KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA


Sodba ob koncu časov
 »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ 40 Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹
Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

Mt 25, 31-46

SOJENI BOMO PO SVOJIH DELIH
Že Božja beseda prejšnje nedelje nam je jasno povedala, da je treba živeti resno in odgovorno, da bogatimo sebe in druge z lastnimi sposobnostmi in darovi ter tudi vse zemeljske stvarnosti uporabimo po njih izvirnem namenu. Poklicani smo, da v življenju ne izgubimo namena, ki ga ima Stvarnik s človekom in vsemi ustvarjenimi in pridobljenimi dobrinami. Nedelja Kristusa, Kralja vesoljstva pa končuje cerkveno leto in nam odpira nov pogled, na drugačno kraljestvo, prav nič podobno zemeljskim kraljestvom. To je kraljestvo ljubezni, edinosti, miru, kraljestvo medsebojne povezanosti, resničnega bratstva in sestrstva, kjer zemeljske dobrine nič ne štejejo, še posebej ne, če so uporabljene za samoljubne namene. Tu bomo vsi popolnoma eno med seboj in z Bogom.
To kraljestvo nakazuje že prerok Ezekijel (34,11-12.15-17), ki prinaša čudovito Božje sporočilo, da bo sam poskrbel za svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile. Še več: » Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.« Bog skrbi za nas, želi nam le najboljše.
Apostol Pavel nas v 1. pismu Korinčanom (15,20-26) spodbuja, naj živimo po veri v Jezusa Kristusa, ki umrl in vstal ter nam priboril enako možnost, če bomo živeli po njegovem zgledu. Takole pravi: »Nato bo dovršitev, ko bo kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno poglavarstvo ter sleherno oblast in moč. … Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt.« Kristjani imamo upanje in verjamemo, da nas čaka novo, večno življenje. Kristus nas vabi, da se ravnamo po krščanskih vrednotah, predvsem v moči ljubezni do slehernega človeka, saj le tako bomo zmogli ljubiti Boga, ki je v vsakem človeku.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Začeli smo novo cerkveno leto. Liturgično so leta razdeljena na 3 leta: leto A, leto B in leto C. Lani smo imeli berila in evangelije leta A, letos pa se bomo poglabljali v besedila iz Svetega pisma, določena za leto B.


1. ADVENTNA NEDELJA


Nihče ne ve ne dneva ne ure
 
Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!«

Mr 13,33-37
 

BODIMO BUDNI
 
Znova je pred nami adventni čas. To je čas, ko bi se naj poglobili vase, pregledali svoje življenje in si naravnali svojo pot po nauku našega odrešenika Jezusa. Zelo pomembno je, da ugotovimo, kaj smo naredili napak, kje se nismo dovolj potrudili, da bi izboljšali svoje medsebojne odnose in ali smo zaupali v Božjo previdnost. Na nas je, da odgovorimo na Božji klic. Za to je potrebno spreobrnjenje. Ko priznamo svojo grešnost in očistimo svoje srce, se lahko znova dvignemo in odgovorimo na Božjo milost.
 Prerok Izaija se obrača k Bogu: »In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok« (Iz 64,7). Ali ni advent čas, da se zavemo, da smo delo Božjih rok? Ponižno sprejeti njegovo voljo in priznati Boga za svojega stvarnika je pot, ki vodi v življenje.
 Apostol Pavel nas spodbuja, da se za vse zahvaljujmo Bogu in ga slavimo. »Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju« (1Kor 1,4-5). Bog nam daje svojo milost, s pomočjo katere moremo razumeti Božjo besedo in priti do spoznanja. V zavesti, da vse prihaja od Boga, čutimo dolžnost, da se mu zahvaljujemo za vse, kar prejemamo v vsakdanjem življenju. Vse, kar smo in kar imamo, je neskončni Božji dar.
 Evangelij nas vabi k čuječnosti. Morda smo nekoliko pozabili, da moramo biti neprestano pripravljeni, kajti ne vemo kdaj nas čaka srečanje z njim. Bodimo budni in se trudimo, da bi se izogibali zlu in delali dobro. To zmoremo, če se v srcu vsak dan spominjamo Gospodove nežne in tople navzočnosti. Zavedanje lepote njegove navzočnosti nam omogoči, da do dna živimo svojo človeško poklicanost. Božja luč tako lahko preko nas zasveti tudi drugim in jih zajame v pričakovanje.
 Bodimo torej budni in prosimo Boga, da nas s svojo dobroto osvoji in omogoči, da ga prepoznamo in sprejmemo ter k njemu vabimo tudi svoje brate in sestre. Prosimo ga, naj nam odpre srce, da prepoznamo njegove darove, njegovo delovanje in njegovo obličje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. ADVENTNA NEDELJA

Oznanjevanje Janeza Krstnika
 
Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaiju:Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,
 ki bo pripravil tvojo pot.
 Glas vpijočega v puščavi:
 Pripravite Gospodovo pot,
 zravnajte njegove steze!
 Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«

 Mr 1,1-8
 

PRIPRAVIMO POT GOSPODU
 
Advent – čas pričakovanja nas spodbuja, da se pripravimo za rojstvo Boga v naših srcih. Zanj je potrebno osebno spreobrnjenje, h kateremu nas kličejo preroki stare zaveze, Janez Krstnik in Cerkev. Bog hrepeni po človeku. Želi, da se odpre njemu in sočloveku, saj tako se lahko začne proces spreobrnjenja in odrešenja. To se zgodi, ko dopustimo Svetemu Duhu, da deluje v nas in po nas. Ob tem se tudi bolje zavemo svoje poklicanosti za oznanjevanje Božje ljubezni in zahvaljevanje ter slavljenje Božje popolnosti in njegove dobrote do nas, kljub naši nepopolnosti. Ali imamo dovolj poguma za oznanjevanje njegovih čudovitih del in za to, da pokažemo na prihod Učitelja? Se morda bojimo, da bomo izpadli kot čudaki pred današnjim svetom?
 Prerok Izaija (40,1-5.9-11) tolaži in vliva upanje, a hkrati vabi: »V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!« Pripravimo se na prihod Gospoda v naše življenje. Če ne bomo ničesar v tej smeri naredili, se nam v našem življenju ne bo nič zgodilo in bomo prikrajšani za najlepši občutek, zavest, da nas ima Bog rad. Božja ljubezen nam prinaša radost in veselje: »Povzpni se na visoko goro, znanilka veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilka veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se!« Bog, ki prihaja odvzema strah in vsakršno nelagodnost. Zaupajmo vanj in veselimo se te velike milosti.
 Evangelij po Marku (1,1-8) nam spregovori o velikem možu – preroku na pragu nove zaveze – Janezu Krstniku. Kdo je ta mož? Bil je z vsem svojim bitjem usmerjen v oznanjevanje prihoda Jezusa Kristusa. »Pripravite se!« nam kliče na ves glas. » Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« To oznanilo izraža srčiko Krstnikove identitete in njegove poklicanosti. On je pripravil pot Jezusu najprej v svojem srcu in potem šele v srcih bratov in sester. Krst z vodo, ki ga je podeljeval, je krst kesanja in spreobrnjenja, ki je najprej njega samega pripravljal, da je lahko prepoznal Gospodov prihod v svoje življenje in v življenja drugih. Naše poslanstvo in poslanstvo Cerkve je, da odpiramo vrata Gospodu, ki prihaja do vsakega srca osebno. Gospod nas osebno vabi, da se mu odpremo, ker želi delovati v nas in po nas v svetu.
 Odprimo se Božji milosti, da bomo po zgledu Janeza Krstnika pogumno in z veseljem pokazali nanj, ki prihaja k nam in želi priti v vsako srce osebno. Tako bomo »izravnali njegove steze« in prispevali k lepšemu in boljšemu svetu ter izpolnili svoje poslanstvo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik pričuje
 
Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
 To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovoril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.

 Jn 1,6-8.19-28
 

GLAS VPIJOČEGA
 
Advent se je prevesil v drugo polovico in vse bolj se pripravljamo na paznik rojstva Jezusa v naših srcih. Osrednja tema je Božje usmiljenje. Bog tudi od nas pričakuje, da bomo usmiljeni in pozorni do bratov in sester, s katerimi gremo skozi življenje. Jezus nam prinaša upanje, veselo novico, da je z nami tudi tedaj, ko zgleda vse temno in brez smisla. Prihaja nam naproti in nam ponuja svojo ljubezen in odrešenje. Ali smo pripravljeni, da odgovorimo na njegov klic in rečemo: »Tukaj sem, Gospod, naj bom tvoje koristno orodje, da prinesem luč upanja v naš svet, v krizo, v kateri se je znašel.«
 Prerok Izaija (61,1-2.10.11) nam vliva upanje in oznanja veselo novico odrešenja in osvoboditve. Bog sam nam ponuja odrešitev, tudi za uboge, strte v srcu, jetnike in vse, ki so zvezani zaradi greha. Oznanja nam leto Gospodove milosti. Odrešitev nam vzbuja veselje v Gospodu, radost v Bogu. Zato naj bo vsak kristjan, še posebej pa božji služabnik, prinašalec upanja v svet, ki tava v temi. Vsakdo izmed nas naj bo lučka, ki sveti. Če stopimo skupaj, bo nastal velik plamen in v naših srcih se bo naselilo veselje.
 Apostol Pavel nas v 1. pismu Tesaloničanom (5,16-24) opogumlja, naj se vedno veselimo, neprenehoma molimo, v vsem se zahvaljujemo in naše delo naj bo prežeto z veseljem. Kristjan naj bo vesel človek, saj je poln upanja, vere in ljubezni. Bodimo odprti za vse, kar je dobro, in se izogibajmo zla ter se trudimo, da dosežemo čim večjo stopnjo popolnosti in pripravljenosti za Gospodov prihod.
 Evangelij po Janezu (1,6-8.19-28) nam predstavi Janeza Krstnika, ki ga Bog pošilja, da bi pričeval o luči, ki je prihajala na svet. Ta luč tudi danes prihaja na svet, svet poln teme, razočaranj, nepravičnosti, prevare in drugih zlih dejanj. Janez je bil glas vpijočega v puščavi; pripravljal je pot Gospodu. Tudi kristjan naj bo na neki način glas vpijočega v sodobni družbi: po eni strani bo svetil kot luč s svojim zgledom, po drugi strani pa pogumno pričeval o vseh delih, ki jih je storil Gospod. Del sodobne družbe nas želi utišati tako, da nas hoče prestrašiti, poriniti na rob družbe, nam vzeti pravico do izražanja mnenja, ko gre za pomembna vprašanja v naši družbi. Toda Gospod pričakuje od nas, da pričujemo za krščanske vrednote, čeprav nas pri tem ovirajo ali celo (šikanirajo) zlobno preganjajo.
 Bog je vedno z nami, še posebej v težkih trenutkih našega življenja. Naj nam pomaga da bomo luč za sodobni svet, istočasno pa s svojim življenje zgled in vest družbi, v kateri živimo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. ADVENTNA NEDELJA

Napoved Jezusovega rojstva
 
V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

 Lk 1, 26-38
 

BOG PRIHAJA K NAM
 
Vse človekovo življenje je eno samo hrepenenje po Bogu. Ljudje ga skušajo potešiti na različne načine: z delom, z zabavo, z najrazličnejšimi užitki, z alkoholom, z mamili … Toda nič ne pomaga – ostane le grenak priokus ali celo gnus, potešitev je kratkotrajna in hrepenenje se pojavi še z večjo močjo. In ta Bog, vzrok našega hrepenenja, prihaja k nam. Bližje smo božiču, tem bolj je intenzivno naše hrepenenje. K nam prihaja kot nebogljen otrok, da ga lahko vzamemo v naročje in ga imamo preprosto radi. Želi, da bi ob njem začutili, kaj je ljubezen, kaj je nežnost, kaj je usmiljenje, kaj je dobrota, da bi našli mir svojim dušam.
 V berilu iz 2. Samuelove knjige (7,8-12.14-16) beremo o obljubi, ki jo daje Bog svojemu služabniku Davidu. Ne samo, da mu obljublja veliko ime in mir pred sovražniki, ampak bo iz njegovega rodu izžel Božji Sin. Saj pravi takole: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin.« To je obljuba odrešenika, katere izpolnitev je judovsko ljudstvo čakalo stoletja. To hrepenenje po odrešitvi se je izražalo po prerokih, ki so delovali med judovskim ljudstvom. Posebej jasen je prerok Izaija, ki v duhu vidi prihod mesija in ga opeva v od Boga navdihnjenih prerokbah.
 Evangelij po Luku (1,26-38) nam predstavi začetek izpolnitve obljube prihoda odrešenika iz Davidovega rodu. Angel Gabriel – Božji poslanec prinese preprosti, Bogu vdani ženi vest, da bo rodila sina, ki bo Sin Najvišjega. Marija se sicer prestraši, vendar jo angel pomiri, ko ji zaupa, da je del velikega Božjega načrta in bo s svojo privolitvijo uslišala hrepenenja mnogih src po odrešeniku. Njen odgovor: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« odpre vrata našemu odrešenju. Kakor Marija, smo tudi mi poklicani, da privolimo, da Bog deluje v nas in po nas. Tako bomo začutili Božje veselje in toploto njegove ljubezni. Tako bo izpolnjeno naše hrepenenje in začutili bomo resnično veselje in dar božičnih praznikov.
 Naj nam Bog da potrebne milosti, da se mu bomo odzvali s svojim »da« in v svojem srcu začutili veselje, radost in mir, po katerih hrepeni naše srce, a jih prinaša novorojeno Dete. Še imamo teden dni časa, da se pripravimo za rojstvo Boga v našem srcu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BOŽIČ - SVETA DRUŽINA

Beseda se je učlovečila
 
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.
 Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
 Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.
 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

 Jn 1, 1-14
 

LUČ, KI SVETI V TEMI
 
Koliko božičnih večerov smo že doživeli? Že kot otroci smo se veselili postavljanja jaslic, blagoslova hiše, polnočnice ... Tega se radi spominjamo v kasnejšem obdobju življenja. Kako pa je z nami sedaj, ko smo že zdavnaj zapustili otroška leta? Ali še doživimo veselje božične noči? Je v nas veselo pričakovanje Njega, ki prihaja med nas kot luč, ki razsvetljuje vsakega človeka? Morda smo zapadli v malodušje, v dolgočasno sivino praznovanja Božjega učlovečenja? "Saj se vse ponavlja, to že poznamo, nič novega ..., " si morda dopovedujemo. Potemtakem so resnične besede iz Janezovega evangelija: "Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.“
Če v nas ni več prostora za veselje, za hrepenenje ob pričakovanju Odrešenika, potem je z nami in z našimkrščanstvom res nekaj narobe. Bog nas preprosto ne more več presenetiti s svojo neizmerno iznajdljivostjo. Da bi se to zgodilo, potrebuje naše srce in našo privolitev, da vstopi vanj v kateremkoli obdobju našega življenja. Naj se to zgodi v tem božičnem času in naj nas spremlja to veselje skozi vse leto 2012.
 To vam od srca želimo jezuiti pri Sv. Magdaleni s člani ŽPS ter sobratje jezuiti v kapeli Jezusovega srca.
 p. Jože Poljanšek


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA PO BOŽIČU - NOVO LETO

Pastirji in angeli
 
Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno.
 Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.

 Lk 2,16-21


BOG NAS BLAGOSLAVLJA
 
Kaj je bolj potrebno ob vstopu v novo leto kot to, da smo od Boga ljubljeni in da nas on blagoslavlja! O pomembnosti blagoslova nam spregovori Sveto pismo na mnogih mestih. Sama beseda blagoslov pomeni izreči »dobro besedo«. Že v zelo preprostih vsakdanjih besedah močno čutimo, kaj pomeni izreči dobro besedo drugemu. Človek človeka blagoslavlja s svojo dobronamernostjo z besedami tolažbe in spodbude. Ko Bog daje blagoslov in smo v njegovi milosti, je to gotovo tudi vir veselja, zadovoljstva, miru ali, rečeno s svetim Pavlom, stanje, ko občutimo sadove Svetega Duha (prim. Gal 5,22). Blagoslov je prežet z izkušnjo Božje ljubezni in nam jo vedno znova poizkuša priklicati v spomin. Naša dela so dobra, ko drugim kažejo sijaj Jezusove ljubezni, ko drugim razkrivajo Božjo ljubezen do njih. Naša dela so dobra, ko Božja ljubezen osvoji našo človeškost.
 V odlomku iz 4. Mojzesove knjige (6,22-27) beremo o tem, kako naj duhovniki blagoslavljajo božje ljudstvo: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.« Naroča tudi, naj polagajo roke na Izraelove sinove, in obljublja, da jih bo blagoslovil.
 Vrhunec Božjega blagoslova za človeštvo je, da je poslal svojega Sina, ki nas je osvobodil suženjstva greha. Še več, Bog nas je posinovil in nam poslal v naša srca Duha svojega Sina in nas naredil za dediče njegovega kraljestva. O tem nam spregovori apostol Pavel v pismu Galačanom (4,4-7). Božja ljubezen, ki se nam podarja, je največji blagoslov za vsakega izmed nas, saj se je Jezus daroval za vsakega izmed nas brez izjeme. Na nas je, da sprejmemo to Božje darilo, ali ga zavrnemo.
 Evangelij po Luku (2,16-21) nam spregovori o preprostih pastirjih, ki so po dogodku na Betlehemskih poljanah šli v Betlehem in tam našli sveto Družino. Navdušeni so pripovedovali o tem, kar so jim angeli povedali o tem Otroku. Pastirji so s preprostim srcem sprejeli veselo oznanilo in ga navdušeno širili. Bog ima posebej rad ljudi, ki so preprostega srca, ki verujejo v njegovo ljubezen in jo oznanjajo vsem, ki jih srečajo. Tako širimo blagoslov na ljudi, ki so okoli nas.
 Resnični blagoslov je, ko osebna izkušnja Jezusa odpre naše srce, da začutimo Božji ljubeč in nadčasovni pogled na nas. Življenje dobi pravi smisel in se nam ni treba več prepuščati tesnobi in strahu. Naj bo naš vstop v novo leto poln optimizma in veselja, saj nad nami bdi Bog, ki nas obilno blagoslavlja. Odprimo se mu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

JEZUSOV KRST

Jezusov krst
 
Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«
 Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

 Mr 1,7-11


BOŽJI OTROCI SMO
 
Nedelja Jezusovega krsta nam nehote utrne misel na naš krst. Neizbrisno znamenje Božjega življenja v nas je največje dostojanstvo, ki ga Bog naklanja človeku. Po nauku apostola Pavla je človekovo telo tempelj Svetega Duha. Prav je, da se tega izrednega daru Božje ljubezni zavedamo. Božja beseda te nedelje nam prikaže dobrine, ki smo jih deležni po milosti Božje ljubezni in njegove podaritve, s katero nas je posinovil. Krst je zakrament, ki nas pridružuje skupnosti ljubezni. Jezus nas krščuje s Svetim Duhom, ki deluje v nas.
 Odlomek iz knjige preroka Izaija (55,1-11) nas najprej vabi, da pridemo k izviru in se napijemo žive vode, ki jo daje Bog. Še več! Takole pravi: »Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko!« Vse, kar si želi naša duša, prihaja iz njegovih rok. Tudi takole nas spodbuja: »Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša.« Bog nas neprestano vabi, da zaupamo v njegovo moč in dobroto, da prisluhnemo njegovi besedi, saj le tako bo za nas najbolje. Želi, da zapustimo svojo napačno pot in slabe misli, da priznamo svoje napačne usmeritve in sprejmemo njegovo odpuščanje, kajti on nam želi vse odpustiti in nas sprejeti z ljubeznijo.
 V 1. Janezovem pismu (5,1-9) beremo, da je rojen iz Boga tisti, ki veruje vanj. Če spolnjujemo njegove zapovedi, je to znamenje, da ljubimo Boga. Torej je naša ljubezen odvisna od spolnjevanja zapovedi oziroma tega, kar Bog želi od nas. Če neko osebo ljubimo, se trudimo, da bi izpolnili vsako željo, ki jo izrazi, kajti ljubezen je služenje.
 Evangelij po Marku (1,7-11) nam prikaže Janeza, ki oznanja prihod Mesija. Mesija je že tu, stoji v njegovi bližini, zato z vso ponižnostjo pokaže nanj. Janez je krščeval z vodo v Jordanu, on pa krščuje s Svetim Duhom. Toda Mesija se da krstiti Janezu, ker hoče dati zgled in pokazati, kako naj ravnamo mi. Še en čudež se zgodi. Odpre se nebo in Božji Duh se spusti nanj, Oče pa izgovori: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Nekaj takega se v nam nevidni obliki zgodi pri vsakem krstu. Nebeški Oče nas sprejme v svojo veliko družino in postanemo njegovi otroci. To pomeni da mu ni vseeno za nas, ampak vsakogar izmed nas neprestano spremlja s svojo ljubečo skrbnostjo, kljub temu, da se včasih oddaljimo od njega. On je vedno pripravljen, da ga pokličemo in ga sprejmemo v svoje življenje.
 Bog daj, da bi se kljub našim stranpotem znova vračali v ljubeče Očetovo naročje in iskali izvir žive vode, ki teče v večno življenje in nas resnično odžeja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA MED LETOM

Prvi učenci
 
Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter.)

 Jn 1,35-42
 

BOG NAS KLIČE
 
Ko razmišljamo o poklicanosti, nam prihaja na misel veliko stvari. Verjetno se najprej spomnimo na svoj poklic, ki ga opravljamo ali se nanj pripravljamo, če se še izobražujemo. Kako smo bili poklicani? Nekdo je svojo poklicanost jasno spoznal, zopet drugi je do nekega področja začutil veselje in ugotovil, da ima dar za opravljanje tega poklica. Morda se premalo zavedamo, da nas v ozadju vodi mogočna Božja roka, ki ima z nami točno določen načrt. Razen v določen poklic smo kristjani še posebej poklicani, da z življenjem pričujemo o Božji ljubezni. Pravzaprav je naša temeljna poklicanost, da delamo ljudem dobro, smo zazrti v Kristusa, tako da v vseh ljudeh vidimo svoje brate in sestre ter jih tako vodimo k Bogu.
 V odlomku iz 1. Samuelove knjige (3,3-10.19) beremo, kako Bog kliče Samuela. Trikrat ga pokliče. Deček najprej misli, da ga kliče duhovnik Eli. Ko Eli spozna, da Gospod kliče dečka, mu naroči, naj odgovori: »Govori, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša.« Samuel odgovori na Božji klic tako, da dela to, kar Bog želi: posreduje ljudstvu Božjo besedo.
 Apostol Pavel nam v 1. pismu Korinčanom (6,13-15.17-20) polaga na srce, kakšen naj bo naš odnos do telesa. Nismo ustvarjeni za uživaštvo, kajti naše telo je tempelj Svetega Duha. Bog želi, da se ne predajamo nečistovanju, kajti tako grešimo proti lastnemu telesu. Poveličujmo Boga v našem telesu. To je naš poklic, da vedno in povsod slavimo Boga in njegovo dobroto.
 Apostol Janez (1,35-42) nam prikaže Janeza Krstnika, ki zre v Jezusa, ki gre mimo. Ko to opazita Andrej in Simon (Peter) gresta za njim. Vprašata ga, kje stanuje. On ju povabi: »Pridita in bosta videla.« Čutita, da je on tisti, ki mu je vredno slediti. Učenca ne prosita, naj jima kaj več pove o sebi. Želita si le to, da bi bila z njim. Pri njem se želita udomačiti. Močno je bilo Janezovo pričevanje, pričevanje obraza, ki izraža notranjo naravnanost na Gospoda. Janez ju ne navezuje na sebe, čeprav sta njegova učenca. Kot smerokaz ju usmerja h Gospodu. To je Janezov poklic: voditi h Gospodu. Janez z besedo in zgledom usmerja k Jezusu. Apostola sta poklicana, da postaneta Jezusova učenca in pričevalca.
 Kaj pa naš krščanski poklic? Ali smo tako zazrti v Gospoda, da nagovarjamo druge in jih spodbujamo, da bi hodili za njim? Imamo toliko poguma, da tudi tam, kjer je nevarno, pričujemo zanj? To so pomembna vprašanja našega krščanskega poklica. Bog nam daj poguma, da se ne bi bali pričati za Gospoda in bi kot Janez Krstnik vsakomur pokazali nanj. Vse naše življenje naj pričuje zanj. O Pedru Opeki je njegova sodelavka rekla: „On predstavlja Boga med nami.“


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. NEDELJA MED LETOM

Jezus pokliče štiri ribiče
 
Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
 Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

 Mr 1,14-20
 

SPREOBRNIMO SE
 
Ljudje nismo popolni in smo mnogokrat pred preizkušnjo, v kateri lahko pademo v greh. O grehu danes ni moderno govoriti, saj naj bi bilo v imenu človekove svobode in njegovih pravic skoraj vse dovoljeno – vsaj tisto, kar je družbeno sprejemljivo. Tako je človek izgubil občutek za greh. Ne zavedamo se dovolj, da mnogo slabega naredimo svojemu bližnjemu bodisi z dejanji zoper njega, še posebej pa s svojim govorjenjem, slabimi mislimi, pa tudi z opustitvijo dobrih del. Gospod nas kliče k spreobrnitvi, k spremembi našega življenja, da bomo v ta svet prinašali dobroto in ljubezen; njo naj izražajo naše misli, besede in dejanja. Ali smo sposobni tako korenite spremembe? Sami iz sebe verjetno ne, ampak potrebujemo Božjo moč in pomoč.
 Prerok Jona (3,1-5.10) je po Božjem naročilu v Ninivah oznanjal: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Prebivalci mesta so mu verjeli in se spreobrnili, zato jih Bog ni kaznoval. Bogu je bilo žal grožnje, ko je videl, da so spremenili svoje življenje. Zapuščati moram svojo hudobno pot in rezati pri svojih dejanjih, besedah in mislih vse tisto, s čimer prizadenem sočloveka in mu delam škodo.
 Evangelij po Marku (1,14-20) nam v ospredje postavlja Jezusov klic k spreobrnjenju. »Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Jezus nas vabi, da spremenimo svoje življenje in hodimo za njim. Tako sta naredila ribiča ob Genezareškem Jezeru Simon in Andrej, takoj za tem pa še Jakob in Janez. Kaj je bilo tako privlačnega na Jezusu, da ti apostoli pustijo svoje in gredo za njim v neznano? Jezus je oznanjal nekaj novega, nov način življenja, življenje, ki je daleč od »ponorelega« sveta. To je življenje polno ljubezni, razumevanja, medsebojne pomoči, sprejemanja človeka v vsej njegovi enkratnosti. Njegova ljubezen in dobrota je pritegnila vsakogar, ki je imel srce odprto za Božji klic k hoji po poti za njim.
 Bog nam daje moči, da smo lahko vedno odprti za njegov klic in kljub padcem zmoremo znova vstati in hoditi za njim ter uravnavati svoje življenje tako, da bo po njegovem nauku.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. NEDELJA MED LETOM

Mož z nečistim duhom
 
Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.

 Mr 1,21-28
 

NOV NAUK Z OBLASTJO
 
»Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni« so se čudili prebivalci Kafarmauma zaradi čudeža, ki so ga videli. Kdor je poslan, ima polno moč delovanja. Jezus se je zavedal poslanstva, ki mu ga je izročil Oče. Tega bi se moral zavedati tudi vsak kristjan. Vsi smo poslani, da pričujemo z besedami in dejanji, da je Kristus Božji Sin in da je Božje kraljestvo že med nami. Ko bomo pogumno govorili, delali in živeli kot kristjani ter tako pričevali za velika Božja dela, bomo tudi tistim, ki še zavračajo Boga, pomagali, da sprejmejo Jezusa kot svojega Odrešenika.
 V odlomku iz 5. Mojzesove knjige (18,15-20) beremo o tem, kdo je pravi prerok. Izraelci so si na poti v obljubljeno deželo večkrat zastavili vprašanje, ali je Gospodov prerok podoben prerokom in magom, ki so jih videli pri sosednih narodih? Eden od kriterijev je, da prerok ne uči drugačnega nauka in ne oddaljuje ljudi od pravega Boga. Isti kriterij velja tudi za sodobne učitelje: pravi je samo tisti, ki zvesto oznanja in živi to, kar je v skladu z Božjo voljo.
 Evangelist Marko (1,21-28) poudarja, da Jezus govori z oblastjo in ima moč nad hudobnimi duhovi. Njegova oblast ni kakor oblast nekoga, ki govori v svojem imenu, pa naj bo še tako velik. On ima vso oblast in sposobnost, da nam razodene Boga in njegove skrivnosti. Oblast, ki jo ima nad hudobnimi duhovi, je tolikšna, da ljudi osvobodi njihovega vpliva in jim spet omogoči gledati Božjo luč. Ima oblast ozdravljati in odpuščati grehe. Ima moč, da dokončno razodene, kako se Bog približa človeku, kako nas ljubi ter kakšni sta njegova resnica in milost nam v prid. Bog nas ljubi in se nas s svojo gorečo ljubeznijo dotika tako močno, da ozdravi naše korenine in nas prenovi za Božje sinove in hčere, tako da nismo več sužnji zdaj že poraženih hudobnih duhov. Božja zmaga seveda ni takšna, kakor si jo predstavljamo ljudje. Morda prav zato Jezus ni hotel, da ga hudobni duhovi razglašajo kot »Svetega od Boga«, dokler ni do konca pokazal, kakšna je Božja pot in Božji način zmage nad lažjo in hudobijo. Vsaka Jezusova izgovorjena beseda in storjeno dejanje kaže, kako zaupljiv odnos ima z Bogom Očetom. Jezus nas osvobaja hudobnih duhov, da bi se tudi mi veselili Očetove ljubezni do nas vseh, se mu z zaupanjem bližali ter se mu pustili objeti.
 Bog nam daj moči in zdravega razuma, da bomo čuječi in se varujemo samozvanih „novodobnih“ prerokov in učiteljev, ki navadno učijo prirejen in na žalost napačen nauk tudi o Jezusu, angelih in Božjem kraljestvu in so s svojim „učenjem“ in „ozdravljanjem“ na videz v pomoč ljudem. Kristjani naj bi znali presoditi, kaj je dano od Boga in kje se skriva past hudega duha.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. NEDELJA MED LETOM

Jezus jih veliko ozdravi
 
Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.
 Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.

 Mr 1,29-39

JEZUS OZDRAVLJA
 
Božja beseda današnje nedelje nam predstavi Jezusa, ki ozdravlja. Živimo v nepopolnem svetu in tudi sami smo nepopolni. Mnogi trpijo zaradi raznih telesnih bolezni, druge težijo duševne bolezni in motnje, še mnogo več pa je duhovnih bolezni, ki jih sicer ne čutimo, a le-te pogosto povzročajo telesne bolezni. Jezus prihaja, da ozdravlja korenine naših bolezni – ozdravlja duha in posledično telo. Kaj moramo mi storiti? Predati se Jezusu, sprejeti Božjo voljo in dopustiti, da Jezus pride v naše srce in naredi čudež. Morda bomo rekli, saj čudežev sploh ni, kako naj se nam zgodi čudež? Potrebna je vera. Jezus je vedno poudarjal: »Tvoja vera te je rešila.« Ozdravljenja, vsaj tistega popolnega, brez vere ni. Žal nam toliko stvari zakriva pogled na tisto, kar je edino bistveno. Skozi zid ne moremo videti, če ne naredimo luknje. Tudi Boga in njegovih resničnosti ne moremo videti, če ne odpremo srca in duhovnih oči, da bi Bog lahko deloval v nas.
 V odlomku iz Jobove knjige (1,1-4.6-7) beremo o trpljenju pravičnega Joba, ki izpove težo svojega položaja. Kljub neznosnemu trpljenju ne prekolne Boga, ampak neomajno zaupa vanj. Bog je edini, ki mu more pomagati nositi težo življenja. Ali nismo vsi v podobnem položaju, ko pridejo težave? Vendar je vprašanje, ali zaupamo vanj in pričakujemo, da nam bo pomagal, ali pa ga preklinjamo in zanikamo njegov obstoj? Ustvarjeni smo po Božji podobi in imamo svobodno voljo – Bog nam prepušča vso svobodo, zato je odločitev naša. Če so naše duhovne oči umazane, polne »sive mrene«, ne moremo videti, koliko dobrega in lepega nam je Bog dal. Job nas spodbuja k predanosti Bogu.
 Evangelist Marko (1,29-39) nam opiše čudež ozdravljenja Simonove tašče. Someščani so pripeljali svoje bolnike k Jezusu, ko so zvedeli za ta dogodek. Verjeli so, da Jezus lahko pomaga tudi njihovim domačim in prijateljem. Jezus jih je mnogo ozdravil in osvobodil hudih duhov. Jezus tudi danes osvobaja in ozdravlja. Ni dovolj, da tu in tam molimo, ali preberemo odlomek iz Svetega pisma. Potrebna je živa vera, ko verjamem, da je to mogoče, da sem tudi jaz lahko ozdravljen in osvobojen. Jezus se tudi k meni sklanja poln sočutja, mi ponuja svojo roko, ker se me želi čuteče dotakniti in mi povedati, da me ima rad. Vsakogar izmed nas ima rad in nas sočutno spremlja skozi življenje. Vprašanje je, ali smo sposobni to videti, ali pa nam moč lastnega napuha to preprečuje? Evangelij in molitev imata veliko moč, saj nas povezujeta z Bogom, nas osvobajata in ozdravljata – tako notranje kot telesno. Zato moramo evangelij živeti, da bomo sprejeli Jezusa za svojega prijatelja, partnerja in brata. Ko nam bo resnično najdražji, bodo čudeži del našega vsakdanjega življenja.
 Prosimo Jezusa, da pride v naše življenje in nas osvobodi vseh naših navezanosti na slabe navade in stvari, ki nas zasužnjujejo. Gospod, ozdravi našo duhovno slepoto, da bomo videli in doumeli tvojo ljubečo skrb za nas in videli tvoja čudovita dela v našem vsakdanjem življenju!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. NEDELJA MED LETOM

Jezus očisti gobavca
 
K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezusga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.

 Mr 1,40-45

OČIŠČENJE
 
Svet, v katerem živimo, je poln nepopolnosti, čeprav ga je Bog ustvaril dobrega in lepega. Mnogokrat se sprašujemo, zakaj toliko trpljenja in vsega hudega na svetu. Včasih celo krivimo Boga zaradi vseh krivic, ki se dogajajo, zaradi bolezni, ki prežijo na nas, zaradi vojn, lakote, nesreč … Mislimo, da nismo nič krivi, pa nas kljub temu zadenejo hude preizkušnje. Premalo se zavedamo, da vse gorje povzroča človek sam, ki je v svojem napuhu šel preko vseh meja. Razen tega smo nagnjeni k uživanju, a tu je še ena past, saj nas lastno uživaje lahko zasužnji, tako da ne vidimo več sočloveka, razen tistega, ki ga za svoje ugodje potrebujemo. Potrebni smo očiščenja, ki se lahko zgodi le, če postanemo ponižni in spremenimo svoje življenje in začnemo služiti bližnjemu. Božja beseda nam danes v središče postavlja hudo bolezen gobavost.
 V 3. Mojzesovi knjigi (13,1-2.44-46) beremo navodila, kako je treba ravnati, če nekoga doleti gobavost. Pokaže naj se duhovniku. Ko le-ta ugotovi, da je gobav, ga razglasi za nečistega. Vsi se mu izogibajo, ker je ta bolezen veljala kot nalezljiva in neozdravljiva. Da ne bi okužil drugih članov skupnosti, se je moral gobavec umakniti v osamo – poseben prostor, kjer so živeli taki bolniki. Tak človek je bil odpisan in popolnoma izoliran od ljudi, s katerimi je dotlej živel. Zato je bila želja teh ljudi po očiščenju neizmerna, čeprav ni bilo realnih možnosti. Tak človek je najbolj jasno začutil svet teme in brezupa. Jano je bilo, da se sam ne more očistiti, pa naj je to še tako močno želel.
 Rešitev prinaša Jezus. Ozdravil je kar nekaj gobavcev. Ta, ki ga opisuje evangelist Marko (1,40-45), je le eden izmed njih. Za razliko od nekaterih drugih gobavcev, ga ta na kolenih, ponižno prosi: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Kako bi Jezus mogel zavrniti tolikšno vero! Za gobavca je bil Jezus edino upanje, luč sredi teme njegove tragedije. Ponižnemu človeku se dogajajo velike stvari. Jezusov dotik je gobavca očistil, da se je lahko pokazal duhovniku, ki je ugotovil, da je spet zdrav in se je zato smel vrniti med svoje domače. Tako veliko veselje je zajelo tega ozdravljenega gobavca, da je na vsa usta oznanjal velika Božja dela. Ni doživel samo očiščenja od svoje telesne bolezni, ampak še pomembnejše notranje ozdravljenje. V Jezusu je prepoznal Boga Odrešenika. Vsakomur je želel oznaniti to veliko novico, da nas Jezus osvobaja. Danes telesne gobavosti skoraj ni več, je pa mnogo duhovne gobavosti. Vsi smo zelo potrebni duhovnega očiščenja. Ponižno padimo pred Gospoda in ga prosimo: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Predajmo se v Božje roke in zaupajmo vanj in v njegovo blagohotno delovanje v našem življenju. Doživeli bomo notranjo osvoboditev. Veselje in mir se bosta zopet naselila v naših srcih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. NEDELJA MED LETOM

Jezus ozdravi hromega
 
Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.«

 Mr 2,1-12


GLEJTE, NEKAJ NOVEGA BOM NAREDIL
 
Smo pred začetkom postnega časa, ki nas vabi, da spremenimo svoje življenje in svoj pogled na življenjsko pomembne stvari. Kar nekako navadili smo se na miselnost tega sveta, ki nas nagovarja, naj živimo tako, kot je nam najbolj ugodno. Vrednote naj bi bile pomembne le toliko, kolikor nam koristijo. Bog nam je nekoliko odveč, saj zelo lepo živimo in uživamo brez njega. S svojim naukom nas kar nekoliko omejuje. Toda takšno življenje vodi le v razsulo, saj z obrambo lastnih interesov uničujemo odnos do bližnjega. Mnogokrat lahko zapademo v uničujoč val lastnih strasti in zasvojenosti, ki nas vodijo v samouničenje. Trdno se oklepamo svobode, ki ni prava svoboda, saj ne pozna odgovornosti, in pademo v suženjski odnos. Tu sta samo dve poti: ali se oklenemo Boga, ki nam v naši nemoči prihaja nasproti in nam ponuja osvoboditev, ali propademo.
 Gospod nam po preroki Izaiju (43,18-25) sporoča, da je kljub našim slabim dejanjem na naši strani. Iz nas želi narediti novega človeka, takšnega, ki bo živel po postavi ljubezni, ki ne bo gledal samo nase, ampak bo prinašal svetu radost, ljubezen in mir. Hkrati nam sporoča, da je Bog ljubezni, neskončno usmiljen, pripravljen pozabiti vse naše prestopke in jih izbrisati. S tem nas znova osvobaja, da postanemo svobodni in istočasno odgovorni, saj je svoboda le v povezavi z odgovornostjo prava svoboda. Toda, nekaj pa moramo narediti tudi mi, kajti Bog nas ne želi prisiliti.
 Tudi apostol Pavel (2 Kor 1,18-22) nas spodbuja, naj bo naša beseda »da«, kajti tudi Bog je nam rekel svoj »da«. Bog ne reče enkrat »da« in drugič »ne«. Njegove obljube so enkrat za vselej „da“, ker je zvest. Tudi nas vabi, naj bomo zvesti in dosledni v odnosu do sebe, soljudi in Boga. Nestanovitnost nas dela neodločne in onemogoča dobre medsebojne odnose.
 Evangelist Marko (2,1-12) nam predstavi Jezusa, ki odpušča grehe in ozdravi hromega. Najprej mu odpusti grehe, ga notranje osvobodi, šele potem ga ozdravi. Notranje očiščenje je predpogoj ozdravljenja. Če nismo odprti za Boga, nas on ne more ozdraviti. Hromi in njegovi prijatelji so tako močno verjeli v moč Jezusa – Boga, da so storili vse, da ga najdejo, četudi je bilo treba po neobičajni poti priti do njega. Tako je ozdravljeni prejel dvojno ozdravljenje, ki ga je naredilo »novega človeka«. Spreobrnjenja pa ni doživel samo ozdravljeni hromi, ampak tudi veliko tistih, ki so videli čudež in slišali Jezusove besede. Slavili so namreč Boga in njegovo dobroto. Bog nas ljubi in se močno trudi, da bi nam omogočil zaživeti v ljubezni. Bog nima nobene potrebe, da bi se z nami spravil. Mi smo potrebni sprave z njim. Omogoča nam, da zajemamo iz Očetove ljubezni ter živimo v njej. Hvala in zahvala, ki jo izrazimo Bogu, potem ko smo v Jezusu ozdravljeni življenjske ohromelosti, je izraz hvaležnosti za ljubezen, ki se nas je dotaknila in nas ozdravila.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

1. POSTNA NEDELJA

Hudič skuša Jezusa
 
Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.
 Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

 Mr 1,12-15


ZAVEZA IN ZVESTOBA
 
Smo v postnem času, ki je čas milosti, čas očiščenja, priložnost za spremembo našega življenja. Bog želi imeti z nami pristen odnos, zato nam ponuja svojo roko v obliki zaveze. To je storil davno z Noetom, kasneje z Jezusovo daritvijo na križu in vstajenjem. Tudi mi smo del te zaveze, zato nas Jezus vabi: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Vsakdo izmed nas je del te zaveze Božje ljubezni. Čeprav je Bog usmiljen, moramo v tem odnosu tudi mi izpolniti svoj del. Če se bomo vključili v ta odrešenjski tok in z ljubeznijo odgovorili na Božji klic, smo na pravi poti. Kakšen naj bo naš odgovor? V službi bližnjemu, postu in molitvi. To so postna spokorna dela, ki nam pomagajo, da presežemo svojo navezanost na zemeljske stvari in obrnemo svoj pogled k Bogu. Ljubezen je tista, ki nas preko bližnjega povezuje z Bogom. Post je čas, ko se zazremo tudi vase in pogledamo, kako je z našim življenjem, kakšna je naša ljubezen, ali smo pripravljeni služiti bližnjemu, žrtvovati nekaj svojega časa in dobrin za ljudi v stiski …
 V 1. Mojzesovi knjigi (9,8-15) beremo o pogovoru med Bogom in Noetom. Bog je sklenil, da ne bo več pokončal sveta. Tako je sklenil zavezo s človeštvom in se je kljub neštetim prestopkom človeštva drži. Zakaj? Ker Bog ljubi človeka kljub vsemu, kljub nezvestobi, kljub temu, da človek hoče biti kakor Bog in ga zavrača in včasih celo sovraži. Bog je ljubezen in nas ljubi kljub naši nezvestobi, našemu napuhu in samoljubju.
 O zavezi nam govori tudi apostol Peter v svojem 1. pismu (3,18-22) in sicer, da je Jezus po mesu umrl za nas, da bi nas privedel k Bogu, a je bil oživljen po Duhu. To je darovanjska ljubezen, ki gre preko vseh ovir, tudi preko smrti. Kako srečni smo lahko, ker smo ljubljeni, tako ljubljeni, da je bil Jezus – Božji sin pripravljen umreti za nas, da nas je rešil teme, ki nas je imela v oblasti.
 Evangelij (Mr 1,12-15) nam govori o Jezusovi pripravi na njegovo poslanstvo. Duh ga je odvedel v puščavo, kjer je preživel štirideset dni. Puščava je kraj, kjer doživi popolno odmaknjenost od sveta in se v postu in molitvi pripravlja na svoje poslanstvo. Tam ga skuša satan in ga želi odvrniti od njegovega poslanstva. Jezus jasno zavrne satanove skušnjave in gre odločno svojemu poslanstvu naproti. Bog je obljubil, da bo človeka rešil in ostaja zvest svoji obljubi. Z Jezusovim prihodom se začenja nova doba, doba milosti in odrešenja. Njegove prve besede so vabilo, da sprejmemo veliko novost, resničnost Božjega kraljestva, ki je dosegljivo vsem in je blizu vsakemu človeku. Jezus tudi takoj nakaže pot: da se spreobrnemo in verujemo evangeliju, to pomeni, da korenito spremenimo življenje in sprejmemo – v Jezusu – besedo, s katero se Bog po njem obrača na človeštvo vseh časov. To dvoje gre skupaj: spreobrnjenje in vera. Ni enega brez drugega, ampak eno in drugo izvira iz stika z živo besedo, iz navzočnosti Jezusa, ki tudi danes ponavlja množicam: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.