.....Nadaljeval je: "Že je namreč dve leti lakota v deželi; še je pa pet let, v katerih ne bo oratve, ne žetve. Toda Bog me je poslal pred vami, da vam zavaruje ostanek na zemlji in vas ohrani v življenju za veliko rešitev. Tako torej, nikakor me niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil za očeta faraonu in za gospodarja vsej njegovi hiši ter za oblastnika vsej Egiptovski deželi. Hitite in pojdite gor k mojemu očetu ter mu recite: Tako pravi tvoj sin Jožef: Postavil me je Bog za gospoda vsemu Egiptu; pridi dol k meni, ne odlašaj! In boš prebival v Gosenski deželi, in blizu mi boš ti in tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov in tvoje črede in tvoja goveda in vse, kar imaš. In živil te bom tam, ker bo še pet let lakota, da ne obubožaš ti in tvoja rodbina in vse, kar imaš. Glejte pa, vaše oči in oči mojega brata Benjamina vidijo, da so moja usta, ki z vami govore. Nato se oklene vratu svojega brata Benjamina in se zjoka, tudi Benjamin je jokal ob njegovem vratu. In poljubi vse svoje brate in joka ob njihovem vratu. Šele potem spregovore njegovi bratje z njim." (1 Moj 45,6-12.14.15) Ponižno so priznali svoj greh in ga prosili za odpuščanje. Dolgo so trpeli v tesnobi in se kesali, zdaj pa so se veselili, da je še vedno živ.

Novice o tem, kar se je zgodilo, so se hitro razširile do kralja. Ta je želel izkazati Jožefu hvaležnost, zato je potrdil namestnikovo povabilo njegovi družini, rekoč. "Kar je najboljšega v vsej Egiptovski deželi, vaše je." (1 Moj 45,20) Bratje so bili odposlani z obilno zalogo in z vsem potrebnim za selitev njihovih družin in spremstva v Egipt. Benjamina je Jožef obdaroval z dragocenejšimi darovi kakor druge brate. Ker pa se je bal, da se bodo na poti domov prepirali, jim je naročil: "Ne prepirajte se po poti!" (1 Moj 45,24)

Jakobovi sinovi so se vrnili k očetu z veselimi novicami: "Jožef še živi in je oblastnik čez vso Egiptovsko deželo." (1 Moj 45,26) Sprva je bil ostareli mož zadržan, ni mogel/231/ verjeti, kar je slišal. Ko pa je videl dolg sprevod kočij in otovorjenih živali in da je Benjamin z njimi, je bil prepričan. Izredno vesel je vzkliknil: "Dovolj mi je! Še živi Jožef, moj sin; pojdem in videl ga bom, preden umrem." (1 Moj 45,28)

Desetim bratom je ostalo še eno dejanje ponižnosti. Očetu so zdaj priznali prevaro in krutost, ki je dolga leta grenila njegovo in njihovo življenje. Jakob od njih ni pričakoval tako poniževalnega greha, vendar je videl, da je vse premagalo dobro, zato jim je odpustil in blagoslovil svoje v greh padle otroke.

Oče, sinovi, njihove družine, črede ovac in govedi ter številni spremljevalci so se kmalu odpravili v Egipt. Pot so premagovali s srčnim zadovoljstvom. Po prihodu v Bersebo je očak daroval daritve hvaležnosti in prosil Gospoda, naj jim zagotovi, da pojde z njimi. V nočni prikazni je slišal božansko besedo: "Ne boj se iti dol v Egipt, zakaj ondi te storim v velik narod. Jaz pojdem s teboj dol v Egipt, jaz te gotovo tudi nazaj pripeljem gor." (1 Moj 46,3.4)

Zagotovilo: "Ne boj se iti dol v Egipt, zakaj ondi te storim v velik narod," je bilo pomembno. Abrahamu je bila dana obljuba o potomcih, ki bodo nešteti kakor zvezde, število izvoljenega ljudstva pa je vseeno naraščalo tako počasi. Kanaanska dežela ni mogla nuditi polj za razvoj takega ljudstva, kakršno je bilo napovedano. Zasedala so ga mogočna poganska plemena, ki bodo pregnana šele "v četrtem rodu". (1 Moj 15,16) Če bi Izraelovi potomci tukaj postali številno ljudstvo, bi morali ali izgnati prebivalce ali pa se razkropiti mednje. Slednjega po božanskem navodilu niso smeli narediti. Če bi se pomešali s Kanaanci, bi bili v nevarnosti, da jih zapelje malikovalstvo. Egipt je ponujal razmere, potrebne za izpolnitev božanskega namena. Tam jih je čakal del ozemlja, ki je bil dobro namakan in rodoviten ter je ponujal vse ugodnosti za njihov hitri prirastek. Nenaklonjenost, s katero se bodo morali spopasti v Egiptu zaradi svojega poklica, "zakaj gnus je Egipčanom vsak pastir drobnice", pa jim bo v pomoč, da se ne bodo pomešali in bodo ostali ločeno ljudstvo. (1 Moj 46,34) To jim bo pomagalo, da ne bodo sodelovali v egiptovskem malikovalstvu./232/

Po prihodu v Egipt je skupina nadaljevala pot naravnost v Gosensko deželo. Tja je prišel Jožef v svoji državniški kočiji, ki jo je spremljalo razkošno spremstvo. Blišč njegovega spremstva in dostojanstvo njegovega položaja sta bila pozabljena. Njegove misli je napolnila samo ena misel, eno samo hrepenenje je preželo njegovo srce. Ko je videl prihajajoče popotnike, ni več mogel nadzirati ljubezni, katere koprnenje je bilo toliko let zatirano. Skočil je iz kočije in pohitel naprej svojemu očetu izrazit dobrodošlico. "In se oklene njegovega vratu, in je dolgo jokal ob njegovem vratu. In Izrael reče Jožefu: Rad umrem sedaj, ko sem videl tvoje obličje, da še živiš." (1 Moj 46,29.30)

Jožef je vzel pet bratov,....
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..Jožef je vzel pet bratov, da jih predstavi faraonu in prejme od njega zagotovilo o zemlji, ki bo v prihodnje njihov dom. Hvaležnost do prvega namestnika je vodila vladarja, da bi jih počastil z imenovanjem v državno službo. Jožef pa, pravi Jahvejev častilec, je želel svoje brate obvarovati pred skušnjavami, ki bi jim bili izpostavljeni na poganskem dvoru. Zato jim je svetoval, naj kralju iskreno povedo svoj poklic, ko jih bo povprašal o njem. Jakobovi sinovi so ubogali ta nasvet in skrbno tudi navedli, da so prišli bivat v deželo, ne da bi postali njeni stalni prebivalci, temveč da si pridržijo pravico oditi, kadar koli si bodo želeli. Kralj jim je dodelil dom in ponudil "najboljši kraj te dežele", Gosensko deželo. (1 Moj 47,6)

Kmalu po prihodu je Jožef kralju predstavil tudi svojega očeta. Očak je bil tujec na kraljevskih dvorih, vendar se je sredi dostojanstvenih prizorov narave pogovarjal z mogočnejšim Vladarjem in je zdaj v navzočnosti nadvlade dvignil svoje roke in blagoslovil faraona.

Ko je Jakob prvič pozdravil Jožefa, je spregovoril, kakor da je po srečnem koncu svoje dolgotrajne žalosti in tesnobe zdaj pripravljen umreti. Zagotovljeno mu je bilo še sedemnajst let v mirnem zavetju Gosenske dežele. Ta leta so bila srečno nasprotje tistim pred njimi. V svojih sinovih je videl dokaze resničnega spokorjenja. Svojo družino je videl obdano z vsemi razmerami, ki so potrebne za razvoj velikega naroda. Njegova vera se je oprijela gotove obljube o njihovi prihodnji ustanovitvi v Kanaanu. Sam je bil obdan z vsemi dokazi ljubezni in naklonjenosti, ki mu jih je lahko dal glavni egiptovski namestnik. Srečen v družbi svojega dolgo izgubljenega sina je počasi in mirno tonil v grob./233/

Ko je začutil bližajočo se smrt, je poslal po Jožefa. Še vedno se je trdno oklepal Božje obljube o posesti v Kanaanu, zato je rekel: "Nikar me ne pokoplji v Egiptu. Kadar bom ležal s svojimi očeti, nesi me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njihovem grobišču." (1 Moj 47,29.30) Jožef je obljubil, da bo tako storil, vendar Jakob ni bil zadovoljen; zahteval je svečano prisego, da ga bodo položili poleg njegovih očetov v Makpelski jami.

Še ena pomembna zadeva je vredna pozornosti. Jožefova sinova sta morala biti uradno priznana za izraelska otroka. Ko je Jožef prišel na zadnji pogovor z očetom, je s seboj pripeljal Efraima in Manaseja. Ta mladeniča sta bila po svoji materi povezana z najvišjim redom egiptovskega duhovništva in položaj njunega očeta jima je odprl poti do bogastva in ugleda, če bi izbrala, da se povežeta z Egipčani. Jožefova želja pa je bila, da bi se pridružila njegovemu ljudstvu. Razodel je svojo vero v zavezno obljubo in se v korist svojih sinov odpovedal vsem častem, ki jih je ponujal egiptovski dvor, za prostor med preziranimi pastirskimi plemeni, katerim so bile zaupane Božje prerokbe.

Jakob je rekel: "In sedaj tvoja dva sinova, ki sta se ti rodila v Egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, bosta moja; Efraim in Manase bodita moja kakor Ruben in Simeon." (1 Moj 48,5) Posvojena sta bila za njegova in tako sta lahko postala načelnika dveh ločenih plemen. Tako je ena od prvorojenskih prednosti, ki jo je zapravil Ruben, padla na Jožefa - to je, dvojni delež v Izraelu.

Jakobove oči so bile od starosti meglene, zato se ni zavedal navzočnosti mladeničev. Ko pa je zagledal njuna obrisa, je rekel: "Kdo sta ta dva?" Ko mu je bilo povedano, je dodal: "Privedi ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim." (1 Moj 48,8.9) Ko sta se približala, ju je očak objel in poljubil. Svečano je nanju položil roki za blagoslov. Potem je molil: "Bog, pred čigar obličjem sta vedno hodila moja očeta Abraham in Izak, Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim do tega dne; Angel, ki me je rešil iz vsakega zla, blagoslovi ta mladeniča." (1 Moj 48,15.16) To ni bil duh neodvisnosti, niti zanašanje na človeško moč ali zvijača. Bog je bil njegov zaščitnik in podpora. Ni bilo slišati nobene pritožbe o preteklih dneh. Preizkušenj in tegob ni več imel za stvari, ki so bile/234/ proti njemu. Spominjal se je le Božje milosti in ljubeče prijaznosti, ki sta bili z njim ves čas romanja.

Jakob je po končanem blagoslavljanju dal svojemu sinu zagotovilo - za prihodnje rodove, ki bodo dolga leta v sužnosti in trpljenju, mu je pustil pričevanje o svoji veri: "Glej, skoraj umrem, a Bog bo z vami in vas pripelje nazaj v deželo vaših očetov." (1 Moj 48,21)

Na koncu so se ob umirajočem očetu zbrali vsi Jakobovi sinovi. In Jakob je zaklical svojim sinovom in rekel: "Zberite se in čujte, Jakobovi sinovi, poslušajte, pravim, Izraela, svojega očeta, da vam oznanim, kar se vam bo zgodilo v poznejših dnevih." (1 Moj 49,2.1) Pogosto in nemirno je razmišljal o njihovi prihodnosti. Prizadeval si je naslikati zgodovino različnih rodov. Zdaj pa, ko so otroci čakali na prejetje zadnjega blagoslova, je nad njim počival Duh navdihnjenja in v preroški prikazni mu je bila razodeta prihodnost njegovih potomcev. Drugo za drugim so bila omenjena imena njegovih sinov, opisan je bil značaj vsakega, natanko je bila napovedana prihodnja zgodovina vsakega plemena.

"Ruben, ti si moj prvenec, moja moč in začetek moje mogočnosti, prednji v visokosti in prednji v krepkosti!"(1 Moj 49,3)

Tako je oče opisal, kakšen bo položaj Rubena kot prvorojenca. Njegov ostuden greh v Edarju ga je naredil za nevrednega, da bi prejel blagoslov prvorojenstva. Jakob je nadaljeval: "Vzkipel si kakor voda, ne boš imel prednosti." (1 Moj 49,4)

Duhovništvo je bilo dodeljeno Leviju, kraljestvo in mesijanska obljuba Judu, dvojni delež dediščine pa Jožefu. Rubenov rod se ni nikoli dvignil do kakega ugleda v Izraelu, ni bil tako številen kakor Juda, Jožef ali Dan, in bil je med prvimi, ki so bili odpeljani v ujetništvo.

Naslednja po letih za Rubenom sta bila Simeon in Levi. Združila sta se v svoji krutosti proti Sihemcem. Prav tako sta bila najbolj kriva za prodajo Jožefa. O njiju je bilo izjavljeno: "Razdelim ju v Jakobu in ju razkropim v Izraelu." (1 Moj 49,7)

Pri štetju Izraela tik pred vstopom v/235/ Kanaan je bil Simeonov rod najmanjši. Mojzes v svojem zadnjem blagoslovu ni omenil Simeona. Ob nastanitvi v Kanaanu je imel ta rod le majhen delež Judovega žreba in te družine so, ko so pozneje postale mogočne, ustanovile kolonije in se nastanile na ozemlju zunaj meja Svete dežele. Levi prav tako ni prejel dediščine razen oseminštiridesetih mest, razporejenih v različnih delih dežele. Ta rod je ostal zvest Jahveju, ko so drugi rodovi odpadli. Tako si je zagotovil določitev za sveto svetiščno službo, s čimer je bilo prekletstvo spremenjeno v blagoslov.

Najvišji blagoslovi prvorojenstva so bili preneseni na Juda. Pomen imena - označuje namreč hvalo - razodeva preroška zgodovina tega rodu: "Juda, tebe, da, tebe bodo slavili tvoji bratje; tvoja roka bo tvojim sovražnikom na tilniku, priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Levov mladič je Juda; od plena, moj sin, si prišel kvišku. Počivajoč leži kakor lev in kakor levinja, kdo se ga drzne zbuditi? Ne vzame se žezlo od Juda, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo, in njemu bo pokorščina narodov." (1 Moj 49,8-10)

Lev, kralj gozda, je ustrezen ...
                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Lev, kralj gozda, je ustrezen simbol tega rodu, iz katerega je prišel David in Davidov Sin, Šilo, pravi Lev Judovega rodu, kateremu se bodo poklonile vse moči in vsi narodi mu bodo izkazovali spoštovanje.

Večini svojih otrok je Jakob napovedal dobro prihodnost. Nazadnje je omenil Jožefovo ime in očetovo srce je prekipevalo, ko je priklical blagoslov na "glavi Jožefovi in na temenu Odličnega med svojimi brati". (1 Moj 49,26)

"Sin rodovitnega drevesa je Jožef, sin rodovitnega drevesa ob studencu, njegove mladike se vzpenjajo čez zidovje. Hudo so ga užalili in nanj streljali in ga preganjali lokostrelci: vendar nepremičen ostane njegov lok in gibčni lahti njegovih rok, po rokah Mogočnega Jakobovega. Odtod je pastir, kamen Izraelov:/236/ od mogočnega Boga tvojega očeta, ki ti bo pomagal, in od Vsemogočnega, ki te bo blagoslovil z blagoslovi nebes od zgoraj, z blagoslovi globine od spodaj, z blagoslovi prsi in maternice. Blagoslovi tvojega očeta presegajo blagoslove mojih prednikov do meje večnih hribov; bivajo naj na Jožefovi glavi in na temenu Odličnega med svojimi brati." (1 Moj 49,22-26)

Jakob je bil vedno goreče ljubezniv mož. Njegova ljubezen do sinov je bila močna in nežna in njegovo zadnje pričevanje ni bilo izrekanje pristranskosti ali zamere. Vsem je odpustil in ljubil jih je do zadnjega. Njegova očetovska nežnost je našla izraze samo v spodbudnih besedah in v upanju, toda nad njim je počivala Božja moč, in pod vplivom Navdihnjenja je bil prisiljen izreči resnico, naj je bila še tako boleča.

Po izrečenem zadnjem blagoslovu je Jakob ponovil naročilo glede pokopa: "Ko bom zbran k svojemu ljudstvu, me pokopljite pri mojih očetih, ... v jamo, ki je na njivi Makpeli. ... Tam so pokopali Abrahama in Saro, njegovo ženo, tam so pokopali Izaka in Rebeko, njegovo ženo, in tam sem pokopal Lejo." (1 Moj 49,29-31) Tako je zadnje dejanje v njegovem življenju razodelo vero v Božjo obljubo.

Jakobova zadnja leta so prinesla večer spokojnosti in miru po težavnem in utrujajočem dnevu. Oblaki so naredili temo nad njegovo potjo, vendar je njegovo sonce zašlo čisto in svetloba nebes je razsvetljevala njegove zadnje ure. Sveto pismo pravi: "In zgodi se, da bo ob času večera svetloba. Opazuj poštenega in glej pravičnega: res, bodočnost ima mož miru." (Zah 14,7; Ps 37,37)

Jakob je grešil in globoko obžaloval. Mnoga leta garanja, skrbi in žalosti je okusil od dneva, ko je zaradi svojega velikega greha moral zbežati iz očetovih šotorov. Brezdomni ubežnik, ločen od svoje matere, ki je nikoli več ni videl, je sedem let delal za svojo ljubljeno, na koncu pa je bil ponižujoče ogoljufan. Dvajset let je garal v službi pohlepnega in skopega sorodnika. Videl je, kako njegovo bogastvo narašča in kako rastejo sinovi okoli njega, vendar je našel le malo veselja v nezadovoljnem in razdeljenem domu. Ožaloščen zaradi hčerine osramotitve, maščevanja njenih bratov,/237/ zaradi Raheline smrti in nenaravnega Rubenovega zločina, Judovega greha krute prevare in zlobe do Jožefa - kako dolg in temen je seznam hudobnih del, na voljo očem! Spet in spet je videl med sinovi ponavljajoče se grehe, ki jih je bil tudi sam kriv. Toda ne glede na to, kako grenka je bila vzgoja, je dokončala svoje delo. Očiščen pa tudi žalosten je obrodil "miru poln sad pravičnosti". (Heb 12,11)

Navdihnjenje je zvesto zapisalo spodrsljaje dobrih ljudi, tistih, ki jih označuje Božja naklonjenost. Zares so njihovi spodrsljaji opisani natančneje kakor njihove čednosti. Temu so se čudili mnogi, neverniki pa so dobili priložnost, da so se posmehovali Svetemu pismu. Ampak eden najmočnejših dokazov o resničnosti Svetega pisma je, da dejstva niso polepšana, niti niso prikriti grehi glavnih oseb. Človeški um je tako podložen predsodkom, da človeška zgodovina ne more biti popolnoma nepristranska. Če bi Sveto pismo napisale nenavdihnjene osebe, bi brez dvoma predstavljalo značaj svojih čaščenih ljudi v bolj laskajoči luči. Ker pa je takšno, kakršno je, imamo pravilen zapis njihovih izkušenj.

Ljudje, ki so Bogu všeč in katerim je zaupal velike odgovornosti, so včasih podlegli v skušnjavah in storili greh, prav tako kakor se tudi mi v današnjih časih trudimo, omahujemo in občasno zaidemo v zmoto. Njihovo življenje z vsemi napakami in neumnostmi je razodeto nam za spodbudo in opozorilo. Če bi bili predstavljeni, kakor da so brez napak, bi mi z grešno naravo lahko obupali ob naših napakah in spodrsljajih. Ko pa vidimo, da so se drugi borili z malodušnostjo, kakršna je naša, da so podlegali skušnjavam kakor mi, pa vendar spet vstali in premagali po Božji milosti, smo opogumljeni v našem prizadevanju za pravičnost. Kakor so si opomogli oni, čeprav so bili kdaj poraženi, in jih je Bog blagoslovil, tako smo tudi mi lahko zmagovalci v Jezusovi moči. Po drugi strani pa nam lahko zapis o njihovem življenju služi kot opozorilo. Kaže, da Bog nikakor ne bo očistil krivih. Greh vidi v svojih najbolj ljubljenih in z njim obračuna v njih celo bolj strogo kakor pri teh, ki imajo manj luči in odgovornosti./238/

Po Jakobovem pogrebu je...
                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Po Jakobovem pogrebu je srce Jožefovih bratov ponovno napolnil strah. Čeprav je bil prijazen z njimi, so zaradi zavesti o svoji krivdi postali nezaupljivi in sumničavi. Lahko da je samo preložil svoje maščevanje zaradi svojega očeta, zdaj pa jih bo kaznoval za njihovo hudodelstvo. Niso si drznili prikazati pred njim osebno, temveč so poslali sporočilo: "Tvoj oče je zapovedal pred smrtjo, veleč: Tako recite Jožefu: Ah, odpusti, prosim, prestopek svojih bratov in njih greh, da so ti hudo storili. Odpusti torej zdaj, prosimo, prestopek hlapcem Boga svojega očeta." (1 Moj 50, 16.17) To sporočilo je pripravilo Jožefa v jok, to pa je spodbudilo brate, da so prišli in padli predenj z besedami: "Glej, tvoji smo hlapci!" (1 Moj 50,18) Jožefova ljubezen do bratov je bila globoka in nesebična. Zato ga je bolela misel, da se ga bojijo, ker bi lahko gojil duha maščevanja do njih. Rekel je: "Ne bojte se; kajti, sem li jaz na Božjem mestu? Vi ste res hudo nameravali zoper mene, a Bog je obrnil v dobro, da je storil, kakor je danes, in ohranil v življenju mnogo ljudstva. Sedaj torej se ne bojte: jaz bom živil vas in vaše otroke." (1 Moj 50,19-21)

Jožefovo življenje ponazarja Kristusovo življenje. Zavist je ganila Jožefove brate, da so ga prodali za sužnja. Upali so, da mu bodo tako preprečili postati večji, kakor so bili sami. Ko je bil odpeljan v Egipt, so si laskali, da jih ne bo več nadlegoval s svojimi sanjami, ker so odstranili vse možnosti za njihovo izpolnitev. Vendar je njihovo ravnanje ovrgel Bog, da se je zgodilo prav tisto, kar so nameravali zadržati. Tako so tudi judovski duhovniki in starešine zavidali Kristusu. Bali so se, da bo pritegnil pozornost ljudi od njih. Usmrtili so ga, da bi mu preprečili postati kralj. S tem pa so pripomogli, da se je zgodilo prav to.

Jožef je po svoji sužnosti v Egiptu postal rešitelj za očetovo družino, čeprav to dejanje ni zmanjšalo krivde njegovih bratov. Tako je sovražnikovo križanje Kristusa naredilo za Odrešenika človeštva, Zveličarja padlega rodu in Vladarja nad vsem svetom; hudodelstvo njegovih morilcev pa je bilo prav tako ostudno, kakor če Božja previdna roka ne bi nadzorovala dogodkov za njegovo slavo in blaginjo človeštva.

Kakor so bratje prodali Jožefa poganom, tako/239/ je Kristusa prodal njegovim najhujšim sovražnikom eden njegovih učencev. Jožef je bil lažno obtožen in vržen v ječo zaradi svoje kreposti; tako je bil Kristus preziran in zavržen, ker je njegovo pravično in nesebično življenje grajalo greh; in čeprav ni bil kriv ničesar, je bil obsojen zaradi pričevanja lažnivih prič. Jožefova potrpežljivost in krotkost v nepravičnosti in zatiranju, njegova pripravljenost odpuščanja in plemenita dobrohotnost do svojih nečloveških bratov predstavljajo Zveličarjevo potrpežljivo prenašanje zlobe in zlorabe hudobnih ljudi ter njegovo odpuščanje ne samo njegovim morilcem, temveč vsem, ki so prišli k njemu, mu priznali svoje grehe in ga prosili za odpuščanje.

Jožef je preživel očeta za štiriinpetdeset let. Živel je tako dolgo, da "je videl Efraimove otroke do tretjega rodu, tudi sinovi Mahirja, Manasejevega sina, so se rodili Jožefu na kolenih". (1 Moj 50,23) Bil je priča množenju svojega ljudstva in njegovi blaginji. Skozi vsa leta je ostala neomajna njegova vera v Božjo premestitev Izraela v obljubljeno deželo.

Ko je videl, da se mu približuje konec, je okoli sebe zbral vse svoje sorodnike. V deželi faraonov je bil zelo spoštovan, vendar je bil Egipt zanj le kraj izgnanstva. Njegovo zadnje dejanje označuje, da je bila ta usoda določena Izraelu. Njegove zadnje besede so bile: "Bog pa vas gotovo obišče in da, da pojdete gor iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu." (1 Moj 50,24) Izraelovi otroci so mu morali svečano obljubiti, da bodo odnesli njegove kosti s sabo v Kanaansko deželo. "Nato umre Jožef, star sto in deset let; in ko so ga pomazilili z dišavami, je bil položen v rakev v Egiptu." (1 Moj 50,26) Skozi garaška desetletja, ki so sledila, je rakev, pomnik na zadnje Jožefove besede, pričala Izraelu, da so v Egiptu samo popotniki, ter jim velevala upati na obljubljeno deželo, kajti osvoboditev bo zagotovo prišla./240/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

22. poglavje: MOJZES

Temeljno besedilo 2 Moj 1 do 4

Egipčani so v času lakote, da bi se oskrbeli s hrano, prodali kralju svojo živino in zemljo ter se končno obsodili na tlačanstvo. Jožef je modro poskrbel zanje, dovolil jim je postati kraljevi najemniki. Zadržali so kraljevo zemljo in plačali letni prispevek, ki je znašal petino vsega njihovega pridelka.

Jakobovim otrokom pa ni bilo potrebno sprejeti takih pogojev. Zaradi službe, ki jo je Jožef opravljal Egipčanom, jim ni bil zagotovljen samo del ozemlja kot dom, temveč so bili tudi oproščeni plačevanja davka in so se prosto oskrbovali s hrano, dokler je trajala lakota. Kralj je javno oznanil, da Egipt uživa v obilici zaradi milostnega posega Jožefovega Boga, medtem ko drugi narodi umirajo od lakote. Videl je tudi, da je Jožefovo upravljanje zelo obogatilo kraljestvo, zato je njegova hvaležnost obdajala Jakobovo družino s kraljevsko naklonjenostjo.

Ko pa je čas tekel dalje, je umrl veliki mož, kateremu je Egipt toliko dolgoval in po čigar delu so bila ljudstva blagoslovljena. "Nastopi pa v Egiptu nov kralj, ki ni poznal Jožefa." (2 Moj 1,8) Ni šlo toliko zato, da mu ni bila znana Jožefova služba narodu. Ampak je ni hotel priznati in si je na vso moč prizadeval, da bi čimprej utonila v pozabo. "Ta reče svojemu ljudstvu: Glejte, ljudstvo Izraelovih sinov je številnejše in mogočnejše od nas. Dajte, pametno ravnajmo proti njemu, da se ne razmnoži, in zgodilo bi se, ako nastane vojna, da se tudi ono pridruži našim sovražnikom in se bo vojskovalo zoper nas in odšlo iz dežele." (2 Moj 1,9.10)

Izraelci so se že zelo namnožili. Bili so "plodoviti, rodili so se obilo, razmnoževali so se in postali/241/ so zelo, zelo mogočni; in napolnila se je zemlja z njimi". (2 Moj 1,7) S pomočjo Jožefove redne skrbi in naklonjenosti kralja, ki je takrat vladal, so se hitro razširili po deželi. Ohranili pa so se ločene, nič skupnega niso imeli z Egipčani glede običajev ali vere. Njihovo naraščajoče število je zdaj prebudilo strah kralja in njegovega ljudstva, da bi se ob vojni pridružili egiptovskim sovražnikom. Vodstvo je prepovedalo Izraelcem oditi iz dežele. Mnogi so bili sposobni in razumni delavci in so veliko prispevali k narodni blaginji. Kralju so bili taki delavci potrebni za postavitev veličastnih dvorov in templjev. Zatorej jih je uvrstil med Egipčane, ki so sebe skupaj s posestvom prodali kraljestvu. Kmalu so bili nadnje postavljeni priganjači in njihovo suženjstvo je postalo popolno. "In neusmiljeno so Egipčani priganjali Izraelove sinove k delu; in grenili so jim življenje s trdim delom z ilovico in opeko in z vsakovrstnim opravilom na polju, z vsem njih delom, katero so jim nakladali neusmiljeno. A čim bolj so jih tlačili, tem bolj so se razmnoževali, tem bolj so se razširjali." (2 Moj 1,13.14.12)

Kralj in njegovi svetovalci so upali, da bodo podjarmili Izraelce s težaškim delom ter tako zmanjšali njihovo število in zlomili njihovega neodvisnega duha. Ker jim to ni uspelo, so se zatekli k še krutejšim ukrepom. Babicam so ukazali, naj ob rojstvu uničijo hebrejske dečke. Te zadeve je spodbudil Satan. Vedel je, da bo Osvoboditelj obujen izmed Izraelcev. Ko je kralja napeljal, da uniči njihove otroke, je upal, da bo uničil božanski načrt. Babice pa so se bale Boga in si niso drznile izvršiti krutega ukaza. Gospod je bil zadovoljen z njimi in jim je pomagal k uspehu. Kralj, ki je bil jezen zaradi neuspeha svojega načrta, je ukazal še bolj resno in obširno. Ves narod je bil poklican izslediti in pobiti nemočne žrtve. "In zapove faraon vsemu svojemu ljudstvu, rekoč: Vsakega sina, ki se jim narodi, vrzite v reko, a vsako hčer ohranite živo." (2 Moj 1,22)

Med popolno veljavo tega odloka se je rodil sin Amramu in Jokebedi, ki sta bila pobožna Izraelca iz Levijevega rodu. Otrok je bil "zalo dete". (Heb 11,23) Ker so bili starši prepričani, da se približuje čas Izraelove osvoboditve in da bo Bog obudil rešitelja svojemu ljudstvu, so se odločili, da svojega otroka/242/ ne bodo žrtvovali. Vera v Boga je okrepila njihovo srce, "in niso se bali kraljevega ukaza". (Heb 11,23)

Materi je uspelo skrivati otroka tri mesece. Potem pa je, ko je ugotovila, da ga ne more več obvarovati, pripravila majhno košaro iz ločja, jo prevlekla z ilovico in smolo, da je bila zatesnjena proti vdiranju vode, vanjo položila dečka ter ga odnesla na breg reke med ločje. Ni si upala ostati, da bi ga čuvala, saj bi bila tako oba z otrokom usmrčena. Ostala pa je njegova sestra Mirjama, ki se je na videz brezbrižna pomudila in nestrpno čakala, da bi videla, kaj se bo zgodilo z njenim bratcem. Navzoči pa so bili še drugi opazovalci. Materine goreče molitve so izročile otroka Božji skrbi, in nevidni angeli so lebdeli nad njegovo zibajočo se posteljico. Angel je tja poslal faraonovo hčer. Njeno radovednost je pritegnila majhna košara, in ko je v njej zagledala ljubkega otročička, ji je bilo v trenutku vse jasno. Otrokove solze so v njej prebudile sočutje in sočustvovala je z neznano materjo, ki se je zatekla k temu, da bi ohranila življenje svojega dragocenega otroka. Odločila se je, da mora biti rešen; posvojila ga bo za svojega.

Mirjama je skrivaj opazovala ....
                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Mirjama je skrivaj opazovala vsak trenutek, ko pa je videla, da z otrokom ravnajo nežno, je stopila bliže in končno spregovorila: "Ali naj grem in ti pokličem ženo dojnico izmed Hebrejk, da ti odgoji to dete?" (2 Moj 2,7) Dobila je dovoljenje.

Sestra je pohitela k materi z veselo novico in se z njo nemudoma vrnila k faraonovi hčeri. Princesa je rekla: "Vzemi tega otročička in odgoji mi ga, in dam ti tvoje plačilo." (2 Moj 2,9)

Bog je uslišal materine molitve, njena vera pa je bila nagrajena. Z globoko hvaležnostjo se je lotila zdaj varne in srečne naloge. Zvesto je izkoristila priložnost in svojega otroka vzgojila za Boga. Bila je prepričana, da je bil ohranjen zaradi nekega velikega dela. Vedela je, da ga bo kmalu treba izročiti njegovi kraljevski materi, kjer ga bodo obdajali vplivi, ki ga bodo poskušali odpeljati stran od Boga. Vse to je pripomoglo, da ga je še bolj marljivo in skrbno poučila kakor druge svoje otroke. Prizadevala si je njegov um prežeti z Božjim strahom in ljubeznijo do resnice in pravičnosti ter goreče molila,/243/ da bi bil zaščiten pred vsakim kvarnim vplivom. Pokazala mu je neumnost in grešnost malikovalstva ter ga zgodaj naučila poklekniti in moliti živega Boga, ki ga edini lahko sliši in mu pomaga v vsaki težavi.

Fanta je obdržala, kolikor dolgo je mogla, vendar ga je bila dolžna izročiti, ko mu je bilo dvanajst let. Iz svoje skromne koče je bil odpeljan na kraljevski dvor k faraonovi hčeri, "in bil ji je za sina". (2 Moj 2,10) Celo tukaj ni pozabil vtisov, ki jih je prejel v otroštvu. Naukov, ki se jih je naučil ob materi, ni mogel pozabiti. Ščitili so ga pred ošabnostjo, nevero in pregreho, ki je cvetela med dvornim bliščem.

Kako daljnosežen je bil vpliv ene Hebrejke, ki je bila povrh vsega izgnanka in sužnja! Celotno prihodnje Mojzesovo življenje in veliko poslanstvo, ki ga je izpolnil kot Izraelov vodja, priča o pomembnosti dela krščanske matere. Nobeno delo se ne more izenačiti s tem. Mati v veliki meri drži v rokah usodo svojih otrok. Opraviti ima z razvijajočim se umom in značajem, učinek njenega dela pa ni samo začasen, temveč večen. Seje seme, ki bo pognalo in obrodilo sad ali za dobro ali za slabo. Ni ji treba poslikati modela z lepoto na platnu ali ga izklesati iz marmorja, marveč mora v človeško dušo vtisniti podobo božanskega. Odgovornost izoblikovanja značaja svojega otroka počiva na njej zlasti v zgodnjih letih. Vtisi, ki jih pridobijo razvijajoči se umi zdaj, bodo ostali z njimi vse življenje. Starši bi morali nadzorovati pouk in vzgojo svojih otrok, dokler so še zelo mladi, pa do konca, da bodo lahko kristjani. Zaupani so nam v vzgojo, ne zato da bi postali dediči prestola pozemskega kraljestva, temveč da bodo kot kralji pri Bogu vladali skozi neskončne veke.

Vsaka mati naj čuti, da so njeni trenutki neprecenljivi, njeno delo bo preizkušeno na svečan dan obračuna. Takrat se bo videlo, da je mnogo človeških spodrsljajev in hudodelstev nastalo zato, ker česa niso vedeli in so kaj zanemarili tisti, katerih dolžnost je bila voditi otroške noge na pravo pot. Takrat bo jasno, da so se mnogi, ki so blagoslavljali svet z lučjo nadarjenosti, resnice in svetosti, krščanski materi, ki je veliko molila, dolžni zahvaliti za načela, ki so bila izvir njihovega vpliva in uspeha./244/

Na faraonovem dvoru je bil Mojzes deležen najvišje meščanske in vojaške vzgoje. Vladar se je odločil, da bo svojega posvojenega vnuka naredil za prestolonaslednika, zato so mladeniča šolali za tako velik položaj. "In naučil se je Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih." (Dej 7,22) Zaradi svoje sposobnosti vojaškega voditelja je postal priljubljen v egipčanskih vojskah in na splošno so ga imeli za izredno osebnost. Satanov namen je bil poražen. Sam odlok, ki je hebrejske otroke obsodil na smrt, je Bog izrabil za izobraževanje in vzgojo bodočega voditelja svojega ljudstva.

Izraelove starešine so angeli poučili, da je čas njihove osvoboditve blizu, in da je Mojzes človek, ki ga bo Bog uporabil za dokončanje tega dela. Angeli so poučili tudi Mojzesa, da ga je Jahve izbral, da bi prelomil okove njegovega ljudstva. Mojzes je predvideval, da naj bi svobodo pridobili z vojaško silo. Pričakoval je, da bo povedel hebrejsko vojsko v boj proti egipčanski. S tem v mislih je čuval svoja čustva, da si ne bi v stiku z mačeho ali s faraonom zapravil možnost za izvršitev Božje volje.

Po egiptovskem zakonu so morali biti člani duhovniškega reda vsi, ki so zasedli faraonov prestol. Mojzes je moral biti kot njihov naslednik vpeljan v skrivnosti ljudske vere. Ta dolžnost je bila zaupana duhovnikom. Medtem ko je bil marljiv in neutruden učenec, ga ni bilo mogoče napeljati, da bi sodeloval v češčenju bogov. Grozili so mu z izgubo prestola in ga svarili, da se mu bo princesa odrekla, če bo vztrajal v vdanosti hebrejski veri. Toda Mojzes je bil neomajen v svoji odločitvi, da ne bo izkazoval spoštovanja nikomur drugemu razen edinemu Bogu, Stvarniku nebes in zemlje. Prepričeval je duhovnike in častilce ter jim kazal neumnost njihovega vraževernega češčenja brezčutnih stvari. Nihče ni mogel ovreči njegovih dokazov ali spremeniti njegovega namena. Nekaj časa so prenašali njegovo odločnost zaradi njegovega visokega položaja in naklonjenosti, ki sta mu jo izkazovala kralj in ljudstvo.

"Po veri se je Mojzes, ko je bil odrasel, branil imenovan biti sin faraonove hčere, ker je rajši hotel zlo trpeti z Božjim ljudstvom nego imeti začasen užitek od greha, in je imel Kristusovo sramoto za večje bogastvo/245/ nad egiptovske zaklade; kajti gledal je na povračilo." (Heb 11, 24-26) Mojzes je bil usposobljen prevzeti oblast med zemeljskimi velikaši, da bi svetil na dvorih najveličastnejšega kraljestva in vodil žezlo njegove moči. Umska velikost ga je odlikovala med velikaši vseh vekov. Kot zgodovinarju, pesniku, filozofu, poveljniku vojsk in zakonodajalcu mu ni bilo para. Pa vendar je imel v svetu, v katerem je živel, moralno moč, da se je odrekel laskajočim obetom bogastva, velikosti in slave, "ker je rajši hotel zlo trpeti z Božjim ljudstvom nego imeti začasen užitek od greha". (Heb 11,25)

Mojzes je bil poučen o .....
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Mojzes je bil poučen o končni nagradi, ki bo dana ponižnim in poslušnim Božjim služabnikom. V primerjavi z njo se mu je zdel posvetni dobiček povsem nepomemben. Veličastna faraonova palača in vladarjev prestol so bili Mojzesu izpostavljeni kot spodbuda. On pa je vedel, da so na odličnem dvoru grešni užitki, ki povzročijo, da človek pozabi Boga. Zrl je čez sijajno palačo, čez vladarjevo krono do visokih časti, ki bodo podeljene svetim Najvišjega v kraljestvu, ki ga ni omadeževal greh. Z vero je videl neuničljivo krono, ki jo bo Kralj nebes položil na zmagovalčevo čelo. Ta vera ga je vodila, da se je odvrnil od pozemskih imenitnosti in se pridružil ponižnemu, ubogemu in preziranemu ljudstvu, ki je raje izbralo poslušnost Bogu, kakor da bi služilo grehu.

Mojzes je ostal na dvoru do svojega štiridesetega leta. Pogosto je mislil na hlapčevsko stanje svojega ljudstva in obiskoval rojake v njihovi sužnosti ter jih spodbujal z zagotovilom, da jih bo Bog osvobodil. Pogosto ga je zabolelo, ko je videl nepravičnost in zatiranje, in je kar gorel ob misli, da bi se maščeval za krivičnost nad njimi. Ko je bil nekega dne daleč, je videl, da Egipčan tepe Izraelca. Planil je in ubil Egipčana. Razen Izraelca ni bilo druge priče dejanju, in Mojzes je nemudoma zagrebel truplo v pesek. Zdaj se je pokazal pripravljenega braniti stvar svojega ljudstva in upal je, da jih bo videl, kako bodo znova vzpostavili svobodo. "Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje; toda oni tega niso razumeli." (Dej 7,25) Niso še bili pripravljeni na svobodo. Naslednji dan je Mojzes videl, da se prepirata dva Hebrejca,/246/ eden od njiju je bil očitno kriv. Mojzes je okaral krivca, ta pa se je takoj znesel nad grajavcem, da se nima pravice vmešavati, ter ga nizkotno obtožil hudodelstva. "Kdo te je postavil za kneza in sodnika nam?" je vprašal. "Misliš li me umoriti, kakor si umoril Egipčana?" (2 Moj 2,14)

Vsa stvar je bila hitro naznanjena Egipčanom in je zelo napihnjena kmalu dosegla faraonova ušesa. Kralju je bilo predstavljeno, da to dejanje veliko pomeni, da se je Mojzes odločil svoje ljudstvo popeljati proti Egipčanom, strmoglaviti vlado in zasesti prestol. Zatorej ne bo varnosti za kraljestvo, dokler živi. Vladar se je takoj odločil, da ga je treba ubiti. Ko se je Mojzes zavedel nevarnosti, je ušel v Arabijo.

Gospod je vodil njegovo pot in našel je dom pri Jetru, madianskem duhovniku in knezu, ki je prav tako častil Boga. Čez nekaj časa se je Mojzes poročil z eno od Jetrovih hčera. V službi svojega tasta, kjer je pasel njegove črede, je ostal štirideset let.

Mojzes je z ubojem Egipčana naredil enako napako, ki so jo tako pogosto naredili njegovi očetje - v svoje roke je vzel delo, za katero je Bog obljubil, da ga bo opravil. Ni bila Božja volja, da osvobodi svoje ljudstvo z vojno, kakor je menil Mojzes, temveč z lastno mogočno močjo, da bi bilo možno slavno moč pripisati samo njemu. Toda celo to prenagljeno dejanje je Bog uporabil, da je uresničil svoj namen. Mojzes še ni bil pripravljen za svoje veliko delo. Še se bo moral učiti enakega nauka vere, ki sta se ga morala naučiti Abraham in Jakob - ne zanašati se na človeško moč ali modrost, marveč na Božjo moč, da bo izpolnil svoje obljube. Obstajali so tudi drugi nauki, ki jih je sprejemal Mojzes sredi gorske samote. V šoli samoodpovedi in težkega dela se je moral naučiti potrpežljivosti in krotenja svojih strasti. Preden bo lahko modro vladal, se mora naučiti ubogati. Njegovo srce mora biti popolnoma v sozvočju z Bogom, preden bo lahko Izraela učil o spoznanju Božje volje. Z lastnimi izkušnjami se mora pripraviti izvrševati očetovsko skrb nad vsemi, ki bodo potrebovali njegovo pomoč.

Človek bi opustil to dolgo časovno obdobje garanja in nejasnosti, saj bi ga imel za veliko izgubo časa. Toda Neskončna Modrost je poklicala njega, ki naj bi postal vodja njegovega ljudstva, da je porabil/247/ štirideset let v ponižnem delu pastirja. Navade varovanja, pozabljanja nase in nežne skrbi za čredo, ki jih bo tako razvijal, ga bodo pripravile, da bo postal sočuten in potrpežljiv Izraelov pastir. Nobena prednost, ki jo lahko nudi človeška vzgoja ali nega, ne more zamenjati te izkušnje.

Mojzes se je naučil mnogo tega, kar mu je bilo odveč. Vplivi, ki so ga obdajali v Egiptu - ljubezen njegove mačehe, visok položaj kot kraljevi vnuk, zapravljanje na vsakem koraku, uglajenost, pretkanost in skrivnostnost lažne vere, blišč malikovalskega češčenja, svečana imenitnost gradbeništva in kiparstva - vse to se je globoko vtisnilo v njegov razvijajoči se um in nekoliko oblikovalo njegove navade in značaj. Samo čas, sprememba okoliščin in občestvo z Bogom so lahko odstranili te vplive. Od Mojzesa je to zahtevalo boj kakor za življenje, da bi se odrekel zmoti in sprejel resnico, vendar ko so se boji zdeli pretežavni za človeško moč, je bil Bog njegov pomočnik.

V vseh, ki so bili izbrani dokončati delo za Boga, je videti človeško prvino. Pa vendar ne gre za ljudi ustaljenih navad in značaja, ki bi bili zadovoljni in ostali v tem stanju. Iskreno si želijo pridobiti modrost od Boga in se naučiti delati zanj. Apostol pravi: "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5) Bog pa ne bo podelil ljudem božanske luči, če so zadovoljni s tem, da ostanejo v temi. Da bi bil človek deležen Božje pomoči, mora spoznati svojo šibkost in pomanjkljivost; svoj um mora usmeriti na veliko spremembo v sebi, spodbujen mora biti k iskreni in vztrajni molitvi in trudu. Napačne navade in običaje je treba zavreči. Samo z odločnim prizadevanjem je možno popraviti napake in se podrediti pravičnim načelom, da se lahko pridobi zmaga. Mnogi se nikoli ne povzpnejo do položaja, ki bi ga lahko zasedli, ker čakajo, da bo Bog naredil zanje to, za kar jim je dal moč, da lahko naredijo sami. Vsi, ki so sposobni za koristnost, morajo biti vzgajani z najstrožjo duševno in moralno disciplino, Bog pa jim bo pomagal z združitvijo božanske moči in človeškega truda.

Mojzes je bil zaprt med ...
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Mojzes je bil zaprt med gorskimi braniki sam/248/ z Bogom. Veličastni templji v Egiptu s svojo vraževernostjo in krivo vero niso nič več vplivali na njegove misli. V svečani veličastnosti večnih gora je opazoval dostojanstvo Najvišjega in v nasprotju spoznal, kako nemočni in nepomembni so egiptovski bogovi. Povsod okrog njega je bilo zapisano Stvarnikovo ime. Zdelo se je, da Mojzes stoji v njegovi navzočnosti in ga zasenčuje njegova moč. Tukaj je odvrgel svojo ošabnost in samozadostnost. V neizprosni preprostosti svojega puščavskega življenja so izginile posledice egiptovske lagodnosti in razkošja. Mojzes je postal potrpežljiv, spoštljiv in ponižen, "zelo krotek, bolj kakor vsi ljudje, ki so bili na zemlji", (4 Moj 12,3) pa vendar močan v veri v mogočnega Jakobovega Boga.

Ko so minevala leta in je taval s svojimi čredami v osamljenih krajih ter razmišljal o razmerah svojega zatiranega ljudstva, je razglabljal o Božjem ravnanju z njegovimi očeti in obljubah, ki so bile dediščina izvoljenega ljudstva. Noč in dan so se dvigovale njegove molitve za Izraela. Nebeški angeli so okoli njega razlili svojo luč. Tukaj je pod navdihom Svetega Duha napisal prvo Mojzesovo knjigo. Dolga leta, ki jih je preživel sredi samotne puščave, so bila bogato blagoslovljena ne samo za Mojzesa in njegovo ljudstvo, temveč tudi za svet v vseh naslednjih vekih.

"In zgodi se v mnogih tistih dneh, da umre egiptovski kralj. In Izraelovi sinovi so zdihovali zaradi tlake in vpili so, in njih vpitje od tlačanstva je prišlo k Bogu. In uslišal je Bog njihovo stokanje, in spomnil se je Bog svoje zaveze z Abrahamom, z Izakom in z Jakobom. In Bog je pogledal na Izraelove sinove, in spoznal jih je Bog." (2 Moj 2,23-25) Prišel je čas Izraelove osvoboditve. Božji namen bo izpolnjen na način, da se bo na človeški napuh izlilo nezadovoljstvo. Osvoboditelj naj bi šel naprej kot ponižni pastir, samo s palico v roki, Bog pa bo naredil palico za simbol svoje moči. Ko je Mojzes nekega dne vodil svojo čredo blizu Horeba, Božje gore, je videl goreči grm. Veje, listje in deblo, vse je gorelo, pa ni zgorelo. Prišel je bliže, da bi si ogledal čudoviti prizor, ko je iz notranjosti gorečega grma zaslišal glas, ki ga je poklical po imenu. S trepetajočimi ustnami je odgovoril: "Tukaj sem." (2 Moj 3,4) Bil je posvarjen, naj se ne približuje nespoštljivo: "Sezuj obuvalo s svojih nog, kajti mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja. ... Jaz sem Bog/251/ tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov." (2 Moj 3,5.6) To je bil On, ki se je kot Angel zaveze razodel očetom v preteklih letih. "In Mojzes si zastre obraz, kajti boji se ozreti v Boga." (2 Moj 3,6)

Ponižnost in spoštljivost bi morali označevati vse, ki pridejo v Božjo navzočnost. V Jezusovem imenu lahko pridemo pred Boga z zaupanjem, ne smemo pa se mu približati s predrzno domišljavostjo, kakor da bi bil eden izmed nas. Obstajajo taki, ki se obračajo na velikega in vsemogočnega ter svetega Boga, ki prebiva v nepristopni svetlobi, kakor da bi se obrnili na sebi enakega ali celo nižjega. So taki, ki se v njegovi hiši vedejo tako, kakor si nikoli ne bi drznili v dvorani posvetnega vladarja. V mislih morajo imeti, da so pred očmi njega, ki ga častijo serafimi in pred komer si angeli zastirajo svoj obraz. Boga je treba zelo spoštovati. Vsi, ki se resnično zavedajo njegove navzočnosti, se bodo ponižno priklonili pred njim in vzkliknili kakor Jakob, ko je ugledal Božjo prikazen: "Kako častitljiv je ta kraj! Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata!" (1 Moj 28,17)

Ko je Mojzes v spoštljivem strahu čakal pred Bogom, je slišal besede: "Videl sem, videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in njihovo vpitje pred njihovimi priganjači sem slišal, kajti jaz poznam njegove bolečine. In stopil sem dol, da ga otmem iz rok Egipčanov in odpeljem iz one dežele v dobro in prostrano deželo, v deželo, v kateri teče mleko in med. Sedaj torej pojdi, da te pošljem k faraonu, in popelji moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta." (2 Moj 3,7.8.10)

Mojzesa je ukaz presenetil in prestrašil, zato se je umaknil, rekoč: "Kdo sem jaz, da naj grem k faraonu ter popeljem Izraelove sinove iz Egipta?" (2 Moj 3,11) Odgovor se je glasil: "Jaz bom s teboj, in to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko popelješ ljudstvo iz Egipta, boste služili Bogu na tejle gori." (2 Moj 3,12)

Mojzes je pomislil na težave, ki jih bo treba premagati, na nevednost, omejenost in nevero svojega ljudstva, na mnoge, ki so bili skoraj brez kakršnega koli spoznanja o Bogu. Rekel je: "Glej, ko pridem k Izraelovim sinovom in jim porečem:/252/ Bog vaših očetov me je poslal k vam, in mi oni reko: Katero je njegovo ime? Kaj naj jim povem?" (2 Moj 3,13) Odgovor je bil: "JAZ SEM, KI SEM. ... Tako boš rekel Izraelovim sinovom: JAZ SEM me je poslal k vam." (2 Moj 3,14)

Mojzesu je bilo zapovedano, naj najprej zbere Izraelove starešine, najplemenitejše in najpravičnejše med njimi, ki so dolgo žalovali zaradi svoje sužnosti, ter jim oznani sporočilo od Boga z obljubo o rešitvi. Potem je moral iti s starešinami pred kralja in mu reči:

"Gospod, Bog Hebrejcev, nam je prišel naproti. In sedaj dovoli, da gremo tri dni hoda v puščavo in darujemo Gospodu, svojemu Bogu." (2 Moj 3,18)

Mojzes je bil vnaprej opozorjen, da se bo faraon uprl pozivu, naj pusti Izraela oditi. Pogum Božjega služabnika pa ni smel upasti, ker naj bi Gospod iz tega naredil priložnost za razodetje svoje moči pred Egipčani in svojim ljudstvom. "In iztegnem svojo roko in udarim Egipt z vsemi svojimi čudovitimi deli, katera bom storil sredi njega; in potem vas izpusti." (2 Moj 3,20)

Dan je bil tudi ukaz glede priprave na potovanje. Gospod je izjavil: "In zgodi se, ko izidete, ne pojdete prazni: marveč vsaka žena bo izprosila od svoje sosede in domačinke srebrnih in zlatih dragotin ter oblačil." (2 Moj 3,21.22) Egipčani so se nepravično obogatili z delom Izraelcev. Ko se bodo kasneje odpravili na potovanje v svoj novi dom, je bilo prav, da zahtevajo nagrado za leta svojega garanja. Prosili naj bi za vredne in lahko prenosljive stvari, Bog pa bo poskrbel, da si bodo pridobili naklonjenost Egipčanov. Mogočni čudeži, ki se imajo zgoditi za njihovo rešitev, bodo prestrašili zatiralce, da bodo ustregli zahtevam sužnjev.

Mojzes je pred sabo videl težave....

                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Mojzes je pred sabo videl težave, ki so se zdele nepremostljive. Kakšen dokaz naj da svojemu ljudstvu, da ga je v resnici poslal Bog? Rekel je: "Glej, pa oni mi ne bodo verovali in ne bodo poslušali mojega glasu, ampak porečejo: Ni se ti prikazal Gospod." (2 Moj 4,1) Dan mu je bil dokaz, ki je ugajal njegovim čutom. Rečeno mu je bilo, naj vrže na tla svojo palico. Naredil je to "in postala je kača, in Mojzes zbeži pred njo". (2 Moj 4,3) Bilo mu je ukazano, naj jo zgrabi, in v njegovi roki se je spremenila v palico./253/ Nadalje je slišal, naj vtakne roko v nedrje. Ubogal je, in "ko jo iztegne, glej, njegova roka je gobava in bela kakor sneg". (2 Moj 4,6) Ko jo je po naročilu ponovno vtaknil v nedrje, je ob izvleki ugotovil, da je ponovno čista kakor druga. S temi znamenji je Gospod Mojzesu zagotovil, da bo njegovo ljudstvo s faraonom vred prepričano, da se je med njimi razodel nekdo Mogočnejši od egiptovskega kralja.

Božjega služabnika pa je še vedno mučila misel na čudno in čudovito delo, ki ga je čakalo. V svoji žalosti in strahu se je zdaj izgovarjal, da ni govornik: "Prosim, Gospod, jaz nisem zgovoren mož, niti nisem bil kdaj poprej, niti odkar si spregovoril s svojim hlapcem; kajti imam okorna usta in težek jezik." (2 Moj 4,10) Tako dolgo je bil stran od Egipčanov, da ni več tako dobro obvladal njihovega jezika kakor tedaj, ko je bil še med njimi.

Gospod mu je rekel: "Kdo je naredil usta človeku? In kdo stori koga nemega ali gluhega ali videčega ali slepega? Ali ne jaz, Gospod?" (2 Moj 4,11) K temu je bilo dodano še drugo zagotovilo: "In sedaj pojdi, in jaz bom pri tvojih ustih in te naučim, kaj naj govoriš." (2 Moj 4,12.) Mojzes pa je še naprej vztrajal, naj izbere primernejšo osebo. Ti izgovori so najprej prihajali iz ponižnosti in skromnosti. Ko pa je Gospod obljubil, da bo odstranil vse težave in mu dal končni uspeh, je nadaljnje umikanje in pritoževanje zaradi nesposobnosti kazalo nezaupanje v Boga. Vsebovalo je strah, da ga Bog ne more usposobiti za veliko delo, h kateremu ga je poklical, ali pa da je naredil napako, ko je izbral njega.

Mojzes je bil zdaj opozorjen na Arona, starejšega brata, ki je bil popolnoma sposoben govoriti egiptovski jezik, ker ga je uporabljal vsak dan. Bog mu je povedal, da mu prihaja Aron naproti. Naslednje Gospodove besede so bile brezpogojni ukaz:

"Ti pa govori k njemu in položi moje besede v njegova usta, in jaz bom pri tvojih ustih in pri njegovih ustih, in učil vaju bom, kaj naj storita. On naj govori ljudstvu namesto tebe; in zgodi se, da bo on tebi za usta in ti boš njemu kakor Bog. In v svojo roko vzemi to palico, ki boš z njo storil ona znamenja." (2 Moj 4,15-17) Nič več se ni mogel upirati, ker so bili odstranjeni vsi razlogi za izgovore./254/

Mojzes je dobil božanski ukaz, ko je bil brez zaupanja vase, nezgovoren in boječ. Premagal ga je občutek lastne nesposobnosti, da bi bil Božja usta Izraelu. Ko pa je enkrat sprejel delo, ga je opravljal z vsem srcem in popolnoma zaupal v Gospoda. Velikost njegovega poslanstva je zahtevala njegove najboljše umske moči. Bog je blagoslovil njegovo pripravljenost poslušati, in Mojzes je postal zgovoren, poln upanja, zbran in dobro usposobljen za največje delo, ki je bilo kdaj dano človeku. To je primer, kaj naredi Bog, da okrepi značaj tistih, ki mu popolnoma zaupajo in se neomejeno podredijo njegovim ukazom.

Če človek sprejme odgovornosti, ki mu jih naloži Bog, bo pridobil moč in zmogljivost ter jih bo izvrševal pravilno z vsem srcem. Naj bo človekov položaj še tako skromen ali njegova sposobnost še tako omejena, bo ob zaupanju v božansko moč pridobil resnično velikost in bo želel svoje delo opraviti zvesto. Če bi se Mojzes zanesel na lastno moč in modrost ter nestrpno sprejel veliko nalogo, bi pokazal popolno nesposobnost za tako delo. Dejstvo, da človek občuti svojo šibkost, vsaj nekoliko dokazuje, da se zaveda velikosti dela, ki mu je zaupano, in takemu bo Bog Svetovalec in njegova moč.

Mojzes se je vrnil k svojemu tastu in izrazil svojo željo, da bi obiskal rojake v Egiptu. Dobil je Jetrovo privoljenje in blagoslov: "Pojdi v miru!" (2 Moj 4,18) Mojzes se je odpravil na pot z ženo in otroki. Ni si drznil oznaniti namena svojega poslanstva, drugače jim mogoče ne bi bilo dovoljeno, da bi se mu pridružili. Preden so dospeli v Egipt, pa je sam pomislil, da bi bilo varneje zanje, če jih pošlje nazaj domov v Madian.

Strah pred faraonom in Egipčani, katerih jezo je zanetil proti sebi pred štiridesetimi leti, Mojzesu še vedno ni dopuščal, da bi se vrnil v Egipt. Ko pa se je odločil ubogati božanski ukaz, mu je Gospod razodel, da so njegovi sovražniki mrtvi.

Na poti iz Madiana je Mojzesa doletelo vznemirljivo in strašno Gospodovo nezadovoljstvo. Na grozen način se mu je prikazal angel, kakor da ga bo takoj uničil. Nobeno pojasnilo mu ni bilo dano, vendar se je Mojzes spomnil, da ni upošteval ene od Božjih zahtev. Vdal se je/255/ prepričevanju svoje žene in ni opravil obreda obreze na najmlajšem sinu. Ni izpolnil pogoja, po katerem bodo njegovi otroci upravičeni do blagoslovov Božje zaveze z Izraelom. Pri ljudstvu bi se utegnila zmanjšati moč božanskih navodil, če bi jih zanemarjal njihov izbrani voditelj. Zifora je obred opravila sama, ker se je zbala, da bo njen mož usmrčen. Potem je angel dovolil Mojzesu nadaljevati potovanje. V svojem poslanstvu pred faraonom bo Mojzes izpostavljen veliki nevarnosti. Njegovo življenje bo ohranjeno samo z zaščito svetih angelov. Ampak dokler zanemarja znane dolžnosti, ne bo zaščiten, ker ga Božji angeli ne bodo zavarovali.

V času stiske tik pred Kristusovim prihodom bodo pravični ohranjeni s posegom nebeških angelov. Toda za prestopnika Božjega zakona ne bo varnosti. Angeli ne morejo zaščititi takih, ki prezirajo eno samo božansko navodilo.

                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

23. poglavje: Egiptovske šibe

Temeljno besedilo 2 Moj 5 do 10

Aron se je po nasvetu angelov odpravil naproti svojemu bratu, od katerega je bil tako dolgo ločen. Srečala sta se v samotni puščavi blizu Horeba. Tukaj sta se pogovarjala; in Mojzes je povedal Aronu "vse Gospodove besede, s katerimi ga je poslal, in vsa znamenja, ki mu jih je ukazal". (2 Moj 4,28) Skupaj sta odpotovala v Egipt in po prihodu v Gosensko deželo zbrala izraelske starešine. Aron jim je ponovil vse Božje ravnanje z Mojzesom, in potem so bila ljudstvu pokazana tudi znamenja, ki mu jih je dal Bog. "In ljudstvo je verovalo. In ko so slišali, da je Gospod obiskal Izraelove sinove in da se je ozrl na njihovo bedo, so se priklonili in molili Gospoda." (2 Moj 4,31)

Mojzesu je bilo naročeno tudi, da odnese sporočilo kralju. Brata sta stopila na faraonov dvor kot poslanca Kralja kraljev in spregovorila v njegovem imenu: "Tako pravi Gospod, Izraelov Bog: Pusti moje ljudstvo, da mi obhajajo praznik v puščavi." (2 Moj 5,1)

Vladar je zahteval odgovor: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom izpustil." (2 Moj 5,2)

Njun odgovor se je glasil: "Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Pusti nas, prosimo, da gremo tri dni hoda v puščavo in darujemo Gospodu, svojemu Bogu, da nas ne kaznuje s kugo ali z mečem." (2 Moj 5,3)

Novice o njiju in o zanimanju, ki ga vzbujata med ljudstvom, so že dosegle kralja. Njegova jeza se je razvnela. Rekel je: "Zakaj hočeta, Mojzes in Aron, oprostiti ljudstvo njegovega dela? Pojdita le k svoji raboti." (2 Moj 5,4) Kraljestvo je že čutilo izgubo zaradi vmešavanja teh tujcev. Ob misli na to je dodal: "Glejta, preveč je že ljudstva/257/ v deželi, in vidva mu hočeta dati še počitek od njegove rabote!" (2 Moj 5,5)

V sužnosti so Izraelci nekoliko izgubili znanje o Božjem zakonu in niso izpolnjevali njegovih predpisov. Zelo veliko je bilo nespoštovanje sobote, izsiljevanje priganjačev pa je njeno praznovanje naredilo na videz nemogoče. Mojzes pa je pojasnil svojemu ljudstvu, da je poslušnost Bogu prvi pogoj za rešitev. Zatiralci pa so opazili trud, ki so ga vložili, da bi obnovili praznovanje sobote.(a)

Kralj se je zelo vznemiril, saj je pričakoval, da se nameravajo Izraelci upreti njegovi službi. Nezadovoljstvo je bilo nesmiselno, saj jim ni ostalo nič časa za nevarno kovanje načrtov. Takoj je sprejel ukrepe, da bi zategnil njihove spone in uničil njihovega svobodnega duha. Še isti dan je izdal ukaze, ki so naredili delo še bolj kruto in zatiralsko. Najbolj uporabljan gradbeni material te dežele so bile na soncu posušene opeke. Iz njih so bili narejeni zidovi najimenitnejših zgradb, ki so jih potem obdali s kamni. Izdelava opeke je zahtevala veliko množico sužnjev. Narezano slamo so mešali z glino, da jo je držala skupaj; zato so za delo potrebovali velike količine slame. Kralj pa je zdaj ukazal, naj sužnjev več ne oskrbujejo s slamo, temveč jo morajo delavci poiskati sami, hkrati pa ne sme upasti število izdelane opeke.

Ta zahteva je med Izraelci povsod po deželi povzročila veliko gorje. Egiptovski priganjači so določili hebrejske nadzornike za nadzorovanje dela, ti pa so bili odgovorni, da so pod njihovim nadzorom opravili delo. Ko je začela veljati kraljeva zahteva, so se po deželi razkropili ljudje, da bi zbirali strn namesto slame. Vendar je bilo nemogoče dosegati običajno količino dela. Zaradi tega neizpolnjevanja so bili hebrejski nadzorniki kruto pretepeni.

Ti nadzorniki so menili, da prihaja to zatiranje od samih priganjačev, ne pa od kralja. Zato so s pritožbami odšli k njemu. Faraon se je njihovim pritožbam posmehoval: "Nič ne delate, nič ne delate! Zato govorite: Pojdimo darovat Gospodu." (2 Moj 5,17) Ukazal jim je, da se vrnejo na delo, in povedal, da se jim ne bo olajšalo njihovo breme. Ob vrnitvi so srečali Mojzesa in Arona in jima zavpili: "Gospod poglej na vaju in naj sodi, ker sta naš duh smrdljiv storila pred faraonom in pred njegovimi služabniki, da bi dala meč v njihove roke, da nas pomore." (2 Moj 5,21)/258/

Ko je Mojzes slišal te očitke, je bil zelo žalosten. Trpljenje ljudstva je še naraslo. V vsej deželi je bilo slišati obupen jok mladih in starih, vsi pa so se združili in ga obtožili za grozovito spremembo njihovega stanja. V svoji duševni zagrenjenosti je stopil pred Boga in vpil: "Gospod, zakaj ravnaš tako hudo s tem ljudstvom? Zakaj si me vendar poslal? Kajti odkar sem šel k faraonu, da bi govoril v tvojem imenu, ravna še huje s tem ljudstvom, in ti nisi nikakor rešil svojega ljudstva." (2 Moj 5,22.23) Odgovor se je glasil: "Sedaj boš videl, kaj storim faraonu: kajti z mogočno roko storim, da jih odpošlje, in z mogočno roko, da jih izžene iz svoje dežele." (2 Moj 6,1) Spet je bil usmerjen na zavezo, ki jo je Bog sklenil z očeti, in zagotovljeno mu je bilo, da bo izpolnjena.

V času suženjstva v Egiptu ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...V času suženjstva v Egiptu so bili med Izraelci taki, ki so ostali zvesti češčenju Jahveja. Te je globoko prizadelo, ko so videli svoje otroke, da so priča poganskim ogabnostim in se celo klanjajo lažnim bogovom. V svoji žalosti so vpili h Gospodu za rešitev iz egiptovskega jarma, da bi bili prosti pred kvarnim vplivom malikovalstva. Svoje vere niso skrivali, temveč so Egipčanom dali vedeti, da častijo Stvarnika nebes in zemlje, edinega resničnega in živega Boga. Naštevali so dokaze njegovega obstoja in moči od stvarjenja do Jakobovih dni. Tako so Egipčani imeli priložnost seznaniti se s hebrejsko vero, vendar so zavrnili pouk svojih sužnjev. Častilce Boga so celo poskušali zavesti z obljubami o nagradah, ko pa jim to ni uspelo, pa z grožnjami in krutostmi.

Izraelski starešine so si prizadevali podkrepiti ugašajočo vero svojih bratov tako, da so jim ponavljali obljube, dane njihovim očetom, in Jožefove preroške besede, ki jih je izgovoril pred smrtjo in so napovedale osvoboditev iz Egipta. Nekateri so prisluhnili in verovali. Drugi pa so glede na okoliščine, v katerih so bili, izgubili upanje. Ko so Egipčani zvedeli, kaj se govori med njihovimi sužnji, so se posmehovali njihovemu pričakovanju in posmehljivo zanikali moč njihovega Boga. Kazali so na njihovo stanje kot ljudstvo sužnjev in porogljivo govorili: "Če je vaš Bog pravičen in milostljiv ter ima moč nad egiptovskimi bogovi, zakaj ne osvobodi svojega ljudstva?" S tem so opozorili na lastno stanje. Častili so božanstva,/259/ za katera so Izraelci trdili, da so lažni bogovi, pa vendar so bili bogat in mogočen narod. Izjavili so, da so jih njihovi bogovi blagoslovili z blaginjo ter jim dali Izraelce za sužnje. Zato so se ponašali s svojo močjo, da lahko zatirajo in uničujejo Jahvejeve častilce. Sam faraon se je bahal, da jih hebrejski Bog ne more rešiti iz njegove roke.

Take besede so uničile upe mnogih Izraelcev. Zadeva se jim je zdela taka, kakor so jo predstavili Egipčani. Res je bilo, da so sužnji in da morajo prenesti vse, kar jim naložijo njihovi kruti priganjači. Njihove otroke so lovili in ubijali, in celo lastno življenje jim je bilo v breme. Kljub temu so slavili Boga nebes. Če je Jahve resnično nad vsemi bogovi, jih prav gotovo ne bo pustil takole sužnjevati malikovalcem. Tisti, ki so bili zvesti Bogu, so razumeli, da je zaradi Izraelovega odpada od Boga - zaradi nagnjenja k porokam s poganskimi ljudstvi, ki so vodile v malikovalstvo - Gospod dovolil, da so postali sužnji. Zaupno so svojim bratom zagotovili, da bo kmalu strl jarem njihovih zatiralcev.

Hebrejci so pričakovali, da bodo pridobili svobodo brez kakega posebnega preizkusa svoje vere ali pravega trpljenja ali garanja. Vendar še niso bili pripravljeni na osvoboditev. Imeli so malo vere v Boga in niso bili pripravljeni potrpežljivo zdržati svojih stisk, dokler se Bogu ne bo zdelo, da so pripravljeni, da bi delal zanje. Mnogi so bili pripravljeni raje ostati v suženjstvu, kakor pa se srečati s težavami, ki bodo spremljale odhod iz tuje dežele. Navade nekaterih so postale tako podobne egipčanskim, da bi raje bivali v Egiptu. Zato jih Gospod ni osvobodil o prvem razodetju svoje moči pred faraonom. Vodil je dogodke, da so popolneje razvili tiranskega duha egiptovskega kralja in se je tudi sam razodel ljudstvu. Ko bodo videli njegovo pravičnost, njegovo moč in ljubezen, bodo hoteli zapustiti Egipt in se izročiti njegovi službi. Mojzesova naloga bi bila mnogo lažja, če ne bi toliko Izraelcev postalo tako pokvarjenih, da niso hoteli zapustiti Egipta.

Gospod je ukazal Mojzesu, naj gre ponovno k ljudstvu in jim ponovi obljubo o osvoboditvi s svežim zagotovilom o božanski naklonjenosti. Šel je, kakor mu je bilo ukazano, vendar niso hoteli poslušati. Sveto pismo pravi: "A oni ga zaradi bridkosti duha in zaradi trde sužnosti niso poslušali." (2 Moj 6,9) Mojzes je ponovno prejel božansko sporočilo:/260/ "Pojdi noter, govori faraonu, egiptovskemu kralju, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele." (2 Moj 6,11) V malodušju je odvrnil: "Glej, Izraelovi sinovi me niso poslušali, kako me bo pač poslušal faraon, ker sem okornega jezika?" (2 Moj 6,12) Rečeno mu je bilo, naj s seboj povede Arona in stopi pred faraona ter ponovno zahteva, "da bi Izraelovi sinovi šli iz Egiptovske dežele". (2 Moj 6,13)

Obveščen je bil, da vladar ne bo popustil, dokler Bog ne bo obiskal Egipta s sodbami ter izpeljal Izraela z vidnim razodetjem svoje moči. Mojzes bo pred vsako šibo opisal njeno naravo in učinek, da bi se kralj lahko rešil pred njo, če bi si tako izbral. Vsaki zavrnjeni kazni bo sledila še strožja, dokler se ne bo njegovo ošabno srce ponižalo ter bo priznal Stvarnika nebes in zemlje za resničnega in živega Boga. Gospod bo dal Egipčanom priložnost videti, kako ničeva je modrost njihovih mogočnih mož, kako jalova moč njihovih bogov, ko nasprotujejo Jahvejevim ukazom. Egiptovsko ljudstvo bo kaznoval zaradi njihovega malikovalstva in utišal bo njihovo bahanje o blagoslovih, ki naj bi jih prejeli od brezčutnih božanstev. Bog bo poveličal svoje ime, da bodo druga ljudstva lahko slišala o njegovi moči in trepetala ob njegovih mogočnih dejanjih. To pa bo vodilo ljudi, da bi se odvrnili od malikovalstva in ga neomadeževano častili.

Aron in Mojzes sta ponovno stopila v gosposke dvorane egiptovskega kralja. Tam sta, obdana z visokimi stebri in bleščečimi okraski, z dragocenimi slikami in izrezljanimi podobami poganskih bogov, pred vladarjem najmogočnejšega kraljestva, ki je takrat obstajalo, stala dva predstavnika zasužnjenega rodu, da bi ponovila Božji ukaz za Izraelovo osvoboditev. Kralj je zahteval čudež kot dokaz njunega božanskega pooblastila. Mojzesu in Aronu je bilo rečeno, kako naj ravna ob takem ukazu. Aron je vzel palico in jo vrgel pred faraona. Spremenila se je v kačo. Vladar je poslal po svoje "modrijane in čarodeje. ... Vsak je vrgel svojo palico na tla, in postale so velike kače; a Aronova palica je požrla njihove palice." (2 Moj 7, 11.12) Kralj je še odločneje kakor prej objavil, da so njegovi čarodeji po moči enaki Mojzesu in Aronu, Gospodova služabnika je imenoval za sleparja ter se počutil varen pri zavračanju njunih zahtev. Pa čeprav je preziral njuno sporočilo, mu je božanska moč preprečevala, da bi jima storil kaj žalega./263/

Čudeže, ki so bili pokazani....

           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Čudeže, ki so bili pokazani pred faraonom, je naredila Božja roka, ne pa kakšen človeški vpliv ali moč, ki bi jo imela Mojzes in Aron. Tisti znaki in čudeži so bili namenjeni, da prepričajo faraona, da je veliki JAZ SEM poslal Mojzesa in da je kralj dolžan izpustiti Izraela, da bi lahko služili živemu Bogu. Čarodeji so prav tako pokazali čudeže in znamenja, toda tega niso naredili s svojo spretnostjo, temveč z močjo njihovega boga, Satana, ki jim je pomagal pri posnemanju Jahvejevega dela.

V resnici niso čarodeji dosegli, da so se njihove palice spremenile v kače, temveč so bili zmožni ustvariti ta pojav s čarodejstvom in pomočjo velikega zapeljivca. Satan ni zmožen spremeniti palic v žive kače. Čeprav ima knez zla vso modrost in moč padlega angela, nima moči ustvarjati ali dati življenje. To je prednost samega Boga. Toda Satan je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, priredil je ponaredek. V človeških očeh so se palice spremenile v kače. Tako so verjeli faraon in njegov dvor. V njihovem videzu ni bilo nič, zaradi česar bi se razlikovale od Mojzesove kače. Čeprav je Gospod povzročil, da je resnična kača požrla neprave kače, faraon tega ni imel za delo Božje moči, ampak za sad neke vrste boljše čarovnije od te, ki so jo izpeljali njegovi služabniki.

Faraon je hotel opravičiti svoje kljubovalno zavračanje božanskega ukaza, zato je iskal izgovor za neupoštevanje čudežev, ki jih je Bog naredil po Mojzesu. Satan mu je dal prav to, kar je iskal. Z delom, ki ga je opravil po čarodejih, je povzročil, da se je Egipčanom zdelo, kakor da sta Mojzes in Aron samo čarovnika in čarodeja ter da sporočilo, ki ga prinašata, ne zasluži spoštovanja, kakor da prihaja od višjega bitja. Tako je Satanov ponaredek dosegel namen, opogumljal je namreč Egipčane k upiranju in povzročil, da je faraon zakrknil srce pred prepričanjem. Satan je prav tako upal, da bo omajal Mojzesovo in Aronovo vero o božanskem viru njunega poslanstva, po čemer bi lahko prevladala njegova orodja. Ni mu bilo prav, da bi bili Izraelovi otroci osvobojeni suženjstva in služili živemu Bogu.

Knez zla je imel še globlji cilj z razodevanjem svojih čudežev po čarodejih. Dobro je vedel, da je Mojzes z uničenjem jarma Izraelovih otrok predstavljal Kristusa, ki je imel uničiti vladavino greha nad/264/ človeško družino. Vedel je, da bo Kristus, ko se bo pojavil, naredil mogočne čudeže kot dokaz svetu, da je poslan od Boga. Satan je trepetal pred njegovo močjo. Ko je poskušal ponarediti Božje delo, ki je bilo opravljeno po Mojzesu, je upal, da ne bo samo preprečil osvoboditve Izraela, temveč tudi razširil vpliv, ki bo skozi prihodnje veke spodkopaval vero v Kristusove čudeže. Satan se neprestano trudi ponarediti Kristusovo delo ter vzpostaviti svojo oblast. Ljudi napelje, da si lastijo Kristusove čudeže tako, da jim jih prikaže kot sad človeške spretnosti in moči. V mnogih srcih tako uniči vero v Kristusa kot Božjega Sina in jih napelje, da zavrnejo ljubeznive darove milosti po načrtu odrešitve.

Mojzesu in Aronu je bilo ukazano, naj gresta naslednje jutro na rečni breg, kamor je po navadi zahajal kralj. Nilova polnost je bila vir hrane in blaginje vsemu Egiptu. Zato so reko častili kot boga, vladar pa ji je vsak dan prihajal izkazovat svojo privrženost. Tukaj sta mu brata ponovno ponovila svoje sporočilo, potem pa sta iztegnila palico in udarila vodo. Sveta reka je postala krvava, ribe so pomrle in reka se je usmradila. Tudi voda v hišah in zaloga v zbiralnikih se je spremenila v kri. "A egiptovski pismouki so naredili enako s svojim čarovništvom. ... In obrnil se je faraon in odšel na svoj dom, in niti to mu ni seglo do srca." (2 Moj 7,22.23) Sedem dni se je šiba nadaljevala, toda ni imela učinka.

Ponovno sta iztegnila palico nad rekami, in iz njih so izšle žabe in se razširile po deželi. Posedle so hiše, si prilastile spalnice in celo pečice in nečke. Egipčani so imeli žabe za svete, zato jih niso hoteli uničevati; toda sluzave golazni niso mogli več prenašati. Mrgolele so celo v faraonovi palači. Kralj je postal nepotrpežljiv in ukazal, naj jih odstranijo. Čarodeji so na videz ustvarili žabe, niso jih pa mogli odstraniti. Ko je faraon to videl, se je nekoliko ponižal. Poslal je po Mojzesa in Arona in rekel: "Prosite Gospoda, da odpravi žabe od mene in mojega ljudstva, in odpustil bom ljudstvo, da daruje Gospodu." (2 Moj 8,8) Ko sta kralja spomnila na prejšnje bahanje, sta mu rekla, naj določi čas, ko naj molita za odstranitev šibe. Dogovoril se je za naslednji dan in skrivaj upal, da bodo v tem času žabe izginile same od sebe ter/265/ mu tako prihranile grenko ponižanje podreditve Izraelovemu Bogu. Šiba pa se je nadaljevala do dogovorjenega časa, ko so po vsem Egiptu žabe poginile, njihova razpadajoča telesa, ki so ostala, pa so onesnažila zrak.

Gospod bi lahko storil, da bi se v trenutku spremenile v prah, toda tega ni storil, saj bi potem kralj in ljudstvo razglasili tudi to za sad čarovnije ali čaranja, kakor da je delo čarovnikov. Žabe so poginile in so jih zbrali na kupe. Tako so imeli kralj in Egipt dokaz, za katerega njihova ničeva filozofija ni mogla trditi, da je delo čarovnije, ampak je sodba Boga iz nebes.

"Ko pa je videl faraon, da je prišla olajšava, je zakrknil svoje srce." (2 Moj 8,15) Na Božji ukaz je Aron iztegnil svojo roko, in zemeljski prah se je spremenil v komarje po vsej Egiptovski deželi. Faraon je pozval čarodeje, naj storijo enako, vendar tega niso mogli narediti. Tako se je Božje delo izkazalo za vzvišeno nad Satanovim. Sami čarodeji so priznali: "Božji prst je to!" (2 Moj 8,19) Kralja pa to še vedno ni ganilo.

Vabilo in opozorilo sta bila neučinkovita, in prizadela jih je druga kazen. Čas njenega nastopa je bil napovedan, da nihče ne bi mogel reči, da je prišla iznenada. Muhe so napolnile hiše in rojile po tleh, da "so pokvarile deželo". (2 Moj 8,24) Te muhe so bile velike in strupene, njihov pik je bil izjemno boleč za človeka in žival. Kakor je bilo napovedano, muhe niso prizadele Gosenske dežele.

Zdaj je faraon ponudil Izraelcem dovoljenj...
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Zdaj je faraon ponudil Izraelcem dovoljenje, da darujejo v Egiptu, oni pa niso hoteli sprejeti takih pogojev. Mojzes je rekel: "Ni spodobno, da tako storimo: zakaj gnusobo Egipčanov bi darovali Gospodu, svojemu Bogu; če pa darujemo gnusobo Egipčanov pred njihovimi očmi, ali nas ne bodo kamnali?" (2 Moj 8,26) Živali, katere bi morali darovati Hebrejci, so bile Egipčanom svete, in te živali so uživale tak ugled, da je bilo njihovo klanje, celo po nesreči, hudodelstvo, ki so ga kaznovali s smrtjo. Hebrejcem bi bilo nemogoče opraviti bogoslužje v Egiptu, ne da bi užalili svojih gospodarjev. Mojzes je ponovno predlagal, da bi šli tri dni hoda v puščavo. Vladar se je strinjal in rotil Božja služabnika, naj prosita, da bo šiba umaknjena. Obljubila sta, da bosta to naredila, posvarila pa sta ga, naj ju/266/ ne prevara. Šiba je bila ustavljena, kraljevo srce pa je otrdelo zaradi vztrajnega upiranja in še naprej ni hotel popustiti.

Nastopil je še strašnejši udarec - kuga nad vso egiptovsko govedjo, ki se je pasla po pašnikih. Svete in delovne živali - krave, biki in ovce, konji in kamele in osli - so bile pokončane. Jasno pa je bilo izjavljeno, da bodo hebrejske živali izvzete. Faraon se je prepričal o resničnosti te Mojzesove izjave, ko je poslal sle na izraelske domove. "Niti ena glava ni poginila Izraelovim sinovom." (2 Moj 9,7) Kralj pa je bil še vedno trdovraten.

Mojzesu je bilo potem ukazano, naj vzame pepel iz peči in "naj ga iztrese proti nebu pred faraonovimi očmi". (2 Moj 9,8) To dejanje je bilo zelo pomembno. Štiristo let prej je Bog pokazal Abrahamu prihodnje zatiranje njegovega ljudstva s prispodobo kadeče se peči in goreče plamenice. Tedaj je izjavil, da bo s sodbo obiskal njihove zatiralce in izpeljal ujetnike z velikim imetjem. Izrael je v Egiptu dolgo propadal v peči trpljenja. To Mojzesovo dejanje jim je pomenilo zagotovilo, da je prišel čas njihove osvoboditve.

Ko je bil pepel posipan proti nebu, je drobne delce odpihalo čez vso Egiptovsko deželo, in kamor koli so padli, so povzročili "ugnidje, ki se je v osepnicah izrinilo po ljudeh in govedi". (2 Moj 9,10) Duhovniki in čarodeji so prej podpirali faraona v njegovi trdoglavosti, zdaj pa jih je doletela sodba, ki je prizadela tudi nje. Prizadela jih je ogabna in boleča bolezen, njihova bahaška moč pa jih je naredila neznatne, saj se niso bili več zmožni kosati z Izraelovim Bogom. Vse ljudstvo je bilo primorano videti neumnost zaupanja v čarodeje, ki niso bili sposobni zaščititi niti samih sebe.

Faraonovo srce pa je še močneje zakrknilo. Zdaj mu je Gospod poslal sporočilo, rekoč: "To pot pošljem vse svoje šibe nad tvoje srce in nad tvoje služabnike in nad tvoje ljudstvo, zato da spoznaš, da nikogar ni meni enakega na vsej zemlji. Ali zaradi tega sem te ohranil, da ti pokažem svojo moč." (2 Moj 9,14.16) Ne da bi ga Bog poklical v obstoj v ta namen, temveč je njegova previdnost vodila dogodke tako, da je prišel na prestol prav v času, ki je bil določen za Izraelovo osvoboditev. Kljub temu da je ta naduti tiran s svojimi/267/ hudodelstvi zapravil Božjo milost, mu je bilo življenje ohranjeno, po njegovi trdoglavosti pa je Gospod lahko razodel svoje čudeže v Egiptovski deželi. Božja previdnost ureja dogodke. Na prestol bi lahko postavil milostnejšega kralja, ki si ne bi drznil nasprotovati mogočnim razodetjem božanske moči. Toda v tem primeru Gospodov namen ne bi bil dosežen. Njegovemu ljudstvu je bilo dovoljeno izkusiti ostro egipčansko krutost, da bi jim bilo jasno glede ponižujočega vpliva malikovalstva. Gospod je v ravnanju s faraonom razodel svoje sovraštvo do malikovalstva in odločnost, da kaznuje krutost in zatiranje.

Bog je glede faraona rekel: "Jaz pa otrdim njegovo srce, da ne bo hotel odpustiti ljudstva." (2 Moj 4,21) Nobena nadnaravna moč ni vplivala na zakrknjenje kraljevega srca. Bog je dal faraonu najočitnejši dokaz o božanski moči, vladar pa je trmasto zavračal luč. Vsako razodetje neskončne moči, ki ga je zavrnil, ga je še odločneje pehalo v upor. Seme upora, ki ga je posejal, ko je zavrnil prvi čudež, je obrodilo žetev. Ko je nadaljeval hojo po svoji poti in se pomikal od ene stopnje trme do druge, je njegovo srce še bolj zakrknilo, dokler ni bil prisiljen pogledati na hladne, mrtve obraze prvorojencev.

Bog govori ljudem po svojih služabnikih, daje opomine in svarila ter graja greh. Vsakemu da priložnost popraviti svoje napake, preden se ustalijo v značaju. Če pa se kdo noče poboljšati, se božanska moč ne vmešava, da bi delala proti poganjanju k njegovim dejanjem. Takšnemu se zdi vedno laže ponavljati isto stvar. Zapira srce pred vplivom Svetega Duha. Nadaljnje zavračanje luči ga spravi v položaj, kjer še toliko močnejši vplivi ne bodo učinkoviti, da bi naredili trajen vtis.

Ta, ki se je enkrat vdal skušnjavi, se bo drugič vdal brez obotavljanja. Vsako ponavljanje greha zmanjšuje moč odpora, zaslepljuje njegove oči in duši prepričanje. Vsako seme popuščanja, ki je bilo posejano, bo obrodilo sad. Bog ne dela čudežev, da bi preprečil žetev. "Kajti kar človek seje, to bo tudi žel." (Gal 6,7) Ta, ki razodeva neverno predrznost, neobčutljivo brezbrižnost do božanske resnice, žanje/268/ to, kar je sam posejal. Tako prihajajo množice z mirno ravnodušnostjo poslušat resnice, ki so nekoč vznemirile njihovo dušo. Posejali so zanemarjanje in odpor do resnice, in taka je tudi žetev, ki jo žanjejo.

Tisti, ki mirijo slabo vest z mislijo, da lahko spremenijo smer zla, kadar hočejo, da se lahko šalijo z vabili milosti, ki bo nanje ponovno in ponovno vplivala, hodijo po tej poti v svojo nevarnost. Mislijo, da bodo lahko v trenutku skrajne sile, ko jih obdaja nevarnost, menjali voditelje, potem ko so se popolnoma podvrgli vplivu velikega upornika. Vendar tega ni lahko storiti. Izkušnja, vzgoja, način življenja grešnega popuščanja so tako temeljito izoblikovali značaj, da ne morejo prejeti Jezusove podobe. Če njihove poti ne bi osvetljevala svetloba, bi bilo drugače. Milost bi lahko posredovala in jim dala priložnost sprejeti njene predloge, toda potem ko so dolgo zavračali luč in jo prezirali, bo končno umaknjena.

Naslednja šiba, ki je grozila faraonu.....

             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Naslednja šiba, ki je grozila faraonu, je bila šiba toče, pred njo pa je bilo podano svarilo: "Zdaj pa pošlji in spravi v zavetje svojo živino in kar koli imaš na polju; zakaj vsak človek in vsaka žival, ki bo na polju in se ne shrani v hiši, pogine, ko se usuje toča." (2 Moj 9,19) V Egiptu sta bila dež in toča neobičajna in še nikoli niso doživeli take nevihte, kakršna je bila zdaj napovedana. Poročilo se je hitro razširilo in vsi, ki so verovali Gospodovi besedi, so zbrali svoje govedo, preziralci opozorila pa so ga pustili na pašnikih. Tako se je sredi sodbe razodela Božja milost, ljudje so bili preizkušeni in pokazalo se je, koliko jih je razodevanje njegove moči pripeljalo do tega, da se bojijo Boga.

Nevihta je prišla, kakor je bilo napovedano. Med grmenjem in točo je ogenj "švigal na zemljo, in Gospod je dežil točo na Egiptovsko deželo. In padala je toča in ogenj je neprestano švigal med točo, zelo hudo, kakršne ni bilo v vsej Egiptovski deželi. ... Kar koli je bilo na polju, od človeka do živine, in vso zelenjavo na polju je potolkla toča in polomila sleherno drevo na polju." (2 Moj 9,23-25) Poguba in opustošenje sta zaznamovala pot uničujočega angela. Samo Gosenski deželi je bilo prizaneseno. Egipčanom je bilo prikazano, da je zemlja pod nadzorom živega Boga, da prvine ubogajo njegov glas in je edina varnost v poslušnosti njemu./269/

Ves Egipt je trepetal pred strašnim izlitjem božanske sodbe. Faraon je hitro poslal po brata in vpil: "Pregrešil sem se tokrat. Gospod je pravičen, jaz pa in moje ljudstvo smo krivičniki. Prosite Gospoda, in dovolj bodi Božjega groma in toče, in izpustim vas, in ne ostanete več tukaj." (2 Moj 9,27.28) Odgovor se je glasil: "Ko pridem iz mesta, razprostrem svoje roke proti Gospodu: grmenje poneha in toče ne bo več, zato da spoznaš, da je zemlja Gospodova. Vem pa, da se ti in tvoji služabniki še ne bojite Gospoda Boga." (2 Moj 9,29.30)

Mojzes je vedel, da spor še ni končan. Faraonovo priznanje in obljube niso bile sad kakšne korenite spremembe v njegovem umu ali srcu, temveč so izvirale iz njegovega strahu in tesnobe. Mojzes pa je obljubil, da bo ugodil njegovi zahtevi, saj mu ne bo dal priložnosti za nadaljnjo trmo. Prerok je odšel in ga ni skrbelo vihranje nevihte. Faraon in njegove čete so bili priče Jahvejevi moči, da ohrani svojega poslanca. Ko je prišel iz mesta, Mojzes "razprostre roke proti Gospodu, in nehalo je grmeti, tudi dež ni več lil na zemljo". (2 Moj 9,33) Toda kralj si še ni dokončno opomogel od strahu, njegovo srce pa se je že vrnilo k svoji pokvarjenosti.

Gospod je rekel Mojzesu: "Idi k faraonu; kajti zakrknil sem njegovo srce in srce njegovih hlapcev zato, da bi napravil ta svoja znamenja med njimi, in zato, da bi ti pripovedoval ušesom svojih sinov in sinov svojih otrok, kar sem izvršil v Egiptu, in o mojih znamenjih, ki sem jih naredil med njimi, da boste spoznali, da sem jaz Gospod." (2 Moj 10,1.2) Gospod je razodeval svojo moč, da bi utrdil Izraelovo vero vanj kot edinega resničnega in živega Boga. Dal je nezmotljiv dokaz o razliki, ki jo je naredil med njimi in Egipčani. Hotel je, da vsa ljudstva vedo, da so Hebrejci, ki jih prezirajo in zatirajo, pod zaščito nebeškega Boga.

Mojzes je opozoril vladarja, da bo zaradi njegovega nadaljevanja svojeglavosti poslana šiba kobilic, ki bodo pokrile površje zemlje in požrle vsako zeleno bilko, ki je še ostala, napolnile bodo hiše in tudi sam dvor. Toliko bo te nadloge, je dodal, "kolikor jih niso videli tvoji očetje in dedje, odkar so na zemlji do današnjega dne". (2 Moj 10,6)/270/

Faraonovi svetovalci so bili osupli. Ljudstvo je utrpelo veliko izgubo s poginom govedi. Toča je ubila mnogo ljudi. Gozdovi so bili potolčeni in pridelek uničen. Hitro so izgubljali vse, kar so pridobili z delom Hebrejcev. Vsej deželi je grozila lakota. Knezi in dvorjani so pritiskali na kralja in jezno zahtevali: "Doklej nam bo ta mož za zanko? Odpusti tiste ljudi, da služijo Gospodu, svojemu Bogu! Ali mar še ne veš, da je Egipt pri koncu?" (2 Moj 10,7)

Spet so poklicali Mojzesa in Arona, in vladar jima je rekel: "Pojdite, služite Gospodu, svojemu Bogu! Kateri pa so tisti, ki naj gredo?" (2 Moj 10,8)

Odgovor se je glasil: "S svojo mladino in s svojimi starci pojdemo; s svojimi sinovi in hčerami, s svojo drobnico in govedjo odidemo; ker imamo Gospodov praznik." (2 Moj 10,9)

Kralj se je razbesnel. Zavpil je: "Bodi tako Gospod z vami, kakor jaz odpuščam vas in vaše otročiče! Glejte, da imate v mislih kaj hudega! Ne tako! Pojdite le vi možje, in služite Gospodu; zakaj to je, kar ste želeli. In izgnali so ju izpred faraonovega obličja." (2 Moj 10,10.11) Faraon si je prizadeval Izraelce uničiti z napornim delom, zdaj pa se je pretvarjal, kakor da ga zanima njihov blagor in kakor da ga skrbijo njihovi otročiči. Njegov pravi cilj je bil obdržati ženske in otroke za jamstvo, da se bodo možje vrnili.

Mojzes je iztegnil palico....
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mojzes je iztegnil palico čez deželo, zapihal je vzhodni veter in prinesel ....kobilice. "Nikdar prej ni bilo takšnih kobilic, tudi pozneje ne bo takih." (2 Moj 10,14) Napolnile so nebo, dokler ni bila dežela temna. Požrle so vse zelenje, ki je še ostalo. Faraon je v naglici poslal po preroka in rekel: "Grešil sem zoper Gospoda, vašega Boga, in zoper vas. Sedaj pa, odpusti, prosim, moj greh, samo še zdaj, in prosita Gospoda, vašega Boga, da odvrne od mene vsaj to smrt." (2 Moj 10,16.17) Naredila sta tako, in zapihal je močan zahodnik in odnesel kobilice proti Rdečemu morju. Kralj pa je še vztrajal v svoji trmasti odločitvi.

Egipčani so obupavali. Nadloge, ki so jih že prizadele, so se zdele nezdržne, in bali so se prihodnosti. Ljudstvo je častilo faraona kot predstavnika svojega boga, toda mnogi/271/ so se zdaj prepričali, da se upira njemu, ki je naredil vse naravne sile za služabnike svoje volje. Hebrejski sužnji, katerim je bil tako čudežno naklonjen, so začeli zaupati v rešitev. Njihovi priganjači si jih niso več drznili zatirati kakor prej. Povsod po Egiptu se je razširil tihi strah, da bi se zasužnjeni rod povzdignil in maščeval. Povsod so ljudje pritajeno spraševali: Kaj bo naslednje gorje?

Nenadoma je deželo prekrila tema, tako črna in gosta, da se je zdelo, "da jo bodo kar tipali". (2 Moj 10,21) Ne samo da ljudje niso imeli svetlobe, temveč je bilo ozračje tako zelo soparno, da je bilo oteženo dihanje. "Niso videli drug drugega, nihče tudi ni vstal s svojega mesta v teh treh dnevih; a vsi Izraelovi sinovi so imeli svetlo v svojih prebivališčih." (2 Moj 10,23) Egipčani so častili sonce in mesec; s to skrivnostno temo je ljudi in njihove bogove enako prizadela sila, ki se je zavzela za stvar sužnjev.(b) Ne glede na to, kako strašna je bila ta sodba, dokazuje Božje sočutje in njegovo nepripravljenost za uničevanje. Na ta način je ljudem dal čas za premislek in spokorjenje, preden je nanje poslal zadnjo in najstrašnejšo šibo.

Strah je iz faraona nazadnje izcedil dovoljenje. Ob koncu tretjega dne teme je poklical Mojzesa in dovolil odhod njegovega ljudstva, črede pa naj bi pustili. Nepopustljivi Hebrejec je odgovoril: "Tu ne sme ostati niti en parkelj; ... kajti mi ne vemo, s čim naj služimo Gospodu, dokler ne pridemo tjakaj." (2 Moj 10,26) Kralj ni več mogel nadzorovati svoje jeze. Zavpil je: "Pojdi izpred mene! Varuj se, da ne vidiš več mojega obličja, zakaj v dan, kadar bi zagledal moje obličje, umreš." (2 Moj 10,28)

Mojzes je odgovoril: "Prav si povedal: nikoli več ne bom videl tvojega obličja." (2 Moj 10,29)

"Mojzes je bil zelo imeniten mož v Egiptovski deželi, v očeh faraonovih služabnikov in v očeh ljudstva." (2 Moj 11,3) Egipčani so ga spoštovali. Kralj se mu ni upal škodovati, saj je ljudstvo nanj gledalo kot na tega, ki ima edini moč odstraniti šibe. Želeli so, da bi bilo Izraelcem dovoljeno oditi iz Egipta. Samo kralj in duhovniki so do konca nasprotovali Mojzesovim zahtevam./

             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!