Ellen G. White: Preroki in kralji

22. "Ninive, veliko mesto" (angleško)
Eno največjih mest starodavnega sveta v dneh razdeljenega Izraela so bile Ninive, prestolnica asirskega kraljestva. Mesto je stalo na rodovitnem obrežju Tigrisa in kmalu po razkropitvi z babelskega stolpa se je razcvetelo skozi stoletja, dokler ni postalo "veliko mesto ... tri dni hoda". (Jon 3,3)

Med svojim materialnim razcvetom so bile Ninive središče zločina in pregrehe. Navdihnjenje to mesto opisuje kot "okrvavljeno mesto, ... polno ... laži in silovitosti". (Nah 3,1) V slikovitem jeziku je prerok Nahum primerjal Ninive s krutim požrešnim levom. Vprašal je: "Na koga se ni razlivala tvoja hudobnost neprestano?" (Nah 3,19)

Ninive pa se kljub temu, da so postale hudobne, še niso popolnoma pogreznile v zlo. On, ki "vidi vse človeške sinove" (Ps 33,13) in "raznotere dragocenosti", (Job 28,10) je v tem mestu videl mnoge, ki so hrepeneli/265/ po čem boljšem in višjem. Če bi imeli priložnost spoznati živega Boga, bi ga častili in prenehali delati hudo. Tako se jim je Bog v svoji modrosti razodel na očiten način, da bi jih, če bo mogoče, spodbudil k spokorjenju.

Za to delo je bil izbran prerok Jona, Amitajev sin. Njemu je prišla Gospodova beseda: "Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in kliči zoper njega; kajti njihova zloba je prišla gor predme." (Jon 1,2)

Ko je prerok razmišljal o težavah in navidezni neizvedljivosti te naloge, je prišel v skušnjavo in podvomil o modrosti vabila. S človeškega stališča se je zdelo, kakor da oznanitev takšnega sporočila v tem ošabnem mestu ne more ničesar doseči. Za trenutek je pozabil, da je Bog, kateremu služi, najmodrejši in vsemogoč. Ko se je še obotavljal in dvomil, ga je Satan premagal z malodušnostjo. Prerok se je zelo prestrašil in vstal, "da bi zbežal v Tarsis". (Jon 1,3) Šel je v Jopo in tam našel ladjo, ki je bila pripravljena izpluti. "In plača brodnino in stopi vanjo, da bi se peljal z njimi." (Jon 1,3)

Jonu je bila zaupana naloga z veliko odgovornostjo, toda On, ki mu je naročil oditi, je lahko podpiral svojega služabnika in mu zagotovil uspeh. Ko bi prerok brez dvoma ubogal, bi mu bile prizanesene mnoge bridke izkušnje in bi bil obilno blagoslovljen. Gospod pa Jona ni zapustil niti v njegovi uri obupa. V nizu preizkušenj in nenavadnih/266/ dejanj previdnosti je oživelo prerokovo zaupanje v Boga in v njegovo neskončno moč za rešitev.

Ko bi bil Jona o prvem vabilu trezno razmislil, bi spoznal, kako neumno bi bilo truditi se ubežati odgovornosti, ki mu je bila naložena. Vendar mu ni bilo dolgo dovoljeno nespametno bežati. "Gospod je zagnal močan veter na morje, in nastal je velik vihar na morju, da je hotelo ladjo razbiti. In mornarji se zboje in vpijejo vsak k svojemu bogu; in mečejo v morje orodje, ki je bilo na ladji, da bi si olajšali. Jona pa je bil šel na dno ladje in je legel in trdno zaspal." (Jon 1,4.5)

Ko so mornarji prosili svoje poganske bogove za pomoč, je kapitan ladje skrajno prestrašen poiskal Jona in mu rekel: "Kaj je s tabo, zaspanec? Vstani, kliči k svojemu Bogu! Morebiti se nas spomni tvoj Bog, da ne pomremo." (Jon 1,6)

Toda molitve človeka, ki se je odvrnil s poti dolžnosti, niso pomagale. Mornarji so pod vtisom mnenja, da je čudna močna nevihta znamenje jeze njihovih bogov, predlagali, da kot zadnjo možnost uporabijo metanje kocke. Dejali so: "Da zvemo, zavoljo koga nas je zadela ta nadloga. In mečejo kocke, in kocka pade na Jona. Tedaj mu reko: Povej nam, prosimo, zavoljo česa nas je zadela ta nadloga. Kakšno je tvoje opravilo in od kod si prišel? Katera je tvoja dežela in iz katerega si ljudstva?/267/

In jim reče: Hebrejec sem, in bojim se Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in suhoto.

Tedaj prevzame može velik strah, in mu reko: Čemu si to storil? Vedeli so namreč možje, da je zbežal izpred Gospodovega obličja, ker jim je bil povedal. In ga vprašajo: Kaj hočemo storiti s teboj, da se morje pomiri proti nam? Kajti morje je vedno bolj divjalo. In jim reče: Vzemite me in me vrzite v morje, in morje se pomiri proti vam. V svesti sem si namreč, da je zavoljo mene prišel ta veliki vihar nad vas.

A možje so hrabro veslali, da bi pritegnili ladjo nazaj h kopnemu, a niso mogli, ker je morje bolj in bolj divjalo proti njim. Zato kličejo h Gospodu in reko: Ah, Gospod, prosimo, naj ne umremo zavoljo duše tega moža in ne prištevaj nam nedolžne krvi; zakaj ti, Gospod, si storil, kakor je bila tvoja volja. Nato vzamejo Jona in ga vržejo v morje. In morje je nehalo besneti. Možje pa so se bali z velikim strahom Gospoda, in darovali so klalščino Gospodu in storili obljube. In Gospod je pripravil veliko ribo, da bi požrla Jona. In Jona je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.

In molil je Jona h Gospodu, svojemu Bogu, iz ribjega trebuha in rekel: H Gospodu sem klical v svoji stiski, in mi je odgovoril; iz krila smrtnega kraja sem vpil, ti si uslišal moj glas./268/ Kajti vrgel si me v globočino, v sredino morja, da so me vode objemale; vsi valovi in tvoji zagoni so drli čezme. In rekel sem: Pahnjen sem izpred tvojih oči; vendar bom zopet gledal proti templju tvoje svetosti. Vode so me zagrnile do duše, globočina me je objela, morska trava se mi je ovijala okrog glave. Pogrezal sem se do podzidja gora, zapahi zemlje so bili zaprti nad menoj za vekomaj. Tedaj si potegnil iz jame moje življenje, o Gospod, moj Bog! Ko je v meni hirala moja duša, sem se spominjal Gospoda, in moja molitev je prišla k tebi, v hram tvoje svetosti. Kateri časte prazne nečimrnosti, opuščajo Boga, svojo milost. Ali jaz ti bom daroval z glasom zahvaljevanja; izpolnim, kar sem obljubil. Pri Gospodu je rešitev!" (Jon 1,7 do 2,10)

Nazadnje se je Jona naučil, da je "rešitev Gospodova". (Ps 3,8) S kesanjem in spoznanjem zveličavne Božje moči je prišla tudi rešitev. Jona je bil rešen nevarnosti velikanske globine in vržen na kopno.

Božjemu služabniku je bilo znova naloženo posvariti Ninive. "In prišla je Gospodova beseda drugič Jonu, govoreč: Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in jim kliči oznanilo, ki ti ga povem." (Jon 3,1.2) Tokrat ni podvomil ali se spraševal, marveč je brez obotavljanja ubogal./269/ "Tedaj vstane Jona in gre v Ninive po Gospodovi besedi." (Jon 3,3)

Jona je po prihodu v mesto takoj pričel oznanjati sporočilo zoper njega: "Še štirideset dni, in Ninive bodo razdejane!" (Jon 3,4) Hodil je iz ulice v ulico in oznanjal svarilo.

Sporočilo ni bilo zaman. Klic, ki je odmeval po ulicah brezbožnega mesta, se je prenašal od ust do ust, dokler niso vsi prebivalci slišali strašnega obvestila. Božji Duh je vtisnil sporočilo v vsako srce in množice so trepetale zaradi svojih grehov ter se spokorile v globokem ponižanju.

"In ljudstvo v Ninivah je verovalo ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"In ljudstvo v Ninivah je verovalo Bogu, in razglasili so post in se oblekli v raševino vsi, od največjega do najmanjšega. In vest je prišla do kralja v Ninivah: in vstane s svojega prestola, sleče svoj plašč in se ogrne z raševnikom, in sede v pepel. In da razglasiti v Ninivah: To je ukaz kralja in njegovih velikašev: Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne pokusijo, naj se ne pasejo in ne pijo vode; temveč naj se pokrijejo z raševino ljudje in živali ter naj močno vpijejo k Bogu; in naj se spreobrne vsakdo od svoje hudobne poti in od krivice, ki je na njegovih rokah. Kdo ve? Bog se morda obrne in se usmili in se odvrne od togote svoje jeze, da ne pomremo." (Jon 3,5-9)

Ko so se kralj in velikaši skupaj z navadnimi ljudmi, visokimi in nizkimi, združeno spokorili po Jonovem oznanjanju in vpili k nebeškemu Bogu, jim je/270/ bila zagotovljena njegova milost. "In Bog je videl njihova dela, da so se spreobrnili od svoje hudobne poti, in mu je bilo žal za hudo, kar je govoril, da jim stori, in ni storil tega." (Jon 3,10)

Nesreča je bila preprečena, Izraelov Bog pa je bil poveličan in počaščen in njegova postava spoštovana po vsem poganskem svetu. Šele veliko let pozneje so Ninive postale plen okoliških narodov, ko so pozabile Boga in spet postale ošabne. (Poročilo o padcu Asirije je zapisano v poglavju 30.)

Ko je Jona izvedel, da Bog namerava prizanesti mestu, ki se je kljub svoji brezbožnosti spokorilo v raševniku in pepelu, bi se moral prvi veseliti zaradi Božje osupljive usmiljenosti. Namesto tega pa je razmišljal o možnosti, da ga bodo imeli za lažnega preroka. Ker ga je preveč skrbelo za lasten ugled, je pozabil na neskončno večjo vrednost ljudi v tem nesrečnem mestu. Usmiljenje, ki ga je pokazal Bog do spokorjenih Ninivljanov, "je Jona zelo bolelo in se je jezil". (Jon 4,1) Gospoda je vprašal: "Ah Gospod, ali ni bila to moja beseda, ko sem bil še v svoji deželi? Da se ognem temu, zato sem zbežal v Tarsis, kajti vedel sem, da si Bog mogočni milostljiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in obilen v milosti in ti je žal hudega." (Jon 4,2)

Še enkrat je podlegel negotovosti in dvomu in znova ga je premagalo malodušje. Ni mislil na druge in raje bi umrl, kakor pa videl, da je mestu prizaneseno. V svojem nezadovoljstvu je zavpil: "In sedaj, Gospod, prosim, vzemi mojo dušo od mene, ker mi je bolje umreti kakor živeti." (Jon 4,3)/271/

Gospod ga je povprašal: "Ali je prav, da se jeziš? In Jona je šel ven iz mesta in je sedel ob vzhodu mestu nasproti. In ondi si napravi senčnico in sedi pod njo v senci, da bi videl, kaj se zgodi z mestom. In Gospod, Bog, pripravi kloščevino in stori, da zraste nad Jonom, da mu bo senca nad glavo in ga reši slabe volje. In Jona se veseli kloščevine z velikim veseljem." (Jon 4,4-6)

Potem je dal Gospod Jonu nauk. "Drugi dan pa ob zori pripravi Bog črva, ki je izpodjedel kloščevino, da je usahnila. In zgodi se ob sončnem vzhodu, da pripravi Bog suh vzhodni veter; in sonce je peklo Jona v glavo, da je obnemogel. In želel je smrti svoji duši in rekel: Bolje mi je umreti kakor živeti." (Jon 4,7.8)

Bog je znova spregovoril preroku. "Ali je prav, da se jeziš zavoljo kloščevine? In odgovori: Prav je, da se jezim do smrti! Gospod pa reče: Tebi se smili kloščevina, za katero se nisi trudil in je nisi vzredil, ki je eno noč postala in eno noč poginila: in meni naj se ne smili Niniv, velikega mesta, v katerem je več kakor sto dvajset tisoč ljudi, ki ne vedo razlike med svojo desnico in levico, in toliko živine!" (Jon 4,9-11)

Jona je bil zmeden, ponižan in nezmožen razumeti Božji namen, ko je prizanesel Ninivam, a vendar je izpolnil naročeno nalogo, da naj posvari veliko mesto. In čeprav se napovedani dogodek ni uresničil, je/272/ sporočilo vendar prišlo od Boga. Doseglo je namen, ki ga je načrtoval Bog. Slava njegove milosti se je razodela med pogani. Ljudje, ki so dolgo sedeli "v temoti in v smrtni senci, v sponah bridkosti in v železju, ... so klicali h Gospodu v svoji nadlogi in ... izpeljal jih je iz temin in smrtne sence in raztrgal je njihove vezi. ... Poslal je svojo besedo in jih ozdravil, in jih je otel pogina." (Ps 107,10.13.14.20)

Kristus je v svoji pozemski službi omenil dobre sadove, ki jih je dosegel Jona z oznanjevanjem v Ninivah. Prebivalce tega poganskega mesta je primerjal z njimi,/273/ ki so trdili, da so Božje ljudstvo v njegovem času. Objavil je: "Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo, kajti oni so se spokorili po Jonovem oznanjevanju, in glej, tu je večji od Jona." (Mt 12,41) Kristus je prišel na ta prezaposleni svet, poln trgovskega trušča in obrtniških prepirov, kjer so si ljudje prizadevali zase prigrabiti vse, kar se da. Njegov glas je preglasil zmedo kakor Božja trobenta in bilo ga je slišati: "Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje? Kajti kaj more dati človek v zameno za svojo dušo!" (Mr 8,36.37)

Kakor je bilo Jonovo oznanjanje znamenje Ninivljanom, tako je bilo Kristusovo oznanjanje znamenje njegovemu rodu. Toda kako različno je bilo sprejeto sporočilo! Zveličar je kljub brezbrižnosti in posmehovanju delal naprej, dokler ni izpolnil svojega poslanstva.

Ta nauk velja današnjim Božjim poslancem, ko mesta po svetu prav tako potrebujejo spoznanje o lastnostih in namenih pravega Boga, kakor so ga potrebovale starodavne Ninive. Kristusovi poslanci morajo usmerjati ljudi k plemenitejšemu svetu, ki smo ga po večini pozabili. Po nauku Svetega pisma bo edino mesto, ki bo obstalo, tisto, katerega zidar in stvarnik je Bog. Ljudje lahko z očmi vere vidijo prag nebes, obsijan z živo Božjo slavo. Gospod Jezus po svojih prizadevnih služabnikih vabi ljudi, naj si posvečeno prizadevajo zagotoviti nesmrtno dediščino. Spodbuja jih, naj si nabirajo zaklade pri Božjem prestolu./274/

Nad prebivalce mest hitro ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nad prebivalce mest hitro in zanesljivo prihaja skoraj splošna obsodba, ker so postopoma in odločno napredovali v grehu. Prevladujoča pokvarjenost je tako velika, da je človeško pero ne more opisati. Vsak dan prinaša nova razkritja zdrah, podkupovanj in prevar; vsak dan prinaša svoja poročila, ki trgajo srce, o nasilju in brezzakonju, o brezbrižnosti do človeškega trpljenja, o okrutnem in hudobnem uničevanju človeškega življenja. Vsak dan priča o naraščanju blaznosti, umorov in samomorov.

Satan si je skozi vse čase prizadeval, da ljudje ne bi spoznali blagohotnih Jahvejevih načrtov. Njihovemu pogledu poskuša umakniti vzvišene prvine Božjega zakona - načela pravičnosti, usmiljenja in ljubezni, ki so tam zapisana. Ljudje se ponašajo z osupljivim napredkom in razsvetljenstvom dobe, v kateri živimo danes. Bog pa vidi, da je zemlja polna krivičnosti in nasilja. Ljudje trdijo, da je bil Božji zakon razveljavljen in da Sveto pismo ni pristno. Zato je svet preplavila plima zla, kakršne svet ni videl od dni Noeta in odpadlega Izraela. Plemenitost, nežnost in usmiljenje srca so izrinjene, da bi se zadovoljila prepovedana poželenja. Temno poročilo o zločinu, zagrešenem zaradi dobička, je tako dolgo, da nam ledeni kri v žilah in polni srce z grozo.

Naš Bog je usmiljen Bog. S prestopnikom svojega zakona ravna potrpežljivo in usmiljeno. Pa vendar v naših dneh, ko imajo moški in ženske toliko priložnosti, da bi se seznanili z božanskim zakonom, ki je razodet v Svetem pismu, vzvišeni Vladar vesolja z nezadovoljstvom gleda na pregrešna/275/ mesta, kjer vladata nasilje in zločin. Hitro se približuje konec Božje potrpežljivosti do njih, ki vztrajajo v neposlušnosti.

Ali naj bi bili ljudje presenečeni nad naglo in nepričakovano spremembo v ravnanju vrhovnega Vladarja s prebivalci padlega sveta? Ali smejo biti presenečeni, ko bo prestopke in naraščajoči zločin doletela kazen? Ali smejo biti presenečeni, da bo Bog uničil in pokončal tiste, ki so se okoristili s prevaro in zvijačo? Mnogi ne želijo priznati Jahvejeve oblasti in so po svoji izbiri ostali pod črno zastavo začetnika upora zoper nebeško vladavino, čeprav na njihovo pot sveti vse močnejša luč Božjih zahtev.

Božja potrpežljivost je bila zares velika - tako velika, da se čudimo, ko pomislimo na neprestano teptanje njegovih svetih zapovedi. Vsemogočni kaže moč obvladovanja svojih lastnosti. Vendar bo zagotovo vstal in kaznoval grešnike, ki so tako drzno kljubovali pravičnim zahtevam Desetih zapovedi.

Bog ljudem določa čas preizkušnje, vendar obstaja točka, ko je božansko potrpljenje izčrpano in zanesljivo pridejo Božje kazni. Gospod dolgo trpi ljudi in mesta, usmiljeno jih opominja, da bi jih rešil božanske jeze. Toda nastopil bo čas, ko ne bo več poslušal klicev po milosti in bodo uporniki, ki so neprestano zavračali luč resnice, uničeni iz usmiljenja do njih samih in do teh, na katere bi sicer vplival njihov zgled./276/

Pred nami je čas, ko bo svet zadela nesreča, ki je ne bo ublažil noben človeški balzam. Božji Duh se bo umaknil. Hitro se bodo zvrstile nesreče na morju in kopnem. Kako pogosto slišimo o potresih in viharjih, o uničenju z ognjem in poplavami, o velikih izgubah življenj in imetja! Na videz so te nesreče muhasti izbruhi nenadzorovanih in neurejenih sil narave, popolnoma zunaj človeške oblasti, vendar lahko v vsem tem beremo Božji namen. So namreč sredstva, s katerimi želi prebuditi ljudi, da bi se zavedeli nevarnosti.

Božji glasniki v velikih mestih pa naj ne izgubijo poguma zaradi pregrehe, krivice in izprijenosti, s katerimi so se poklicani spopasti, medtem ko si prizadevajo oznaniti veselo sporočilo zveličanja. Gospod bo vsakega delavca razveselil z istim sporočilom, ki ga je dal apostolu Pavlu v pokvarjenem Korintu: "Ne boj se, temveč govori in ne molči; zakaj jaz sem s teboj, in nihče te ne napade, da ti stori kaj hudega, kajti imam veliko ljudstvo v tem mestu." (Dej 18,9.10) Naj tisti, ki opravljajo poslanstvo reševanja ljudi, vedo, da se ne bo ves svet odvrnil od luči in resnice ter od vabil prizanesljivega in strpnega Zveličarja, kljub temu da mnogi ne bodo upoštevali Božjega nasveta v njegovi besedi. Čeprav je vsako mesto polno nasilja in zločina, je v njem mnogo ljudi, ki s pravilnim poučevanjem lahko postanejo Jezusovi sledilci. Tisoče lahko tako dosežemo z zveličavno resnico in jih spodbudimo, da sprejmejo Kristusa za osebnega Zveličarja./277/

Božje sporočilo za današnje prebivalce sveta se glasi: "Zato bodite tudi vi pripravljeni; kajti Sin človekov pride ob uri, ko se vam ne zdi." (Mt 24,44) Razmere, ki danes prevladujejo v družbi, zlasti pa v velikih mestih, z gromkim glasom oznanjajo, da prihaja ura Božje sodbe in da se je približal konec vsemu na tej zemlji. Stojimo na pragu stiske vekov. Božje sodbe se bodo hitro vrstile druga za drugo - ogenj, poplave, potresi, vojne in prelivanje krvi. V takšnem času nas ne smejo presenetiti pomembni in odločni dogodki, kajti angel usmiljenja ne bo mogel več dolgo ščititi upornih ljudi.

"Zakaj, glej, Gospod prihaja iz svojega kraja kaznovat prebivalce zemlje za njihovo krivico; in zemlja odkrije svojo kri in ne bo več pokrivala svojih ubitih." (Iz 26,21) Prihaja burja Božje jeze. Obstali bodo samo tisti, ki se odzovejo milostnim vabilom, kakor so se Ninivljani zaradi Jonovega oznanila, in se posvetijo s poslušnostjo zakonom božanskega Vladarja. Samo pravični bodo skriti s Kristusom v Bogu, dokler ne bo minilo pustošenje. Naše srce naj govori besede pesmi:

"Nimam drugega zavetja, Ti si moje upanje.

Ne daj, da se kdaj spotaknem, temveč stalno krepi me!

Pred nevihto me zaščiti, da na cilj prispel bom svoj,

v svoje varno pristanišče sprejmi me, Zveličar moj."


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

23. Asirsko ujetništvo
Zadnja leta nesrečnega Izraelovega kraljestva so označevali nasilje in prelivanje krvi, kakršnega ni bilo videti niti v najhujših časih spopadov in nemirov Ahabove hiše. Več kakor dve stoletji so vladarji desetih rodov sejali veter, sedaj pa so želi vihar. Kralji so bili ubijani drug za drugim, da so odprli pot do oblasti drugim stremuhom. Gospod je rekel o teh brezbožnih nasilnežih: "Kralje so postavljali, ali brez mene, nameščali poglavarje, in jaz nisem vedel." (Oz 8,4) Zavrgli so vsa načela pravičnosti. Ti, ki naj bi stali pred narodi sveta kot oskrbniki božanske milosti, "so nezvesto ravnali zoper Gospoda" in drug z drugim. (Oz 5,7)

Bog je želel z najstrožjimi ukori prebuditi zakrknjen narod, da bi se zavedali neizbežne nevarnosti končnega uničenja. Po Ozeju in Amosu je pošiljal/279/ desetim rodovom sporočilo za sporočilom ter spodbujal k pravemu in popolnemu spokorjenju. Opozarjal jih je na grozeče razdejanje, ki bo posledica nadaljevanja v grehu. Ozej je oznanil: "Orali ste krivičnost, pregreho ste želi, sad laži ste jedli; kajti zanašal si se na svoje poti, na množico svojih junakov. Zato nastane bojni hrup med tvojimi ljudstvi, in vse tvoje trdnjave bodo razvaljene. ... Ob jutranjem svitu bo docela pokončan Izraelov kralj." (Oz 10,13-15)

O Efraimu je prerok pričal: "Tujci so použili njegovo moč, on pa tega ne ve; tudi se mu je sivina po glavi razlezla, pa tega ne ve." (Oz 7,9) (Prerok Ozej je pogosto omenjal Efraima za vodilnega v odpadništvu med Izraelovimi rodovi kot simbol odpadlega naroda.) "Izrael je zavrgel, kar je dobro." (Oz 8,3) "Potrti zaradi sodbe" in nezmožni razločiti žalostne posledice svojega grešnega ravnanja se bodo deseteri rodovi kmalu "klatili med narodi". (Oz 5,11; 9,17)

Nekateri Izraelovi voditelji so močno občutili izgubo svojega ugleda in si želeli, da bi to lahko povrnili. Namesto da bi opustili navade, ki so oslabile kraljestvo, so še dalje delali krivico in si laskali, da bodo, ko se bo pojavila priložnost, znova pridobili želeno politično moč, ko se bodo povezali s pogani. "Ko je Efraim videl svojo bolezen in Juda svojo rano, je šel Efraim v Asirijo. In Efraim je kakor preprost golob, brez razuma: kličejo na pomoč Egipt, gredo v Asirijo. Zavezo sklepajo z Asirijo." (Oz 5,13; 7,11; 12,2)/280/

Po Božjem možu, ki se je pojavil pred oltarjem v Betelu, po Eliju in Elizeju, Amosu in Ozeju je Gospod neprestano desetim rodovom predočal posledice neposlušnosti. Kljub graji in prošnjam pa se je Izrael pogrezal vedno globlje v odpadništvo. Gospod je objavil: "Izrael se je upiral kakor neukročena telica, ... moje ljudstvo se silno drži odpada od mene." (Oz 4,16; 11,7)

Včasih so nebeške kazni močno zadele uporno ljudstvo. Bog je dejal: "Zato sem jih obtesaval po prerokih, ubijal sem jih z besedami svojih ust: in moja sodba vzhaja kakor luč. Kajti usmiljenja želim in ne daritve in Božjega spoznanja več kakor žgalnih žrtev. Oni pa so kakor Adam prestopili zavezo, ondi so se mi izneverili." (Oz 6,5-7)

Končno so prejeli sporočilo, ki se je glasilo: "Čujte Gospodovo besedo, Izraelovi sinovi! Ker si ti zavrgel spoznanje, te tudi jaz zavržem, da mi ne boš duhovnik; ker si pozabil postavo svojega Boga, pozabim tudi jaz tvoje otroke. Kolikor bolj so se množili, tem bolj so grešili zoper mene: njihovo slavo spremenim v sramoto. ... In kaznoval jih bom za njihove poti in jim poplačam njihova dejanja." (Oz 4,1.6-9)

Izraelova krivičnost je bila v zadnjih petdesetih letih pred asirsko sužnostjo takšna kakor tista v Noetovem času in v vseh drugih obdobjih, ko so ljudje zavrgli Boga in se popolnoma vdali grešnemu življenju. Poviševanje narave nad njenega Boga in čaščenje stvarstva namesto Stvarnika je vedno obrodilo/281/ največje zlo. Ko so torej Izraelci s čaščenjem Baala in Aštorete izkazovali najvišje spoštovanje naravnim silam, so pretrgali zvezo z vsem, kar dviguje in plemeniti, ter postali lahek plen skušnjave. Ko je bila porušena obramba duše, zapeljani častilci niso več imeli zaščite pred grehom in so se vdajali pregrešnim strastem človeškega srca.

Preroki so dvigovali svoj glas zoper očitno zatiranje, ostudno krivičnost, nenavadno razkošje in nesramno veseljačenje in pijančevanje, veliko razuzdanost in nezmernost svojega časa; vendar je bilo njihovo nasprotovanje zaman, zaman so žigosali greh. Amos je oznanil: "Oni sovražijo njega, ki pravično razsoja med vrati, in studijo njega, ki govori o brezmadežnosti. ... Stiskate pravičnika, jemljete podkupila in krivite pravico revežev med vrati." (Am 5,10.12)

Takšne so bile nekatere posledice Jeroboamove postavitve dveh zlatih telet. Prvo oddaljevanje od postavljenih oblik čaščenja je bilo uvod v začetek še večjega malikovanja, dokler se niso skoraj vsi prebivalci dežele prepustili zapeljivemu čaščenju narave. Izraelci so pozabili svojega Stvarnika in "se globoko popačili". (Oz 9,9)

Preroki so še naprej nasprotovali tem..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Preroki so še naprej nasprotovali tem zlom in vabili k pravičnemu ravnanju. Ozej je rotil: "Sejte si za pravičnost, žanjite po usmiljenju; preoravajte si novino; kajti čas je, da iščete Gospoda, dokler ne pride in vam bo dežil pravičnost. Ti torej se spreobrni k svojemu Bogu; usmiljenje in pravico ohrani in upaj stanovitno v svojega Boga!/282/ Povrni se, o Izrael, prav h Gospodu, svojemu Bogu, kajti padel si po svoji pregrehi, ... recite mu: Odpusti vso pregreho in sprejmi nas milostljivo." (Oz 10,12; 12,7; 14,1.2)

Prestopniki so imeli veliko priložnosti za spokorjenje. Med njihovim najglobljim odpadništvom in največjo potrebo so prejeli Božje sporočilo odpuščanja in upanja. Bog jim je dejal: "Tvoja poguba je, o Izrael, da si zoper mene, zoper svojo pomoč. Kje je sedaj tvoj kralj, da te reši po vseh tvojih mestih?" (Oz 13,9.10)

Prerok je rotil: "Pridite in povrnimo se h Gospodu! Kajti On nas je raztrgal in nas tudi ozdravi, On nas je udaril in nas tudi obveže. Oživi nas po dveh dneh, tretji dan nas dvigne, da bomo živeli pred njegovim obličjem. In spoznavajmo Gospoda, prizadevajmo si ga spoznati! Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit, in pride nam kakor deževje, kakor pozni dež, ki vlaži zemljo." (Oz 6,1-3)

Njim, ki so pozabili načrt vekov o rešitvi grešnikov, ujetih pod Satanovo oblast, je Gospod ponujal obnovo in mir. Dejal jim je: "Ozdravim njihov odpad, rad jih hočem ljubiti; kajti moja jeza se je odvrnila od njih. Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kakor lilija in poganjal korenine kakor Libanon. Razprostro se njegove veje, in njegova lepota bo kakor oljka in njegov duh kakor Libanon. Kateri bodo prebivali v njegovi senci, bodo zopet pridelovali žito in zeleneli kakor vinska trta, katere sloves bo kakor libanonskega vina. Efraim poreče: Kaj hočem/283/ še z maliki? Jaz sem ga uslišal in se nanj oziram. Jaz sem kakor zeleneča cipresa. Iz mene se najde sad na tebi. Kdor je moder, bo razumel to; kdor je razumen, bo to spoznal. kajti ravne so Gospodove poti in pravični bodo hodili po njih, toda prestopniki padejo na njih." (Oz 14,4-9)

Blagoslovi iskanja Boga so bili močno poudarjeni. Gospod je vabil: "Iščite me, in boste živeli! In ne iščite Betela in ne hodite v Gilgal in ne zahajajte v Bersebo; kajti Gilgal bo gotovo odpeljan v sužnost in Betel pride v nič.

Iščite dobrega, ne pa hudega, da boste živeli; in tako bo z vami Gospod, Bog nad vojskami, kakor pravite. Sovražite hudo in ljubite dobro, uveljavite pravico med vrati; morda se usmili Gospod, Bog nad vojskami, Jožefovega ostanka." (Am 5,4.5.14.15)

Velika večina teh, ki so slišali ta vabila, ni hotela imeti koristi od njih. Besede Božjih glasnikov so bile v takšnem nasprotju s hudobnimi željami nespokorjenih, da je malikovalski duhovnik v Betelu poslal izraelskemu vladarju sporočilo, rekoč: "Amos je napravil zaroto zoper tebe sredi Izraelove hiše; dežela ne more več prenašati vseh njegovih besed." (Am 7,10)

Po Ozeju je Gospod objavil: "Kadar hočem zdraviti Izraela, se pokaže Efraimova krivičnost in zlobnost Samarije. In ošabnost Izraela mu priča v oči; a nočejo se vrniti h Gospodu, svojemu Bogu, ne ga iskati kljub vsemu temu." (Oz 7,1.10)/284/

Gospod je iz roda v rod trpel svoje trmaste otroke in celo sedaj ob odprtem uporu jim je še vedno hrepenel razodeti sebe kot Boga, ki želi rešiti. Klical je: "Kaj naj ti storim, o Efraim? Kaj naj ti storim, o Juda? Kajti vaša dobrota je kakor jutranji oblak in kakor rosa, ki hitro izgine." (Oz 6,4)

Zlo, ki se je razširilo po deželi, je postalo neozdravljivo. Nad Izraelom je bila izrečena smrtna kazen: "Efraim se je združil z maliki - pusti ga! Prišli so dnevi obiskovanja, prišli so dnevi povračila; Izrael bo zvedel." (Oz 4,17; 9,7)

Deset Izraelovih rodov je moralo žeti sadove odpadništva, ki se je začelo s postavljanjem tujih oltarjev v Betelu in Danu. Njim namenjeno Božje sporočilo se je glasilo: "Bog je zavrgel tvoje tele, o Samarija! Moj srd je razvnet zoper nje: doklej se še ne bodo mogli očistiti? Kajti iz Izraela je tudi to tele; umetnik ga je naredil, in ni Bog; res, v kosce razpade samarijsko tele. Prebivalci v Samariji bodo trepetali zavoljo teleta v Betavenu; da, njegovo ljudstvo bo nad njim žalovalo in njegovi mališki duhovniki se bodo zanje tresli. ... Tudi ono samo prineso v Asirijo v darilo kralju Jarebu (Senaheribu)." (Oz 8,5.6; 10,5.6)

"Glej, oči Gospoda Jahveja so obrnjene zoper to pregrešno kraljestvo, in ga potrebim s površja zemlje; samo da docela ne iztrebim Jakobove hiše, govori Gospod. Kajti glej, jaz ukažem, in rešetali bodo/285/ Izraelove sinove med vsemi narodi, kakor se trese žito na rešetu; a nobeno zrnce ne pade na tla. Pod mečem umrejo vsi grešniki mojega ljudstva, kateri govore: Ne približa se nam in ne zadene nas nesreča.

In podrem zimsko hišo s poletno hišo vred, in pokončane bodo slonokoščene hiše, velike hiše izginejo, govori Gospod. Kajti Gospod, Jahve nad vojskami, On se dotakne zemlje, in se taja in žalujejo vsi prebivalci na njej. In tvoji sinovi in tvoje hčere padejo pod mečem, in tvoja zemlja bo razdeljena z mersko vrvico, ti sam pa umreš v ognušeni zemlji, in Izrael bo gotovo odpeljan v ujetništvo iz svoje dežele. Ker ti to hočem storiti, pripravi se, Izrael, da pojdeš Bogu naproti." (Am 9,8-10; 3,15; 9,5; 7,17; 4,12)

Za nekaj časa so bile te sodbe zadržane in med dolgim vladanjem Jeroboama II. so Izraelove vojske dosegle nekaj pomembnih zmag. Ampak to obdobje navideznega uspeha ni spremenilo src nespokorjenih, zato je bilo dokončno izrečeno: "Jeroboam umre po meču, in Izraela bodo gotovo odpeljali v ujetništvo iz njegove zemlje." (Am 7,11)

Kralj in ljudstvo pa so bili tako zelo zakrknjeni, da se niso menili za te prepričljive besede. Amazija, vodja malikovalskih duhovnikov v Betelu, so razburile jasne besede, ki jih je izgovoril prerok Amos zoper narod in njihovega kralja, da mu je rekel: "Videc, pojdi, zbeži v Judovo deželo in ondi jej svoj kruh in tam prerokuj; toda v Betelu nikdar več ne prerokuj; kajti kraljevo svetišče je in dom kraljev je." (Am 7,12.13)

Na to je prerok odločno odgovoril-.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Na to je prerok odločno odgovoril: "Zato pravi tako Gospod: ... Izrael bo gotovo odpeljan v ujetništvo." (Am 7,17)/286/

Besede, ki so bile izgovorjene zoper odpadle rodove, so se dobesedno izpolnile. Propad kraljestva pa je nastopil postopoma. V kazni se je Gospod spomnil usmiljenja, in ko je prvič prišel v deželo asirski kralj Pul, izraelski kralj Menahem ni postal ujetnik, temveč mu je bilo dovoljeno ostati na prestolu kot podložnik asirskega kraljestva. "Menahem je dal Pulu tisoč talentov srebra, da bi mu bil v pomoč in mu potrdil kraljestvo. In Menahem je naložil tisti denar Izraelu, vsem premožnim možem, vsakemu možu petdeset seklov srebra, da ga da asirskemu kralju." (2 Kr 15,19.20) Ko so Asirci ponižali deset rodov, so se za nekaj časa vrnili v svojo deželo.

Menahem se še zdaleč ni nameraval spokoriti za zlo, ki je povzročilo propad njegovega kraljestva, in je še vedno vztrajal in "ni odstopil od grehov Jeroboama, Nebatovega sina, ki je z njimi zapeljeval v greh Izraela". (2 Kr 15,18) Pekahija in Pekah, njegova naslednika, sta prav tako delala, "kar je bilo hudo v Gospodovih očeh". (2 Kr 15,24.28) V dneh Pekaha, ki je vladal dvajset let, je asirski kralj Tiglat-pileser, zasedel Izraela in s seboj odpeljal množico ujetnikov izmed rodov, ki so živeli v Galileji in vzhodno od Jordana. "Rubence, Gadovce in polovico Manasejevega rodu" z drugimi prebivalci Gileada in Galileje in vse Neftalijeve pokrajine, so raztepli med pogani v deželah, daleč stran od Palestine. (1 Let 5,26; 2 Kr 15,29)

Severno kraljestvo si nikoli ni opomoglo od tega strašnega udarca. Slaboten ostanek je ohranil obliko vladavine, čeprav dolgo ni imel oblasti. Po Pekahu je nastopil samo še en vladar, Hosea. Kmalu je nastopil čas, ko je bilo kraljestvo/287/ za vedno odpravljeno. Med žalostjo in nesrečo pa je bil Bog še vedno usmiljen in je dal ljudstvu še eno priložnost, da bi se odvrnilo od malikovalstva.

V tretjem letu Hoseovega vladanja je kralj Ezekija zavladal v Judi, in kolikor hitro je bilo mogoče, je vpeljal pomembne spremembe v tempeljske službe v Jeruzalemu. Pripravil je praznovanje pashe. Na ta praznik pa so poleg Judovega in Benjaminovega rodu, nad katerima je bil Ezekija pomaziljeni kralj, povabili tudi vse severne rodove. Objavili so oznanilo, ki je donelo "po vsem Izraelu, od Bersebe do Dana, da naj pridejo praznovat pasho Gospodu, Izraelovemu Bogu, v Jeruzalem; zakaj že dolgo časa je niso praznovali tako, kakor je predpisano.

In hitri sli so šli z listi od kralja in njegovih poglavarjev po vsem Izraelovem in Judovem" ter glasno vabili: "Izraelovi sinovi, preobrnite se h Gospodu, Abrahamovemu, Izakovemu in Izraelovemu Bogu, da se povrne k ostanku vas, ki ste ubežali roki asirskih kraljev. ... Sedaj torej ne bodite trdovratni kakor vaši očetje, temveč podajte svojo roko Gospodu in pridite v njegovo svetišče, ki ga je posvetil za vekomaj, ter služite Gospodu, svojemu Bogu, da se odvrne od vas togota njegove jeze. Kajti če se preobrnete h Gospodu, zadobe vaši bratje in otroci usmiljenje pred tistimi, ki so jih zavedli v ujetništvo, in smeli se bodo povrniti v to deželo. Zakaj Gospod, vaš Bog, je usmiljen in milosten ter ne odvrne obličja od vas, če se k njemu preobrnete." (2 Let 30,5-9)/288/

"Od mesta do mesta po Efraimovi in Manasejevi deželi prav do Zebulona" so šli sli, ki jih je Ezekija poslal s sporočilom. Izrael bi moral v tem vabilu prepoznati poziv k spokorjenju in k spreobrnitvi k Bogu. Ostanek desetih rodov, ki je še vedno bival na ozemlju nekoč cvetočega severnega kraljestva, pa je bil do kraljevih poslancev brezbrižen in celo prezirljiv. "Toda smejali so se jim in jih zasmehovali." (2 Let 30,10) Bilo pa jih je nekaj, ki so se z veseljem odzvali. "Le nekateri Aserjevi, Manasejevi in Zebulonovi so se ponižali in prišli v Jeruzalem, ... da bi obhajali praznik opresnikov." (2 Let 30,11-13)

Okoli dve leti pozneje so Samarijo oblegale asirske čete pod vodstvom Salmaneserja in v tem obleganju je veliko ljudi pomrlo zaradi lakote, bolezni in pod mečem. Mesto in ljudstvo sta padla in razbit ostanek desetih rodov je bil odpeljan v ujetništvo ter razkropljen po pokrajinah asirskega kraljestva.

Uničenje, ki je zadelo severno kraljestvo, je bilo neposredna kazen iz nebes. Asirci so bili le orodje, ki ga je Bog uporabil za izvedbo svojega načrta. Po Izaiju, ki je začel prerokovati malo pred padcem Samarije, je Gospod imenoval asirske čete "šiba moje jeze". Dejal je: "In palica v njegovi roki je moja togota." (Iz 10,5)

Izraelovi otroci so hudo "grešili zoper Gospoda, svojega Boga ... in delali so hudobne reči. Vendar niso poslušali, ampak ... zaničevali so njegove postave in njegovo zavezo, ki jo je sklenil z njihovimi očeti, in njegova/291/ pričevanja, ki jih je pričal zoper nje." (2 Kr 17,7.11.14.15) Ker so "zapustili vse zapovedi Gospoda, svojega Boga, in si napravili ulite podobe, zlasti dve teleti, in naredili Ašero in so molili vso nebeško vojsko in služili Baalu," ter se nikakor niso hoteli spokoriti, jih je Gospod "stiskal in jih dal plenilcem v roke, dokler jih ni pognal izpred svojega obličja," v skladnosti z jasnimi opozorili, ki jih je pošiljal po "vseh svojih hlapcih prerokih". (2 Kr 17,16.20.23)

"Tako je bil Izrael preseljen iz svoje dežele v Asirijo, ... ker niso poslušali glasu Gospoda, svojega Boga, in so prelomili njegovo zavezo, vse, kar je zapovedal Mojzes, Gospodov služabnik." (2 Kr 17,23; 18,12)

Gospod je imel moder in milosten namen s strašnimi kaznimi, ki so doletele deset rodov. Česar ni mogel več delati po njih v deželi njihovih očetov, je opravil tako, da jih je razkropil med pogane. Njegov načrt zveličanja za vse, ki se bodo odločili prositi za odpuščanje po Zveličarju človeškega rodu, se bo šele izpolnil. S kaznimi, ki so doletele Izraela, pa je Bog pripravljal pot za svojo slavo, ki se bo razodela narodom sveta. Niso pa bili nespokorjeni vsi, ki so bili odpeljani v sužnost. Med njimi je bilo nekaj takšnih, ki so ostali zvesti Bogu, in drugih, ki so se ponižali pred njim. Po teh "sinovih mogočnega Boga" (Oz 1,10) je množice v asirskem kraljestvu seznanil z lastnostmi svojega značaja in blagoslovi svojega zakona


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

24. poglavje:"Uničuje se moje ljudstvo, ker nima spoznanja"

Božja naklonjenost do Izraela je bila vedno odvisna od njihove poslušnosti. Ob vznožju Sinaja so sklenili zavezni odnos z njim in postali njegova "dragotina pred vsemi narodi". (2 Mz 19,5) Slovesno so obljubili, da bodo hodili po poti poslušnosti. Dejali so: "Storiti hočemo vse, kar je govoril Gospod." (2 Mz 19,8) Ko pa je bil nekaj dni pozneje s Sinaja izgovorjen Božji zakon ter po Mojzesu podana dodatna navodila v obliki pravil in sodb, so Izraelci soglasno znova obljubili: "Storiti hočemo vse besede, ki jih je govoril Gospod." (2 Mz 24,3) Ob potrditvi zaveze je ljudstvo znova soglasno objavilo: "Storiti hočemo vse, kar je govoril Gospod, in pokorni bomo." (2 Mz 24,7) Bog je izvolil Izraela za svoje ljudstvo, oni pa so ga izbrali za svojega Kralja.

Proti koncu tavanja po puščavi so jim bili ponovljeni pogoji zaveze. Na samih/293/ mejah obljubljene dežele ob Baalpeorju, kjer so mnogi postali plen prekanjene skušnjave, so zvesti obnovili svoje zaobljube zvestobe. Po Mojzesu so bili posvarjeni pred skušnjavami, ki jih bodo doletele v prihodnosti. Prav tako so bili resno posvarjeni, naj ostanejo ločeni od okoliških narodov ter naj častijo samo Boga.

Mojzes je poučil Izraela: "Sedaj pa poslušaj, o Izrael, postave in sodbe, katere vas učim izpolnjevati, da živite in pridete v deželo ter jo posedete, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov. Ne pristavite ničesar besedi, ki vam jo zapovedujem, niti ne vzemite ničesar od nje, da ohranite zapovedi svojega Boga, ki vam jih zapovedujem. Hranite jih torej in izpolnjujte; kajti to bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev, ki bodo slišala vse te postave, tako da poreko: Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Mz 4,1.2.6)

Izraelcem je bilo še posebej naročeno, naj ne pozabijo na Božje zapovedi. Če jim bodo poslušni, bodo v njih našli moč in blagoslov. Gospodova beseda po Mojzesu je bila: "Varuj se samo in skrbno pazi na svojo dušo, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, ter da ti ne izginejo iz srca, dokler koli živiš; ampak oznanjaj jih svojim otrokom in otrokom svojih otrok." (5 Mz 4,9) Spoštovanje zbujajočih prizorov, povezanih z dajanjem postave ob Sinaju, ne smejo nikoli pozabiti. Izrael je prejel jasna in odločna opozorila zoper malikovalske običaje,/294/ ki so prevladovali med sosednjimi narodi. Dano jim je bilo opozorilo: "Varujte torej skrbno svoje duše; ... da se ne skazite in si ne naredite rezane podobe, obraza kakršne koli podobe, ... ter da ne povzdigneš svoje oči proti nebu, in ko ogleduješ sonce, mesec in zvezde, vso nebeško vojsko, da se ne daš premotiti, da bi jih molil in jim služil, ki jih je Gospod, tvoj Bog razdelil vsem narodom pod vsem nebom. ... Varujte se torej, da ne pozabite zaveze Gospoda, svojega Boga, ki jo je sklenil z vami, in si ne delate rezane podobe v kakršni koli obliki, kar ti je prepovedal Gospod, tvoj Bog." (5 Mz 4,15.16.19.23)

Mojzes je opisal zla, ki bodo posledica odstopanja od Jahvejevih odredb. Za priči je poklical nebesa in zemljo in objavil, da se bo prebudila Gospodova jeza, če bo ljudstvo po dolgem bivanju v Obljubljeni deželi sprejelo pokvarjene oblike čaščenja in se klanjalo rezanim podobam ter se ne bo hotelo povrniti k čaščenju pravega Boga. Zato bodo odvedeni v ujetništvo in razkropljeni med pogani. Svaril jih je: "Hitro in docela izginete s površja zemlje, v katero ste namenjeni iti čez Jordan, da jo posedete; ne ostanete dolgo v njej, temveč boste docela iztrebljeni. In Gospod vas razkropi med ljudstva in malo vas ostane po številu med narodi, h katerim vas odpelje Gospod. In ondi boste služili bogovom, izdelkom človeških rok, lesu in kamnu, ki ne vidijo in ne slišijo, ne jedo in ne duhajo." (5 Mz 4,26-28)/295/

To prerokovanje se je delno izpolnilo v času sodnikov, še popolneje in dobesedno pa, ko je bil Izrael odveden v ujetništvo v Asirijo ter Juda v Babilon.

Izraelovo odpadništvo se je razvijalo postopoma. Satan si je kar naprej iz roda v rod prizadeval, da bi izvoljeni narod pozabil "zapovedi, postave in sodbe," ki so jih obljubili izpolnjevati na vekomaj. (5 Mz 6,1) Vedel je, da bodo zanesljivo pogubljeni, če mu bo uspelo napeljati Izraela, da bo pozabil Boga in šel "za tujimi bogovi in jim služil ter jih molil". (5 Mz 8,19)

Sovražnik Božje cerkve na zemlji pa ni računal na usmiljeno naravo njega, ki "krivega nikakor ne šteje za nedolžnega", a vendar je "poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh". (2 Mz 34,6.7) Čeprav si je Satan prizadeval preprečiti Božji načrt za Izraela, se jim je Gospod milostno razodeval celo v najtemnejših urah njihove zgodovine, ko se je zdelo, da bodo zmagale sile zla. Izraelu je dal na voljo stvari, ki so bile v blaginjo naroda.

Po Ozeju je objavil: ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Po Ozeju je objavil: "Naj mu napišem svojo postavo desettisočkrat, vendar jo štejejo za tujo! Jaz pa sem učil Efraima hoditi; vzel sem si jih na rame, a niso spoznali, da sem jih hotel zdraviti." (Oz 8,12; 11,3) Gospod je z njimi ravnal nežno ter jih poučeval po svojih prerokih "zapoved na zapoved, ukaz na ukaz". (Iz 28,10)/296/

Ko bi se Izrael ravnal po sporočilih prerokov, bi jim bilo prizaneseno ponižanje, ki jih je doletelo. Ker pa so vztrajno odvračali zakon, je bil Bog prisiljen, da jih je pustil oditi v ujetništvo. Po Ozeju jim je poslal sporočilo: "Uničuje se moje ljudstvo, ker nima spoznanja; ker si ti zavrgel spoznanje, te tudi jaz zavržem, ... ker si pozabil postavo svojega Boga." (Oz 4,6)

V vseh časih je po prestopanju Božjega zakona nastalo enako. Ko so v Noetovih dneh kršili vsa načela pravičnosti in je postala krivičnost tako ukoreninjena in razširjena, da je Bog ni mogel več trpeti, je izdal odlok: "Potrebil bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje." (1 Mz 6,7) V Abrahamovih dneh so Sodomljani odprto kljubovali Bogu in njegovemu zakonu. Posledice so bile enaka brezbožnost, pokvarjenost in razuzdano popuščanje, ki so bile značilne za predpotopni svet. Sodomljani so prestopili meje božanske potrpežljivosti in zoper nje je zagorel ogenj Božjega maščevanja.

Preden so šli deseteri Izraelovi rodovi v ujetništvo, je vladala podobna neposlušnost in podobna grešnost. Božji zakon so devali v nič in to je odprlo zatvornice krivičnosti nad Izraela. Ozej je objavil: "Gospod ima pravdo s prebivalci dežele, ker ni resnice in ni usmiljenja in ni Božjega spoznanja v deželi. Kletje je tu samo in laž in umor in tatvina in prešuštvovanje; nasilstvo počenjajo in kri za kri prelivajo." (Oz 4,1.2)/297/

Prerokovanja o kaznih, ki sta jih oznanjala Ozej in Amos, so bila združena z napovedmi o prihodnji slavi. Deseterim rodovom, ki so bili dolgo uporni in nespokorjeni, ni bila dana obljuba o popolni obnovi do njihove nekdanje moči v Palestini. Do konca časa "se bodo klatili med narodi". (Oz 9,17) Po Ozeju pa je bila dana prerokba, ki jim je predočila prednost, da bodo sodelovali v končni obnovi, ki jo bo doživelo Božje ljudstvo ob koncu svetovne zgodovine, ko se bo Kristus pojavil kot Kralj kraljev in Gospod gospodov. Prerok je objavil: "Kajti veliko dni ostanejo Izraelovi sinovi brez kralja in brez kneza, brez klalne daritve in brez poslikanega stebra in brez naramnika in brez hišnih malikov." (Oz 3,4) Prerok je nadaljeval: "Potem se spreobrnejo Izraelovi sinovi in bodo iskali Gospoda, svojega Boga, in Davida, svojega kralja; in pritrepetajo h Gospodu in k njegovi dobroti v poslednjih dneh." (Oz 3,5)

Ozeja je desetim rodovom v slikovitem jeziku predstavil Božji načrt obnove za vsakega spokorjenca, ki se bo pridružil njegovi cerkvi na zemlji, ter blagoslove, zagotovljene Izraelu v dneh njihove zvestobe Bogu v Obljubljeni deželi. Gospod je spregovoril Izraelu kot njemu, komur želi izkazati milost: "Zato, glej, jaz jo izvabim in popeljem v puščavo in govoril ji bom na srce; in dam ji odondod njene vinograde in dolino Ahor, da ji bo vrata upanja; in zapoje tam, kakor je pela v dneh svoje mladosti in kakor v dan, ko je šla gor iz Egiptovske dežele. In zgodi se tisti dan, govori Gospod, da me boš imenovala: moj mož,/298/ in ne boš me več imenovala: moj Baal. Kajti vzamem imena Baalov iz njenih ust, da se nikoli več ne omenijo njihova imena." (Oz 2,14-17)

V poslednjih dneh svetovne zgodovine bo obnovljena Božja zaveza z njegovim ljudstvom, ki izpolnjuje njegove zapovedi. "In tisti dan sklenem zanje zavezo z zvermi na polju in s pticami nebeškimi in z laznino po zemlji ter starem lok, meč in vojno orožje v deželi in storim, da bodo varno počivali. In zaročim se s teboj na vekomaj; in zaročim se s teboj v pravičnosti in v sodbi in v milosti in v usmiljenju, zaročim se, pravim, s teboj v zvestobi, in spoznaš Gospoda.

In zgodi se tisti dan, da odgovorim, pravi Gospod: odgovorim nebu, in to odgovori zemlji, in zemlja odgovori žitu in vinu in olju, in ta odgovore Jezreelu. In zasejem si jo po deželi, in usmilim se Lo-ruhame, in porečem njim, ki niso bili moje ljudstvo: Moje si ljudstvo, in ono poreče: Ti si moj Bog!" (Oz 2,18-23)

"In zgodi se tisti dan," da se bo "Izraelov ostanek in kdor se ohrani Jakobovi hiši, ... opiral na Gospoda, Izraelovega Svetnika, v resnici." (Iz 10,20) Iz vsakega naroda, roda, jezika in ljudstva bodo takšni, ki se bodo veselo odzvali na sporočilo: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla/299/ je ura njegove sodbe." (Raz 14,7) Odvrnili se bodo od vsakega malika, ki jih je privezoval na zemljo, ter molili "njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence voda". (Raz 14,7) Osvobodili se bodo vsakršne ovire ter stali pred svetom kot spomeniki Božjega usmiljenja. Ker so bili poslušni božanskim zahtevam, jih bodo angeli in ljudje pripoznali kot nje, ki so spolnjevali "Božje zapovedi in Jezusovo vero". (Raz 14,12)

"Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bo stopal orač precej za žanjcem in tlačilec grozdja takoj za sejalcem; in z gora bo kapljalo sladko vino in vsi griči se raztajajo. In pripeljem nazaj ujetništvo svojega ljudstva Izraela; in zgradili bodo opustošena mesta in v njih prebivali, in zasajali bodo vinograde in vino iz njih pili, in narejali bodo vrtove in jedli sadje z njih. In zasadim jih na njihovo zemljo, in ne bodo več izruvani iz svoje zemlje, ki sem jim jo dal, pravi Gospod, tvoj Bog." (Am 9,13-15)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

Ellen G. White: Preroki in kralji

25. Poklicanje Izaija

Dolgo vladavino Uzija, ki je znan tudi kot Azarija, v Judovi in Benjaminovi deželi je označevala večja blaginja kakor v času katerega koli drugega vladarja po Salomonovi smrti pred skoraj dvema stoletjema. Kralj je dolga leta vladal preudarno. Ker je njegove čete spremljal nebeški blagoslov, so znova pridobile območje, ki so ga izgubili v preteklih letih. Mesta so obnovili in utrdili, položaj naroda med okoliškimi ljudstvi pa se je precej okrepil. Trgovina je oživela, bogastvo narodov pa je pritekalo v Jeruzalem. Uzijevo ime "je daleč slovelo, ker mu je bilo čudno pomagano, da je postal mogočen". (2 Let 26,15)

Zunanjega razcveta pa ni spremljalo ustrezno oživljanje duhovne moči. Svetiščne službe so se še dalje opravljale kakor v preteklih letih in množice so se zbirale k čaščenju živega Boga. Toda ošabnost in/303/ zunanja pobožnost sta postopoma zasedli prostor ponižnosti in iskrenosti. O samem Uziju je zapisano: "Toda ko je postal mogočen, se je prevzelo njegovo srce njemu v pogubo, in ravnal je nezvesto zoper Gospoda, svojega Boga." (2 Let 26,16)

Greh, ki je tako pogubno deloval na Uzija, je bila prevzetnost. Kralj je prekršil jasno Jahvejevo zapoved, naj nihče ne opravlja duhovniške službe razen Aronovih potomcev, in stopil v svetišče "kadit na kadilnem oltarju". (2 Let 26,16)

Veliki duhovnik Azarija in njegovi pomočniki so se mu uprli in ga opozorili, naj opusti svoj namen. Dejali so: "Pregrešil si se, in to ti nikakor ne bo v čast." (2 Let 26,18)

Uzija se je raztogotil, da so njega, kralja, tako grajali. Vendar mu ni bilo dovoljeno oskruniti svetišča zaradi složnega ugovarjanja vseh pristojnih. Ko je tako stal in se jezno upiral, ga je nenadoma zadela božanska kazen. Na njegovem čelu se je pojavila gobavost. Prestrašen je zbežal in se nikoli več ni pojavil v templju. Do dneva svoje smrti nekaj let pozneje je Uzija ostal gobavec - živi zgled neumnosti odstopanja od jasnega "tako pravi Gospod". Niti njegov visok položaj niti njegovo dolgoletno delo nista mogla opravičiti greha prevzetnosti, s katerim je omadeževal zadnja leta svoje vladavine in nase priklical nebeško sodbo.

Bog ne gleda, kdo je kdo. "Toda če kdo kaj stori nalašč, bodisi domačin ali tujec, grdo zasmehuje Gospoda; takšen bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva." (4 Mz 15,30)/304/

Zdi se, da je kazen, ki je zadela Uzija, blagodejno vplivala na njegovega sina. Jotam je v zadnjih letih očetovega vladanja nosil velike odgovornosti in po Uzijevi smrti je nasledil prestol. O njem je zapisano: "In delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, ravnal se je po vsem, kar je bil delal Uzija, njegov oče. Toda višave niso bile odpravljene, ljudstvo je še darovalo in žgalo kadilo na višavah." (2 Kr 15,34.35)

Uzijevo vladanje se je bližalo koncu in Jotam je že nosil veliko državnih odgovornosti, ko je bil še kot mladenič v preroško službo poklican Izaija iz kraljevske rodovine. Čas, v katerem je moral delati Izaija, je bil poln posebnih nevarnosti za Božje ljudstvo. Prerok je postal priča vdoru združene vojske severnega Izraela in Sirije v Judejo; pred najpomembnejšimi mesti kraljevine je videl utaborjeno asirsko vojsko. V njegovem življenju je padla Samarija, deset Izraelovih rodov pa se je razkropilo med narodi. Asirske vojske so vedno znova oblegale Judo, Jeruzalem pa je bil oblegan in bi lahko padel, če ne bi Bog čudežno posegel vmes. Huda nevarnost je že ogrožala mir južnega kraljestva. Božanska zaščita se je umaknila in asirske vojske so bile tik pred zasedbo Judove dežele.

Ampak čeprav so se zunanje nevarnosti zdele ogromne, niso bile tako resne kakor notranje. Popačenost ljudstva je najbolj težila Gospodovega služabnika in mu povzročala najglobljo potrtost./305/ Ti, ki bi morali biti nosilci luči med narodi, so s svojim odpadništvom in uporom priklicali nase Božje kazni. Mnoga zla, ki so pospešila hitro uničenje severnega kraljestva in sta jih Ozej in Amos pred kratkim odkrito žigosala, so hitro kvarila Judovo kraljestvo.

Še posebej pa so pogum jemale družbene razmere ljudstva. V želji po dobičku so si ljudje dokupovali hiše in njive. (Glej Iz 5,8) Pravico so popačili in ubogim niso več izkazovali usmiljenja. O tem zlu je Bog dejal: "Rop siromakov je v vaših hišah. Zakaj tarete moje ljudstvo ter razbijate siromakom obličje?" (Iz 3,14.15) Celo sodniki, katerih dolžnost je bila ščititi nemočne, so odvračali ušesa od vpitja ubogih in potrebnih, vdov in sirot. (Glej Iz 10,1.2)

Z zatiranjem in bogatenjem pa so prišli še ošabnost, ljubezen do zunanjega blišča, pijančevanje in razuzdanost. (Glej Iz 2,11.12; 3,16.18-23; 5,22.11.12) V Izaijevih dneh samo malikovalstvo ni bilo več nič presenetljivega. (Glej Iz 2,8.9)

Krivično ravnanje je postalo tako običajno v vseh družbenih slojih, da so bili redki, ki so ostali zvesti Bogu, pogosto skušani, da bi se razočarali ter se vdali malodušju in obupu. Zdelo se je, da je Božji cilj z Izraelom propadel in bo uporni narod doživel podobno usodo kakor Sodoma in Gomora.

Glede na takšno stanje ni nič t Azarija, v Judovi in Benjaminovi deželi je označevala večja blaginja kakor v času katerega koli drugega vladarja po Salomonovi smrti pred skoraj dvema stoletjema. Kralj je dolga leta vladal preudarno. Ker je njegove čete spremljal nebeški blagoslov, so znova pridobile območje, ki so ga izgubili v preteklih letih. Mesta so obnovili in utrdili, položaj naroda med okoliškimi ljudstvi pa se je precej okrepil. Trgovina je oživela, bogastvo narodov pa je pritekalo v Jeruzalem. Uzijevo ime "je daleč slovelo, ker mu je bilo čudno pomagano, da je postal mogočen". (2 Let 26,15)

Zunanjega razcveta pa ni spremljalo ustrezno oživljanje duhovne moči. Svetiščne službe so se še dalje opravljale kakor v preteklih letih in množice so se zbirale k čaščenju živega Boga. Toda ošabnost in/303/ zunanja pobožnost sta postopoma zasedli prostor ponižnosti in iskrenosti. O samem Uziju je zapisano: "Toda ko je postal mogočen, se je prevzelo njegovo srce njemu v pogubo, in ravnal je nezvesto zoper Gospoda, svojega Boga." (2 Let 26,16)

Greh, ki je tako pogubno deloval na Uzija, je bila prevzetnost. Kralj je prekršil jasno Jahvejevo zapoved, naj nihče ne opravlja duhovniške službe razen Aronovih potomcev, in stopil v svetišče "kadit na kadilnem oltarju". (2 Let 26,16)

Veliki duhovnik Azarija in njegovi pomočniki so se mu uprli in ga opozorili, naj opusti svoj namen. Dejali so: "Pregrešil si se, in to ti nikakor ne bo v čast." (2 Let 26,18)

Uzija se je raztogotil, da so njega, kralja, tako grajali. Vendar mu ni bilo dovoljeno oskruniti svetišča zaradi složnega ugovarjanja vseh pristojnih. Ko je tako stal in se jezno upiral, ga je nenadoma zadela božanska kazen. Na njegovem čelu se je pojavila gobavost. Prestrašen je zbežal in se nikoli več ni pojavil v templju. Do dneva svoje smrti nekaj let pozneje je Uzija ostal gobavec - živi zgled neumnosti odstopanja od jasnega "tako pravi Gospod". Niti njegov visok položaj niti njegovo dolgoletno delo nista mogla opravičiti greha prevzetnosti, s katerim je omadeževal zadnja leta svoje vladavine in nase priklical nebeško sodbo.

Bog ne gleda, kdo je kdo. "Toda če kdo kaj stori nalašč, bodisi domačin ali tujec, grdo zasmehuje Gospoda; takšen bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva." (4 Mz 15,30)/304/

Zdi se, da je kazen, ki je zadela Uzija, blagodejno vplivala na njegovega sina. Jotam je v zadnjih letih očetovega vladanja nosil velike odgovornosti in po Uzijevi smrti je nasledil prestol. O njem je zapisano: "In delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, ravnal se je po vsem, kar je bil delal Uzija, njegov oče. Toda višave niso bile odpravljene, ljudstvo je še darovalo in žgalo kadilo na višavah." (2 Kr 15,34.35)

Uzijevo vladanje se je bližalo koncu in Jotam je že nosil veliko državnih odgovornosti, ko je bil še kot mladenič v preroško službo poklican Izaija iz kraljevske rodovine. Čas, v katerem je moral delati Izaija, je bil poln posebnih nevarnosti za Božje ljudstvo. Prerok je postal priča vdoru združene vojske severnega Izraela in Sirije v Judejo; pred najpomembnejšimi mesti kraljevine je videl utaborjeno asirsko vojsko. V njegovem življenju je padla Samarija, deset Izraelovih rodov pa se je razkropilo med narodi. Asirske vojske so vedno znova oblegale Judo, Jeruzalem pa je bil oblegan in bi lahko padel, če ne bi Bog čudežno posegel vmes. Huda nevarnost je že ogrožala mir južnega kraljestva. Božanska zaščita se je umaknila in asirske vojske so bile tik pred zasedbo Judove dežele.

Ampak čeprav so se zunanje nevarnosti zdele ogromne, niso bile tako resne kakor notranje. Popačenost ljudstva je najbolj težila Gospodovega služabnika in mu povzročala najglobljo potrtost./305/ Ti, ki bi morali biti nosilci luči med narodi, so s svojim odpadništvom in uporom priklicali nase Božje kazni. Mnoga zla, ki so pospešila hitro uničenje severnega kraljestva in sta jih Ozej in Amos pred kratkim odkrito žigosala, so hitro kvarila Judovo kraljestvo.

Še posebej pa so pogum jemale družbene razmere ljudstva. V želji po dobičku so si ljudje dokupovali hiše in njive. (Glej Iz 5,8) Pravico so popačili in ubogim niso več izkazovali usmiljenja. O tem zlu je Bog dejal: "Rop siromakov je v vaših hišah. Zakaj tarete moje ljudstvo ter razbijate siromakom obličje?" (Iz 3,14.15) Celo sodniki, katerih dolžnost je bila ščititi nemočne, so odvračali ušesa od vpitja ubogih in potrebnih, vdov in sirot. (Glej Iz 10,1.2)

Z zatiranjem in bogatenjem pa so prišli še ošabnost, ljubezen do zunanjega blišča, pijančevanje in razuzdanost. (Glej Iz 2,11.12; 3,16.18-23; 5,22.11.12) V Izaijevih dneh samo malikovalstvo ni bilo več nič presenetljivega. (Glej Iz 2,8.9)

Krivično ravnanje je postalo tako običajno v vseh družbenih slojih, da so bili redki, ki so ostali zvesti Bogu, pogosto skušani, da bi se razočarali ter se vdali malodušju in obupu. Zdelo se je, da je Božji cilj z Izraelom propadel in bo uporni narod doživel podobno usodo kakor Sodoma in Gomora.

Glede na takšno stanje ni nič ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Glede na takšno stanje ni nič presenetljivega, da se je Izaija ustrašil odgovornosti podajanja Božjih opominov/306/ in graje Judi, ko je bil poklican v zadnjih letih Uzijevega vladanja. Dobro je vedel, da bo naletel na trdovraten upor. Zavedal se je, da ni zmožen spopasti se z razmerami. Ko je pomislil na trmo in nevero ljudstva, za katero naj bi delal, se mu je njegova naloga zdela brezupna. Ali naj torej v obupu opusti svoje poslanstvo in prepusti Judo njenemu malikovanju? Ali naj na zemlji zavladajo bogovi iz Niniv in kljubujejo nebeškemu Bogu?

Takšne misli so prežemale Izaijev um, ko je stal pod tempeljskim stebriščem. Nenadoma se je zazdelo, da so se vrata in notranje zagrinjalo v templju dvignila ali umaknila, in mu je bilo dovoljeno pogledati v notranjost najsvetejšega, kamor niso smele vstopiti niti prerokove noge. V videnju je pred seboj zagledal Jahveja, ki je sedel na dvignjenem prestolu, njegova slava pa je napolnjevala tempelj. Na obeh straneh prestola sta lebdela serafa, njuni obličji pa sta bili zagrnjeni v občudovanju, ko sta služila pred svojim Stvarnikom in soglasno slovesno klicala: "Svet, svet, svet Gospod nad vojskami, vsa zemlja je polna njegove slave!" (Iz 6,3) Zdelo se je, da se prag in steber in cedrova vrata tresejo ob teh glasovih, prostor pa je bil poln njunih hvalnic.

Ko je Izaija ugledal to razodetje slave in veličastva svojega Gospoda, ga je premagal občutek Božje čistosti in svetosti. Kako ostro je nasprotje med neprimerljivo popolnostjo njegovega Stvarnika in grešnim ravnanjem ljudi, ki so z njim vred dolgo spadali med izvoljeno ljudstvo Izraela in Judo! Zavpil je: "Gorje mi, ker poginem, kajti mož sem z nečistimi ustnicami in bivam sredi ljudstva nečistih ustnic;/307/ zakaj moje oči so videle Kralja, Gospoda nad vojskami." (Iz 6,5) Stal je v popolni svetlobi božanske navzočnosti znotraj notranjega svetišča in se zavedal, da sploh ne bo mogel izpolniti poslanstva, na katero je bil poklican, če bo prepuščen lastni nepopolnosti in nezmožnosti. Bog pa je poslal serafa, da ga je pomiril in usposobil za njegovo veliko poslanstvo. Njegovih ustnic se je dotaknil z živim ogljem z oltarja in rekel: "Glej, to se je dotaknilo tvojih ustnic; že je odvzeta tvoja krivica in tvoj greh je očiščen." (Iz 6,7) Potem se je slišal Božji glas: "Koga naj pošljem? In kdo nam pojde?" Izaija pa je odgovoril: "Glej, jaz; pošlji me!" (Iz 6,8)

Nebeški obiskovalec je dejal služabniku, ki je čakal: "Pojdi in veli temu ljudstvu: Poslušajoč čujte, a ne umejte, in gledajoč vidite, a ne spoznajte! Stori, da se odebeli temu ljudstvu srce, in zamaši mu ušesa in zatisni mu oči, da ne bi videli s svojimi očmi in ne slišali s svojimi ušesi in ne umeli s svojim srcem, da se ne spreobrnejo ter jim ne pride zdravje." (Iz 6,9.10)

Prerokova dolžnost je bila jasna: nasprotovati je moral razširjenim grehom. Bal pa se je sprejeti nalogo brez zagotovila upanja. Vprašal je: "Doklej, Gospod?" (Iz 6,11) Ali nihče od tvojih izvoljencev nikoli ne bo razumel, se spokoril in ozdravel?

Svojega srčnega bremena za Judo ne bo prenašal zaman. Njegovo poslanstvo ne bo popolnoma jalovo./308/ Vendar zlo, ki se je množilo skozi mnogo rodov, ne bo odstranjeno v njegovih dneh. Vse življenje bo moral biti potrpežljiv in pogumen učitelj - prerok tako upanja kakor tudi sodbe. Na koncu bo božanski načrt izpolnjen, videl se bo končni sad njegovega truda in truda vseh zvestih Božjih služabnikov. Ostanek mora biti rešen. Da bi se to zgodilo, je bilo treba upornemu narodu podati opomin in prošnjo. Gospod je dejal: "Dokler se ne opustošijo mesta, da ne bo prebivalca, in hiše, da bodo brez ljudi, in dokler ne bo dežela opustošena in zapuščena in Gospod ne požene daleč ljudi ter bo veliko zapuščenih krajev v deželi." (Iz 6,11.12)

Nespokorjene bodo zadele hude kazni - vojna, izgnanstvo, zatiranje, izguba vpliva in ugleda med narodi - vse mora priti, da bi se spokorili ljudje, ki bodo v tem prepoznali roko žaljenega Boga. Deset rodov severnega kraljestva bo kmalu razkropljeno med narodi, njihova mesta pa bodo opustošena. Uničujoče vojske sovražnikov bodo vedno znova vdirale v njihovo deželo in tudi Jeruzalem bo na koncu padel. Juda bo odpeljana v ujetništvo, Obljubljena dežela pa ne bo za vedno ostala zapuščena. Zagotovilo nebeškega obiskovalca Izaiju se je glasilo: "Če jih še desetina ostane v njej, pokonča se tudi ta;/309/ toda kakor od terebinte in od hrasta, ko se posekata, ostane korenina, tako je sveto seme njihova korenina." (Iz 6,13)

To zagotovilo o dokončni izpolnitvi Božjega načrta je vlilo pogum v Izaijevo srce. Pa kaj če se zemeljske sile zberejo zoper Judo? Pa kaj če bo Gospodov služabnik doživel nasprotovanje in upor? Izaija je videl Kralja, Gospoda nad vojskami; slišal je pesem serafov: "Vsa zemlja je polna njegove slave!" (Iz 6,3) Prejel je tudi obljubo, da bo Jahvejeva sporočila grešni Judi spremljala prepričevalna moč Svetega Duha, zato je bil prerok pomirjen glede dela, ki ga je čakalo. V svojem dolgotrajnem in težavnem poslanstvu se je vedno spominjal tega videnja. Šestdeset let ali več je stal pred Judovimi otroki kot prerok upanja, ter postajal pogumnejši, ko je napovedoval prihodnjo zmago cerkve.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

26. "Glejte, vaš Bog" (angleško)
V Izaijevih dneh je bilo duhovno spoznanje človeštva potemnjeno zaradi napačnih predstav o Bogu. Satan si je dolgo prizadeval, da bi ljudje imeli svojega Stvarnika za začetnika greha, trpljenja in smrti. Kogar je tako zavedel, si je predstavljal, da je Bog trdosrčen in strog. Imeli so ga za koga, ki komaj čaka, da lahko obtoži in kaznuje ter ne želi sprejeti grešnika tako dolgo, dokler ima upravičen razlog, da mu sme odkloniti pomoč. Vrhovni zapeljivec je zakon ljubezni, po katerem se ravnajo nebesa, predstavil kakor da omejuje človekovo srečo, kakor težak jarem, in da bodo srečni, če se ga rešijo. Trdil je, da teh predpisov ni mogoče ubogati in da so bile kazni za prestopek samovoljno določene.

Izraelci niso imeli izgovora, ko so pozabili pravi Jahvejev značaj. Bog se jim je pogosto razodeval kot "usmiljen, ... milosten, počasen v jezo in obilen v milosti in resnici". (Ps 86,15)/311/ O sebi je oznanil: "Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, in iz Egipta sem poklical svojega sina." (Oz 11,1)

Gospod je nežno ravnal z Izraelom, ko ga je rešil iz egiptovske sužnosti in med njihovim potovanjem v Obljubljeno deželo. "V vsej njihovi stiski je bil sam stiskan, in angel njegovega obličja jih je reševal. V svoji ljubezni in usmiljenosti jih je odkupil sam in dvignil jih je nase ter jih nosil vse nekdanje dni." (Iz 63,9)

Med potovanjem po puščavi je obljubil: "Moje obličje te bo spremljalo." (2 Mz 33,14) To zagotovilo je spremljalo čudovito razodetje Jahvejevega značaja, zato je Mojzes lahko upravičeno vsemu Izraelu oznanil Božjo dobroto in jih natančno poučil o čednostih nevidnega Kralja. "In Gospod je šel mimo njega in klical: Gospod, Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega." (2 Mz 34,6.7)

Mojzes je na svojem poznavanju Jahvejeve potrpežljivosti ter njegove neskončne ljubezni in usmiljenja temeljil svojo prošnjo, naj se Bog usmili Izraela, ko na mejah Obljubljene dežele niso hoteli iti naprej, kakor je ukazal Bog. Na višku njihovega upora je Gospod objavil: "Udariti jih hočem s kugo in zatreti," Mojzesove potomce pa je hotel narediti v "narod večji in močnejši, kakor je ta." (4 Mz 14,12) Prerok pa se je skliceval na čudovito Božjo previdnost in njegove obljube/312/ za izvoljeni narod. Pozneje pa je kot najmočnejši dokaz poudaril Božjo ljubezen do padlega človeštva. (Glej 4 Mz 14,17-19)

Gospod je milostno odgovoril: "Odpustil sem, kakor si dejal." (4 Mz 14,20) In potem je Mojzesu dal preroško spoznanje o svojem načrtu glede končne Izraelove zmage. Objavil je: "Toda zares, kakor živim, ... bo vsa zemlja napolnjena Gospodove slave." (4 Mz 14,21) Vsemu človeštvu se bodo razodeli Božja slava, njegov značaj, usmiljena dobrota in nežna ljubezen - vse, kar je prosil Mojzes za Izraela. Jahvejeva obljuba se bo zanesljivo izpolnila, saj je bila potrjena s prisego. Kakor je zanesljivo, da Bog živi in vlada, tako se bo njegova slava razodela med "poganskimi narodi, ... med vsemi ljudstvi njegova čudovita dela". (Ps 96,3)

O prihodnji izpolnitvi te prerokbe je slišal Izaija v pesmi sijajnega serafa pred prestolom: "In vsa zemlja je bila polna njegove slave!" (Iz 6,3) Ker je bil prerok sam prepričan o gotovosti teh besed, je pozneje srčno oznanjal ljudem, ki so se priklanjali lesenim in kamnitim podobam: "Gledali bodo Gospodovo slavo, lepoto našega Boga." (Iz 35,2)

Danes se to prerokovanje hitro izpolnjuje. Misijonske dejavnosti Božje cerkve na zemlji prinašajo bogat sad in kmalu bo evangeljsko sporočilo objavljeno vsem narodom. Bog bo "v hvalo slave svoje milosti" ljudi "v svojem Ljubljencu" sprejel iz vsakega rodu, jezika in ljudstva, "da/313/ pokaže v prihodnjih vekih presilno bogastvo svoje milosti v dobrotljivosti do nas v Jezusu Kristusu". (Ef 1,6; 2,7) "Slava Gospodu, Bogu, Izraelovemu Bogu, ki sam dela čudeže. In slava bodi njegovemu slavnemu imenu vekomaj, in njegove slave naj se napolni vsa zemlja!" (Ps 72,18.19)

Izaija je v videnju na tempeljskem dvoru dobil jasno razumevanje značaja Izraelovega Boga. "Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti," se mu je prikazal v veličastju; vendar je prerok razumel usmiljeno naravo svojega Gospoda. On pravi: "Na višavi in v svetišču prebivam, tudi z njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da poživim duha ponižanih in oživim srce potrtih." (Iz 57,15) Angel, ki je dobil nalogo, da se je dotaknil Izaijevih ustnic, mu je sporočil: "Že je odvzeta tvoja krivica in tvoj greh je očiščen." (Iz 6,7)

Ko je prerok videl svojega Boga, je kakor Savel ob damaščanskih vratih spoznal lastno nevrednost; poleg tega pa je njegovo ponižno srce prejelo popolno in brezplačno zagotovilo o odpuščanju, nato je vstal kot spremenjen človek. Videl je svojega Gospoda. Za trenutek je zagledal žarek lepote božanskega značaja. Lahko je pričal o spremembi, ki je nastala zaradi pogleda na neskončno Ljubezen. Odslej je bil prežet z gorečo željo, da bi videl grešnega Izraela osvobojenega bremena in kazni greha. Prerok je spraševal: "Čemu naj bi vas še tepel? ... Pridite vendar, in razložimo si svojo pravdo,/314/ pravi Gospod: Če so vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg; če so rdeči kakor karmezin, bodo beli kakor volna. Umijte se, očistite se, odpravite hudobnost svojih dejanj izpred mojih oči, nehajte delati hudo; učite se delati dobro." (Iz 1,5.18.16.17)

Bog, za katerega so trdili, da mu služijo, in čigar značaj so napačno dojemali, jim je bil predstavljen kot vzvišeni Zdravnik duhovne bolezni. Kaj zato, če je glava bolna in srce obnemoglo? Kaj zato, če od stopala do temena ni nič zdravega, samo rane, podplutbe in tvori? (Glej Iz 1,6) Človek, ki uporno hodi po poti svojega srca, lahko ozdravi, če se spreobrne h Gospodu. Gospod pravi: "Njegove poti vidim, ali ozdravim ga; in vodil ga bom in dajal tolažbe njemu in njegovim žalujočim. ... Mir, mir njemu, ki je daleč, in njemu, ki je blizu, pravi Gospod; in hočem ga ozdraviti." (Iz 57,18.19)

Prerok je poveličeval Boga kot Stvarnika vsega. Njegovo sporočilo Judovim mestom se je glasilo: "Glejte, vaš Bog! Tako pravi mogočni Bog, Jahve, ki je ustvaril nebesa in jih razpel, ki je raztegnil zemljo z njenim rastlinjem; ... Jaz, Gospod, sem, ki delam vse, ... ki ustvarjam svetlobo in delam temo. ... Jaz sem naredil zemljo in ustvaril človeka na njej; jaz, moje roke so razpele nebesa in sleherni njihovi vojski sem dal povelja. Komu me torej hočete primerjati, da bi mu bil enak? pravi Sveti. Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je/315/ ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njihovo vojsko, jih kliče vse po imenu; zaradi njegove presilne moči in ker je mogočen v krepkosti se niti ena ne pogreša." (Iz 40,9; 42,5; 44,24; 45,7. 12; 40,25.26)

Njim, ki so se bali, .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Njim, ki so se bali, da ne bodo sprejeti, če se povrnejo k Bogu, je prerok dejal:

"Zakaj praviš, o Jakob, in govoriš, Izrael: Skrita je moja pot pred Gospodom in moja pravda gre mimo mojega Boga? Ali ne veš? In ali nisi slišal? Gospod je večni Bog, Stvarnik krajev zemlje; On ne opeša in se ne utrudi, nedoumna je njegova razumnost. Trudnemu daje krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči. Pešajo res mladi in se utrujajo, in mladeniči se spotikajo in padajo; oni pa, ki čakajo Gospoda, dobivajo nove moči, dvigajo se na perutih kakor orli, teko, a se ne utrudijo, hodijo, pa ne opešajo." (Iz 40,27-31)

Srce neskončne Ljubezni hrepeni po njih, ki se ne morejo sami osvoboditi Satanovih pasti, zato jim milostno ponuja, da jih bo pokrepčal, da bi lahko živeli zanj. Naznanja jim: "Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker sem jaz tvoj Bog; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico svoje pravičnosti. ... Zakaj jaz, Gospod, tvoj Bog primem tvojo desnico, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam! Ne boj se, Jakobov črviček, Izraelovo krdelce; jaz ti pomagam, govori Gospod, in tvoj odkupitelj je Izraelov Svetnik." (Iz 41,10.13.14)/316/

Judovi prebivalci si tega nikakor niso zaslužili, vendar se jim Bog kljub temu ni odrekel. Po njih bo njegovo ime poveličano med pogani. Mnogi, ki niso poznali njegovih čednosti, bodo vendar videli slavo božanskega značaja. Božji namen je bil pojasniti svoje milostne načrte, ko je svoje služabnike preroke pošiljal s sporočilom: "Povrnite se vendar vsak s svoje hudobne poti." (Jer 25,5) Po Izaiju je objavil: "Zaradi svojega imena zadržujem svojo jezo in zaradi svoje hvale jo krotim, tebi v prid, da te ne iztrebim. Zaradi sebe, zaradi sebe storim to, kajti kako bi se oskrunilo moje ime! In svoje slave ne dam drugemu." (Iz 48,9.11)

Vabilo k spokorjenju je odzvanjalo nezmotljivo jasno in vsi so bili povabljeni, da se spreobrnejo. Prerok je prosil: "Iščite Gospoda, dokler ga morete najti, kličite ga, dokler je blizu! Zapusti naj brezbožnik svojo pot in krivični mož svoje misli in povrni se h Gospodu, in usmilil se ga bo, in k našemu Bogu, ker je bogat v odpuščanju." (Iz 55,6.7)

Bralec, ali si si izbral svojo pot? Ali si odtaval daleč od Boga? Ali si želel uživati sadove prestopanja, vendar so se v tvojih ustih spremenili v pepel? Ali si sedaj ostal sam in osamljen, ko so se tvoji življenjski načrti podrli in so upi propadli? Glas, ki je dolgo govoril tvojemu srcu in mu nisi hotel prisluhniti, sedaj slišiš jasno in razločno: "Vstanite in pojdite, ker ta dežela ni vam počivališče zavoljo nečednosti,/319/ ki uničuje, in to s strašno pogubo." (Mih 2,10) Vrni se v Očetovo hišo. Vabi te, rekoč: "Vrni se k meni, kajti odkupil sem te! Pridite k meni, poslušajte, in vaša duša bo živela! In sklenem z vami večno zavezo: stanovitne Davidove milosti." (Iz 44,22; 55,3)

Ne poslušajte sovražnika, ko vam šepeta, da ostanite daleč od Kristusa, dokler ne boste postali boljši in ne boste dovolj dobri, da bi prišli k Bogu. Če boste čakali dotlej, ne boste nikoli prišli. Ko Satan kaže na vaša umazana oblačila, ponovite Zveličarjevo obljubo: "In tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jn 6,37) Povejte sovražniku, da vas kri Jezusa Kristusa očiščuje slehernega greha. Molite kakor David: "Očisti me z izopom, da bom čist, operi me, da bom bel bolj kakor sneg." (Ps 51,7)

Prerokovo opominjanje Jude, naj gleda živega Boga in sprejme njegove milostne ponudbe, ni bilo zaman. Nekateri so to iskreno sprejeli in so namesto malikov spet častili Jahveja. V svojem Stvarniku so se naučili gledati ljubezen, usmiljenje in nežno sočutje. Ko pa so prišli temačni dnevi Judove zgodovine in je v deželi ostal samo ostanek, so prerokove besede še dalje rojevale sad odločne prenove. Izaija je dejal: "V tistem času se bo oziral človek v svojega Stvarnika in njegove oči bodo gledale na Izraelovega Svetnika. In ne bo se oziral v oltarje, v delo svojih rok; tudi ne bo gledal tega, kar so storili njegovi prsti, ne Ašer, ne sončnih stebrov." (Iz 17, 7.8)/320/

Mnogi bodo videli njega, ki je ves ljubezniv in Odličnik med tisoči. Njim namenjena veličastna obljuba se je glasila: "Kralja v njegovi lepoti bodo videle tvoje oči." (Iz 33,17)

Grehi jim bodo odpuščeni in hvalili se bodo samo v Bogu. Na tisti radostni dan odrešenja od malikovalstva, bodo vzklikali: "Gospod bo z nami, Veličastni - kraj širokih rek in potokov. ... Zakaj Gospod je naš sodnik, Gospod naš postavodajalec, Gospod naš kralj, On nas bo rešil." (Iz 33,21.22)

Sporočila, ki jih je Izaija prenesel ljudem, ki so se odločili odvrniti s svojih hudobnih poti, so bila polna tolažbe in spodbude. Prisluhnimo Gospodovi besedi po njegovem preroku: "Spominjaj se tega, o Jakob in Izrael, ker si moj hlapec. Upodobil sem te, hlapec si moj, Izrael, ne pozabim te. Izbrisal sem kakor gost oblak tvoje prestopke in kakor meglo tvoje grehe. Vrni se k meni, kajti odkupil sem te. In tisti dan porečeš: Zahvaljujem te, o Gospod, ker si se jezil nad menoj, ali odvrnila se je tvoja jeza, in potolažil si me. Glej, mogočni Bog je moje rešenje; upal bom in ne bo me strah, zakaj Gospod, Jahve, je moja moč in moja pesem in On mi je bil v zveličanje. Psalme pojte Gospodu, kajti prekrasno je storil; razvedi se to po vsej zemlji. Glasno vpij in radostno poj, sionska prebivalka! Zakaj velik je sredi tebe Izraelov Svetnik." (Iz 44,21.22; 12,1.2.5.6


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

27. poglavje: Ahaz
Z Ahazovim prihodom na prestol so Izaija in njegove prijatelje doletele razmere, ki so bile hujše kakor katere koli, ki so obstajale dotlej v Judovem kraljestvu. Mnogi, ki so se prej upirali zapeljivim vplivom malikovanja, so bili sedaj zavedeni k sodelovanju pri čaščenju poganskih božanstev. Knezi v Izraelu so se izkazali nezveste svojemu oskrbništvu. Pojavljali so se lažni preroki z varljivimi sporočili in celo nekateri duhovniki so vedeževali za plačilo. Vodje odpadništva pa so še vedno hranili podobo pravega bogoslužja in trdili, da pripadajo Božjemu ljudstvu.

Prerok Miha, ki je pričal v teh težavnih časih, je dejal o grešnikih s Siona, ki so trdili, da "se opirajo na Gospoda" in se hkrati bogokletno bahajo: "Mar ni Gospod med nami? Nesreča ne pride nad nas nobena," da še vedno zidajo "Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico". (Mih 3,11.10) Zoper to zlo/322/ je prerok Izaija povzdignil glas stroge graje: "Čujte Gospodovo besedo, sodomski vodniki, poslušajte postavo našega Boga, gomorsko ljudstvo! Čemu mi množina vaših daritev? pravi Gospod. ... Ko prihajate, da se prikažete pred mojim obličjem - kdo je zahteval to od vaše roke, da teptate moje veže?" (Iz 1,10-12)

Navdihnjenje objavlja: "Daritev brezbožnih je gnusoba; koliko bolj, ko jo daruje s hudim namenom!" (Prg 21,27) Oči nebeškega Boga "so prečiste, da bi gledal hudo, in krivičnosti ne moreš videti". (Hab 1,13) Od prestopnika se ne odvrača, ker ne bi hotel odpustiti, temveč grešnika zato ne more rešiti greha, ker noče izkoristiti bogastva milosti, ki jo je Bog priskrbel. "Glejte, ni prekratka Gospodova roka, da ne more rešiti, tudi njegovo uho ni gluho, da ne more slišati; toda vaše krivice so postale pregrada med vami in vašim Bogom, in vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši." (Iz 59,1.2)

Salomon je zapisal: "Gorje ti, o dežela, če je tvoj kralj otrok!" (Prd 10,16) Tako je bilo z Judovo deželo. Njeni vladarji so zaradi neprestanega prestopanja postali podobni otrokom. Izaija je pozornost ljudstva usmeril na njihov nebogljeni položaj med zemeljskimi ljudstvi in razložil, da je to posledica greha njihovih voditeljev. Dejal je: "Kajti glej, Gospod, Jahve nad vojskami, vzame iz Jeruzalema in od Jude oporo in podporo, vso podporo kruha in vso podporo vode, junaka in vojščaka, sodnika in preroka, vedeža in starca,/323/ petdesetnika in veljaka, svetovalca in spretnega umetnika in izvedenca v čarovništvu. In dati jim hočem dečke za kneze, in razposajenci jim bodo gospodovali. Kajti Jeruzalem je porušen in Juda je padel, ker njihov jezik in njihova dejanja so zoper Gospoda." (Iz 3,1-4.8)

Prerok je nadaljeval: "Oni, ki te vodijo, te zapeljujejo ter v zmešnjavo spravljajo stezo tvojih poti." (Iz 3,12) Med Ahazovim vladanjem je to dobesedno držalo, kajti o njem je zapisano: "Hodil je po poti Izraelovih kraljev, in je tudi napravil ulite podobe za Baale. Vrhutega je žgal kadilo v dolini Hinomovega sina. Celo svojega sina je daroval, da je šel skozi ogenj, po gnusobah poganov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov." (2 Let 28,2.3; 2 Kr 16,3)

To je bil za izvoljeni narod resnično čas velike nevarnosti. Samo še nekaj kratkih let je minilo, in so bili deseteri rodovi Izraelovega kraljestva razkropljeni med poganske narode. Tudi Judovemu kraljestvu je grozila temna prihodnost. Vpliv dobrega se je naglo zmanjševal, vpliv zla pa se je povečeval. Prerok Miha je bil ob pogledu na razmere prisiljen vzklikniti: "Pobožni je izginil z zemlje in ni ga poštenjaka med ljudmi. Najboljši izmed njih je kakor trnov grm, najpoštenejši je kakor trnje v plotu." (Mih 7,2.4) Izaija je dejal: "Ko bi nam ne bil Gospod nad vojskami pustil ostanka, čeprav majhnega, bi bili kakor Sodoma, bi bili podobni Gomori." (Iz 1,9)

Bog je v vseh časih zaradi njih, ki so mu ostali zvesti, ter zaradi svoje neskončne ljubezni do grešnikov dolgo trpel uporneže in jih vabil, naj zapustijo hudobne poti in se povrnejo k njemu./324/ "Zapoved na zapoved, ukaz na ukaz, nekoliko tu, nekoliko tam," je po svojih predstavnikih kazal prestopnikom pot pravičnosti. (Iz 28,10)

Tako je bilo tudi med Ahazovim vladanjem. Grešnemu Izraelu je bilo pošiljano vabilo za vabilom, naj se povrnejo k zvestobi Jahveju. Preroki so prisrčno vabili; ko so tako stali pred ljudstvom in ga goreče spodbujali k spokorjenju in prenovi, so njihove besede obrodile sad v slavo Bogu.

Po Mihu je bilo podano čudovito vabilo: "Čujte vendar, kar pravi Gospod: Vstani, pravdaj se vpričo gora in hribi naj slišijo tvoj glas. Poslušajte, o gore, Gospodovo pravdo, in vi nepremični temelji zemlje! Zakaj pravdo ima Gospod s svojim ljudstvom in z Izraelom mora obračunati.

Moje ljudstvo, kaj sem ti storil in s čim sem ti bil nadležen? Izpričaj zoper mene! Kajti pripeljal sem te gor iz Egiptovske dežele in te odrešil iz hiše sužnjev, in poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjamo.

Moje ljudstvo, spomni se vendar, kaj je imel v mislih Balak, moabski kralj, in kaj mu je odgovoril Balaam, Beorjev sin; kaj se je godilo od Sitima do Gilgala, da spoznaš pravična Gospodova dela." (Mih 6,1-5)

Bog, ki mu služimo, je zelo potrpežljiv. "Njegovo usmiljenje nima konca." (Žal 3,22) Med preizkušnjo je njegov Duh prosil ljudi,/325/ naj sprejmejo dar življenja. "Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt, temveč da se brezbožnik obrne od svoje poti in živi. Obrnite se, obrnite se od svojih hudobnih poti! Ker čemu bi hoteli mreti?" (Ezk 33,11) Satanov posebni načrt je napeljati ljudi v greh in jih potem v njem pustiti nemočne in brezupne, da si ne upajo prositi za odpuščanje. Bog pa vabi: "Naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj!" (Iz 27,5) V Kristusu je poskrbljeno za vse, ponujena je vsa možna podpora.

Med Judovim in Izraelovim odpadništvom so se mnogi spraševali: "S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Ali naj stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti? Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, deset tisoč potokov olja? Ali naj dam svojega prvenca za svoj prestopek, sad svojega telesa za greh svoje duše?" (Mih 6,6.7) Odgovor je bil jasen in ugoden: "Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva Gospod od tebe, kakor da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno s svojim Bogom." (Mih 6,8)

Ko je prerok poudarjal v...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je prerok poudarjal vrednost praktične pobožnosti, je samo ponavljal nasvet, ki je bil dan Izraelu nekaj stoletij poprej. Ko je bil Izrael tik pred vstopom v Obljubljeno deželo, je po Mojzesu prišla Gospodova beseda: "Sedaj pa, o Izrael, kaj zahteva Gospod, tvoj Bog, od tebe? Samo to: da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, da ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše, da držiš Gospodove zapovedi in njegove postave, ki ti jih danes zapovedujem tebi v dobro." (5 Mz 10,12.13) Iz veka v vek so Jahvejevi služabniki te nasvete/326/ ponavljali ljudem, ki jim je grozila nevarnost, da bi zabredli v navade zunanje pobožnosti ter pozabili kazati usmiljenje. Ko je h Kristusu med njegovo zemeljsko službo pristopil učitelj postave in ga vprašal: "Učitelj, katera zapoved v postavi je največja?" (Mt 22,36) mu je Jezus odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje pameti. Ta je prva in največja zapoved. Druga pa je tej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in preroki." (Mt 22,37-40)

Te jasne besede prerokov in samega Učitelja bi morali sprejeti zase kot Božji glas vsakemu srcu. Nobene priložnosti ne bi smeli zamuditi za izkazovanje usmiljenja, nežne pozornosti in krščanske prijaznosti obremenjenim in zatiranim. Če ne moremo storiti ničesar več, lahko vsaj spregovorimo spodbudne in upanja polne besede ljudem, ki še ne poznajo Boga, in se jim lahko najlaže približamo z naklonjenostjo in ljubeznijo.

Bogate in številne obljube so dane njim, ki so pozorni na priložnosti, da lahko vnesejo radost in blagoslov v življenje drugih. Če "podeliš ... lačnemu iz svojega srca in nasitiš potrto dušo: tedaj prisije v temi tvoja svetloba in tvoja tema postane kakor poldan. In Gospod te bo vodil vedno in v najhujši suši ti bo sitil srce in tvoje kosti naredil čile; in boš kakor namočen vrt in kakor vrelec voda, ki se nikdar ne posuše." (Iz 58,10.11)

Malikovalsko Ahazovo življenje je kljub gorečim vabilom prerokov lahko obrodilo samo en sad. "Odtod/327/ je prišel Gospodov srd nad Judo in Jeruzalem, in izdal jih je, da jih peste, zatirajo in nad njimi žvižgajo." (2 Let 29,8) Kraljestvo je doživelo hiter padec in kmalu so sovražne vojske ogrozile sam njegov obstoj. "Tedaj pride Rezin, sirski kralj, in Pekah, Remalijev sin, Izraelov kralj, gor zoper Jeruzalem se vojskovat; in oblegali so Ahaza." (2 Kr 16,5)

Ko bi bili Ahaz in vodilni možje v njegovem kraljestvu zvesti služabniki Najvišjega, se jim ne bi bilo treba bati tako nenaravne zveze, ki se je združila proti njim. Stalno življenje v grehu pa jim je odvzelo moč. Kralja je prežel grozen strah pred povračilnimi sodbami/328/ Boga, ki so ga žalili. "Njegovo srce je trepetalo in srce njegovega ljudstva, kakor trepečejo drevesa v gozdu od vetra." (Iz 7,2) V tej stiski je prišla Gospodova beseda Izaiju, naj stopi pred trepetajočega kralja in mu reče:

"Pazi, da boš miren; ne boj se in srce naj se ti ne plaši. ... Ker je osnovala Sirija hudoben naklep zoper tebe, tudi Efraim in Remalijev sin, govoreč: Pojdimo gor nad Judejo, da jo spravimo v strah ter jo siloma odpremo sebi in postavimo za kralja v njej Tabeelovega sina; zato pravi tako Gospod Jahve: Ne zgodi se in ne bo tega." (Iz 7,4-7) Prerok je objavil, da bosta Izraelovo kraljestvo in Sirija kmalu doživela konec. Končal je z besedami: "Če ne verjamete, zares, nimate obstanka." (Iz 7,9)

Dobro bi bilo za Judovo kraljestvo, ko bi Ahaz sprejel to sporočilo kakor nebeško. Ker pa se je odločil, da se bo zanesel na meseno ramo, je poiskal pomoč pri poganih. Obupan je poslal sporočilo asirskemu kralju Tiglat-pileserju: "Hlapec sem tvoj in tvoj sin; pridi gor in me reši iz roke sirskega kralja in iz roke Izraelovega kralja, ki sta se dvignila zoper mene." (2 Kr 16,7) Prošnji je priložil bogato darilo iz kraljeve in tempeljske zakladnice.

Kralj Ahaz je prejel pomoč, za katero je prosil, in za nekaj časa si je lahko oddahnil, toda koliko je to stalo Judo! Ponujeno darilo je pri Asircih prebudilo pohlep in zahrbtni narod je kmalu grozil, da bo preplavil in izropal Judo. Ahaza in njegove nesrečne podložnike je sedaj mučil strah, da bodo popolnoma padli v roke krutih Asircev!/329/

"Gospod je poniževal Judo" zaradi stalnega prestopanja. (2 Let 28,19) V tej stiski se Ahaz ni spokoril, temveč "se je izneveril Gospodu, ... zakaj daroval je bogovom Damaščanov, ki so ga porazili, in je dejal: Ker jim bogovi asirskih kraljev pomagajo, jim hočem darovati, da mi tudi pomagajo." (2 Let 28,22.23)

Ko se je odpadli kralj približal koncu svojega vladanja, je povzročil, da so se zaprla tempeljska vrata. Svete službe so bile opuščene. Pred oltarjem niso več gorele svetilnice svečnika. Niso se več prinašale daritve za grehe ljudstva. Sladkodišeče kadilo se ni več dvigalo med jutranjo in večerno daritvijo. Ko so prebivalci brezbožnega mesta zapustili dvorišče Božje hiše in zaklenili njena vrata, so drzno postavili oltarje, da so na njih častili poganska božanstva. To so počeli na uličnih vogalih po vsem Jeruzalemu. Bilo je videti, kakor da je poganstvo zmagalo; sile teme so skoraj prevladale.

V Judu pa so še živeli ljudje, ki so ostali zvesti Jahveju ter vztrajno zavračali malikovalstvo. Nanje so se z upanjem ozirali Izaija in Miha in njuni sodelavci, ko so si ogledovali razdejanje, ki ga je v preteklih letih povzročil Ahaz. Njihovo svetišče je bilo zaprto, zvestim pa je bilo vendar obljubljeno: "Bog je z nami! Gospoda nad vojskami samega posvečujte, in On vam bodi strah, On vam bodi groza. In On vam bo v zavetno svetišče." (Iz 8,10.13.14)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

28. poglavje: Ezekija
V ostrem nasprotju z nepremišljenim Ahazovim vladanjem je bila prenova med uspešnim vladanjem njegovega sina. Ezekija se je po prihodu na prestol odločil narediti vse, kar je mogel, da bi rešil Juda pred usodo, ki je doletela severno kraljestvo. Sporočila prerokov niso dovoljevala polovičnih ukrepov. Samo z najodločnejšo prenovo se lahko ustavijo grozeče sodbe.

Ezekija se je v stiski izkazal za človeka, ki zna izkoristiti priložnost. Takoj po zasedbi prestola je naredil načrt in ga začel izvajati. Najprej je svojo pozornost usmeril tempeljskim službam, ki so bile tako dolgo zanemarjene. Pri tem delu je resno prosil za pomoč skupino duhovnikov in levitov, ki so ostali zvesti svojemu svetemu poklicu. Ker se je prepričal, da so zvesti kralju, jim je odkrito povedal svojo željo, da bi opravil takojšnjo in daljnosežno prenovo. Priznal je: "Naši očetje so se izneverili in delali, kar je hudo v očeh/331/ Gospoda, našega Boga, in so ga zapustili. Sedaj pa sem se namenil v svojem srcu skleniti zavezo z Gospodom, Izraelovim Bogom, da bi se odvrnila togota njegove jeze od nas." (2 Let 29,6.10)

Z nekaj dobro izbranimi besedami je kralj opisal razmere, v katerih so se znašli - zapiranje templja in prenehanje vseh njegovih služb; sramotno malikovanje, ki so ga opravljali na mestnih ulicah in po vsem kraljestvu; odpadništvo množic, ki bi ostale zveste Bogu, ko bi jim bili judovski voditelji dali pravi zgled; in slabljenje kraljestva in izguba ugleda med okoliškimi narodi. Severno kraljestvo se je hitro drobilo na kosce. Mnogi so bili pobiti z mečem; veliko jih je bilo odpeljanih v ujetništvo, Izrael pa je kmalu popolnoma padel v roke Asircev in bil dokončno pokončan. Ta usoda bo zanesljivo doletela tudi Judo, če ne bo Bog mogočno deloval po svojih izbranih predstavnikih.

Ezekija je naravnost povabil duhovnike, naj se mu pridružijo pri opravljanju nujne prenove. Opominjal jih je: "Ne bodite zdaj leni, zakaj vas je Gospod izvolil, da imate stati v službi pred njim ter da mu boste strežaji in kadilci. Posvetite se zdaj in posvetite hišo Gospoda, Boga svojih očetov." (2 Let 29,11.5)

Čas je zahteval hitro delovanje. Duhovniki so se takoj lotili dela. Poklicali so k sodelovanju druge iz svojih vrst, ki niso bili navzoči pri tem posvetu, in se srčno lotili čiščenja in obnovitve/332/ templja. Zaradi dolgoletne skrunitve in zanemarjanja so imeli pri tem številne težave; ampak duhovniki in leviti so neutrudno delali in v zelo kratkem času so lahko sporočili, da so dokončali nalogo. Tempeljska vrata so popravili in jih na stežaj odprli; zbrali so svete posode in jih položili na njihov prostor; tako je bilo vse pripravljeno za ponovni začetek svetiščnih služb.

Pri prvem bogoslužju so se mestni voditelji pridružili kralju Ezekiju, duhovnikom in levitom, ki so prosili za odpuščanje grehov ljudstva. Na oltar so položili daritve za greh, "da se izvrši poravnava za vsega Izraela. ... In ko so končali darovanje, poklekne kralj in vsi, ki so bili pri njem, ter molijo". (2 Let 29,24.29) Po tempeljskih vežah sta znova odmevali hvala in poveličevanje. Veselo so peli Davidove in Asafove pesmi, molivci pa so spoznali, da so rešeni jarma greha in odpadništva. "In Ezekija se je veselil z vsem ljudstvom tega, kar je bil Bog pripravil svojemu ljudstvu, zakaj povelje se je hitro izvršilo." (2 Let 29,36)

Bog je resnično pripravil srca Judovih poglavarjev, da so začeli odločno prenovitveno gibanje in je bila plima odpadništva ustavljena. Po svojih prerokih je Bog pošiljal izvoljenemu ljudstvu sporočilo za sporočilom gorečih prošenj - ta sporočila pa je deset rodov Izraelovega kraljestva zaničevalo in zavrglo, in so bili zato izročeni sovražniku. V Judi pa je ostal pobožni ostanek, in te so preroki še naprej vabili. Izaija je spodbujal: "Povrnite se k njemu, od katerega/333/ ste tako daleč odšli, Izraelovi sinovi!" (Iz 31,6) Prisluhnite Mihu, ki z zaupanjem objavlja: "A jaz bom gledal na Gospoda, čakal bom Boga svojega rešenja; usliši me, moj Bog. Ne veseli se nad menoj, moja sovražnica! Če sem padel, zopet vstanem; če sedim v temi, Gospod mi je luč. Gospodov srd bom prenašal, kajti grešil sem zoper njega; dokler se ne potegne za mojo pravdo in ne izvrši sodbe zame. Privede me ven na luč, in gledal bom njegovo pravičnost." (Mih 7,7-9)

To in druga podobna sporočila, ki razodevajo Božjo pripravljenost odpustiti in sprejeti nje, ki se k njemu obrnejo z vsem srcem, so mnogim plašnim vlila upanje v temačnih letih, ko so bila tempeljska vrata zaprta. Sedaj, ko so voditelji začeli prenovo, se je bila množica ljudi, utrujena od sužnjevanja grehu, pripravljena odzvati.

Kdor je prišel na tempeljsko dvorišče, da bi mu bilo odpuščeno in bi obnovil svojo zaobljubo zvestobe Jahveju, je našel v preroških delih Svetih spisov čudovito spodbudo. Resna svarila zoper malikovalstvo, ki so bila podana po Mojzesu vpričo vsega Izraela, so spremljala prerokovanja o Božji pripravljenosti, da sliši in odpusti njim, ki ga bodo med odpadništvom iskali z vsem srcem. Mojzes je dejal: "V poslednjih dneh se spreobrneš h Gospodu, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas. Zakaj Gospod, tvoj Bog, je mogočni Bog, poln usmiljenja: ne odtegne se ti in te ne pokonča, tudi ne pozabi zaveze tvojih očetov, za katero jim je prisegel." (5 Mz 4,30.31)/334/

Pri posvetitvi templja, katerega službe so sedaj Ezekija in njegovi družabniki obnovili, je Salomon v preroški molitvi prosil: "Kadar bo sovražnik porazil pred seboj tvoje ljudstvo, Izraela, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo k tebi in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili tebe v tej hiši: ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela." (1 Kr 8,33.34) Ta molitev je bila potrjena s pečatom božanskega odobravanja, saj je na koncu molitve šinil ogenj z neba in použil žgalno daritev in druge daritve. Tempelj pa je napolnila Gospodova slava. (Glej 2 Let 7,1) Ponoči se je Gospod prikazal Salomonu in mu povedal, da je bila njegova molitev uslišana in da bo izkazal milost ljudem, ki bodo molili v tem templju. Milostno mu je zagotovil: "Če se bo moje ljudstvo, ki je imenovano po mojem imenu, ponižalo in molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti: tedaj uslišim iz nebes in odpustim njihov greh in ozdravim njihovo deželo." (2 Let 7,14)

Te obljube so se obilno..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!