 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 POLETNA ZGODBA: Dobičkonosni zakon
Miranda je bila končno srečna. Bila je zaljubljena in še sama ni mogla verjeti, da se je tak kavalir, kot je bil Martin, zagledal vanjo. Spoznala ga je v službi. Miranda je bila vodička muzeja v njenem kraju. Martin je bil med obiskovalci in ves čas, ko je razlagala zgodovino muzeja, je gledal vanjo in se ji smehljal.
Ko je skupino turistov pripeljala do konca, je stopil k njej in jo povabil na pijačo. Ker je imela čas, je odšla. In morala si je priznati, da ji je bil všeč že na prvi pogled.
Sama je bila stara osemindvajset let, bila je visoka in svetlolasa. Kasneje je izvedela, da je Martin star triinštirideset let, ki pa jih je uspešno skrival. Imel je lepo postavo, bilo je več kot očitno, da da veliko nanjo. Imel je goste črne lase in še nikjer niti sledu o sivini. Bil je zagorel in šarmanten.
Že po mesecu dni njunega poznanstva, jo je pričel prositi, naj se preseli v njegov dom, ki je bil od njenega kraja oddaljen dobro uro vožnje.
»Več kot očitno je, da sva za skupaj. Zakaj bi čakala, življenje je kratko. Ljubim te in ti ljubiš mene. Preseli se k meni, tako bova več časa skupaj,« ji je govoril.
Miranda ni dolgo oklevala. Kmalu je res odšla v tuj kraj in v novo hišo, ki je stala ob gozdu. Tam je bilo kot v pravljici in Miranda je bila osupla nad lepoto kraja.
Martin jo je zaprosil za roko. Privolila je. Sklenila sta tudi, da bo po poroki ostala doma. Služba, ki jo je imela je bila daleč, Martin je zaslužil več kot dovolj.
»Zakaj bi delala? Denarja nama ne manjka,« ji je govoril in Miranda se je strinjala. Hiša je bila velika in bogato opremljena. Če jo je želela čistiti, je potrebovala veliko časa. Služba bi jo le utesnjevala.
Poroka je bila opravljena na hitro. Prisotna sta bila le ženin in nevesta, Mirandina prijateljica, ki ji je bila za pričo in Martinov prijatelj, odvetnik Nick, ki je bil za pričo njemu. Po poročnem obredu pa so se odpeljali v prijetno gostilno, kjer so naročili kosilo.
Mirandi je bil Nick takoj všeč. Bil je prijetnega videza, bil je zelo prijazen in zgovoren. In videlo se je, da sta z Martinom res dobra prijatelja.
»Draga? Slišiš?« jo je predramil glas soproga po kosilu.
Zdrznila se je in ga pogledala.
»Povabim sem Nicka na nedeljsko kosilo,« je povedal.
Miranda je prikimala: »Da, seveda, vesela bom obiska! Pa pripelji svojo ženo.«
Nick se je popraskala za ušesom: »Bolj težko. Nisem poročen, samski sem!«
»Res?« je bila Miranda presenečena.
Prikimal je.
»Tudi ti si lepo vabljena,« je Miranda nato rekla svoji prijateljici.
»Žal, ne morem. Kdaj drugič,« je odkimala.
In tako je bilo vse od poroke dalje. Nick je prihajal k njima na nedeljsko kosilo. Postal je njun prijatelj, Miranda ga je takoj sprejela, kar je bilo všeč tudi Martinu.
»Če ne bi verjel, da me močno ljubiš, bi bil kar malce jezen, ker sta se z Nickom tako dobro ujela,« ji je nekega večera zašepetal Martin, ko sta ležala v postelji.
»Dobro veš, da si edini. Moram pa priznati, da je Nick zelo prijeten prijatelj in da me veseli, da rad pride k nama,« mu je povedala.
Miranda se je počasi navadila, da jo zjutraj ni več budila budilka, da je lahko ležala v postelji, kolikor časa je želela. In bilo je čudovito. Bila je povsem brez skrbi. Zjutraj je vedno dolgo ležala, nikoli ni slišala, kdaj se je njen ljubi odpravil v službo. Nato si je vedno pripravila obilen zajtrk, ki ga je najraje pojedla na veliki terasi pred hišo iz katere se je lahko videlo vrhove streh hiš v mestu.
Dopoldan je izkoristila za krajši sprehod v naravi za hišo, včasih je nabrala šop travniških rož, uredila si je manjši vrt, včasih je brala knjigo. Rada je pospravljala po hiši, kuhala je kosilo in ob večernih urah je težko čakala, da se je njen mož vrnil domov. Zvečer sta posvetila drug drugemu. Televizijo sta le malokdaj prižgala. Veliko raje sta sedela na veliki sedežni garnituri in se ure in ure pogovarjala.
Nekoč je postal Martin sredi pogovora zamišljen.
»Imaš skrbi? Je kaj narobe?« ga je spraševala. Zavita je bila v toplo odejo in srebala je jasminov čaj.
»Nekaj ti moram povedati,« je dejal in pogledal stran.
»Da?« je rekla. V želodcu jo je stisnilo. Slabih novic ni dobro prenašala.
»Nisem še našel pravega trenutka, niti nisem mogel o tem govoriti. Žal mi je, ker ti nisem povedal prej,« je začel.
Dobičkonosni zakon (2/6 strani)
»Tak povej že, Martin,« je bila nestrpna.
»Vdovec sem bil, ko sem te spoznal. Nekoč sem že bil poročen,« je pričel. Ves čas jo je milo gledal v oči in čakal na njeno reakcijo.
»Samo to?« je rekla in bila še sama nad svojimi besedami presenečena.
»Nisi jezna?« je bil začuden.
»Ne, jezna ne, mogoče malo šokirana,« je skušala izraziti svoja čustva. Naj se jezi nanj? Naj bo ljubosumna na nekoga, ki ga več ni? Verjela mu je, da najbrž res ni mogel govoriti o tem.
»Povej mi o njej,« mu je rekla.
Vstal je iz kavča in se napotil k veliki masivni omari. Odprl je velik predal in iz njega vzel album. Prelistal ga je in se ustavil nekje na sredini. Izročil ji je fotografijo. Miranda jo je pogledala. Na njej je bila privlačna ženska njenih let. Imela je brezskrben nasmešek na obrazu, videti je bila srečna.
»To je ona?« je vprašala Miranda, čeprav je vedela odgovor.
»Da, to je Helen. Mrtva je dobro leto,« je kimal Martin.
»Kaj se je zgodilo? Si jo ljubil? Si jo prebolel? Me ljubiš?« je zmedeno spraševala. Ženska na fotografiji je bila lepa, ne bi prenesla misli, da jo ima še vedno rad. V njej je pričel tleti majhen plamenček ljubosumja.
Sedel je zraven nje in jo prijel za roko.
»S Helen sva bila poročena le dobro leto. Da, nekoč sem jo ljubil. A sedaj ljubim tebe. Preteklost je mimo in nanjo se ne oziram. Bilo je težko, prvih nekaj mesecev nisem vedel, kako naj živim. Pa sem si opomogel in ponovno zaživel. Dopovedal sem si, da sam še vedno živim, da imam pravico biti srečen. Dopovedal sem si, da nisem kriv za njeno nesrečo, da ne bi mogel storiti ničesar.«
»Je bila nesreča? Kaj se ji je zgodilo?« je bila radovedna. Močno ga je držala za roko.
»Helen je padla s konja. Z glavo je udarila ob skalo. Bila je nedelja, odšla sva na jutranjo ježo. Tako rada je jezdila. Še sam ne vem, kako je sploh lahko prišlo do nesreče,« je zmajal z glavo. Njegove oči so bile žalostne in Mirandi se je zasmilil. Objela ga je in se močno stisnila k njemu.
»Potem sem prodal vse konje, podrl sem stajo, ki je bila za hišo, sežgal sem vso konjsko opremo,« je pripovedoval.
»Živela sta tu?« je tedaj doumela Miranda in se odmaknila stran.
Prikimal je:«Ti je zaradi tega nelagodno?«
»Ne vem,« je rekla.
»Mi boš oprostila, ker sem ti zamolčala tako pomembno stvar?« jo je prosil.
»Nisem jezna, razumem te. Toda vseeno potrebujem nekaj časa, da razčistim s svojimi mislimi,« je kimala.
Martin je razumevajoče prikimal: »Spat grem. Utrujen sem, draga!«
Miranda je še nekaj časa sedela na kavču. Novica jo je pretresla. Nekoč je v tej hiši že živela ženska, ki je delila posteljo z njim. Nekoč je tu kuhala in pospravljala. Ga je ljubila ravno tako močno, kot ga ljubi ona? Kakšna je bila? Tisoč in eno vprašanje se ji je tisti hip motalo po glavi. In sklenila je, da naslednjega dopoldneva temeljito razišče veliko masivno omaro. Najbrž bo v njej našla še kaj. Do sedaj je še ni odpirala. Ni še prišla na vrsto. Vsekakor pa je o tem nameravala govoriti tudi z Nickom. On bo najbrž vedel veliko o njej. Vedela je, da sta z Martinom prijatelja že dalj časa.
Naslednjega jutra je bila zgodaj pokonci. Najprej si je skuhala kavo in sedla je na velik kavč. Zamišljeno je strmela v veliko omaro pred sabo. Bila je prepričana, da je v njej mnogo stvari iz moževe preteklosti. Prazno skodelico je postavila na mizo in odprla je prvi predal. V njem je bil velik album. Prelistala ga je. Le nekaj fotografij je bilo, na katerih je bila ona. Na vseh se je smehljala, bila je srečna. Našla je tudi fotografijo, kjer sta bila skupaj. Sedela sta pri gozdu za hišo in Martin je Helen objemal okrog ramen. Bil je srečen. Najbrž jo je zelo ljubil. Album je postavila nazaj in gledala naprej. Nič posebnega ni bilo več notri. Nobene njene stvari. Najbrž je Martin odstranil vse. Najbrž mu je bilo lažje, da se je znebil vseh predmetov, ki so ga spominjali nanjo.
Okrog enajste ure je poklicala Nicka. Bil je vesel njenega klica.
»Včeraj mi je Martin povedal za Helen,« mu je rekla.
Nick je bil nekaj časa tiho.
»Si jo poznal?« je vprašala.
»Sem. Tragično, res,« je dejal.
»Se lahko oglasiš tu? Rada bi govorila s tabo,« mu je rekla.
»Čez eno uro bom pri tebi,« ji je povedal in odložil slušalko.
Čakal ga je. Hodila je sem ter tja po hiši. Stopila je na teraso in čakala, kdaj bo v daljavi zagledala njegov avto. Nick je prišel točno.
Skuhala je kavo, ker je bilo vreme lepo, sta sedla na teraso.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 01 Sep 2016 20:53 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Dobičkonosni zakon (3/6 strani)
»Si jo dobro poznal?« je vprašala.
»Da, kar dobro,« je pokimal. Bil je zamišljen.
»Pripoveduj mi o njej,« je prosila.
»Zakaj te to zanima? In zakaj ne govoriš o njej raje z Martinom?«
»Ker imam občutek, da ga še vedno boli, da noče govoriti o tem,« mu je povedala.
Nick je prikimal.
»Ga je ljubila?« je nato vprašala.
»Mislim da,« je pokimal.
»Padla je s konja,« je rekla Miranda.
»Ne vem, zakaj se je sploh odločila za ježo,« je rekel.
»Saj je rada jezdila, kajne? Martin mi je povedal, da sta imela konje,« je začela.
Nick se je sklonil k njej: »Poslušaj, Helen se je konj bala. Konji so bili njegova ideja. Kupil jih je kmalu po poroki z njo, čeprav je nasprotovala njegovi ideji!«
Mirandi je vzelo sapo: »Martin mi je dejal, da je ljubila konje.«
»Si prepričana?«
»Povsem,« je kimala Miranda.
»Ne vem, ničesar ne vem. Nikoli je nisem videl jezditi. Tistega dne, ko se je nesreča pripetila, nisem bil tu. Bil sem na poslovnem potovanju.«
»Misliš, da Martin ni vedel, da se boji konj?« je spraševala.
»Vedel je. Pa tudi… No, saj ni važno!« je zaključil in vstal.
»Povej, prosim,« mu je rekla in ga gledala.
Nick je okleval, nato je dejal: »Martina poznam tri leta. Takrat se je preselil sem. Kupil je to hišo, kmalu je pripeljal Helen. Postala sva prijatelja, finančno mi je pomagal, vrnil sem mu vse, toda večno mu bom hvaležen.«
»Hotel si mi povedati nekaj o njej,« je rekla.
»Najbrž se motim, toda nekaj tednov pred njeno smrtjo sem dobil občutek, da jo je strah. Najbrž se motim. Pozabi,« je dejal in zamahnil z roko. S hitrimi koraki se je odpravil do avtomobila in odpeljal.
Miranda je obsedela na terasi. Le zakaj bi bila nesrečna? Martin je bil čudovit človek. Spomnila se je Nickovih besed, da ga pozna šele tri leta. Kje je potem živel prej? Kakšno je bilo njegovo življenje?
Ko se je pozno popoldne vrnil Martin, je pozabila na vprašanja, ki so se ji motala po glavi. Ko je zrla v obraz svojega ljubljenega, ji je postalo vseeno za njegovo preteklost. Vse je bilo še pred njima, bila je prepričana, da bosta imela lepo in srečno življenje.
Minil je teden dni, Martin in Miradna sta sedela na terasi. Bilo je po kosilu.
»Premišljeval sem, veš,« je pričel.
»Da?« je rekla in odložila križanko.
»Sam sem zavarovan. Če se mi kaj zgodi, boš dobila veliko denarja,« je dejal.
»Lepo te prosim, nikar ne govori o tem,« je rekla, stisnilo jo je pri srcu. Če bi se mu kaj zgodilo, si ne bi opomogla. Niti pomisliti ni hotela na kaj takega.
»Miranda, življenje je tako nepredvidljivo! Nesreča ne počiva. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Samo poglej, kaj se je zgodilo s Helen. Njena največja ljubezen so bili konji in ravno ti so jo pahnili v smrt,« je razlagal.
»Si prepričan, da je imela rada konje?« je vprašala začudeno.
»Seveda! Ona me je prosila, naj jih kupim,« je kimal.
Miranda je prikimala, spomnila se je Nikovih besed, da je konje sovražila, da se jih je bala, a ostala je tiho. Najbrž se je Nick motil.
»Ravno zato, sem se sam zavaroval. In sedaj bi rad še tebe,« je dokončal in jo gledal.
»Mene?« je bila začudena.
»Da, če zavarujem na mojo polico še tebe, boš dobila večji delež, če se mi kaj zgodi,« ji je razložil.
»Misliš, da je res potrebno kaj takega?«
»Veliko mlajša si od mene. Želim, da si preskrbljena,« ji je razložil in jo pobožal po roki.
»Prav, kakor želiš. Samo ne govoriva več o tem,« je rekla.
»Vse bom uredil sam, le tvoj podpis bom potreboval,« je zadovoljno kimal.
Potem je na pogovor pozabila, dokler ni nekega dne pozvonil Nick.
»Prinesel sem ti papirje. Martin me je zadnjič prosil, naj uredim vse potrebno, da boš tudi ti zavarovana,« ji je dejal, ko mu je odprla.
Povabila ga je naprej in mu postregla kozarec soka.
»Da, saj res. Kje naj podpišem?« je rekla in iskala svinčnik.
»Ne boš prebrala pogodbe?« je vprašal.
»Saj ni potrebno,« je rekla in jo podpisala.
Dobičkonosni zakon (4/6 strani)
»V primeru, da se ti kaj naredi, da umreš, dobi tvoj mož ogromno denarja,« ji je dejal in jo resno gledal.
»Lepo te prosim, nič se mi ne bo naredilo,« se je zasmejala.
»Zakaj potem polica?« je bil zaskrbljen.
»Martinu se je zdelo pametno. Saj veš, kakšen je,« je rekla.
»Tudi Helen je podpisala polico. Mesec dni kasneje je umrla,« je tiho rekel in jo gledal.
Miranda je onemela. Pogledala ga je v oči.
»Pozanimal se bom o njem. Mislim, da mu ne zaupam več,« je pričel.
»Le zakaj, Nick? Tvoj prijatelj je! Ne smeš tako misliti. Imel je smolo, izgubil je ženo, bo sedaj še tebe?« se je postavila na moževo stran.
»Vse skupaj se mi zdi čudno. Tebi ne?« je bil sumničav.
»Niti malo,« je resno odkimala. Da bi bil njen mož sposoben narediti kaj groznega? Niti v sanjah!
Nick je odšel, Miranda pa je sklenila, da o pogovoru pove Martinu. Nick se ji je zdel čuden in njegovo vedenje jo je strašilo.
Martin se je tistega dne vrnil vidno utrujen. »Si dobila polico?« je vprašal.
»Da, o nečim bi rada govorila s tabo,« mu je rekla in sedla zraven njega.
»Da?«
»Nick je bil čuden. Spraševal me je, če je pametno, da podpišem polico, da bi ti dobil veliko denarja, če se mi kaj zgodi. Rekel je, da je Helen le mesec dni pred smrtjo podpisala isto polico. Rekel je tudi, da bo raziskal tvojo preteklost,« mu je hitela razlagat.
Martin je skočil pokonci. Bil je pisan v obraz, stiskal je pesti.
»Ti je povedal tudi to, da dobi pet odstotkov od pogodbe? Da je dobil veliko denarja, ko je Helen umrla?!«
Miranda je bila pretresena. Njeno življenje se je kar naenkrat pričelo zapletati. Dokler ni vedela zanjo, je bila srečna, sedaj pa so se pričele dogajati čudne stvari.
»Govoril bom z njim. Ne vem, kaj mu je,« je dodal in odšel. Z veliko naglico se je odpeljal in Miranda je zaskrbljeno čakala v dnevni, kdaj se bo vrnil.
Nazaj je prišel šele čez dve uri. Njegov obraz je bil še vedno jezen. Sedel je na kavč in si pokril obraz z rokami.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala.
»Nick ni več moj odvetnik. Sprla sva se, priznal mi je, da je bil zaljubljen v Helen in da mi nikoli ni oprostil, ker sem se poročil z njo. Ljubil jo je in bil je prepričan, da tudi ona ljubi njega. Hotel te je prestrašiti, da bi me zapustila in tako bi se mi maščeval,« ji je razložil.
»Kaj takega? Je res sposoben narediti kaj takega?« je Miranda zmajala z glavo. Nick se ji je že takoj, ko ga je spoznala prikupil. Bil je pravi prijatelj in rada je bila v njegovi družbi.
»Če jo je ljubim, mu ne moreš zameriti…« je tolažila moža. Vedela je, da ga je prepir zelo prizadel.
»Saj vem, toda naj ostane nekaj časa tako. Ko se bo prah polegel, ga bom poklical. Tudi zate je bolje, da ga nekaj časa ne videvaš, samo straši te. Naj preboli Helen, potem ga bova sprejela nazaj,« je trdno odločen dejal Martin.
Miranda je prikimala. Njen mož je vedno našel najboljšo rešitev. Stisnila se je k njemu in ga goreče poljubila.
Nicka ni videla že skoraj mesec dni in priznati si je morala, da ga pogreša. Toda ni se želela mešati. Spor sta morala rešiti sama. Nick in Martin. In vedela je, da ne bo trajal dolgo časa, bila sta dobra prijatelja in vedela je, da bosta našla rešitev.
Nekega dopoldneva pa je pozvonilo pri vratih. Stekla je odpret in pred vrati je bil Nick.
»Ne vem, če je pametno, da si tu,« je rekla.
»Samo poslušaj me! Samo pet minut časa si vzemi zame,« je prosil.
»Zakaj? Kaj je tako pomembnega? Zakaj ne prideš takrat, ko bo doma Martin?« je vztrajala. Ni ga hotela spustiti noter.
»Imam nekaj podatkov o Martinovi preteklosti. Ni tako nedolžen, kot se zdi. Poslušaj me, prosim, za tvojo varnost gre,« je moledoval.
A v tistem je pripeljal Martin. Ko je zagledal Nicka, je prebledel. Skočil je iz avta in se s hitrimi koraki napotil do njega.
»Nick?« je dejal resno in stopil zraven njega.
»Ravno odhajam,« je dejal Nick in se obrnil.
Miranda in Martin sta stopila v hišo. Pogledal jo je in ji namignil, naj pove, kaj je hotel.
»Tako čuden je bil. Rekel mi je, da ima podatke o tvoji preteklosti, da nisi tako nedolžen, kot se zdi,« je hitela.
»Kaj še? Kaj je še rekel?« je spraševal. Po čelu je imel znojne kapljice.
»Nič drugega, nič. Pote si prišel ti,« je razlagala.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 01 Sep 2016 20:56 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
»Mislil sem, da ga je do sedaj že minilo. Pa očitno ne more pozabiti, kar je bilo,« je začel Martin. Bil je nervozen.
»Ljubica, jutri bom doma. Kaj, ko bi se že zjutraj odpravila v gore? Ves dan bova imela zase in vreme bo čudovito?« je dejal čez čas.
Miranda je prikimala.
Poklical je v službo in povedal, da ga naslednjega dne ne bo. Miranda je bila v kuhinji in lahko je slišala, da se je jezil na nekoga.
»Me nič ne briga, če je jutri pomemben sestanek! Jutri me ne bo in pika!« je dejal in treščil slušalko nazaj.
»Saj, če ne moreš dobiti prostega dne, lahko izlet prestaviva. Še veliko lepih dni bo,« je rekla, a ni želel niti slišati.
»Jutri greva!« je trdno odločeno dejal.
Zjutraj sta se odpravila že nekaj do šestih. Jutro je bilo hladno in megleno. Martin je nosil nahrbtnik in bil je dobre volje. A Miranda je opazila, da je nervozen, da se mu tresejo roke. Najbrž je res potreboval oddih, si je mislila.
Kmalu se je naredil čudovit dan. Do vrha, ki sta si ga zadala, je bilo šest ur hoje. Pot je bila strma in Miranda je bila proti koncu že zelo upehana. Toda Martin ni želel, da vmes počivata.
»Boš videla, kako bo lepo, ko bova na vrhu,« jo je priganjal in hitel dalje.
»Zakaj tako hitiš, ves dan imava pred sabo,« je sopihala za njim in ga poskušala dohiteti.
Vsa upehana je končno zagledala vrh. Resnično se je počutila kot zmagovalka, ko je po šestih urah stala na vrhu. Sedla sta v travo in nekaj časa molče opazovala lep pogled.
Le nekaj metrov stran od njiju pa se je začenjal velik in strm prepad. Martin je stopil do njega.
»Če bi padel sem dol, mi ne bi bilo pomoči,« ji je rekel in jo pogledal.
Miranda je sedela na tleh in jedla sendvič.
»Pridi pogledat, kako je visoko,« ji je dejal.
»Ne, bojim se višine. Kar tu bom ostala,« je odločno odkimala. Že samo misel, da bi stala tik ob prepadu, ji je naježila lase. Pa četudi je zraven prepada stal on, ki mu je popolnoma zaupala, si ni upala stopiti k njemu.
»Daj no, saj ne boš padla,« jo je priganjal.
»Res ne,« je rekla in vztrajala na varni razdalji.
Martin se je zarežal in odšel je do nje. »Mi ne zaupaš? Ne bi te izpustil,« je začel in jo gledal.
»Seveda ti zaupam, toda višine me je strah že od nekdaj,« mu je razložila.
»Tega nisem vedel. Ampak, veš, kako jo najlažje premagaš? Tako, da se z njo soočiš,« ji je povedal.
»Nisem pripravljena. Soočila se bom kdaj drugič,« se je zasmejala.
Prijel jo je za roko in jo potegnil pokonci. Njegov pogled je bil resen.
»Kar zdajle se boš soočila. Ukazujem ti,« je odločno dejal.
Miranda je otrpnila: »Ne, nikar, ne Martin! Res me je strah!«
»Pomagal ti bom, da premagaš ta strah. Boš videla, da bo šlo,« ji je prigovarjal in jo potiskal k prepadu.
Oklepala se ga je in mižala. Kolena so se ji pričela tresti in prosila je: »Nikar Martin, prosim, nehaj se šaliti!«
A ni popustil. Povlekel jo je do prepada in ji velel: »Sedaj odpri oči!«
Previdno je pogledala, a si ni upala pogledati dol, zrla je vanj.
»Poglej v prepad,« je vztrajal.
»Ne bom,« je odkimala, bila je prestrašena in trdno ga je držala.
»Potem se me vsaj spusti. Boš videla, da ni nevarno stati zraven prepada,« ji je govoril.
»Ne bom, padla bom, če se spustim,« je rekla trmasto.
»Spusti me, če ti rečem,« je bil sedaj že jezen.
Zazrla se je v njegove oči, v njih je bil hlad, njegov obraz je bil resen in sovražen. Prestrašila se ga je.
»Martin, prosim, pojdiva,« je rekla.
»Nikamor ne greva, dokler se me ne nehaš oklepati,« je rohnel in jo poskušal strgati stran. Premaknil se je še bližje prepadu in imela je občutek, da jo hoče vreči vanj.
»Kaj delaš?« je zaklicala. V njenih očeh se je zrcalila groza.
»Prekleta babnica, če bi vedel, da se bojiš višine, bi te raje utopil! Koza zmešana,« je kričal nanjo in jo skušal pahniti v prepad.
»Martin, oba bova padla,« je jokala in se ga oklepala. Bilo jo je strah, kot še nikoli prej.
Tedaj pa ji je zmanjkalo tal pod nogami. Kriknila je in se poskušala držati. Toda bil je močnejši. Začutila je, kako njen prijem slabi. Najprej je spustila eno roko, nato je počasi popuščala še druga. Bo umrla? Zamižala je in z grozo čakala, kdaj jo bo raztreščilo na tisoč koščkov.
Dobičkonosni zakon (6/6 strani)
To je to. Konec. Nick je imel prav. Zatemnilo se ji je pred očmi in ničesar več ni čutila.
Ko je prišla k sebi, je ležala v bolnici. Zmedeno je pogledala po sobi. Opazila je Nicka. Sedel je zraven nje in bil je vidno utrujen. Imel je velike kolobarje pod očmi, bil je neprespan in neobrit.
»No, plezalka, kako si?« se je za silo nasmehnil, toda njegov nasmeh je bil žalosten.
Šele tedaj se je spomnila, kaj se ji je zgodilo.
»Nisem mrtva?« je zašepetala. Počasi je začutila bolečine po vsem telesu. Le te so postajale vse hujše.
»Nisi mrtva, je pa malo manjkalo. Imela si srečo, da si se ga oklepala in ni te mogel pahniti z vso silo. Če bi te, bi bilo konec. Tako pa si drsela po steni prepada in se nekje na polovici ustavila. Ne vprašaj, kako smo te reševali,« je kimal in jo gledal.
»Kje je Martin,« je vprašala. Spačila se je od bolečine.
»Te boli? Kaj te boli?« je hitel.
»Vprašaj raje, kaj me ne boli,« je javknila.
Poklical je sestro in dala ji je injekcijo. Takoj ji je odleglo.
»Modra si po vsem telesu, obe nogi si zlomila, morali so te operirati,« ji je razložil.
»Koliko časa sem že tu?« je vprašala.
»Tretji dan,« je dejal.
»Kje je?«
»V zaporu. Takrat sem izvedel marsikaj, toda nisi me hotela poslušati. Ti povem sedaj ali kasneje?« ga je zanimalo.
»Sedaj,« je rekla in zaprla oči.
»Tokrat se je poročil tretjič. Njegova prva žena Lucy, se je utopila. Tudi ona je bila zavarovana. Poročena sta bila pet let, potem je zahtevala ločitev. Najbrž se je takrat vse začelo. Priznal je, da jo je ubil, priznal je, da je ubil Helen. Tudi poskus umora tebe, je priznal. Bogatel je na račun ženinih smrti, najbrž je dobil to zamisel, ko ga prvič niso dobili. Martin je bil ugleden državljan in nihče ni niti posumil. Nikoli niso delali obdukcij ali ugotavljali vzrok smrti. Vedno je priredil tako, da je bilo videti kot nesreča. Nato je nekaj časa žaloval in si poiskal novo žrtev,« ji je pojasnil Nick.
»Me pustiš samo?« je slabotno vprašala.
Brez besed je vstal in odšel. Pri vratih se je obrnil:«Jutri pridem!«
Prikimala je in ko je zaslišala, da je zaprl vrata za sabo, je zajokala.
Šele po šestih mesecih terapij in zdravljenja, je prišla k sebi tudi duševno. Resnica o Martinu jo je popolnoma pokopala. Po ločitvi je dobila njegovo hišo in nekaj vrednostnih papirjev, ki jih je Nick dobro naložil. Hišo je prodala in se preselila stran. Z Nickom je obdržala stike in redno sta se videvala. Počasi je pričela zaupati vanj in po letu dni mu je šele dovolila, da jo je prvič poljubil.
KONEC
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 01 Sep 2016 21:03 |
|
|
|
|
Danes je 22 Nov 2024 09:11 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
