POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 9 od 10
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10  Naslednja
Knjiga: Ellen G. White: Dejanja apostolov
Avtor Sporočilo

Odgovori s citatom
Prispevek Ellen G. White: Dejanja apostolov 49. Pavlovo zadnje pismo 
Ellen G. White: Dejanja apostolov

49. Pavlovo zadnje pismo
Temeljno besedilo: 2 Tim


Iz cesarjeve sodne dvorane se je Pavel vrnil v svojo celico. Zavedal se je, da si je pridobil le kratek odlog. Vedel je, da njegovi sovražniki ne bodo počivali, dokler ne bodo dosegli njegove smrti. Vedel pa je tudi, da je resnica za trenutek slavila zmago. Oznaniti križanega in vstalega Zveličarja pred veliko množico, ki mu je prisluhnila, je bilo že samo po sebi zmaga. Tisti dan se je začelo delo, ki bo raslo in se krepilo ter ga bodo Neron in vsi drugi Kristusovi sovražniki zaman poskušali ovirati ali uničiti.

Ko je Pavel dan za dnem sedel v svoji temačni celici, vedoč, da bi bilo z eno samo Neronovo besedo ali namigom njegovo življenje končano, je razmišljal o Timoteju in se odločil poslati ponj. Timoteju je bila zaupana skrb za cerkev v Efezu, zato ga je Pavel pustil tam, ko je bil na svojem zadnjem potovanju v Rim. Pavel in Timotej sta bila povezana z ljubeznijo, ki je bila nenavadno globoka in močna./498/ Timotej je od svoje spreobrnitve dalje sodeloval v Pavlovem delu in trpljenju. Prijateljstvo med njima je postalo trdno, globlje in svetejše. Nazadnje pa je Timotej ostarelemu izmučenemu apostolu postal to, kar je sin ljubljenemu in spoštovanemu očetu. Torej se ni treba čuditi, da si ga je Pavel v svoji osamljenosti in zapuščenosti zaželel videti.

V ugodnih razmerah bi minilo nekaj mesecev, preden bi prišel Timotej iz Male Azije v Rim. Pavel je vedel, da je njegovo življenje negotovo, in se bal, da bi Timotej prišel prepozno in ga ne bi videl. Imel je pomemben nasvet in pouk za mladeniča, komur je zaupal tako veliko odgovornost. Medtem ko mu je velel, naj pride brez odlašanja, je narekoval zadnje besede, da ga ne bi smrt prehitela. Pavel je s srcem, ki je bilo polno ljubeče skrbi za sina v evangeliju in za cerkev v njegovi oskrbi, hotel Timoteju vtisniti pomembnost zvestobe njegovemu svetemu oskrbništvu.

Pavel je pismo začel s pozdravom: "Timoteju, svojemu ljubljenemu otroku: Milost, usmiljenje, mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda. Hvaležen sem Bogu, ki mu služim od svojih pradedov s čisto vestjo, kakor te imam neprestano v spominu in svojih molitvah ter ponoči in podnevi." (2 Tim 1,2.3)

Apostol je Timoteju povedal o potrebi po stanovitnosti v veri. Zapisal je: "Zategadelj te spominjam, da razpihaš milostni Božji dar, ki je v tebi po pokladanju mojih rok. Kajti Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in/499/ samostrahovanja. Ne sramuj se torej pričevanja našega Gospoda, ne mene, njegovega jetnika, temveč udeleži se trpljenja za evangelij po moči Boga." (2 Tim 1,6-8) Pavel je rotil Timoteja, naj se spominja, da je bil poklican s svetim poklicem oznaniti moč njega, ki je "na svetlo privedel življenje in neminljivost po evangeliju, za katerega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola in učitelja poganov. Zategadelj to tudi trpim, toda ni me sram; vem namreč, komu sem veroval, in preverjen sem, da je zmožen hraniti, kar sem mu izročil, za tisti dan." (2 Tim 1,10-12)

V svoji dolgi službi ni Pavel nikoli omahoval v svoji zvestobi Zveličarju. Kjer koli je bil — pred namrščenimi farizeji ali rimskimi oblastmi, pred besno listrsko drhaljo ali pred obsojenimi hudodelci v makedonski ječi, ali je prepričeval zbegane mornarje na nasedli ladji ali pa stal sam pred Neronom in branil svoje življenje — se nikoli ni sramoval dela, ki ga je zagovarjal. Velik cilj njegovega krščanskega življenja je bil služiti njemu, čigar ime ga je nekoč napolnjevalo z zaničevanjem; in od tega cilja ga ni moglo odvrniti nobeno nasprotovanje ali preganjanje. Njegova vera, ki se je utrdila v bojih in je bila čista zaradi žrtvovanja, ga je držala pokonci in krepila.

Pavel je nadaljeval: "Ti torej, moj otrok, ojači se v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. In kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, to izroči/500/ zvestim ljudem, ki bodo zmožni tudi druge učiti. Udeleži se trpljenja kakor dober vojak Jezusa Kristusa." (2 Tim 2,1-3)

Pravi Božji služabnik se ne izogne težavi ali odgovornosti. Iz Izvira, ki nikoli ne usahne, iskreni iskalec božanske pomoči črpa moč, ki ga bo usposobila, da se srečanje s skušnjavo in jo premaga ter opravi dolžnosti, ki mu jih zaupal Bog. Moč milosti, ki jo prejema, poveča njegove zmožnosti spoznati Boga in njegovega Sina. Njegovo srce hrepeni po tem, da bi opravil službo, ki bo sprejemljiva njegovemu Gospodarju. Medtem ko napreduje po krščanski poti, postane močan "v milosti, ki je v Kristusu Jezusu". (2 Tim 2,1) Ta milost ga usposobi za zvesto pričo o tem, kar je slišal. Ne zaničuje ali zanemarja spoznanja, ki ga je prejel od Boga, temveč ga izroča zvestim ljudem, ki nato poučijo druge.

V tem svojem zadnjem pismu Timoteju....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek V tem svojem zadnjem pismu Timoteju je Pavel pred mlajšim... 
V tem svojem zadnjem pismu Timoteju je Pavel pred mlajšim delavcem povzdignil vzvišen želeni cilj in opozoril na dolžnosti, ki so prešle nanj kot na Kristusovega služabnika. Apostol je zapisal: "Prizadevaj si preizkušenega se izkazati Bogu kot delavca, ki se mu ni sramovati, ki prav ravna z besedo resnice. Od mladostnih poželenj pa beži, a hodi za pravičnostjo, vero, ljubeznijo, mirom z njimi, ki kličejo Gospoda iz čistega srca. Nespametnih in neslanih prepirov pa se ogibaj, vedoč, da rode boje. Gospodov hlapec pa se ne sme bojevati, ampak krotak bodi do vseh, dober učitelj, strpljiv; v krotkosti naj svari/501/ nasprotnike, če bi jim morda dal Bog spokorjenje v spoznanje resnice." (2 Tim 2,15.22-25)

Apostol je posvaril Timoteja pred lažnimi učitelji, ki si bodo prizadevali priti v cerkev. Dejal je: "To pa vedi, da v zadnjih dneh nastanejo nevarni časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, nepokorni roditeljem, nehvaležni, nesveti; ... ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili; in teh se ogiblji." (2 Tim 3,1-5)

Nadaljeval je: "Hudobni ljudje pa in sleparji bodo napredovali v slabem, varali bodo in bodo varani. Ti pa ostani v tem, česar si se naučil in o čemer si se prepričal, ker veš, od koga si se učil, in ker od mladih nog znaš sveta pisma, ki so te zmožna zmodriti za zveličanje po veri. ... Vsako pismo je od Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bo Božji človek popoln, docela pripraven za vsako dobro delo." (2 Tim 3,13- 17) Bog je priskrbel obilo sredstev za uspešno vojskovanje zoper greh, ki je na svetu. Sveto pismo je orožarna, kjer se oborožimo za bitko. Svoja ledja moramo opasati z resnico, naš oklep naj bo pravičnost. V roki moramo imeti ščit vere, na glavi pa čelado zveličanja, z mečem Duha, ki je Božja beseda, si bomo izkrčili pot skozi ovire in pasti greha.

Pavel je vedel, da je pred cerkvijo čas velike nevarnosti. Vedel je, da bodo morali svoje delo/502/ zvesto in goreče opravljati tisti, ki jim je zaupana odgovornost za cerkve. Zato je pisal Timoteju: "Rotim te torej pred Bogom in Kristusom Jezusom, ki bo sodil žive in mrtve, in pri njegovem prihodu in njegovem kraljestvu: Oznanjaj besedo, ne odnehaj o priliki, nepriliki; prepričuj, kaznuj, opominjaj z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem." (2 Tim 4,1.2)

Človeku, ki je bil tako vnet in zvest kakor Timotej, je to slovesno naročilo močno pričevanje o pomembnosti in odgovornosti dela evangeljskega služabnika. Pavel je pozval Timoteja pred Božje sodišče, zato ga je rotil, naj oznanja Božjo besedo in ne človeška izročila in običaje. Naj bo pripravljen za Boga pričati, kadar koli se pokaže priložnost — pred velikimi zbori in v zasebnih krogih, ob poti in ob ognjišču, prijateljem in sovražnikom, na varnem ali izpostavljen težavam in nevarnostim, žalitvam in izgubi.

Pavel se je bal, da bi se Timotej zaradi svoje blage in popustljive narave izogibal bistvenemu delu svoje službe. Zato ga je opozoril, naj bo zvest v karanju greha in naj tudi strogo graja nje, ki so zagrešili velika zla. Kljub temu pa mora to početi "z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem". (2 Tim 4,2) Razodeti mora Kristusovo potrpežljivost in ljubezen, pojasniti in okrepiti svoje očitke z resnicami Božje besede.

Težko je sovražiti in karati greh ter hkrati izkazati usmiljenje in nežnost do grešnika. Kolikor bolj goreče si prizadevamo doseči svetost srca in življenja, toliko jasneje bomo dojemali greh in odločneje nasprotovali kakršnemu koli odstopanju od pravičnosti. Varovati se moramo pretirane strogosti do/503/ grešnika, prav tako pa moramo biti previdni, da ne zgubimo spred oči skrajne grešnosti greha. Potrebno je pokazati Kristusu podobno potrpežljivost in ljubezen do tavajočega. Obstaja nevarnost, da bi pokazali tako veliko obzirnost do njegove napake, da bo nase gledal kot na koga, ki si graje ne zasluži, in jo bo zavrnil kot neprimerno in nepravično.

Služabniki evangelija mnogokrat povzročijo veliko škode, ko dovolijo, da se njihovo popuščanje do tavajočega izpridi v prizanašanje grehom in celo sodelovanje v njih. Tako so napeljani, da opravičujejo in prikrivajo tisto, kar Bog obsoja. Sčasoma postanejo tako zaslepljeni, da hvalijo prav te, katere je Bog zapovedal grajati. Kdor je otopil svoja duhovna dojemanja z dopuščanjem greha njim, ki jih Bog obsoja, bo kmalu zagrešil večji greh tako, da bo strog in grob do njih, ki jih Bog odobrava.

Mnoge, ki trdijo, da so kristjani in se čutijo poklicane učiti druge, bodo ošabnost človeške modrosti, zaničevanje vpliva Svetega Duha in odpor do resnic Božje besede spodbudili, da se bodo odvrnili od Božjih zahtev. Pavel je povedal Timoteju: "Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temveč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe; in od resnice bodo odvračali ušesa in se obračali k basnim." (2 Tim 4,3.4)

Apostol tukaj ne govori o odkritih nevernikih, temveč o njih, ki trdijo, da so kristjani in so za svojega vodnika postavili lastna nagnjenja ter tako postali sužnji svojemu jazu. Taki so pripravljeni poslušati samo tiste nauke, ki ne grajajo njihovih grehov/504/ ali pa ne obsojajo njihove ljubezni do zadovoljstva. Žalijo jih jasne besede zvestih Kristusovih služabnikov, in si izbirajo učitelje, ki jih hvalijo in jim laskajo. Med temi, ki opravljajo pridigarsko službo, so tudi takšni, ki oznanjajo človeška mnenja namesto Božje besede. Nezvesti svojemu skrbništvu speljujejo na krive poti nje, ki pri njih iščejo duhovno vodstvo.

V predpisih svetega zakona...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek V predpisih svetega zakona je dal Bog popolno življenjsko... 
V predpisih svetega zakona je dal Bog popolno življenjsko pravilo. Povedal je, da bo zakon, v katerem se ne bo spremenila niti pika ali črka, ostal do konca časa obvezen za ljudi. Kristus je prišel poveličat zakon in ga postavit v čast. Razložil je, da temelji na splošnem temelju ljubezni do Boga in človeka ter da je poslušnost njegovim predpisom vsa človekova dolžnost. V svojem življenju je dal zgled poslušnosti Božjemu zakonu. V pridigi na Gori blagrov je razložil, kako se njegove zahteve raztezajo nad vidna dejanja in zadevajo misli in namere srca.

Če zakon ubogamo, nas vodi, da se odpovemo "brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu". (Titu 2,12) Toda sovražnik vsake pravičnosti si je podvrgel svet in vodi ljudi k nepokornosti zakonu. Kakor je Pavel napovedal, so se mnogi odvrnili od jasnih, preiskujočih resnic Božje besede ter si izbrali učitelje, ki jim pripovedujejo želene basni. Mnogi pridigarji in navadni ljudje teptajo Božje zapovedi. Tako žalijo Stvarnika sveta, Satan pa se zmagoslavno posmehuje ob uspehu svojih naklepov./505/

Z naraščajočim zaničevanjem do Božjega zakona raste tudi odpor do vere, ošabnost, ljubezen do lagodja, neposlušnost staršem in samovoljnost. Zaskrbljeni ljudje se povsod v strahu sprašujejo: Kaj bi se lahko naredilo, da se popravi to zastrašujoče zlo? Odgovor najdemo v Pavlovem svarilu Timoteju: "Oznanjaj besedo." (2 Tim 4,2) V Svetem pismu so podana edina zanesljiva načela življenja. To je prepis Božje volje, izraz božanske modrosti. Človeškemu razumevanju razkriva velika življenjska vprašanja in vsem, ki se zmenijo za njegove predpise, se bo izkazal za nezmotljivega vodnika ter jih obvaroval pred zapravljanjem življenja za napačne cilje.

Bog je oznanil svojo voljo; neumno pa je, če človek dvomi o tem, kar je izšlo iz Božjih ust. Potem ko je spregovorila večna Modrost, človek o tem ne sme dvomiti ali ugibati, niti tega ne sme prilagajati svojim omahljivim možnostim. Vse, kar se od njega zahteva, je odkrito, pošteno sodelovanje v izraženi Božji volji. Poslušnost je najvišji ukaz razuma kakor tudi vesti.

Pavel je dalje dajal navodila: "Ti pa bodi trezen v vsem, trpi nadloge, opravljaj delo evangelista, izpolnjuj svojo službo." (2 Tim 4,5) Bil je tik pred koncem svojega dela in je želel, da bi Timotej zavzel njegov prostor, da bi varoval cerkev pred lažmi in krivo vero, s čimer si jih bo sovražnik na različne načine prizadeval odvrniti od preprostosti evangelija. Svaril ga je, naj se izogiblje vseh zemeljskih opravil in ovir, ki bi mu preprečile, da bi se v celoti izročil delu za Boga; naj veselo prenaša nasprotovanje, zasramovanje in preganjanje,/506/ katerim bo izpostavljen zaradi svoje zvestobe; svojo službo naj popolnoma utrdi z uporabo vseh sredstev, ki jih ima, da bo delal dobro njim, za katere je umrl Kristus.

Pavlovo življenje je ponazarjalo resnice, ki jih je učil, in v tem leži vsa njegova moč. Njegovo srce je bilo polno globokega in trajnega občutka odgovornosti, delal pa je v tesnem občestvu z njim, ki je vir pravice, usmiljenja in resnice. Kristusovega križa se je oklenil kot edinega zagotovila za uspeh. Zveličarjeva ljubezen je bila večna spodbuda, ki ga je držala pokonci v boju s samim seboj in v bojih zoper zlo, ko se je v Kristusovi službi prebijal naprej kljub sovraštvu sveta in nasprotovanju sovražnikov.

Kar cerkev potrebuje v teh nevarnih dneh, je vojska delavcev, ki so se kakor Pavel naučili biti koristni, imajo globoke duhovne izkušnje v Božjih stvareh in so izpolnjeni z gorečnostjo in vnemo. Potrebni so posvečeni, samopožrtvovalni ljudje, ki se ne bodo izogibali preizkušnjam in odgovornostim, so pogumni in zvesti, v njihovem srcu živi Kristus kot "upanje slave" ter bodo "oznanjali besedo" z usti, katerih se je dotaknil sveti ogenj. Zaradi pomanjkanja takšnih delavcev Božje delo peša, usodne zmote pa kakor smrtni strup kvarijo moralo in uničujejo upanje velikega dela človeškega rodu.

Kdo bo zasedel prostor, ko bodo zvesti in izčrpani praporščaki darovali svoje življenje za resnico? Ali bodo naši mladi sprejeli sveto zaupanje iz rok svojih očetov? Ali se pripravljajo zapolniti vrzeli, ki jih bo povzročila smrt zvestih? Ali se bo/507/ apostolovo naročilo upoštevalo in ali se bo klic k dolžnosti slišal sredi napeljevanja k sebičnosti in stremuštvu, ki zapeljuje mladino?

Pavel je svoje pismo končal z osebnim sporočilom različnim ljudem in spet ponovil nujno prošnjo, naj pride Timotej čim prej k njemu, če je mogoče še pred zimo. Spregovoril je o osamljenosti, ker so ga nekateri prijatelji zapustili, drugi pa so morali upravičeno drugam. In če bi se Timotej obotavljal zaradi bojazni, da bi ga efeška cerkev potrebovala, je Pavel pojasnil, da je že odposlal Tihika, da ga zamenja.

Potem ko je opisal prizor sojenja pred Neronom, odhod svojih bratov in krepilno milost Boga, ki izpolnjuje svojo zavezo, je končal pismo tako, da je svojega ljubljenega Timoteja izročil varstvu vrhovnega Pastirja, ki bo skrbel za svojo čredo, čeprav bi se nižji pastirji zgrudili./508/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek 50. Obsojen na smrt Med Pavlovim končnim sojenjem pred Nero 
50. Obsojen na smrt
Med Pavlovim končnim sojenjem pred Neronom je sila apostolovih besed tako močno vplivala na cesarja, da je preložil odločitev o primeru in ni niti osvobodil niti obsodil Božjega služabnika. Toda cesarjevo sovraštvo do Pavla se je kmalu povrnilo. Ogorčen, ker ni mogel ustaviti širjenja krščanske vere celo na cesarskem dvoru, se je odločil, da bo apostola usmrtil takoj, ko bo našel primeren izgovor. Kmalu zatem je Neron objavil odločitev, da je Pavel obsojen na mučeniško smrt. Ker kot rimski državljan ni mogel biti podvržen mučenju, je bil obsojen na obglavljenje.

Pavla so naskrivaj odvedli na kraj izvršitve kazni. Navzočih je bilo lahko samo nekaj opazovalcev, saj so se preganjalci, ki so bili vznemirjeni zaradi njegovega vpliva, bali, da bi prizor njegove smrti pridobil spreobrnjence v krščanstvo. Toda celo prekaljeni vojaki, ki so ga spremljali,/509/ so prisluhnili njegovim besedam in ga začudeno opazovali, da je vesel in celo srečen v pričakovanju smrti. Nekaterim, ki so bili priče njegovi mučeniški smrti, sta se njegov duh odpuščanja morilcem in neomahljivo zaupanje v Kristusa do konca izkazala kot dišava življenja za življenje. Več izmed njih je sprejelo Zveličarja, ki ga je oznanjal Pavel, in kmalu so neustrašno zapečatili svojo vero s svojo krvjo.

Pavel je do zadnjega trenutka svojega življenja pričal o resničnosti svojih besed Korinčanom: "Ker Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju. Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas. Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo; preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo; vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu." (2 Kor 4,6-10) Njegova zmožnost ni bila v njem samem, temveč v navzočnosti in pomoči božanskega Duha, ki je napolnil njegovo srce ter vsako misel pripeljal v pokorščino Kristusovi volji. Prerok pravi: "Njemu, ki je stanoviten v misli, hraniš večni mir, ker upa vate." (Iz 26,3) Nebeški mir, ki se je razodeval na Pavlovem obrazu, je pridobil mnogo ljudi za evangelij.

Pavel je s seboj prinašal nebeško ozračje. Vsi, ki so se družili z njim, so čutili vpliv njegovega občestva/510/ s Kristusom. Dejstvo, da je njegovo življenje ponazarjalo resnico, ki jo je oznanjal, je dajalo prepričujočo moč njegovemu oznanjanju. V tem leži moč resnice. Pristni in nezavedni vpliv svetega življenja je najbolj prepričljiva pridiga, ki je lahko podana v korist krščanstva. Dokazovanje, četudi je neovrgljivo, lahko izzove nasprotovanje; toda pobožen zgled ima moč, ki se ji ni mogoče popolnoma upreti.

Apostol je pozabil na bližajoče se trpljenje zaradi skrbi zanje, ki se bodo morali upirati predsodkom, sovraštvu in preganjanju. Nekaj kristjanov, ki so ga spremljali na prostor izvršitve kazni, si je prizadeval okrepiti in jih opogumiti s ponavljanjem obljub, ki veljajo njim, ki so preganjani za pravičnost. Zagotavljal jim je, da ne bo ostalo neizpolnjeno nič od tega, kar je Gospod povedal glede svojih preizkušanih in zvestih otrok. Za nekaj časa bodo morda pod bremenom raznovrstnih skušnjav; morebiti bodo brez pozemskega udobja, vendar lahko svoje srce opogumijo z zagotovilom o Božji zvestobi, rekoč: "Vem namreč, komu sem veroval, in preverjen sem, da je zmožen hraniti, kar sem mu izročil." (2 Tim 1,12) Kmalu bo noč preizkušnje in trpljenja končana. Zasvitalo se bo veselo jutro miru in popolnega dne.

Apostol je gledal daleč vnaprej, vendar ne z negotovostjo ali strahom, marveč z veselim upanjem in hrepenečim pričakovanjem. Ko je stal na mučeniškem prostoru, ni videl ne rabljevega meča ne zemlje, ki bo kmalu/511/ popila njegovo kri; tisti poletni dan je gledal skozi mirno modro nebo na prestol Večnega.

Ta mož vere je zagledal lestev .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ta mož vere je zagledal lestev iz Jakobovega videnja. 
Ta mož vere je zagledal lestev iz Jakobovega videnja. Predstavljala je Kristusa, ki je povezal zemljo z nebesi in smrtnega človeka z večnim Bogom. Njegova vera se je okrepila, ko si je v misli priklical, kako so se očaki in preroki zanesli nanj, ki je njegova podpora in tolažba in za kogar daje svoje življenje. Od teh svetih mož, ki so iz veka v vek prenašali pričevanje svoje vere, je slišal zagotovilo, da je Bog zvest. Njegovi soapostoli so se zato, da bi oznanjali Kristusov evangelij, srečali z verskim skrajništvom in poganskim praznoverjem, preganjanjem in zaničevanjem ter niso marali svojega življenja, da bi lahko visoko dvignili luč križa sredi temnih blodnjakov nezvestobe — slišal jih je pričati o Jezusu kot Božjem Sinu, Zveličarju sveta. Z natezalnice, droga, ječe, iz votlin in zemeljskih jam je prihajalo v njegova ušesa zmagoslavno vpitje mučencev. Slišal je pričevanje stanovitnih ljudi, ki kljub zapuščenosti, stiski, mučenju še vedno neustrašno pričajo za vero z besedami: "Vem namreč, komu sem veroval." (2 Tim 1,12) Z izročanjem svojega življenja za vero so objavili svetu, da je On, v kogar zaupajo, zmožen rešiti.

Pavel je odkupljen s Kristusovo daritvijo, umit greha v njegovi krvi in oblečen v njegovo pravičnost imel v sebi pričevanje, da je njegova duša dragocena v Odrešenikovih očeh. Njegovo življenje je bilo skrito s Kristusom v Bogu, in sam je bil/512/ prepričan, da je On, ki je premagal smrt, zmožen ohraniti tisto, kar mu je zaupano v oskrbo. Njegov duh se je oprijel Zveličarjeve obljube: "Jaz ga obudim poslednji dan." (Jn 6,40) Svoje misli in upe je osredotočil na drugi Gospodov prihod. In ko se je rabljev meč spustil in so se smrtne sence obvile okoli mučenca, se je dvignila njegova zadnja misel, ki bo njegova prva ob velikem prebujenju, da se bo srečal z Darovalcem življenja, ki ga bo pozdravil z dobrodošlico v blaženem veselju.

Stoletja so minila, odkar je ostareli Pavel prelil svojo kri kot priča za Božjo besedo in pričevanje Jezusa Kristusa. Nobena zvesta roka ni za prihodnje rodove zabeležila zadnjih prizorov v življenju tega svetega moža, toda Navdihnjenje nam je ohranilo njegovo zadnje pričevanje pred smrtjo. Kakor zvok trobente je njegov glas od takrat odmeval skozi veke in s svojim pogumom krepil tisoče prič za Kristusa in v tisočih od bolečine strtih srcih prebujal odmev svojega zmagoslavnega vzklika: "Kajti jaz bom skoraj žrtvovan, in čas moje ločitve je blizu. Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili njegov prihod." (2 Tim 4,6-8)/513/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ellen G. White: Dejanja apostolov 51. Zvesti nižji pastir 
Ellen G. White: Dejanja apostolov

51. Zvesti nižji pastir
Temeljno besedilo: 1 Pet

V knjigi Dejanj apostolov se le malo omenja poznejše delo apostola Petra. V letih marljive službe, ki so sledila izlivanju Duha na petdesetnico, je bil med njimi, ki so si neutrudno prizadevali doseči Jude, ki so hodili ob času letnih praznikov v Jeruzalem k bogoslužju.

Ko se je povečalo število vernikov v Jeruzalemu in drugih krajih, ki so jih obiskovali poslanci križa, so se sposobnosti, ki jih je imel Peter, izkazale za izredno koristne v krščanski cerkvi. Vpliv njegovega pričevanja o Jezusu iz Nazareta se je razširil daleč po svetu. Na njem je ležala dvojna odgovornost. Jasno je pričal o Mesiju pred neverniki in iskreno delal za njihovo spreobrnjenje, obenem pa je opravljal posebno delo za vernike in jih krepil v Kristusovi veri./514/

Peter je prejel vabilo, da dela kot nižji pastir, ko se je odpovedal sebi in se popolnoma zanesel na božansko moč. Kristus je Petru rekel, preden ga je ta zatajil: "In ti, ko se nekdaj spreobrneš, potrjuj svoje brate." (Lk 22,32) Te besede so bile pomembne za obsežno in učinkovito delo, ki naj bi ga opravljal apostol v prihodnosti zanje, ki bodo sprejeli vero. Za to delo ga je pripravila lastna izkušnja z grehom ter trpljenje in spokorjenje. Dokler ni spoznal svoje nebogljenosti, ni mogel poznati potreb vernikov po zanašanju na Kristusa. Sredi nevihte skušnjave je dojel, da lahko človek varno hodi samo, ko se v skrajnem nezaupanju vase zanese na Zveličarja.

Ob zadnjem Kristusovem srečanju z učenci ob morju je bil Peter preizkušen s trikratnim enakim vprašanjem: "Ali me ljubiš?" (Jn 21,15-17) Tako je ponovno zasedel svoj prostor med dvanajsterico. Določeno mu je bilo delo; pasel bo Gospodovo čredo. Zdaj ko je bil spreobrnjen in sprejet, ne bo samo reševal tistih zunaj črede, marveč bo tudi pastir ovac.

Kristus je Petru navedel samo en pogoj za službo: "Ali me ljubiš?" To je bistvena lastnost. Čeprav bi imel Peter vse druge lastnosti, brez Kristusove ljubezni ne bi mogel biti zvesti pastir Božje črede. Znanje, radodarnost, zgovornost, vnema vse to je potrebno za dobro delo; vendar je delo krščanskega služabnika zaman, če nima Kristusove ljubezni v srcu./515/

Kristusova ljubezen ni spremenljiv občutek, temveč živo načelo, ki se mora razodevati kot trajna moč v srcu. Če pastirjev značaj in vedenje kažeta resnico, ki jo zagovarja, bo Gospod dal na takšno delo svoj pečat odobravanja. Pastir in čreda bosta postala eno, združena s skupnim upanjem v Kristusa.

Zveličarjev način ravnanja s Petrom je vseboval nauk zanj in za njegove brate. Čeprav je Peter zatajil svojega Gospoda, ni nikoli prenehala ljubezen, ki jo je čutil Jezus do njega. Ko pa bo apostol opravljal delo oznanjevanja besede drugim, bo s prestopnikom ravnal s potrpežljivostjo, naklonjenostjo in odpuščajočo ljubeznijo. Ko se bo spominjal lastne slabosti in spodrsljaja, bo ravnal z ovcami in jagnjeti, ki so izročeni v njegovo oskrbo, tako nežno, kakor je Kristus ravnal z njim.

Ljudje, ki so sami podvrženi grehu, so nagnjeni k temu, da grobo ravnajo s skušanimi in tavajočimi. Ne morejo brati srca, ne poznajo grešnikovega notranjega boja in bolečine. Naučiti se morajo graje iz ljubezni, udarca, ki rani, da bi ozdravil, in svarila, ki vnaša upanje.

Peter je ves čas svoje službe zvesto čuval čredo, ki mu je bila zaupana v oskrbo, in se tako izkazal vrednega naloge in odgovornosti, ki mu jo je naložil Zveličar. Vedno je poveličeval Jezusa iz Nazareta kot Izraelovo upanje, Zveličarja človeštva. Svoje življenje je podredil vodstvu Vrhovnega Delavca. Z vsemi sredstvi, ki so bila v njegovi moči, je poučeval vernike za dejavno službo. Njegov pobožni zgled in neutrudna dejavnost/516/ sta navdihnila mnoge mlade, da so se zaobljubili popolnoma izročiti delu oznanjevanja. Z minevanjem časa je naraščal apostolov vpliv vzgojitelja in voditelja. Čeprav nikoli ni pozabil, da dela posebej za Jude, je podal svoje pričevanje v mnogih deželah in krepil vero množic v evangeliju.

V poznejših letih svoje službe je bil Peter navdihnjen, da je pisal vernikom, "razkropljenim po Pontu, Galaciji, Kapadociji, Aziji in Bitiniji". (1 Pt 1,1) Njegova pisma so pomagala vliti pogum in krepiti vero njim, ki so prestajali preizkušnje in stiske, ter k dobrim delom povrnila nje, ki so bili zaradi raznih skušnjav v nevarnosti, da pozabijo Boga. Ta pisma dajejo vtis, da jih je napisal nekdo, v komer je bilo obilo Kristusovega trpljenja, vendar tudi njegove tolažbe; nekdo, čigar celotno bitje je bilo spremenjeno po milosti in čigar upanje na večno življenje je bilo zanesljivo in stanovitno.

Na samem začetku Petrovega prvega pisma je ostareli Božji služabnik svojemu Gospodu izkazal hvalo in hvaležnost. Vzkliknil je: "Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je po obilem svojem usmiljenju prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, v prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine, shranjene v nebesih za vas, ki vas čuva Božja moč in po veri ohrani za zveličanje, pripravljeno, da se razodene v poslednjem času." (1 Pt 1,1- 5)

V tem upanju na zanesljivo dediščino obnovljene zemlje/517/ so se prvi kristjani veselili celo v časih krutih preizkušenj in stisk. Peter je zapisal: "V katerem se radujete, čeprav ste ravnokar nekaj časa (če je treba) v žalosti po mnogoterih skušnjavah, da se preizkušnja vaše vere vrednejša kakor preizkušnja minljivega, a v ognju izkušenega zlata, izkaže vam v hvalo in čast in slavo pri razodetju Jezusa Kristusa; ki ga ljubite, dasi ga niste videli, ... in se v njem radujete z neizrečnim veseljem in polnim slave, prejemajoč konec svoje vere, zveličanje duš." (1 Pt 1,6-9)

Apostolove besede so bile...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Apostolove besede so bile zapisane za pouk vernikom v vseh.. 
Apostolove besede so bile zapisane za pouk vernikom v vseh časih, poseben pomen pa imajo zanje, ki živijo v času, ko se je približal konec vsega. (1 Pt 4,7) Njegova svarila in opozorila ter njegove besede vere in poguma potrebuje vsak človek, ki želi ohraniti svojo vero "trdno do konca". (Heb 3,14)

Apostol je želel vernike poučiti o tem, kako pomembno je, da naše misli ne tavajo po prepovedanih področjih ali da ne zapravljamo svojih moči za nevredne cilje. Kdor ne želi postati plen Satanovih zvijač, mora dobro varovati poti v srce; ogibati se mora branju, gledanju ali poslušanju tistega, kar bo napeljevalo k nečistim mislim. Um ne sme biti prepuščen brezciljnemu razmišljanju o ničemer, kar ponuja sovražnik ljudi. Srce se mora zvesto stražiti, ali pa bodo zla od zunaj spodbudila greh v nas, človek pa bo taval v temi. Peter je pisal: "Zato opašite ledja svojega razuma, bodite trezni in stavite svoje upanje popolnoma na milost, ki se vam prinaša v razodetju/518/ Jezusa Kristusa; ... ne ravnajte se po prejšnjih željah v času svoje nevednosti, marveč po Svetem, ki vas je poklical, bodite tudi vi sveti v vsem svojem vedenju; kajti pisano je: Sveti bodite, ker sem jaz svet." (1 Pt 1,13-16)

"Živite v strahu ves čas svojega tujčevanja, vedoč, da niste odkupljeni z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, iz svojega praznega življenja, podedovanega od očetov, ampak z drago krvjo kakor Jagnjeta brez hibe in brez madeža, Kristusa; ki je bil najprej spoznan pred ustanovitvijo sveta, razodel se je pa ob koncu časov zaradi vas, ki po njem verujete v Boga, tako da je vaša vera tudi upanje v Boga." (1 Pt 1,17-21)

Če bi srebro in zlato zadostovala za odkup človekovega zveličanja, kako zlahka bi ga zagotovil On, ki pravi: "Moje je srebro in moje je zlato." (Hag 2,8) Toda prestopnik je lahko odrešen samo z dragoceno krvjo Božjega Sina. Načrt zveličanja je bil utemeljen na daritvi. Apostol Pavel je zapisal: "Kajti poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, da je, ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli." (2 Kor 8,9) Kristus je dal samega sebe za nas, da nas je odkupil vsake krivičnosti. In kot vrhunski blagoslov zveličanja je "Božji dar večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu". (Rim 6,23)

Peter je nadaljeval: "Ker ste očistili svoje duše v pokorščini resnice za nehlinjeno bratoljubje,/519/ ljubite se iz čistega srca med seboj iskreno." (1 Pt 1,22) Božja beseda — resnica — je prenosnik, po katerem Gospod razodeva svojega Duha in moč. Poslušnost Božji besedi obrodi sad želene kakovosti — nehlinjeno bratoljubje. Ljubezen je rojena v nebesih in vodi k vzvišenim spodbudam in nesebičnim dejanjem.

Ko resnica postane stalno načelo v življenju, je človek prerojen "ne iz minljivega semena, ampak iz neminljivega, po Božji besedi, ki živi in večno ostane". (1 Pt 1,23) To novorojenje je sad sprejemanja Kristusa kot Besede. Ko so božanske resnice po Svetem Duhu vtisnjene v srce, nastajajo nove zamisli, doslej dremajoče moči pa se zbudijo za sodelovanje z Bogom.

Tako je bilo s Petrom in njegovimi součenci. Kristus je razodel resnico svetu. Po njem je bilo neminljivo seme — Božja beseda — posejano v srce ljudi. Toda mnogi najdragocenejši nauki vzvišenega Učitelja so bili podani njim, ki jih tedaj niso razumeli. Ko je po Jezusovem vnebohodu Sveti Duh v učencih obudil spomin na njegove nauke, se je prebudilo njihovo dremajoče dojemanje. Pomen teh resnic je preblisnil njihov um kakor novo razodetje, čista in pristna resnica pa je našla svoj prostor v njih. Potem je čudovita izkušnja njegovega življenja postala njihova. Kristus kot Beseda je podajal pričevanje po njih, možeh, ki jih je določil, in oni so oznanjali mogočno resnico: "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami, ... polna/520/ milosti in resnice. In od njegove polnosti smo mi vsi prejeli, in to milost za milost." (Jn 1,14.16)

Apostol je opominjal vernike, naj proučujejo Pisma, da bi si s pravim razumevanjem zagotovili večnost. Peter se je zavedal, da bo prizore stisk in preizkušenj doživljal vsak človek, ki bo končno zmagal; vedel pa je tudi, da bo razumevanje Pisem usposobilo skušane, da se spominjajo obljub, ki bodo potolažile srce in okrepile vero v Vsemogočnega.

Povedal je: "Vse meso je kakor trava in vsa njegova slava kakor cvet trave; trava se posuši in cvet ji odpade, Gospodova beseda pa ostane vekomaj. To pa je beseda blagovestja, ki se vam je oznanila. Odloživši torej vso hudobnost in vso zvijačnost in licemerstvo in zavist in vse obrekovanje, hrepenite kakor novorojena deteta po nepokvarjenem mleku iz Božje besede, da po njem rastete v zveličanje, če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv." (1 Pt 1,24.25; 2,1-3)

Mnogi od vernikov, ki jim je Peter poslal pisma, so živeli sredi poganov. Veliko je bilo odvisno od tega, da ostanejo zvesti visokemu poklicu svoje vere. Apostol jim je razložil prednosti, ki so jih imeli kot sledilci Jezusa Kristusa. Zapisal je: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo; ki nekdaj niste bili ljudstvo, sedaj pa ste Božje ljudstvo, nekdaj ne deležni milosti, sedaj pa pomiloščeni./521/ Ljubljeni, opominjam vas kot tujce in popotnike, da se zdržujete mesenih poželenj, ki se vojskujejo zoper dušo; vaše vedenje med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelce, v dan obiskovanja slavili Boga zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo." (1 Pt 2,9-12)

Apostol je jasno poudaril, kako naj se verniki vedejo do javnih oblasti: "Pokorite se vsaki človeški naredbi zavoljo Gospoda: bodisi kralju kakor najvišjemu, bodisi poglavarjem kakor od njega poslanim v kaznovanje hudodelnikov in v pohvalo teh, ki delajo dobro. Kajti taka je Božja volja, da z dobrimi deli zavežete jezik nevednosti nespametnih ljudi; kakor svobodni, a ne za pokrivalo hudobnosti imajoč svobodo, temveč kakor Božji hlapci. Vse spoštujte, bratovščino ljubite, Boga se bojte, kralja častite!" (1 Pt 2,13-17)

Kdor je bil hlapec, mu je bilo svetovano, da ostane podložen svojemu gospodarju "v vsem strahu, ne samo dobrim in krotkim, ampak tudi osornim". (1 Pt 2,18) Apostol je pojasnil: "Kajti to je milost, ako kdo iz vestnosti do Boga prenaša težave, po krivem trpeč. Kakšna namreč hvala, če boste grešeč in zato tepeni trpeli? Ampak če ste, dobro delajoč in pri tem trpeč, stanovitni, to je prijetno pri Bogu. Kajti za to ste bili poklicani, ker je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da hodite po njegovih sledovih: On ni storil greha, tudi zvijača se ni našla v njegovih ustih; On/522/ psovan ni psoval, trpeč ni pretil, temveč vse je prepuščal njemu, ki sodi pravično; On je naše grehe sam na svojem telesu nesel na les, da bi grehom odmrli in živeli pravičnosti; z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni. Bili ste namreč kakor tavajoče ovce, ali povrnili ste se zdaj k Pastirju in Škofu svojih duš." (1 Pt 2,19-25)

Apostol je opomnil žene v veri,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Apostol je opomnil žene v veri,naj bodo preproste v pogovoru 
Apostol je opomnil žene v veri, naj bodo preproste v pogovoru ter skromne v oblačenju in vedenju. Nasvet se je glasil: "Vaše lepotičje ne bodi zunanje, spletanje las in obešanje zlatnine ali oblačenje kril, ampak skriti človek srca, v neminljivem krasu krotkega in mirnega duha, ki je dragocen pred Bogom." (1 Pt 3,3.4)

Nauk velja vernikom v vseh obdobjih. "Po njih sadovih jih spoznate." (Mt 7,20) Notranji okras krotkega in ponižnega duha je neprecenljiv. V življenju pravega kristjana je zunanji okras vedno usklajen z notranjim mirom in svetostjo. Kristus je rekel: "Če hoče kdo iti za menoj, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mt 16,24) Samoodpoved in žrtvovanje bosta označevala krščansko življenje. Dokaz, da je okus spreobrnjen, bo viden v oblačenju vseh, ki hodijo po poti, ki je določena za Gospodove odkupljence.

Pravilno je ljubiti to, kar je lepo, in si to želeti; toda Bog želi, da najprej ljubimo in iščemo najvišjo lepoto, ki je neminljiva. Nobeno zunanje okraševanje se ne more primerjati z vrednostjo ali lepoto krotkega in ponižnega duha, z "belo/523/ in čisto tančico", (Raz 19,14) ki jo bodo nosili vsi sveti na zemlji. Ta obleka jih bo tukaj naredila lepe in prikupne, v prihodnosti pa bo njihova priponka za vstop v Kraljeve dvore. Njegova obljuba se glasi: "In hodili bodo z menoj v belih (oblačilih), ker so vredni." (Raz 3,4)

Apostol je po preroškem videnju gledal v prihodnost, v nevarne čase, v katere bo stopila Kristusova cerkev, in opomnil vernike, naj bodo stanovitni kljub preizkušnjam in trpljenju. Zapisal je: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje." (1 Pt 4,12)

Preizkušnja je del vzgoje v Kristusovi šoli, da očisti Božje otroke zemeljske nesnage. Bog vodi svoje otroke, tako da doživljajo preizkušnje. Skušnjave in ovire so njegovi izbrani vzgojni načini ter pogoji, ki jih je določil za uspeh. Bralec človeških src pozna njihove slabosti bolje od njih samih. Vidi, da nekateri imajo sposobnosti, ki so lahko uporabljene za napredek njegovega dela, če se jih pravilno usmeri. V svoji previdnost vodi te ljudi v različna stanja in razmere, da bi lahko odkrili pomanjkljivosti, ki so prikrite njihovemu spoznanju. Tako jim daje priložnost, da te pomanjkljivosti premagajo in se usposobijo za službo. Pogosto dovoli, da se razvname ogenj stisk, da bi jih očistil.

Božja skrb za njegovo dediščino je nenehna. Dovoli, da njegove otroke doletjo samo stiske, ki so nujno potrebne/524/ za njihovo sedanjo in večno blaginjo. Očistil bo svojo cerkev, kakor je Kristus očistil tempelj med svojim delom na zemlji. Vse, kar doleti njegovo ljudstvo v preizkušnji in stiski, prihaja zato, da bi lahko poglobili svojo pobožnost in si okrepili moč, da bi še naprej dosegali zmage križa.

V Petrovi izkušnji je bil čas, ko ni bil pripravljen sprejeti križa v Kristusovem delu. Ko je Zveličar učencem naznanil svoje neizbežno trpljenje in smrt, je Peter vzkliknil: "Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi." (Mt 16,22) Petrov ugovor sta sprožila samoobžalovanje in strah, da se bo moral udeležiti trpljenja s Kristusom. Da Kristusova pot na zemlji vodi skozi smrtne muke in ponižanje, je bil za učenca grenek nauk, ki se ga je učil počasi. Nauka pa se je moral naučiti v hudem ognju preizkušnje. Zdaj, ko je bilo njegovo telo sklonjeno pod bremenom let in dela, je lahko zapisal: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje, kakor da se vam godi kaj tujega, temveč veselite se, v kolikor ste deležni Kristusovega trpljenja, da bi se tudi v razodetju njegove slave radovali z velikim veseljem." (1 Pt 4,12.13)

Apostol je cerkvenim starešinam glede njihovih odgovornosti kot nižjih pastirjev Kristusove črede zapisal: "Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno; tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi. In/525/ ko se prikaže višji Pastir, prejmete neminljivi venec slave." (1 Pt 5,2-4)

Kdor ima položaj nižjega pastirja, mora vztrajno bedeti nad Gospodovo čredo. To naj ne bo nasilno nadziranje, temveč težnja, da opogumlja, krepi in dviguje. Služenje pomeni več kakor pridiganje. Pomeni resno osebno delo. Cerkev na zemlji sestavljajo pomanjkljivi ljudje, ki potrebujejo potrpežljivo in skrbno prizadevanje, da bi se izučili in vzgojili za zadovoljivo delo v tem življenju in bili v prihodnjem življenju okronani s slavo in nesmrtnostjo. Potrebujemo pridigarje — zveste pastirje — ki ne bodo laskali Božjemu ljudstvu, niti ne bodo z njimi grobi, marveč jih bodo hranili s kruhom življenja — ljudi, ki v svojem življenju vsak dan občutijo preobražujočo moč Svetega Duha in gojijo močno, nesebično ljubezen do njih, za katere delajo.

Ko se nižji pastir sreča


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ko se nižji pastir sreča z odtujitvijo, zagrenjenostjo, zavi 
Ko se nižji pastir sreča z odtujitvijo, zagrenjenostjo, zavistjo in ljubosumnostjo v cerkvi, mora ravnati obzirno. Da se stvari spravijo v red, bo moral delati v Kristusovem duhu. Mora zvesto opozarjati, grajati grehe, popraviti, kar je napačno; vse to bo opravljeno z osebnim delom in ne samo s pridiganjem s prižnice. Trmasto srce lahko ugovarja sporočilu, Božji služabnik pa je lahko napačno dojet in kritiziran. Takrat naj se spomni, da "modrost, ki je od zgoraj, je prvič čista, potem miroljubna, nežnočutna, dovzetna, polna usmiljenja in dobrega sadu, prosta dvoma, brez hinavščine./526/ Sad pravičnosti pa se seje v miru njim, ki napravljajo mir." (Jak 3,17.18)

Delo evangeljskega služabnika je "razsvetliti vse, kakšno je oskrbovanje skrivnosti, od vekomaj skrite v Bogu, ki je vse ustvaril". (Ef 3,9) Če kdo, ki se loti tega dela, izbere najmanj samopožrtvovalno področje in se zadovolji s pridiganjem ter opušča delo osebne službe za druge, njegovo delo ne bo sprejemljivo Bogu. Ljudje, za katere je Kristus umrl, propadajo zaradi pomanjkanja dobro usmerjenega, osebnega dela. Kdor se je lotil dela in ni pripravljen opraviti osebnega dela, ki ga zahteva skrb za čredo, je zgrešil svoj poklic.

Duh pravega pastirja je duh nesebičnosti. Takšen pozablja nase, da lahko opravlja Božje delo. Z oznanjevanjem besede in z osebno službo v domovih spoznava njihove potrebe, njihove bolečine in stiske. Ko sodeluje z velikim Nosilcem bremen, deli njihove stiske, tolaži jih v žalosti in lajša lakoto duše ter pridobi njihovo srce za Boga. Pri tem delu pridigarja spremljajo nebeški angeli, pa tudi sam je razsvetljen in poučen v resnici, ki lahko zmodri za zveličanje.

V sobesedilu nasveta za te na odgovornih položajih v cerkvi je apostol poudaril nekaj osrednjih načel, ki jih morajo upoštevati vsi, ki so združeni v cerkvenem občestvu. Mlajšim vernikom črede je rečeno, naj sledijo zgledu svojih starešin v/527/ ponižnosti, ki je podobna Kristusovi: "Enako mlajši, pokorite se starejšim; vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu, ker 'Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost'. Ponižajte se torej pod Božjo mogočno roko, da vas poviša ob svojem času; vso svojo skrb zvrnite nanj, ker On skrbi za vas. Bodite trezni, bedite: vaš nasprotnik, Hudič, hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil; njemu se upirajte, trdni v veri." (1 Pt 5,5-9)

Tako je Peter pisal vernikom v času posebne preizkušnje za cerkev. Mnogi so že postali sodeležniki Kristusovega trpljenja in cerkev bo kmalu doživela obdobje hudega preganjanja. V nekaj letih bo mnogo njih, ki so bili učitelji in voditelji v cerkvi, dalo svoje življenje za evangelij. Kmalu bodo nastopili grabežljivi volkovi in ne bodo prizanesli čredi. Toda nič od tega ne bo spravilo v malodušje njih, ki so svoje upe osredotočili na Kristusa. Z opogumljajočimi besedami in spodbujanjem je Peter usmeril misli vernikov iz sedanjih preizkušenj in prihodnjih prizorov trpljenja na "prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine". (1 Pt 1,4) Goreče je molil: "Bog vse milosti pa, ki vas je poklical v svojo večno slavo v Kristusu, vas sam po kratkem trpljenju napravi popolne, utrdi, pokrepča, ustanoviti. Njemu moč na veke vekov! Amen." (1 Pt 5,10.11)/528


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ellen G. White: Dejanja apostolov 52. Stanoviten do konca 
Ellen G. White: Dejanja apostolov

52. Stanoviten do konca
Temeljno besedilo: 2 Pet


V drugem pismu, katero je Peter naslovil "njim, ki so zadobili z nami enako dragoceno vero", (2 Pt 1,1) je apostol razložil božanski načrt za razvoj krščanskega značaja. Pisal je:

"Milost vam in mir naj se pomnoži v spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda; kakor nam je njegova Božja moč podarila vse, kar služi v življenje in pobožnost, po spoznanju njega, ki nas je poklical po lastni slavi in kreposti, po čemer nam je podaril dragocene in največje obljube, da postanete po njih deležniki Božje narave, ko ste ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje.

Prav zato si prizadevajte z vso gorečnostjo ter kažite v svoji veri krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanju pa zmernost, v zmernosti pa stanovitnost, v stanovitnosti pa pobožnost, v pobožnosti pa bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen do vseh. Kajti če so te čednosti v vas in se množe,/529/ napravljajo, da niste nedelavni in nerodovitni v spoznanju našega Gospoda Jezusa Kristusa." (2 Pt 1,2-8)

Te besede so polne pouka in zadenejo bistvo zmage. Apostol predstavlja vernikom lestev krščanskega napredovanja, katere vsak klin predstavlja napredek v poznavanju Boga in pri vzpenjanju po njej ni ustavljanja. Vera, krepost, spoznanje, zmernost, potrpežljivost, pobožnost, bratoljubje in ljubezen so klini na lestvi. Rešeni smo z vzpenjanjem po njih, s plezanjem korak za korakom do višine Kristusovega želenega cilja za nas. Tako nam On postane modrost, pravičnost, posvečenje in odrešitev.

Bog je poklical svoje ljudstvo v slavo in krepost, in to se bo razodelo v življenju vseh, ki so resnično povezani z njim. Ko postanejo sodeležniki nebeškega daru, napredujejo do popolnosti in jih "Božja moč čuva in po veri ohrani". (1 Pt 1,5) Božja slava je v tem, da daje svojo krepost svojim otrokom. Bog želi videti, da ljudje dosežejo najvišja merila, in ko se z vero oprimejo Kristusove moči, se sklicujejo na njegove zanesljive obljube in si jih lastijo ter z vztrajnostjo, ki je ni mogoče odpraviti, prosijo za moč Svetega Duha, bodo v njem dopolnjeni.

Ko je vernik prejel vero evangelija, je njegovo naslednje delo pridajati čednosti svojemu značaju in tako očistiti srce in pripraviti um za sprejem spoznanja o Bogu. To spoznanje je temelj/530/ vsake prave vzgoje in vsake prave službe. Je edina prava zaščita pred skušnjavo in samo po njem se lahko doseže značajska podobnost Bogu. Po spoznanju Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa je verniku darovano "vse, kar služi v življenje in pobožnost". (2 Pt 1,3) Noben dober dar ni prikrajšan njemu, ki si iskreno želi doseči Božjo pravičnost.

Kristus pravi: "Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa." (Jn 17,3) Prerok Jeremija pa pravi: "Ne hvali se modri s svojo modrostjo, in ne hvali se mogočni s svojo mogočnostjo, tudi ne bogati s svojim bogastvom; ampak s tem naj se hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz Gospod, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji; kajti to mi je po volji, govori Gospod." (Jer 9,23.24) Človeški um le s težavo dojame širino, globino in višino duhovnih dosežkov njega, ki si pridobi to znanje.

Vsak lahko na svojem področju doseže popolnost krščanskega značaja. S Kristusovo daritvijo je bilo poskrbljeno, da vernik prejme vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Bog nas vabi, da dosežemo merilo popolnosti in pred nas postavlja zgled Kristusovega značaja. V svoji človeški naravi, ki je bila dovršena z življenjem neprestanega upiranja zlu, je Zveličar pokazal, da lahko ljudje v sodelovanju z Božanstvom v tem življenju dosežejo popolnost značaja. V tem imamo Božje zagotovilo, da lahko tudi mi dosežemo popolno zmago./531/

Verniku je ponujena čudovita možnost, da postane podoben Kristusu, poslušen vsem načelom zakona. Sam človek pa je popolnoma nezmožen doseči to stanje. Svetost, ki jo po Božji besedi moramo imeti, da bi lahko bili zveličani, je sad delovanja božanske milosti, ko se poslušno priklonimo vzgoji in omejevalnim vplivom Duha resnice. Človekova poslušnost je lahko popolna samo zaradi kadila Kristusove pravičnosti, ki z božansko vonjavo napolnjuje vsako dejanje poslušnosti. Kristjanova vloga je zdržati v premagovanju vsake hibe. Neprestano naj moli k Zveličarju, da bi ozdravil slabosti njegove zaradi greha bolne duše. Sam nima ne modrosti ne moči, da bi premagal; to pripada Gospodu. On pa to daje njim, ki ga v ponižnosti in skrušenosti prosijo za pomoč.

Preobrazba iz neposvečenosti v svetost je nenehna. Dan za dnem Bog dela za človekovo posvečenje, človek pa pri tem sodeluje z njim in si vztrajno prizadeva gojiti pravilne navade. Vrlino mora dodajati vrlini. Ko tako deluje po načrtu seštevanja, Bog zanj dela po načrtu množenja. Naš Zveličar je vedno pripravljen slišati in uslišati molitev skrušenega srca. Milost in mir se pomnožujeta njim, ki so mu zvesti. Rad jim podeljuje blagoslove, ki jih potrebujejo v boju zoper zla, katera jih obdajajo.

Obstajajo takšni, ki se poskušajo povzpeti po lestvi krščanskega napredovanja, pri tem pa se začnejo zanašati na človeško moč ter kmalu izgubijo spred oči Jezusa,/532/ Začetnika in Dovrševalca svoje vere. Posledica je neuspeh — izguba vsega, kar je pridobljeno. Zares je žalostno stanje njih, ki se na poti utrudijo in dovolijo sovražniku ljudi, da jih oropa krščanskih kreposti, ki so se razvijale v njihovem srcu in življenju. Apostol je zapisal: "Kdor namreč nima teh, je slep, kratkoviden, ker je pozabil, da je očiščen svojih starih grehov." (2 Pt 1,9)

Apostol Peter je imel ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Apostol Peter je imel v duhovnosti dolgoletno izkušnjo. 
Apostol Peter je imel v duhovnosti dolgoletno izkušnjo. Njegova vera v Božjo moč, da reši, se je z leti okrepila, dokler ni brez dvoma nazorno dokazal, da ne obstaja možnost neuspeha zanj, ki po veri napreduje in se vzpenja klin za klinom vedno le navzgor in dalje do najvišjega klina lestve, ki sega do nebeških vrat.

Mnogo let je Peter vernikom predočal potrebo po neprestani rasti v milosti in v spoznanju resnice. Zdaj pa, ker je vedel, da bo kmalu poklican pretrpeti mučeniško smrt za svojo vero, je še enkrat usmeril pozornost k dragocenim prednostim, ki so dosegljive vsakemu verniku. Ostareli učenec je bil popolnoma prepričan o svoji veri, zato je opominjal svoje brate, da se neomajno držijo cilja krščanskega življenja. Rotil je: "Zato se, bratje, tem bolj trudite, da utrdite svoj poklic in izvoljenje; kajti če tako delate, se nikdar ne spotaknete. Tako namreč vam bo dan zmagoslaven vhod v večno kraljestvo našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa." (2 Pt 1,10.11) Kako dragoceno zagotovilo! Veličastno je upanje vernika, ko z vero napreduje proti višinam krščanske popolnosti!/533/

Apostol je nadaljeval: "Zato ne bom vnemar pustil, vedno vas tega spominjati, dasi to veste in ste utrjeni v dani vam resnici. Menim pa, da je prav, dokler sem v tej koči, da vas spodbujam, kličoč vam to v spomin, ker vem, da moram skoraj odložiti svojo kočo, kakor mi je tudi naš Gospod Jezus Kristus naznanil. Potrudim pa se, da se morete tudi vsak čas po mojem odhodu spominjati tega." (2 Pt 1,12-15)

Apostol je bil dobro usposobljen, da je lahko govoril o Božjih namenih za človeški rod, saj je med Kristusovo pozemsko službo videl in slišal veliko o Božjem kraljestvu. Vernike je spomnil: "Kajti nismo se držali izmišljenih basni, ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, marveč sami smo videli in bili priče njegovega veličastva. Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je prišel tak glas od veličastne slave: Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji; in ta glas smo mi slišali, da je prišel iz neba, ko smo bili z njim na sveti gori." (2 Pt 1,16-18)

Ne glede na prepričljivost tega dokaza o zanesljivosti vernikovega upanja je obstajal še prepričljivejši dokaz v pričevanju preroštva, po katerem bi bila vera vseh potrjena in varno zasidrana. Peter pravi: "In imamo preroško besedo tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide/534/ v vaših srcih; to najprej spoznavajoč, da se nobeno prerokovanje Pisma ne godi po lastnem razlaganju. Zakaj prerokovanje ni nikdar prišlo po človeški volji, temveč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil Sveti Duh." (2 Pt 1,19-21)

Apostol je s poviševanjem trdne preroške besede kot varnega vodnika v nevarnih časih resno posvaril cerkev pred baklo lažnega preroštva, ki jo bodo povzdigovali lažni učitelji, ko bodo naskrivaj vnesli "krive nauke in zatajevali celo Gospoda". (2 Pt 2,1) Te lažne učitelje, ki bodo vstali v cerkvi in jih bodo imeli mnogi njihovi bratje v veri za prave, je apostol primerjal s "studenci brez vode in megle, ki jih goni vihar, ki jim je shranjen mrak večne teme". (2 Pt 2,17) Dejal je: "Njihovo poslednje je postalo hujše od prvega. Kajti boljše bi jim bilo, da bi ne bili spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so se po spoznanju obrnili zopet od dane jim svete zapovedi." (2 Pt 2,20.21)

Peter je gledal skozi veke v čas konca, in je pod navdihnjenjem opisal razmere, ki bodo obstajale na svetu tik pred drugim Kristusovim prihodom. Zapisal je: "Da pridejo v zadnjih dneh posmehovalci z zasmehovanjem, ki žive po lastnih poželenjih in govore: Kje je obljuba njegovega prihoda? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve." (2 Pt 3,3.4) Toda "ko pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba." (1 Tes 5,3) Vendar pa sovražnikove zvijače ne bodo prevarale vseh. Ko se bo približal konec vseh pozemskih stvari, bodo/535/ zvesti zmožni razločiti znamenja časov. Veliko število teh, ki se imajo za kristjane, bo zanikalo svojo vero s svojimi deli, obstajal pa bo ostanek, ki bo zdržal do konca.

Peter je v svojem srcu ohranil živo upanje na Kristusovo vrnitev....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Peter je v svojem srcu ohranil živo upanje na Kristusovo vrn 
Peter je v svojem srcu ohranil živo upanje na Kristusovo vrnitev in je cerkvi zagotovil zanesljivo izpolnitev Zveličarjeve obljube: "In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi." (Jn 14,3) Preizkušanim in zvestim se bo morda zdelo, da se s prihodom odlaša, toda apostol jim je zagotovil: "Gospod ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temveč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do spokorjenja. Pride pa Gospodov dan kakor tat, v katerem preidejo nebesa z velikim ropotom in prvine razpadejo v požaru in zemlja in vsa dela na njej zgore.

Ker ima torej vse to razpasti, koliki morate biti vi v svetem življenju in pobožnosti, ki čakate in pospešujete prihod Božjega dneva, spričo katerega razpadejo nebesa v ognju in se prvine goreč raztope. Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po njegovi obljubi, v katerih prebiva pravičnost.

Zato, ljubljeni, trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru. In potrpežljivost našega Gospoda imejte za zveličanje; kakor vam je tudi ljubljeni naš brat Pavel pisal po dani mu modrosti./536/ ... Vi torej, ljubljeni, ki to naprej veste, pazite, da vas zmota pregrešnih ne potegne za seboj in ne padete iz lastnega trdnega stanja, temveč rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa." (2 Pt 3,9-17)

Po Božji previdnosti je bilo Petru dovoljeno končati svoje delo v Rimu. Tam je cesar Neron ukazal, da ga zaprejo približno v času, ko je bil Pavel nazadnje zaprt. Tako naj bi dva izkušena apostola, ki sta bila mnogo let oddaljena drug od drugega pri svojem delu, zadnjič pričala za Kristusa v svetovni prestolnici in na njena tla izlila svojo kri kot seme obilne žetve svetih in mučencev.

Od svoje ponovne uveljavitve, potem ko je zatajil Kristusa, je Peter neustrašno kljuboval nevarnosti in pokazal plemenit pogum v oznanjevanju križanega, vstalega in v nebo vzetega Zveličarja. Ko je ležal v svoji celici, si je v spomin priklical besede, ki mu jih je namenil Kristus: "Resnično, resnično ti pravim: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in hodil, kamor si hotel; ko se pa postaraš, raztegneš svoje roke in drugi te opaše, in te povleče, kamor ti nočeš." (Jn 21,18) Tako je Jezus učencu oznanil sam način njegove smrti in celo napovedal, da bo raztegnil roke na križu.

Peter je bil kot Jud in tujec obsojen na bičanje in križanje. V pričakovanju svoje strašne smrti se je apostol spomnil svojega velikega greha, ko je zatajil Jezusa v uri njegove preizkušnje. Ker nekoč ni bil pripravljen sprejeti/537/ križa, se je imel sedaj za srečnega, da lahko da svoje življenje za evangelij. Zdelo se mu je edino, da je zanj, ki je zatajil Gospoda, prevelika čast umreti enako, kakor je umrl njegov Učitelj. Peter se je iskreno spokoril za ta greh, in Kristus mu je odpustil, kar se kaže v visokem pooblastilu, naj pase ovce in jagnjeta. Toda sam sebi ni mogel nikoli odpustiti. Niti misel na smrtni boj zadnjega strašnega prizora ni mogla zmanjšati grenkobe njegove žalosti in spokorjenja. Kot zadnjo uslugo si je od rabljev izprosil, da bi ga pribili na križ z glavo navzdol. Tej prošnji so ugodili in na tak način je umrl veliki apostol Peter.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Janez se od drugih apostolov razlikuje kot učenec, "ki  
Ellen G. White: Dejanja apostolov

53. Ljubljeni Janez
Janez se od drugih apostolov razlikuje kot učenec, "ki ga je Jezus ljubil". (Jn 21,20) Kaže, da je užival poseben položaj kot Kristusov prijatelj in bil deležen mnogo znamenj Zveličarjevega zaupanja in ljubezni. Bil je eden med tremi, ki mu je bilo dovoljeno biti navzoč ob razodetju Kristusove slave na Gori spremenjenja in ob smrtnem boju v Getsemaniju. Janezovi oskrbi je Gospod zaupal svojo mater v poslednjih urah bolečin na križu.

Zveličarjeva naklonjenost do ljubljenega učenca je bila povrnjena z vso močjo goreče vdanosti. Janez se je oklenil Kristusa, kakor se trta oprime trdnega stebra. Zaradi Učitelja je kljuboval nevarnostim sodne dvorane in se mudil ob križu. Ob novici, da je Kristus vstal, je pohitel h grobu ter v svoji vnemi prehitel celo vihravega Petra.

Zaupna ljubezen in nesebična predanost, ki sta se razodevali v Janezovem življenju in značaju, sta krščanski cerkvi pomenili/539/ nauke neprecenljive vrednosti. Janez po naravi ni imel značajske lepote, ki se je razodela v poznejši izkušnji. Po naravi je imel resne pomanjkljivosti. Ni bil le ošaben, samozavesten in častihlepen, temveč tudi nagel in zamerljiv. Z bratom sta bila imenovana "sinova groma". Grešen značaj, želja po maščevanju in duh kritiziranja, vse to je bilo v ljubljenem učencu. Toda pod vsem tem je božanski Učitelj spoznal goreče, iskreno in ljubeče srce. Jezus je grajal njegovo sebičnost, razočaral njegovo častihlepje in preizkusil njegovo vero. Razodel pa mu je tisto, po čemer je hrepenelo njegovo srce — lepoto svetosti, preobražujočo moč ljubezni.

Pomanjkljivosti Janezovega značaja so se izrazito pokazale ob mnogih priložnostih med njegovim osebnim druženjem z Zveličarjem. Nekoč je Kristus pred seboj v vas Samarijanov poslal sle s prošnjo, naj ljudje zanj in za učence pripravijo prenočišče. Toda ko se je Zveličar približal mestu, so spoznali, da želi iti naprej proti Jeruzalemu. To je pri Samarijanih izzvalo zavist, in namesto da bi ga povabili, da bi ostal pri njih, so mu celo odrekli uslugo, ki bi jo sicer izkazali navadnemu popotniku. Jezus nikoli nikomur ne vsiljuje svoje navzočnosti in Samarijani so izgubili blagoslov, ki bi ga lahko prejeli, če bi ga povabili, da bi bil njihov gost.

Učenci so vedeli, da je Kristus nameraval blagosloviti Samarijane s svojo navzočnostjo. Zaradi brezčutnosti, zavisti in nespoštovanja, ki so ga Samarijani izkazali do njihovega Učitelja, so bili učenci presenečeni in užaljeni. Posebno se je to pokazalo/540/ pri Janezu in Jakobu. Takšno ravnanje z njim, ki so ga sami tako zelo spoštovali, se jim je zdelo prehudo zlo, da bi lahko ušlo takojšnjemu kaznovanju. V svoji vnemi sta rekla: "Gospod, hočeš li, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil?" (Lk 9,54) To se je nanašalo na uničenje samarijanskih poveljnikov in njihovih vojakov, ki so bili poslani prijet preroka Elija. Presenečena sta bila, ko sta videla, da so njune besede prizadele Jezusa. Še bolj ju je presenetilo, ko sta slišala njegov ukor: "Ne veste, kakšnega duha ste. Sin človekov namreč ni prišel pogubljat človeških duš, ampak reševat." (Lk 9,55)

Kristusovemu poslanstvu je tuje siliti ljudi, da bi ga sprejeli. Satan in ljudje, ki jih podžiga njegov duho, želijo prisiliti vest. Ljudje, ki so zavezniki hudobnih angelov pod pretvezo gorečnosti za pravičnost, včasih povzročijo trpljenje svojim bližnjim, da bi jih pridobili za svoje verske zamisli. Ampak Kristus vedno izkazuje usmiljenje, vedno jih želi pridobiti z razodevanjem svoje ljubezni. V srcu ne dopušča tekmeca, niti ne sprejme polovične službe. Želi pa edino prostovoljno službo, voljno izročitev srca, ki ga priganja ljubezen.

Ob drugi priložnosti sta Jakob in Janez po svoji materi zaprosila, da bi jima bilo dovoljeno zasesti najvišje častne položaje v Kristusovem kraljestvu. Kljub temu da je Kristus ponovil nauk o naravi svojega kraljestva, sta ta dva mlada učenca še vedno gojila up o Mesiju, ki bo zasedel svoj prestol in kraljevsko moč skladno s/541/ človeškimi željami. Mati, ki si je za svoja sinova prav tako želela častni položaj v tem kraljestvu, je prosila: "Reci, naj sedita ta dva moja sinova, eden na tvoji desnici in drugi na levici, v tvojem kraljestvu." (Mt 20,21)

Zveličar pa je odvrnil: "Ne veste, kaj prosite. Ali moreta piti kelih, ki mi ga bo skoraj piti?" (Mt 20,22) Spomnila sta se njegovih skrivnostnih besed, ki so naznačevale preizkušnjo in trpljenje, a vendar sta samozaupno odgovorila: "Moreva." Za najvišjo čast bi si štela, če bi lahko dokazala svojo zvestobo tako, da bi delila vse, kar bo doletelo njunega Gospoda.

Kristus je dejal: "Moj kelih bosta sicer pila." (Mt 20,23) V mislih je imel križ namesto prestola ter dva hudodelca ob svoji desnici in levici. Jakob in Janez bosta delila s svojim Učiteljem trpljenje — eden bo obsojen na hitro smrt z obglavljenjem, drugi pa bo najdlje od vseh učencev sledil svojemu Učitelju v delu, sramoti in preganjanju. Nadaljeval je: "Ali da bi sedela na moji desnici in na levici, ne morem jaz dati, a da se to tistim, ki jim je pripravljeno od mojega Očeta." (Mt 20,23)

Jezus je razumel vzrok, ki je spodbudil prošnjo, zato je pokaral ošabnost in stremuštvo teh dveh učencev: "Veste, da knezi narodov tem gospodujejo in da jih velikaši siloma vladajo. Ne bo pa tako med vami: ampak kdor koli hoče postati velik med vami, vam bodi služabnik, in kdor koli hoče biti prvi med vami, vam bodi hlapec. Kakor/542/ tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mt 20,25-28)

V Božjem kraljestvu se položaj ne pridobi s pristranskostjo. Ne da se ga zaslužiti niti prejeti s samovoljno podelitvijo. Je sad značaja. Krona in prestol sta znamenji doseženega stanja — znamenji zmage nad svojim jazom po milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Dolgo po tistem, ko je bil Janez spravljen ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Dolgo po temko je bil Janez spravljen vskladnost s Kristusom 
Dolgo po tistem, ko je bil Janez spravljen v skladnost s Kristusom po deleštvu v njegovem trpljenju, mu je Gospod Jezus razodel, kaj je pogoj za tesno občestvo z njegovim kraljestvom. Kristus je dejal: "Njemu, kdor premaga, dam sedeti z menoj na svojem prestolu, kakor sem tudi jaz premagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol." (Raz 3,21) Najbližje ob Kristusu bo stal ta, ki je najbolj prežet z njegovim duhom samopožrtvovalne ljubezni  ljubezni, ki "se ne hvali, se ne napihuje, ... ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega" (1 Kor 13,4.5)  ljubezni, ki je spodbudila učenca, kakor je spodbudila Gospoda, da je dal vse, živel in delal in se žrtvoval celo do smrti za zveličanje človeštva.

Ob drugi priložnosti sta se Jakob in Janez v svojem zgodnjem evangeljskem delu srečala z nekom, ki je izganjal hudiče v Kristusovem imenu, čeprav ni bil njegov priznan sledilec. Učenca sta človeku prepovedala delati in menila sta, da delata prav. Toda ko sta o tem poročala Kristusu, ju je okaral, rekoč: "Ne branite mu, zakaj nikogar ni, ki bi storil čudež z mojim imenom, in/543/ bi mogel brž slabo govoriti o meni." (Mr 9,39) Nikogar, ki se je kakor koli izkazal prijateljskega do Kristusa, se ne sme zavrniti. Učenci ne smejo biti ozkosrčnega in izključevalnega duha, temveč morajo razodevati enako daljnosežno naklonjenost, ki so jo videli pri svojem Učitelju. Jakob in Janez sta menila, da sta imela v mislih Gospodovo čast, ko sta ustavila tega človeka. Zdaj pa sta uvidela, da sta bila le zavistna. Priznala sta svojo zmoto in sprejela ukor.

Janezu so bili najpomembnejši Kristusovi nauki, ki so predočali krotkost, ponižnost in ljubezen kot nujno za rast v milosti in usposobljenost za njegovo delo. Cenil je vsak nauk in neprestano poskušal uskladiti svoje življenje z božanskim zgledom. Janez je pričel dojemati Kristusovo slavo  ne kot posvetni blišč in moč, po katerih je bil naučen hrepeneti, marveč "slavo kakor Edinorojenega od Očeta, (ki je) polna milosti in resnice". (Jn 1,14)

Globina in gorečnost Janezove ljubezni do Učitelja nista bili vzrok Kristusove ljubezni do njega, marveč sad te ljubezni. Janez je želel postati podoben Jezusu in pod vplivom Kristusove ljubezni je postal krotak in ponižen. Njegov jaz je bil skrit v Jezusu. Janez se je podredil moči čudovitega življenja bolj kakor vsi drugi njegovi družabniki. Rekel je: "In življenje se je razodelo, in videli smo. In od njegove polnosti smo vsi prejeli, in to milost za milost." (1 Jn 1,2; Jn 1,16) Janez je Zveličarja poznal iz osebnih izkušenj. Nauki njegovega Učitelja/544/ so bili vrezani v njegovo srce. Ko je pričal o Zveličarjevi milosti, je bil njegov preprost jezik zgovoren zaradi ljubezni, ki je prežemala celotno njegovo bitje.

Janeza je globoka ljubezen do Kristusa vodila, da je želel biti čisto blizu njega. Zveličar je ljubil vseh dvanajst, toda Janez je bil najbolj dojemljivega duha. Bil je mlajši od drugih in je svoje srce odprl Jezusu s popolnim otroškim zaupanjem. Tako se je še bolj uglasil s Kristusom, po njem pa je Zveličar ljudem sporočil najgloblje duhovne nauke.

Jezus ljubi nje, ki s svojim življenjem predočujejo Očeta. Janez pa je znal govoriti o Očetovi ljubezni kakor nihče drug izmed učencev. Bližnjim je razodel to, kar je občutil v lastnem srcu, in v svojem značaju prikazal Božje lastnosti. Na njegovem obrazu je bila izražena Gospodova slava. Lepota svetosti, ki ga je preobrazila, je s Kristusu podobnim sijajem odsevala z njegovega obličja. V občudovanju in ljubezni je opazoval Zveličarja, dokler ni postala njegova edina želja biti podoben Kristusu in biti z njim v občestvu, njegov značaj pa je odseval značaj njegovega Učitelja.

Rekel je: "Poglejte, koliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci. ... Ljubljeni, sedaj smo Božji otroci, a ni se še pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, podobni njemu, ker ga bomo videli, kakor je." (1 Jn 3,1.2)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ellen G. White: Dejanja apostolov 54. Zvesta priča 
Ellen G. White: Dejanja apostolov

54. Zvesta priča
Temeljno besedilo: 1 Jan; 2 Jan; 3 Jan


Po Kristusovem vnebohodu se je Janez izkazal kot zvest in iskren delavec za Učitelja. Z drugimi učenci je bil deležen izlivanja Duha o petdesetnici. Tako je z novo vnemo in močjo dalje oznanjeval ljudem besede življenja in vodil njihove misli k Nevidnemu. Bil je mogočen, goreč in globoko prepričan pridigar. Z izbranimi besedami in z melodičnim glasom je opisoval Kristusove besede in delo ter govoril tako, da je vplival na srca poslušalcev. Značilnost njegovega poučevanja so bile preprostost besed, veličastna moč resnic, ki jih je podajal, in gorečnost. Vse to mu je odprlo dostop do vseh slojev.

Apostolovo življenje se je ujemalo z njegovimi nauki. Ljubezen do Kristusa, ki je gorela v njegovem srcu, ga je spodbujala, da je resno in neutrudno delal za svoje bližnje, še posebej za sovernike v krščanski cerkvi./546/

Kristus je prvim učencem ukazal, naj ljubijo drug drugega, kakor jih je On. Tako naj bi pričali svetu, da Kristus, upanje slave, živi v njih. Rekel je: "Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj." (Jn 13,34) Ko so bile izgovorjene te besede, jih učenci niso mogli razumeti. Toda potem, ko so bili priče Kristusovemu trpljenju, križanju, vstajenju in vnebohodu ter so o petdesetnici prejeli Svetega Duha, so jasneje dojeli Božjo ljubezen in njeno naravo, kakršno morajo imeti drug do drugega. Tedaj je lahko Janez rekel sovernikom:

"V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal življenje za nas; tudi mi moramo dati življenje za brate." (1 Jn 3,16)

Po prihodu Svetega Duha, ko so učenci širili sporočilo o živem Zveličarju, je bila njihova edina želja zveličanje ljudi. Veselili so se v sladkosti občestva s svetimi. Bili so nežni, pozorni, nesebični in pripravljeni žrtvovati se za resnico. Z vsakdanjim medsebojnim občestvom so razodevali ljubezen, ki jim jo je zapovedal Kristus. Z nesebičnimi besedami in dejanji so se trudili prižgati to ljubezen v srcih drugih.

Verniki bi morali vedno gojiti takšno ljubezen. Napredovati bi morali v voljni poslušnosti novi zapovedi. Tako tesno bi morali biti povezani s Kristusom, da/547/ bi bili zmožni izpolniti vse njegove zahteve. Njihovo življenje bi moralo poveličevati moč Zveličarja, ki jih lahko opraviči s svojo pravičnostjo.

Postopno pa je nastala sprememba. Verniki so začeli v drugih iskati napake. Med razmišljanjem o napakah so odstopili prostor neprizanesljivemu kritiziranju, spred oči pa so izgubili Zveličarja in njegovo ljubezen. Postali so zelo natančni v izpolnjevanju zunanjih obredov, namesto da bi dejavno izvajali vero, so nadrobno razpravljali o njej. V svoji vnemi, da bi obsodili druge, so spregledali lastne napake. Izgubili so bratsko ljubezen, ki jim jo je zapovedal Kristus, in, kar je najbolj žalostno, niso se zavedali svoje izgube. Niso spoznali, da veselje in sreča izginjata iz njihovega življenja in da bodo kmalu hodili v temi, ker so iz svojega srca odstranili ljubezen do Boga.

Ko je Janez spoznal, da bratska ljubezen v cerkvi umira, je vernike opomnil o stalni nujnosti te ljubezni. Njegova pisma cerkvi so polna te skrbi. Zapisal je: "Ljubljeni, ljubimo se med seboj; kajti ljubezen je iz Boga, in vsak, kdor ljubi, je rojen iz Boga in spoznava Boga. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen v nas, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je On ljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil, dolžni smo tudi mi ljubiti se med seboj." (1 Jn 4,7-11)

O izrednem pomenu izkazovanja te ljubezni med verniki pa je apostol zapisal: "Zopet vam pišemo novo zapoved,/548/ kar je resnično v njem in v vas; ker tema gine in prava luč še sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa sovraži svojega brata, v temi je še do sedaj. Kdor ljubi svojega brata, ostaja v luči in pohujšanja ni v njem. Kdor pa sovraži svojega brata, je v temi in hodi po temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči. Kajti to je oznanilo, ki ste ga slišali od začetka: naj se ljubimo med seboj. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. Vsak, kdor sovraži svojega brata, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem. V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal življenje za nas, tudi mi moramo dati življenje za brate." (1 Jn 2,8-11; 3,11.14-16)

Nasprotovanje sveta ni največja grožnja Kristusovi cerkvi. Zlo, ki se goji v srcu vernikov, jim povzroča najhujšo nesrečo in zagotovo zavira napredek Božjega dela. Ni je bolj zanesljive poti za slabljenje duhovnosti kakor gojenje zavisti, sumničenje, iskanje napak in zlobna ugibanja. Po drugi strani pa je najmočnejše pričevanje, da je Bog poslal svojega Sina na svet, skladnost in občestvo med ljudmi različnih nagnjenj, ki sestavljajo cerkev. Kristusovi sledilci imajo prednost podati takšno pričevanje. Da pa bi to dosegli, se morajo izročiti Kristusovi zapovedi. Njihov značaj mora biti podoben njegovemu značaju in njihova volja njegovi./549/

Kristus je rekel: "Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil." (Jn 13,34) Kako čudovita izjava, toda kako slabo izvajana! V Božji cerkvi danes na žalost primanjkuje bratske ljubezni. Mnogi, ki trdijo, da ljubijo Zveličarja, ne ljubijo drug drugega. Neverniki gledajo, da bi opazili, ali vera teh, ki se imajo za kristjane, opravlja posvečujoč vpliv na njihovo življenje. Hitro zapazijo pomanjkljivosti v značaju ter protislovje v delovanju. Kristjani ne smejo privoščiti sovražniku, da kaže za njimi in govori: Poglejte, kako se ti ljudje med seboj sovražijo, čeprav stojijo pod Kristusovim praporom. Kristjani so vsi člani ene družine, vsi otroci istega nebeškega Očeta in imajo isto blagoslovljeno upanje na nesmrtnost. Vez, ki jih združuje, bi morala biti zelo tesna in nežna.

Božanska ljubezen pošilja srcu najbolj ganljivo vabilo, ko nas vabi, naj pokažemo enako nežno sočutje, ki ga je razodel Kristus. Samo tisti, ki nesebično ljubi svojega brata, ima pravo ljubezen do Boga. Pravi kristjan ne bo nalašč dovolil človeku v nevarnosti in potrebi, da odide neposvarjen in prepuščen samemu sebi. Zanj bo poskrbel. Ne bo brezbrižen do grešnih in ne bo dopustil, da bi se še bolj pogreznili v nesrečo in malodušje ali padli na Satanovem bojišču.

Kdor ni nikoli izkusil nežne in pritegujoče Kristusove ljubezni, ne more voditi drugih k izviru življenja. Njegova ljubezen v srcu je gibalna moč, ki spodbuja ljudi,/550/ da Jezusa razodevajo v pogovoru v nežnem in sočutnem duhu ter dvigujejo moralno življenje njih, s katerimi se družijo. Krščanski delavci, ki so uspešni v svojem prizadevanju, morajo poznati Kristusa; da bi ga poznali, morajo spoznati njegovo ljubezen. V nebesih se njihova sposobnost kot delavcev meri po njihovi zmožnosti ljubiti, kakor je ljubil Kristus, in delati, kakor je delal On.

Apostol je pisal: "Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici." (1 Jn 3,18) Popolnost krščanskega značaja se doseže, ko iz duše neprestano izvira spodbuda, da drugim pomagamo in smo jim v blagoslov. Ozračje te ljubezni obdaja vernikovo srce in ga naredi za dišavo življenja ter omogoča Bogu, da blagoslavlja njegovo delo.

Vzvišena ljubezen do Boga....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 9 od 10
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10  Naslednja
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu