Knjiga: Ellen G. White: Dejanja apostolov

DEJANJA APOSTOLOV
PRI OZNANJEVANJU IN ŠIRJENJU EVANGELIJA O JEZUSU KRISTUSU...

več na  http://www.facebook.com/groups/134294366580814/?fref=ts in na http://mevki55.mojforum.si/mevki55-post-30991.html#30991




Ellen G. White: Dejanja apostolov

Predgovor
Peta knjiga Nove zaveze je že od nekdaj znana kot Dejanja apostolov; toda tega naziva v sami knjigi ne najdemo. Eden prvih rokopisov, Sinajski kodeks (Codex Sinaiticus), knjigi preprosto daje naslov Dejanja brez omenjanja apostolov. Za to obstaja razlog. Dejanja naj bi bila več kakor kratka zgodovina službe dvanajstih učencev, veliko več kakor pa glavni dogodki iz življenja štirih glavnih osebnosti knjige - Petra, Jakoba, Janeza in Pavla.

Knjigo je za vso cerkev - pogane in Jude - napisal "ljubljeni zdravnik" Luka, (Kol 4,14) spreobrnjenec iz poganstva. Čeprav knjiga opisuje časovno obdobje le malo daljše od treh desetletij, je polna pomembnih naukov za cerkev v vseh časih. V Dejanjih Bog jasno kaže, da bi tudi sodobni kristjani morali doživljati navzočnost istega Duha, ki je na petdesetnico prišel z veliko močjo in evangeljsko sporočilo razpihal v plamen. Dejanja Svetega Duha, storjena po Petru in Pavlu, Jakobu in Janezu ter drugih, se lahko ponovijo tudi v današnjih učencih.

Nenadnost, s katero se Dejanja končajo, ni naključna; gre za namensko sporočilo, da pripoved ni končana ter da se Božja dela po Duhu morajo nadaljevati v krščanski dobi, ko bo vsak rod dodal k prejšnjemu novo poglavje, polno lepote in moči. Dejanja, opisana v tej posebni knjigi, so v najglobljem pomenu dejanja Duha, saj je ta v apostolskih časih bil svetovalec in pomočnik krščanskim vodjem. Učenci, ki so molili, so bili na petdesetnico napolnjeni z Duhom, kar jih je pripravilo na podajanje evangelija z močjo. Sedmerica, izbrana za diakone, je bila polna "Svetega Duha in modrosti". (Dej 6,3) Sveti Duh je bil ta, ki je vodil posvetitev Savla, (Dej 9,17) sprejem poganov v cerkveno občestvo, (Dej 10,44-47) določitev Barnaba in Savla za misijonsko delo, (Dej 13,2-4) jeruzalemsko zborovanje (Dej 15,28) in Pavlova misijonska potovanja. (Dej 16,6.7) Ko je cerkev močno trpela zaradi rimskih in judovskih preganjalcev, je bil Duh ta, ki je dajal vernim moči in jih varoval pred zmoto.

Dejanja apostolov je ena zadnjih knjig, ki jih je napisala Ellen G. White. Izšla je leta 1911, tj. nekoliko let pred njeno smrtjo. Gre za eno najbolj prosvetljujočih del, ki je prišlo izpod njenega peresa. Povprečni bralec bo v tej knjigi našel luč za krščansko pričanje. Sporočilo knjige je sodobno, in njena uporabnost se vidi v pisateljičinih prizadevanjih pokazati, da bo dvajseto stoletje priča podelitvi duhovne moči, ki bo presegala tisto na dan petdesetnice. Delo evangelija se ne bo končalo z manjšim prikazom moči Svetega Duha od tistega, ki je označil njegov začetek.

Iskrena želja in molitev založnikov knjige je, da bi bralec lahko sodeloval v ponovitvi veličastnih prizorov iz prve cerkve in hkrati s tem bil tudi obvarovan pred veščimi ponaredki sovražnika duš.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

1.poglavje:  Božji namen z njegovo cerkvijo

Cerkev je Božje izvoljeno orodje za reševanje ljudi. Ustanovljena je za službo, njeno poslanstvo pa je oznaniti evangelij svetu. Bog je imel že od samega začetka načrt, da po svoj cerkvi razodene svetu svojo polnoto in obilost. Verniki cerkve, ki jih je On "poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo", (1 Pt 2,9) morajo odsevati njegovo slavo. Cerkev je zakladnica bogastva Kristusove milosti; po njej se bo celo "poglavarstvom in oblastem v nebesih" lahko razodela končna in popolna podoba Božje ljubezni. (Ef 3,10)

V Svetem pismu so za cerkev zapisane mnogotere in čudovite obljube. "Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom. In storim nje in kar je okoli mojega hriba v blagoslov in dam, da bo dež prihajal ob svojem času,/9/ dež blagoslova bo. In obudim jim saditev v sloveče ime, in ne bo jih več morila lakota v deželi, tudi ne bodo več trpeli zasramovanja narodov. In spoznajo, da sem jaz Gospod, njihov Bog, z njimi ter da so oni, Izraelova hiša, moje ljudstvo, govori Gospod Jahve. Ve pa, moje črede, ovce moje paše, ste ljudje, in jaz sem vaš Bog, govori Gospod Jahve." (Iz 56,7; Ezk 34,26.29-31)

"Vi ste moje priče, govori Gospod, in moj hlapec, ki sem ga izvolil: da bi spoznali in verovali meni in umeli, da sem jaz večno isti. Pred menoj ni bil upodobljen mogočni Bog in ne bo ga za menoj. Jaz, jaz sem Gospod, in ni ga razen mene rešitelja. Jaz sem napovedoval in reševal in oznanjal, ne pa tuj bog med vami; in vi ste mi priče. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti, in primem te za roko in te bom čuval, in dam te v zavezo ljudstvu, v svetlobo poganskim narodom, da odpreš slepe oči, da izvedeš iz zapora jetnike, iz ječe nje, ki sede v temi." (Iz 43,10-12; 42,6.7)

"Ob času milosti sem te uslišal in v dan zveličanja sem ti pomagal; in stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven! njim, ki sede v teminah: Pridite na svetlo! Po poteh se bodo pasli in po vseh golih hribih imeli svojo pašo. Lačni ne bodo, ne žejni, tudi zračna prikazen jih ne omami in sonce ne zadene;/10/ kajti njih milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev voda jih bo peljal. In vse svoje gore naredim, da bodo prelazne, in moje ceste se bodo z nasipom povišale." (Iz 49,8-11)

"Prepevajte, nebesa, in raduj se, zemlja, in pojoč bobnite, gore! Zakaj Gospod je potolažil svoje ljudstvo in se je usmilil svojih siromakov. A Sion je rekel: Jahve me je zapustil in Gospod me je pozabil. More li žena pozabiti svojega dojenca, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi tudi matere pozabile, jaz vendar ne pozabim tebe! Glej, na obe dlani sem si te vdolbel; tvoji zidovi so vedno pred mano." (Iz 49,13-16)

Cerkev je Božja trdnjava, njegovo zavetno mesto v uporniškem svetu. Izdati cerkev pomeni izdati njega, ki je odrešil svet s krvjo svojega edinorojenega Sina. Cerkev na zemlji so od samega začetka sestavljali zvesti ljudje. Gospod je v vseh časih imel svoje čuvaje, ki so zvesto pričali rodu, v katerem so živeli. Ti stražarji so pošiljali sporočila opomina; ko pa so bili poklicani odložiti orožje, so drugi nadaljevali njihovo delo. Bog je te priče povezal s seboj z zavezo občestva, in tako je cerkev na svetu združil s cerkvijo v nebesih. Poslal je svoje angele, da so služili njegovi cerkvi, zato niti peklenska vrata niso mogla premagati njegovega ljudstva.

Bog je varoval svojo cerkev skozi stoletja preganjanja, bojev in teme. Noben oblak se ni spustil nadnjo, ne da bi bil Bog vnaprej pripravljen na to; njegovemu delu, ni nasprotovala nobena sila,/11/ ki je On ne bi videl vnaprej. Vse se je dogajalo, kakor je napovedal. Ni prepustil svoje cerkve sami sebi, temveč je v preroških napovedih opisal vse, kar se bo zgodilo; in zgodilo se je vse, kar so napovedali s Svetim Duhom navdihnjeni preroki. Vsi njegovi načrti se bodo izpolnili. Njegov zakon je povezan z njegovim prestolom, zato ga ne more uničiti nikakršna sila zla. Bog navdihuje in varuje resnico, zato bo zmagala vse, kar vstaja proti njej.

V stoletjih duhovne teme je bila Božja cerkev kakor na gori sezidano mesto. Iz stoletja v stoletje, iz roda v rod, se je čisti nebeški nauk širil znotraj svojih meja. Čeprav je cerkev videti še tako slaba in nepopolna, je vendar edina stvar, čemur Bog na poseben način posveča svojo največjo pozornost. Je gledališki oder njegove milosti, na katerem z veseljem kaže svojo moč za spreminjanje src.

Kristus je vprašal: "S čim naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga upodobimo?" (Mr 4,30) Zanj ni mogel uporabiti prispodobe pozemskih kraljestev. V družbi ni našel ničesar, s čimer bi ga lahko primerjal. Pozemska kraljestva vladajo z uporabo fizične moči; iz Kristusovega kraljestva pa je izključena uporaba vsakršnega pozemskega orožja in prisiljevalnega sredstva. To kraljestvo obstaja, da bi zboljšalo in plemenitilo človeštvo. Božja cerkev je predverje svetega življenja, ki je napolnjeno z različnimi darovi in obdarjeno s Svetim Duhom. Verniki lahko najdejo svojo srečo v sreči njih, katerim pomagajo in prinašajo blagoslove./12/

Čudovito je delo, ki ga Gospod namerava opraviti s svojo cerkvijo, da bi se s tem poveličalo njegovo ime. Podoba tega dela je podana v Ezekijelovem videnju o zdravilni reki: "Te vode tečejo ven proti vzhodnemu okraju in pridero dol v nižino Arabo in se izlijejo v Mrtvo morje; ko pridejo v morje, se morska voda ozdravi. In zgodi se: kamor koli pride ta dvojna reka, bo živelo vse, kar živi in se giblje. ... In ob reki, na njenem bregu, na tej in oni strani, bo raslo drevje za jed, ki mu listje ne uvene in sad ne mine; vsak mesec bo rodilo zrel sad, ker vode njene teko iz svetišča; in njegov sad bo za jed in njegovo listje v zdravilo." (Ezk 47,8-12)

Bog je od začetka po svojem ljudstvu izlival blagoslove na svet. Jožefa je naredil za vir življenja starodavnemu egiptovskemu ljudstvu. Zaradi Jožefovega neoporečnega življenja je bilo ohranjeno vse ljudstvo. Bog je po Danijelu rešil življenja vseh babilonskih modrijanov. Te rešitve so kot nazoren nauk; kažejo nam, kakšne duhovne blagoslove daje svetu zveza z Bogom, ki sta ga častila Jožef in Danijel. Vsakdo, v čigar srcu prebiva Kristus, in vsak, kdor neprestano razodeva svetu njegovo ljubezen, je Božji sodelavec za blagoslavljanje človeštva. In ko prejema milost od Zveličarja, da bi jo odnesel drugim, iz vsega njegovega bitja prihaja plima duhovnega življenja./13/

Bog je izbral Izraela, da bi ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog je izbral Izraela, da bi razodel človeku svoj značaj. Želel ga je narediti za vir zveličanja svetu. Bili so mu zaupani nebeški izreki ali razodetje Božje volje. V prvih Izraelovih dneh so narodi sveta zaradi pokvarjenosti življenja izgubili pravo spoznanje o Bogu. Nekoč so ga sicer poznali, vendar "ga niso slavili kot Boga, niti se mu zahvalili, temveč so zabredli v ničeve misli in njihovo nerazumno srce je potemnelo". (Rim 1,21) Bog pa jih po svoji milosti vendar ni uničil. Odločil se je, da jim bo dal še eno priložnost, da bi ga spoznali po njegovem izvoljenem ljudstvu. Kristus je moral biti povišan pred vsemi narodi z nauki daritvene službe, da bi živel vsakdo, ki bi gledal vanj. Kristus je bil temelj judovske ureditve. Celotni ustroj podob in simbolov je bil strnjena napoved evangelija, predstavitev, ki je vsebovala obljube o odrešitvi.

Ampak izraelsko ljudstvo je izgubilo spred oči svoje vzvišene prednosti, ki so jih imeli kot Božji predstavniki. Pozabili so Boga in niso opravili svojega svetega poslanstva. Prejetih blagoslovov niso prenašali svetu. Vse prednosti so uporabljali za poveličevanje samega sebe. Ločili so se od sveta, da bi se izognili skušnjavam. Omejitve, ki jim jih je Bog predpisal glede druženja z malikovalci, da bi jih zaščitil pred prilagajanjem navadam poganov, so Izraelci izkoristili kot izgovor, da so postavili zid, ki jih je ločeval od drugih narodov./14/ Ukanjali so Boga pri službi, ki jo je zahteval od njih, svoje bližnje pa so prikrajšali za duhovno vodstvo in sveti zgled.

Duhovniki in poglavarji so bili prikovani na kolesnice obrednih oblik. Zadovoljni so bili z vero izpolnjevanja črke postave, zato niso mogli drugim razodevati nebeških življenjskih resnic. Menili so, da je njihova lastna pravičnost popolnoma zadostna, zato si niso želeli sprejeti v svojo vero ničesar novega. Dobre Božje volje do ljudi niso sprejeli kot nekaj popolnoma neodvisnega od njih, temveč so mislili, da so si jo zaslužili z dobrimi deli. Vera, ki dela po ljubezni in čisti dušo, se nikakor ni ujemala z vero farizejev, ki je bila sestavljena samo iz obrednih oblik in človeških predpisov.

Bog je rekel za Izraela: "In vendar sem te bil jaz zasadil plemenito trto od pristne sadike; in kako si se mi spremenila v spačene ročice tuje trte! Izrael je košata trta, ki je poganjala svoje sadove." (Jer 2,21; Oz 10,1) "Sedaj pa, jeruzalemski prebivalci in Judovi možje, sodite vendar med menoj in mojim vidnogradom! Kaj bi se še storilo mojemu vinogradu, česar bi ne bil že storil v njem? Zakaj ko sem čakal, da obrodi grozdje, je rodil viniko?

Sedaj torej naj vam naznanim, kaj bom storil svojemu vinogradu: njegovo ograjo odpravim, da se bo paslo po njem, obzidje mu razvalim, da bodo teptali po njem. Dam ga v upostošenje: ne bo se obrezoval, ne okopaval, a grmovje požene v njem in trnje,/15/ vrhutega zapovem oblakom, naj ne izpuščajo dežja nanj. Vinograd Gospoda nad vojskami je namreč Izraelova hiša in Judovi možje so rastlina njegove radosti. In ko je čakal pravoljubja, glej krvoprelitje, pravičnosti, a glej tožno vpitje!" (Iz 5,3-7) "Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali; njih, ki so zašle, niste nazaj pripeljavali; kar je bilo izgubljenega, niste iskali, temveč trdo in nemilo ste jim gospodovali." (Ezk 34,4)

Judovski voditelji so se imeli za premodre, da bi jim bil potreben nasvet, prepravične, da bi potrebovali zveličanje, preslavne, da bi jim bila potrebna slava, ki prihaja od Kristusa. Zato se je Zveličar obrnil od njih ter drugim zaupal prednosti, ki so jih zlorabljali, in delo, ki so ga prezirali. Božja slava se mora razodeti, njegova beseda pa uveljaviti. Kristusovo kraljestvo mora biti ustanovljeno v svetu. Božje zveličanje se mora oznaniti mestom puščave; zato so bili poklicani učenci, naj opravijo delo, ki ga niso opravili judovski voditelji.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

2. Poučevanje dvanajsterih
Kristus za uresničenje svojega dela ni izbral učenosti in zgovornosti judovskega Velikega zbora, niti moči Rima. Vrhovni Delavec je samopravične izraelske učitelje pustil ob strani, izbral pa je ponižne in neuke ljudi, da oznanjajo resnico, ki bo spremenila svet. Te ljudi je hotel naučiti in vzgojiti za voditelje svoje cerkve. Njihova naloga pa je bila poučevati druge in jih poslati s sporočilom evangelija. Da bi bili v svojem delu uspešni, so morali dobiti moč Svetega Duha. Evangelij se ni mogel oznanjevati s človeško silo in modrostjo, temveč z Božjo močjo.

Tri leta in pol so učenci dobivali nauke od največjega Učitelja, ki ga je svet kdaj poznal. Kristus jih je z osebnim stikom in druženjem pripravljal za svojo službo. Dan za dnem so hodili in se pogovarjali z njim. Poslušali so njegove besede, s katerimi je spodbujal utrujene in preobremenjene, ter opazovali dokaze njegove moči v korist/17/ bolnim in prizadetim. Včasih jih je poučeval, ko je sedel med njimi na obronku gore; včasih pa jim je odkrival skrivnosti Božjega kraljestva, sedeč ob morju ali na potovanju. Kjer koli so bila srca pripravljena sprejeti božansko sporočilo, jim je razlagal resnice o poti zveličanja. Ni ukazoval učencem, naj naredijo to ali ono, temveč jim je dejal: "Pojdite za menoj." Z njimi je potoval po vaseh in mestih, da bi videli, kako poučuje ljudstvo. Z njim so potovali iz kraja v kraj. Z njim vred so živeli njegov skromni način življenja in včasih so bili z njim vred lačni in pogosto tudi utrujeni. Na prenapolnjenih ulicah, na jezerskih bregovih in v puščavski samoti so bili vedno z njim. Videli so ga v vseh življenjskih razmerah.

S posvetitvijo dvanajsterih je bil storjen prvi korak pri organiziranju cerkve, ki bo po Kristusovem odhodu nadaljevala njegovo delo na zemlji. O tej posvetitvi je zapisano: "In stopi na goro in pokliče k sebi, katere je sam hotel; in pridejo k njemu. In postavi jih dvanajst, da bodo z njim in da jih pošlje oznanjevat." (Mr 3,13.14)

Opazujte ganljiv prizor. Občudujte Veličastvo nebes, obdano z dvanajsterimi, ki jih je izbral. Pripravljal se je, da bi jih odločil za njihovo delo. S svojo besedo in Duhom je po teh slabotnih predstavnikih nameraval narediti zveličanje dosegljivo vsem.

Bog in angeli so ta prizor opazovali z zadovoljstvom in radostjo. Oče je vedel, da se bo iz teh ljudi izlivala nebeška svetloba; saj bodo besede, ki jih bodo govorili,/18/ pričale za njegovega Sina ter odmevale iz roda v rod do konca časa.

Učenci bi kot Kristusove priče morali iti svetu objavljat, kar so videli in slišali od njega. Poklicani so bili na najpomembnejšo službo, kar so jih ljudje kdaj imeli in je bila takoj za službo samega Kristusa. Bodo namreč Božji sodelavci pri reševanju ljudi. Kakor so starozavezni dvanajsteri očaki predstavniki Izraelcev, tako so dvanajsteri apostoli predstavniki evangeljske cerkve.

Kristus je med svojo pozemsko službo začel rušiti ločilni zid med Judi in pogani ter oznanjevati zveličanje vsemu človeštvu. Čeprav je bil Jud, se je prosto družil s Samarijani in zavrgel farizejske šege Judov glede tega zaničevanega ljudstva. Spal je pod njihovo streho, jedel pri njihovi mizi in jih poučeval na njihovih ulicah.

Zveličar je želel svojim učencem prikazati resnico o podiranju "ločilne pregraje" med Izraelci in drugimi narodi — resnico, da "so pogani sodediči" z Judi in "sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju". (Ef 2,14; 3,6) Ta resnica je bila delno odkrita, ko je nagradil vero stotnika iz Kafarnauma in oznanjeval evangelij prebivalcem Siharja. Še jasneje pa se je pokazala, ko je obiskal Fenicijo in ozdravil Kananičankino hčer. Ta doživetja so pomagala učencem razumeti, da med tistimi, katere so imeli/19/ za nevredne zveličanja, tudi živijo ljudje, ki hrepenijo po luči resnice.

Kristus je tako želel učence naučiti resnice, da v Božjem kraljestvu ne obstajajo meje, kaste ali plemstvo ter da morajo oditi k vsem narodom in jim oznaniti sporočilo Zveličarjeve ljubezni. Vendar so učenci šele pozneje popolnoma dojeli, da je Bog storil, da "iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovem prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas". (Dej 17,26.27)

Ti prvi učenci so se občutno razlikovali ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ti prvi učenci so se občutno razlikovali med seboj. Postati so morali učitelji sveta, imeli pa so zelo različne značaje. Ti ljudje, različni po naravnih lastnostih in življenjskih navadah, so morali vzpostaviti edinost občutkov, misli in dejanj, da bi lahko uspešno opravili delo, na katero so bili poklicani. Kristusov cilj je bil zagotoviti to edinost. Da bi to dosegel, jih je poskušal zediniti s seboj. Breme njegovega prizadevanja zanje izraža njegova molitev k Očetu: "Da bodo vsi eno; kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno, da bi svet veroval, da si me ti poslal. ... Da spozna svet, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil." (Jn 17,21.23) Neprestano je molil zanje, da bi se posvetili z resnico; molil je z gotovosjo, vedoč, da je bil ukaz Vsemogočnega izdan še pred/20/ nastankom sveta. Vedel je, da se bo evangelij kraljestva oznanjeval vsem narodom za pričevanje; vedel je, da bo resnica, oborožena z vsemogočnostjo Svetega Duha, zmagala v boju z zlom in da bo okrvavljena zastava nekega dne zmagoslavno plapolala nad njegovimi sledilci.

Ko se je Kristusova pozemska služba približala koncu in je dojel, da bo moral kmalu prepustiti učencem nadaljevati njegovo delo brez njegovega osebnega nadzora, se jih je prizadeval opogumiti in pripraviti za prihodnost. Ni jih slepil z lažnimi upi. Kakor odprto knjigo je bral, kaj se bo zgodilo. Vedel je, da se bo kmalu ločil od njih in jih pustil kakor ovce med volkovi. Vedel je, da bodo preganjani, izgnani iz shodnic in vrženi v zapor. Vedel je, da bodo nekateri od njih tudi umorjeni, ker bodo pričali zanj kot Mesija. Nekaj o tem jim je tudi povedal. Jasno in določeno je govoril o prihodnosti, da bi se v prihodnjih preizkušnjah lahko spominjali njegovih besed in bili okrepljeni, da verujejo vanj kot Odrešenika.

Govoril jim je tudi besede upanja in ohrabritve. "Ne bodi vam srce plašno. Verujte v Boga, tudi v mene verujte. V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Če bi ne bilo, bi vam bil povedal; kajti grem vam pripravljat prostor! In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam jaz grem, veste, tudi pot veste." (Jn 14,1-4) Zaradi vas sem prišel na svet; za vas sem delal./21/ Ko odidem, bom še vedno vneto delal za vas. Na svet sem vam prišel razodet sebe, da bi lahko verjeli. Grem k svojemu in vašemu Očetu, da bom z njim sodeloval v vašo korist.

"Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje v mene, bo tudi on vršil dela, ki jih jaz delam, in bo vršil še večja od teh: kajti jaz grem k Očetu." (Jn 14,12) S tem Kristus ni mislil reči, da bodo učenci opravljali bolj vzvišena dejanja kakor On, temveč da bo njihovo delo obsežnejše. Ni mislil le na čudeže, marveč na vse, kar se bo dogajalo po delovanju Svetega Duha. Dejal je: "Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga pošljem od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, On bo pričeval zame; pa tudi vi pričujte, ker ste od začetka z menoj." (Jn 15,26.27)

Te besede so se čudovito izpolnile. Po izlitju Svetega Duha so bili učenci tako napolnjeni z ljubeznijo do njega in njih, zaradi katerih je umrl, da so besede, ki so jih govorili, in molitve, ki so jih opravljali, tajale srca. Govorili so z močjo Svetega Duha; in na tisoče se jih je spreobrnilo po vplivu te moči.

Apostoli so kot Kristusovi predstavniki morali odločno vplivati na svet. Dejstvo, da so bili ponižni ljudje, ni zmanjševalo njihovega vpliva, marveč ga je še povečevalo; kajti misli njihovih poslušalcev so prenašale z njih na Zveličarja, ki je, čeprav neviden, še vedno sodeloval z njimi. Čudoviti nauki apostolov,/22/ njihove besede ohrabritve in zaupanja so vsakogar prepričali, da ne delajo s svojo močjo, temveč s Kristusovo. V svoji ponižnosti so govorili, da je tisti, ki so ga Judje križali, Knez življenja, Sin živega Boga, in da v njegovem imenu opravljajo dejanja, kakršna je opravljal On.

V poslovilnem pogovoru z učenci, ki ga je imel Zveličar tisto noč pred svojim križanjem, jim ni nič povedal o dotedanjem trpljenju, niti o mukah, ki jih še bo pretrpel. Ni jim govoril o ponižanju, ki ga je čakalo, temveč se je trudil v njihov um vtisniti to, kar bo okrepilo njihovo vero, in jim pogled usmeril na veselje, ki čaka zmagovalca. Veselil se je spoznanja, da lahko naredi in bo storil za svoje sledilce še več, kakor je obljubil; da se bosta iz njega izlivala ljubezen in usmiljenje, ki čistita tempelj duše in storita, da ljudje postajajo po značaju podobni njemu; da se bo njegova resnica, oborožena z močjo Duha, šla bojevat in bo zmagala.

"To sem vam povedal, da imate mir v meni," je rekel. "Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal." (Jn 16,33) Kristus ni omagal, niti ni izgubil poguma; in učenci so tudi morali pokazati enako vztrajnost. Delati so morali tako, kakor je delal On, in se pri tem zanašati na njegovo moč. Čeprav so njihovo pot ovirale očitno nepremostljive ovire, so morali z njegovo milostjo iti naprej, niso se smeli prepustiti malodušnosti, temveč vedno na vse upati./23/

Kristus je končal delo, ki mu je bilo določeno. Zbral je tiste, ki bodo nadaljevali njegovo delo med ljudmi, in rekel: "Oslavljen sem v njih. In nisem več na svetu, a ti so na svetu; jaz pa grem k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi. Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali v mene: da bodo vsi eno. ... Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma združeni v eno, in da spozna svet, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil." (Jn 17,10.11.20.21.23)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

3. poglavje:Veliko pooblastilo
Učence je po Kristusovi smrti skoraj premagalo malodušje. Njihov Učitelj je bil zavržen, obsojen in križan. Duhovniki in poglavarji so posmehljivo govorili: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Kralj Izraelov je, naj stopi sedaj s križa, in verovali mu bomo." (Mt 27,42) Sonce upanja za učence je zašlo in noč se je spustila na njihova srca. Pogosto so ponavljali besede: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela." (Lk 24,21) Osamljeni in z bolečino v srcu so se spominjali njegovih besed: "Če namreč z zelenim drevesom tako delajo, kaj se bo godilo s suhim?" (Lk 23,31)

Jezus je večkrat poskušal učencem prikazati prihodnost, toda njim ni bilo do razmišljanja o tem, kar je govoril. Zato je bila njegova smrt zanje presenečenje; ko pa so pozneje razmišljali o preteklosti in videli posledice svoje nevere, so bili žalostni./25/ Ko je bil Kristus križan, niso verovali, da bo vstal. Čeprav jim je jasno povedal, da se bo to zgodilo tretji dan, so bili učenci zmedeni in niso vedeli, kaj misli. Zaradi pomanjkanja razumevanja so bili v času njegove smrti skrajno obupani. Bili so grenko razočarani. Njihova vera se ni prebijala skozi senco, ki jo je Satan vrgel čez njihovo obzorje. Vse se jim je zdelo nejasno in skrivnostno. Koliko bridkosti bi si prihranili, če bi bili verovali Zveličarjevim besedam!

Učenci so se strti zaradi žalosti, obupa in malodušja zbrali v zgornji izbi ter zaprli in zapahnili vrata, ker so se bali enake usode, ki je doletela njihovega ljubljenega Učitelja. In tam se jim je Zveličar prikazal po vstajenju.

Kristus je ostal na zemlji še štirideset dni in pripravljal učence za prihodnje delo, ter jim razlagal tisto, česar do tedaj niso mogli razumeti. Govoril jim je o prerokovanjih, ki so se nanašala na njegov prvi prihod, da ga bodo Judje zavrgli, in o svoji smrti ter jim pokazal, da se je izpolnil vsaka podrobnost prerokovanj. Rekel jim je, da morajo to izpolnjeno prerokovanje vzeti za jamstvo o moči, ki jih bo spremljala pri prihodnjem delu. Beremo: "Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma; in veli jim: Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan od mrtvih, in se mora oznanjevati v njegovem imenu spokorjenje in odpuščanje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema."/26/ Nato je dodal: "Vi pa ste priče temu." (Lk 24,45-48)

V teh dneh, ki jih je Kristus preživel z učenci, so si pridobili novo izkušnjo. Ko jim je ljubljeni Učitelj razložil Pismo v luči tega, kar se je zgodilo, je njihova vera vanj popolnoma utrdila. Prišli so do točke, ko so lahko rekli: "Vem namreč, komu sem veroval." (2 Tim 1,12) Začeli so dojemati naravo in obseg svojega dela; uvideli so, da morajo svetu oznaniti besedo resnice, ki jim je bila zaupana. Bili so priče njegovemu življenju, smrti in vstajenju, namreč dogodkom, ki so jih napovedala prerokovanja. Spoznali so skrivnost načrta zveličanja in Jezusove moči za odpuščanje grehov, zato so morali vse to oznaniti svetu. Njihova naloga je bila oznaniti evangelij miru in zveličanje s spokorjenjem in Zveličarjevo močjo.

Preden je Kristus odšel v nebesa, je učencem dal pooblastilo. Rekel jim je, da bodo izvršilci zapuščine, s katero je svetu zapustil zaklad večnega življenja. Dejal jim je: "Vi ste bili priče mojemu požrtvovalnemu življenju v korist sveta. Videli ste moj trud za Izraela. In čeprav moje ljudstvo ni hotelo priti k meni, da bi lahko živelo, in so duhovniki in poglavarji z mano ravnali, kakor se jim je zljubilo, in me celo zavrgli, bodo kljub temu dobili še eno priložnost sprejeti Božjega Sina. Videli ste, da rad sprejmem vse, ki pridejo k meni in priznajo svoje grehe./27/ Nikoli ne bom zavrgel tega, ki pride k meni. Vam pa kot svojim učencem zaupam to sporočilo milosti. Oznanite ga Judom in poganom. Najprej pojdite k Izraelu, nato pa k vsem narodom, jezikom in ljudstvom. Vsi, ki verujejo, naj se zberejo v eno cerkev."

Evangeljsko pooblastilo je velika misijonska ustanovna listina Kristusovega kraljestva. Učenci so se morali goreče zavzemati za ljudi in vsem podati vabilo milosti. Niso smeli čakati, da ljudje pridejo k njim; temveč so morali oditi k ljudem s tem sporočilom.

Učenci so morali nadaljevati delo v Kristusovem imenu. Kar koli so spregovorili ali naredili, je moralo usmeriti pozornost na njegovo ime, ki vsebuje življenjsko moč, s katero so grešniki lahko rešeni. Njihova vera mora imeti središče v njem, ki je vir milosti in moči. V njegovem imenu morajo pošiljati Očetu prošnje, in bodo prejeli odgovor. Naročeno jim je bilo krščevati v ime Očeta, Sina in Svetega Duha. Kristusovo ime je bilo njihovo geslo, razpoznavni znak in vez edinosti, v njem so imeli pooblastilo za svoje delovanje in vir svojega uspeha. Nič, kar ni imelo Kristusovega imena in napisa, se v njegovem kraljestvu ni smelo priznati.

Ko je Kristus rekel učencem, naj gredo v njegovem imenu zbirat vse verne v cerkev, jim je jasno pokazal nujnost ohranjanja preprostosti. Čim manj bo bahanja in razkazovanja, tem bolj blagodejen bo njihov vpliv. Učenci so morali govoriti ravno tako preprosto, kakor je govoril Kristus. Poslušalcem so morali vtisniti nauke, ki jih je učil On./28/

Kristus ni dejal učencem, da bodo imeli lahko delo. Opozoril jih je na veliko zaroto zla, ki se bo dvignila proti njim. Bojevati se bodo morali "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12) Vendar v boju ne bodo prepuščeni, da bi se bojevali sami. Zagotovil jim je, da bo z njimi in da bodo hodili v zavetju Vsemogočnega, če bodo šli naprej z vero. Ukazal jim je, naj bodo pogumni in močni; saj bo v njihovih vrstah Močnejši od angelov — Vojskovodja nebeške vojske. Vse je pripravil za izvršitev svojega dela in vzel nase odgovornost za uspeh. Njihovo delo ne bo spodletelo, dokler koli bodo poslušni njegovi besedi in delali povezani z njim. "Pojdite po vsem svetu," jim je ukazal, "do najbolj oddaljenih delov naseljenega sveta, in bodite prepričani, da bom tudi tam z vami. Delajte z vero in zaupanjem, ker vas nikoli ne bom zapustil. Vedno bom z vami in pomagal vam bom izpolniti dolžnost. Vodil vas bom, tolažil, posvečeval in podpiral. Podaril vam bom uspeh, ko boste govorili besede, ki bodo druge opozarjale na nebesa."

Kristusova daritev za človeka je bila popolna in dovršena. Izpolnjen je bil pogoj za spravo. Delo, zaradi katerega je prišel na svet, je bilo opravljeno. Pridobil je kraljestvo. Otel ga je Satanu in tako postal dedič vseh stvari. Napotil se je/29/ k Božjemu prestolu, kjer ga bo častila vsa nebeška vojska. Ker je bil odet v neomejeno oblast, je pooblastil učence: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar koli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,19.20)

Preden je Kristus zapustil učence,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Preden je Kristus zapustil učence, jim je še enkrat pojasnil naravo svojega kraljestva. Spomnil jih je na to, o čemer jim je že prej govoril. Povedal jim je, da njegov namen ni ustanoviti minljivo kraljestvo na tem svetu. Ni mu bilo določeno vladati kakor pozemski vladar na Davidovem prestolu. Ko so ga učenci vprašali: "Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo Izraelu?" jim je odgovoril: "Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti." (Dej 1,6.7) Ni jim bilo potrebno videti v prihodnost dlje, kakor pa jim je omogočil s svojimi razodetji. Njihova naloga je bila oznanjevati evangeljsko sporočilo.

Kristusova vidna navzočnost se bo kmalu umaknila od učencev, vendar jim je bila obljubljena nova moč. Morali so sprejeti Svetega Duha v polnosti in biti s tem zapečateni za svoje delo. "In glejte," je rekel Zveličar, "jaz pošljem obljubo svojega Očeta na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave. Kajti Janez je sicer krstil/30/ z vodo; ali vi boste krščeni s Svetim Duhom ne dolgo po teh dneh. Temveč prejmete moč, ko pride Sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje." (Lk 24,49; Dej 1,5.8)

Zveličar je vedel, da niti najbolj smiselni dokaz ne bo razmehčal trdih src, niti prebil skorje posvetnosti in sebičnosti. Vedel je, da morajo učenci sprejeti to nebeško moč; in da bo evangelij učinkovit le tedaj, če ga bodo oznanjevali s srcem in usti, ki jih greje in jim daje zgovornost živo spoznanje o njem, ki je pot, resnica in življenje. Delo, ki je bilo zaupano učencem, je zahtevalo veliko učinkovitost; zakaj proti njim se je dvigala visoka in močna plima zla. Silam teme je poveljeval budni in odločni vodja, zato so se Kristusovi sledilci lahko borili za pravico le s pomočjo, ki jim jo je dal Bog po svojem Svetem Duhu.

Kristus je dejal učencem, naj začnejo delati v Jeruzalemu. To mesto je bilo prizorišče, kjer je bila darovana osupljiva daritev za človeški rod. Tukaj je Kristus hodil odet v človeškost in se pogovarjal z ljudmi, in malo je bilo tistih, ki so dojeli, koliko so se nebesa približala zemlji. Tukaj je bil obsojen in križan. V Jeruzalemu so mnogi skrivoma verjeli, da je Jezus Nazarečan Mesija, vendar so mnoge preslepili duhovniki in poglavarji. Njim je bilo treba oznaniti evangelij. Te je bilo treba povabiti k spokorjenju. Jasno je morala biti oznanjena čudovita resnica,/31/ da se samo po Kristusu lahko dobi odpuščanje grehov. Oznanjevanje učencev je naredilo najgloblji vtis ravno v času, ko je bil ves Jeruzalem vznemirjen zaradi razburljivih dogodkov preteklih nekaj tednov.

Jezus je med svojo službo učencem stalno kazal na dejstvo, da morajo biti zedinjeni z njim pri delu osvobajanja sveta od sužnosti grehu. Ko je najprej dvanajstere, nato pa sedemdesetere poslal oznanjat Božje kraljestvo, jih je poučil, da so dolžni povedati drugim, kar so zvedeli od njega. Med svojim delovanjem jih je pripravil za delo s posamezniki, ki bi se moralo ob naraščanju števila vernikov razširjati, da bi evangelij na koncu dosegel najbolj oddaljene kraje sveta. Zadnji lekcija, ki jo je dal svojim sledilcem, je bila, da jim je zaupana blagovest zveličanja, ki naj ga oznanijo svetu.

Ko je napočil čas Kristusovega odhoda k Očetu, je učence odpeljal do Betanije. Tam je obstal, oni pa so se zbrali ob njem. Z razširjenimi rokami, da bi jih je blagoslovil in kakor da bi jih želel prepričati o svoji zaščitniški skrbi zanje, se je začel počasi dvigati izmed njih. "In zgodi se, ko jih blagoslavlja, da se loči od njih, in se dvigne v nebo." (Lk 24,51)

Medtem ko so učenci zrli navzgor, da bi še zadnjič videli odsev odhajajočega Gospoda, so ga veselo sprejele množice nebeških angelov. Ko so ga spremljali do nebeških dvorov, so zmagoslavno peli: "Kraljestva zemlje, pojte Bogu, psalme prepevajte/32/ Gospodu, njemu, ki se pelje po nebesih nebes. ... Dajajte moč Bogu! Njegovo veličastvo je nad Izraelom in njegova moč v višavah." (Ps 68,32-34)

Učenci so še vedno zavzeto gledali v nebo, tedaj pa "pristopita k njim dva moža v beli obleki, ki tudi rečeta: Možje Galilejci, kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gor v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo." (Dej 1,10.11)

Obljuba o drugem Kristusovem prihodu je morala vedno biti živa v spominu njegovih učencev. Isti Jezus, ki so ga sedaj gledali, da se dviga v nebo, bo spet prišel vzet k sebi tiste, ki so se tukaj izročili njegovi službi. Isti glas, ki jim je rekel: "Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta," jim bo zaželel dobrodošlico v svoji navzočnosti sredi nebeškega kraljestva.

V simbolični službi je veliki duhovnik slekel dostojanstveno obleko in opravljal službo v beli laneni obleki navadnega duhovnika. Tako je Kristus slekel svoje kraljevsko oblačilo, prevzel človeško podobo in se daroval, da je bil tako hkrati duhovnik in daritev. Kakor je veliki duhovnik po opravljeni službi v najsvetejšem stopil pred zbor v velikoduhovniški obleki, bo tudi Kristus ob drugem prihodu prišel oblečen v bleščeča bela oblačila "kakor sneg, kakor jih noben belilec na zemlji ne more ubeliti". (Mr 9,3) Prišel bo v vsej svoji in Očetovi slavi, na njegovi poti pa ga bo spremljala vsa angelska vojska./33/

Tako se bo izpolnila Kristusova obljuba, ki jo je dal učencem: "Pridem zopet in vas vzamem k sebi." (Jn 14,3) Tiste, ki so ga ljubili in čakali, bo ovenčal s slavo, častjo in nesmrtnostjo. Mrtvi pravični bodo vstali iz grobov, živi pravični pa bodo skupaj z njimi vzeti kvišku Gospodu naproti. Slišali bodo Jezusov glas, prijetnejši od katere koli glasbe, ki je kdaj prišla do ušes smrtnikov, rekoč: "Vaš boj je končan." "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta." (Mt 25,34)

Zares so se učenci lahko radovali, ker so upali v Gospodovo vrnitev.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

4. Petdesetnica
Temeljno besedilo: Dej 2,1-39.


Ljudje so opazovali učenc po njihovi vrnitvi z Oljske gore v Jeruzalem in pričakovali, da bodo na njihovih obrazih videli znamenja žalosti, zmede in poraza; toda videli so veselje in zmago. Učenci se niso več žalostili zaradi spodkopanih upov. Videli so Zveličarja, da je odšel v nebo, v njihovih ušesih pa so neprestano odmevale besede obljube, ki jim jo je dal ob slovesu.

Ravnali so se po Kristusovi zapovedi, naj v Jeruzalemu čakajo na Očetovo obljubo — na izlivanje Svetega Duha. Niso čakali v brezdelju. Poročilo pravi, da so bili "vsekdar v templju, hvaleč Boga". (Lk 24,53) Zbirali so se tudi, da bi pošiljali prošnje k Očetu v Jezusovem imenu. Vedeli so, da imajo Predstavnika v nebesih, Zastopnika pri Božjem prestolu. S svetim češčenjem so se pripogibali v molitvi in ponavljali obljubo: "Kar koli boste Očeta prosili,/35/ da vam v mojem imenu. Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in prejmete, da bo vaša radost dopolnjena." (Jn 16,23.24) Vse višje in višje so iztegovali roko vere in se sklicevali na mogočen dokaz: "Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas." (Rim 8,34)

Učenci so med čakanjem na izpolnitev obljube ponižali srca v iskrenem spokorjenju in priznali nevero. Spominjali so se besed, ki jih je izgovoril Kristus pred svojo smrtjo, in so popolneje razumeli njihov pomen. Znova so se spomnili pozabljenih resnic in jih ponavljali drug drugemu. Očitali so si, da so napačno razumeli Zveličarja. Prizori iz njegovega čudovitega življenja so se vrstili pred njimi. Razmišljali so o njegovem čistem in svetem življenju in čutili, da jim nikakršen napor ne bo prehud, nikakršna žrtev prevelika, samo da bi s svojim življenjem mogli pričati o lepoti Kristusovega značaja. O, ko bi mogli znova preživeti zadnja tri leta, kako popolnoma drugače bi ravnali! O, ko bi še enkrat lahko videli svojega Učitelja, kako goreče bi si prizadevali, da mu izkažejo svojo globoko ljubezen, in kako iskreno bi obžalovali, da so ga žalili z besedo ali dejanjem nevere! Vendar pa so se potolažili z mislijo, da jim je odpuščeno. Odločili so se, da se bodo odkupili za svoje neverovanje, kolikor koli bo to mogoče, tako da ga bodo pogumno priznali pred svetom./36/

Učenci so z gorečo iskrenostjo molili, da bi postali zmožni stopiti pred ljudi in v svojem vsakdanjem druženju govoriti besede, ki bodo grešnike vodile h Kristusu. Odpovedali so se vsem razlikam in vsem željam po premoči in se združili v krščansko občestvo. Bolj ko so se približevali Bogu, jasneje so dojemali, kolikšna prednost jim je bila izkazana, da so se lahko tesno družili s Kristusom. Njihovo srce se je napolnilo z žalostjo, kadar koli so pomislili, kolikokrat so ga žalili s svojim počasnim dojemanjem, s svojo nesposobnostjo za razumevanje resnic, katerih jih je poskušal naučiti za njihovo korist.

Ti dnevi priprave so bili tudi dnevi globokega preiskovanja srca. Učenci so se zavedali svojih duhovnih potreb, zato so vpili h Gospodu za sveto maziljenje, ki jih bo usposobilo za delo reševanja ljudi. Blagoslova niso prosili samo zase. Obremenjevala njih je odgovornost reševanja ljudi. Spoznali so, da evangelij mora biti oznanjen svetu, zato so prosili za pomoč, ki jim jo je obljubil Kristus.

V času očakov se je vpliv Svetega Duha pogosto razodeval zelo jsano, toda nikoli v svoji polnoti. Sedaj pa so učenci, poslušni Zveličarjevi besedi, prosili za ta dar, Kristus pa je v nebesih posredoval zanje. Prosil je za dar Duha, da bi ga mogel izliti na svoje ljudstvo.

"In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj. Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli." (Dej 2,1.2)/37/

Sveti Duh je na učence, ki so čakali in molili, prišel v takšni polnosti, da je segel do vsakega srca. Večni se je mogočno razodel svoji cerkvi. Kazalo je, kakor da je bila ta moč dolge veke zadrževana, sedaj pa se nebesa veselijo, da lahko izlijejo na cerkev to bogastvo milosti Duha. Pod vplivom Svetega Duha so se besede spokorjenja in priznanja grehov mešale s hvalnicami za odpuščene grehe. Slišale so se besede zahvaljevanja in prerokovanja. Vsa nebesa so se pripognila, da bi opazovala in občudovala modrost neprimerljive in nedojemljive ljubezni. Apostoli so z občudovanjem vzkliknili: "V tem je ljubezen!" Sprejeli so podeljeni dar. Kaj pa se je zgodilo potem? Meč Duha, ki se je znova naostril z močjo in se kopal v nebeški svetlobi, si je utiral pot skozi nevero. Tisoče se jih je spreobrnilo na dan.

Kristus je bil rekel učencem: "Boljše vam je, da jaz odidem. Zakaj, če ne odidem, ne pride Tolažnik k vam; če pa odidem, ga pošljem k vam. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril, in oznanjeval vam bo prihodnje reči." (Jn 16,7.13)

Kristusov vnebohod je bil znamenje, .......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristusov vnebohod je bil znamenje, da bodo njegovi sledilci prejeli obljubljeni blagoslov. Nanj so morali čakati, preden se lotijo dela. Ko je Kristus stopil skozi nebeška vrata, je bil ustoličen sredi angelskega češčenja. Brž ko je bila svečanost opravljena, je Sveti Duh prišel na učence v obilnem nalivu, Kristus pa je bil resnično poveličan/38/ z enako slavo, ki jo je imel z Očetom od večnosti. Izlivanje na petdesetnico je bilo nebeško sporočilo, da je opravljeno Odrešenikovo ustoličenje. Po svoji obljubi je učencem poslal Svetega Duha iz nebes za znamenje, da je kot duhovnik in kralj prejel vso oblast v nebesih in na zemlji ter postal Maziljenec svojega ljudstva.

"In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi; in vsi se napolnijo Svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati." (Dej 2,3.4) Sveti Duh je v podobi ognjenih jezikov počival na zbranih. To je bilo znamenje daru, ki je bil takrat dan učencem in jih usposobil tekoče govoriti jezike, ki jih dotlej niso znali. Ogenj je ponazarjal gorečo vnemo, s katero bodo učenci delali, in moč, ki bo spremljala njihovo delo.

"Bivali so pa takrat v Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega ljudstva, ki je pod nebom." (Dej 2,5) Judje so bili med razselitvijo razkropljeni skoraj po vseh krajih takrat naseljenega sveta in tako so se v izgnastvu naučili govoriti v različnih jezikih. Ob tej priložnosti je bilo mnogo takšnih Judov v Jeruzalemu, ki so prišli obhajat verski praznik. Med zbranimi so bili zastopani vsi znani jeziki. Ta različnost jezikov pa bi zelo ovirala oznanjevanje evangelija; zato je Bog čudežno odpravil to pomanjkljivost apostolov. Sveti Duh je naredil zanje to, česar/39/ sami ne bi mogli doseči vse življenje. Sedaj so lahko evangeljsko resnico oznanjali povsod s tekočim govorjenjem jezikov njih, za katere so delali. Ta čudežni dar je svetu močno dokazoval, da ima njihovo delo nebeški pečat. Od tistega časa so učenci govorili čisto, preprosto in pravilno, bodisi da so govorili materni ali tuji jezik.

"Ko je pa nastal ta šum, se snide množica, in groza jih obide: zakaj vsak izmed njih sliši, da govore v njegovem jeziku. In vsi se zavzemajo in čudijo ter govore: Glej, niso li vsi ti, ki govore, Galilejci? In kako mi slišimo vsak svoj jezik, ki smo se v njem rodili?" (Dej 2,6-8)

Ta čudežni pojav je razjezil duhovnike in poglavarje, vendar si niso upali dati duška svoji zlobi, da ne bi proti sebi izzvali srda ljudstva. Nazarečana so obsodili na smrt; tukaj pa sedaj njegovi služabniki, nešolani Galilejci, v vseh tedaj govorjenih jezikih govorijo zgodovino o njegovem življenju in delovanju. Duhovniki so se odločili podati nekakšno naravno razlago za to čudežno sposobnost učencev. Dejali so, da so pijani, ker so spili preveč novega vina, ki je bilo pripravljeno za praznik. Najbolj lahkoverni so to pojasnilo sprejeli za resnico, razumnejši pa so vedeli, da je to laž. Tisti, ki so razumeli različne jezike, so zatrjevali, da jih učenci govorijo pravilno./40/

Peter je odgovoril na obtožbe duhovnikov. Povedal je, da je ta dogodek dobesedna izpolnitev Joelove prerokbe. Ta je namerč napovedala, da bo na ljudi prišla posebna moč in jih usposobila za posebno delo. Rekel je: "Možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, to vam bodi na znanje in poslušajte moje besede! Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne; temveč to je, kar je rečeno po preroku Joelu: 'In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od svojega Duha na vse človeštvo, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere; in vaši mladeniči bodo videli prikazni, in vašim starcem se bodo sanjale sanje; in tudi na svoje hlapce in na svoje dekle v tistih dneh izlijem od svojega Duha, in bodo prerokovali.'" (Dej 2,14-18)

Peter je nato jasno in z veliko močjo pričal za Jezusovo smrt in vstajenje: "Možje Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, moža, ki ga je Bog potrdil za vas z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem storil med vami, kakor sami veste, tega ... ste vzeli in po rokah krivičnikov na križ razpeli in umorili. Njega je Bog obudil, oprostivši ga bolečin smrti; ker tudi ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala." (Dej 2,22-24)

Peter se ni sklical na Kristusov nauk, da bi pokazal svoje stališče; ker je vedel, da so predsodki pri poslušalcih tako veliki, da takšne njegove besede ne bi bile učinkovite. Namesto tega jim je spregovoril o Davidu, ki so ga Judje imeli za enega izmed očakov svojega naroda. Dejal je: "David namreč pravi glede njega: 'Gledal sem/41/ Gospoda vedno pred seboj, ker je na moji desnici, da ne omahnem. Tega se je razveselilo moje srce in se je obradoval moj jezik, pa še tudi moje meso bo počivalo v upanju, ker ne pustiš moje duše v državi smrti in tudi ne daš, da bi tvoj Svetnik videl trohnenje.' Možje in bratje, naj bo dovoljeno, govoriti vam svobodno o očaku Davidu: da je umrl in bil pokopan, in njegov grob je pri nas do tega dne. (On) je videl naprej in povedal o Kristusovem vstajenju, da se ni pustila njegova duša v državi smrti in tudi njegovo meso ni videlo trohnenja. Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče." (Dej 2,25-27.29.31.32)

Ta prizor je zbujal nenavadno pozornost. Ljudje so prišli z vseh strani poslušat pričevanje učencev za resnico, kakršna je v Jezusu. V gručah so se gnetli v tempelj. Vmes so bili duhovniki in poglavarji s temačnim izrazom hudobije na obrazih, njihova srca so bila še vedno polna nenehnega sovraštva do Kristusa in njihove roke so bile umazane s krvjo, ki je bila prelita, ko so križali Odrešenika sveta. Pričakovali so, da bodo našli apostole prestrašene pred trdo roko preganjanja in morjenja, toda našli so jih proste vsakršnega strahu in polne Svetega Duha, da mogočno oznanjajo božanstvo Jezusa Nazarečana. Slišali so jih pogumno govoriti, da je tisti, ki je bil nekoč poniževan in zasmehovan ter so ga surove roke teple in križale, resnično Knez življenja, ki je sedaj povišan na Božjo desnico.

Nekateri tistih, ki so poslušali apostole, so sodelovali pri Kristusovem sojenju in križanju. Tudi njihov glas se je pridružil vpitju drhali, naj ga križajo./42/ Ko sta Jezus in Baraba stala pred njimi v sodni palači in je Pilat vprašal: "Katerega hočete, da vam izpustim?" so zavpili: "Ne tega, ampak Baraba." (Mt 27,17; Jn 18,40) Ko jim je Pilat izročil Kristusa in dejal: "Vzemite ga vi in križajte; kajti jaz ne vidim nobene krivice na njem. Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega," so zavpili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke!" (Jn 19,6; Mt 27,25)

Zdaj so poslušali učence trditi, da je bil Božji Sin tisti, ki so ga križali. Duhovniki in poglavarji so trepetali. Ljudstvo je bilo prepričano in jih je zajela velika tesnoba. "Ko so pa to slišali, jih zbode v srce ter reko Petru in drugim apostolom: Kaj nam je storiti, možje in bratje?" (Dej 2,37) Med poslušalci učencev so bili tudi pobožni Judje, ki so iskreno verovali. Moč, ki je spremljala govornikove besede, jih je prepričala, da je bil Jezus resnično Mesija.

"Peter jim pa reče: Spokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje svojih grehov, in prejmete dar Svetega Duha. Kajti za vas velja ta obljuba in za vaše otroke in za vse, ki so še daleč, kolikor koli jih pokliče Gospod, naš Bog." (Dej 2,38.39)

Peter je prepričanemu ljudstvu ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Peter je prepričanemu ljudstvu posebej poudaril dejstvo, da so zavrgli Kristusa zato, ker so jih zapeljali duhovniki in poglavarji, in da ga nikoli ne bodo sprejeli, če se bodo dalje zanašali na nasvete teh ljudi in čakali, da ti prej priznajo Kristusa. Čeprav so se ti mogočniki kazali/43/ pobožni, so hlastali po pozemskem bogastvu in slavi. Niso bili pripravljeni priti h Kristusu, da bi sprejeli luč.

Zaradi vpliva tega nebeškega razsvetljenja so Pisma, ki jih je Kristus razlagal svojim učencem, sedaj pred njimi stala v vsem sijaju popolne resnice. Bil je odstranjen pajčolan, ki jih je oviral, da niso mogli do konca videti vsega, kar je bilo ukinjeno. Zato so lahko popolnoma in jasno dojeli bistvo Kristusovega poslanstva in naravo njegovega kraljestva. Mogočno so lahko govorili o Zveličarju; zato se jih je veliko prepričalo in spreobrnilo, ko so jim razložili načrt zveličanja. Iz njihovih src je izginilo izročilo in praznoverje, ki so jim ga vtisnili duhovniki, in sprejeli so Zveličarjev nauk.

"Kateri so torej njegovo besedo radi sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo se jih je tisti dan kakih tri tisoč duš." (Dej 2,41)

Judovski voditelji so domnevali, da se bo Kristusovo delo končalo z njegovo smrtjo; toda namesto tega so priče čudežnim dogodkom petdesetnice. Poslušali so učence, ki so, prežeti z neko dotlej neznano močjo in odločnostjo, oznanjali Kristusa, njihove besede pa so potrjevali čudeži in znamenja. V Jeruzalemu, ki je veljal za trdnjavo judovstva, jih je bilo sedaj na tisoče, ki so odprto izpovedovali svojo vero v Jezusa Nazarečana kot Mesija.

Učenci so bili presenečeni in presrečni zaradi te bogate žetve ljudi. Tega čudovitega zbiranja sadov niso imeli za sad osebnih naporov; dojeli so, da samo nadaljujejo delo drugih./44/ Kristus je že od Adamovega padca v greh zaupal seme svoje besede izbranim služabnikom, da bi ga sejali v človeška srca. Za svojega življenja na svetu je osebno posejal seme resnice in ga zalil s svojo krvjo. Spreobrnjenje, ki se je zgodilo na petdesetnico, je bilo sad tega sejanja, žetev Kristusovega dela, ki nam kaže moč njegovega nauka.

Čeprav so bile trditve apostolov jasne in prepričljive, ne bi mogle same po sebi odstraniti predsodkov, ki so kljubovali tolikšnim dokazom. Vendar je Sveti Duh podal dokaze, ki so z božansko močjo prepričevali srca. Tako so besede apostolov postale kakor ostre puščice Vsemogočnega in prepričevale ljudi o njihovi strahotni krivdi pri zavrnitvi in križanju Gospoda slave.

Kristus je vzgajal učence tako, da so čutili potrebo po Duhu. Pod vplivom Duha so bili usposobljeni končno oditi na svoje življenjsko delo. Sedaj niso bili več neuki in neizobraženi. Niso bili več skupina neodvisnih posameznikov ali nesložnih in nestrpnih značajev. Svojih upov niso več zidali na posvetni moči. Bili so ene misli, enega srca in enega duha. (Dej 2,46; 4,32) Kristus je napolnjeval njihove misli; njihov cilj je bil napredek Božjega kraljestva. Po duši in značaju so postali podobni Učitelju, in ljudje so spoznali, da so hodili z Jezusom. (Dej 4,13)

Petdesetnica jim je prinesla nebeško razsvetljenje. Sedaj so jim postale jasne resnice, ki jih niso mogli razumeti, ko je Kristus živel med njimi. Z vero in gotovostjo,/45/ kakršne prej nikoli niso poznali, so sprejeli nauke Svete besede. Njim ni bilo več treba z vero sprejeti, da je Jezus Kristus Božji Sin. Vedeli so, da je bil zares Mesija, čeprav je nosil človeško podobo. Svojo izkušnjo pa so oznanjali svetu z zaupanjem, ki je pričalo, da je Bog z njimi.

Z gotovostjo so lahko izgovarjali Jezusovo ime; ali ni bil njihov Prijatelj in Starejši Brat? Ker so bili v tesni zvezi z njim, so tudi živeli z njim v nebesih. S kako mogočnimi besedami so izražali svoje misli, ko so pričali zanj! Njihova srca so bila toliko napolnjena z nedoumljivo in daljnosežno dobrtljovstjo, da jih je to priganjalo, naj odidejo do konca sveta pričat za Kristusovo moč. Napolnjevalo jih je vroče hrepenenje po nadaljevanju dela, ki ga je začel On. Dojeli so, kako zelo veliki dolžniki so pred nebesi in kako odgovorno je njihovo delo. Okrepila jih je moč Svetega Duha, zato so se z veliko željo lotili oznanjevanja križeve zmage. Duh jih je spodbujal in govoril po njih. Na njihovih obrazih je žarel Kristusov mir. Svoja življenja so mu posvetili za službo, zato je bila v vsaki potezi njihovega značaja vidna izročitev, ki so jo naredili./46/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

5. Dar Duha

Kristus je pred koncem svoje pozemske službe učencem obljubil Duha. Stal je v križevi senci in se popolnoma zavedal bremena krivde, ki mu je bilo naloženo kot Nosilcu greha. Preden se je daroval kot žrtev, je učencem spregovoril o najbistvenejšem in najpopolnejšem daru, s katerim bo obdaril svoje sledilce — o daru, ki jim bo omogočil dostop k brezmejnim virom bogastva njegove milosti. Rekel jim je: "In jaz bom prosil Očeta, in drugega Tolažnika vam da, da ostane z vami vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ga tudi ne pozna; vi pa ga poznate, ker pri vas prebiva in bo v vas." (Jn 14,16.17) Zveličar jim je vnaprej kazal na čas, ko bo prišel Sveti Duh in kot njegov predstavnik opravil mogočno delo. Božanska moč Svetega Duha se bo upirala hudobnosti,/47/ ki se je kopičila dolga stoletja.

Kakšni so bili sadovi izlivanja Svetega Duha na petdesetnico? Do najbolj oddaljenih krajev naseljenega sveta je bilo odneseno veselo sporočilo o Zveličarju, ki je vstal od mrtvih. Ko so učenci oznanjali sporočilo o odrešitveni milosti, so se srca podrejala vplivu njegove moči. Cerkev je videla, da se spreobrnjenci zbirajo k njej z vseh strani. Odpadniki so se znova spreobrnili. Grešniki so se združili z verniki pri iskanju dragocenega bisera. Nekateri najhujši nasprotniki evangelija so postali njegovi zagovorniki. Izpolnila se je prerokba: "Kdor se opoteka med njimi, bo ... kakor David, in Davidova hiša bo ... kakor Gospodov angel." (Zah 12,8) Vsak kristjan je v svojem bratu videl razodetje Božje ljubezni in dobrote. Vse je zanimal samo en cilj; prizadevanje zanj je premagalo vse drugo. Želja vernikov je bila pokazati podobnost Kristusovemu značaju in delati za napredek njegovega kraljestva.

"In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in velika milost je bila na vseh njih." (Dej 4,33) Po njihovem delu so se pridružili cerkvi izbrani ljudje. Ti so potem, ko so sprejeli besedo resnice, posvetili svoje življenje oznanjevanju tega upanja drugim, in zato se je njihovo srce napolnjevalo z mirom in veseljem. Ni jih bilo mogoče ustaviti ali prestrašiti z grožnjami. Gospod je govoril po njih, in ko so hodili iz krajava kraj, so oznanjeval evangelij revnim in godili so se čudeži božanske milosti./48/

Tako mogočno lahko dela Bog, kadar se ljudje prepustijo vodstvu njegovega Duha.

Obljuba Svetega Duha ni omejena na noben čas ali rod. Kristus je povedal, da bo božanski vpliv njegovega Duha počival na njegovih sledilcih do konca. Od petdesetnice do danes je bil Tolažnik poslan vsem, ki so se popolnoma izročili Gospodu in njegovi službi. Vsem, ki so sprejeli Kristusa za osebnega zveličarja, je prihajal Sveti Duh kot svetovalec, posvečevalec, vodnik in priča. Kolikor tesneje so verniki hodili z Bogom, toliko jasneje in močneje so pričali za ljubezen svojega Odrešenika in njegovo zveličavno milost. Ljudje, ki so v dolgih stoletjih preganjanja in skušnjav uživali v svojem življenju popolno navzočnost Duha, so stali pred svetom za znamenje in čudež. Pred angeli in ljudmi so razodevali spreminjevalno moč odrešeniške ljubezni.

Tisti, katerim je bila na petdesetnico podarjena moč z višave, niso bili zaradi tega varni pred prihajajočimi skušnjavami in stiskami. Ko so pričali za resnico in pravičnost, jih je neprstano napadal sovražnik vse resnice, saj si je prizadeval, da bi jih oropal krščanske izkušnje. Bili so prisiljeni, da so se oborožili z vsemi močmi, ki jim jih je podaril Bog, da bi dosegli mero rasti ljudi v Kristusu Jezusu. Vsak dan so prosili za novo milost, da bi se lahko vse bolj in bolj približali popolnosti. Celo najslabotnejši so se z delom Svetega Duha/49/ in delavno vero v Boga naučili povečevati zaupane moči in postajali posvečeni, vljudni in plemeniti. Ker so se ponižno prepuščali spreminjajočemu delovanju Svetega Duha, so prejemali polnoto Božanstva in mu postajali vse bolj podobni.

Minevanje časa ni povzročilo nikakršne spremembe v Kristusovi poslovilni obljubi, da bo poslal Svetega Duha za svojega predstavnika. Bog ni ta, ki bi omejil izlivanje obilice svoje milosti vsem ljudem po svetu. Če ni videti, da se izpolnjuje njegova obljuba, kakor bi se lahko, potem je to zato, ker ni cenjena tako, kakor bi bilo potrebno. Vsi bi lahko bili napolnjeni z Duhom, če bi to hoteli. Kjer koli se malo razmišlja o potrebi Svetega Duha, tam je videti duhovno puščobo, temo, upadanje in smrt. Kadar koli ljudje posvečajo pozornost manj pomembnim vprašanjem, tedaj ni božanske moči, ki je nujna za rast in napredek cerkve, moči, ki bi s seboj prinesla vse druge blagoslove, ki so nam ponujeni v neomejenem obsegu.

Zakaj nismo žejni in lačni dara Duha, ko pa samo po njem lahko dobimo moč? Zakaj se ne pogovarjamo o njem, molimo zanj in oznanjamo o njem? Gospod je veliko bolj pripravljen dati Svetega Duha njim, ki mu služijo, kakor pa so starši pripravljeni dati dobre darove svojim otrokom. Vsak delavec mora vsak dan prositi Boga za krst z Duhom. Skupine krščanskih delavcev se morajo zbirati in prositi za posebno pomoč in nebeško modrost, da bi lahko vedeli, kako naj modro zastavljajo in izpeljejo načrte. Posebno naj molijo, da Bog krsti/50/ svoje izvoljene poslance v misijonskih poljih z obilnim deležem svojega Duha. Navzočnost Duha pri Božjih delavcih bo dala oznanjevanju resnice takšno moč, kakršne jim ne bi mogle dati vse časti in vsa slava tega sveta.

Ne glede na to, kje živi Božji posvečeni delavec, v njem prebiva Sveti Duh. Učencem izgovorjene besede so namenjene tudi nam. Tolažnik je prav toliko naš, kolikor je bil njihov. Duh daje moč in krepi vsakogar, ki se bojuje v nepričakovanih razmerah sredi hudobnega sveta ter se zaveda svojih pomanjkljivosti in napak. Ko se nam zaradi žalosti in bolečine vse zdi temno in je prihodnost negotova ter se počutimo nebogljeni in osamljeni, tedaj nam Sveti Duh prinese tolažbo v srce v odgovor na molitev vere.

Ni zanesljivo znamenje, da je kdo kristjan, če v izrednih priložnostih pokaže duhovno zamaknjenost. Svetost ni prevzetost, temveč popolno prepuščanje Božji volji, življenje po vsaki besedi, ki izhaja iz Božjih ust, izpolnjevanje volje nebeškega Očeta, zaupanje v Boga v skušnjavah in v temi, kakor da smo v luči, ravnanje po tem, kar verujemo, ne pa po tem, kar vidimo, zanašanje na Boga z neomejenim zaupanjem in počivanje v njegovi ljubezni.

Ni najvažnejše za nas, da znamo pravilno pojasniti, kaj je Sveti Duh. Kristus nam pravi, da je Sveti Duh Tolažnik, "Duh resnice, ki izhaja od Očeta". (Jn 15,26) Zanj je rečeno, da bo njegovo delo voditi ljudi v vso resnico in da ne bo govoril iz svojega. (Jn 16,13)/51/

Narava Svetega Duha je skrivnost.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Narava Svetega Duha je skrivnost. Ljudje je ne morejo pojasniti, ker jim je Gospod ni razodel. Ljudje z bogato domišljijo lahko povežejo posamezne vrste iz Svetega pisma in na podlagi tega ustvarijo človeške razlage, toda cerkev se ne bo utrdila s sprejemanjem teh stališč. Molk je zlato, kadar gre za skrivnosti, ki so pregloboke za človeško dojemanje.

Služba Svetega Duha je jasno razložena s Kristusovimi besedami: "In ko On pride, bo prepričeval svet o grehu in pravičnosti in sodbi." (Jn 16,8) Sveti Duh prepričuje o grehu. Če grešnik sprejme vpliv oživljajočega Duha, bo spodbujen k spokorjenju in prepričan, kako pomembno je biti poslušen božanskim zahtevam.

Grešniku, ki se kesa in je lačen in žejen pravičnosti, Sveti Duh razodeva Božje Jagnje, ki je vzelo nase greh sveta. Kristus je rekel: "Od mojega vzame in vam oznani. On vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal." (Jn 16,14; 14,26)

Duh je dan za obnavljajočo moč, da bi delo zveličanja, ki je bilo opravljeno s smrtjo našega Odrešenika, postalo učinkovito. Duh si neprestano prizadeva usmeriti pozornost ljudi na veliko daritev, ki je bila darovana na golgotskem križu. S tem želi svetu razodeti Božjo ljubezen in odpreti dragocenost Svetega pisma obsojenemu človeku.

Sveti Duh človeka najprej prepriča o grehu in njenemu umu predoči merilo pravičnosti,/52/ potem odvrača našo ljubezen od tega sveta in napolnjuje dušo s hrepenenjem po svetosti. "Vas bo vodil v vso resnico," (Jn 16,13) je rekel Zveličar. Če so se ljudje pripravljeni spremeniti, bo posvečeno vse njihovo bitje. Duh bo vtisnil v našo dušo to, kar je Božje. Z njegovo močjo bo življenjska pot postala tako jasna, da nikomur ne bo treba zaiti.

Bog že od začetka dela s svojim Svetim Duhom po ljudeh, da bi uresničil svoj načrt glede padlega človeškega rodu. To se je jasno pokazalo v življenju očakov. V Mojzesovem času je Bog dal cerkvi v puščavi svojega dobrega Duha, da jih je poučeval. (Neh 9,20) V času apostolov pa je mogočno deloval za svojo cerkev s posredovanjem Svetega Duha. Ista moč, ki je utrjevala očake, dajala pogum in vero Kalebu in Jozuetu ter naredila, da so bili napori apostolske cerkve uspešni, je podpirala zveste Božje otroke v vseh poznejših vekih. Moč Svetega Duha je pomagala valdežanom v temačnem srednjem veku, da so pripravili pot za reformacijo. Ista moč je naredila, da so bili uspešni napori plemenitih ljudi, ki so utirali pot za ustanovitev današnjih misijonov in prevajanje Svetega pisma v jezike in narečja vseh rodov in narodov.

Bog še danes uporablja cerkev, da bi oznanil svetu svoj namen. Oznanjevalci križa danes hodijo iz mesta v mesto in iz pokrajine v pokrajino ter pripravljajo/53/ pot za drugi Kristusov prihod. Merila Božjih zapovedi so povišana. Duh Vsemogočnega spodbuja človeška srca. Kdor pa se ravna po njegovem vplivu, postane priča za Boga in njegovo resnico. V mnogih krajih je možno videti posvečene ljudi, da na druge prenašajo luč, ki jim je bila razsvetlila pot k zveličanju po Kristusu. Ko pa dalje svetijo drugim, kakor so to delali tisti, ki so bili krščeni z Duhom na petdesetnico, dobivajo vse več in več moči Duha. Tako se bo vsa zemlja razsvetlila z Božjo slavo.

Po drugi strani pa nekateri ne izkoriščajo z modrostjo sedanjih možnosti, temveč brez dela čakajo neko posebno duhovno osvežitev, ki bo nenadoma povečala njihovo sposobnost za razsvetljevanje drugih. Zanemarjajo sedanje dolžnosti in priložnosti ter dovoljujejo, da njihova luč ugaša. Čakajo namreč na čas, ko se bodo brez kakršnega koli lastnega truda postali deležni posebnih blagoslovov, ki jih bodo spremenili in usposobili za službo.

Drži, da bodo pri koncu Božjega dela na svetu iskreno prizadevanje posvečenih vernikov pod vodstvom Svetega Duha spremljala posebna znamenja božanske milosti. S prispodobo zgodnjega in poznega dežja, ki v vzhodnih deželah pada ob setvi in žetvi, so hebrejski preroki napovedali izlivanje izredne obilice duhovne milosti na Božjo cerkev. Izlivanje Duha v času apostolov je bil začetek/54/ zgodnjega ali prvega dežja, in sadovi so bili veličastni. Navzočnost Duha se bo vse do konca sveta videla v pravi cerkvi.

Za dokončanje pozemske žetve pa je obljubljeno izredno izlivanje duhovne milosti, da bi cerkev pripravilo za prihod Sina človekovega. To izlivanje Duha ima prispodobo v padanju poznega dežja; in za to dopolnilno moč morajo kristjani prositi Gospodarja žetve "ob času poznega deževja". (Zah 10,1) Gospod bo v odgovor naredil bliskavice in dal "obilo dežja. In pošilja vam naliv zgodnjega in poznega dežja." (Zah 10,1; Jl 2,23)

Če verniki Božje cerkve ne bodo imeli žive zveze z Virom vsake duhovne rasti, ne bodo pripravljeni za čas žetve. Če njihove svetilnice ne bodo okrašene, ne bodo dobili dodatne milosti ob izrednih potrebah.

Samo tisti, ki neprenehoma sprejemajo nove zaloge milosti, bodo imeli moč v sorazmerju s tem, kolikor je potrebujejo za vsak dan in kolikor je morejo uporabiti. Ne čakajo na kakšen čas v prihodnosti, da bi s posebnim izlivanjem duhovne sile dobili čudežno sposobnost za pridobivanje ljudi, temveč se vsak dan izročajo Bogu, da bi jih lahko naredil za posode, ki jih potrebuje. V mejah svojih sposobnosti vsak dan izkoriščajo priložnosti za delo. Vsak dan pričajo za svojega Gospoda, kjer koli so, bodisi v ožjem delovnem področju, doma ali pa v javnem delovanju./55/

Posvečenega delavca čudovito tolaži spoznanje, da je celo Kristus za svojega življenja na zemlji vsak dan prosil svojega Očeta za sveže zaloge potrebne milosti. Šele po takšnem občestvu z Bogom je odšel blagoslavljat in krepčat druge. Opazujmo Božjega Sina, kako pripognjen moli k svojemu Očetu! Čeprav je bil Božji Sin, je krepil svojo vero z molitvijo in si pri takem občestvu z nebesi nabiral moči, da bi se mogel upreti hudemu in streči človekovim potrebam. Kot starejši Brat človeškega rodu pozna potrebe njih, ki mu želijo služiti, čeprav so podvrženi slabostim in živijo v svetu greha in skušnjav. Ve, da so poslanci, ki se mu zdijo primerni, samo slabotni in grešni ljudje; vendar je Božjo pomoč obljubil vsakomur, ki se popolnoma posveti njegovi službi. Njegov osebni zgled zagotavlja, da bo resna in vztrajna molitev omogočila ljudem dobiti pomoč Svetega Duha v boju proti grehu, če bo poslana Bogu z vero, ki vodi k popolnemu zanašanju na Boga in neomejenemu posvečenju njegovemu delu.

Vsak delavec, ki se ravna po Kristusovem zgledu, bo pripravljen prejeti in uporabiti moč, ki jo je Bog obljubil cerkvi za dozorevanje zemeljske žetve. Gospod bo vsako jutro svojim glasnikom podelil navzočnost svojega Duha in oživljajočo in posvečujočo moč, ko bodo klečali pred njim in obnavljali svojo zavezo posvečenja z njim. Ko bodo potem odšli na vsakdanje dolžnosti, jih bo spremljalo zaupanje, da jih nevidno delovanje Svetega Duha usposablja za Božje sodelavce./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

6. Pri tempeljskih vratih
Temeljno besedilo: Dej 3 do 4,31.


Kristusovi učenci so se globoko zavedali svoje nezmožnosti, zato so s ponižnostjo in molitvijo združevali svojo slabost z njegovo močjo, svoje neznanje z njegovo modrostjo, svojo nevrednost z njegovo pravičnostjo in svoje uboštvo z njegovim neizčrpnim bogastvom. Tako okrepčani in opremljeni se niso obotavljali iti naprej v Učiteljevi službi.

Peter in Janez sta kmalu po prihodu Svetega Duha in takoj po gorečih molitvah odšla k bogoslužju v tempelj. Pred Lepimi vrati sta zagledala štiridesetletnega hromega moža, čigar življenje je bilo od rojstva ena sama bolečina in nebogljenost. Ta nesrečni človek si je že dolgo želel videti Jezusa, da bi bil ozdravljen. Toda bil je brez vsake pomoči in zelo daleč od kraja, v katerem je delal vzvišeni Zdravnik. Končno so njegove prošnje spodbudile nekaj njegovih prijateljev, da so ga odnesli pred tempeljska vrata./57/ Ko pa je prišel tja, je zvedel za krut umor njega, na kogar je postavljal vse svoje upe.

Njegovo razočaranje je zbudilo sočutje pri tistih, ki so vedeli, kako dolgo je goreče upal, da ga bo Jezus ozdravil, zato so ga vsak dan prinašali k templju. Tam so se ga usmilili mimoidoči in mu dajali pomoč za lajšanje njegove stiske. Tudi Petra in Janeza je zaprosil za miloščino, ko sta šla mimo. Učenca sta ga sočutno pogledala. Peter je rekel: "Poglej na naju! In on upre oči vanju, misleč, da od njiju kaj prejme. Peter pa veli: Srebra in zlata nimam." (Dej 3,4-6) Ko je Peter oznanil svoje siromaštvo, je hromec povesil obraz, toda znova je na njem zažarelo upanje, ko je apostol nadaljeval: "Kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi.

In prime ga za desno roko in ga vzdigne: in takoj se utrde njegova stopala in gležnji. In poskočivši, stoji in začne hoditi, in gre z njima v tempelj, hodeč in poskakujoč in hvaleč Boga. In vidi ga vse ljudstvo, da hodi in hvali Boga; in ga spoznajo, da je tisti, ki je zaradi miloščine sedel pri Lepih vratih templja: in prevzame jih groza in strmenje ob tem, kar se mu je prigodilo.

Ko se je pa ta ozdravljenec držal Petra in Janeza, priteče k njim vse ljudstvo zelo prestrašeno v lopo, ki se imenuje Salomonova." (Dej 3,6-11) Presenečeni so bili nad tem, da tudi učenci lahko delajo takšne čudeže, kakršne je delal Jezus. Tukaj je namreč stal človek,/58/ ki je bil štirideset let nebogljen hromec, in se veselil, da lahko normalno uporablja svoje ude, prost vseh bolečin in srečen zaradi svoje vere v Jezusa.

Učenca sta opazila, da je ljudstvo osuplo. Zato je Peter vprašal: "Kaj se čudite temu ali kaj naju gledate, kakor da bi bila z lastno močjo ali pobožnostjo storila, da ta hodi?" (Dej 3,12) Zagotovil jim je, da se je ozdravljenje zgodilo v imenu in zaslug Jezusa Kristusa, ki ga je Bog obudil od mrtvih. "In po veri v njegovo ime je tega, ki ga vidite in poznate, utrdilo njegovo ime; in vera, ki je po njem, mu je dala to popolno zdravje vpričo vseh vas," (Dej 3,16) je povedal Peter.

Apostola sta jasno govorila o velikem grehu Judov, ko so Kneza življenja zavrgli in izročili v smrt; vendar sta zelo pazila, da ne bi poslušalcev pahnila v obup. Peter je dalje rekel: "A vi ste Svetnika in Pravičnika zatajili in ste prosili, naj vam da ubijalca, Začetnika življenja pa ste umorili! Tega je Bog obudil iz mrtvih, čemur smo mi priče. Ali sedaj, bratje, vem, da ste to storili iz nevednosti, kakor tudi vaši poglavarji. Bog pa je, kar je naprej oznanil z usti vseh prerokov, da bo njegov Maziljenec trpel, tako dopolnil." (Dej 3,14.15.17.18) Potem jim je rekel, da jih Sveti Duh vabi, naj se spokorijo in spreobrnejo. Prepričeval jih je, da ni nikakršnega drugega upanja v zveličanje razen po milosti njega, kogar so križali. Samo po veri vanj so jim lahko odpuščeni grehi.

Vzkliknil je: "Izpokorite se torej in izpreobrnite,/59/ da se izbrišejo vaši grehi, da tako pridejo časi poživljenja od Gospodovega obličja.

Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti, govoreč Abrahamu: 'In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje.' Vam najprej je zbudil Bog svojega služabnika Jezusa in ga poslal blagoslavljat vas, da se sleherni spreobrne od svojih hudobij." (Dej 3,19.25.26)

Tako sta učenca oznanjevala o Kristusovem vstajenju. Mnogi med njimi, ki so poslušali, so čakali na to pričevanje; ko pa so ga slišali, so verovali. Spomnili so se besed, ki jih je govoril Kristus, in se pridružili njim, ki so sprejeli evangelij. Seme, ki ga je Zveličar sejal, je vzklilo in obrodilo sad.

"Ko sta pa govorila ljudstvu, pristopijo k njima duhovniki in poglavar templja in saduceji, ki jih je zelo peklo, da učita ljudstvo in oznanjujeta v Jezusu vstajenje od mrtvih." (Dej 4,1.2)

Duhovniki so po Kristusovem vstajenju na vse strani razširili lažne novice, da so učenci ukradli njegovo telo, ko so rimski stražarji spali. Ni čudno, da so bili nezadovoljni, ko so slišali, da Peter in Janez oznanjujeta o vstajenju Tistega, kogar so umorili. Saduceji pa so se še posebno vznemirili. Čutili so, da je njihov najljubši nauk v nevarnosti, njihov ugled pa na kocki.

Spreobrnjenja v novo vero so se naglo množila. Zato so si farizeji in saduceji bili edini, da bo njihov vpliv še v večji nevarnosti kot za Jezusovega življenja na zemlji,/60/ če bo tem novim učiteljem dovoljeno neovirano delovati. Zato je tempeljski poglavar ob pomoči številnih saducejev prijel Petra in Janeza ter ju zaprl, ker je bilo tisti dan že prepozno za zasliševanje.

Sovražniki učencev se niso mogli znebiti prepričanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Dokazi so bili preveč jasni, da bi bilo možno dvomiti o njih. Vendar so zakrknili svoje srce in se niso hoteli spokoriti za grozno dejanje, ki so ga naredili z obsodbo Jezusa na smrt. Judovski poglavarji so imeli obilo dokazov, da sta apostola govorila in delala z božanskim navdihnjenjem, vendar so se odločno upirali sporočilu resnice. Kristus ni bil prišel tako, kakor so pričakovali. Čeprav so bili včasih prepričani, da je Božji Sin, so vendar dušili to prepričanje in ga pribili na križ. Bog jim je po milosti dajal še nadaljnje dokaze in nove priložnosti, da bi se vrnili k njemu. Poslal jim je učence, naj jim povedo, da so umorili Kneza življenja. S to strašno obtožbo jim je v bistvu poslal še eno vabilo k spokorjenju. Ampak ti judovski učitelji so se počutili popolnoma varni v svoji pravičnosti in niso hoteli priznati, da moža, ki jih obdolžujeta za Kristusovo križanje, govorita po navodilu Svetega Duha.

Ker so se duhovniki odločili nasprotovati Kristusu, so vsako upiranje imeli za novo spodbudo za nadaljevanje po tej poti. Njihova svojeglavost je postajala vse bolj in bolj neomajna. To ne pomeni, da niso mogli popustiti; lahko bi, ampak niso hoteli./61/ Iz zveličanja niso bili izključeni samo zato, ker so bili krivi in vredni smrti, niti ne samo zato, ker so obsodili Božjega Sina na smrt, temveč zato, ker so se opremili za nasprotovanje Bogu. Trmasto so zavračali luč in dušili pričevanje Svetega Duha. V njih je deloval vpliv, ki vlada v sinovih nepokorščine, in jih spodbujal h grdemu ravnanju z ljudmi, po katerih je delal Bog. Hudobnost njihovega upora je naraščala z vsakim dejanjem proti Bogu in sporočilu, ki so jim ga oznanjali njegovi služabniki. Judovski poglavarji so vsak dan obnavljali svoje upiranje, ker se niso hoteli spokoriti. Tako so se pripravljali, da bodo želi, kar so posejali.

Bog svoje jeze nad grešniki, ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog svoje jeze nad grešniki, ki se ne kesajo, ne kaže samo zato, ker so se pregrešili, temveč tudi zato, ker se potem, ko so povabljeni k spokorjenju, odločijo še dalje upirati in ponavljati grehe iz preteklosti, čeprav jim je bila dana luč. Če bi se judovski poglavarji podredili prepričevalni moči Svetega Duha, bi jim bilo odpuščeno. Ampak so se odločili, da se ji ne bodo podredili. Tako tudi grešnik, ki se stalno upira, postavlja sebe v tak položaj, da Sveti Duh ne more več vplivati nanj.

Naslednji dan po ozdravitvi hromega so se zbrali Ana in Kajfa in drugi tempeljski dostojanstveniki k sojenju ter so prednje pripeljali zapornika. V isti dvorani in pred nekaterimi izmed teh ljudi je bil Peter sramotno zatajil svojega Gospoda. Tega se je sedaj jasno spominjal, ko je prišel na svoje sojenje. Tako je dobil priložnost, da se odkupi za svojo strahopetnost.

Navzoči, ki so se spominjali Petrovega vedenja/62/ med sojenjem njegovemu Učitelju, so menili, da ga bodo tudi sedaj prestrašili, če mu zagrozijo z ječo in smrtjo. Toda Peter, ki je zatajil Jezusa v času njegove največje nuje, je bil vročekrven, samozavesten in sploh popolnoma drugačen od Petra, ki so ga sedaj pripeljali pred Veliki zbor k zaslišanju. Po svojem padu se je spreobrnil. Ni bil več ošaben in bahav, temveč skromen in brez zaupanja vase. Napolnjen je bil s Svetim Duhom. S to močjo je bil pripravljen odstraniti madež svojega odpada, ko bo poveličal ime, ki ga je nekoč zatajil.

Doslej so se duhovniki izogibali omenjati Kristusovo križanje ali vstajenje. Da bi lahko sedaj dosegli svoj cilj, so bili prisiljeni vprašati obtoženca, kako je ozdravel ta bolnik. Vprašali so ju: "S kakšno močjo in v čigavem imenu sta vidva to storila?" (Dej 4,7)

Peter je neustrašno odgovoril s svetim pogumom in v moči Svetega Duha: "Znano bodi vsem vam in vsemu Izraelovemu ljudstvu, da po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, ki pa ga je Bog obudil od mrtvih, po njem stoji ta pred vami zdrav. On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Dej 4,10-12)

Takšna pogumna obramba je osupnila judovske voditelje. Domnevali so namreč, da se bosta učenca prestrašila in zmedla, ko ju bodo postavili pred Veliki zbor./63/ Namesto tega pa sta priči govorili enako kakor Kristus, in sicer s takšno prepričevalno močjo, da sta utišala nasprotnike. V Petrovem glasu ni bilo niti malo strahu, ko je oznanil za Kristusa: "On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu." (Dej 4,11)

Tukaj je Peter uporabil primero, ki je bila priljubljena med duhovniki. Preroki so govorili o zavrženem kamnu. Tudi sam Kristus je nekoč rekel duhovnikom in starešinam: "Ali niste nikoli brali v pismu: 'Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu; od Gospoda se je to zgodilo, in čudno je v naših očeh.' Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove. In kdor na ta kamen pade, se razbije, a na kogar on pade, ga razdrobi." (Mt 21,42-44)

Ko so duhovniki poslušali te neustrašne besede apostolov, so spoznali, "da sta hodila z Jezusom". Dej 4,13)

Za učence, ki so bili navzoči pri Kristusovem spremenjenju, je zapisano, da po koncu čudovitega prizora niso videli "nikogar, razen Jezusa samega". (Mt 17,8) Ti dve besedi — "Jezusa samega" — vsebujeta skrivnost življenja in moči, ki je zaznamovala zgodovino prvotne cerkve. Ko so učenci prvič slišali Kristusove besede, so občutili, da ga potrebujejo. Iskali so ga, našli in odšli za njim. Bili so z njim v templju, za mizo, ob vznožju gore in na polju. Bili so kakor učenci z učiteljem in so od njega vsak dan sprejemali nauke večne resnice./64/

Po Zveličarjevem vnebohodu so še vedno čutili božansko navzočnost, polnoto ljubezni in luči. To je bila njegova osebna navzočnost. Jezus, Zveličar, ki je hodil, govoril in molil z njimi ter čigar besede so vlivale upanje in tolažbo v srce, je bil vzet od njih v nebesa, ko je bilo sporočilo miru še na njegovih ustih. Ko ga je angelska kočija sprejela vase, so do učencev prišle besede: "In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,20) V nebesa je odšel v človeški podobi. Vedeli so, da je pred Božjim prestolom dalje ostal njihov Prijatelj in Zveličar, da se njegova ljubezen ni spremenila in da se na večno enači s trpečim človeštvom. Vedeli so, da kaže pred Bogom zasluge svoje krvi, prebodene roke in noge, znamenja odkupnine, ki jo je plačal za odrešence. Ta misel pa jim je vlivala moč, da so zdržali sramoto zaradi njega. Njihova edinost z njim je bila sedaj močnejša kakor tedaj, ko je bil še osebno z njimi. Iz njih je žarela luč, ljubezen in moč v njih prebivajočega Kristusa, zato so se ljudje čudili, ko so to videli.

Kristus je vtisnil svoj pečat na besede, ki jih je Peter izgovoril, da bi ga branil. Tesno ob učencih je stal mož kot najzanesljivejša priča ozdravitve. Videz tega moža, ki je bil pred nekaj urami negobljen hromec, sedaj pa zdrav in krepak, je dajal težo Petrovemu pričevanju. Duhovniki in poglavarji so molčali. Niso mogli ovreči Petrovih besed, vendar so se kljub temu odločili ustaviti učenca pri oznanjevanju./65/

Kristusov največji čudež — Lazarjevo vstajenje od mrtvih — je zapečatilo odločitev duhovnikov, da bodo Jezusa odstranili s sveta z njegovimi čudežnimi deli vred, zaradi katerih so hitro izgubljali svoj vpliv na ljudstvo. Križali so ga. Ampak sedaj so dobili prepričljiv dokaz, da ne morejo ustaviti čudežev, ki so storjeni v njegovem imenu, in oznanjevanja resnice, ki jo je učil. Ozdravljenje hromca in nauk apostolov sta že vznemirila ves Jeruzalem.

Duhovniki in poglavarji so hoteli skriti svojo zmedenost, zato so ukazali, naj apostola odpeljejo, da bi se lahko posvetovali. Vsi so se strinjali s tem, da bi bilo zaman zanikati, da je bil mož ozdravljen. Čudež bi namreč zelo radi prikrili z lažmi. Toda to ni bilo mogoče, saj se je zgodil o belem dnevu pred množico ljudi in so že tisoči zvedeli zanj. Čutili so, da mora biti ustavljeno delo učencev, sicer bo Jezus dobil mnogo sledilcev. Potem pa bodo padli v nemilost, ker bodo obtoženi za umor Božjega Sina.

Čeprav so si še tako želeli uničiti učenca, si niso upali kaj več, kakor da so jima zagrosili z najstrožjo kaznijo, če bosta še govorila in delati v Jezusovem imenu. Ko so apostola znova poklicali pred Veliki zbor, so jima ukazali, da ne smeta več govoriti ali učiti v Jezusovem imenu. Toda Peter in Janez sta jim odgovorila: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava kakor Boga, sodite sami? Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala." (Dej 4,19.20)/66/

Duhovniki bi zelo radi kaznovali..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Duhovniki bi zelo radi kaznovali ta človeka zaradi njune neomahljive zvestobe svetemu poklicu, toda bali so ljudstva, "ker so vsi hvalili Boga za to, kar se je zgodilo". (Dej 4,21) Potem ko so apostoloma še huje zapretili in ju opomnili, so ju spustili na prostost.

Ko sta bila Peter in Janez v zaporu, so drugi učenci neprestano molili za svoja brata. Dobro so namreč poznali hudobijo Judov, zato so se bali, da se ne bo ponovila krutost, kakršno so izkazali Kristusu. Brž ko sta bila apostola prosta, sta poiskala druge učence in jim povedala, kako se je končalo zasliševanje. Verniki so bili tega zelo veseli. Zedinjeni v mislih so povzdignili glas k Bogu in rekli: "O Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih; ki si rekel po Svetem Duhu z usti našega očeta Davida, svojega hlapca: 'Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči? Postavljajo se kralji zemlje in poglavarji se zbirajo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca.' Kajti zbrali so se zares v tem mestu zoper tvojega svetega služabnika, Jezusa, ki si ga pomazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in Izraelovim ljudstvom, da store, kar je naprej določila tvoja roka in tvoj sklep, da naj se zgodi.

In sedaj, Gospod, poglej na njih pretenje in daj svojim hlapcem, da z vso srčnostjo govore tvojo besedo, s tem da iztegneš svojo roko na ozdravljanje in da se znamenja in čudeži gode po imenu tvojega svetega služabnika Jezusa." (Dej 4,24-30)

Učenci so molili, naj se jim podari večja moč za delo službe. Bilo jim je jasno,/67/ da bodo naleteli na enako odločno nasprotovanje, na katero je naletel Kristus, ko je bil na svetu. Ko so se njihove enodušne molitve v veri dvigale v nebesa, je prišel odgovor. Zatresel se je prostor, kjer so bili zbrani, in znova so se napolnili s Svetim Duhom. Njihova srca so se napolnila s pogumom, da so spet šli oznanjat Božjo besedo v Jeruzalemu. "In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa." (Dej 4,33) Bog je čudežno blagoslavljal njihova prizadevanja.

Načelo, ki sta se ga učenca neustrašno držala, ko sta na ukaz, da ne smeta več ziniti v Jezusovem imenu, odgovorila: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava kakor Boga, sodite sami," (Dej 4,19) je isto načelo, ki so si ga prizadevali ohraniti pristaši Svetega pisma med reformacijo. Ko so se leta 1529 zbrali nemški knezi na Državnem zboru v Speyerju, so jim tam prebrali kraljev ukaz, da je svoboda vere omejena in je prepovedano dalje širiti reformatorski nauk. Kazalo je, da bo uničeno upanje sveta. Ali bodo knezi sprejeli ukaz? Ali bo luč evangelija vzeta množicam, ki so še živele v temi? Na kocki je bila zadeva, ki je imela velik pomen za svet. Privrženci reformirane vere so se zbrali in enodušno sklenili: "Zavračamo ta odlok. Kadar gre za vest, večina nima oblasti."/Merle d'Aubigne: Zgodovina reformacije, knjiga 13, poglavje 5./

Tudi mi danes moramo odločno zagovarjati to načelo. Prapor resnice in verske svobode, ki so ga v minulih stoletjih visoko dvignili/68/ ustanovitelji evangeljske cerkve in Božje priče, je zaupan našim rokam v tem zadnjem spopadu. Na njih, ki jih je Bog blagoslovil s poznanjem svoje besede, leži velika odgovornost za ta dar. To besedo moramo sprejeti za vrhovno veljavo. Človeško oblast moramo priznati za ustanovo, ki jo je postavil Bog, in učiti moramo, da je naša sveta dolžnost, da smo ji pokorni v okviru njenih zakonitih pooblastil. Toda kadar so njene zahteve v nasprotju z Božjimi, moramo ubogati Boga bolj kakor ljudi. Božja beseda mora biti priznana nad vso človeško zakonodajo. Besed "Tako pravi Gospod" ne smemo zamenjati z besedami "Tako pravi cerkev" ali "Tako pravi država". Kristusova krona mora biti povišana nad krone pozemskih mogočnikov.

Od nas se ne zahteva, naj se upiramo oblastem. Naše izgovorjene ali zapisane besede morajo biti skrbno pretehtane, da ne bomo razglašeni za takšne, ki se upirajo zakonu in redu. Ne smemo povedati ali narediti ničesar, s čimer bi si po nepotrebnem onemogočili delo. Iti moramo naprej v Kristusovem imenu in zagovarjati resnico, ki nam je bila zaupana. Če pa nam ljudje prepovedo opravljati to delo, moramo reči, kakor sta rekla apostola: "Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami. Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala." (Dej 4,19.20)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!