19. NAVADNA NEDELJA

Jezus hodi po vodi
 
In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Mt 14,22-33


KOMPAS ŽIVLJENJA
 
Božja beseda te nedelje nas popelje skozi Kristusovo »šolo« ljubezni, ki skrivnostno deluje v svetu in v našem življenju. Bolj se poglobimo vanjo, bližje smo Gospodu. Samo odpreti moramo svoje srce, da ga Bog lahko napolni z močjo svoje ljubezni. Bog nas vabi, da prisluhnemo in slišimo, kar nam želi povedati. Ni dovolj samo prisluhniti, ampak moramo tudi slišati in razumeti, kajti le tako se mu bomo lahko približali.
 V berilu (1 Kr 19, 9.11-13) beremo, kako je prerok Elija na Gori Horeb srečal Gospoda. Prišel je strašen vihar, a Gospod ni bil v viharju, za njim potres in ogenj, a Gospoda ni bilo ne v potresu in ne v ognju. Za vsem tem je prišel glas rahlega šepeta, v katerem se je razodeval Bog. Marsikdo nima prave izkušnje o Bogu, mnogi pa se strinjajo, da se z Bogom lahko srečaš iz oči v oči šele takrat, ko si čisto na tleh. Ko ne moreš računati več sam nase, se vržeš v Božje naročje in pričakuješ, da te bo Bog dvignil in ozdravil. Ko smo najbolj na tleh, smo tudi najbližje Bogu. On nas vedno čaka, da se mu približamo v tihoti srca.
 V evangeliju po Mateju (14, 22-33) srečamo Jezusa v precej nenavadni drži. Učenci ga vidijo, kako hodi po jezeru. Noč je in zelo se prestrašijo, saj mislijo, da je prikazen. Jezus jih hrabri: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Ko spoznajo, da je Jezus, se šele zavedajo, da so varni v Božjih rokah. Peter izzove Jezusa in hoče tudi sam hoditi po vodi. Dokler trdno veruje, je vse v redu, a ko se prestraši, se začne potapljati. Za hip mu zmanjka vere, kajti zavedal se je, da zmore sam hoditi po vodi in pozabil, da je to mogoče le v moči Jezusa. Preveliko zaupanje v naše lastne moči nam lahko spodnese tla pod nogami in povzroči večji ali manjši padec. Toda tu je Gospod, ki nam poda roko, da lahko v moči vere zopet vstanemo.
 Vsak dogodek v našem življenju je vabilo, da sledimo »kompasu« življenja in prepoznavamo Boga v velikih in majhnih stvareh. Bog nam daj dovolj močno vero, da se bomo zavedali, da Bog ne prihaja z velikim »pompom«, ampak se razodeva v tihoti in nam daje moč, da delamo velika dela. Ne pozabimo, če ne upoštevamo »kompasa«, lahko zaidemo in se izgubimo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

20. NAVADNA NEDELJA
 
Vera kánaanske žene
 
Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

 Mt 15,21-28


ZAUPANJE V BOŽJE USMILJENJE
 
Božja beseda današnje nedelje nam v ospredje postavlja usmiljenega Boga in naš odgovor Bogu. Njegova ljubezen do človeka je tako velika, da se mu je zdelo vredno plačati s svojim trpljenjem in smrtjo. Rezultat je odrešenje in odpuščanje oziroma ozdravljenje. On nam neprestano ponuja svojo roko, še posebej v zakramentu spovedi, kjer nas vabi, da preložimo težo svojih slabih dejanj in nepopolnosti na njegove rame in znova vzpostavimo dialog z njim in z ljudmi okoli sebe. Naš odgovor Bogu je dejavna vera v Božjo vsemogočnost in zaupanje v njegovo voljo. Bog nam želi samo dobro, zato smemo upati in verovati, da bo njegov odgovor nam v prid.
 V berilu Izaija (56,1.6-7) razglaša, kako Bog želi, da ravnamo pravično in se držimo njegove zaveze. Vse, ki bomo ravnali po njegovi volji, ne glede na raso, narodnost ali spol, bo razveseljeval v svoji hiši molitve. Bog je do slehernega človeka, ki se pokesa brezbožnosti in grešnega življenja, usmiljen in ga z veseljem sprejme v svoje občestvo. Naša največja slabost je, da preveč gradimo na zaupanju vase, premalo pa na zaupanju v Boga. Bog želi, da cenimo vsakega človeka, kajti potem prejemamo neskončne milosti. Ne moremo imeti radi Boga, če ne spoštujemo vseh ljudi.
 Apostol Pavel v pismu Rimljanom (11,13-15.29-32) pravi, da se Bog ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica. Bog nas kliče na pot popolnosti in nam za to daje svojo podporo, če le ne izgubimo stika z njim. Če se nam to zgodi, nas vseeno milostno kliče in nam izkazuje svoje usmiljenje. Na nas je, da odgovorimo na klic.
 Še posebej zanimiv je evangelij po Mateju (15,21-28), kjer se srečata Jezus in kanaanska žena, ki pride predenj s svojim problemom. Jezus se je na nek način izogiblje in celo preizkuša njeno vero. Njegova ura namreč še ni prišla, zato jo zavrne, a žena vztrajno prosi usmiljenja za svojo hčer. Kljub zavrnitvi čuti, da je Jezus tisti, ki ji lahko pomaga, in trdno veruje, da se je bo usmilil. In res jo je uslišal. Moč vere dela čudeže. Naš duhovni potencial je izredno močan; če bi imeli tako vero, kot ta poganka, bi se čudežno rešil vsak naš problem in bi s svojim življenjem in delovanjem preobrazili družbo, v kateri živimo.
 Bog nam daj milost, da bomo verjeli v neskončno dobroto in usmiljenje našega nebeškega Očeta in se z zaupanjem obračali nanj.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

21. NAVADNA NEDELJA

Peter izpove vero
 
Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

Mt 16,13-20
 

VERUJEM VANJ?
 
Ko razmišljamo o Cerkvi, ki jo je Kristus utemeljil na apostolu Petru se nam ne zdi prav nič čudno, da je tako raznolika njena podoba. Če pogledamo samo v življenje apostola Petra vidimo, da je tudi prvak apostolov, ki je ljubil Jezusa mnogokrat, kolebal iz ene skrajnosti v drugo od zatajitve na eni strani, do izpovedi globoke vere na drugi strani. In to je Cerkev, marsikdaj nepopolna, To je zanjo blagoslov saj se ozira v nebo in hrepeni po nebeškem Jeruzalemu. Bog kliče v svojo službo tiste, na katere lahko računa, da bodo z vsem žarom oznanjali Božjo besedo. Ne želi si takih, ki neprestano tarnajo nad težo poslanstva in ne zaupajo v Božjo moč in pomoč.
 Mnogokrat človeka vodi njegov napuh in hoče biti prvi v družbi, nad drugimi, marsikdo pa si zeli podrediti celo Boga. Toda taki posamezniki niso zmožni dobro voditi skupnosti. Mnogi želijo biti »zvezde«, a v svoji ničevosti in oddaljenosti od Boga ne najdejo prave sreče. Edina prava sreča je v bližini Boga, kajti apostol Pavel pravi: »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Rim 11, 33-34) Samo bog nam daje milost, da vsaj delno razumemo veličino njegove ljubezni in dobrote.
 Evangelij (Mt 16, 13-20) nam govori o Petrovi izpovedi vere. Na vprašanje, kaj mislijo apostoli, kdo je Jezus odgovori Peter: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Peter je tri leta spremljal Jezusa in poslušal njegov nauk. Kaj pa mi? Ali smo tudi mi popolnoma prepričani, da je Jezus resnično Bog? Morda se marsikomu zdi, da je bil le neka zgodovinska oseba, ki je ustanovil svojo religijo, zopet drugi morda menijo, da ga sploh nikoli ni bilo in je zanje oseba iz legende. Kdo je Jezus je bistveno vprašanje za vsakogar izmed nas. Če ne verjamemo v resnično božanstvo Jezusa, je vse naše življenje usmerjeno v praznino. Jezus edini obljublja večno življenje in je edini, ki je umrl in vstal in nam s tem pokazal, da je naša usoda vstanje od mrtvih. Sam pravi: Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel…
 Bog nam daj močno vero, da bomo verjeli v Boga in delali tako, da bomo velike obljube, ki nam jih je dal dosegli.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

22. NAVADNA NEDELJA

Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje
 
Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.«

 Mt 16,21-27


NOSIMO SVOJ KRIŽ
 
Zakaj danes ni čutiti za dosledno hojo za Gospodom? Morda bi bil pravi odgovor v človekovi naravnanost na ta svet, na njegove dobrine in lagodno življenje, ki ga ponuja. Hoja za Gospodom pa zahteva od nas napor in odrekanje. Če nekdo želi biti dosledni Kristusov učenec in oznanjevalec se poda v hazardno igro, da zastavi vse, kar je in kar ima, da bi dobil več, to kar Jezus obljublja. Marsikomu se zdi nesmiselno, da bi stavil na nekaj, kar bo dobil v neki daljni prihodnosti, kajti človeštvo vabijo obljube na tem svetu, tukaj in zdaj. Sodobna družba z vsemi sredstvi, predvsem pa z mediji nagovarja ljudi, naj se oklenejo tega kar vidijo, ne pa neke preživele religije. Mnogokrat v te zanke pademo tudi kristjani, včasih tudi oznanjevalci evangelija.
 Tudi prerok Jeremija je doživljal težo oznanjevanja v takratni družbi. Bogu govori takole: »Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal.« (Jer 20, 7) kljub temu, da se mu posmehujejo in ga zasramujejo zaradi Božje besede, čuti prisotnost Boga kot goreč ogenj v svojih kosteh, ki ga hoče ugasniti a ga ne more. Tu je usoda tistega, ki ga bog pokliče na pot oznanjevanja. Čeprav je v dvomih in težavah, ga Bog neprestano spremlja in nagovarja.
 Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (12, 1-2) roti, da se izročamo Bogu in se ne prilagajajmo miselnosti tega sveta. Svoje misli naj tako preobrazimo da bomo razpoznali kaj od nas želi Bog. Vsakdo izmed nas se mora vsak dan truditi, da bi postal drugačen človek, bolj všeč Bogu. Ne obračajmo se po vetru, da bi bili vedno na tisti strani kjer dobimo privilegije, ampak bodimo vedno na strani Boga, ki je edini pravi voditelj in se bolje počuti med reveži kot pa bogataši.
 V evangeliju po Mateju tokrat srečamo Petra, ki pravi Jezusu, da se njegova smet ne sme zgoditi. Jezus ga ostro zavrne: »poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak na to, kar je človeško.« (Mt 16 ) V vsem, kar nasprotuje odrešenju so satanove zanke. Satan ima dostop do vsakega človeka, tudi takega, ki je Jezusov učenec. Človeška miselnost, ki idealizira lepo, uživanja polno življenje, je satanovo delo. On nas odvrača od truda, žrtve in križa. A Jezus je jasen: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,)
 Gospod, ki kliče vsakogar izmed nas na pot hoje za njim, naj nam da moči, da bomo premagali svoj egoizem in zagledanost vase, vzeli svoj križ in ga brez godrnjanja nosili za njim.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

23. NAVADNA NEDELJA

Brat, ki greši
»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.
Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo Ali bo že.zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo Ali bo že.razvezano v nebesih.«
»Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«
Mt 18,15-20

BRATSKO OPOMINJANJE
Božja beseda te nedelje govori o bratskem opominjanju v ljubezni, o življenju po Božjih zapovedih in odpuščanju. Če ljubimo Boga in človeka ni izpolnjevanje zapovedi nič težkega. Bog želi, da pristopamo k sočloveku z ponižnostjo in spoštljivostjo v skrbi za njegovo dobro. Zveličanje je cilj vsakega kristjana, zato je pomembno, da skrbimo drug za drugega in spodbujamo duhovni napredek.
V berilu iz preroka Ezelijela (33,7-9) nas Bog nagovarja k temu, da smo pripravljeni kaj narediti tudi za rešitev naših bližnjih. Pomagamo jim lahko tako, da jih prijateljsko opomnimo, če opazimo, da ne delajo prav. Seveda mora biti najprej naše življenje odraz božje volje. Bog nas potrebuje kot svoje orodje in ne smemo se izgovarjati na svojo nesposobnost in nemoč, ampak se odpreti Bogu in ga sprejeti za vsakodnevnega spremljevalca, ki mu popolnoma zaupamo. Tudi on popolnoma zaupa nam, če smo v ljubezni povezani z njim.
Apostol Pavel v pismu Rimljanom (13,8-10) pravi, naj ne bomo dolžniki razen, če gre za medsebojno ljubezen. Kajti vse zapovedi so obsežene v ljubezni do bližnjega. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Kdor ima resnično rad samega sebe, tisti priznava svojo krhkost in je hvaležen za vsak kozarec vode, ki ga dobi. Imeti rad samega sebe pomeni, odkrivati bogastvo, ki ti ga nudijo bližnji brez tvojih zaslug. Zato je ljubezen do bližnjega bolj hvaležnost za vse, kar vsak dan prejemamo in se večkrat ne znamo zahvaliti.
V evangeliju po Mateju (18,15-20) nas tudi Jezus spomni, da smo dolžni svojega brata posvariti, če greši. Najprej diskretno, če ne posluša pa tudi pred pričami in nazadnje pred Cerkvijo. Govori tudi o moči skupne molitve: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.« (v.19) Za to je potrebno čisto srce, ki zna odpuščati in se v ljubezni povezati z Bogom in z ljudmi. Skupna molitev je neprecenljiv dar, ki nam ga želi dati Gospod. Za prejem tega daru se je potrebno odpreti za milost, da le ta lahko priteka v naša srca. Če prosimo z zaupanjem, nas bo nebeški Oče zagotovo uslišal.
Naša prošnja k Bogu je, da nam pomaga, da bi znali živeti v skupnosti povezani z ljudmi in Bogom, v iskrenosti in ponižnosti srca. Le tako bomo imeli čut za sočloveka in bo Bog sprejel našo prošnjo ter nam pomagal na poti k cilju – našemu zveličanju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

24. NAVADNA NEDELJA
 
Prilika o služabniku, ki ni maral odpustiti
Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«
Mt 18,21-35

ODPUŠČANJE JE DAR
Živimo v svetu, ki je poln nasilja, jeze, sovraštva, boja za svoje pravice … Zdi se, da je ideal povzdigniti sebe nad druge ne glede na ceno, ne glede na to, koliko ljudi bomo na poti do tega cilja prizadeli. Govorjenje o ponižnosti, usmiljenju in odpuščanju ni več moderno. Poteptali smo mnoge vrednote, ki so urejale naše medsebojne odnose. Ko razmišljamo o življenju, se nam zdi, da vedno bolj tonemo v duhovno krizo in posledično v gospodarsko in moralno krizo. Ali je še možna rešitev iz tega nezavidljivega položaja? Na to nam daje odgovor Božja beseda, ki pravi, da se Bog ne naveliča ljubiti človeka, ki je vsak dan nezvest in od nas pričakuje, da ravnamo enako, da ljubimo kljub temu, da je naša ljubezen prezrta ali celo pohojena. Le z ljubeznijo bomo zmožni tudi odpuščati.
Modri Sirah (28,1-7) nam govori o tem, da sta srd in jeza ostudna in kdor se jima vdaja, je grešnik in težko bo dosegel odpuščanje grehov, če bo kar naprej kuhal jezo. Odpustimo krivico svojemu bližnjemu, tako bomo tudi mi uslišani in nam bo odpuščeno. Maščevanje nima nobenega smisla, samo še poslabša naše medsebojne odnose. Odpuščanje je tisto, ki prinaša osvoboditev in rešitev naših težav. Usmiljenje je tista lastnost, ki nam pomaga, da bomo lažje odpustili. Bog želi, da z ljubeznijo odpuščamo, saj edino tako lahko tudi on nam odpusti.
Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (14,7-9) spomni, da nihče ne živi zase in ne umira sebi, ampak Gospodu. Bog nas je sprejel za svoje otroke iz nesebične ljubezni in nas ljubi kljub naši krhkosti in zagledanosti v ta svet. On nas je priklical v bivanje in nas kljub neprestani nezvestobi ni zavrgel, ampak nas je odrešil in si želi, da bi ravnali kot njegovi otroci: da bi ljubili drug drugega in ga sprejeli takšnega, kot je, ter mu znali z usmiljeno ljubeznijo odpuščati, čeprav nas mika, da bi tistega, ki nas je užalil, zavrgli ali se mu celo maščevali.
Kaj pa na to pravi Jezus? Evangelist Matej (18,21-35) poroča, da ga je apostol Peter vprašal: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu dogovori, da naj odpusti do sedemdesetkrat sedemkrat. To pomeni, da moramo neprestano odpuščati. Za resnično odpuščanje moramo biti zmožni brezpogojno ljubiti. To nam hoče Jezus povedati tudi s priliko od služabniku, ki ni maral odpustiti. Ne moremo pričakovati, da nam bo odpuščeno, če sami nismo zmožni odpuščati. Tu je potrebna vera. Sami iz sebe težko odpustimo. Če pa se obrnemo na svojega usmiljenega nebeškega Očeta in ga prosimo za pomoč, da bi lahko odpustili, bomo to milost tudi prejeli. Odpuščanje je tako veliko dejanje, da ga zgolj iz svoje volje zelo težko naredimo.
Naj nas Bog s svojo milostjo spremlja in nam da moči, da bi imeli milost odpuščanja in se tako osvobodili velikega bremena, ki uničuje naše medsebojne odnose. Kolikor bomo zmožni odpustiti, toliko se nam bo odpustilo. Ljubezen pa naj nas vodi k resnični spravi in novemu, boljšemu življenju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

25. NAVADNA NEDELJA
 
Delavci v vinogradu
 
»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«

 Mt 20,1-16
 

IŠČIMO GOSPODA
 
Božja beseda 25. nedelje med letom je zelo aktualna tudi v današnjem času. Jezus nam predstavi, kakšen bi naj bil pravi gospodar. Zdi se, da je ta ideja o dobrem gospodarju popolnoma izginila iz zavesti sodobnega človeka, še posebej iz zavesti ljudi, ki bi morali gospodariti s premoženjem tako družbenim kot zasebnim. Večina vodilnih stremi samo za dobičkom in se ne ozirajo na delavce, ki jim s svojim delom ustvarjajo dobiček, niso pa deležni sadov svojega dela, saj jih mnogi delodajalci zelo malo plačajo, ali pa morajo delati kar brez plačila. Kot vidimo, nas tako mišljenje in taka dejanja pehajo v globljo duhovno in posledično gospodarsko krizo. Na dve stvari smo danes pozabili in sicer: deliti dobrine z ljudmi, ki se trudijo, in zaupati v Božjo previdnost.
 Prerok Izaija (55,6-9) nas vabi, da iščemo Gospoda, dokler se ga da najti. Zapustimo naj svoje slabe navade in misli, kajti le tako se nas bo Gospod usmilil. Ali je Bog danes še aktualen? Mar ne zanima današnji svet vse drugo, tisto bolj otipljivo, za Boga pa ni časa. Morda se nanj spomnimo, ko nas doleti neka nesreča ali nadloga, sicer pa komu mar. Gospod pa nas vabi, ker nam je pripravljen odpustiti, nas sprejeti in nam dati vse, kar potrebujemo in še mnogo več. Pričakuje pa, da se odvrnemo od svojih hudobnih misli, ki nam pogosto zagrenijo življenje. Ne drugi ljudje, ampak mi sami sebi pogosto naredimo življenje neprijetno in težko. Če zaupamo Gospodu, se lahko naše življenje popolnoma spremeni. Tako postanemo svobodni, polni življenjske radosti, ljubezni in sreče.
 V evangeliju pa Mateju (20,1-16) nam Jezus predstavi priliko o hišnem gospodarju, ki ob različnih urah dneva pošilja delavce v svoj vinograd. Ko pride čas plačila, dobijo vsi enako. Tistim, ki so prenašali težo dneva, se to ne zdi pravično, vendar jih gospodar opomni, da so se pogodili za tako ceno. Dobili so, kar jim pripada. Gospodar pa lahko dá več. Seveda se nam to zdi nerazumljivo, saj nekako pričakujemo, da dobimo več plačila, če več delamo,. To je človeška logika. Božjo logiko težko razumemo. Morda se tu lahko zopet vrnemo k preroku Izaiju, ki pravi: »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD.« (Iz 55,8). Bog je dober in daje vsakomur, kakor hoče. Nimamo pravice, da mu vsiljujemo svojo logiko. Vsak je dobil talente in zmožnosti, eni več drugi manj, in vsakdo bo prejel plačilo po svojem sodelovanju s prejetimi talenti. »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Ta nevarnost preži na nas, ko gledamo na druge s predsodki in se povzdigujemo nadnje, ali se čutimo več vredne. Zakaj ne dovolimo Bogu, da je dober in dobro plača tudi tistim, ki nam niso po volji. To je za nas velika skušnjava in nevarnost je, da ji podležemo.
 Bog daj, da tej skušnjavi ne bi podlegli in da bi z ljubeznijo, dobroto ter prizanesljivostjo gledali na svoje bližnje. Bog daj, da bi se trudili iskati Gospoda in prisluhnili njegovi volji, saj se nas bo usmilil.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

26. NAVADNA NEDELJA
 
Prilika o dveh sinovih
 
»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.«
 Mt 21,28-32
 
PRAVA ODLOČITEV
 
Kdo še danes uboga? Skoraj nihče. Vsak se izgovarja na svoje pravice, pozabljamo pa, da so pravice vedno povezane z dolžnostmi. Smo si življenje dali sami? Komu smo zanj hvaležni? Vsaj našim staršem, ki so bili posredniki življenja, v prvi vrsti pa Bogu, ki je hotel, da smo se rodili in ima z nami določene načrte. Zato vedno iščimo Božjo voljo, odrivajmo poslanstvo, ki nam je zaupano in tako z Bogom soustvarjajmo ta svet. Božjo voljo odkrijemo v tesni povezanosti z Bogom preko prebiranja Božje besede in osebne, predvsem meditativne molitve, ko se z vsemi čuti odpremo za delovanje Boga.
Po preroku Ezeijelu (18,25-28) nam Bog spregovori in nas opozori, da naj ne mislimo, da njegova pot ni pravilna, ampak so pogosto nepravilne naše poti. Človek se v svojem napuhu povzdiguje in misli, da je kakor Bog. Mnogi mislijo in se predstavljajo kot nekakšni odrešeniki, bodisi v političnem življenju, bodisi v svoji stroki ali pri vsakdanjem delu. Mnogi ljudje nasedajo »vsemogočnim« medijem, ki prodajajo »resnico«, ki se kasneje izkaže kot laž. Prav tako zaupajo v ljudi, ki v tem svetu nekaj pomenijo, a na koncu ugotovijo, da so bili prevarani. Razočaranje je veliko. Bog je edini, ki ne razočara, če smo le pripravljeni zapustiti pot hudobije, napuha in drugih grehov in se tako odpreti življenju.
Apostol Pavel nam v pismu Filipljanom (2,1-11) polaga na srce, naj bomo istih misli in iste ljubezni, kajti le tako gradimo skupnost. Razdor ne prinaša nič dobrega. Žal smo temu priče v vsakdanjem življenju, ko družba zaradi tega ne more napredovati. Prva in največja zapoved kristjana je ljubezen. V pristni, resnični ljubezni pa ne more biti razdora. Ljubezen je tisti steber, na katerem temelji vsaka skupnost. Prizadevajmo si za dobre odnose med ljudmi, tako bomo obogatili našo družbo.
V evangeliju po Mateju (21,28-32) nam Jezus pove priliko o dveh sinovih. Prvi je rekel, da ne gre, a je pozneje šel, drugi pa je rekel, da gre, a ni šel. Ni težko uganiti, kateri je ravnal prav. Mnogo obljub damo v svojem življenju. Ali tudi sleherno izpolnimo? Lep slovenski pregovor pravi: »Obljuba dela dolg.« Morda se tega premalo zavedamo. Prvi sin se je pokesal in je šel. Kesanje je pomembno, saj spreminja naš odnos do Boga in sveta. Jezus pravi: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.« Zakaj? Ker so sposobni priznati svoje napake in jih obžalovati ter spremeniti svoje življenje. Kesanje je povezano z Jezusovo bližino. Ko se kesamo, odpremo Bogu svoje srce, da nam lahko spregovori. Bog ljubi vsakogar izmed nas in nam znova daje možnost, da zapustimo hudobna pota in gremo za njim.
Bog naj nas ohrani v ljubezni, da bomo vedno pozitivno odgovorili na njegovo vabilo in uresničili njegovo voljo. Podpira naj nas v prizadevanju za pristne odnose, prežete z ljubeznijo in ponižnostjo v služenju Bogu in bližnjemu. Naj nam da dar kesanja, če zaidemo s poti, da se zopet vrnemo v njegov objem.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

27. NAVADNA NEDELJA

Prilika o vinogradu in viničarjih
 
»Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih:
 Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
 je postal vogalni kamen.
 Gospod je to naredil
 in čudovito je v naših očeh.
 Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«

 Mt 21,33-43
 

PREPUSTIMO SE BOŽJI MILOSTI
 
Božja ljubezen je neizmerna, brezpogojna in svobodna. Od nas je odvisno, da jo sprejmemo ali zavržemo. Ker smo svobodni, se velikokrat obrnemo proti Božji ljubezni; raje bežimo, kot da bi se spustili v ogenj ljubezni, ki žge vse, kar ni prava ljubezen. In beg je najslabši odgovor na Božjo ljubezen. Ni dobro, da smo neodločni in iščemo predvsem svoje koristi ter tehtamo, kaj bi bilo za nas najbolje. Zato potrebujemo razsvetljenje, kajti le tako lahko vemo ali smo na pravi poti, ali pa že tavamo v smer, ki ni dobra. Brez zaupanja v Gospoda ni Božjega blagoslova, na to nas spominja tudi Božja beseda te nedelje v priliki o vinogradu iz evangelija, kakor tudi v odlomku iz stare zaveze, pa tudi apostol Pavel nas spodbuja, da delamo za to, da bo Bog z nami. V tem odnosu smo popolnoma svobodni, a na brez obveznosti.
 V odlomku iz preroka Izaija (5,1-7) pravi: »Moj ljubi je imel vinograd na rodovitnem griču. Prekopal ga je, ga otrebil in zasadil z žlahtno trto. Sredi njega je sezidal stolp in v njem izdolbel tudi stiskalnico. Upal je, da bo dajal grozdje, pa je dal viníčje.« Podoba vinograda je naše življenje. Bog nam daje vse, najboljše pogoje, da rodimo dober sad. Toda, če nočemo sodelovati z njegovo milostjo, kljub najboljšim pogojem ne obrodimo sadu. Biti moramo dejavni in zaupati v moč in pomoč Boga in sadovi zagotovo pridejo. Najžlahtnejši sadovi so ljubezen, mir, pravičnost, odgovornost, ponižnost … V drugem delu odlomka pravi, kaj bo naredil z vinogradom. Ne bo ga več varoval ampak pustil, da ga opustošijo in celo ne bo dopustil, da bi dež rosil nanj. To je stanje brez Božje milosti.
 Apostol Pavel nas v pismu Filipljanom (4,6-9) spodbuja, da zaupamo svoje življenje Bogu ob vsaki priložnosti, kajti tako se nam ni treba ničesar bati, saj vse skrbi prevzame Bog sam. Takole pravi: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.« Zaupana vera, da je Bog z nami nam pomaga rešiti še tako velike težave in križe. Zaradi pomanjkanja vere v življenju mnogokrat dvomimo, omagujemo, krivimo druge in celo Boga. Ne zmoremo pozitivno razmišljati, ko pridejo težave. Zato je potrebno izbrati poseben življenjski slog: delati za to, da je Bog z nami in gojiti zaupno molitev. Brez vsakodnevne molitve in izročanja Bogu ni blagoslova.
 V odlomku iz Matejevega evangelija 821,33-43) zopet beremo o vinogradu, ki ga je gospodar dal v najem viničarjem. Ti so se polastili vinograda. Ubili so celo njegovega lastnega sina, da bi se polastili njegove dediščine. V priliki hoče Jezus povedati, kaj vse je Bog storil za odrešenje človeštva, človek pa mu je obrnil hrbet, še več ubil je njegovega sina. Toda to, kar je za nas morda nespamet ima pri Bogu veljavo. Smrt na križu in žrtev nedolžnega sta nas odrešila in ponovno zbližala z Bogom. Zato: sprejmimo Božjo ljubezen, ki nam edina daje moč za večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NAVADNA NEDELJA

Prilika o svatbi
 
Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«

 Mt 22,1-14
 
ODLOČITEV JE NAŠA
 
Živimo v svetu, ki si prizadeva, da bi Boga porinil na rob družbenega življenja, ali celo zanikal njegov obstoj. V ospredje postavlja človeka in njegove pravice, ki prinašajo človeku dostojanstvo, a pri tem pozablja, da imajo tudi moje pravice mejo tam, kjer se začno pravice drugega. Stvarnik nam je dal te pravice, zato ni prav, da ga zavračamo, zanikamo in postavljamo sebe ali katerega koli človeka na mesto Boga. Bog nam želi samo dobro, zato skrbi za nas, nas neprestano spremlja in nas vabi. Mi se moramo odločiti ali se mu odzovemo ali ne, ker nam je dal svobodno voljo in ne želi nikogar siliti, da hodi za njim.
 Prerok Izaija nam v odlomku (25,6-10) spregovori o gostiji, ki jo bo Bog pripravil. To bo gostija s sočnimi in okusnimi jedmi ter s prečiščenimi žlahtnimi vini. Gostija je znamenje Božje dobrote, ki ne pozna meja. Bog ne dela razlike, ampak vsakogar vabi k sebi, ker nas je ustvaril zato, da bi imeli življenje in bi ga imeli v izobilju. Bog bo uničil smrt in obrisal solze z vseh obrazov. On je vedno pripravljen, a odločitev je naša. Prepušča naši presoji, da ga sprejmemo ali zavrnemo.
 Apostol Pavel nas v pismu Filipljanom (4, 12-14.19-20) spodbuja, naj se navadimo na to, da življenje ni vedno lepo, ampak ga spremljajo vzponi in padci. Obstajajo obdobja obilja in časi, ko je treba zategniti pas in biti bolj skromen. Temu smo tudi mi priče zadnja leta. Toda Pavel nam daje lep nasvet, naj zaupamo v Boga. »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« To je odlična formula, ki lahko spremeni naše življenje in temeljito izboljša naše stanje. Tudi tu nas Bog vabi, naj zaupamo vanj in predamo svoje življenje v njegove roke; in dvignil nas bo iz brezna našega obupa. On čaka.
 Tudi Matej v evangeliju (22,1-14) spregovori o vabilu na svatbo. Kar neverjetno se zdi, da se povabljeni nočejo odzvati, ko pa vsi radi gremo na svatbo in si povabilo štejemo v čast. Še na misel nam ne pride, da bi raje opravljali kakšen posel, kot pa se odzvali vabilu. Tukaj se govori o nebeškem kraljestvu, zato lažje razumemo, čemu ta brezbrižnost in odpor. To se dogaja tukaj in zdaj. Božje kraljestvo se nam morda zdi neka utopija, nekaj nepomembnega, zato ni časa zanj. Važnejši so nam naši posli; kdo bi se še ukvarjal z duhovnimi rečmi. Tako se nam lahko zgodi, da ostanemo zunaj in ne bomo deležni svatbenih dobrot. Če pa se odzovemo klicu, moramo biti pripravljeni – predani Bogu. Tako bo naše svatovsko oblačilo Bogu všeč in nas ne bo doletela usoda človeka, ki ga ni imel.
 Bog je neskončno dober in nam v svoji dobroti daje vse, kar potrebujemo. Dal nam je svobodno voljo, da se lahko odločamo. Prosimo ga, naj nam da milost, da se bomo lahko odločili zanj kljub drugačnemu pogledu sveta, v katerem živimo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NAVADNA NEDELJA
 
Davek cesarju
 
Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal Ali vedel za.njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte Ali Povrnite.torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Mt 22,15-21
 

CESARJU, KAR JE CESARJEVEGA
 
V času sekularizacije, ko se pojavljajo težnje, da bi Cerkev izrinili iz družbe, je še posebno pomembno, da razumemo Jezusove besede in živimo po njih. Mnogo še moramo postoriti, da nam bo Božje kraljestvo bolj domače. Verjetno dokaj dobro razumemo zakonitosti tega sveta, saj nas blišč bogastva preveč pogosto zavaja, da mu posvetimo več svojega časa kot pa delu za Božje kraljestvo. Le-to se še posebej kaže v naših medsebojnih odnosih, če se trudimo, da bi razumeli svoje domače, sodelavce, sosede … in jim naklonili nekaj svojega dragocenega časa, toplo besedo in prijazen nasmeh. Smo družabna bitja, zato potrebujemo soljudi, s katerimi smo v odnosih. Kristjani se moramo še posebej truditi, da bi bili ti odnosi prežeti z evangelijem. Poslani smo v ta svet, da smo sol in luč. Zato je naša naloga, da sodelujemo v družbenem in tudi političnem življenju, kjer se trudimo za poštenost in druge vrednote, ki delajo življenje lepše in kakovostnejše.
 Prerok Izaija (45,4-6) nam posreduje Božjo besedo: »Jaz sem Gospod in drugega ni.« Nič ni nad Bogom. Tudi vsaka oblast na zemlji je od Boga. Sicer si jo sami izberemo in zato nimamo pravice godrnjati ali morda kriviti Boga za vse, kar prinaša slabega. Morda se nam včasih zdi, da Bog ni več na naši strani. Vendar to ne drži. On je vedno na naši strani, samo mi mnogokrat gremo svojo pot in raje poslušamo ljudi kot Boga. Zato se ne smemo čuditi, da nam kdaj pošlje kakšno nadlogo ali težavo, saj nam hoče pokazati, da nismo na pravi poti. S tem nam odpira oči za razumevanje skrivnosti Božjega kraljestva.
 Evangelist Matej (22,15-21) nam posreduje Jezusove besede: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Tukaj Jezus jasno pove, kako naj kristjani ravnamo z zemeljskimi dobrinami. Kljub temu, da so bili Rimljani okupatorji, torej krivični vladarji, Jezus izreče ta stavek. Kristjan se trudi za to, kar je Božjega, a kljub temu živi v tem svetu. Aktualno oblast mora spoštovati, dokler ne deluje proti Božjim zakonom in zakonom narave. Pobiranje davkov je potrebno, saj je le-to v službi skupnega dobrega. Kristjani naj ne iščemo le zemeljskih dobrin, kajti te so minljive. Delajmo za dobro vseh nas in zbirajmo zaklade, ki so večni. To lahko storimo s tem, da ljubimo Boga in bližnjega ter vsaj del svojega časa namenimo ubogim, zapostavljenim – tistim z roba družbe.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NAVADNA NEDELJA - MISIJONSKA

Največja zapoved
 
Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ali enaka.Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
 
Mt 22,34-40
 

VESELO OZNANILO LJUBEZNI
 
Tujci, brezdomci, vdove, sirote in reveži imajo vedno pred Bogom prednost. Bog je vedno na strani zavrženih in ljudi brez pravic, saj so le-ti posebni Božji ljubljenci. To še posebej čutimo na misijonsko nedeljo, ko imamo pred očmi toliko otrok, mladih in odraslih, ki najprej potrebujejo kruha, zdravil in strehe nad glavo. Kaj vse morajo storiti misijonarji, da lahko oznanijo veselo oznanilo. Skupaj s temi reveži ustvarjajo pogoje, v katerih bi lažje živeli. V popolnem zaupanju v Boga se borijo za preživetje in z ljubeznijo pomagajo drug drugemu. Živijo po načelu Jezusovega nauka. Kaj pa mi? Navadno smo na strani tistih, ki nas lahko zavarujejo s svojim denarjem, zvezami in vplivom. In kaj se zgodi, ko se svet privilegijev sesuje kot hiša iz kart? Ostanemo sami v svoji prizadetosti in nemoči. Zato: graditi je treba na Bogu in njegovem kraljestvu. Samo Bog je prava garancija na tem in na onem svetu. Bodimo po svojih močeh tudi sami misijonarji, dejavni v ljubezni do soljudi, posebej tistih, ki so potrebni naše pomoči.
 Gospod opozarja: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! Ne zatirajte nobene vdove in sirote!« (2 Mz 22,20-21). Bogu je izkoriščanje in zatiranje gnusoba. Kdor gradi svojo moč na nemoči drugega, se bo zoper njega razvnela Božja jeza. Bog želi, da vse, kar delamo, delamo iz ljubezni do Boga in bližnjega. Če bomo povezani z Bogom, se bomo borili proti vsakršnim zlorabam.
 V evangeliju Jezus spregovori o največji zapovedi. To je zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. V današnjem času se zelo veliko govori o ljubezni. Vsak človek si želi biti ljubljen. Žal se mnogi v tem svetu čutijo osamljene in pozabljene. Ljubezen se preprosto ustavi na lastnih interesih in pogosto ostane le odnos »daj – dam«, ki žal človeka ne zadovoljuje. Ljubezen je dana od Boga in je nekaj najveličastnejšega na svetu. Prava ljubezen je le tista, ki ne išče le lastnih koristi, pač pa želi osrečiti druge osebe. Bog želi, da se imamo radi med seboj brez primesi sebičnosti in iskanja samo lastne sreče. Prava ljubezen ima svoj temelj v Bogu, zato je zelo pomembno, da smo povezani z njim in med seboj. V iskrenem odnosu z Bogom bomo črpali moč za pristne odnose med seboj. Tudi misijonarji po svetu črpajo moč iz izvira »žive vode«, da lahko stopijo k ljudem v najhujši revščini in se skupaj z njimi borijo za boljše življenje. To so dela ljubezni. Da bi delali tako velika dela ljubezni, nam ni treba iti v Afriko ali kako drugo revno območje, ampak imamo dovolj priložnosti za pomoč doma, v našem mestu, naši župniji. Morda nam manjka poguma in tistega pravega ognja ljubezni, ki ga daje Gospod, ljubezni do brata in sestre v stiski. Nimamo dovolj poguma, da bi se uprli izkoriščevalskemu stroju v naši deželi. Tu je naš misijon - ne samo duhovnikov, ampak tudi nas laikov. Vsi se v ljubezni trudimo in delajmo v tesni povezavi z Jezusom za spremembo naših odnosov na vseh ravneh. Bog naj nam pomaga, da bomo pogumno in s pristno ljubeznijo spreminjali sebe in s tem tudi svet okrog sebe.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

31. NAVADNA NEDELJA

Jezus obtožuje pismouke in farizeje
 
Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

 Mt 23,1-12
 

PONIŽNO PRED GOSPODOM
 
Božja beseda nam je dana je smerokaz, ki nam kaže, kako naj živimo, da prispemo v nebesa. Zelo pomembno je, da živimo po evangeljskih načelih in vrednotah in ponižno služimo Bogu in bližnjemu. Ponižnost je vrlina, ki v tem svetu ni posebej cenjena. Vendar Jezus pravi, da kdor hoče biti velik, naj bo vsem služabnik.
 Prerok Malahija prinaša Božje sporočilo Izraelskim duhovnikom. Bog je edini kralj in Gospod, ki mu je treba biti pokoren. Ker se niso držali Gospodove poti, pošilja nad njih prekletstvo in prezir. Bog hoče, da se držimo njegove postave, kjer smo vsi enaki, kajti imamo istega očeta. Zakaj potem varamo svoje brate in sestre? Bog hoče, da smo pošteni v svojih medsebojnih odnosih in da si vedno prizadevamo za resnico, pravico, zvestobo in druge kreposti. Le tako bomo našli svoj duševni mir.
 V evangeliju Jezus graja ravnanje pismoukov in farizejev, ki se delajo lepe in pobožne, da bi vsakdo videl, kako dobri voditelji ljudstva so. V resnici pa živijo drugače, kot učijo. Ljudem nalagajo težke naloge, sami pa se jih niti ne dotaknejo. Živijo dvojno življenje. Marsikdaj nas prevzame želja, da bi sedeli na dveh stolčkih, da se ne bi zamerili nobenemu gospodarju. To je samoprevara. Jezus zavrača vsakega, ki ni ne vroč ne mrzel. Vsak dan je treba sprejemati jasne odločitve, sicer nas bo življenje premetavalo zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Za jasne odločitve je treba zoreti z veliko mero ponižnosti, potrpežljivosti in odpovedi.
 Na naši poti v Božje kraljestvo se varujmo pasti, ki jih je polna naša družba. Danes je moderno poveličevanje človeške osebe, ko želimo postaviti sebe na mesto Boga. Tu lahko zagrešimo veliko krivic v imenu svojih pravic. Jezus na uči drugače. Prosimo ga, da nam pomaga, da bi živeli po njegovih naukih in ponižno služili Bogu in soljudem.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NAVADNA NEDELJA

Prilika o desetih devicah
 
»Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

 Mt 25,1-13
 

BODIMO PRIPRAVLJENI
 
Božja beseda te nedelje nam pokaže, da je modrost tisto, za kar se je treba truditi in iskati. Vsi bi bili radi pametni, a žal mnogi ne vedo, da je za pravo pamet treba tudi moliti in kaj žrtvovati. Včasih smo vsak večer molili kakšen očenaš za zdravo pamet. Če se počutimo preveč pametne, nam niti Bog ne more pomagati.
 Vedno znova nas preseneča Jezusov nagovor konkretnemu človeku. Jezus ne govori na splošno, govori vsakemu posebej, moškemu in ženski posebej. Še dokaj neraziskano je področje Jezusovega »ženskega« dela njegove osebnosti, ki ga odkrivamo prav v njegovih prilikah. Hrepenenje ženske po idealnem ženinu, ta globoka in čista želja po dopolnitvi svojega bitja, je gnala pet pametnih in pet nespametnih devic k ženinu. Pametne so s seboj vzele zalogo olja, da njihove svetilke ne bi ugasnile. Nespametne tega niso storile. Prizor o prihodu ženina se dogaja ponoči, kar pomeni, da je del človekove osebnosti buden tudi med spanjem. Ko ženin končno pride, mu device hitijo naproti. Tiste, ki imajo dovolj olja, ga pospremijo v svatovsko dvorano. Tiste, ki jim olja zmanjka, zamudijo vstop, vrata se takoj zapro. V odločilni noči ženinovega prihoda je važno, da je človek pripravljen in ima dovolj olja; pozneje iti kupovat olje nič ne koristi. V Jezusovi priliki je poseben tudi ženin. Ko v dvorano vstopi v spremstvu petih pametnih devic, se ne pogovarja z njimi, ampak s petimi nespametnimi, ki so zunaj in obupano trkajo na vrata. Ni več vstopa! Ženin pravi: „Ne poznam vas!“ Jezus to priliko konča z nad vse resnim opozorilom: »Bodite torej pripravljeni, ker ne veste ne dneva ne ure!«
 Jezusovo priporočilo o budnosti velja njegovim učencem in po njih tudi nam. Nihče od nas živečih še ni z njim v svatovski dvorani. Vsi smo še na poti. Zaželeni Ženin je dar srcu, ki gori in nikoli ne ugasne v pričakovanju dokončne Ljubezni. Zato ima Jezusov učenec modro srce; na Jezusov prihod čaka z upanjem in ljubeznijo, kar daje njegovi veri moč, da je stalno buden in pozoren na znamenja časov. Olje njegove svetilke je ljubezen, ki je povezana s pravičnostjo, upanje pa usmerjeno na končni cilj, večno življenje v Gospodu.
 Bog nam daj pravo pamet, da se bomo prav odločali in svoje življenje uravnavali po Jezusovem nauku. Bodimo vedno pripravljeni, kajti ne vemo ne ure ne dneva, kdaj pride Gospod!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NAVADNA NEDELJA

Prilika o talentih
 
»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹
 Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹
 Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

Mt 25,14-30
 

STOPI V VESELJE

Bolj se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda spodbuja, naj bomo budni, kajti ne vemo ne dneva ne ure, kdaj pride Gospod. Bog nam je dal mnoge darove, enemu več, drugemu manj. Zanje smo odgovorni, saj želi da jih čim bolje razvijemo in z njimi služimo skupnosti. Bog nam jih daje iz čiste ljubezni do nas, da bi z njimi oplemenitili svoje življenje in življenja ljudi, ki so z nami na poti v večno življenje. Če bomo darove, ki smo jih zastonj prejeli, dali na razpolago skupnosti, bomo izpolnili Božjo voljo. V skupnosti, kjer posamezniki drug drugemu podarjajo svoje darove, se ti darovi množijo in ustvarjajo vzdušje veselja, ljubezni, sprejetosti, edinosti, miru …
 Berilo iz knjige Pregovorov nam za vzor postavlja: »Vrlo ženo, kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri« (31, 10). Naš odnos do ženske je mnogokrat napačen. Premalo se zavedamo njene dragocene vloge v družini, kot tudi v družbi in Cerkvi. Žena je Božji dar, zato je pomembno, kakšni naj bodo naši odnosi z njo. Po drugi strani pa je odlomek tudi vzorec, kako naj ženska ravna, da bo naziv »vrle žene« lahko opravičila. »Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale« (31, 30). Vse, kar počnemo na zemlji, delajmo v slavo in hvalo Boga in v dobro vseh ljudi. Le tako bomo ob njegovem prihodu zares pripravljeni.
 Apostol Pavel v 1. pismu Tesaloničanom (5,1-6) spomni, da bo Gospodov dan prišel. Nihče ne ve kdaj in nihče ga ne more niti slučajno napovedati. Prišel bo nenadoma, takrat ko bo svet mislil, da je v miru in varen in nihče mu ne bo mogel ubežati. Zato kristjan ne sme spati, saj smo sinovi luči. Naj bo naša duša budna in naj se ne navezuje na zemeljske stvari. Teh ne bomo vzeli s seboj, ko bomo odšli v večnost.
 V evangeliju po Mateju (25,14-30) nam Jezus pove priliko o talentih. Ta prilika nam govori o mnogo pomembnejših stvareh, kot je denar. Vsakdo izmed nas je prejel nekaj talentov, ki so Božji dar. Bog nam podarja življenje, svojo ljubezen, samega sebe, Svetega Duha in razne druge darove. Hkrati nas vabi, da svoj enkratni dar življenja prav obračamo. To pomeni, da svoje darove vlagamo v spoštovanje in ljubezen do bližnjih. Tako si prislužimo nov talent – ljubezen do bližnjih. Jezus nas v priliki spodbuja k duhovnemu dobičku. Povabljeni smo, da darujemo sami sebe, svoj čas in svoje telo. To je pravi odgovor na dar. Iz strahu, da bi svoje življenje izgubili, lahko zakopljemo svoj dar. To pomeni, da se oddaljimo od sebe in drugih. Ni važno, kakšno število talentov imamo, važno je, da jih vložimo v konkretna dejanja ljubezni. Jezus nas je odrešil in nam pridobil možnost svobodnega odgovora na Božje darove.
 Bog naj nam pomaga, da bi svobodno odgovorili na Božjo ljubezen in njegove darove. Pomaga naj nam, da bomo prav ravnali s svojimi darovi in pridobili mnogo novih, le tako nas bo Gospod sprejel v veselje nebeškega kraljestva.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.