Ellen G. White: Preroki in kralji

53. Obnovitelji obzidja
Temeljno besedilo: Neh 2 do 4


Nehemija je varno pripotoval v Jeruzalem. Kraljeva pisma upraviteljem dežel ob poti, kjer je potoval, so mu zagotovila časten sprejem in hitro pomoč. Noben sovražnik si ni upal nadlegovati uradnika, ki so ga varovali vojaki perzijskega kralja in so mu deželni poglavarji izkazovali takšno spoštovanje. Njegov prihod v Jeruzalem z vojaškim spremstvom je kazal, da ima pomembno nalogo; to je izzvalo zavist poganskih plemen, ki so živela blizu mesta ter so pogosto dajala duška sovraštvu do Judov tako, da so jih napadali in žalili. V tem hudobnem ravnanju so se predvsem izkazali nekateri poglavarji plemen: Horončan Sanbalat, Amonec Tobija in Arabec Gesem. Že od samega začetka so ti voditelji zlonamerno opazovali Nehemijeve dejavnosti ter si z vsemi močmi prizadevali preprečiti njegove načrte in ovirati njegovo delo./635/

Nehemija je bil še naprej tako previden in preudaren kakor doslej. Vedel je, da so mu ogorčeni in odločni sovražniki pripravljeni nasprotovati, zato je molčal o naravi svojega poslanstva, dokler ga poznavanje razmer ne bo usposobilo za uresničitev načrtov. Upal je, da si bo tako zagotovil sodelovanje ljudstva in jih spodbudil k delu, preden se bo dvignilo nasprotovanje njegovih sovražnikov.

Izbral je nekaj ljudi, za katere je vedel, da so vredni zaupanja. Razložil jim je okoliščine, ki so ga pripeljale v Jeruzalem, in jim pojasnil cilj, ki ga je želel doseči, ter načrte, po katerih se bo ravnal. Njegova naloga jih je takoj z zanimanjem pritegnila in so mu obljubili pomoč.

Tretjo noč po prihodu je Nehemija vstal opolnoči z nekaj zaupnimi tovariši ter se odpravil osebno pogledat jeruzalemske razvaline. Sedeč na muli je jezdil od enega dela mesta do drugega in ocenjeval podrte zidove in vrata mesta svojih očetov. Misli judovskega domoljuba je prevzela bolečina, ko je s strtim srcem opazoval porušeno obzidje svojega ljubljenega Jeruzalema. Spomini na minulo Izraelovo veličino so bili v ostrem nasprotju z dokazi njegovega ponižanja.

Nehemija je na skrivaj v tišini dokončal svoj obhod zidov. Pravi: "Načelniki pa niso vedeli, kam sem šel ali kaj sem delal, kajti doslej nisem bil ničesar povedal Judom in duhovnikom, ne plemenitnikom in načelnikom in drugim, ki so opravljali delo." (Neh 2,16) Preostanek/636/ noči je prebedel v molitvi. Vedel je namreč, da se bo zjutraj treba resno potruditi, opogumiti in združiti potrte in razdeljene rojake.

Nehemija je imel s seboj kraljevo pooblastilo, v katerem je bilo zahtevano, naj prebivalci sodelujejo z njim v obnovi mestnega obzidja, vendar se Nehemija ni zanašal na uporabo oblasti. Raje si je prizadeval pridobiti zaupanje in naklonjenost ljudstva, vedoč, da je nujno zediniti kakor srca tako tudi roke za veliko delo, ki ga je čakalo. Ko je zjutraj sklical ljudstvo, jim je opisal dejstva, da bi prebudil njihove uspavane moči in združil razkropljeno množico.

Nehemijevi poslušalci niso vedeli za njegov ponočni obhod, tudi povedal jim ni o tem. Dejstvo, da je bil na tem obhodu, pa je veliko pripomoglo k uspehu, saj je tako lahko opisal natančno stanje mesta, kar je osupnilo njegove poslušalce. Vtis, ki ga je naredilo slabo in bedno stanje Jeruzalema, je povečal resnost in moč njegovim besedam.

Nehemija je ljudstvu opisal njihovo sramoto med pogani - njihova vera je bila onečaščena, Boga so preklinjali. Povedal jim je, da je v oddaljeni deželi slišal za njihovo stisko, si zanje zadobil naklonjenost Nebes in da se je med molitvijo odločil prositi za dovoljenje kralja, ki jim je tako priskočil na pomoč. Boga ni samo prosil, da bi mu kralj zagotovil dovoljenje, temveč da bi mu prav tako dal oblast in pomoč, ki bo potrebna v tem/637/ delu. Njegova molitev je bila uslišana na takšen način, da je bilo jasno, da je načrt od Gospoda.

Potem ko je Nehemija to povedal, je razložil, da ga podpirata združeni veljavi Izraelovega Boga in perzijskega kralja. Nato je naravnost vprašal ljudstvo, ali bodo izkoristili to priložnost in obnovili obzidje.

Vabilo je seglo naravnost v njihovo srce. Njihov strah se je spremenil v sram, ko so pomislili na to, kako so jim Nebesa izkazala naklonjenost, in z novim pogumom so soglasno rekli: "Vstanimo in zidajmo! In potrjene so bile njihove roke za dobro delo." (Neh 2,18)

Nehemija se je z vsem srcem lotil dela. Njegovo upanje, odločnost, navdušenje in stanovitnost so bili nalezljivi ter so druge navdali z enako velikim pogumom in vzvišenim namenom. Vsak je postal Nehemija na svojem področju in pomagal krepiti srca in roke svojega bližnjega.

Ko so Izraelovi sovražniki slišali, kaj Judje upajo, da bodo dokončali, so se jim posmehovali in jih zaničevali, rekoč: "Kaj pomeni to, kar počenjate? Ali se hočete upreti kralju?" (Neh 2,19) Nehemija pa je odvrnil: "Bog nebes nam da srečo, in mi, njegovi hlapci, hočemo vstati in zidati. Vam pa ni deleža, ne pravice, ne spomina v Jeruzalemu." (Neh 2,20)

Med prvimi, na katere je vplival Nehemijev duh gorečnosti in resnosti, so bili duhovniki. Zaradi njihovega vplivnega položaja so ti možje lahko storili veliko za napredek ali pa oviranje dela. Njihova začetna pripravljenost na sodelovanje je pomembno prispevala k uspehu. Večina/638/ knezov in poglavarjev v Jeruzalemu se je plemenito lotila svoje dolžnosti in ti zvesti možje so častno omenjeni v Božji knjigi. Bilo je tudi nekaj imenitnikov Tekojčanov, ki pa "niso upognili vratu k službi svojega Gospoda". (Neh 3,5) Spomin na te malomarne uradnike je ožigosan s sramoto in se je prenašal kot svarilo vsem prihodnjim rodovom.

V vsakem verskem gibanju so ljudje, ki ne morejo zanikati, da je to Božje delo, vendar se držijo po strani in ne storijo ničesar, da bi pomagali. Dobro bi bilo, ko bi si takšni zapomnili, da se v nebesih zapisujejo takšne stvari - v knjigi, v kateri ni nič izpuščeno, v njej ni napak in po njej jim bo sojeno. Tam je zapisana vsaka zamujena priložnost za službo Bogu; tudi vsako dejanje vere in ljubezni bo ostalo kot spomin za vse večne čase.

V primerjavi s spodbudnim vplivom Nehemijeve navzočnosti je bil zgled Tekojčanov nepomemben. Ljudstvo je bilo na splošno prežeto z domoljubnostjo in vnemo. Sposobni in vplivni možje so organizirali različne družbene razrede prebivalcev v skupine, vsak vodja pa je bil odgovoren za obnovitev določenega dela obzidja. O nekaterih je zapisano, da so gradili "proti svoji hiši vprek". (Neh 3,10)

Sedaj ko se je delo dejansko začelo, Nehemijeva odločnost ni popuščala. Z neutrudno budnostjo je nadzoroval gradnjo, usmerjal delavce, posvečal pozornost oviram in reševal nujne primere. Na vsej dolžini obzidja, ki se je raztezalo kakšnih pet kilometrov, je bilo neprestano čutiti njegov vpliv. Z ustreznimi besedami je opogumljal zaskrbljene, spodbujal počasne in hvalil marljive. Vedno je opazoval/639/ gibanje svojih sovražnikov, ki so se od časa do časa zbirali v daljavi in pogovarjali, kakor da bi kovali zaroto, potem pa so se približali delavcem in poskušali odvrniti njihovo pozornost od dela.

Nehemija pri vsem svojem delu ni pozabil vira svoje moči. Svoje srce je stalno dvigoval k Bogu, vzvišenemu Nadzorniku vsega. Govoril je: "Bog nebes nam da srečo." (Neh 2,20) Te besede so vedno znova odmevale in prevzemale srce delavcev na obzidju./640/

Obnova jeruzalemskega obzidja ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Obnova jeruzalemskega obzidja pa ni minila neovirano. Satan se je trudil izzvati nasprotovanje in povzročiti malodušnost. Sanbalat, Tobija in Gesem, njegovi glavni pomočniki v tem početju, so se odločili ovirati obnovo. Prizadevali so si spreti delavce. Posmehovali so se naporom delavcev in trdili, da je naloga nemogoča in obsojena na neuspeh. "Kaj delajo ti slabotni Judje?" je vpil Sanbalat posmehljivo: "Ali bodo neki dan dokončali? Ali hočejo v življenje povrniti kamen z grobljišča, ki je vendar sežgano?"/641/ (Neh 4,2) Tobija je še bolj zaničevalno dodal: "Kar koli naj zidajo, če lisica pride nanj, poruši njihov kamniti zid!" (Neh 4,3)

Graditelji so kmalu doživeli dejavnejše nasprotovanje. Tako so bili prisiljeni nenehno stražiti pred zarotami svojih nasprotnikov, ki so trdili, da so prijatelji, hkrati pa si želeli na različne načine povzročiti zmedo in težave in zasejati negotovost. Prizadevali so si uničiti pogum Judov, kovali so zarote, kako bi Nehemija pritegnili v svoje pasti. Nezvesti Judje so bili pripravljeni pomagati v izdajalskem načrtu. Razširila se je novica, da Nehemija kuje zaroto proti perzijskemu vladarju, ker se želi povišati na položaj kralja nad Izraelom, vsi, ki mu pomagajo, pa so izdajalci.

Nehemija pa je še naprej prosil Boga za vodstvo in podporo in "ljudstvo je imelo pogum za delo". (Neh 4,6) Delo je napredovalo, dokler niso zapolnili vrzeli in celotno obzidje zgradili do polovice nameravane višine.

Ko so Izraelovi sovražniki videli, da njihov trud nič ne pomaga, so postali besni. Doslej si niso upali biti nasilni, saj so vedeli, da Nehemija in njegovi tovariši delujejo s kraljevim dovoljenjem. Bali so se, da bi z dejavnim nasprotovanjem lahko povzročili vladarjevo jezo. Toda sedaj so v svoji ogorčenosti zakrivili zločin, za katerega so obtožili Nehemija. Zbrali so se na posvet in "vsi skup se zarote, da se pojdejo bojevat zoper Jeruzalem". (Neh 4,8)

Medtem ko so Samarijani kovali zaroto zoper Nehemija in njegovo delo, so nekateri vodilni/642/ Judje postali nezadovoljni in so ga skušali spraviti ob pogum tako, da so pretiravali pri opisovanju težav, ki so spremljale zidanje. Govorili so: "Moč je bremenarjem oslabela in groblje so še velike, tako da ne moremo zidati zidu." (Neh 4,10)

Malodušnost pa je prišla še iz druge strani. Judje, ki so poleg prebivali, ampak niso sodelovali pri delu, so zbirali izjave in poročila sovražnikov in jih uporabili, da bi oslabili pogum in povzročali nezadovoljstvo.

Toda kazalo je, da roganje in posmeh, nasprotovanje in grožnje navdihujejo Nehemija s še trdnejšo odločnostjo in še večjo previdnostjo. Dojel je nevarnost, s katero se je bilo treba spopasti v tem boju s sovražnikom, vendar je ostal neustrašen. Pravi: "Mi pa smo molili k svojemu Bogu in postavili stražo zoper nje, dan in noč. ... Tedaj sem postavil na spodnje kraje prostora za zidom, na goljave, ljudstvo po njihovih rodovinah z njihovimi meči, sulicami in loki. In ko sem vse ogledal, sem vstal in velel plemenitnikom in načelnikom in drugemu ljudstvu: Nikar se jih ne bojte, spominjajte se Gospoda, velikega in groznega, in bojujte se za svoje brate, za svoje sinove in hčere, za svoje žene in hiše!

Ko so pa slišali naši sovražniki, da nam je bilo povedano, in je Bog uničil njihov naklep, smo se vrnili vsi na zid, vsak k svojemu delu. In bilo je od tega dne, da je polovica mojih hlapcev opravljala delo, druga polovica pa je držala sulice in ščite,/643/ loke in oklepe. ... In bremenarji so nakladali, vsak z eno roko delajoč, z drugo pa držeč orožje. In zidar je vsak imel meč pripasan k ledju, in tako so zidali." (Neh 4,9.13-18)

Poleg Nehemija je stal trobentač, na različnih delih obzidja pa so stali duhovniki, ki so nosili svete trobente. Ljudstvo je bilo razkropljeno naokoli po svojem delu, ko pa se je približala nevarnost na nekem kraju, je bil dan znak, naj vsi nemudoma pohitijo tja. Nehemija pravi: "Tako smo se trudili pri delu in polovica jih je držala sulice do jutranje zarje, dokler so prisvetile zvezde." (Neh 4,21)

Od teh, ki so živeli v mestih in vaseh zunaj Jeruzalema, so odslej zahtevali, da so prenočevali znotraj obzidja, da bi varovali delo in bili pripravljeni za svojo dolžnost ob jutranji zarji. To je preprečevalo nepotrebne zamude in odstranilo priložnost, ki bi jo lahko izkoristili sovražniki in napadli delavce, ko bi se vračali domov ali z doma. Tudi Nehemija in njegovi tovariši se niso izogibali napornemu delu ali težavnim nalogam. Niti podnevi niti ponoči, tudi ne v kratkem času, ki je bil določen za spanec, si niso sneli oblačila ali odložili orožja.

Nasprotovanje in malodušnost, ki so ju doživeli graditelji v Nehemijevem času zaradi odkritih sovražnikov in lažnih prijateljev, je značilna izkušnja tudi njih, ki danes opravljajo Božje delo. Kristjani niso preizkušani samo z ogorčenostjo, zaničevanjem in nasiljem sovražnika, temveč tudi z brezbrižnostjo, nedoslednostjo, mlačnostjo in izdajalstvom priznanih prijateljev in pomočnikov. So tarča posmeha in zaničevanja./644/ Isti sovražnik, ki spodbuja zaničevanje, ob ustrezni priložnosti uporabi tudi bolj krute in nasilne ukrepe.

Satan izkorišča vsako neposvečeno lastnost, da bi dosegel svoj namen. Med njimi, ki trdijo, da podpirajo Božje delo, so tudi takšni, ki se pridružijo Božjim sovražnikom in izpostavijo Božje delo napadom najbolj ogorčenih sovražnikov. Celo tisti, ki si želijo napredek Božjega dela, bodo slabili roke njegovih služabnikov, ko bodo poslušali, prenašali in napol verovali klevetanju, bahanju in grožnjam njegovih nasprotnikov. Satan dosega izredne uspehe po svojih pomočnikih in vsi, ki popustijo njihovemu vplivu, so podvrženi zapeljivi moči, ki popači modrost modrih in razumnost razumnih. Toda Božje ljudstvo naj se podobno kakor Nehemija ne ustraši in ne zaničuje svojih sovražnikov. Zaupa naj v Boga in nenehno gre naprej, svoje opravilo naj izvršuje nesebično in njegovi previdnosti zaupa delo, ki ga opravlja.

Nehemija je sredi velike malodušnosti zaupal v Boga, v njem je imel varno zavetje. On pa, ki je bil podpora svojemu služabniku takrat, je bil upanje svojega ljudstva v vseh časih. V vsaki stiski lahko njegovo ljudstvo z zaupanjem reče: "Če je Bog z nami, kdo je proti nam?" (Rim 8,31) Naj bodo zarote Satana in njegovih pomočnikov še tako premetene, jih bo Bog razkrinkal in onemogočil vsak njihov načrt. Odgovor vere danes naj bo Nehemijev odgovor: Naš Bog se bo bojeval za nas, kajti Bog dela in nihče ne more preprečiti končnega uspeha.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

54. Graja zoper oderuštvo Temeljno besedilo: Neh 5

Preden je bilo dokončano jeruzalemsko obzidje, je Nehemijevo pozornost pritegnilo žalostno stanje revnejšega sloja ljudi. Zaradi neurejenih razmer v deželi je bilo nekoliko zanemarjeno obdelovanje zemlje. In še več, občutili so pomanjkanje hrane, kajti zaradi sebičnega ravnanja nekaterih, ki so se vrnili v Judejo, na deželi ni počival Gospodov blagoslov.

Da bi ubogi zagotovili hrano za svoje družine, so jo morali kupovati na posojilo in za pretirano visoko ceno. Prav tako so bili prisiljeni sposoditi si denar, da so lahko plačevali visoke davke, ki so jim jih naložili perzijski kralji. Stisko revnim so še povečali bogatejši Judje, ki so izkoriščali njihovo pomanjkanje in bogateli na njihov račun.

Gospod je po Mojzesu zapovedal Izraelu, naj vsako tretje leto zberejo desetino za uboge;/646/ za dodatno pomoč so poskrbeli tako, da vsako sedmo leto niso obdelovali zemlje in je ta počivala, kar pa je obrodila sama od sebe, je bilo namenjeno ljudem v potrebi. Zvestoba ljudstva v darovanju teh prispevkov za pomoč ubogim in v druge dobrodelne namene jim je pomagala obdržati v svežem spominu resnico o tem, da je Bog lastnik vsega, oni pa imajo priložnost biti prenosniki blagoslovov. Jahvejev namen je bil, da bi Izraelci pridobili navado, ki bi izkoreninila njihovo sebičnost ter razvila velikodušen in plemenit značaj.

Bog je po Mojzesu prav tako zapovedal: "Če denarja posodiš mojemu ljudstvu, ubožcu, ki biva zraven tebe, ne bodi mu kakor oderuh, tudi mu ne naloži obresti. Ne jemlji obresti od svojega brata ne za denar, ne za hrano, ne za kar koli, kar se posoja na obresti." (2 Mz 22,25; 5 Mz 23,19) Potem je dejal: "Če bo med vami ubožec, eden tvojih bratov, v katerem koli mestu v tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, vaš Bog, ne zakrkni svojega srca ter ne zapri roke proti svojemu ubogemu bratu, temveč rad mu odpri roko in voljno mu daj naposodo, kolikor zadostuje njegovi potrebi, česar strada. Zakaj ubogih ne bo kar zmanjkalo v deželi, zatorej ti zapovedujem takole: Rad odpri roko svojemu bratu, potrebnemu in siromaku v tvoji deželi." (5 Mz 15,7.8.11)

V časih po vrnitvi izgnancev iz Babilona so bogati Judje ravnali prav nasprotno tem zapovedim. Ko so si bili ubogi prisiljeni izposoditi denar za plačilo davka kralju, so jim bogati posodili denar, vendar/647/ so zahtevali visoke obresti. Določili so poroštvo na zemljo ubogih in tako postopoma spravili nesrečne dolžnike v najhujše uboštvo. Mnogi so bili prisiljeni prodati svoje sinove in hčere v sužnost in zdelo se je, da ni upanja za izboljšanje njihovega stanja, ni bilo možnosti, da bi odkupili bodisi otroke bodisi zemljo; zanje ni bilo prihodnosti, marveč vse večja nesreča z nenehnim pomanjkanjem in sužnostjo. Pa vendar so bili pripadniki istega naroda, otroci iste zaveze kakor njihovi srečnejši bratje.

Ljudstvo je na dolgo razlagalo svoje stanje Nehemiju. Dejali so: "In glej, moramo dajati svoje sinove in hčere pod jarem sužnosti, in nekatere naše hčere so že pod jarmom, in ni v moči naših rok, da jih odkupimo; saj imajo drugi naše njive in vinograde." (Neh 5,5)

Ko je Nehemija slišal za to kruto odiranje, se je njegovo srce napolnilo z ogorčenjem. Piše: "Ko sem slišal njihovo vpitje in take besede, sem se silno razsrdil." (Neh 5,6) Dojel je, da se mora odločno potegniti za pravico, če želi prekiniti zatiralsko oderuško navado. Z njemu značilno vnemo in odločnostjo je ukrepal za olajšanje svojim bratom.

Na Nehemija niti za trenutek ni vplivalo dejstvo, da so bili zatiralci bogati ljudje, katerih podporo je izredno potreboval pri obnovi mesta. Strogo je pokaral plemenitnike in poglavarje, in ko je zbral veliko množico ljudstva, jim je razložil Božje zahteve glede te težave.

Njihovo pozornost je usmeril na dogodke, ki so se zgodili/648/ med vladavino kralja Ahaza. Ponovil je sporočilo, ki ga je Bog takrat poslal Izraelu kot grajo zaradi njihove krutosti in zatiranja. Judovi otroci so bili zaradi malikovalstva izročeni v roke še bolj malikovalskih bratov, Izraelovemu ljudstvu. Slednji so popustili svojemu sovraštvu in v boju pobili na tisoče Judovih mož, zajeli vse ženske in otroke ter jih hoteli zadržati kot sužnje ali pa jih prodati v sužnost poganom.

Bog se ni vmešal v boj zaradi Judovih grehov, toda prerok Oded je pokaral krut načrt zmagoslavne vojske: "In sedaj še mislite teptati Judove in jeruzalemske otroke, da vam bodo sužnji in sužnje! Ali niste tudi sami dosti krivi proti Gospodu, svojemu Bogu?" (2 Let 28,10) Oded je opozoril Izraelovo ljudstvo, da se je zoper nje vnela Gospodova jeza in da njihovo nepravično in zatiralsko ravnanje kliče nadnje njegove sodbe. Ko so slišali te besede, so oboroženi možje izpustili ujetnike in plen pred knezi in vsem zborom. Določeni vodilni možje iz Efraimovega rodu "vzamejo ujetnike v svojo skrb ter ogrnejo gole med njimi z oblačili iz plena, in ko so jih oblekli in obuli ter jim dali jesti in piti ter jih pomazilili ter posadili slabe izmed njih na osle, so jih peljali v Jeriho, palmovo mesto, k njihovim bratom". (2 Let 28,15)

Nehemija in nekateri drugi....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nehemija in nekateri drugi so odkupili nekaj Judov, ki so bili prodani poganom, in sedaj je to ravnanje primerjal z vedenjem njih, ki/649/ so zaradi posvetnega dobička zasužnjili svoje brate. Dejal je: "Kar delate, ni dobro. Ali ne bi imeli hoditi v strahu našega Boga, da ne bomo v posmeh poganom, svojim sovražnikom?" (Neh 5,9)

Nehemija jim je razložil, da bi tudi sam na podlagi pooblastila perzijskega kralja lahko zahteval velik prispevek zase. Namesto tega pa ni vzel niti tega, kar mu je po pravici pripadalo, temveč je radovoljno daroval revnim, da bi jim olajšal pomanjkanje. Od teh judovskih poglavarjev, ki so bili krivi oderuštva, je zahteval, naj prenehajo krivično ravnati, naj povrnejo zemljo revnim in prav tako tudi denar, ki so ga izterjali od njih, ter naj jim posojajo brez poroštva ali obresti.

To je povedal pred vsem zborom. Poglavarji so se imeli priložnost opravičevati, če bi to hoteli. Vendar niso izustili nobenega izgovora. Dejali so: "Povrnemo jim in ne bomo jih terjali za nič, ampak hočemo storiti, kakor praviš." (Neh 5,12) Potem jih je Nehemija v navzočnosti duhovnikov "zavezal s prisego, da store po tej obljubi. ... In ves zbor je dejal: Amen! In so hvalili Gospoda. In ljudstvo je storilo po tej obljubi." (Neh 5,12.13)

To poročilo nas uči pomembnega nauka. "Korenina vsega zla namreč je srebroljubje." (1 Tim 6,10) Želja po dobičku je postala očarljiva strast našega rodu. Do bogastva pa se velikokrat pride na nepošten način. Množice se bojujejo z revščino, prisiljeni so garati za nizko plačo, ne morejo si zagotoviti niti najnujnejših življenjskih potreb. Garanje in pomanjkanje brez upanja na boljši jutri/650/ še bolj otežuje njihovo breme. Zaskrbljeni in zatirani ne vedo, kam naj se obrnejo po pomoč. Vse to pa samo zato, da premožni lahko zadovoljijo svojo objestnost ali popuščajo svoji želji po bogatenju.

Ljubezen do denarja in razkazovanja je iz tega sveta naredila razbojniško jamo. Sveto pismo opisuje pohlepnost in zatiranje, ki bosta prevladovala tik pred drugim Kristusovim prihodom. Jakob piše: "Dajte torej vi, bogatini. ... Zaklade ste si nabrali v zadnjih dneh! Glejte, plačilo delavcev, ki so poželi vaše polje, pa ste jim ga utrgali, kriči; in vpitje žanjcev je prišlo do ušes Gospoda nad vojskami. V požrešnosti in razkošnosti ste živeli na zemlji; svoja srca ste redili v dan klanja. Obsodili, umorili ste pravičnega, ne ustavlja se vam." (Jak 5,1.3-6)

Celo med njimi, ki trdijo, da hodijo v Gospodovem strahu, so takšni, ki ravnajo kakor Izraelovi poglavarji. Ker imajo oblast, izsilijo več, kakor je pravično, in tako postanejo zatiralci. Ker pa se v življenju ljudi, ki nosijo Kristusovo ime, kaže lakomnost in izdajalstvo, ker cerkev ohranja v svojih knjigah imena njih, ki so si pridobili bogastvo po krivici, ljudje zaničujejo Kristusovo vero. Samopašnost, prevara in oderuštvo pačijo vero mnogih ter uničujejo njihovo duhovnost. Cerkev je precej odgovorna za grehe svojih vernikov. Če ne povzdigne svojega glasu zoper zlo, ga podpira.

Svetovne navade niso kristjanovo merilo. Kristjan ne sme posnemati njegovega prekanjenega ravnanja, prevar/651/ in izsiljevanja. Vsaka krivica, storjena sočloveku, je kršitev zlatega pravila. Vsaka krivica, ki je storjena Božjemu otroku, je storjena samemu Kristusu v podobi njegovih svetih. Vsak poskus izkoriščanja nevednosti, slabosti ali nesreče drugega se v nebeških knjigah zapisuje kot prevara. Kdor se resnično boji Boga, bo raje noč in dan garal in jedel kruh revščine, kakor pa popustil želji po dobičku, ki prizadene vdovo in sirote ali prikrajša tujca za njegovo pravico.

Že najmanjše odstopanje od pravičnosti podre ograje in pripravi srce, da bo ravnalo še bolj krivično. Kolikor bolj si človekovo srce prizadeva pridobiti prednost na škodo drugega, toliko bolj postane neobčutljivo na vpliv Božjega Duha. Tako zagotovljen dobiček je strašna izguba.

Vsi smo bili dolžniki božanski pravici, vendar nismo imeli ničesar, s čimer bi poplačali dolg. Potem pa se nas je usmilil Božji Sin, ki je plačal ceno za naše odrešenje. Postal je ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu. (2 Kor 8,9) Z dobrodelnostjo do njegovih ubogih otrok lahko dokažemo iskrenost svoje hvaležnosti za usmiljenje, ki nam ga je izkazal. Apostol Pavel pravi: "Delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si z njimi domači po veri." (Gal 6,10) Njegove besede so v skladnosti z Zveličarjevimi: "Kajti uboge imate vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete dobro storiti. Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki." (Mr 14,7; Mt 7,12)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

55. poglavje: Spletke poganov          Temeljno besedilo: Neh 6


Sanbalat in njegovi zavezniki si niso upali odprto napasti Judov, ker pa se je hudobija med njimi vse bolj širila, so si jim z vse večjo zlonamernostjo prikrito prizadevali odvzeti pogum, jih zmesti in jim škodovati. Obnova jeruzalemskega obzidja se je hitro bližala koncu. Ko je bila opravljena in so vstavili tudi vrata, Izraelovi sovražniki niso več mogli upati, da bi s silo vdrli v mesto. Zato so si še bolj prizadevali ustaviti delo. Nazadnje so skovali načrt, s katerim so hoteli Nehemija zvabiti iz njegovega oporišča, ko pa bi bil v njihovi oblasti, bi ga umorili ali pa zaprli.

Pod pretvezo, da želijo skleniti sporazum z nasprotno stranjo, so se želeli posvetovati z Nehemijem. Tako so ga povabili na srečanje v vas na Onski ravnini. Ker mu je Sveti Duh razodel njihov resnični namen, je ponudbo zavrnil. Zapisal je: "In pošljem sle in jima sporočim: Opravljam/653/ veliko delo, ne morem priti tja dol. Čemu naj počiva delo, če bi ga zapustil in prišel dol k vam?" (Neh 6,3) Zarotniki pa so bili vztrajni. Štirikrat so poslali podobno sporočilo, in vsakič so prejeli enak odgovor.

Ker jim ta načrt ni uspel, so se zatekli k bolj drzni zamisli. Sanbalat je k Nehemiju poslal poslanca z odprtim pismom, v katerem je pisalo: "Pripoveduje se med narodi, in Gesem to pravi, da se ti in Judje mislite izneveriti; zato gradiš obzidje, in ti jim hočeš biti kralj. ... In postavil si tudi preroke, da oznanjajo o tebi v Jeruzalemu, govoreč: Kralj je na Judovem! In sedaj lahko zasliši kralj to, kar se govori. Sedaj torej pridi, da se posvetujemo skupaj!" (Neh 6,6.7)

Ko bi omenjene govorice resnično krožile, potem bi imel vzrok za zaskrbljenost, saj bi kmalu prišle tudi do kralja, ki bi že zaradi majhnega suma lahko sprožil najstrožje ukrepe. Nehemija pa je bil prepričan, da je pismo sad laži in da so ga spisali, da bi v njem izzvali strah in ga zvabili v past. Ta dvom je potrdilo dejstvo, da je bilo pismo poslano odprto, kar je bilo očitno zato, da bi ljudje lahko prebrali vsebino ter se ob tem vznemirili in prestrašili.

Hitro je napisal odgovor. "Nič takega se ni zgodilo, kar ti praviš, temveč v svojem srcu si si to izmislil." (Neh 6,8) Nehemija ni bil nepoučen glede Satanovih načrtov. Vedel je, da je cilj teh poskusov oslabiti roke graditeljev in tako preprečiti njihovo delo./654/

Satan je bil vedno znova poražen, zato je sedaj še z večjim sovraštvom in zvijačo spletel še bolj pretkane in nevarne pasti za Božjega služabnika. Sanbalat in njegovi družabniki so podkupili ljudi, ki so se izdajali za Nehemijeve prijatelje, da bi mu slabo svetovali, kakor da so to Gospodove besede. Vodilno vlogo v tem nizkotnem početju je imel Semaja, o katerem je imel poprej Nehemija dobro mnenje. Ta človek se je zaprl v hišo blizu svetišča, kakor da bi se bal, da je njegovo življenje v nevarnosti. Tempelj so v tistem času varovali zidovi in vrata, vendar mestna vrata še niso bila postavljena. Semaja je kazal veliko zaskrbljenost za Nehemijevo varnost in mu svetoval, naj se zateče v tempelj. Predlagal je: "Snidiva se v Božji hiši, sredi templja, in zapriva templjeve duri; zakaj pridejo, da te umore, ponoči pridejo, da te ubijejo." (Neh 6,10)

Ko bi Nehemija upošteval ta izdajalčev nasvet, bi žrtvoval svoje zaupanje v Boga in v očeh ljudstva bi bil videti strahopetec in zaničevanja vreden. Ker je imel pred očmi pomembno delo, katerega se je lotil, in trdil, da ima zaupanje v Božjo moč, bi bilo neprimerno, če bi se iz strahu skril. Med ljudstvom bi se razširil preplah, vsak bi se zbal za lastno varnost, mesto pa bi ostalo nezaščiteno ter tako lahek plen za sovražnika. Ta ena sama nespametna Nehemijeva poteza bi pomenila dejansko odpoved vsemu, kar je že dosegel.

Nehemija je hitro spregledal pravi značaj in cilj svojega svetovalca. Pravi: "In razpoznal sem, da ga ni poslal/655/ Bog, temveč govoril je to prerokovanje zoper mene, in Tobija in Sanbalat sta mu bila dala denarja in bil je najet v ta namen, da se zbojim in storim tako in se pregrešim in da bi imela kaj hudega poročati, da bi me mogla zasramovati." (Neh 6,12.13)

Nizkoten nasvet, ki ga je dal Semaja, je podprlo več ljudi na zelo dobrem glasu; medtem ko so trdili, da so Nehemijevi prijatelji, so bili na skrivaj v zvezi z njegovimi sovražniki. Vendar so zaman nastavili svojo past, kajti Nehemijev neustrašen odgovor se je glasil: "Mož, kakršen sem jaz, naj beži? In kako bi smel takšen, kakršen sem jaz, iti v tempelj, da ostane živ? Ne pojdem vanj!"(Neh 6,11)/656/

Kljub sovražnikovim zarotam, ki so bile javnega in prikritega značaja, je obnova obzidja zanesljivo napredovala; v manj kakor dveh mesecih po Nehemijevem prihodu v Jeruzalem je bilo mesto obdano z obrambnim obzidjem, graditelji pa so že lahko hodili po njem in gledali navzdol svoje poražene in osuple sovražnike. Nehemija piše: "In ko so to slišali vsi naši sovražniki, so se zbali vsi pogani, ki so živeli okoli nas, in bili so zelo uplašeni sami v sebi, kajti spoznali so, da je to delo dognal Bog." (Neh 6,16)

Vendar tudi ta dokaz o Gospodovi roki, ki je vodila delo, ni zadoščal, da bi ustavil nezadovoljstvo, upor in izdajstvo med Izraelci. "Judovi plemenitniki so pošiljali mnogo listov Tobiju, njim pa so dohajali listi od Tobija. Dosti jih je namreč bilo na Judovem, ki so se z njim bili s prisego zvezali, ker je bil zet Sekanija." (Neh 6,17.18) Tukaj se kažejo slabe posledice sklepanja zakonske zveze z malikovalci. Judova družina se je povezala z Božjimi sovražniki in ta odnos se je izkazal za past. Mnogi drugi so počeli isto. Ti so kakor mešana drhal, ki je prišla skupaj z Izraelom iz Egipta, bili vir stalnih težav. Niso bili z vsem srcem posvečeni službi Bogu, in ko je Božje delo zahtevalo žrtvovanje, so bili pripravljeni prekršiti slovesno zaobljubo o sodelovanju in podpori.

Nekateri, ki so imeli ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nekateri, ki so imeli najpomembnejšo vlogo v kovanju zarot proti Judom, so sedaj izrazili željo, da bi imeli prijateljske odnose z njimi. Judovi plemenitniki, ki so se zapletli v zakonsko zvezo z malikovalci in so si izdajalsko dopisovali s Tobijem ter se zaobljubili, da mu bodo služili,/657/ so Tobija sedaj prikazovali kot sposobnega in skrbnega moža, kot zaveznika, čigar zavezništvo bi lahko bila velika prednost za Jude. Hkrati so mu izdajali Nehemijeve načrte in ukrepe. Tako je bilo delo Božjega ljudstva izpostavljeno napadom njihovih sovražnikov, ki so dobili priložnost zlonamerno razlagati Nehemijeve besede in dejanja in ovirati njegovo delo.

Ko so se ubogi in zatirani obrnili na Nehemija, da bi odpravil krivice, jih je pogumno branil in dosegel, da so prestopniki popravili očitke, za katere so jih obdolžili. Pooblastil, ki jih je uporabil v korist teh zatiranih rojakov, pa ni uporabil zase. Nekateri so na njegovo prizadevanje odgovorili z nehvaležnostjo in izdajo, vendar ni uporabil svoje oblasti, da bi kaznoval izdajalce. Mirno in nesebično je nadaljeval svojo službo ljudstvu in nikoli ni zmanjšal svojega prizadevanja ali si dovolil, da bi njegova skrb upadla.

Satanovi napadi so bili vedno naperjeni proti njim, ki se trudijo za napredek Božjega dela. Čeprav je mnogokrat doživel neuspeh, je pogosto obnovil svoje napade z novo odločnostjo in uporabljal sredstva, ki jih dotlej še ni preizkusil. Toda najbolj se je treba bati njegovega prikritega delovanja po tistih, ki se izdajajo za prijatelje Božjega dela. Odkrito nasprotovanje je morda silovito in kruto, vendar je to daleč manj nevarno za Božje delo kakor prikrito sovraštvo njih, ki trdijo, da služijo Bogu, vendar so Satanovi služabniki. Takšni imajo možnost iti na roko njim, ki bodo uporabili njihovo znanje, da bi ovirali Božje delo in prizadeli njegove služabnike./658/

Uporabljena bo vsaka zvijača, ki izhaja od kneza teme, da bi Božje služabnike napeljali k združitvi s Satanovimi sodelavci. Vedno znova jih bodo odvračali od dolžnosti, vendar naj kakor Nehemija neomajno odgovorijo: "Opravljam veliko delo, ne morem priti." (Neh 6,3) Božji delavci naj brez strahu nadaljujejo svoje delo in naj njihovo prizadevanje ovrže laži, ki jih zlonamerni ljudje širijo, da bi jih prizadeli. Kakor graditelji jeruzalemskega obzidja ne smejo opustiti svojega dela zaradi groženj, posmehovanja ali laži. Niti za trenutek ne smejo zanemariti previdnosti ali budnosti, kajti sovražnik je nenehno na preži. Vedno morajo moliti k Bogu in bedeti "dan in noč". (Neh 4,9)

Kolikor bolj se približuje konec, toliko močneje bodo Satanove skušnjave napadale Božje delavce. Uporabil bo človeške pomočnike, da bi zasmehovali in sramotili nje, ki "gradijo obzidje". Toda če bodo graditelji prišli dol, da bi odgovorili na napade svojih sovražnikov, bo to zaviralo njihovo delo. Prizadevali naj bi si preprečiti sovražnikove načrte, vendar ne smejo dovoliti, da bi jih kar koli odvrnilo od dela. Resnica je močnejša od zmote in pravica bo zmagala nad krivico.

Prav tako si ne smejo dovoliti, da bi s svojimi sovražniki sklenili prijateljstvo in jim bili naklonjeni, saj bi jih to oddaljilo od njihove dolžnosti. Kdor s kakšnim nepremišljenim dejanjem izpostavi Božje delo sramoti ali oslabi roke svojih sodelavcev, bo umazal svoj značaj z madežem, ki ga ni lahko odstraniti, in si postavil resno oviro na pot svoje prihodnje uporabnosti./659/

"Kateri zapuščajo postavo, hvalijo brezbožne." (Prg 28,4) Ko ljudje, ki se združijo s svetom in še vedno trdijo, da so popolnoma nedolžni, ter zagovarjajo zvezo z njimi, ki so bili vedno nasprotniki resnice, se jih moramo bati in se jih ogibati tako odločno, kakor je to delal Nehemija. Takšen nasvet prišepetava sovražnik vsega dobrega. Tako govorijo prilizovalci, in temu se je treba upreti tako odločno danes kakor takrat. Odločno se je treba upreti vsakemu vplivu, ki poskuša spodkopati vero Božjega ljudstva v Božje vodstvo.

Ker se je Nehemija odločno posvetil Božjemu delu in se enako odločno zanašal na Boga, so ga njegovi sovražniki zaman poskušali podrediti svojemu vplivu. Brezbrižen človek je lahek plen skušnjavi; toda zlo ne more najti opore v življenju njega, ki si je zastavil plemenit cilj, ki ga popolnoma prevzame. Vera človeka, ki nenehno napreduje, ne more oslabeti; kajti nad sabo, pod sabo in ob sebi spoznava neskončno Ljubezen, ki povsod deluje, da bi izpolnila svoj dober načrt. Pravi Božji služabniki delajo z odločnostjo, ki ne bo opešala, saj se neprestano zanašajo na prestol milosti.

Bog je za vsako nujo zagotovil božansko pomoč, s katero se naše človeške sposobnosti ne morejo primerjati. Daje nam Svetega Duha, da pomaga v vsaki stiski, krepi naše upanje in gotovost, razsvetljuje naš um in čisti naše srce. Bog nam daje priložnosti in odpira pot za delovanje. Če je njegovo ljudstvo pozorno na znamenja njegove previdnosti in je pripravljeno sodelovati z njim, bo doživelo čudovite sadove.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

56. Poučen v Božji postavi   Temeljno besedilo: Neh 8 do 10


Bil je praznik trobentanja. Množice so se zbrale v Jeruzalemu. Prizor je zapuščal žalosten vtis. Jeruzalemsko obzidje je bilo pozidano in vrata so bila postavljena, vendar je bil velik del mesta še vedno v razvalinah.

Na lesenem odru, ki so ga postavili v eni najširših ulic, je stal že ostareli Ezra, ki so ga z vseh strani obdajali žalostni spomini na minulo Judovo slavo. Na njegovi levi in desni so bili zbrani njegovi bratje leviti. Gledali so z odra in s pogledom preleteli morje glav. Otroci zaveze so se zbrali iz vseh dežel. "In Ezra hvali Gospoda, velikega Boga. In vse ljudstvo odgovori: Amen! ... In pripognejo se in poklonijo Gospodu z obrazom do tal." (Neh 8,6)

Vendar je bilo tudi tukaj videti dokaz Izraelovega greha. Ker so sklepali zakonske zveze z ljudmi drugih narodov,/661/ se je hebrejščina pokvarila in govorniki so se morali izredno potruditi, da so pojasnili zakon v jeziku, ki so ga lahko vsi razumeli. Določeni duhovniki in leviti so se pridružili Ezru v razlaganju načel zakona.

"In brali so knjigo, Božjo postavo, razumljivo in razložili pomen, da se je prebrano razumelo. In ušesa vsega ljudstva so bila obrnjena h knjigi postave." (Neh 8,8.3) Napeto in spoštljivo so poslušali besede Najvišjega. Ko je bila postava razložena, so bili prepričani o svoji krivdi in obžalovali svoje prestopke. Toda tisti dan je bil praznik, dan radosti, sveto zborovanje, dan, ki ga je Gospod zapovedal praznovati z veseljem in radostjo. Zato so prenehali žalovati in se veselili zaradi velike Božje milosti do njih. Nehemija je rekel: "Ta dan je svet Gospodu, našemu Bogu; ne bodite žalostni in ne jokajte! ... Pojdite, jejte tolsto in pijte sladko in pošljite tudi darila tem, ki niso ničesar zase pripravili; zakaj ta dan je svet našemu Gospodu; zato se ne žalostite, kajti Gospodova radost je vaša moč." (Neh 8,9.10)

Dopoldanski čas so posvetili verskim obredom, ostanek dneva pa je ljudstvo preživelo v hvaležnem spominjanju na Božje blagoslove in številne dobrine, ki jih je zagotovil. Del tega so tudi poslali ubogim, ki si niso imeli kaj pripraviti. Vladalo je veliko veselje, ker so brali in razumeli besede postave./662/

Naslednji dan se je nadaljevalo branje in razlaganje postave. Ob določenem času, deseti dan sedmega meseca, pa so po Božji zapovedi obhajali slovesni obred - dan sprave.

Od petnajstega do dvaindvajsetega dne istega meseca so ljudje s svojimi voditelji še enkrat praznovali praznik šotorov. Oznanjeno je bilo po vseh mestih "in po Jeruzalemu, rekoč: Pojdite na gore in prinesite oljkovih mladik in vej z divje oljke in mirtovih in palmovih vej in mladičja z listnatih dreves, da se napravijo iz njih šotori, kakor je pisano! Ljudstvo je torej šlo ven, in prinesli so ter si napravili šotore, vsak na svoji strehi, in na svojih dvoriščih in na dvoriščih Božje hiše. ... In bilo je veselje silno veliko. In bral je (Ezra) v knjigi Božje postave vsak dan, od prvega dne do poslednjega." (Neh 8,15-18)

Ko je ljudstvo iz dneva v dan poslušalo besede postave, so se prepričali o svojih prestopkih in o grehih svojega naroda v preteklih rodovih. Spoznali so, da je Bog umaknil svojo zaščito od njih zato, ker so se odvrnili od njega. Tako so bili Abrahamovi otroci razkropljeni v tujih deželah. Zato so se sedaj odločili prositi Boga za milost in se zaobljubili, da se bodo ravnali po njegovih zapovedih. Pred začetkom te slovesne službe, ki je bila drugi dan po koncu praznika šotorov, so se ločili od poganov, ki so živeli med njimi.

Tako se je ljudstvo priklonilo Gospodu/665/ in priznavalo svoje grehe ter prosilo za odpuščanje; njihovi voditelji pa so jih spodbujali, naj verujejo, da je Bog po svoji obljubi uslišal njihove molitve. Poleg tega da žalujejo in jočejo ter se spokorijo, morajo prav tako verovati, da jim je Bog odpustil. Pokazati morajo svojo vero tako, da se spominjajo njegove milosti in ga hvalijo za njegovo dobroto. Ti učitelji so rekli: "Vstanite in hvalite Gospoda, svojega Boga, od vekomaj do vekomaj!" (Neh 9,5)

Zbrana množica je nato vstala in z iztegnjenimi rokami proti nebu zapela pesem: "Hvaljeno bodi ime tvoje slave, ki je vzvišeno nad vsako hvalo in proslavo. Ti si Gospod, ti edini! Ti si naredil nebo, nebesa nebes in vso njihovo vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in kar koli je v njih, in ti jim vsem vzdržuješ obstanek; in nebeške vojske te molijo." (Neh 9,5.6)

Hvalnica se je končala, voditelji zbora pa so obnovili Izraelovo zgodovino in tako pokazali, kako velika je Božja dobrota do njih in kako zelo so sami nehvaležni. Potem je ves zbor sklenil zavezo, da bodo vsi izvrševali Božje zapovedi. Zaradi svojih grehov so trpeli kazen, sedaj pa so priznali Božjo pravičnost v ravnanju z njimi in se zaobljubili, da bodo poslušni njegovemu zakonu. Da pa bi bila ta zaveza "trdna" in bi se za vedno ohranila kot spomin na odgovornost, ki so jo prevzeli nase, so jo zapisali, duhovniki, leviti in knezi pa so jo podpisali. Služila/666/ naj bi kot spomin na njihovo dolžnost in zaščita pred skušnjavo. Ljudstvo je slovesno priseglo, "da bodo živeli po Božjem zakonu, ki je bil dan po Mojzesu, Božjem hlapcu, in da bodo hranili in izpolnjevali vse zapovedi Jahveja, našega Gospoda, in njegove sodbe in postave". (Neh 10,29) Takrat sklenjena prisega je zajemala obljubo, da se ne bodo poročali z ljudstvom dežele.

Preden se je..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Preden se je končal dan posta, je ljudstvo še enkrat potrdilo svojo odločenost, da se povrnejo h Gospodu z zaobljubo, da ne bodo več skrunili sobote. Nehemija tokrat ni uporabil svoje oblasti, kakor je storil pozneje, da bi preprečil poganskim trgovcem prihajati v Jeruzalem. Da pa bi rešil ljudstvo pred popuščanjem skušnjavi, jim je naložil, naj s slovesno obljubo prisežejo, da ne bodo kršili sobotne zapovedi in kupovali od teh prodajalcev. Upal je, da bo to odvrnilo trgovce in ustavilo trgovanje.

Prav tako je bilo poskrbljeno za javno bogoslužje. Zbor se je zaobljubil, da bo dajal desetino in vsako leto prispeval določeno vsoto za tempeljsko službo. Nehemija piše: "In smo se zavezali, da bomo prinašali prvine svoje zemlje in prvine vsega sadu vsakovrstnih dreves leto za letom v Gospodovo hišo; tudi prvence svojih sinov in svoje živine, kakor je pisano v postavi, in prvence svoje govedi in drobnice." (Neh 10,35.36)

Izrael se je povrnil k Bogu s temeljitim obžalovanjem zaradi odpadništva. Spovedali so se z žalovanjem in objokovanjem. Priznali so, da je Bog pravično/667/ ravnal z njimi, in se zaobljubili, da bodo poslušni njegovemu zakonu. Sedaj pa so morali pokazati vero v njegove obljube. Bog je sprejel njihovo spokorjenje; zdaj so se lahko veselili v zagotovilu, da so jim grehi odpuščeni in da so znova pridobili Božjo naklonjenost.

Nehemijeva prizadevanja, da bi obnovil čaščenje pravega Boga, so doživela uspeh. Vse dotlej, dokler je bilo ljudstvo zvesto dani prisegi, dokler so bili poslušni Božji besedi, je Gospod izpolnjeval svoje obljube in izlival nanje bogate blagoslove.

To poročilo vsebuje nauke zaupanja in spodbude zanj, ki se prepriča o grehu in ga bremeni občutek lastne nevrednosti. Sveto pismo zvesto odkriva posledice Izraelovega odpadništva. Vendar prav tako opisuje temeljito obžalovanje in spokorjenje, gorečo izročitev in radodarno žrtvovanje, ki je označevalo obdobja njihove vrnitve h Gospodu.

Vsaka prava spreobrnitev h Gospodu prinaša radost v življenju. Ko se grešnik podredi vplivu Svetega Duha, dojame lastno krivdo in omadeževanost v primerjavi s svetostjo vzvišenega Preiskovalca srca. Spozna, da je obsojen kot prestopnik. Vendar naj zaradi tega ne obupuje, kajti odpuščanje mu je že zagotovljeno. Lahko se veseli spoznanja, da so mu odpuščeni grehi v ljubezni prizanesljivega nebeškega Očeta. Božja slava obdaja grešna in spokorjena človeška bitja v naročju njegove ljubezni ter obvezuje njihove rane, jih čisti greha in odene z oblačilom zveličanja


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

57. Prenova       Temeljno besedilo: Neh 13


Judovsko ljudstvo je slovesno in javno priseglo, da bo poslušno Božjemu zakonu. Toda ko Ezrovega in Nehemijevega vpliva nekaj časa ni bilo, so se mnogi odvrnili od Gospoda. Nehemija se je vrnil v Perzijo. Med njegovo odsotnostjo iz Jeruzalema se je priplazilo zlo ter zagrozilo, da bo pokvarilo ljudstvo. Malikovalci niso pridobili opore le v samem mestu, marveč so s svojo navzočnostjo omadeževali celo tempeljske prostore. S sklepanjem zakonskih zvez sta se sprijateljila veliki duhovnik Eliasib in Amonec Tobija, ki je bil najbolj ogorčen Izraelov sovražnik. Posledica te nesvete zveze je bila, da je Eliasib dovolil Tobiju zasedati stanovanje, ki je spadalo k templju in so ga poprej uporabljali kot skladišče za desetine in darove ljudstva.

Zaradi krutosti in izdajstva Amoncev in Moabcev do Izraelcev je Bog po/669/ Mojzesu določil, naj bodo za večno ločeni od njegovega ljudstva. (Glej 5 Mz 23,3-6) Veliki duhovnik pa je kljuboval temu navodilu in vrgel ven darove, ki so bili spravljeni v shrambi Božje hiše, da bi naredil prostor predstavniku izobčenega rodu. Večjega zaničevanja Boga ne bi mogel pokazati, kakor da je izkazal takšno naklonjenost temu sovražniku Boga in njegove resnice.

Nehemija je po vrnitvi iz Perzije izvedel za predrzno oskrunitev, zato je hitro ukrepal, da bi pregnal vsiljivca. Pravi: "In bilo mi je silno žal, in sem pometal vse stvari Tobijeve hiše iz shrambe. Nato sem ukazal, in očistili so shrambe, in sem zopet vanje znosil posode Božje hiše, jedilne daritve in kadilo." (Neh 13,8.9)

Vendar ni bil oskrunjen samo tempelj, temveč so bili tudi darovi nepravilno uporabljani. To bi lahko ogrozilo radodarnost ljudstva. Ni bilo več njihove vneme in gorečnosti - desetino so prinašali nejevoljno. Zakladnica Gospodove hiše je bila slabo založena. Mnogi pevci in drugi, ki so bili zaposleni v svetiščni službi, pa niso prejemali zadostne podpore, in so zapustili Božje delo, da bi delali drugod.

Nehemija pa se je namenil popraviti to nepravilno uporabo. Zbral je tiste, ki so opustili delo v Gospodovi hiši "ter jih postavil na njihovo mesto". (Neh 13,11) To je ljudem vlilo zaupanje in ves Juda je "prinesel desetino žita in vina in olja v založne shrambe." (Neh 13,12) Ljudje, ki "so bili šteti za zveste," so postali "pazniki nad zalogami, in bilo jim je poverjeno, da delijo svojim bratom". (Neh 13,13)/670/

Druga posledica sklepanja zakonskih zvez s pogani je bila nespoštovanje sobote, razločevalnega znamenja med Izraelci kot častilci pravega Boga in vsemi drugimi narodi. Nehemija je ugotovil, da poganski trgovci in obrtniki iz okoliških krajev prihajajo v Jeruzalem in zapeljujejo mnoge Izraelce h kupovanju ob sobotah. Bilo je nekaj takšnih, ki jih ni bilo mogoče prepričati, da bi žrtvovali načela, vendar so jih drugi prestopali in se pridružili poganom v njihovem prizadevanju, da bi premagali tankovestnost zvestejših. Mnogi so si javno drznili prestopati soboto. Nehemija piše: "Tisti čas sem videl v Judeji, da so nekateri ob sobotah tlačili tlačilnice in spravljali snopovje in z njimi obkladali osle, pa tudi z vinom, z grozdjem in s smokvami in z vsakršnimi tovori, ki so jih prinašali v Jeruzalem ob sobotnem dnevu. ... Tudi so prebivali v mestu Tirci, ki so prinašali ribe in različno blago ter prodajali ob sobotah Judovim sinovom." (Neh 13,15.16)

Takšno stanje bi se lahko preprečilo, ko bi voditelji uporabili svojo oblast. Toda želja, da bi zagotovili lastne koristi, jih je napeljala, da so bili naklonjeni brezbožnim. Nehemija jih je neustrašno pokaral, ker so zanemarili svojo dolžnost. Strogo jih je vprašal: "Kakšna je to huda razvada, ki jo imate, da oskrunjate sobotni dan? Ali niso tudi vaši očetje delali tako, in ali ni naš Bog spravil vseh teh nesreč nad nas in nad to mesto? In vi pripravljate še več srda nad Izraela s tem, da oskrunjate soboto!" (Neh 13,17. 18) Potem je ukazal, naj pred mrakom nad vrati Jeruzalema pred soboto zaprejo duri in jih ne odprejo, dokler ne mine sobota. Ker je bolj zaupal lastnim služabnikom/671/ kakor pa tistim, ki bi jih določili jeruzalemski upravitelji, jih je postavil pred vrata in poskrbel, da so bila njegova navodila izpolnjena.

Ker "kramarji in prodajalci raznovrstnega blaga" niso hoteli odstopiti od svojega namena, so "ostali čez noč zunaj pred Jeruzalemom, enkrat ali dvakrat", ker so upali, da bodo dobili priložnost za trgovanje ali z meščani ali s podeželani. (Neh 13,20) Nehemija jih je opozoril, da bodo kaznovani, če bodo nadaljevali takšno početje. Vprašal jih je: "Zakaj ostajate čez noč okoli obzidja?/672/ Če še enkrat to storite, položim na vas roko! Od tega časa niso več prišli v soboto." (Neh 13,21) Prav tako je ukazal levitom stražiti vrata, vedel je, da bodo bolj spoštovani kakor navadno ljudstvo; zaradi njihove tesne zveze s službo Bogu je bilo upravičeno pričakovati, da bodo bolj vneti pri uveljavljanju poslušnosti njegovemu zakonu.

Potem je Nehemija obrnil svojo pozornost na nevarnost, ki je znova grozila Izraelu zaradi sklepanja zakonskih zvez in druženja s pogani. Zapisal je: "Tudi sem videl v tistem času Jude, ki so se poročili z ženami iz Asdoda, Amona in Moaba; in njihovi otroci so polovico govorili asdodsko in niso znali judovsko, temveč govorili so po jeziku tega ali onega ljudstva." (Neh 13,23.24)

Te nezakonite zveze so...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Te nezakonite zveze so v Izraelu povzročale veliko zmedo, zakaj sklepali so jih nekateri možje na višjih položajih, upravitelji, h katerim so se ljudje upravičeno zatekali po nasvet in jih imeli za zgled. Ker je Nehemija dojel, kakšna poguba grozi narodu, če bodo tako nadaljevali, se je resno pogovoril s kršilci. Opozoril jih je na Salomonov primer in jih spomnil, da med vsemi narodi ni vstal kralj, kakršen je bil ta mož, komur je Bog podaril veliko modrost. Pa vendar so malikovalke odvrnile njegovo srce od Boga, njegov zgled pa je pokvaril Izraela. Nehemija je strogo vprašal: "Ali naj poslušamo vas, ki delate tako veliko zlo?" (Neh 13,27) Priseči so mu morali, "da ne bodo dajali svojih hčer njihovim sinovom, ne jemali njihovih hčer svojim sinovom ali sami sebi". (Neh 13,25)

Ko jim je ponovil Božje zapovedi, grožnje in strašne sodbe, ki so prizadele Izraela/673/ v preteklosti prav zaradi istega greha, se je prebudila njihova vest. Pričelo se je delo prenove, ki je odvrnilo pretečo Božjo jezo in zagotovilo njegovo odobravanje in blagoslove.

V sveti službi pa so bili nekateri, ki so zagovarjali svoje poganske žene in dejali, da se ne morejo ločiti od njih. Vendar niso delali razlike; niso se ozirali na ugled ali položaj. Kdor koli od duhovnikov ali poglavarjev ni hotel pretrgati svoje zveze z malikovalci, je bil takoj odstavljen s službe Gospodu. Vnuk velikega duhovnika, ki se je poročil s hčerjo zloglasnega Sanbalata, ni bil samo odstavljen s položaja, marveč je bil takoj tudi izgnan iz Izraela. Nehemija je molil: "Spominjaj se jih, o moj Bog, da so onečistili duhovništvo in zavezo duhovništva in levitov!" (Neh 13,29)

Koliko duševne stiske je povzročila ta nujna strogost zvestemu Božjemu delavcu, bo razodela samo končna sodba. Nenehno se je bojeval z nasprotovanji, napredoval pa je samo s postom, ponižnostjo in molitvijo.

Mnogi, ki so se poročili s pogani, so se odločili oditi z njimi v izgnanstvo ter so se skupaj s tistimi, ki so bili izobčeni iz zbora, pridružili Samarijanom. Tako so se odločili tudi nekateri, ki so zasedali visok položaj v Božjem delu in so se jim postopno popolnoma prilagodili. Ker so si Samarijani želeli okrepiti to zvezo, so obljubili, da se bodo še bolj prilagodili judovski veri in običajem. Odpadniki so se odločili prekositi svoje nekdanje brate in so postavili tempelj na gori Garizim kot nasprotje Božje hiše v Jeruzalemu. Njihova vera je bila še naprej/674/ mešanica judovstva in poganstva; njihova trditev, da so Božje ljudstvo, pa je povzročila razkol, tekmovalnost in sovraštvo med dvema narodoma iz roda v rod.

Za prenovo, ki bi jo bilo treba opraviti danes, potrebujemo ljudi, ki kakor Ezra in Nehemija ne bodo prikrivali ali opravičevali greha, in se ne bodo bali zagovarjati Božje časti. Ljudje, na katerih počiva breme tega dela, ne smejo biti mirni, ko vidijo greh, in si ne smejo prizadevati prikriti zla s plaščem lažne ljubezni. Vedeti morajo, da Bog ne gleda na osebo in da se lahko strogost do nekaterih izkaže kot usmiljenost za mnoge. Prav tako morajo vedeti, da naj ta, ki graja zlo, vedno kaže Kristusovega duha.

Ezra in Nehemija sta se v svojem delu ponižala pred Bogom ter priznala svoje grehe in grehe ljudstva. Prosila sta za odpuščanje, kakor da bi bila sama ta, ki sta storila zlo. Potrpežljivo sta delala, molila in trpela. Njunega dela pa ni najbolj oteževalo odkrito sovraštvo poganov, marveč skrivno nasprotovanje lažnih prijateljev. Ti so svoj vpliv uporabili v službi zla in desetkratno povečali breme Božjih služabnikov. Ti izdajalci so prenašali Gospodovim sovražnikom obvestila, da so jih uporabili v boju zoper njegovo ljudstvo. Njihove zle strasti in upornost so se vedno bojevale z jasnimi Božjimi zahtevami.

Uspeh, ki je spremljal Nehemijeva prizadevanja, kaže, kaj lahko dosežejo molitev, vera in modro odločno delovanje. Nehemija ni bil duhovnik; tudi prerok ni bil. Ni se potegoval za položaj. Bil je prenovitelj, ki je bil obujen/675/ za pomemben čas. Njegov cilj je bil spraviti ljudstvo z Bogom. Navdihnjen z veličastnim načrtom je uporabil vso svojo moč, da bi ga dosegel. Njegov trud je označevala plemenita in neomajna poštenost. Ko je prišel v stik z zlom in nasprotovanjem, se je tako odločno postavil za pravico, da so bili ljudje spodbujeni k delu z novo vnemo in pogumom. Niso mogli drugače kakor pa priznati njegovo zvestost, domoljubnost in močno ljubezen do Boga. Ko so to spoznali, so bili pripravljeni iti za njim.

Marljivost pri opravljanju dolžnosti, ki nam jo določi Bog, je pomemben del prave vere. Ljudje bi morali izrabiti okoliščine kot Božje sredstvo za izvršitev njegove volje. Hitro in odločno ukrepanje o pravem času bo zagotovilo veličastno zmago, zamuda in zanemarjanje dolžnosti pa bosta povzročila neuspeh in osramotila Boga. Če voditelji v delu resnice niso vneti, če so brezskrbni in neodločni, bo cerkev nemarna, mlačna in željna užitka. Če pa so prežeti s sveto težnjo služiti Bogu in samo njemu, bo ljudstvo enodušno, polno upanja in vneto.

Božja beseda je polna ostrih in očitnih nasprotij. Greh in svetost stojita drug ob drugem, da bi se ob pogledu nanju lahko ognili enemu in sprejeli drugo. Strani, ki opisujejo Sanbalatovo in Tobijevo sovraštvo, laži in izdajstvo, prav tako opisujejo Ezrovo in Nehemijevo plemenitost, predanost in požrtvovalnost. Svobodno se lahko odločimo, koga bomo posnemali. Strašne posledice prestopanja Božjih zapovedi so postavljene nasproti blagoslovom, ki so sad poslušnosti. Sami pa se moramo odločiti, ali bomo trpeli eno ali uživali drugo./676/

Pozidava in prenova,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pozidava in prenova, ki so ju izvršili vrnjeni izgnanci pod vodstvom Zerubabela, Ezra in Nehemija, kaže podobo dela duhovne obnove, ki se mora zgoditi v poslednjih dneh zgodovine tega sveta. Izraelov ostanek je bil slabotno ljudstvo, izpostavljeno besnenju svojih sovražnikov. Vendar je po njih Bog imel cilj ohraniti na zemlji spoznanje o sebi in svojem zakonu. Oni so bili varuhi pravega bogoslužja, oskrbniki svetih izrekov. Doživljali so razne izkušnje med obnovo templja in jeruzalemskega obzidja. Spopadali so se z močnim nasprotovanjem. Voditelji v tem delu so nosili težko breme, vendar so ti možje napredovali z neomajnim zaupanjem, s ponižnim duhom in z odločnim zanašanjem na Boga. Verovali so, da bo z njegovo pomočjo zmagala resnica. Kakor nekoč kralj Ezekija se je tudi Nehemija "oklepal Gospoda, ni se umaknil, hodeč za njim, temveč je izpolnjeval njegove zapovedi. ... In Gospod je bil z njim." (2 Kr 18,6.7)

Duhovno obnovo, katere prispodoba je bilo delo, opravljeno v Nehemijevih dneh, je Izaija opisal z besedami: "In pozidajo stare razvaline in postavijo, kar je bilo v nekdanjih časih porušeno, ter obnove zapuščena mesta, pustišča mnogih rodov. In kateri so od tebe, pozidajo stare razvaline: podstave prejšnjih rodov zopet postaviš, in imenoval se boš Zagrajevalec vrzeli, Popravljalec cest v prebivanje." (Iz 61,4; 58,12)

Tukaj prerok opisuje ljudi, ki so si med splošnim odstopom od resnice in pravičnosti, prizadevali/677/ obnoviti načela, ki so temelj Božjega kraljestva. Takšni so zagrajevalci vrzeli, ki je nastala v Božjem zakonu - obzidju, ki je bilo postavljeno okoli izvoljencev za njihovo zaščito, in poslušnost tem predpisom pravice, resnice in čistosti naj bi bila njihova nenehna varnost.

Prerok z nedvoumnimi besedami opisuje posebno delo tega ljudstva ostanka, ki obnavlja zid. "Če obrneš od sobote svojo nogo, da ne boš delal, kar te veseli, v moj sveti dan, in boš soboto imenoval naslado, Gospodov sveti dan, častitljiv, in če ga boš častil, ne hodeč po svojih poteh, ne delajoč, kar te veseli, in ne govoreč praznih besed: tedaj se boš razveseljeval v Gospodu, in dam ti, da boš jezdil po višinah zemlje, in storim, da boš užival dediščino Jakoba, svojega očeta; zakaj Gospodova usta so govorila." (Iz 58,13.14)

V času konca bo obnovljena vsaka božanska uredba. Zagrajena bo vrzel, ki je nastala v zakonu, ko je človek spremenil soboto. Božje ljudstvo ostanka, ki stoji pred svetom kot prenovitelj, mora razložiti, da je Božji zakon temelj vsake trajne prenove in da mora sobota iz četrte zapovedi stati kot spomin na stvarjenje, kot nenehni spomenik Božje moči. Jasno in razločno morajo razložiti pomembnost poslušnosti vsem predpisom desetih zapovedi. Sodelovali bodo s Kristusom v zagrajevanju vrzeli, ker jih bo gnala njegova ljubezen. Bodo zagrajevalci vrzeli in popravljalci cest v prebivanje. (Glej Iz 58,12)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

58. Osvoboditeljev prihod

V dolgih stoletjih tesnobnega mraka, nadloge in teme, (Iz 8,22) ki so bili značilni za človeško zgodovino od dne, ko so naši prastarši izgubili svoj edenski dom, pa vse do časa, ko se je pojavil na zemlji Božji Sin kot Zveličar grešnikov, je bilo upanje padlega rodu osredotočeno v prihod Osvoboditelja, ki bo osvobodil ljudi sužnosti grehu in grobu.

Prvo sporočilo o tem upanju je bilo dano Adamu in Evi v povedi, ki je bila izrečena kači v Edenu; Gospod je objavil Satanu, da sta tudi onadva slišala: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, med tvoje potomstvo in njeno potomstvo; to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Mz 3,15)

Ko je krivi par poslušal te besede, ju je navdihnilo upanje, saj sta v prerokbi o uničenju Satanove moči spoznala obljubo/681/ o rešitvi pred pogubo, ki jo je povzročil greh. Čeprav bosta morala trpeti oblast svojega nasprotnika, ker sta padla pod njegov zapeljiv vpliv in si izbrala, da ne bosta poslušna jasni Jahvejevi zapovedi, se jima vendar ni treba prepustiti skrajnemu obupu. Božji Sin je ponudil odkup po lastni krvi za njun prestopek. Zagotovljen jima bo preizkusni čas, v katerem naj bi z vero v Kristusovo moč, da lahko reši, znova postala Božja otroka.

Satanu je uspelo odvrniti človeka od poti poslušnosti, in tako je postal "bog tega sveta". (2 Kor 4,4) Oblast, ki je bila nekoč dana Adamu, je prešla na samozvanca. Toda Božji Sin je predlagal, da bi prišel na zemljo in plačal kazen za greh, s tem pa ne bi samo odrešil človeka, marveč mu tudi povrnil zapravljeno oblast. O tej obnovi je prerokoval Miha, ko je dejal: "In ti, stolp črede, hrib sionske hčere, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo, kraljestvo jeruzalemske hčere." (Mih 4,8) Apostol Pavel je to opisal kot "odrešitev Božje lastnine". (Ef 1,14) Psalmist je imel v mislih isto dokončno vrnitev prvotne človekove dediščine, ko je objavil: "Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej." (Ps 37,29)

To upanje na odrešitev o prihodu Božjega Sina kot Zveličarja ni nikoli izginilo iz človeških src. Že od začetka so bili ljudje, katerih vera se je dvigala nad temo sedanjosti v resničnost prihodnosti. Adam, Set, Enoh, Metuzalem, Noe, Sem, Abraham, Izak in Jakob/682/ - po teh in drugih vrednih ljudeh je Gospod ohranil dragoceno razodetje svoje volje. Tako je tudi po Izraelovih otrocih, izvoljenem ljudstvu, iz katerih je na svet prišel obljubljeni Mesija, Bog podelil spoznanje zahtev svojega zakona in zveličanja, ki bo uresničeno po spravni daritvi njegovega ljubljenega Sina.

Izraelovo upanje je bilo del obljube, ki je bila dana pri poklicanju Abrahama in pozneje večkrat ponovljena njegovim potomcem: "Blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Mz 12,3) Ko je bil Abrahamu razodet Božji načrt odrešenja človeškega rodu, je njegovo srce obsijalo Sonce pravičnosti in razgnalo njegovo temo. Končno pa je sam Zveličar prišel med človeške otroke in govoril z njimi ter Judom pričal o svetlem očakovem upanju - da bodo rešeni z Odrešenikovim prihodom. Kristus je dejal: "Abraham, vaš oče, se je veselil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se vzradoval." (Jn 8,56)

To isto blaženo upanje je bilo napovedano v blagoslovu, ki ga je umirajoči očak Jakob povedal nad svojim sinom Judom: "Juda, tebe, da, tebe bodo slavili tvoji bratje; tvoja roka bo tvojim sovražnikom na tilniku, priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Ne vzame se žezlo od Jude niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo, in njemu bodo pokorni narodi." (1 Mz 49,8.10)/683/

Prihod Odrešenika sveta je bil znova napovedan na mejah Obljubljene dežele v Balaamovi prerokbi: "Vidim jo, ali ne sedaj, gledam jo, a ne od blizu: zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviguje iz Izraela, ki potare obe strani Moabcem in razdere vse Setove sinove." (4 Mz 24,17)

Mojzes je ohranjal v Izraelu Božji načrt, da pošlje svojega Sina kot Odrešenika padlega rodu. Malo pred svojo smrtjo je ob neki priložnosti dejal: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte." (5 Mz 18,15) Mojzesu je bilo za Izraela jasno razloženo poslanstvo prihajajočega Mesija. Jahvejeva beseda njegovemu služabniku se je glasila: "Hočem jim obuditi preroka izmed njihovih bratov, kakor si ti, in denem svoje besede v njegova usta, in govoril jim bo vse, kar koli mu zapovem." (5 Mz 18,18)

V času očakov so bile z bogoslužjem povezane žrtvene daritve nenehen spomin na prihajajočega Zveličarja. Enako je bilo s celotnim obredom svetiščnih služb v Izraelovi zgodovini. V službi shodnega šotora in v templju, ki so ga pozneje postavili, so se ljudje po prispodobah in sencah vsak dan učili veličastne resnice o prihodu Kristusa kot Odrešenika, Duhovnika in Kralja./684/ Enkrat letno so bile njihove misli usmerjene na sklepne dogodke velikega boja med Kristusom in Satanom, na končno očiščenje vesolja, ko ne bo več greha in grešnikov. Daritve in darovi Mojzesovih obredov so vedno kazali vnaprej na boljšo službo, to je nebeško. Zemeljsko svetišče je bilo "podoba za sedanjo dobo", kjer so se darovali "darovi in žrtve". (Heb 9,9) Njegova sveta prostora sta spadala med "podobe nebeških stvari", (Heb 9,23) kajti Kristus, naš veliki Duhovnik, je danes "oskrbnik pravega svetišča in šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek". (Heb 8,2)

Od dne, ko je Gospod povedal kači v Edenu: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, med tvoje potomstvo in njeno potomstvo," (1 Mz 3,15) je Satan vedel, da si ne bo nikoli popolnoma polastil prebivalcev tega sveta. Ko so Adam in njegovi sinovi začeli opravljati obred daritev, kakor je zapovedal Bog, kot znamenje prihajajočega Odrešenika, je Satan v tem spoznal podobo občestva med zemljo in nebesi. V dolgih naslednjih stoletjih se je neprestano trudil pretrgati to občestvo. Neutrudno si je prizadeval lažno predstaviti Boga in napačno razlagal obrede, ki so kazali na Zveličarja. Pri veliki večini članov človeške družine je bil uspešen.

Medtem ko si je Bog želel poučiti ljudi, da Dar, ki jih spravlja z njim, izhaja iz njegove ljubezni, si je sovražnik človeštva prizadeval predstaviti Boga kot takšnega, ki se veseli njihove pogube. Daritve in uredbe, ki so jih dala nebesa, da bi razodevale božansko/685/ ljubezen, so bile tako popačene, da služijo kot sredstvo, po katerem si grešniki zaman upajo z darili in dobrimi deli pomiriti jezo žaljenega Boga. Hkrati pa si je Satan prizadeval prebuditi in okrepiti hudobne človeške strasti, da bi s stalnim prestopanjem kar naprej oddaljeval množice od Boga ter jih brezupno zvezal z okovi greha.

Ko je bila po judovskih prerokih dana pisana Božja beseda, je Satan marljivo proučeval sporočila o Mesiju. Skrbno je raziskoval besede, ki so nedvoumno jasno opisovale Kristusovo poslanstvo med ljudmi kot trpeče daritve in zmagoslavnega kralja. V pergamentnih zvitkih starozaveznih spisov je prebral, da se bo On pojavil "kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol". (Iz 53,7) Njegov obraz bo "spačen bolj kakor katerega moža, in njegova podoba bolj kakor človeških otrok". (Iz 52,14) Obljubljeni Zveličar človeštva bo "zaničevan in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, ... ki ga je Bog udaril in ponižal", (Iz 53,3.4) vendar bo kljub temu pokazal svojo silno moč, da bo "oskrbel pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinom siromakov, stiskalca pa zdrobi". (Ps 72,4) Zaradi teh prerokb se je Satan bal in trepetal, vendar ni opustil svojega namena, da bi, ko bi bilo mogoče, popačil usmiljene Jahvejeve načrte za odrešitev izgubljenega rodu. Odločil se je, kolikor bolj se da, zaslepiti oči ljudstva za pravi pomen mesijanskih prerokb,/686/ in tako pripraviti pot za zavrnitev Kristusa, ko bo prišel.

V stoletjih takoj po ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V stoletjih takoj po potopu je Satanu uspelo po svetu razširiti upor proti Bogu. Tako so hitro pozabili celo nauk iz potopa. Satan je spet z mojstrskim podtikanjem napeljal človeške otroke, da so se postopoma drzno uprli. Znova se je zdelo, da zmaguje, vendar Božji načrt za grešno človeštvo zaradi tega ne bo opuščen. Po potomstvu zvestega Abrahama, iz Semove rodovine, se je za prihodnje rodove ohranilo znanje o Jahvejevih dobrohotnih načrtih. Od časa do časa je Bog obudil glasnike resnice, da so usmerjali pozornost na pomen daritvenih obredov in še posebej na Jahvejevo obljubo o prihodu njega, na kogar so kazali vsi predpisi daritvenega ustroja. Tako je bil svet obvarovan pred splošnim odpadom.

Božanski načrt pa ni bil izpeljan brez najodločnejšega nasprotovanja. Sovražnik resnice in pravičnosti se je na vse možne načine trudil, da bi Abrahamovi potomci pozabili svoj vzvišeni in sveti poklic ter se obrnili k čaščenju lažnih bogov. Pogosto so bila njegova prizadevanja skoraj uspešna. Stoletja pred prvim Kristusovim prihodom je zemljo pokrivala tema in mrak narode. Satan je s peklensko senco zatemnil pot ljudi, da bi jim onemogočil pridobiti spoznanje o Bogu in prihodnjem svetu./687/ Množice so živele v smrtni senci. Njihovo edino upanje je bilo, da se ta tema dvigne, da se lahko razodene Bog.

Božji maziljenec David je v preroškem videnju napovedal, da bo Kristusov prihod "kakor jutranja svetloba, ko sonce vzhaja, jutro brez oblakov". (2 Sam 23,4) Tudi Ozea je pričal: "Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit." (Oz 6,3) Tiho in nežno se na zemlji zdani in zarja razžene temne sence ter prebuja zemljo v življenje. Tako bo tudi Sonce pravičnosti vzšlo "in ozdravljenje bo pod njegovimi perutmi". (Mal 4,2) Množice, ki bodo živele "v deželi smrtne sence", bodo videle "veliko svetlobo". (Iz 9,2)

Prerok Izaija je prevzet gledal to veličastno rešitev in vzkliknil: "Zakaj Dete nam je rojeno, Sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo, in njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bo konca na Davidovem prestolu in nad njegovim kraljestvom, da ga utrdi in podpre s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj. Gorečnost Gospoda nad vojskami stori to." (Iz 9,6.7)

V zadnjih stoletjih Izraelove zgodovine pred prvim Jezusovim prihodom so na splošno menili, da naslednja prerokba govori/688/ o Mesijevem prihodu: "Malo je, da si mi hlapec, da bi povzdignil Jakobove rodove ter nazaj pripeljal Izraelove ohranjence; tudi te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje prav do konca zemlje." (Iz 49,6) Prerok je napovedal: "In razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo." (Iz 40,5) O tej luči ljudem je pogumno pričal Janez Krstnik, ko je vzkliknil: "Jaz sem glas, vpijočega v puščavi: Poravnajte Gospodovo pot, kakor je povedal prerok Izaija." (Jn 1,23)

Na Kristusa se je nanašala preroška obljuba: "Tako pravi Gospod, Izraelov Odrešenik, njegov Svetnik, njemu, ki ga zaničuje vsakdo, ki je gnus narodov. ... Tako pravi Gospod: ... Stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven! Njim, ki sede v teminah: Pridite na svetlo! ... Lačni ne bodo ne žejni; tudi zračna prikazen jih ne omami in sonce ne zadene; kajti njihov milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev voda jih bo peljal." (Iz 49,7-10)

Stanovitni ljudje v judovskem narodu, potomci svete rodovine, ki so ohranili znanje o Bogu, so krepili svojo vero z razmišljanjem o tem in podobnih besedilih. Z velikim veseljem so brali, kako ga bo Gospod pomazilil, "da oznanja blagovestje krotkim", da obvezuje "potrte v srcu", oznani/689/ "svobodo jetnikom" in okliče "milostno Gospodovo leto". (Iz 61, 1.2) Vendar je bilo njihovo srce polno žalosti, ko so pomislili na trpljenje, ki ga bo moral zdržati, da bi izpolnil božanski načrt. S temeljito srčno ponižnostjo so raziskovali besede v preroških spisih: "Kdo je veroval našemu oznanilu in komu se je razodela Gospodova rama? Kajti On je vzrastel kakor mladika pred njim in kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga bili želeli. Bil je zaničevan in preziran med možmi, Mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali. Zares, On je nosil naše bolezni in si je naložil naše bolečine; mi pa smo ga šteli za kaznovanega, ki ga je Bog udaril in ponižal. A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, bil je potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot; in Gospod mu je naložil krivice vseh nas. Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust./690/ Iz stiske in iz sodbe je bil vzet - a izmed njegovih vrstnikov kdo je pomislil, da je bil odrezan iz dežele živečih? Zaradi prestopka mojega ljudstva ga je zadel udarec. In dali so mu grob pri brezbožnih, a pri bogatinu je bil po svoji mučni smrti, zato ker ni storil krivice in ni bilo zvijače v njegovih ustih." (Iz 53,1-9)

Sam Jahve je objavil po Zahariju o trpečem Zveličarju: "Prebudi se, o meč, zoper mojega Pastirja in zoper Moža, ki je moj Družabnik!" (Zah 13,7) Kristus je moral kot zamena in porok za grešnega človeka pretrpeti kazen božanske pravice. Moral je občutiti pomen pravice. Spoznal je, kaj pomeni, če grešnik stoji pred Bogom brez posrednika.

Po psalmistu pa je Odrešenik prerokoval o samem sebi: "Sramotenje je potrlo moje srce in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil. Da, za jed so mi dali žolča in v moji žeji so mi dali piti octa." (Ps 69,20.21)

Napovedal je, kako se bo ravnalo z njim: "Kajti obdali so me psi, hudobnikov krdelo me je obkrožilo, prebodli so moje roke in moje noge. Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo vame. Moja oblačila dele med seboj in za mojo suknjo mečejo kocko." (Ps 22,16-18)/691/

Ti opisi grenkega trpljenja in krute smrti Obljubljenega so kljub žalosti bogati z obljubami. Saj je o njem, ki "ga je hotel Gospod streti" in izpostaviti mukam, da bi postal "daritev za greh", Jahve objavil, da "bo videl zarod, podaljšal svoje dni, in kar je Gospodu po volji, bo uspevalo v njegovi roki. Od nadloge svoje duše bo videl sad in se sitil. S svojim poznanjem bo moj pravični hlapec mnoge storil pravične; in njihove krivice bo naložil nase. Zato mu dam velike v delež in delil bo plen z mogočnimi; zato, ker je žrtvoval svojo dušo v smrt in je bil grešnikom prištet; On je nesel greh mnogih in prosil za grešnike." (Iz 53,10-12)

Ljubezen do grešnikov je spodbudila Kristusa, da je plačal ceno odrešenja. "In videl je, da ni nobenega moža, in se je zavzel, da ni nobenega posrednika." (Iz 59,16) Nihče drug ne bi mogel odkupiti ljudi iz sovražnikove oblasti. "Zato mu je rešitev napravila njegova rama, in njegova pravičnost, ta ga je podpirala. Glej, moj hlapec, ki ga podpiram, moj izvoljenec, ki je moji duši po volji: svojega Duha sem dal nanj, pravico bo oznanjal poganskim narodom." (Iz 59,16; 42,1)

V svojem življenju


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V svojem življenju ne bo zahteval nobenih pravic zase. Spoštovanje, ki ga ljudje izkazujejo položaju, bogastvu in nadarjenosti, bo Božjemu Sinu tuje. Mesija ne bo uporabil nobenega sredstva, ki jih ljudje uporabljajo, da si zagotovijo vdanost ali izsilijo/692/ spoštovanje. Njegova popolna samoodpoved je opisana z besedami: "Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in njegov glas se ne bo slišal po ulicah. Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi." (Iz 42,2.3)

Zveličar se bo vedel očitno drugače kakor učitelji njegovega časa. V njegovem življenju ne bo videti hrupnega razpravljanja, razkošnega čaščenja, ne bo si prizadeval, da bi mu ploskali. Mesija bo skrit v Bogu, Bog pa se bo razodeval v značaju svojega Sina. Brez spoznanja o Bogu bi bilo človeštvo za vedno izgubljeno. Brez božanske pomoči bi se ljudje pogrezali vse globlje. Življenje in moč je moral podariti On, ki je ustvaril svet. Človekove potrebe ni možno zadovoljiti nikakor drugače.

O Mesiju je bilo še prerokovano: "Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji; in otoki bodo čakali njegovega nauka." (Iz 42,4) Božji Sin bo "poveličal postavo in jo postavil v čast". (Iz 42,21) Ne bo zmanjšal njene pomembnosti in obvezujočih zahtev; namesto tega jo bo povišal. Hkrati pa bo božanske odredbe osvobodil bremen, ki jim jih je naložil človek in zaradi česar so mnogi zapadli v malodušnost med svojim prizadevanjem, da bi zadovoljivo služili Bogu.

Jahvejeva beseda pravi o Zveličarjevem poslanstvu: "Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti, in primem te za roko in te bom čuval, in dam te v/693/ zavezo ljudstvu, v svetlobo poganskim narodom, da odpreš slepe oči, da izvedeš iz zapora jetnike, iz ječe nje, ki sede v temi. Jaz sem Gospod, to je moje ime, in svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale rezanim podobam. Prejšnje, glejte, se je zgodilo in novo naznanjam; preden nastane, vam to napovedujem." (Iz 42,6-9)/694/

Po obljubljenem Potomcu bo Izraelov Bog osvobodil Sion. "In mladika požene iz obsekanega Jesejevega debla, in odraslek iz njegovih korenin prinese sad. Glej, devica bo spočela in rodila Sina, in imenovala bo njegovo ime Emanuel. Smetano in med bo jedel, ko bo vedel zametati hudo in voliti dobro." (Iz 11,1; 7,14.15)

"Gospodov Duh bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu. In njegovo blagougodje bo v Gospodovem strahu; in ne bo sodil po videzu svojih oči, ne pravde odločal po sluhu svojih ušes, temveč v pravičnosti bo sodil siromake in nepristransko bo odločal pravdo krotkim na zemlji. In udari zemljo s šibo svojih ust in z dihom svojih ust usmrti krivičnika. In pravičnost bo pas njegovih ledij in zvestoba pas njegovega bedra. In zgodi se v tistem času: po Davidovi korenini, ki stoji v znamenje ljudstvom, bodo vprašali poganski narodi; in njegovo počivališče bo slavno." (Iz 11,2-5.10)

"Glej, mož, Odraslek mu je ime. ... On sezida Gospodov tempelj in On bo nosil veličastvo in sedel in gospodoval na svojem prestolu in bo duhovnik na svojem prestolu." (Zah 6,12.13)

Moral se je odpreti studenec "v očiščenje greha in nečistosti". (Zah 13,1) Človeški otroci so morali slišati blaženo vabilo:/695/ "Hej, vsi, kateri koli ste žejni, pridite k vodam, in kateri nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, pravim, kupite brez denarja in brez plačila vina in mleka! Čemu trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj trud za to, kar ne more nasititi? Poslušajte vendar mene in jejte, kar je dobro, in tolstino veselo uživaj vaša duša! Nagnite uho in pridite k meni, poslušajte, in vaša duša bo živela! In sklenem z vami večno zavezo: Davidove stanovitne milosti." (Iz 55,1-3)

Izraelu je bila dana obljuba: "Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za vojvodo in zapovednika narodom. Glej, rod, ki ga nisi spoznal, pokličeš, in rodovi, ki te niso spoznali, priteko k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zavoljo Izraelovega Svetnika, ker te je oslavil." (Iz 55,4.5)

"Blizu sem pripravil svojo pravičnost, ni daleč, in moje zveličanje se ne bo obotavljalo; in na Sionu dam zveličanje; Izrael bo moja slava." (Iz 46,13)

Mesija bo z besedami in dejanji med svojo pozemsko službo razodeval človeštvu slavo Boga Očeta. Vsako dejanje v njegovem življenju, vsaka izgovorjena beseda in vsak čudež bo padlemu človeštvu oznanjal neskončno Božjo ljubezen. "Pojdi na visoko goro, o Sion, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni ga, ne boj se, reci Judovim mestom: Glejte, vaš Bog!/696/ Glejte, Gospod, Jahve, prihaja kot mogočni in njegova rama gospoduje zanj; glejte, njegovo plačilo je pri njem in njegovo povračilo pred njim! Kakor pastir bo pasel svojo čredo, s svojo roko bo zbiral jagnjeta in jih nosil v svojem naročju, in doječe bo vodil rahlo. In tisti dan bodo glušci slišali besede pisma, in iz mraka in teme bodo videle oči slepcev. In krotki bodo pomnožili svoje veselje v Gospodu, in ubožni med ljudmi se bodo radovali v Izraelovem Svetniku. In kateri so se v duhu motili, zadobe razsodnost, in godrnjači bodo dovzetni za nauk." (Iz 40,9-11; 29,18.19.24)

Tako je Bog po prerokih in očakih ter v prispodobah in simbolih temu svetu spregovoril o prihajajočem Osvoboditelju od greha. Dolg seznam navdihnjenih prerokb je kazal na prihod "dragocenosti vseh narodov". (Hag 2,7) Celo sam kraj rojstva in čas prihoda sta bila natančno napovedana.

Davidov Sin se je moral roditi v Davidovem mestu. Iz Betlehema, je rekel prerok, "mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njegovi izviri so od starodavnosti, od dni večnosti. In ti, Betlehem, Judova zemlja, nikakor nisi najmanjši med Judovimi knezi, kajti iz tebe pride Vojvoda, ki bo pasel moje ljudstvo, Izraela." (Mih 5,1; Mt 2,6)/697/

Angel Gabriel je Danielu oznanil čas prvega prihoda in nekaj najpomembnejših dogodkov iz obdobja Zveličarjevega dela. Dejal je: "Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in preroštvo in da se pomazili najsvetejše." (Dan 9,24) Dan v preroštvu pomeni eno leto. Glej 4 Mz 14,34; Ezk 4,6. Sedemdeset tednov ali štiristo devetdeset dni je štiristo devetdeset let. Dana je tudi izhodiščna točka tega obdobja: "Vedi torej in razumi: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida/698/ Jeruzalem, do Maziljenca, Vojvode, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov," (Dan 9,25) to je devetinšestdeset tednov ali štiristo triinosemdeset let. Ukaz, da se obnovi in pozida Jeruzalem, ki ga je izdal Artakserks Longiman, je pričel veljati jeseni leta 457 pred Kristusom. Glej Ezr 6,14; 7,1.9. Od tega časa nas štiristo triinosemdeset let privede v jesen leta 27 našega štetja. Glede na prerokbo to obdobje sega v čas Mesija, Maziljenca. Leta 27 je bil Jezus ob svojem krstu pomaziljen s Svetim Duhom in kmalu zatem je nastopil svojo službo. Tedaj je bilo objavljeno sporočilo: "Čas je dopolnjen!" (Mr 1,15)

Angel je potem.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Angel je potem rekel: "In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden" (sedem let). (Dan 9,27) Sedem let po začetku Zveličarjeve službe se je moral evangelij oznanjati izrecno Judom; tri leta in pol ga je oznanjal sam Kristus, potem pa apostoli. "Sredi tedna pa stori, da preneha klalna in jedilna daritev." (Dan 9,27) Pomladi leta 31 je bil Kristus, prava Daritev, darovan na Golgoti. Takrat se je zagrinjalo v templju raztrgalo na dvoje, kar je pomenilo, da sta svetost in pomen daritvenih služb prenehala. Nastopil je čas, da prenehata zemeljska klalna in jedilna daritev.

En teden - sedem let - se je končal leta 34. Takrat so Judje s kamnanjem Štefana dokončno zapečatili svoje zavračanje evangelija. Učenci, ki so se razkropili zaradi preganjanja, "so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4) Kmalu zatem se je spreobrnil tudi Savel, preganjalec, in postal Pavel, apostol poganov.

Mnoge prerokbe o Zveličarjevem prihodu so spodbujale Jude, da so živeli v neprestanem pričakovanju./699/ Mnogi so umrli v veri, vendar niso doživeli izpolnitve obljube. Gledali so jih oddaleč ter verovali in priznavali, da so tujci in romarji na zemlji. Od časa Enoha so očaki in preroki ponavljali in ohranjali živo upanje v njegov prihod.

Bog sprva ni razodel natančnega časa prvega prihoda. Tudi ko je Danielovo prerokovanje to oznanilo, niso vsi pravilno razlagali tega sporočila.

Minevala so stoletja in končno so glasovi prerokov umolknili. Nad Izraelom je počivala močna zatiralčeva roka. Ko so se Judje odvrnili od Boga, je njihova vera zbledela, upanje pa je skoraj prenehalo razsvetljevati prihodnost. Mnogi niso razumeli besed prerokov. Tisti, katerih vera bi morala ostati močna, pa so bili nagnjeni govoriti: "Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič." (Ezk 12,22) Na nebeškem posvetu pa je že bila določena ura Kristusovega prihoda. "Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina, ... da odkupi tiste, ki so bili pod postavo, da prejmemo sinovstvo." (Gal 4,4.5)

Človeštvu se morajo podati nauki v človeškem jeziku. Poslanec zaveze je moral spregovoriti. Njegov glas se je moral slišati tudi v njegovem templju. On, Vir resnice, mora ločiti resnico od plev človeških izrekov, ki so jo naredili neuspešno. Načela Božje vladavine in načrt odrešenja morajo biti jasno opredeljena. Nauki Stare zaveze morajo biti popolnoma razloženi ljudem./700/

Ko se je Zveličar končno pojavil "enak človeku" (Flp 2,7) in pričel svojo službo milosti, mu je Satan lahko ranil samo peto, medtem ko je Kristus z vsakim ponižnim dejanjem ali s trpljenjem ranil glavo svojega sovražnika. Trpljenje, ki ga je povzročil greh, je prizadelo srce Brezgrešnega. Ko je Kristus trpel nasprotovanje grešnikov, je plačeval dolg za grešnega človeka in lomil okove, v katere je bilo ujeto človeštvo. Vsaka bolečina in vsaka žalitev je prispevala k rešitvi človeštva.

Ko bi Satan lahko napeljal Kristusa, da bi popustil eni sami skušnjavi, ko bi ga lahko napeljal, da bi z enim samim dejanjem ali celo mislijo omadeževal svojo popolno čistost, bi knez teme zmagal nad človekovim Porokom in si zadobil celotno človeško družino. Ampak Satan je lahko samo povzročal gorje, ni pa mogel omadeževati. Lahko je povzročal smrtno muko, ni pa mogel oskruniti. Kristusovo življenje je spremenil v eno samo dolgo prizorišče nasprotovanj in preizkušenj, vendar je z vsakim napadom izgubljal svojo oblast nad človeštvom.

V puščavi skušnjav, v Getsemanskem vrtu in na križu je naš Zveličar pomeril orožje s knezom teme. Njegove rane so postale znamenje zmage za človeški rod. Ko je Kristus v smrtni muki visel na križu ter so se hudobni duhovi veselili in ga hudobni ljudje sramotili, je Satan dejansko ranil njegovo peto. Toda prav to dejanje je strlo kači glavo. S smrtjo je Kristus uničil "njega, ki ima oblast smrti, to je Hudiča". (Heb 2,14) To dejanje je zapečatilo usodo voditelja upora in za zmeraj zagotovilo načrt zveličanja./701/ Jezus je s smrtjo premagal njeno moč; ko je vstal, je odprl vrata groba za vse svoje sledilce. V tem poslednjem velikem boju spoznamo izpolnjeno preroštvo: "To ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Mz 3,15)

"Ljubljeni, sedaj smo Božji otroci, a ni se še pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakor je." (1 Jn 3,2) Naš Odrešenik je odprl pot, da lahko tudi najbolj grešni, najbolj potrebni, najbolj zatirani in zaničevani pridejo k Očetu. "O Gospod, ti si moj Bog; poviševal te bom, poveličeval tvoje ime; kajti storil si čuda, sklepe od starodavna, zvestobo in resnico." (Iz 25,1)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!