VELIKA NOČ 2011
Jezusovo vstajenje
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)


VESELIMO SE, ALELUJA
Nihče ni mogel predvideti, kaj bo sledilo velikemu petku, ko je Kristus umrl na križu. Večinoma so razočarani odšli na svoje domove. Apostoli so se poskrili, saj so bili v veliki negotovosti. Pozabili so na to, da jim je Jezus večkrat napovedal, da bo vstal.
Prazen grob. Kakšno presenečenje za Magdaleno in oba učenca, ki prvega dne v tednu pridejo h grobu. Najdejo samo povoje. Niti slutijo ne, kako velik in odločilen dogodek se je zgodil. Jezus je vstal in živi. Prikazal se je najprej Magdaleni in pozneje učencem. Razočarane in prestrašene učence navda neskončno veselje. Jezus je premagal smrt in nam odprl vrata v večno življenje. To nas kristjane navdaja z velikim veseljem. K temu nas vabi Cerkev pri velikonočni vigiliji v hvalnici velikonočni sveči: »Veseli se zdaj, nebeška množica angelov, veselite se Božji služabniki ... veseli se vsa zemlja ... veseli se tudi mati Cerkev ... Svetišče naj odmeva od veselega vzklikanja množic ... iz vse moči srca in duše naj na ves glas pojemo slavo Bogu Očetu in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu ...«
Današnji človek, tako kot na začetku učenci, težko razume nekaj tako veličastnega, kot je vstajenje od mrtvih. Tam, kjer je bila smrt, je zdaj življenje. To, kar je zapiralo grob, zdaj odpira vrata življenja. To, kar je delalo temo, je zdaj ožarjeno s svetlobo. Bog je dal človeku milost rešitve iz temin greha.
Jezusovo vstajenje je odvaljeni kamen od naših lastnih grobov, v katere se zapiramo iz strahu, preudarnosti, sebičnosti. Naj tudi nas obišče angel in odvali kamen od naših src. Veliki praznik Kristusovega vstajenja naj hitro pride v naš delovnik in mu podari obilje svetlobe. Naj nam da pogum, da bomo to veselo novico oznanili tudi drugim ljudem, s katerimi prihajamo v stik. Veselje je toliko večje, kolikor ga delimo. Veselo vzkliknimo: „Kristus je vstal, aleluja! Kristus živi, aleluja! Prinaša nam novo življenje, aleluja!“



Nazadnje urejal/a vitez 06 Maj 2011 22:27; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BELA NEDELJA - NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA

Jezus in Tomaž
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,19-31)


SADOVI JEZUSOVEGA VSTAJENJA
Po Jezusovi smrti na križu so bili apostoli prestrašeni in negotovi, zato so se skrili in zaklenili, da jih ne bi kdo našel. Niso vedeli, kakšna bo njihova usoda. Bali so se, da se jim ne zgodi kaj podobnega kot Jezusu. V to težko stanje razočaranja in strahu vstopi vstali Jezus. »Mir vam bodi!« je njegov pozdrav. Ko doumejo, da je Jezus res vstal in da ga vidijo pred seboj, se zelo razveselijo. Vse tiste turobne misli so v hipu odstranjene. Kako zelo se spremeni vzdušje v njihovi skupnosti. Jezus jim vdihne Svetega Duha, ki še bolj spremeni njihova življenja. Naroči jim, da odpuščajo grehe.
Tomaža pa ni bilo med njimi. Apostoli z navdušenjem pripovedujejo, kako so videli Gospoda in z njim govorili. Tomaž jim ne verjame, dvomi v pristnost srečanja z Jezusom. Hoče videti, potipati. Ko se Jezus čez osem dni zopet prikaže, povabi Tomaža, da potipa njegove rane. Takrat Tomaž doživi popolno spremembo in izpove vero: »Moj Gospod in moj Bog!« Verjetno je Tomaž nam najbližji apostol. Tudi nas neprestano spremljajo razni dvomi, posebej še glede Boga in njegovega delovanja v svetu. Marsikdaj bi želeli, da bi se zgodila neka znamenja: ozdravitev bolnih, javno razodetje na kakem mestu ali kakšno drugo očarljivo znamenje. Mnogi prav zaradi tega gredo v Medžugorje, Lurd ali druge svete kraje, ker želijo tam videti nekaj veličastnega in tako potrditi svojo (ne)vero. To so kraji milosti, kjer bi naj srečali vstalega Jezusa v svojem srcu, to pa se lahko zgodi samo tedaj, če imamo močno vero in odprto srce za Božjo milost. Zato je rekel Jezus Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« To pravi tudi nam. Iščimo Jezusa, ne pa zgolj vidnih znamenj moči.
V apostolskih delih beremo, kako je živela prva krščanska skupnost. »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi.« (Apd 2,42-47) To je ideal, ki je sad Jezusovega vstajenja. Neskončno navdušeni nad tem, kar jim je dal Jezus, so v moči vere in ljubezni sami lahko delali čudovite reči. Tega niso delali iz svoje moči, ampak v imenu Jezusa Kristusa, ki jim je dajal milost in moč ljubezni, ki spreminja svet in vse česar se dotakne.
Gospod, daj nam neomajno vero in ljubezen, s katero bomo lahko spreminjali svet. Naj nam bo življenje prvih kristjanov zgled življenja naših krščanskih skupnosti v tesni povezanosti z Jezusom.



Nazadnje urejal/a vitez 06 Maj 2011 22:28; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. VELIKONOČNA NEDELJA leto A


Pot v Emavs

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom;  kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.  Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu  in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.
Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. (Lk 24,13-35)


SPOZNALA STA GA PO LOMLJENJU KRUHA
    Dva učenca, Kleopa in drugi, neimenovani učenec, potujeta iz Jeruzalema v 11 km oddaljeni Emavs. Njuna pot je dolga in težka zaradi razočaranja in grenkobe, ki ju nosita v sebi. konec je idealizma mladih dni. Nekoč sta vse svoje načrte postavila na Jezusa. Pridružila sta se mu kot Mesiji in Odrešeniku. Žal pa se je vse tako tragično končalo z dogodki na Golgoti.
    Razočaranje, tesnoba, bolečina ... kako znane so nam takšne besede! Poznamo jih iz tistih temnih noči, v katere zaradi majhnosti naše vere velikokrat zaidemo. V takšnih časih razočaranja je prav, da se zavemo, kako plitev dih ima naše človeško upanje. Zamori ga že prva ovira, prvi neuspeh, prvi nesporazum ali prvi odpor, na katerega naletimo. Ozko je takšno obzorje. Komaj se znajdemo sredi predora, še pomisliti ne moremo več na svetlobo, do katere vemo, da lahko pridemo samo skozi predor.
    Ko se v takšnem mračnem razpoloženju oddaljujemo od Jeruzalema, kraja našega odrešenja, nas srečuje vstali Gospod z očitkom učencema: "O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki!" Kdaj smo sploh vzeli zares Njegovo besedo? Koliko smo jo v molitvi vsrkali v svoje življenje? Smo se z njo soočali: poglobljeno in vsak dan znova? Če bi se zares pustili poučiti evangeliju, bi do nesporazuma ne prišlo. Takrat ne bi zgolj naštevali stvari, ki so se nam dogodile, marveč bi razumeli njih pomen. Ne bi bili zgolj žrtve dogodkov. Prepoznali bi, da nismo samotni hodci po stezah življenja, marveč da Jezus potuje z nami.
    Potovanje učencev iz Jeruzalema v Emavs in spet nazaj v Jeruzalem je podoba našega izkustva vere. S svojo besedo nas Gospod nagovarja in osmišljuje. Srečanje z njim nas izpolnjuje z zaupanjem in pogumom. Njegova bližina postaja vedno bolj intimna in pomembna. Dokler ga končno ne sprejmemo kot kruh in hrano za svoje življenje.
    "Ko pa je sedel z njima k mizi, je vzel kruh,, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Odprle so se jima oči in sta ga spoznala." Velika noč je dar luči. Dar, ki ga sprejemamo z očmi. Največji greh bi bil, če bi si zatisnili oči pred lučjo. Lahko da se nam obzorje zmrači in se dan nagne k večeru. Toda to nas ne sme strašiti. Kajti On je sklenil, da ostane vedno z nami. Ostal bo z nami na naših cestah. Vsako srečanje bo lahko postalo razodetje Njega, ki je vstal in živi. Ostal bo z nami v zakramentu človeške slabosti, ostal bo z nami v našem križu in veselju. Posebej pa bo z nami v zakramentu Kruha in Besede, v evharističnem bogoslužju, kot "viru in vrhuncu" vsega odrešenega življenja.
    Svoje potovanje v veri sta učenca dopolnila v poslušanju Gospoda in obredu lomljenja kruha. Podobno se za nas kristjane, v naši življenjski izkušnji, razkriva skrivnost Kristusa po evharistiji, po nenehnem obnavljanju in slavju Kristusove odrešilne smrti in vstajenja.    V slehernem evharističnem slavju je isti Kristus, vstali Gospod, ki nam govori z živim glasom in nas hrani z živim kruhom. Božjo besedo in Božji kruh sprejemamo kot dvojni sad velikonočnih skrivnosti.
    Vrnimo se spet v Jeruzalem, v življenje, med brate in sestre, ter jim prinesimo veselo oznanilo:    "Gospod je res vstal!"


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. VELIKONOČNA NEDELJA (A)

Jezus dobri pastir
»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.« Jezus jim je povedal to prispodobo, pa niso spoznali, kaj jim je govoril.
Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.
Jn 10,1-10

V MOČI DUHA
V berilu iz Apostolskih del apostol Peter nagovarja Jude in tudi nas: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.« (Apd 2,38-39). Apostol Peter pogumno oznanja, da je Jezus odrešenik, ki prinaša odrešenje vsakomur, ki se dá krstiti v ime Jezusa Kristusa in tako prejme odpuščanje svojih grehov. Pod vtisom binkoštnega praznika obljublja, da bodo prejeli Svetega Duha. Le v moči Svetega Duha moremo doumeti velike skrivnosti Božjih globin. Toliko lepega so doživeli apostoli ob prihodu Svetega Duha, toliko navdušenja, saj jim je Božji Duh dal, da so bili polni veselja in po njih so se dogajali tudi čudeži.
Evangelij po Janezu nam tokrat predstavi Jezusa kot vrata, skozi katera vstopimo v proces odrešenja. Z lepo prispodobo pastirja in ovac želi razložiti, da je le tisti pravi pastir, ki ima skrb za ovce in ga ovce poslušajo in gredo za njim. Vsakdo, ki prihaja skozi kakšno drugo odprtino v hlev, je tat in ropar. S tem je Jezus želel povedati, da bodo številni krivi preroki hoteli zapeljati čredo in jo odvesti na kriva pota. Ti so tatovi in roparji, ki jim je več njihova korist, kot pa skrb za čredo. Koliko krivih prerokov se pojavlja v sedanjem času. Usta so jim polna vseh mogočih dobrot in poti odrešitve iz vsakršnih problemov, ki tarejo človeštvo, a v resnici želijo zapeljati ljudi, da ne bi služili Gospodu, da se ne bi zatekali k Jezusu, ki edini daje »sočno pašo« ljubezni, ki prihaja iz njegovega usmiljenega srca. Razni krivi preroki iščejo samo svoje koristi in manipulirajo z ljudmi. Trdijo, da oznanjajo resnico, a so njihova usta polna laži. Mnogokrat so dobro zakrinkani pod masko dobrih in pozitivnih voditeljev in je včasih težko razbrati, kaj se skriva v ozadju. Samo Jezus prinaša življenje in to pravo življenje, ki nas odrešuje. Sam pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10). Na nas je, da se odločimo in izberemo Jezusa kot svojega edinega odrešenika. Jezus nas ne sili, ampak samo čaka na naš »da«.
Če se odločimo in sprejmemo Jezusa ter se prepustimo njegovi milosti in delovanju Svetega Duha, bomo zmožni ločiti med dobrim in zlim, med pravimi vodniki in lažnimi preroki. Zmožni se bomo upreti mamljivim ponudbam, s katerimi nas hočejo zavesti lažni preroki. Prosimo Gospoda, naj nam da milost, da darove Svetega Duha sprejmemo z voljnim srcem in jih uporabljamo za blagor nas in vse skupnosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus je pot k Očetu
»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.«
Jn 14,1-12


ŽIVLJENJE V BOGU
V berilu iz Apostolskih del (6,1-7) beremo, da je število kristjanov naraščalo in pokazala se je potreba, da se apostoli posvetijo molitvi in oznanjevanju, skrb za uboge pa prepustijo za to izbranim ljudem, ki so cenjeni, polni Duha in modrosti. Apostoli so nanje položili roke in jih tako posvetili za to službo. Že kar na začetku so se zavedali, da ne smejo opuščati molitve, ki je živ stik z Bogom in močna podpora pri oznanjevanju, sicer bi lahko njihovo oznanjevanje trpelo. Tudi za ceno dobrih del ne smemo opuščati molitve, saj bomo v moči stika z Bogom še bolj kakovostno opravljali dela ljubezni do bližnjega.
Apostol Peter nas v svojem Prvem pismu (2,4-9) vabi, da naj stopimo h Gospodu, živemu kamnu, ki je izbran in dragocen. Pravi tudi, da naj se vzidamo v duhovno stavbo in živimo svoje krstno duhovništvo, darujoč Bogu duhovne daritve. Cerkev kot živa skupnost ima moč samo v popolnem zaupanju v Kristusa. Vsak kristjan je »živi kamen« v Kristusovem skrivnostnem telesu in kot tak neskončno dragocen za skupnost in za Kristusa. Bog sam nas je poklical, da mu služimo, izvolil nas je in nas po Kristusovi žrtvi sprejel za svoje otroke. Poklical nas je iz teme v svojo čudovito luč, da skupaj z njim svetimo temu svetu in oznanjamo velika Božja dela povsod, kjerkoli se nahajamo. Bog nam daje življenje, daje nam vse, kar potrebujemo. Ko smo v stiski, nam na pot pošlje ljudi, ki nam pomagajo. To ni naključje, ampak delovanje Božje previdnosti, saj smo dragoceni v Gospodovih očeh.
V evangeliju po Janezu (14,1-12) nas Jezus nagovarja, naj se naše srce ne vznemirja, samo verujmo njegovi besedi. Vse skrbi so odveč, saj nam Bog ob pravem času daje vse, kar potrebujemo. Še več! Pravi, da je v njegovi hiši mnogo bivališč in odhaja, da nam prostor pripravi in nas bo vzel s seboj, ko bo znova prišel. Jezus nam je jasno povedal za pot, ki vodi k njemu. In katera je ta pot? Sam jasno odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Tu je jasen smerokaz. Posvetimo se preučevanju njegovega življenja, da spoznamo to pot in resnico, ki nas pelje v večno življenje in v bivališča, ki jih je Gospod pripravil za svoje prijatelje. Zakaj se ne bi potrudili in s spoznavanjem Božje besede, z verovanjem, molitvijo in dobrimi deli izvrševali voljo Očeta, ki je v nebesih. Obljuba je mikavna, pot pa je polna pasti, ki nas hočejo odtegniti od Boga. Na nas je, ali se bomo borili proti zablodam tega sveta ali pa se bomo preprosto predali toku zemeljskega življenja. Če ne bomo sledili Jezusu, se nam lahko izmuznejo tista bivališča, ki so za nas pripravljena.
Naj bo danes naša prošnja k Bogu, naj nam pomaga jasno spoznati resnico, da nas ne zapelje »lažnivec« na pot, ki ne vodi v večno življenje in v večno radost.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus obljubi Svetega Duha
»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«
Jn 14,15-21


VESELJE IN SLAVLJENJE
Ta nedelja je v znamenju Gospodovega vnebohoda, ki ga praznujemo v četrtek. Apostoli, ki so bili navajeni, da se jim je Jezus po vstajenju prikazoval, so kar nekoliko žalostni nad dejstvom, da Jezus odhaja. Toda Jezus jim obljubi, da bo prosil Očeta in dal bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri nas vekomaj. On nam bo pomagal, da se bomo pravilno odločali in izbirali pota, ki vodijo v večno življenje.
V berilu iz Apostolskih del (8,5-8) beremo o Filipu, ki oznanja Božjo besedo med Samarijani. Svoje oznanilo podkrepi s čudeži, ki se dogajajo, saj v tesni povezanosti z Jezusom ozdravlja bolne in izganja hude duhove. Samarijani sprejmejo vero in veliko veselje vlada med tamkajšnjimi prebivalci. Veselje je Božji dar in izraža pripravljenost na prejem Svetega Duha. Povzroča ga sprejem veselega oznanila, da Kristus na skrivnosten način biva v krščanski skupnosti. Takrat je bilo pričevanje apostolov zelo živo, ker so prejemali moč neposredno od vstalega Jezusa. Njegova beseda je tudi danes živa in deluje, če se ji odpremo in živimo po naukih, ki so zapisani v Svetem pismu. Le v moči globoke osebne vere in povezanosti z Jezusom bo v nas prebival Sveti Duh in nam dal, da bomo delali čudovite reči.
Apostol Peter nas v svojem 1. pismu (3,15-18) nagovarja, da naj slavimo Kristusa v svojih srcih, kajti imamo razlog za upanje in tega razloga ne zamolčimo nikomur. Naša naloga je oznanjevanje. Ne bodimo zgolj anonimni kristjani, ki se bojijo, kaj bodo rekli drugi, ampak pogumno povejmo, da je Kristus naš odrešenik, ki nas je pripeljal k Očetu, ki nam daje novo življenje in zato smo radostno veseli. To je vzrok, ki nas navdaja z veseljem in slavljenjem, kajti v Bogu je naša sreča in naša radost.
V Janezovem evangeliju (14,15-21) nam Jezus da nasvet, kako naj ravnamo, da bo Sveti Duh v polnosti deloval v nas. Takole pravi: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.« Ali je ljubezen v izpolnjevanju zapovedi? Menim, da je. Kajti če je pogoj za ljubezen uresničevanje tega, kar imam jaz rad, ni pa všeč tistemu, ki ga »ljubim«, je to predvsem ljubezen do samega sebe. Če pa iščem predvsem zadovoljstvo osebe, ki jo ljubim, čeprav moram marsikaj žrtvovati, potem ljubim to osebo. Prava ljubezen je v tem, da sem odprt za brezpogojno podarjanje, predvsem samega sebe. Če bomo iskreno ljubili Jezusa, bomo prejeli dar Svetega Duha, po katerem ostaja z nami do konca sveta.
Prosimo Jezusa, ki je odšel v nebo, da nam da svojega Duha, da ne ostane skrit, ampak da ga bomo prepoznali po znamenjih in ljudeh, ki prinašajo luč na svet. Prosimo pa ga tudi za milost, da bi ga znali prav slaviti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. VELIKONOČNA NEDELJA


Jezusova velikoduhovniška molitev

Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.
Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Jn 17,1-11

ENO Z BOGOM
Jezus je odšel v nebo in poslal svoje učence v svet, ki jim bo pogosto nasprotoval. Oznanilo evangelija ni vedno lahka naloga. Svet se težko sooča z resnico, saj pogosto gradi svojo oblast na laži, prevari ali celo zločinu. Jezus je oznanil evangelij, ki je najvišja resnica in luč, ki sveti v temo zmot sveta. Ta svet mnogo govori o ljubezni, a tudi ta je pogosto samo navidezna. Prava ljubezen se daruje za tistega, ki ju je namenjena.
V apostolskih delih (1,12-14) beremo, da so apostoli skupaj z ženami in Marijo, Jezusovo materjo ter brati enodušno vztrajali v molitvi. . V skupni molitvi so se na poseben način združili med seboj in z Jezusom, ki je odšel v nebo. Ostali so sami in so potrebovali tesen stik z njim, če so hoteli biti kos nalogi, ki je pred njimi. Tudi mi potrebujemo takšen stik z Bogom, ki ga najdemo predvsem v molitvi, še posebej v skupni molitvi. Kako zelo današnji svet, še posebej Evropa potrebuje molivcev, ki bodo klicali Božjo milost na vse ljudi. Ti molivci moramo biti mi, ki se čutimo izbrane in povezane v Božji ljubezni
V 1. Petrovem pismu (4,13-16) nas apostol Peter opogumlja, da naj se ne bojimo trpljenja zaradi Kristusovega imena in naj nas ne bo sram, če nas zasramujejo kot kristjane, kajti takrat je nad nami Božji Duh. Kristjan mora biti pripravljen tudi na morebitno nesprejetost, šikaniranje ali celo zasramovanje s strani otrok teme. Ko se srečajo z Lučjo jo težko prenašajo, ker se dobro počutijo v svojih slabih delih.
Evangelij po Janezu (17,1-11) nam predstavi Jezusovo veliko duhovniško molitev. Jezus nam želi dati večno življenje, ki je v tem, da spoznavajo Očeta, edinega resničnega Boga – ljubečega, usmiljenega in pravičnega.  Razodel nam je njegovo ime, njegovo slavo in njegove besede življenja. Od Očeta je prejel oblast ki daje življenje in osvobaja. Njegovo oznanilo je posredovanje Očetovih besed in ne proslavljanje sebe. Oče in Sin sta eno, medsebojno povezana in si vse delita nesebično. Med njima je polnost ljubezni. Zato prosi, da bi bila ljubezen in enost, ki se preliva med njima, tudi v nas, ki smo njegovi.. Jezus je prosil Očeta tudi za nas, naj nas ohrani v svojem imenu, v zvestobi njemu.
Bog naj nam pomaga, da bi ostali zvesti njemu in Jezusu, ki je dal za nas svoje življenje, da bi nam pokazal kako zelo nas ljubi. Naredimo ta korak, ki je potreben, da postanemo eno z Bogom, kajti le tako bomo deležni posebnih milosti in polnosti ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BINKOŠTI


Prihod Svetega Duha

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.
V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!«
Apd 2,1-11


SVETI DUH NAS SPREMINJA
Na binkošti se spominjamo čudovitega dogodka, ko je na apostole in druge Jezusove učence, ki so bili zbrani v molitvi, prišel Sveti Duh. Močno doživetje zedinjenja učencev z Božjim Duhom jih je tako močno pretreslo, da tega niso mogli zadržati zase, ampak so oznanili ta čudež in druga velika Božja dela vsem okoli sebe. Kaj pa danes? Ali danes Sveti Duh ne deluje več tako močno? Zagotovo deluje z enako močjo, le mi smo bolj mlačni kristjani in nismo pripravljeni na popolno predanost Bogu z molitvijo, hvaležnostjo in dobrimi deli. V svoja srca spuščamo razno navlako, Bog pa ostaja često pred zaprtimi vrati našega srca.
V evangeliju po Janezu (20,19-23) beremo: »Tedaj jim je Jezus spet rekel: 'Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.' In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.'« To so bili dogodki po Jezusovem vstajenju. Prestrašenim apostolom je vdihnil Svetega Duha in jim naročil, naj nadaljujejo njegovo delo na zemlji. Že takrat so apostoli dobili moč od zgoraj in v njih je prišlo do velike spremembe. Razumeti so začeli besede, ki jim jih je Jezus govoril v času svojega zemeljskega življenja, zapustil jih je strah pred Judi in drugače mislečimi. Zavedati so se začeli, da jih sedaj čaka težka naloga pričevanja za Jezusa.
Berilo iz Apostolskih del (2,1-11) poroča o dogodku na binkoštni praznik. Apostoli in drugi učenci so zbrani v molitvi, ko nenadoma zaslišijo šum in v svoja srca - odprta za Boga - sprejmejo Svetega Duha. Ti - dotlej še vedno precej negotovi in plahi apostoli - nenadoma začnejo slaviti Boga in v raznih jezikih, ki jih prej niso poznali, oznanjati velika Božja dela. To so opazili tudi ljudje, ki so bili tam iz raznih narodov. Čudili so se, saj jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Apostoli niso govorili iz sebe, ampak kakor jim je Duh dal, da so govorili. To se je zgodilo, ker so se tako tesno združili z Bogom, da so postali z njim eno.
Pavel nam v 1. pismu Korinčanom (12,3-7) polaga na srce, da razen v Svetem Duhu nihče ne more reči: »Jezus je Gospod.« Dalje pravi, da so različni duhovni darovi, Duh pa je isti, različne so službe, Gospod pa je isti in različna so dela, Bog pa je isti. Bog dela vse v vseh. Bog daje blagoslov vsem našim prizadevanjem, če vse, kar smo milostno prejeli – vse svoje talente in druge darove – položimo predenj in zaupamo v njegovo moč in pomoč. Bog je vedno na naši strani, samo mi se mu pogosto izogibamo in ne dopustimo, da bi dovršil svoje delo v nas.
Ali se lahko binkošti zgodijo tudi nam? Pri sveti birmi prejmemo potrditev, dar Svetega Duha. Bog v nas svoje delo začne in ga želi dovršiti. Ali bo prišlo v nas do tako močnega delovanja Svetega Duha, kot se je to zgodilo pričujočim na binkoštni praznik pred 2000 leti, je odvisno od nas samih. V kolikor bomo odprti za Božje delovanje v nas, če bomo sodelovali z njegovo milostjo, če ga bomo v zaupni in srčni molitvi prosili in če bomo sprejeli vsakega človeka kot Božjega otoka, imamo vse možnosti, da se nam zgodi tako velik čudež. Bog daj, da bi se zgodil vsem ljudem.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA TROJICA

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.
Jn 3,16-18

SVETA TROJICA EN BOG
Kdo je Bog? Kaj je Bog? V prvem berilu (2 Mz 34,4 b–6.8–9) je »usmiljen in milostljiv … počasen v jezi in poln dobrote in zvestobe«. V drugem berilu je »Bog ljubezni« (2 Kor 13,11–13). V evangeliju (Jn 3,16–18) pa hoče z ljubeznijo svet v celoti rešiti pogubljenja.
Bog je Skrivnost. S človeškimi besedami ga ne moremo izraziti, le nakazujemo ga. Tudi Sveto pismo uporablja nebogljene človeške besede. Bog je dober. Je eden, živ, večen, resničen, vsemogočen. Je Stvarnik nebes in zemlje. Vse ima v njem svoj obstoj. Razlikuje se od vsega, kar je ustvaril. Je neizrekljivo več kot človek. Vendar ni oddaljen od bitij, ki jih je ustvaril. Je pri človeku in v njem navzoč. »V njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28).
Božjo dobroto izraža vsa narava, vesolje, vse, kar obstaja. Človek izraža božjo dobroto, modrost, lepoto, veličastvo. Boga izpričuje človekova zavest, ko razlikuje med dobrim in zlom. Znotraj sebe dojema božje naročilo: Delaj dobro, varuj se hudega. Spoznava, da je delati dobro smiselno, delati zlo pa nesmiselno. Ko človek kot grešnik kljub temu dela zlo, čuti, da je to protislovno in da v svoji nemoči potrebuje Odrešenika.
Kaj pomeni Sveta Trojica? To največjo skrivnost nam odkrije Jezus. Bog ni samotar. V Bogu živi neizrekljivo občestvo ljubezni, občestvo treh Božjih oseb: Očeta in Sina in Svetega Duha. Bog je eden, vendar so v Njem tri osebe. Sveta Trojica torej pomeni skrivnost troedinega Boga. Ta neizmerna skrivnost presega naš razum. Zato Boga ne moremo popolnoma doumeti in izraziti. Bog je »večji od našega srca«, večji od našega duha (1 Jn 3,20).
Svojo vero v Sveto Trojico izražamo, ko se pokrižamo z znamenjem križa in izpovemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19–20). Nadalje izražamo vero v Sveto Trojico, ko molimo »Slava Očetu in Sinu in Svetem Duhu …« Še tretji način pa je molitev veroizpovedi.
Troosebnost je notranja resničnost v Bogu. Zato je tudi odnos Boga do ljudi trooseben. Po tem odnosu smo ustvarjeni, smo osvobojeni od greha, smo obdarjeni z milostjo, smo tempelj Svetega Duha in smo deležni Božje narave. Kako pri tem sodelujeta Bog z darom milosti in človek kot svobodno bitje? Človek ne more sam, brez Božje pomoči začeti z nadnaravnim življenjem. Najprej Bog človeka dobrotno dvigne na popolnoma novo raven, da lahko začne delovati na tej višji ravni. Človek, ki to dvignjenje hvaležno sprejme, zaživi najvišje dostojanstvo – Božje otroštvo.
Troedini Bog naj nam da moč in pogum, da bomo sprejeli milostno Božje povabilo, da nas duhovno dvigne iz zemeljskih iluzij k viru ljubezni, ki jo neprestano udejanja Sveta Trojica. Ljubimo vsakega človeka, delajmo dobro in izogibajmo se nevarnim igram in intrigam današnjega sveta. Le tako bomo videli preko omejenosti tega sveta, ki gradi na laži, prevarah in navidezni ljubezni ter dosegli resnično svobodo vseobsegajoče ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

13. NAVADNA NEDELJA

»Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«
 »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta imenovan pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.«
 Mt 10,37-42

GOSTOLJUBNOST
 
Ker smo otroci istega nebeškega Očeta, torej bratje in sestre, je zelo pomembno, da tako tudi ravnamo. Gostoljubnost je vrednota, ki jo spoštujejo tudi tisti, ki ne verujejo v Kristusa. Kristjani pa bi morali zaradi Jezusovega vzora nesebične ljubezni še bolj zavzeto gojiti to lepo lastnost ljubezni do bližnjega.
 Že v berilu iz 2. Knjige kraljev (4, 8-11.14-16) beremo o premožni ženi iz Šunéma, ki je božjega moža Elizeja pregovorila, da je prišel k njej na obed. Pozneje je prihajal tja na obed, kadarkoli je šel mimo. Moža je prosila, da mu naredi zidano zgornjo izbico, kamor se bo lahko umaknil. Kakšno gostoljubje! Elizeja je gostoljubnost žene zelo prevzela, zato ji je želel njeno dobroto na nek način poplačati. Prosil je Gospoda, da ji uresniči globoko skrito željo. Vsaka dobrota je pri Bogu zapisana z zlatimi črkami. Bog ljubi veselega darovalca in vedno skrbi zanj. Zato je odveč vsak strah, da bi nam zaradi darežljivosti kaj manjkalo. Več bomo namreč dajali, več bomo prejeli.
 V evangeliju po Mateju slišimo Jezusovo trdo in odločno besedo. Ali imamo raje ljudi ali Boga? Jezus je jasen. Središče našega življenja mora biti Bog. Če On napolnjuje naše srce, nam ne bo težava zanj in za sočloveka kaj pretrpeti. Z veseljem bomo sprejeli vsakega Jezusovega učenca, kajti preko njega bomo sprejeli Boga samega. Bog izvrstno plačuje dobroto, sam je tako obljubil, ko pravi: »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.« (Mt 10,42) Jezus nas vabi h gostoljubnosti, k dobrodelnosti in k odprtosti za soljudi, predvsem za uboge, ki nam naših dejanj ne morejo povrniti. V sprejemanju »malih« ljudi z roba družbe je veličina našega gostoljubja.
 Gospod, radi se izkažemo ter prijatelje in ljudi, ki v družbi nekaj pomenijo, pogostimo in jim namenimo svoj dragoceni čas, za revne in berače pa nikakor ne najdemo časa in prave priložnosti, da bi se jim posvetili. Pomagaj nam s svojo milostjo, da bomo tudi tem tvojim »malim« podarili kaj od svojega in jim posvetili delček svojega časa.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

14. NAVADNA NEDELJA

Pridite k meni in se odpočijte
 
Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

 Mt 11,25-30
 


ZAUPANJE V BOGA
 
Ta teden nas Jezus vabi, da ravnamo po njegovem zgledu. Jezus je brezmejno zaupal nebeškemu Očetu, zato se je pogosto pogovarjal z njim. Posebej se je posvetoval z njim pred pomembnimi odločitvami. Zaupanje v Boga je začetek odrešenja, kajti mi moramo narediti prvo potezo, da se lahko Bog vključi in postane naš odrešenik, brat in prijatelj.
 V berilu nam prerok Zaharija (9,9-10) govori o pravičnem kralju, ki prinaša mir vsem. Uničil bo vse, kar nas razdvaja in nas spravlja v bojni položaj. Zaharija pravi, da je ta kralj pravičen in krotak in se ne obnaša kot svetni vladarji, ampak želi biti vsem služabnik. V pripravljenosti služiti se kaže prava ljubezen. Kdor ni pripravljen na žrtev, ni pripravljen na ljubezen, kajti ljubezen ne išče svojega, ampak se daruje za ljubljeno osebo.
 Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (8,9.11-13) nagovarja, naj živimo po Duhu. Ne malikujmo svojega telesa, kajti potem ne bo v nas Božjega Duha, ki edini prinaša življenje. Kako zelo odmevajo te besede tudi v današnjem času, kjer je najvišje vodilo užitek tako v raznih oblikah spolnosti, kot tudi v uživanju v jedači, pijači, dragih avtomobilih, denarju … Vse naredimo, da smo perfektnega izgleda, duša pa se nam ne zdi tako pomembna. Zaradi vsega, kar imamo, se nam zdi Bog nepotreben in odveč. Apostol Pavel pravi, da bomo umrli, če bomo dajali prednost užitkom tega sveta, če pa nas bo vodil Božji duh, bomo živeli.
 V evangeliju po Mateju (11,25-30) Jezus slavi nebeškega Očeta, ki je Gospod neba in zemlje, ker je svoj obstoj in vso nebeško modrost prikril modrim in razumnim tega sveta in se razodel malim. Kdo so mali? To so ljudje, ki se ne menijo za modrost, znanje, veličino, napuh in bogastvo tega sveta, ampak so skromni, miroljubni, prezirani, ubogi, ponižni in pripravljeni služiti. To so tisti, ki brezmejno zaupajo v Boga in ga kljub temu, da so v slabem položaju, ne zavržejo. Verjamejo Jezusu, ki vabi k sebi vse, ki so utrujeni od teže življenja, saj jim on nudi počitek. Z Jezusom je vsako breme lažje. Ko se nam zdi, da ne zmoremo več, nam Jezus pomaga nositi naša bremena. Bog nas neskončno ljubi in ne želi, da trpimo. Vladar tega sveta nas hoče zasužnjiti in nam nalaga bremena, bolezni, vojne in vsakršno zlo. Jezus nas osvobaja, če mu le dovolj zaupamo.
 Bog nam pomagaj, da bi svoje zaupanje in vero gradili na trdnih temeljih Jezusovega nauka. Prosimo ga, da bi bili vedno tesno povezani z njim, ki nam daje pravo življenje in nam lajša težo naših življenjskih preizkušenj. Varuje naj nas pred zapeljivostjo in lažnim bliščem tega sveta in nas vodi k pravi resnici.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

15. NAVADNA NEDELJA
 
Prilika o sejalcu
 
Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
 Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali - a ne boste doumeli, gledali boste, gledali - a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.«
 »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

 Mt 13,1-23
 


SPREJMIMO BOŽJO BESEDO
 
»Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Jn 3,8). Tako je z Božjo besedo. Bog jo pošilja med nas vse, kaj pa se bo zgodilo z njo, pa je odvisno od naše odprtosti in pripravljenosti na sprejemanje Božje milosti. Božja beseda nam je dana kot milostni dar, da nam pomaga in nas nagovarja ob vsaki življenjski priložnosti, saj preko nje prihajamo v stik z Bogom, ki nas spremlja na vsakem koraku življenja.
 V berilu nam po preroku Izaiju Bog daje spodbudno novico: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,10-11). Bog skrbi za vse. Ničesar ne naredi kar tako, ampak je vse premišljeno in v skladu z vesoljnim redom. Vsi smo deležni njegovih dobrin, ki jih daje v svoji velikodušnosti, tudi tisti, ki ga ne priznavajo. On skrbi za vsakogar in za vse brez razlike, saj je Ljubezen sama. Nič ne gre v prazno, saj se ob stiku s stvarstvom vrača k njemu obogateno.
 Evangelist Matej pa nam predstavi Jezusovo priliko o sejalcu (13,1-23). Bog je sejalec, seme pa je njegova beseda in njegovi darovi. Njiva je podoba našega duha. Bolj smo odprti za Božjo besedo in se trudimo, da bi jo razumeli in udejanjali v svojem življenju, bolj smo podobni dobri zemlji, kjer seme raste in daje obilen sad. Če si zatiskamo oči in ušesa pred Božjo besedo, ni pravih pogojev, da bi v nas rastla in obrodila sad. Če je ne poslušamo dovolj pozorno, so majhne možnosti, da bi se ukoreninila v našem srcu in velika nevarnost je, da jo izruje miselnost sodobnega sveta, ki s svojim hrupom preglasi Božjo besedo. Če je naše srce navezano na dobrine tega sveta, v njem ni dovolj prostora za rast in razvoj Božje besede. Seveda lahko računamo na Boga, ki s svojo milostjo deluje v nas, a svoj delež moramo prispevati tudi sami.
 Bog, ki skrbi za nas in nam daje vse, kSar potrebujemo, naj nam da milost, da se bomo z odprtim in nedeljenim srcem odzvali ter sprejeli Božjo besedo. Odprimo oči in ušesa, da bomo videli velika Božja dela in jih oznanili vsem, ki kakorkoli vstopajo v naše življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

16. NAVADNA NEDELJA

Prilika o ljuljki med pšenico
 
Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«
 Še drugo priliko jim je podal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
 in povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«
 Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, 35 da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.
 Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Mt 13,24-43
 

DOBRO IN ZLO
 
V evangeliju nam evangelist Matej predstavi tri Jezusove prilike, ki so podoba Božjega kraljestva Prilika o ljuljki med pšenico nam prikaže problem dobrega in zla. Zlo je neprestano prisotno v svetu in deluje prikrito, dokler se ne razraste in začne dušiti in blatiti vse, kar je dobrega. V današnjem času smo priče v delovanju zla na vseh področjih družbenega življenja. Zdi se nam, da ne moremo zoper to ničesar narediti, a ni povsem tako. Biti moramo strpni in počakati na čas žetve, ko se bo ločilo dobro od zla in bo zlo uničeno skupaj z njegovim sejalcem vred. Jezus v evangeliju nazorno pove, kaj pomeni ta prilika.
 Priliki o gorčičnem zrnu in kvasu nam pokažeta, kako Božje kraljestvo raste in kakšno nalogo imamo kristjani. S kvasom dobrote in ljubezni naj prekvasimo to družbo in nastali bodo boljši pogoji za rast nebeškega kraljestva. Vsakdo izmed nas kristjanov je soodgovoren za širjenje Božje ljubezni v svetu. Naš zgled, ki bo temeljil na trdni veri v Boga in uresničevanju njegove besede, bo dobro seme, iz katerega bodo vzklili novi kristjani.
 Veliko imamo takšnih zgledov od prve Cerkve pa do danes. Ena takšnih velikih zgledov je naša župnijska zavetnica sveta Magdalena, ki je bila Jezusova zvesta učenka od Jezusovega klica k spreobrnjenju k novemu življenju do njegove smrti na križu, ko je vztrajala pod križem skupaj z apostolom Janezom in Jezusovo materjo Marijo. Ljubezen do Jezusa jo žene h grobu, kjer prva sreča vstalega Jezusa in z najbolj veselo novico njenega življenja pohiti k ostalim učencem in jim oznani, da je videla živega Jezusa in govorila z njim. Njena brezmejna ljubezen do Jezusa – Boga je veliki zgled, kateremu se želimo kristjani vsaj malo približati.
 Bog nam daj na priprošnjo svete Magdalene moči, da bomo znali ljubiti Boga v vseh ljudeh, predvsem še v tistih, ki so zavrženi, zapostavljeni in od tega sveta odpisani. Tako bomo dobro seme in kvas, ki bo prekvasil družbo, ki je Bog ne zanima ali ga celo zavrača.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

17. NAVADNA NEDELJA

Tri prilike
 
»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.
 Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.
 Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«
 »Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«

 Mt 13,44-52
 

PROSIMO ZA MODROST
 
»Kako velik je, kdor najde modrost, vendar nihče ne prekaša tistega, ki se boji Gospoda.« (Sir 25,10) Danes mnogi zamenjujejo modrost z znanjem, ki si ga pridobijo v prestižnih šolah. Vendar modrost ne more biti povezana s količino znanja. Ni malo ljudi, ki menijo, da je življenjska modrost v tem, da življenje jemlješ kot priložnost za uživanje, saj samo enkrat živiš. Nekateri pa gledajo na svoje življenje kot na priložnost, ki jo imaš, da izkoristiš talente, ki so ti bili podarjeni. Zato je za njih modrost v načinu življenja, ki jim omogoča, da izkoristijo svoj pozitivni kapital v dobro človeštva. Za te ljudi je modrost v tem, da izpolniš poslanstvo, ki ti ga je Bog zaupal. Modrost je povezana s temeljnimi spoznanji, ki dajejo življenju pravo vrednost in smer. Bog jo daje vsakemu človeku kot popotnico v življenje. Bog nam je sicer naklonil določeno modrost, ko nas je ustvaril, vendar nam ta modrost ni dana na krožniku, ampak jo prejmemo samo kot možnost, ki ostane za mnoge neizkoriščena, ker se ne potrudijo, da bi jo nenehno iskali in odkrivali. Modrost je neke vrste sposobnost pravega uvida in pravega odločanja.
 Prav za to modrost je prosil kralj Salomon, kot beremo v 1. Knjigi kraljev (3,7-12). Salomonu se je v sanjah prikazal Bog in mu rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!« Gotovo bi lahko Gospoda prosil karkoli, saj je bil postavljen za kralja in je bil še deček. Toda v ponižnosti svojega srca je prosil tole: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« To je temelj modrosti, kajti Gospodu je bilo všeč, da je prosil za to in ne za dolgo življenje ali bogastvo ali smrt sovražnikov. Bog nam želi dati prave modrosti, da se bomo v življenju pravilno odločali.
 V evangeliju nam evangelist Matej (13,44-52) predstavi Jezusove prilike o nebeškem kraljestvu. Primerja ga z njivo, na kateri je zakopan zaklad, in dragocenim biserom. Nebeško kraljestvo je tako neprecenljivo, da je vredno zanj žrtvovati vse, kar nam je dragega, da bi ga pridobili. Le moder človek bo sposoben narediti tako velik korak, kajti edino on se zaveda resnične vrednosti tega, kar nam Bog ponuja. Jezus pa hkrati primerja nebeško kraljestvo z mrežo, v kateri so vsakovrstne ribe. Dobre ribe bodo odbrane, slabe pa vržene proč. Podobno bo z nami: pravični bodo deležni Božjih obljub, krivične pa čaka trpljenje v ognju. Bodimo modri in se odločimo, da se upremo krivičnemu mamonu in raznim čarom tega sveta, ki nas odvračajo ob Boga. Prosimo Boga tako, kot je to storil kralj Salomon, prosimo za poslušno srce, da bi znali razločevati med dobrim in slabim in prav živeli.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

18. NAVADNA NEDELJA
 
Jezus nasiti pet tisoč mož
 
Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Mt 14,13-21


POVABLJENI NA GOSTIJO
 
Božja beseda 18. nedelje med letom nam v ospredje postavlja Božjo ljubezen in dobroto ter nas hkrati uči, kako naj ravnamo z dobrinami. Sodobni človek ima mnogo potreb. Če pomislimo, za kaj vse trošimo svoj denar, zlahka ugotovimo, da mnogo teh stvari, ki jih kupimo, sploh ne potrebujemo. Naša potrošniška miselnost nas žene, da brezglavo kupujemo oblačila, ki jih oblečemo morda le enkrat ali dvakrat, vedno novejši tip aparatur, čeprav stare dobro delujejo, in mnogo drugih reči, brez katerih bi živeli enako dobro. Mnogokrat »svoj denar« zelo sebično uporabljamo, nismo pa pripravljeni konkretno pomagati ljudem v stiski. Ti ljudje se nam »smilijo«, a da bi pa kaj naredili zanje, nam je pretežko.
 Prerok Izaija sporoča Božje vabilo na gostijo: » O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko!« ( Iz 55,1). Bog daje zastonj dobrine, kolikor si duša poželi. Bog je radodaren v svoji ljubezni. Če zaupamo vanj, nam ne bo ničesar manjkalo. Marsikaj lahko naredimo s svojimi močmi, a poln blagoslov imamo le, če prisluhnemo Bogu in zaupamo v njegovo moč in pomoč. Vabi nas, da ravnamo odgovorno, saj pravi: » Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?« (v. 2).
 V pismu Rimljanom nas apostol Pavel sprašuje: »Kdo nas lahko loči od Kristusove ljubezni?« (Rim 8,35). Nobena stiska in nobena oblast nimata moči nad človekovimi sanjami, kajti samo Bog je gospodar življenja. Od njega vse prihaja in k njemu se vse vrača. Kristus je iz ljubezni do nas dal svoje življenje in nas odrešil iz sužnosti greha. Storil je za nas največ, kar se sploh da storiti. Kaj nas bi še lahko ločilo od njegove ljubezni? Če to v srcu, z notranjimi očmi spoznamo, nas od njegove ljubezni ne more ločiti nobena sila.
 Evangelist Matej (14,13-21) poroča o tem, da so množice šle za Jezusom, ki se je želel umakniti v samoto. Ko to vidi, se mu zasmilijo in jih sprejme ter ozdravi njihove bolnike, na koncu pa naredi še čudež, ko s petimi hlebi kruha in dvema ribama nasiti pet tisoč mož ter njihove žene in otroke, ki so jih spremljali. Jezus nas vabi, da nismo kristjani zgolj v cerkvi pri bogoslužju, ampak da svoje krščanstvo pokažemo tudi v vsakdanjem življenju, posebej, ko srečamo ljudi, ki so potrebni naše pomoči bodisi materialne ali pa le prijazne besede ali da si vzamemo malo časa in prisluhnemo človeku v stiski.
 Naj nam Bog pomaga, da bi mu znali prisluhniti in uvideti, kako velike darove nam daje. Zajemimo iz globin Božje ljubezni in dopustimo, da smo orodje v Njegovih rokah, da po nas deluje ter prinaša ljubezen slehernemu človeku.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.