi, kruti in maščevalni, zdaj pa, ko jih je zadela nadloga, so se izkazali za nesebične, zveste drug drugemu, predane očetu in podložni njegovi oblasti, čeprav so bili že v zrelih letih.

Trije dnevi v egiptovski ječi so bili dnevi grenke žalosti, ko so se spomnili svojih preteklih grehov. Če ne bodo pripeljali Benjamina, je kazalo, da bo njihova krivda kot vohunov dokazana, in le malo upanja so imeli, da bi oče privolil ostati brez njega. Tretji dan je Jožef poklical brate predse. Ni si jih drznil imeti dlje zaprtih./225/ Najbrž oče in družine, ki so z njim, že zdaj trpijo lakoto. Rekel je: "To storite in si ohranite življenje - Boga se bojim jaz: če ste pošteni, naj ostane eden vaš brat zvezan na mestu vaše ječe; vi pa pojdite, odnesite žito, da ne stradajo vaše rodbine. Svojega najmlajšega brata pa pripeljite k meni, in resnične se izkažejo vaše besede in ne umrete." (1 Moj 42,18-20) Odločili so se sprejeti ta predlog, čeprav je bilo le malo upanja, da bi oče dovolil, da se Benjamin vrne z njimi. Jožef je govoril z njimi po prevajalcu, in ker so mislili, da jih namestnik ne razume, so v njegovi navzočnosti prosto razpravljali med seboj. Obtožili so se ravnanja z Jožefom: "Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska." (1 Moj 42,21) Ruben, ki je načrtoval Jožefa v Dotanu rešiti, je spregovoril: "Ali vam nisem prigovarjal, rekoč: Ne grešite zoper dečka? Pa me niste poslušali, zato se tudi sedaj, glejte, zahteva njegova kri." (1 Moj 42,22) Jožef, ki je to poslušal, ni mogel nadzorovati svojih čustev, in je odšel ven ter se zjokal. Ko se je vrnil, je ukazal, naj pred njim Simeona zvežejo in odpeljejo nazaj v ječo. Njega je izbral, ker je bil pobudnik in glavni izvršitelj krutega ravnanja z bratom.

Preden je Jožef dovolil.....
                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Preden je Jožef dovolil bratom oditi, je ukazal, naj jih oskrbijo z žitom ter skrivoma vsakemu vrnejo denar na vrh vreče. Prav tako so jih oskrbeli z živežem za živali na poti domov. Na poti je eden iz skupine razvezal svojo vrečo in presenečen v njej odkril srebro. Ko je to povedal drugim, so se zelo prestrašili in zbegali ter rekli drug drugemu: "Kaj nam je to storil Bog?" (1 Moj 42,28) Ali naj to vzamejo kot dober znak od Gospoda ali pa je to dovolil, da bi jih kaznoval za njihove grehe in jih pahnil še globlje v nesrečo? Priznali so, da je Bog videl njihove grehe in da jih zdaj kaznuje.

Jakob je vznemirjen čakal na vrnitev svojih sinov in ob njihovi vrnitvi se je ves tabor nestrpno zbral okoli njih, ko so očetu poročali, kaj se je zgodilo. Vsako srce sta napolnila preplah in zaskrbljenost. Vedenje egiptovskega namestnika je, kakor kaže, pomenilo zlobne namere. Njihovi strahovi so bili potrjeni, ko so v svojih razvezanih vrečah odkrili vsak svoj/226/ denar. Ostareli oče je v žalosti vzkliknil: "Pripravite me ob otroke! Jožefa ni več, in Simeona ni več, in Benjamina bi mi radi vzeli; zoper mene je vse to." (1 Moj 42,36) Ruben je odgovoril: "Ta dva moja sinova daj v smrt, ako ga ne pripeljem zopet k tebi. Daj ga meni v roko, in jaz ga pripeljem zopet k tebi." (1 Moj 42,37) Ta srčni govor ni olajšal Jakobovega uma. Njegov odgovor se je glasil: "Ne pojde dol moj sinček z vami; zakaj njegov brat je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na poti, na katero se pripravljate, spravite mojo sivo glavo z žalostjo v grob." (1 Moj 42,38)

Toda suša se je nadaljevala in sčasoma je pošla zaloga žita, ki so ga kupili v Egiptu. Jakobovi sinovi so dobro vedeli, da bi bila vrnitev v Egipt brez Benjamina zaman. Imeli so malo upanja, da se bo očetov sklep spremenil, zato so tiho čakali na iztek. Sence lakote so se vse bolj bližale. Starec je na zaskrbljenih obrazih vseh v taboru bral njihove potrebe, in končno rekel: "Pojdite zopet, kupite nam malo hrane." (1 Moj 43,2)

Juda je odgovoril: "Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami. Če hočeš poslati našega brata z nami, pojdemo dol in ti kupimo žito. Ako pa ga nočeš poslati, ne pojdemo dol, zakaj oni mož nam je rekel: Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami." (1 Moj 43,3-5) Ko je videl, da oče v svoji odločitvi omahuje, je dodal: "Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo mi in ti in naši otročiči." (1 Moj 43,8) Ponudil se je za poroštvo za svojega brata in da bo za zmeraj nosil krivdo, če mu ne uspe vrniti Benjamina očetu.

Jakob ni več mogel zavlačevati odločitve in je sinovom ukazal, naj se pripravijo na pot. Velel jim je tudi, naj vladarju odnesejo darilo - stvari, ki jih ima lačna dežela na voljo: "Malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev" in dvojno vsoto denarja. (1 Moj 43,11) Rekel je: "Tudi svojega brata vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu." (1 Moj 43,13) Ko so se sinovi pripravili za odhod na negotovo pot, je ostareli oče dvignil svoje roke proti nebu in molil: "Silni Bog, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, če bom brez otrok, naj bom brez otrok." (1 Moj 43,14)

Spet so potovali v Egipt in se predstavili/227/ Jožefu. Ko je zagledal Benjamina, sina svoje matere, je bil globoko ganjen. Toda še vedno je skrival čustva in velel, naj jih odvedejo v njegovo hišo, da bi z njimi kosil. Ko so jih pripeljali v namestnikov dvorec, so se bratje prestrašili, da bodo poklicani na zagovor zaradi denarja, ki so ga našli v vrečah. Mislili so, da so jim ga namenoma položili vanje; tako bi namreč dobili priložnost, da bi jih zasužnjili. V svoji nesreči so se posvetovali z upravnikom Jožefove hiše in mu povedali okoliščine svojega obiska v Egiptu. Kot dokaz o nedolžnosti so ga obvestili, da so prinesli s seboj denar, ki so ga našli v vrečah, in tudi denar za nakup hrane ter dodali: "Ne vemo, kdo je položil naš denar v naše vreče." (1 Moj 43,22) Mož je odgovoril: "Mir vam, ne bojte se! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v vaše vreče; vaš denar sem prejel." (1 Moj 43,23) Tedaj jim je odleglo. Ko pa se jim je pridružil Simeon, ki so ga spustili iz ječe, so čutili, da je Bog res milosten z njimi.

Namestnik se je ponovno srečal z njimi. Tedaj so mu predstavili svoje darove in se mu ponižno "priklonili do tal". (1 Moj 43,26) Ponovno so mu na misel prišle njegove sanje, in ko je pozdravil svoje goste, jih je takoj vprašal: "Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?" (1 Moj 43,27) Ko so se mu ponovno priklonili, je dobil odgovor: "Dobro se godi tvojemu hlapcu, našemu očetu, še živi." (1 Moj 43,28) Potem je spet pogledal Benjamina in rekel: "Tale je tisti vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili? ... Bog ti bodi milosten, moj sin!" (1 Moj 43,29) Ker so ga premagala čustva nežnosti, ni mogel ničesar več reči. "In stopi v svojo stanico, ter je jokal v njej." (1 Moj 43,30)

Ko se je zbral, se je vrnil, in slavje se je začelo. Po zakonu kast je bilo Egipčanom prepovedano jesti skupaj z ljudmi druge narodnosti. Zato so imeli Jakobovi sinovi mizo zase, namestnik je zaradi svojega visokega čina jedel sam, Egipčani pa so prav tako imeli ločene mize. Ko so vsi sedli, so bili bratje presenečeni, ko so videli, da so razvrščeni natanko po letih. In Jožef je "jemaje jedi pred seboj, pošiljal k njim", (1 Moj 43,34) toda Benjaminov delež je bil petkrat tolikšen kakor drugih. S tem znakom naklonjenosti Benjaminu je preveril, ali so do najmlajšega brata prav tako zavistni in sovražni, kakor so bili do njega. Ker so bratje še vedno menili, da Jožef ne/228/ razume njihovega jezika, so se sproščeno pogovarjali drug z drugim. Tako je imel Jožef priložnost spoznati njihove resnične občutke. Še jih je hotel preizkušati, zato je pred njihovim odhodom naročil, naj srebrno čašo, iz katere sam pije, skrijejo v vrečo najmlajšega.

Veselo so se odpravil....
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Veselo so se odpravili na pot domov. Simeon in Benjamin sta bila z njimi, živali so bile naložene z žitom in vsi so mislili, da so varno ušli nevarnosti, za katero se je zdelo, da jih obdaja. Dosegli pa so komaj rob mesta, ko jih je dohitel namestnikov strežaj in jih ostro vprašal: "Zakaj vračate hudo za dobro? Ali ni tisto, iz česar pije moj gospod in s česar pomočjo prerokuje? Hudo ste ravnali, ko ste to storili." (1 Moj 44,4.5) Ta kupa je imela moč odkriti strupeno snov, če je bila v pijači. V tistih časih so take kupe izredno cenili kot zaščito pred umorom z zastrupitvijo.

Popotniki so odgovorili na strežajeve obtožbe: "Zakaj govori naš gospod take besede? Tega ne, da bi tvoji hlapci storili tako stvar! Glej, denar, ki smo ga našli zvrha v svojih vrečah, smo prinesli zopet k tebi iz Kanaanske dežele; kako bi bili torej ukradli iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato? Pri katerem izmed tvojih hlapcev se najde, on naj umre, in tudi mi naj bomo hlapci našemu gospodu." (1 Moj 44,7-9)

Strežaj je rekel: "Bodi torej po vaši besedi: pri katerem se najde, on mi bo hlapec, vi pa bodite nedolžni." (1 Moj 44,10)

Preiskava se je nemudoma začela. "Hitro so torej deli vsak svojo vrečo na tla," (1 Moj 44,11) strežaj pa je vsako preiskal. Začel je pri Rubenovi in nadaljeval po vrsti do najmlajšega. V Benjaminovi so odkrili kupo.

Bratje so raztrgali svoja oblačila v znak največje žalosti in se počasi vrnili v mesto. Po njihovi lastni obljubi je bil Benjamin obsojen na življenje sužnja. Sledili so strežaju na dvor in tam našli namestnika ter popadali pred njegovim obličjem. Vprašal jih je: "Kakšna je to pregreha, ki ste jo storili? Niste li vedeli, da mož, kakršen sem jaz, more prerokovati?" (1 Moj 44,15) Jožef se je namenil iz njih izmamiti priznanje greha. Nikoli si ni pripisoval božanske moči, zdaj pa jih je hotel navesti, da bi verjeli, da lahko bere skrivnosti njihovega življenja.

Juda je odgovoril: "Kaj bi rekli svojemu gospodu? Kaj/229/ bi pravili? Ali kako bi se opravičili? Bog sam je našel krivico tvojih hlapcev. Glej, mi smo hlapci svojemu gospodu, mi in on, v čigar roki se je našla tista kupa." (1 Moj 44,16)

Odgovor se je glasil: "Ne tako, da bi jaz to storil! Mož, v čigar roki se je našla kupa, on mi bodi hlapec, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu." (1 Moj 44,17)

V svoji globoki žalosti se je Juda približal namestniku in vzkliknil: "Prosim, moj gospod, govori naj tvoj hlapec besedo v prijazen posluh svojega gospoda, in ne razsrdi se zoper svojega hlapca; ti namreč si prav kakor faraon." (1 Moj 44,18) Zgovorno je opisal očetovo žalost ob izgubi Jožefa in njegovo nasprotovanje, da bi šel Benjamin z njimi v Egipt, saj je bil on edini ostali sin matere Rahele, ki jo je Jakob tako vdano ljubil. Rekel je: "Zdaj torej, kadar pridem k tvojemu hlapcu, svojemu očetu, in tega dečka ne bo z nami, ko je očetova duša zvezana z njegovo dušo, se zgodi, da umre, ko bo videl, da ni tu dečka: tako bodo tvoji hlapci sivo glavo tvojega hlapca, našega očeta, z žalostjo spravili v grob. Tvoj hlapec je namreč postal porok za dečka pred svojim očetom, ker je rekel: Ako ti ga ne pripeljem, naj bom kriv zoper svojega očeta vse žive dni. Zdaj torej naj ostane, prosim, tvoj hlapec namesto dečka kot suženj svojemu gospodu, deček pa naj gre gor s svojimi brati. Kajti kako naj grem gor k svojemu očetu, ko ne bo dečka z menoj? Ne, naj ne vidim bridkosti, ki bo zgrabila mojega očeta!" (1 Moj 44,30-34)

Jožef je bil zadovoljen. V svojih bratih je videl sadove resnične spokorjenosti. Ko je slišal Judovo plemenito ponudbo, je ukazal, naj se umaknejo vsi razen teh mož. Potem je, na glas jokajoč, zavpil: "Jaz sem Jožef! Ali še živi moj oče?" (1 Moj 45,3)

Bratje so negibno obstali, nemi od strahu in začudenja. Egiptovski vladar, njihov brat Jožef, ki so mu zavidali in bi ga umorili, vendar so ga končno prodali za sužnja! Doživeli so vse njihovo okrutno ravnanje z njim. Spomnili so se, kako so prezirali njegove sanje in kako so se trudili, da bi preprečili njihovo izpolnitev. Pa vendar so odigrali svojo vlogo v izpolnitvi teh sanj. Zdaj, ko so bili popolnoma v njegovi oblasti, se bo nedvomno maščeval za vse hudo, ki ga je pretrpel.

Videl je njihovo zmedo in prijazno rekel: "Pristopite sem k meni!" Ko so se približali, je nadaljeval: "Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Ali sedaj se ne/230/ žalite in ne jezite se sami nad seboj, da ste me prodali sem: zakaj Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje." (1 Moj 45,4.5) Ker je čutil, da so že dovolj pretrpeli zaradi svoje krutosti z njim, se je plemenito potrudil odstraniti njihove strahove in zmanjšati grenkobo njihove samograje.

Nadaljeval je: ...
                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!