25. NEDELJA MED LETOM

Kdo je največji
 
    Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.
 
     Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel:  »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Mr 9,30-37
 
 
KDOR HOČE BITI PRVI …
 
   Po napovedi trpljenja in vprašanju, kaj mislijo, kdo je Jezus Kristus, se apostoli zopet pogovarjajo o posvetnih rečeh. Pogovarjajo se o tem, kdo bo največji. Večno aktualna tema človeštva, ki gradi na karieri, moči in slavi. Jezus gleda na te stvari zelo drugače. Zanj ni moč v vladanju s silo, ampak v služenju bližnjemu z ljubeznijo. Tisti, ki vodijo državo ali kakršno koli skupnost – tudi cerkveno – morajo pozabiti na moč, ki jo imajo, da bodo lažje prisluhnili ljudem, jih razumeli in jim pomagali na tak način, da ne bo nihče ponižan. Za Boga smo vsi enaki in nas ima vse enako rad.
 
   Še o eni temi - v našem času zelo aktualni – beremo v Knjigi modrosti: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je nadležen in nasprotuje našim delom, ker nam očita prestopke postave in nam oponaša napake naše vzgoje.« (Mdr 2,12) Kritika pisatelja Modrostne knjige je namenjena nam, ki menimo, da smo popolni in - glede na naše krščansko življenje - ne sprejmemo nobene kritike. Nevoščljivost je napaka, ki zelo cveti. Za večino ljudi bi bilo najbolje, če bi bili vsi ljudje enako pokvarjeni, da ne bi nihče izstopal. Za nas kristjane je to velik izziv, da ne popustimo pred takšnimi pritiski družbe in s svojim zgledom pokažemo, da je Kristusova pot prava, čeprav bo treba na ta račun prenesti marsikatero krivico.
 
   Tudi apostol Jakob nas v svojem pismu (3,16-4,3) svari pred nevoščljivostjo in prepirljivostjo. Družba, ki odobrava takšne slabe navade, zapade v nered in vsakršno zlo. Zato stopimo na pot pravičnosti in se bojujmo proti nasladam tega sveta, posebej še proti sli po oblasti in gospodovanju nad drugimi, saj le-ta ne vodi k dobremu. Prisluhnimo Bogu in bližnjemu, poglejmo v svojo notranjost ter zahrepenimo po drugačnem življenju, ki nam bo prineslo zadovoljstvo in mir.
 
   Evangelist Marko (9,30-37) nam poroča o apostolih, ki jih mami želja po oblasti. Ne razumejo namreč smisla Božjega kraljestva. Jezus zaradi tega ni užaljen, saj ve, da je njihovo dojenje višjih resničnosti zelo počasno. Zato postavi otroka med nje in pove, da se moramo tako spremeniti, da bomo postali preprosti in iskreni kakor otroci. Kdor je preprost kakor otrok, so mu vrata v Božje kraljestvo vedno odprta. »Če hočemo biti prvi, moramo hoteti biti z Jezusom, ki je Prvi. On je postal služabnik vseh do smrti na križu. Zato, da bi lahko vsi spoznali, kako velika je Božja ljubezen do človeka. Jezus govori o veličini, ki je za Božje kraljestvo. Ta veličina vsakemu človeku kaže Božjo ljubezen do človeka. Takšno veličino je vredno živeti med seboj. Biti zadnji ne pomeni, da sem za vsemi drugimi. Biti zadnji pomeni, da sem služabnik vseh, da bi vsi lahko spoznali sijaj Božje ljubezni. To seveda tudi pomeni, da mojemu srcu nobena stvar ali oseba ne pomeni več kakor Božja ljubezen.« (p. V. Lovše)
 
   »V globokem in prisrčnem zaupanju v Boga, se naužijmo tiste modrosti, ki jo potrebujemo za življenje. Ta modrost je »čista, miroljubna, prizanesljiva, poslušna, polna usmiljenja in dobrih del, nepristranska in brez hinavščine.« Naj v moči duhovnih izkušenj laže hodimo z globoko vero, da je Gospod vedno z nami, čeprav se nam morda kdaj zdi, da se je skril, da ni dovolj dejaven, ali da ga morda ne čutimo.« (p. R. Schweiger)


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

26. NEDELJA MED LETOM

Skušnjave vabijo v greh
   Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.
    Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.«
Mr 9,38-48
 
 
 
VARUJMO SE ZLA
    Božja beseda te nedelje nas usmerja na pot hoje za Jezusom. Ta pot je pot ponižnosti in odprtosti za Boga in bližnjega. Človek stremi k temu, da bi bil član neke privilegirane skupine, da bi imel kakšen poseben položaj, ki bi ga povzdignil nad druge. Podobne težnje so imeli apostoli. Bili so zaskrbljeni, ker Bog deluje izven okvira njihovega mišljenja in nadzora, saj so videli, da dela čudeže nekdo, ki ni hodil z njimi. Jezus jim modro odgovori: »Kdor ni proti nam, je za nas.« Ne delajmo si skrbi, če Bog deluje na svoj način. Svojega Duha daje tistim, ki so odprti zanj. Na naše predsodke se ne ozira, kajti naše sodbe so vedno pristranske. Edino Bog vidi notranjost vsakega človeka in daje milost vsakomur.
    Že Mojzes se je srečal z nasprotovanjem, saj so nekateri želeli, da bi prepovedal prerokovati ljudem, na katere je Bog izlil Svojega Duha. Ljudje se pogosto obnašamo egoistično in ne želimo, da bi nekdo drug bil deležen posebne milosti. Zato iščemo razne izgovore, ker sami nismo dovolj odprti, da bi doumeli skrivnost Božje pričujočnosti.
    Apostol Jakob (5,1-6) svari pred bogastvom, ki je zelo mikavno, a za marsikoga pogubno. Denar človeka premami, da pozabi, da ima v rokah samo menjalno sredstvo brez prave vrednosti. Zato smo kristjani do zemeljske stvarnosti zelo kritični in nam več pomeni duhovni napredek. Posebej se trudimo za dobroto in ljubezen, ki nas bosta spremljali tudi v večnost.
    V evangeliju po Marku (9,38-43.47-48) nam da Jezus kar nekaj napotkov za hojo za njim. Če delamo dobro v Jezusovem imenu, nam obljublja večno plačilo. Po drugi stani pa nas svari pred pohujšanjem, saj v tem primeru izgubimo vse in se le stežka izognemo »peklenski dolini«. Jezus ne zahteva od nas, da si dejansko odsekamo roko ali nogo ali iztaknemo oko, če nas le-ti organi pohujšujejo ali zavajajo v greh. Želi pa, da jih ne uporabljamo za zadovoljevanje svojih strasti in slabih namenov. Želi, da odstranimo vsakršne slabe misli, ki nas vodijo vstran od ljubezni do Boga in bližnjega. Vse to zmoremo samo z močjo njegove milosti in v odprtosti za njega, ki je Pot, Resnica in Življenje. Bog nas ne želi poslati v pekel, ker nas ljubi. Odločamo se sami, ali bomo služili Bogu in bližnjemu, ali pa »mamonu«, ki nas na vse mogoče načine vabi in mami z raznimi dobrotami tega sveta.
    Bog daj, da bi se bili sposobni odpreti Božji milosti in njegovemu neskončnemu usmiljenju. Prosimo za moč, da bi se znali upreti vsemu, kar nas ločuje od Boga, in bi v svojem bližnjem odkrili dar njegove ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

27. NEDELJA MED LETOM

O ločitvi

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«
 
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Mr 10,2-16
 
  

KAR JE BOG ZDRUŽIL, NAJ ČLOVEK NE LOČI
 
   Božja beseda te nedelje nam v ospredje postavlja družino v vsej prvobitnosti. Kako različni so pogledi sodobnega sveta na to temeljno skupnost, vidimo iz raznih mnenj in trenj, ki jih je povzročil nov družinski zakonik. Želimo biti sodobna družba, vendar če ne bomo imeli močnega temelja v družini, nam grozi propad. Ni nam dobro, če živimo sami. To velja za večino ljudi. Bog nas je ustvaril kot socialna bitja, zato potrebujemo ob sebi druge ljudi. Sicer pa s kom naj delimo ljubezen, če smo sami. Nekoga vendar moraš imeti rad, sicer je življenje popoln nesmisel. Adam se je zato počutil notranje praznega in je hrepenel po osebi, ki bi bila njemu slična. Zveza moža in žene je zato osnovna skupnost, v kateri lahko normalno zadovoljujemo potrebo po tem, da smo ljubljeni in da tudi sami ljubimo. Jezus je naredil to osnovno skupnost za zakrament. Mnogi danes raje poveličujejo nekaj, kar je neobičajno, sprevrženo in modna muha. Jezusov jasno poudarja, da je Bog človeka ustvaril kot moža in ženo in da naj tega, kar je Bog združil, človek ne loči.
 
   V 1. Mojzesovi knjigi (2,18-24), v poročilu o stvarjenju, beremo, da človek med vsemi ustvarjenimi bitji ni našel ustreznega, s katerim bi lahko delil svoje življenje. Zato je Bog iz njegovega mesa in kosti ustvaril ženo, ki bo lahko z njim delila radost, veselje, pa tudi manj lepe trenutke. Ustvaril ju je, da bosta drug drugega osrečevala in skupaj s pomočjo Boga gradila in izpopolnjevala naš svet. Zaradi žene bo mož zapustil očeta in mater in bosta eno telo. Nastala je temeljna skupnost, znotraj katere je ljubezen temeljna vrednota. Toda satan je zasejal v človeka seme napuha, upora, razdeljenosti, ki prinaša v družino razdor, ki ga človek brez Božje milosti ne more premagati.
   V evangeliju po Marku (10,2-16) farizeji skušajo Jezusa z vprašanjem: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Mojzes je namreč dopuščal ločitev iz določenih razlogov. Jezus pa je zelo jasen. Pravi, da je zaradi človekove trdosrčnosti Mojzes to dovolil. Vendar poudarja, da je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo, da bosta eno telo, ne več dva. Zato se človek odloči za zakonsko skupnost. Vidimo, kako močno Bog povezuje moža in ženo, in zato razumemo Jezusove besede: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Kako daljnosežne so te Jezusove besede, pa še bolj občutimo ob ločitvi zakoncev. Ločitev lahko izredno rani enega od zakoncev, gotovo pa močno prizadene otroke. »Preden se zakonci ločijo, bi jim dejala, naj pomislijo na trpljenje otrok. Če bi ga poznali, se ne bi ločili,« je svojo izkušnjo izrazila žena, ki ji je razpadel zakon. Najbrž ni samo naključje, da Jezusovim besedam o trajnosti zakonske zveze sledi odlomek, ki opisuje Jezusovo sprejemanje otrok. Jezus na grajanje učencev odgovori z ljubeznivostjo do otrok in pokaže, kako so otroci potrebni sprejemanja in ljubezni, ki jim ga lahko daje ljubeč zakon ter razumevajoča družina. Moderna doba je najprej razbila zakon, sedaj pa so ji postali odveč že otroci, saj danes številni ljudje menijo, da so »odvečno breme«. Zakon in družina sta gotovo izjemno pomembna in kdor želi človeštvu slabo, ju bo razbijal in uničeval. Kristus pa, ki ljubi človeka, nas vabi, naj varujemo zakon in družino.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NEDELJA MED LETOM
Bogastvo in hoja za Jezusom
 
   Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.
   Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.
Mr 10,17-30


MODROST IN BOGASTVO
 
   Božja beseda današnje nedelje nam v ospredje postavi na eni strani modrost in na drugi bogastvo. Ali imata ti dve lastnosti kaj skupnega? Verjetno si vsakdo želi imeti oboje. To lahko imamo samo, če prevladuje modrost. Žal današnji človek hrepeni po tem, da bi čim več imel. V iskanju materialnih dobrin je izgubil najbolj dragoceno – modrost – zato se brezglavo trudi, da bi čim več nagrabil. Ni mu dovolj, da ima nujno potrebne dobrine za človeka vredno življenje, ampak hrepeni po prestižu, s pomočjo katerega se čuti bolj pomembnega. Toda bogastvo samo po sebi ne prinaša sreče. Iskati moramo nekaj globljega, česar ne more uničiti nobena recesija in nobena katastrofa. To daje edino Gospod. On je temelj vsega, tudi prave modrosti. Od nas je odvisno, kaj bo našemu srcu ljubše: ali bo to materialno bogastvo, ki nam daje minljivo zemeljsko srečo, ali pa bo to modrost, ki jo daje Bog. Saj le-ta prinaša človeku neuničljivo srečo.
   Odlomek iz knjige modrosti (7,7-11) govori o veličini modrosti. Modrost presega vse najdragocenejše stvari na zemlji. Ničesar na zemlji ni, kar bi ji lahko postavili ob bok. Modrost ni znanje, ampak je od Boga dana zmožnost živeti po načelih zdrave pameti, ko so telo, duša in duh skladni med seboj. Da moremo obdržati to ravnotežje, nam je potrebna Božja milost, ki nam daje moč za pravilno odločanje. Žal je marsikdo pomešal modrost s sebičnostjo in sedaj več ne ve, kdaj samemu sebi koristi in kdaj škoduje. Modrost prinaša s seboj tudi bogastvo in obilje, vendar ne zato, da bi ga človek grabil in spravljal v shrambe, ampak zato, da bi ga razdajal.
   Odlomek iz evangelija po Marku (10,17-30) govori o bogatem mladeniču, ki želi biti popoln. Zato vpraša Jezusa, kako more priti do popolnosti. Jezus je jasen: »Prodaj vse, kar imaš, in hodi za menoj!« Za mladeniča, ki je sicer izpolnjeval vse zapovedi, je bila ta odločitev pretežka. Žalosten je odšel. Bil je preveč navezan na svoje bogastvo. Hvale vredno je, da živimo po Božjih zapovedih, vendar svojega srca ne navezujmo na razna svoja mala in večja bogastva. Vse, kar imamo, smo prejeli od Boga, zato ni naša last, ampak nam je to zaupano v upravljanje. Vse dobrine so namenjene vsem ljudem in vsem bitjem našega planeta. Naša last je zgolj navidezna, saj bomo vse, razen svojih del ljubezni, morali zapustiti drugim. Zato je zelo modro, da prisluhnemo Jezusu, ki pravi, naj ne navezujemo svojega srca na zemeljske dobrine, saj nam le-te, če jih ne uporabljamo v skladu z ljubeznijo do bližnjega, otežujejo vstop v Božje kraljestvo. Jezus od nas ne zahteva, da se popolnoma odpovemo zemeljskim dobrinam, ampak nam jih daje, da so orodje za pomoč bližnjemu. Hkrati pa Jezus pove, da je Bog usmiljen in nam daje milost, da kljub svojim težnjam po zemeljskem bogastvu zmoremo narediti pomembne korake na poti v Božje kraljestvo. Pri Bogu je namreč vse mogoče.
   Prosimo Boga, naj nam da milost, da bi iskali pravo modrost, ki jo daje Sveti Duh. Duh modrosti naj prežari naša srca, da bomo modrost iskali in cenili bolj kot zlato in druge zemeljske dragocenosti in prispeli v Božje kraljestvo, ki nam je pripravljeno od začetka sveta.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NEDELJA MED LETOM - MISIJONSKA

Jakobova in Janezova prošnja
 
   Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Mr 10,35-45
 


VERA JE V SLUŽENJU
   Svet, v katerem živimo, je naravnan tako, da gleda negativno na pojem služenja. Večina ljudi želi biti v ospredju in na položajih, kjer bi jim drugi služili. Mnogo stvari bi rad človek dosegel. Želje so mnogokrat tako velike, da so težko uresničljive. Premalo se zavedamo, da imamo neke meje, s katerimi se moramo sprijazniti. Dokler bomo živeli v prepričanju, da za svoje življenje nismo nikomur odgovorni, ne bomo zadovoljni in nam trenutne sreče ne bodo v blagoslov. Življenje smo prejeli od Boga, on nam je zaupal določeno nalogo in zato pričakuje, da se izkažemo kot močni in zanesljivi ter nehamo biti sanjači v oblakih. Za Boga smo potrebni na zemlji, kjer nas ljudje potrebujejo. S pristnim služenjem sočloveku, prežetim z ljubeznijo in vero, bomo delali velike reči, ki bodo všeč Bogu. Danes je tudi misijonska nedelja, ko se spominjamo naših misijonarjev, ki z ljubeznijo in požrtvovalnostjo širijo Jezusov nauk med ljudmi, ki veselega oznanila še ne poznajo. Zakaj so tako uspešni? Ker s svojim življenjem, predvsem s služenjem bližnjemu in pomoči potrebnim izražajo globoko vero v Kristusa. Začeli smo tudi leto vere. Kako bomo v razkristjanjeni Sloveniji oznanili veselo oznanilo? Besede ne pomagajo, saj vsi samo govorijo, iz tega pa je pogosto bolj malo. Pomaga edino zgled, da živimo tako, kot nas Jezus uči. Delujmo iz vere tako, da bomo služili bližnjemu, kot svojemu bratu ali sestri. Če sami ne bomo živeli evangelija, ne bomo uspešni pri oznanjevanju.
   Vsega tega pa ne moremo uresničevati, če ne upoštevamo tega, kar nam naroča apostol Pavel v pismu Hebrejcem (4,14-16): »Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (v.14). Naša volja ni dovolj za srečno in skladno življenje. Volja mora biti podprta z milostjo in naša hrepenenja in iskanja blagoslovljena od zgoraj. Veroizpoved je osnova, ki daje našemu življenju smer in smisel. Ne gre za kakšen težek nauk, ampak za stvari, ki so zapisane v našem srcu. Tam nam je Bog najbolj blizu in nam razodeva vse, kar potrebujemo za srečno in zadovoljno življenje. Samo odpreti se mu moramo, da bomo slišali in mogli sprejeti to, kar želi od nas.
   Evangelij po Marku (10,35-45) nam prestavi prošnjo apostolov Jakoba in Janeza, da bi bila tesno ob Jezusu v njegovem kraljestvu. To drugim apostolom ni všeč, zato jim Jezus pove, da v njegovem kraljestvu ne bo tako, kot je pri svetnih vladarjih. Pri njem največ šteje služenje, saj pravi: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.« Prva mesta so vedno mikavna. Častno je biti ob predsedniku ali kakšni drugi zelo pomembni osebnosti. Toda zveze in častni položaji nam ne bodo nič pomagali pred sodnikom, ki bo spraševal: »Kako si me imel rad v ubogem, osamljenem, lačnem, preganjanem, bolnem.« Samo ljubezen nekaj velja, vse drugo so modni dodatki. Tudi naša vera je bolj klavrna, če preziramo ali se izogibamo revnim, ubogim, stiskanim ljudem z roba družbe. Če resnično hočemo slediti Jezusu, moramo odvreči svoj napuh in pomembnost, ter seči v roko slehernemu človeku, ki nam pride naproti. Brez dobrih del naša vera ne bo rodila sadov. Jezus nam ponuja kraljevsko pot v svoje kraljestvo. Le-ta je v zastonjskem služenju iz ljubezni. Ne moremo služiti ljudem, če nimamo dovolj močne ljubezni. Ljubezen nas osvobaja in nas povezuje med seboj in z Bogom.
   Bog nam pomagaj, da bi zmogli premagati svoj napuh in razne predsodke ter se odpreti Bogu in ljudem v resničnem služenju, ki ne išče povračila. Prosimo tudi za dar vere in nesebične ljubezni, saj brez Božje milosti ne moremo ničesar storiti za svoje zveličanje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NEDELJA MED LETOM

Jezus ozdravi slepega Bartimája
 
Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
 Mr 10,46-52
 
 
GOSPOD, DA BI SPREGLEDAL
 
   Živimo v svetu, ki se ima za naprednega, saj s svojo tehnologijo obvladuje vse in vsakogar, ki ga vzame pod drobnogled. Preko satelita je možno videti vsak kotiček na zemlji, kamere nas opazujejo in preko določenih kanalov lahko spremljamo dogajanje na raznih mestih po deželi. Sodobna tehnologija nas bombardira z milijardami informacij, ki jim le stežka sledimo. Tako nam zmanjkuje časa in posluha za Božje stvarstvo, za sočloveka in naravo, ki nam je dana. Tako ostajamo slepi za lepoto, ki nam jo Bog v svoji ljubezni daje, še bolj pa za lepoto duhovnega življenja, ki nam ga oznanja Kristus. Mnogokrat ostajamo slepi in gluhi za Božji nagovor in se ne zavedamo, da nas Bog želi ozdraviti. Bog je neskončno usmiljen. Kot se je usmilil berača Bartimaja, se želi usmiliti tudi nas. Potrebuje le naše privoljenje ali prošnjo, da se nas usmili in nas reši duhovne slepote. Duhovna slepote je hujša od telesne, saj človek ne vidi smisla svojega življenja. Človek potrebuje razsvetljenje, da bi prišel do notranjega uvida in se pravilno odločil ter sprejel Božje vodstvo.
   Prerok Jeremija (31,7-9) je prišel k Izraelovemu »ostanku« kot znanilec rešitve in prinašalec novega upanja. Kljub zablodi Izraelcev Bog ostaja zvest svoji obljubi. On je Bog za vse brez izjeme. On zbira vse, ki jih ima rad, on ne gleda na naš status. Zanj smo vsi otroci in on je naš Oče. Najbolj pri srcu so mu zavrženi, zapostavljeni, osamljeni in tisti, ki so brez pravic. Oni ga tudi najbolj cenijo, hrepenijo po njem in ga iščejo. Seveda ne smemo biti tako polni samega sebe in samozadostni, češ da ne potrebujemo odrešenika.
   Apostol Pavel nam v pismu Hebrejcem (5,1-6) razkriva vlogo duhovnika. Duhovnik je poklican od Boga, zato je Božji poslanec, ki nam razkriva Božje skrivnosti, od vekov skrite v Bogu. Mi bi sicer radi, da bi bil serviser, ki popravi, kar se je v našem duhovnem svetu zalomilo. On pa je predvsem tisti, ki nas opozarja na nepravilnosti, ki smo jih naredili in nam kaže na cilj, ki ga ne smemo izgubiti iz vida. Pomaga nam, da moremo spregledati in Boga prositi za razsvetljenje in njegovo pomoč.
   V evangeliju po Marku (10,46-52) srečamo slepega berača Bartimaja, ki prosi Jezusa, da bi spregledal. Bartimaj nam je za zgled kot človek, ki se ne naveliča »beračiti« pred Bogom, ker ve, da je samo pri Bogu prava rešitev v slehernem položaju. Da bi lahko pridobili takšno zaupanje, ni dovolj, da imamo za Boga eno uro na teden. Svojemu Odrešeniku moramo zaupati, sprejeti ga moramo za prijatelja in z njim deliti vse, vesele in žalostne trenutke. Za to potrebujemo jasen pogled svojih notranjih oči, s katerimi bomo videli velike Božje skrivnosti. Potrebujemo pa tudi očiščena notranja ušesa, da bomo slišali glas Boga, ki nam govori v tišini naše duše. Jezus jasno pove Bartimeju: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Brez vere ni rešitve. Le zaupanje v Božjo previdnost in globoka vera nam odpirata pot k notranjemu ozdravljenju. Zato prosimo: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«
   Prosimo Gospoda za globoko vero, še posebej v tem letu vere, da bi zmogli iz srca prositi Jezusa, da se nas usmili in nam odpre tako telesne kot notranje uči in ušesa, da bi videli stisko drugega in slišali Božji glas in glas ubogih ter odprli srce za pomoč vsakomur, ki potrebuje našo pomoč.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

31. NEDELJA MED LETOM

Največja zapoved
 
Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.
Mr 12,28-24

 
   ALI RES LJUBIMO BOGA?
 
   To vprašanje si verjetno zelo poredko zastavljamo. Marsikomu se zdi samoumevno, da je naredil vse, kar je potrebno glede ljubezni do Boga, če hodi k maši ter tu in tam kaj zmoli. Kako se kaže ljubezen do Boga? Jezus je jasen, da je potrebno več kot le priznavanje ljubezni do Boga. Besede morajo biti podkrepljene s konkretnimi dejanji. Mnogokrat trdimo, da ljubimo Boga, ne maramo pa soseda, ali katerega drugega človeka. Kakršna je ljubezen do človeka, takšna je tudi ljubezen do Boga. Jezus nas uči, naj ljubimo vsakega človeka tako, kot ljubimo same sebe. Za marsikoga je zapoved ljubezni precej težka; pogosto namreč srečujemo ljudi, ki nam gredo na živce, ljudi, ki so v stiski, pa si pred njimi zatisnemo oči, rekoč, naj jim pomagajo dobrodelne organizacije ali država, sami pa nismo pripravljeni vsaj z dobro besedo pristopiti. Mnogokrat je to mnogo dragocenejše kot materialni darovi. Zaverovanost v naše pomembno delo ne sme biti razlog, da ne prisluhnemo ljudem, ki jih srečamo na svoji življenjski poti.
   V 5. Mojzesovi knjigi (6,2-6) beremo: »Boj se Gospoda, svojega Boga … Vestno izpolnjuj vse njegove zapovedi, da ti bo dobro!« To je Mojzes položil Izraelcem na srce. Bog ni strašni Bog, ki bi se ga morali bati. Bog je nad zakonom, zato mu gre dolžno spoštovanje. Zapovedi je dal iz ljubezni do ljudi, saj ustvarjajo red v družbi, če se jih držimo. Bog ne potrebuje zapovedi, saj je čista popolnost. Potrebujemo pa jih mi, da znamo prav živeti skupaj z drugimi ljudmi. Če upoštevamo zapoved ljubezni, ne moremo nič narobe narediti. Če nas pri vseh naših dejanjih vodi nesebična ljubezen, bomo vsakomur delali samo dobro.
   V evangeliju po Marku (12,28-34) Jezus govori o zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen na več mestih, ko govori o ljubezni do Boga in do bližnjega, navaja zgled blažene matere Terezije. »Ljubezen do bližnjega obstaja ravno v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj. Gledam s Kristusovimi očmi in dam lahko drugemu človeku več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje. Samo služba bližnjemu mi odpre oči za to, kaj dela Bog zame in kako me ljubi. Svetniki – pomislimo na primer na blaženo Terezijo iz Kalkute – so črpali moč za svoje služenje bližnjemu vedno znova iz svojega srečanja z evharističnim Gospodom, in obrnjeno, to srečanje je dobilo svojo stvarnost in svojo globino prav v njihovem služenju bližnjim. Ljubezen do Boga in do bližnjega sta neločljivi.« Za uresničevanje zapovedi ljubezni pa potrebujemo pomoč in milost nebeškega Očeta. On postavlja molitev nad vsakršne žgalne daritve in žrtve. V molitvi dobivamo moč in pogum za dejavno ljubezen do bližnjega. Blažena Terezija iz Kalkute je zelo očiten zgled za to, da čas, ki ga v molitvi posvetimo Bogu, dejanskemu delovanju ljubezni do bližnjega ne le ne škoduje, ampak je v resnici njegov neizčrpni vir.  
   Naj nam Jezus pomaga, da bomo lahko zaživeli dejavno ljubezen do bližnjega in s tem najlepše častili nebeškega Očeta. Naj bo naša molitev resnična molitev v Duhu in resnici.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NEDELJA MED LETOM

Vdovin dar
 
   Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«
   Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
 
Mr 12,38-44
 
 
MOJ ODNOS DO BOGA
 
   »Pred Gospodovimi očmi ni nepomembnih oseb!« je zapisal ruski pisatelj Dostojevski. Tokrat nam Božja beseda spregovori o dveh vdovah. Vdove so nekoč živele na robu družbe in niso bile cenjene. To je vdova iz Sarepte, ki je na Elijevo prošnjo ustregla preroku in porabila zadnjo moko, čeprav ona in njen sin nista imela kaj jesti. Druga pa je vdova, ki je vrgla zadnja dva novčiča – torej vse, kar je imela – v tempeljsko zakladnico. Obe sta zbudili pozornost pred Bogom bolj, kot vsi, ki so zapisani v analih kot ljudje, ki so nekaj naredili za človeštvo. Zato je Jezusovo obnašanje do uboge vdove spodbuda za nas: tudi mene ima Jezus rad, čeprav prihajam pred njega praznih rok. Zato se bom odslej potrudil, da ga bom drugič lahko razveselil s svojim darom, s čistim srcem.
   Tudi v 21. stoletju je lakota velik problem. V naših deželah smo mnogo let slabo ravnali s hrano. Mnogo smo je vrgli v smeti. To se nam na nek način maščuje, saj že mnogi ljudje v naši deželi živijo pod pragom revščine. Ko smo zavrgli hrano, smo se neodgovorno obnašali tudi do Boga, ki nam daje vse potrebno za življenje. Občasno doživljamo leta krize, ki se periodično ponavljajo od davnih časov. Ta čas je še posebej potrebno zaupati v Boga in njegovo previdnost, tako kot je to storila vdova iz Sarepte (1 Kr 17,10-16). Verjela je besedam preroka Elija, zaupala Bogu in iz poslednje moke spekla kolač Eliju. Za to je bila poplačana tako, da ji ves čas krize ni zmanjkalo moke in olja. Njena nesebičnost in zaupanje v Boga sta rešila njo in njenega sina. Če se zmoremo z zaupanjem v Božjo previdnost popolnoma podariti sočloveku, bo Bog poskrbel, da nam nikoli ne bo nič manjkalo. Kadar dajemo od srca, bo naša velikodušnost vedno poplačana. Bog vidi vsak dober dar.
   Kristus ni niti za trenutek okleval glede svoje popolne podaritve ljudem. Dobro je vedel, da bo njegova ljubezen izdana, zasramovana in na koncu križana. Kljub temu je enkrat za vselej umrl za vsakega od nas in nam tako odprl studenec, iz katerega nam pritekajo različne milosti v odrešenje. Najlepša zahvala bi bila, da bi tudi mi sprejemali drug drugega in tako Božjo ljubezen delili naprej. K temu nas spodbuja apostol Pavel v pismu Hebrejcem (9, 24-28).
   V evangeliju po Marku (12,38-44) Jezus svari pred hinavščino in častihlepnostjo. Nič ne pomagajo dolge molitve, če ne zmoremo biti ponižni in iskreni pred Bogom in ljudmi. Za zgled nam postavlja ubogo vdovo, ki kljub temu, da živi skromno, vrže v tempeljsko zakladnico vse, kar ima, samo dva novčiča, ki sta pred ljudmi malo veljala, pred Bogom pa veliko, ker je uboga žena ogromno žrtvovala. Bog vidi v našo notranjost in gleda na to, koliko smo se trudili. Bog gleda na naše prizadevanje, pa čeprav se zdi skromno in nepomembno, kot na dar uboge vdove: na zunaj je skromen, Bogu pa je dragocen, ker je vanj položena ogromna žrtev. Ko dajemo z iskreno ljubeznijo, ne da bi računali na povračilo, se nam odprejo zakladi Božje ljubezni, kajti Bog je še neskončno bolj razsipen in velikodušen od nas. Zato naj nam ne bo nobena stiska bližnjega tuja, ampak priložnost za dobro delo. Bog zna blagosloviti tudi našo človeško nemoč, če je le naš namen pravi.
   Prosimo, naj Gospod obilno blagoslavlja naše skromne sposobnosti in naj nam pomaga, da mu jih bomo dali velikodušno na voljo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NEDELJA MED LETOM

Prihod Sina človekovega
 
   »Toda v tistih dneh, po tisti stiski,
 bo sonce otemnelo
 in luna ne bo dajala svoje svetlobe.
  Zvezde bodo padale z neba
 in nebeške sile se bodo majale.
 Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«
    »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«
    »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.

Mr 13,24-32
 

POSLEDNJI ČASI
 
   Bolj se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda spominja na konec tega sveta. Božja beseda te nedelje govori o veliki stiski, ki bo prišla nad svet. Stiske bolj ali manj neprestano spremljajo človeštvo, tudi danes, ko je svet zajela gospodarska kriza, ki je posledica krize duha ali bolje rečeno zavrnitve Boga. Ljudje se premalo zavedamo, da nismo absolutni gospodarji, ampak nam je potrebna Božja milost, predvsem takrat, ko zaidemo v težave. Krizo mnogo lažje rešimo z zaupanjem v Božjo previdnost in njegovo pomoč. Bog je vedno z nami, samo ne slišimo ga, ker se ne ustavimo in gremo vase, v globine našega duha, kjer ga srečamo. Ko bomo prestopili prag večnosti in stopili pred Boga, ga ne bo zanimalo, kaj vse smo videli, kakšen avto smo vozili, kako smo bili uspešni v podjetju in podobne minljive stvari. Vprašal nas bo: »Ali si me imel rad?« Morda bomo rekli, da smo ga imeli radi. To je premalo, če naše besede ne bodo spremljali dokazi – to so dobra dela, ki smo jih naredili ljudem, ki so bili v stiski, a nam ne morejo povrniti naših uslug.
   Prerok Danijel (12,1-3) nam govori o poslednjih časih, o stiski in zmedi, ki bo prišla nad ljudi. To bo čas Božje sodbe, ko bodo tisti, ki so delali hudo doživeli večno sramoto in gnusobo, tisti, ki so delali dobra dela, pa v veselje večnega življenja. Zato je zelo pomembno, da se trudimo za Božje kraljestvo. Vrata vanj nam odpira samo iskrena ljubezen, ki je zelo konkretna, podprta z dobrimi deli. »Tisti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, bodo kakor zvezde za vso večnost,« pravi prerok.
    Taka zvezda je tudi duhovnik, ki je poklican od Boga, da s svojim življenjem pričuje in vodi ljudi k Bogu. Duhovnik je posrednik Božjih milosti in v Jezusovem imenu opravlja daritev, ki jo je Jezus opravil enkrat za vselej. O tem nam spregovori apostol Pavel v pismu Hebrejcem (10,11-14). Duhovnik ne govori v svojem imenu, ampak je Jezusov učenec. Odrešenje ni naša zasluga, ampak Božji dar. Zato sledimo Bogu in odprimo srca njegovi milosti. K temu veliko pripomore upoštevanje besed duhovnika, ko govori v Jezusovem imenu.
    V evangeliju po Marku (13,24-32) nas Jezus spomni, da bo ta svet prešel in morali bomo odgovarjati za svoja dejanja v našem tuzemskem življenju. To se bo zgodilo dramatično, čeprav nihče, razen nebeškega Očeta, ne ve, kdaj se bo to zgodilo. Danes smo sposobni napovedati vreme zelo natančno. Skrbno opazujemo dogajanje okrog sebe in sčasoma smo si pridobili izkušnjo, da lahko kontroliramo dogajanje v naravi. Kako pa je z dogajanjem v naši duši? Za ta proces pa mnogi nimajo časa, čeprav je najpomembnejši. Kaj nam pomaga bogastvo, če nimamo časa za naš odnos z Bogom. Bog nas ljubi, zato nas hoče odvrniti od naših slabih dejanj, ki jih poizkušamo opravičiti pred seboj in drugimi. Njegov dramatični opomin je namenjen nam, da spremenimo svoje obnašanje in se tako rešimo. Namesto h grabežljivosti in pohlepnosti nas vabi k ljubezni do bližnjega, predvsem do revnih in ubogih, k razdajanju samega sebe v blagor bližnjega; le tako se bomo ob koncu časov znašli med množico izvoljenih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA
 
Jezus pred Pilatom
 
    Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Jn 18,33-37
 


BOŽJE KRALJESTVO
 
   Jezus v evangelijih večkrat spregovori o Božjem kraljestvu, ki se ne more primerjati z nobeno obliko zemeljskega kraljestva. Zato se mnogokrat sprašujemo, kakšno je to Božje kraljestvo? Blaise Pascal opazi tri načine kraljevanja: prvi način je nasilje in prelivanje krvi; drugi način je posvetna modrost, razumnost, zvitost; tretji način pa je Kristusov: je luč narodom, osvobaja, daje spoznanje, je kraljestvo vrednot: ljubezni, ponižnosti, uboštva, služenja. Zato je Kristus neprekosljiv kralj, brez slehernega greha (prim. Misli, 793). Jezus je pred Pilatom dejal, da je njegovo kraljestvo povezano z resnico in pravico, ki prihajata od Boga in sta sad njegove ljubezni. Ljubezen pa ne računa in ne meri, ampak se popolnoma razdaja. To naj bi bila kvaliteta njegovih učencev in tudi nas kristjanov. Kdor ljubi, je pravi kristjan.
   Prerok Danijel (7,13-14) v videnju opazuje Božjo sodbo. Videl je Boga, pred katerim so pokleknila vsa ljudstva, ne glede na barvo kože, narod in jezik. V Božjem kraljestvu je prostor za vsakega, ker Božje ljubezni ne sme in ne more nihče omejevati. In kako si bomo mi »zaslužili« prostor med izbranimi? S konkretno ljubeznijo, ki se razdaja in ne računa na povračilo.
   Tudi apostol Janez je v skrivnem razodetju (1,5-8) opazoval Jezusa, ki je postal sodnik vseh živih in mrtvih. V tem videnju je dojel vso resnico o človeštvu, ki je Boga zavrglo in ga križalo. Našemu Odrešeniku namreč pripada vsa oblast, čast in kraljestvo, zato se nenehno zahvaljujmo za velik dar vere, ki smo ga prejeli, in slavimo Boga z lepim življenjem.
   V evangeliju po Janezu (18,33-37) Jezus spregovori o svojem kraljestvu. V celoti razodene bistvo svojega kraljestva v darovani smrti na križu in veličastnem vstajenju. V tem je veličina naše vere, v kateri se vedno zrcali njegova večna oblast in neuničljivo kraljestvo. Tej resnici se človek približa, če neprestano išče Resnico in oznanja njeno neuničljivost. Vse je prešlo ali bo prešlo, ni pa še prešla niti ena njegova beseda, ki jo je oznanil! Jezus je razložil resnico o svojem kraljestvu takole: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Kot kralj je v službi ljubezni. Kristusovo kraljestvo je v nesebičnem služenju drugim. Kako Jezus dokaže, da je res kralj? Na gori se je spremenil pred tremi apostoli. Večkrat z dejanji pokaže, da je gospodar nad življenjem in smrtjo. Na križu iz ljubezni daruje svoje življenje za našo rešitev. Tretji dan vstane od mrtvih. Na vnebohod se vpričo apostolov dvigne v nebo. In nam gre pripravit prostor pri Očetu. Isto Kristusovo kraljestvo se torej najprej kaže v revščini in trpljenju, nato pa v veličastvu in slavi. Poraja se v trpljenju ljubezni, a dosega polnost, ko zasije v luči resnice.
   Mi smo tako otroci Kristusovega kraljestva. »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi med seboj ljubite!« nam naroča vladar kraljestva. Vse nas kliče, naj bomo v ljubezni otroci kraljestva.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Z nedeljo Kristusa kralja vesoljstva se je zaključilo cerkveno leto in cikel beril ter evangelijev leta B. S prvo adventno nedeljo (jutri) stopamo v novo cerkveno leto. To leto bo na vrsti branje cikla leta C.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

1. ADVENTNA NEDELJA - LETO C
 
Prihod Sina človekovega
 
   »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«
    »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«
Lk 21,25-28.34-36
 
 
 
REŠITEV JE V BOGU  
 
   Vstopili smo v leto vere. Papež Benedikt XVI. nas vabi k spreobrnjenju srca, kar je temelj nove evangelizacije. Ta ni toliko v novih strukturah, ampak v spremembi našega mišljenja. Narediti moramo vse, da se vrnemo k prvobitni vernosti in tako spremenimo stil svojega življenja, da bo krščanstvo pridobilo prvotno svežino in postalo pravo, pristno služenje, namenjeno vsem ljudem. V času ekonomske krize, ki je posledica moralne krize, stopa vedno bolj v ospredje človek, ki je brez službe, brez osnovnega za preživetje in brez človeškega dostojanstva. Zato nas advent vabi, da v bližnjem prepoznamo Kristusov obraz, da ob materialni stiski ne vidimo le človekove telesne potrebe, ampak klic po Odrešeniku, ki nas sprejema celostno in nas vabi, da sprejmemo njegovo ljubezen. On je, po Jeremijevih besedah, za nas veliko upanje, saj se bo imenoval »Gospod, naša pravičnost!«
   Prerok Jeremija (33,14-16) govori o upanju. Kaj potrebuje narod, ki se je znašel v suženjstvu? Močno upanje in vero, da rešitev pride, kajti Bog ne prelomi nobene obljube. Zato je prerok Jeremija poslan, da zasužnjenemu narodu oznani, da prihaja odrešitev. Tudi mi, ki smo zašli v materialno, moralno in duhovno krizo, smo na pragu rešitve, če zaupamo Gospodu. Gospod nam želi pomagati, samo odpreti se mu moramo. Zato je naš odgovor Bogu: »Zgodi se tvoja volja!«
   Apostol Pavel v 1. pismu Tesaloničanom (3,12-4,2) prosi, naj nas Gospod obogati in napolni z ljubeznijo med seboj in do vseh. Brez ljubezni človek ni nič. Zato se trudimo za ljubezen, ki je merilo vsega! Vsakdo je namreč poklican, da utrdi svoje srce, da bo sposobno izvrševati dobra dela. Ne v lepih besedah, ampak v delih se prepozna in prekali človeška ljubezen. To je tudi recept za izhod iz materialne in duhovne krize.
   Jezusove besede zapisane v evangeliju po Luku (21,25-28.34-36) nas postavljajo na realna tla. Ta svet, v katerem živimo, ni nekaj večnega, ampak ga čaka konec. Kdaj bo ta konec, ne ve nihče, niti Sin človekov, ampak le Oče. Zato so vsi poizkusi napovedovanja konca sveta jalovi. Pride zagotovo, verjetno takrat, ko bomo to najmanj pričakovali. Spremljala ga bodo velika znamenja, ki bodo vzbujala strah tistim, ki ne zaupajo v Boga in njegovo previdnost. Jezusovi učenci se nimamo česa bati, če nam srca niso obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in raznimi življenjskimi skrbmi. Čaka nas novo, popolno življenje. Ali ga bomo dosegli? Bomo, če se trudimo, da ne bi bili zgolj kristjani v teoriji, ampak v praksi. Advent nas vabi, da smo budni in ves čas pripravljeni na Jezusov prihod. Povabljeni smo k molitvi, ki nas zbližuje z Bogom. Prizadevajmo si, da bo naše srce odprto za Boga, sicer lahko zapademo v negotovost in strah, ki je posledica greha in notranje teme. Samo Bog nam ponuja odrešitev vseh naših težav, če živimo v skladu z Božjo voljo, delamo dobra dela, ki nam jih narekuje ljubezen do bližnjega, in pričamo za velika Božja dela. Pri tem pa računajmo na Božjo milost, brez katere ne moremo veliko - pravzaprav ničesar - narediti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik oznanja
 
    V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:
Glas vpijočega v puščavi:
Pripravite Gospodovo pot,
zravnajte njegove steze!
vsaka dolina naj se napolni
in vsaka gora in hrib naj se zniža.
Kar je krivo, naj bo ravno
in razkopana pota naj bodo gladka.
 In vse meso
bo videlo Božje odrešenje.

Lk 3,1-6
 
 
PRIPRAVIMO POT GOSPODU
 
   Druga adventna nedelja nas spodbuja, da uravnamo svoje življenje po Božji volji in s tem v svojih srcih pripravimo pot Gospodu. Čas stiske, ki ga doživljamo v teh dneh, ko so množice na ulicah, nam daje jasno znamenje, da je svet brez Boga kaotičen, kjer ni videti rešitve. Svet je poln hudobije in prevare, vendar ga ni mogoče rešiti z zakonom ulice. Sleherni izmed nas mora iti vase, se srečati z Bogom, ali bolje rečeno, odkriti bivanje Boga v sebi, šele potem bomo zmožni najti prave rešitve. Zavedati se moramo, da sreča ne sije z velikih plakatov, niti v oknih izložb, ki so polna bleščečih izdelkov, niti v nočnih klubih ali prestižnih hotelih. Iskati jo je treba v najbolj skriti kamrici svojega srca. Samo čista vest nam razkriva Božje obličje in srečo. Zato v tem adventnem času zahrepenimo po luči in iščimo Jezusov obraz v bližnjem, ki je ubog in zapuščen. Ravnajmo tako, da bo prihajajoči Odrešenik mogel priti v naše srce in nam podariti svoj mir in srečo, ki je večna.
   Odrešenje je prišlo za vse ljudi, tudi za tiste, ki so v hudi stiski. Materialna stiska, ki je prizadela mnoge, je priložnost, da se pokaže naše sočutje in iskrena ljubezen do bližnjega. Tudi prerok Baruh (5,1-9) nas vabi: »Sleci obleko žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!« Vabi nas tudi, da si oblečemo obleko pravičnosti, ki je Božji dar, današnjemu svetu zelo potreben, čeprav prezrt od tega sveta. Bog je naše upanje in naša moč. Zato bodimo kristjani luč slehernemu človeku s tem, da nesebično delamo dobro in pomagamo ljudem v stiski. Samo dejavna vera je živa vera, ki premika gore stisk in težav.
   Človeku ne more biti vseeno, kako živijo njegovi bližnji, sosedje in župnijska skupnost. Zato nas apostol Pavel v pismu Filipljanom (1,4-6.8-11) spodbuja k medsebojni ljubezni in prizadevanju za razvoj dobrega v vsakem človeku. Prepričan je, da je Bog v nas dobro delo začel in ga bo tudi dokončal. Molitev je vedno pravo sredstvo, ki prinaša upanje in pomirja številne spore. Z molitvijo se obračamo k Bogu, pred njega polagamo vse svoje življenje, vse svoje delo in odnose z ljudmi. Dobra molitev nas pripravi na opravljanje dobrih del in krepi ljubezen do Boga in bližnjega.
   V evangeliju po Luku (3,1-6) srečamo Janeza Krstnika, Jezusovega predhodnika, ki oznanja, da se približuje odrešenje. Za odrešenje moramo pripraviti svoja srca, da bodo voljna in odprta za prihod Boga. Kako pripravimo pot Gospodu? Pomembno je, da gremo vase, se srečamo s seboj, s svojimi problemi, slabimi dejanji, mislimi, željami. Bog nam želi pomagati in nam olajšati življenje, samo dopustiti mu moramo, da se v globini srca srečamo z njim. Nikogar ne sili, saj nam pušča našo svobodno odločitev, kajti ustvaril nas je svobodne, da sami odločamo o poteku svojega življenja in povezovanja med seboj in z Bogom. Mnogokrat je naš »ego« tako močan, da raje poslušamo njega, kot pa Boga, ki nas vabi, da hodimo po njegovih potih in se ravnamo po njegovih naukih. Samo Jezus je Pot, Resnica in Življenje. Zato nas tudi ta advent vabi, da se izogibamo hrupu sveta in pretirani skrbi za to življenje in v tišini najdemo pot do sebe, da lahko zahrepenimo po Odrešeniku.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik oznanja (2)
 
   Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.«
   Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico.
Jn 3,10-18
 
 
VESELIMO SE, GOSPOD JE BLIZU
 
   Na adventnem vencu smo prižgali tretjo svečko. Vedno bolj svetlo postaja in to nam zbuja upanje. Ne neko prazno upanje, kot smo ga vajeni od vladarjev tega sveta, ampak upanje na odrešitev. Vedno potrebujemo upanje, še posebej v tem času, ko smo kot narod in družba v hudi finančni in moralni krizi. »Kaj naj storimo?« so množice spraševale Janeza Krstnika, ki je oznanil upanje za človeštvo. V teh hudih časih se verjetno podobno sprašuje tudi marsikdo izmed nas. Odgovor nam vedno znova ponuja Božja beseda. Najpomembnejše je, da se spreobrnemo, da spremenimo svoje slabe navade in gremo sočloveku naproti. Ničesar ne bomo dosegli z revolucijo in metanjem granitnih kock. Spremeniti moramo najprej sebe in pokazati zgled, da bodo vsi opazili, da je Gospod blizu. Gospod nam prinaša veliko veselje, zato je vsak problem rešljiv z njegovo pomočjo. Radi se zatekajmo k njemu, se z njim pogovarjajmo in se ravnajmo po tem, kar nam priporoča Janez Krstnik. Advent je priložnost, da se spravimo s seboj, s svojim bližnjim in z Bogom, da bomo božič dočakali zadovoljni in srečni.
   Prerok Sofonija (3,14-18) nam prinaša upanje: »Ne bojte se! Gospod, tvoj Bog je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj.« Sofonijeva himna je pisana za tiste, ki čutijo, da je življenje težko in večkrat krivično. Rešitev je zanesljiva, kajti Bog je zvest svoji obljubi. Tudi za tiste, ki so na robu preživetja, obstaja rešitev, ki prihaja po ljudeh, ki niso brezbrižni, ampak sočutni in pripravljeni pomagati po svojih močeh. Prvi korak moramo narediti sami: Božjo voljo je treba iskati in jo izpolniti.
   Tudi apostol Pavel v pismu Filipljanom (4,4-7) pravi: » Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu!« Dobrota je tista, ki prinaša novo upanje, zato je to naša krščanska drža. Talente smo prejeli od Boga, da bi z njimi razveseljevali ljudi okoli sebe in jim pomagali. Tako smo orodje v rokah Boga, če so naša dobra dela narejena z ljubeznijo in notranjim veseljem.
   Evangelij po Luku (3,10-18) nam predstavi smernice za pravilno ravnanje, da bomo pripravljeni na Gospodov prihod. Množica je spraševala Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Tako tudi danes mnogi sprašujejo razne duhovne učitelje: »Kaj naj storim, da bom srečen tukaj na zemlji?« Na to vprašanje nam jasno in popolnoma zanesljivo odgovarja evangelij. Janezov odgovor je še kako primeren tudi za naš čas: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene …« Samo v odpovedi in razdajanju je pravo bogastvo. Zato ne podlezimo potrošniški mrzlici in mamljivi ponudbi tega sveta, ki nas na vsakem koraku napada. V odrekanju nepotrebnim stvarem in v ljubezni do bližnjega je prava sreča. Gospod, ki prihaja med nas, ne potrebuje naše navlake, ampak preprostost srca, čistost misli in namenov. Gospod prinaša veselje in radost srca. Spremenimo svoje mišljenje, da bomo premagali svojo samozadostnost, zaverovanost vase, napuh in vsakršno zlo, kajti le tako se bomo očistili in odprli Bogu, da bo mogel prebivati v naših srcih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. ADVENTNA NEDELJA

Marija obišče Elizabeto
   Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«
Lk 1,39-45
 
 
ZAČUTIMO BLIŽINO BOGA
   Končujemo adventni čas. Na adventnem venčku se je prižgala četrta svečka. Vedno bolj postaja svetlo, saj je zelo blizu božič – praznik luči. Mnogi bodo hiteli po nakupih, saj jim več pomeni zunanja priprava na praznovanje, kot pa rojstvo Boga v srcu. Če želimo, da se Jezus rodi v našem srcu, se moramo odpreti za ljubezen in dobroto ter se odpovedati skrbem tega sveta. Kljub predprazničnemu vzdušju smo zaskrbljeni zaradi krivic in nepravilnosti, ki se dogajajo v naši deželi. Toda z nami kristjani naj ne bo tako, saj imamo veliko upanje, Jezusa, ki prihaja med nas, da nas reši. Pretirana skrb je posledica nezaupanja v vsemogočnost Boga, v njegovo dobroto, ljubezen in skrb za nas. Marija je brezpogojno zaupala in verjela, da Bog daje samo dobro, zato je razumela sporočilo nadangela Gabrijela in nam rodila Jezusa, ki nam je prinesel novo življenje. Tudi mi se odprimo Bogu in se mu dajmo popolnoma na razpolago, da bo preko nas lahko delal čudovita dejanja v našem času.
   Prerok Mihej (5.1-4) vliva ljudstvu, ki je živelo v podobnih razmerah, kot živimo sedaj - mnoge je pestila revščina, med mogočneži je bilo veliko korupcije, v moralnem smislu pa je bil narod daleč od čaščenja pravega Boga - novo upanje, ki pride iz Betlehema. Mihejev klic k spreobrnjenju velja tudi za naš čas, saj se Kristus ne bo mogel roditi v našem srcu, če se ne odvrnemo od naših slabih dejanj in zaživimo novo življenje po načelu ljubezni in dobrotljivosti. Le tako se bo v naših srcih naselil mir.
    Evangelij po Luku (1,39-45) spregovori o Mariji in njeni pripravljenosti za dobro. Tisti, ki nosi v sebi Boga, ne more mirovati. Marija se je zato napotila k svoji teti Elizabeti, da bi ji bila v pomoč in da bi z njo delila veselo novico o odrešenju. Kdor nosi v sebi Boga tudi izžareva dobroto in ljubezen, da to drugi začutijo. Zato je Elizabeta prva spoznala, da k njej prihaja Bog, ki ga je Marija nosila pod srcem. Začutila je prisotnost Boga. To je začutil tudi otrok, ki ga je Elizabeta nosila. To je bilo srečanje čistih src, ki so sposobna zaznati Boga v človeku. Pa mi? Ali niso naše oči pogosto slepe in naša ušesa gluha, naše srce pa polno navlake skrbi tega življenja? Tako nismo sposobni niti videti, niti slišati, kaj šele občutiti njegovo prisotnost v svetu. Mnogokrat nismo sposobni prepoznati Boga v sočloveku, niti zaznati radosti ali stiske bližnjega. Zato je potrebno spreobrnjenje: očistiti moramo svoje srce in dopustiti, da Bog prebiva v njem. Takrat bomo zmožni jasnega pogleda, finega posluha in čutečega odnosa do slehernega človeka. Jezus si želi, da bi se rodil v našem srcu in nam prinesel veselje in mir. Odzovimo se mu z dejanji ljubezni in dobrote, saj je le to prava drža kristjana.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.