Ellen G. White: Očaki in preroki

44. Prečkanje Jordana

Temeljno besedilo Joz 1 do 5,12

Izraelci so zelo žalovali po svojem voditelju in posvetili trideset dni posebnim službam v čast njegovemu spominu. Nikoli do sedaj, ko jim je bil odvzet, niso dokončno spoznali vrednosti njegovih modrih nasvetov, starševske nežnosti in stanovitne vere. Z novo in globljo hvaležnostjo so se spominjali dragocenih naukov, ki so jih prejeli od njega, ko je bil še živ.

Mojzes je umrl, toda njegov vpliv ni umrl z njim. Živel je naprej in se preslikal v srca njegovega ljudstva. Spomin na to sveto in nesebično življenje so dolgo gojili s tiho, prepričljivo močjo, da je oblikovala življenja celo tistih, ki so zanemarili njegove žive besede. Kakor žar zahajajočega sonca osvetljuje gorske vrhove še dolgo potem, ko je samo sonce že zašlo za hribi, tako dela čistih, svetih in dobrih ljudi mečejo luč na svet še dolgo po njihovi smrti. Njihova dela, besede in zgled bodo živeli vekomaj. "Kajti vekomaj ne omahne, v večnem spominu bo pravičnik." (Ps 112,6)

Čeprav je bilo ljudstvo polno žalosti zaradi velike izgube, je vedelo, da niso puščeni sami. Oblakov steber je podnevi počival nad svetiščem, ponoči pa je bil nad njim ognjeni steber kot zagotovilo, da bo Bog še vedno njihov vodnik in pomočnik, če bodo hodili po poti njegovih zapovedi.

Jozue je bil sedaj potrjeni Izraelov vodja. V glavnem je bil znan kot vojščak, zato so njegove darove in čednosti posebno cenili na tem področju v zgodovini njegovega ljudstva. Pogumen, odločen, stanoviten, voljan, nepokvarjen, ni gledal na lastne koristi, temveč na koristi teh, ki so mu bili zaupani, najbolj pa ga je navdihovala živa vera v Boga - tak je bil značaj človeka, ki ga je izbral Bog, da bo vodil Izraelove množice v obljubljeno deželo. Med potovanjem skozi puščavo je bil/481/ Mojzesov strežnik. S svojo tiho, pristno zvestobo, stanovitnostjo, ko so drugi omahovali, z odločnostjo, da ohrani resnico sredi nevarnosti, je pričal o pripravnosti za Mojzesovega naslednika, celo že preden ga je na položaj poklical Božji glas.

Jozue je z veliko zaskrbljenostjo in nezaupanjem vase gledal na delo, ki je bilo pred njim. Strahovi so bili odstranjeni z Božjim zagotovilom: "Kakor sem bil z Mojzesom, tako bom s teboj: ne odtegnem se ti in te ne zapustim. ... Ti izročiš temu ljudstvu v dediščino deželo, za katero sem prisegel njihovim očetom, da jim jo dam. Vsak kraj, ki stopi nanj podplat vaše noge, sem vam dal, kakor sem govoril Mojzesu." (Joz 1,5.6.3) Od Libanonskih višav v oddaljenosti do obal Velikega morja in do bregov Evfrata na vzhodu - vse bo njihovo.

Tej obljubi je bila dodana zapoved: "Samo močan bodi in silno srčen, da si prizadevaš delati po vsej postavi, ki ti jo je zapovedal Mojzes, moj hlapec." (Joz 1,7) Gospodov ukaz se je glasil: "Ta knjiga postave naj ne gre od tvojih ust, temveč jo premišljaj dan in noč; ... ne odstopi od nje, ne na desno, ne na levo; ... zakaj tedaj storiš uspešno svojo pot, tedaj ti pojde po sreči." (Joz 1,7.8)

Izraelci so bili še vedno utaborjeni na vzhodni strani Jordana, ki je predstavljal prvo oviro za zasedbo Kanaana. Prvo Božje sporočilo Jozuetu je bilo: "Sedaj torej vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki jo jaz dajem njim, Izraelovim sinovom." (Joz 1,2) O poti, po kateri naj bi prečkali Jordan, ni bilo dano nobeno navodilo. Jozue pa je vedel, da bo Bog svojemu ljudstvu omogočil pot, kjer koli bo to zapovedal, in v tej veri je pogumni vodja takoj začel priprave za premik.

Nekaj kilometrov čez reko, prav nasproti izraelskega tabora, je bilo veliko in močno utrjeno mesto Jeriho. To mesto je bilo dobesedno ključ do vse dežele in je Izraelovemu uspehu pomenilo velikansko oviro. Zato je Jozue poslal dva mladeniča kot oglednika, naj obiščeta mesto ter zvesta kaj o njegovem prebivalstvu, virih in moči njegovih utrdb. Prebivalci mesta so bili prestrašeni in nezaupljivi. Zato so bili neprestano na preži,/482/ kar je poslancema pomenilo veliko nevarnost. Rešila ju je Rahaba, Jerihonka, in spravila v nevarnost tudi svoje življenje. V zahvalo za njeno prijaznost sta ji obljubila zaščito, ko bodo zavzeli mesto.

Oglednika sta se varno vrnila z novicami: "Res nam je dal Gospod v roke vso deželo, tudi vsi prebivalci v njej obupavajo spričo nas." (Joz 2,24) V Jerihu jima je bilo rečeno: "Slišali smo, kako je posušil Gospod vode Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta; in kar ste storili dvema kraljema Amorejcev, ki sta bila onostran Jordana, Sihonu in Ogu, ki ste ju s prekletjem pokončali. In ko smo to slišali, nam je kopnelo srce in nič ni ostalo poguma v nikomer zaradi vas; zakaj Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj." (Joz 2,10.11)

Zdaj so bila izdana navodila za premik. Ljudje si morajo pripraviti tridnevno zalogo hrane ter se pripraviti za bitko. Vsi so se srčno pokorili načrtom voditelja ter mu zagotovili svoje zaupanje in podporo: "Vse, kar si nam zapovedal, storimo, in kamor koli nas pošlješ, pojdemo. Kakor smo bili Mojzesu pokorni, bomo tudi tebi; samo da bodi Gospod, tvoj Bog, s teboj, kakor je bil z Mojzesom." (Joz 1,16.17)

Ko je množica zapustila svoj tabor v akacijevem nasadu v Sitimu, so se odpravili do brega Jordana. Vsi so vedeli, da brez božanske pomoči ne morejo upati na prehod. V tem času leta - v pomladnem obdobju - je stopljeni sneg z gora povzročil, da je Jordan tako narasel, da je prestopil bregove ter onemogočil prečkanje na običajnih plitkih mestih. Bog je želel, da bi bilo Izraelovo prečkanje Jordana čudežno. Jozue je po božanskem naročilu zapovedal ljudem, naj se posvetijo: odstraniti morajo svoje grehe izmed sebe in se osvoboditi vse zunanje nečistosti. Rekel jim je: "Kajti jutri stori Gospod čudeže med vami." (Joz 3,5) Skrinja zaveze bo vodila pot pred množico. Ko bodo videli znamenje Jahvejeve navzočnosti, ki ga bodo nosili duhovniki, da se je premaknilo s svojega prostora v središču tabora in da ga nosijo proti reki, takrat se morajo premakniti/483/ s svojega prostora in iti za njim. Okoliščine prečkanja so bile natančno napovedane, kakor je rekel Jozue: "Po tem spoznajte, da je živi mogočni Bog med vami ter da zagotovo izžene izpred vas Kanaance. ... Glejte, skrinja zaveze Gospoda vse zemlje pojde pred vami v Jordan." (Joz 3,10.11)

Ob določenem času so se začeli....
                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ob določenem času so se začeli pomikati naprej, skrinja, ki so jo na ramenih nosili duhovniki, je vodila sprevod. Ljudstvu je bilo ukazano držati se na določeni razdalji, da je bilo med njimi in skrinjo več kakor okoli kilometer presledka. Vsi so z globokim zanimanjem opazovali, kako se duhovniki približujejo jordanskemu bregu. Videli so jih enakomerno premikati se s sveto skrinjo naprej proti besnemu, razburkanemu toku, dokler se noge nosačev niso potopile v vode. Takrat je zgornji val nenadoma pometlo nazaj, spodnji tok pa je odtekel. Rečna struga je bila prazna.

Po božanskem navodilu so duhovniki prišli do sredine korita in stali tam dotlej, dokler da se je vsa množica spustila in prešla na drugo stran. Tako si je ves Izrael vtisnil v spomin dejstvo, da je Jordanove vode ustavila ista moč, ki je pred štiridesetimi leti očetom odprla pot skozi Rdeče morje. Ko so vsi prešli, so skrinjo prenesli na zahodni breg. Nič prej niso spuščene vode pohitele navzdol v naravno rečno korito in se razlile po vseh svojih bregovih, dokler ni skrinja prišla na varno in so stopala duhovnikov stopila na suho.

Prihodnji rodovi niso smeli ostati brez vidnega pričevanja tega velikega čudeža. Medtem ko so duhovniki, ki so nosili skrinjo, še stali sredi Jordana, je dvanajst prej izbranih mož, po eden iz vsakega rodu, vzelo vsak po en kamen iz rečne struge, kjer so stali duhovniki, ter ga odneslo na zahodno stran. Ti kamni so bili postavljeni kot spomenik v prvi tabor tostran reke. Ljudstvu je bilo ukazano, naj svojim otrokom in otrokom otrok ponavljajo zgodbo o osvoboditvi, ki jo je zanje izvršil Bog, kakor je rekel Jozue: "Da bi spoznali vsi narodi zemlje Gospodovo roko, da je mogočna, da bi se vi bali Gospoda, svojega Boga, vse svoje dni." (Joz 4,24)

Vpliv tega čudeža je imel velik pomen tako na Hebrejce, kakor tudi na njihove sovražnike. To je bilo zagotovilo/484/ Izraelu o Božji nenehni navzočnosti in zaščiti - dokaz, da bo po Jozuetu deloval zanje, kakor je deloval po Mojzesu. Takšen dokaz je bil potreben, da je vlil pogum v njihovo srce, ko so začeli osvajati deželo - ko so se lotili velikanske naloge, ki je štirideset let prej omajala vero njihovih očetov. Pred prečkanjem je Gospod objavil Jozuetu: "Danes te začnem poveličevati pred vsem Izraelom, da bi vedeli, kakor sem bil z Mojzesom, tako da bom s teboj." (Joz 3,7) In obljuba se je izpolnila. "Tisti dan je poveličal Gospod Jozueta pred očmi vsega Izraela, in bali so se ga, kakor so se bali Mojzesa, dokler je živel." (Joz 4,14)

Namen izvršitve te božanske moči v korist Izraela je bil tudi, da bi se povečal strah okoliških narodov. Tako bo Izraelu pripravljena pot za lažjo in popolnejšo zmago. Ko so novice, da je Bog ustavil jordanske vode pred Izraelovimi otroki, dosegle kralja Amorejcev in Kanaancev, se je njuno srce topilo od strahu. Hebrejci so že pobili pet madianskih kraljev, mogočnega Sihona, amorejskega kralja Oga iz Basana, in zdaj je prehod čez narasli in siloviti Jordan okoliške narode napolnil z grozo. Kanaancem, vsemu Izraelu in samemu Jozuetu je bil dan nezmotljiv dokaz, da je živi Bog, Kralj nebes in zemlje, sredi svojega ljudstva in da jih ne bo razočaral ali zapustil.

Nedaleč od Jordana so Hebrejci postavili svoj prvi tabor v Kanaanu. Tukaj je Jozue "obrezal Izraelove sinove ob Hribu neobreze. In ko so Izraelovi sinovi taborili v Gilgalu, so praznovali pasho". (Joz 5,3.10) Ukinitev obreda obreze od upora v Kadesu je neprestano pričala Izraelu, da je prelomljena njihova zaveza z Bogom, katerega določen simbol je bila. Prekinitev pashe, spomenika njihove osvoboditve iz Egipta, je dokazovala Gospodovo nezadovoljstvo nad njihovo željo, da bi se vrnili v deželo suženjstva. Zdaj pa so bila leta zavrnitve končana. Bog je še enkrat priznal Izraela za svoje ljudstvo in znamenje zaveze je bilo obnovljeno. Obred obreze so opravili pri vseh, ki so bili rojeni v puščavi. Gospod je objavil Jozuetu: "Danes/485/ sem odvalil z vas sramoto Egipčanov; zato se je imenovalo tisto mesto Gilgal - odval - do tega dne." (Joz 5,9)

Poganski narodi so sramotili Gospoda in njegovo ljudstvo, ker Hebrejci niso posedli Kanaana kmalu po zapustitvi Egipta, kakor so pričakovali. Njihovi sovražniki so slavili zmago, ker je Izrael tako dolgo taval v puščavi. Posmehljivo so izjavili, da jih hebrejski Bog ni zmožen pripeljati v obljubljeno deželo. Gospod je sedaj očitno razodel svojo moč in naklonjenost, ko je razdelil Jordan pred svojim ljudstvom. Sovražniki jih niso več mogli sramotiti.

"In ... so praznovali pasho štirinajsti dan meseca proti večeru na Jerihovih poljanah. In jedli so od starega žita te dežele drugi dan po pashi, opresne kruhe in opraženo zrnje v isti dan. In mana je preminila drugi dan, ko so jedli od žita tiste dežele, in Izraelovi sinovi niso več dobili mane, ampak so jedli od pridelkov Kanaanske dežele tisto leto." (Joz 5,10-12) Dolga leta tavanja po puščavi so bila končana. Noge Izraela so končno stopale po obljubljeni deželi.
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

45. poglavje: Padec Jeriha

Temeljno besedilo Joz 5,13 do 7

Hebrejci so stopili v Kanaan, toda niso ga še zavzeli. Po človeško gledano je bitka za pridobitev dežele dolgotrajna in težavna. Deželo je naseljeval mogočen rod, ki je bil pripravljen nasprotovati vdoru na svoje ozemlje. Različna plemena so se združila iz strau pred skupno nevarnostjo. Njihovi konji in železni vozovi, poznanje dežele in vojna izobrazba so jim dajali prednost. Še več, deželo so varovale trdnjave - "velika, do neba obzidana mesta". (5 Moj 9,1) Samo zagotovilo o moči, ki ni od njih, bi Izraelcem vlilo upanje o uspehu v neizbežnem boju.

Ena najmočnejših trdnjav v deželi - veliko in mogočno mesto Jeriho - je ležala tik pred njimi, samo malo oddaljena od njihovega tabora v Gilgalu. Na meji rodovitne ravnine, ki je imela obilo bogatih in različnih tropskih sadežev, so stale palače in templji polni blišča in pregrehe. To ošabno mesto je za svojimi mogočnimi zidovi kljubovalo Izraelovemu Bogu. Jeriho je bilo ena glavnih prestolnic češčenja malikov. Posebej je bilo predano Astarti, boginji meseca. Tukaj je bilo združeno vse, kar je bilo prostaško in poniževalno v veri Kanaancev. Izraelci so imeli v mislih sveže in strašne posledice njihovega greha v Bet-peorju, zato so na to pogansko mesto lahko gledali samo z odporom in grozo.

Jozue je imel osvojitev Jeriha za prvi korak pri osvajanju Kanaana. Najprej si je želel zagotoviti božansko vodstvo, in to mu je bilo tudi dano. Ko se je umaknil iz tabora razmišljat in molit, da bi šel Izraelov Bog pred svojim ljudstvom, je zagledal visokega oboroženega vojščaka z gospodovalno držo, "s potegnjenim mečem v roki". Na Jozuetovo vprašanje: "Si li ti naš ali naših/487/ sovražnikov?" je bil dan odgovor: "Ne, temveč knez sem Gospodove vojske; sedaj sem prišel." (Joz 5,13.14) Isti ukaz, ki je bil dan Mojzesu na Horebu: "Sezuj obuvalo s svojih nog, zakaj mesto, ki stojiš na njem, je sveto," (Joz 5,15) je razodel resnični značaj skrivnostnega tujca. Kristus, Vzvišeni, je stal pred Izraelovim vodjem. Jozue je spoštljivo padel na svoje obličje in ga slavil ter slišal zagotovilo: "Poglej, dal sem ti v roko Jeriho in kralja in njegove junaške može." (Joz 6,2) Prejel je tudi navodila za zavzetje mesta.

V poslušnosti božanski zapovedi je Jozue postrojil Izraelove vojske. Nikakor ne smejo napasti. Preprosto morajo obhoditi mesto, nositi pred seboj Božjo skrinjo in trobentati. Prvi so šli vojaki, izbrani možje, ki ne bodo zmagali zaradi lastnih veščin in junaštva, temveč s poslušnostjo navodilom, ki jih je dal Bog. Sledilo je sedem duhovnikov s trobentami. Potem je šla Božja skrinja, ki jo je obdajal venec božanske slave. Nosili so jo duhovniki, oblečeni v obleko, ki je označevala njihovo sveto službo. Za njimi je šla Izraelova vojska, vsak rod pod svojim praporom. To je bil sprevod, ki je obhodil obsojeno mesto. Slišati ni bilo ničesar, razen stopanja mogočne vojske in svečanega trobentanja, ki je odmevalo med hribi in donelo po jerihonskih ulicah. Ko je bil obhod končan, se je vojska tiho vrnila v svoje šotore, skrinjo pa so vrnili na njen prostor v svetišče.

Mestni stražarji so začudeno in pozorno pazili na vsak gib ter poročali oblastnikom. Niso poznali pomena te predstave, ampak ko so opazili, kako mogočna vojska vsak dan koraka okoli njihovega mesta skupaj s sveto skrinjo in spremljajočimi duhovniki, je skrivnostni prizor vnesel grozo v srca duhovnikov in ljudstva. Ponovno so pregledali svoje močne utrdbe in čutili, da se bodo zagotovo uspešno uprli tudi najmočnejšemu napadu. Mnogi so se posmehovali misli, da bi katera koli vojska lahko prodrla s temi nenavadnimi obhodi. Drugi so bili prestrašeni ob pogledu na sprevod, ki je vsak dan šel okoli mesta. Spomnili so se, da se je pred tem ljudstvom razdelilo Rdeče morje, in da jim je bil pravkar omogočen prehod reke Jordan. Niso vedeli, katere čudeže lahko Bog še stori zanje.

Izraelova vojska je šest dni hodila okoli mesta. Ko je prišel sedmi dan, je Jozue ob zori razvrstil Gospodove vojske. Zdaj jim je bilo ukazano/488/ sedemkrat obhoditi Jeriho; ob mogočnem zvoku trobent pa naj glasno zavpijejo, zakaj Bog jim je dal mesto.

Ogromna vojska je svečano korakala okoli obsojenih zidov. Povsod je bila tišina, le stopinje mnogih stopal in občasni zvoki trobent so prekinjali mir zgodnjega jutra. Mogočni zidovi iz trdnega kamna so na videz kljubovali človeškemu obleganju. Čuvaji na obzidju so z naraščajočim strahom gledali, kako se vrstijo prvi krog, drugi, tretji, četrti, peti in šesti. Kaj je cilj tega skrivnostnega korakanja? Kakšen mogočen dogodek preti? Ni jim bilo treba dolgo čakati. Ko je bil sklenjen sedmi krog, se je dolgi sprevod ustavil. Trobente, ki so bile v presledkih tiho, so zdaj zatrobile s takšno močjo, da se je stresla celo sama zemlja. Trdno kamnito obzidje z mogočnimi stolpi in grajskim obzidjem se je zamajalo in premaknilo s temeljev ter se s hrumom podrlo na zemljo. Prebivalci Jeriha so bili ohromljeni od strahu, izraelske množice pa so vkorakale v mesto in ga zavzele.

Izraelci niso zmagali z lastno močjo; zmaga je bila popolnoma Gospodova, zato so mesto z vsem v njem posvetili v daritev Bogu kot prve sadove dežele. Izrael si je moral zapomniti, da se v boju za Kanaan niso borili zase, temveč so bili preprosto orodja za izvršitev Božje volje. Zapomniti so si morali, da naj ne iščejo bogastva ali samopoviševanja, temveč slavo Jahveja, njihovega Kralja. Pred zavzetjem je bil dan ukaz: "Mesto pa in vse, kar je v njem, bodi v prekletje. ... Vi pa se varujte prekletega, da ne bi, ko ste ga naredili v prekletje, vzeli česa iz prekletega in bi spravili tabor Izraelcev v prekletje in v nesrečo." (Joz 6,17.18)

Vse mestne prebivalce....
                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Vse mestne prebivalce z vsako živo stvarjo v njem, može in žene, mlade in stare, vole, ovce in osle bi morali pobiti z mečem. Samo Rahabi z njenimi domačimi je bilo prizaneseno kot izpolnitev obljube oglednikov. Samo mesto je bilo požgano. Njegove palače in svetišča, veličastna prebivališča z vsem razkošnim pohištvom, bogato založene trgovine in dragocena oblačila so bili prepuščeni plamenom. Česar ni mogel uničiti ogenj, "srebro in zlato in bronaste in železne posode", je bilo posvečeno svetiščni službi. (Joz 6,19) Sam mestni predel je bil preklet; Jeriho ne bo nikoli več pozidano/491/ kot trdnjava. Kdor koli bi poskušal obnoviti zidove, ki jih je podrla božanska moč, ga bodo doletele sodbe. Pred vsem Izraelom je bila oznanjena svečana objava: "Preklet bodi pred Gospodom mož, ki vstane, da sezida to mesto Jeriho: ko mu položi podstavo, naj izgubi svojega prvorojenca, in ko mu postavi vrata, naj izgubi svojega najmlajšega." (Joz 6,26)

Dokončno uničenje Jerihoncev je bilo le izpolnitev zapovedi, ki so bile prej dane po Mojzesu glede Kanaancev: "In jih poraziš: tedaj jih pokončaš s prekletjem. Ali v mestih teh narodov ... ne pusti živega ničesar, kar diha." (5 Moj 7,2; 20,16) Mnogim se zde ti ukazi v nasprotju z duhom ljubezni in usmiljenja, ki so omenjeni v drugih delih Svetega pisma, toda v resnici so bili ukazi neskončne modrosti in dobrote. Bog je nameraval v Kanaanu naseliti Izraela, da bi med njimi razvil narod in vladavino, ki bosta predstavljala njegovo kraljestvo na zemlji. Ne bodo samo dediči prave vere, temveč tudi razširjevalci njenih načel po vsem svetu. Kanaanci so se do skrajnosti prepustili najbolj poniževalnemu poganstvu, zato je bilo potrebno deželo očistiti tega, kar bi zagotovo preprečilo izpolnitev Božjih milostnih namenov.

Prebivalcem Kanaana je bilo dano dovolj priložnosti za spokorjenje. Štirideset let prej so razdelitev Rdečega morja in sodbe nad Egiptom pričale o vrhovni moči Izraelovega Boga. Zdaj pa je strmoglavljenje madianskega, basanskega in gileadskega kralja nadalje pokazalo, da je Jahve nad vsemi bogovi. Svetost njegovega značaja in njegov stud do nečistosti sta se pokazala v sodbah, ki so doletele Izraela zaradi njihovega sodelovanja v gnusnih obredih v Baal-peorju. Vse te dogodke so Jerihonci poznali, in bilo jih je mnogo, ki so bili prepričani kakor Rahaba, da Jahve, Izraelov Bog, "je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj", (Joz 2,11) ampak kljub temu niso hoteli poslušati. Kakor ljudje pred potopom so tudi Kanaanci živeli samo zato, da so sramotili nebesa in skrunili zemljo. Ljubezen in pravičnost sta zahtevali takojšnjo smrt teh upornikov zoper Boga in sovražnikov ljudi.

Kako zlahka so nebeške vojske podrle zidove Jeriha,/492/ ponosnega mesta, katerega zaščita je pred štiridesetimi leti vnesla grozo v neverne oglednike! Izraelov Mogočni je rekel: "Poglej, dal sem ti v roko Jeriho." (Joz 6,2) Proti tej besedi je človeška moč nebogljena.

"Po veri je padlo zidovje Jeriha." (Heb 11,30) Poveljnik Gospodove čete je govoril samo z Jozuetom; ni se razodel vsej občini. Sami so se morali odločiti, ali bodo verjeli Jozuetovim besedam ali ne, da bi ubogali ukaze, ki jim jih je dal v Gospodovem imenu, ali pa bodo zanikali njegovo oblast. Niso videli čet angelov, ki so jih spremljale pod vodstvom Božjega Sina. Morda so se spraševali: "Kakšno nesmiselno premikanje pa je to? In kakšna smešna predstava vsakodnevnega korakanja okoli mestnega obzidja ter trobljenja na trobente. To ne more učinkovati na ogromno utrdbo." Ampak sam načrt nadaljevanja tega obreda toliko časa, da bi zidovje končno padlo, je Izraelcem ponujal priložnost, da pokažejo svojo vero. V njihov um se je moralo vtisniti, da njihova moč ni v človeški modrosti, niti moči, temveč samo v Bogu njihovega zveličanja. Tako se bodo navadili popolnoma zanesti na božanskega Vodja.

Bog bo delal velike stvari zanje, ki zaupajo vanj. Njegovi dozdevni ljudje nimajo večje moči zato, ker preveč zaupajo lastni modrosti in ne dajo Gospodu priložnosti, da bi razodel svojo moč v njihovo korist. Svojim vernim otrokom bo pomagal v vsaki težavi, če bodo vse zaupanje stavili vanj in ga zvesto ubogali.

Kmalu po padcu Jeriha se je Jozue odločil napasti Aj, majhno mestece med soteskami nekaj kilometrov proti zahodu Jordanske doline. Tja poslani ogledniki so se vrnili s sporočilom, da je prebivalcev malo in da bo potrebno le malo moči, da premagajo mesto.

Velika zmaga, ki jo je Bog izbojeval zanje, je Izraelce naredila preveč samozaupne. Ker jim je Bog obljubil Kanaansko deželo, so se čutili varne in niso uvideli, da samo božanska pomoč daje uspeh. Celo Jozue je delal načrte za osvojitev Aja brez posvetovanja z Bogom.

Izraelci so začeli precenjevati lastno moč in podcenjevati svoje sovražnike. Pričakovali so lahko zmago, zato bo dovolj tri tisoč mož, da bi zavzeli/493/ mesto. Ti so pohiteli v napad brez zagotovila, da bo Bog z njimi. Prišli so skoraj do mestnih vrat, vendar so naleteli na odločen odpor. Brezglavo so se zaradi števila in skrbne pripravljenosti sovražnikov v zmedi pognali po pobočju. Kanaanci so jih vneto zasledovali, "in so jih podili izpred vrat ... in jih pobijali, ko so navzdol bežali". (Joz 7,5) Kljub majhni izgubi - pobitih je bilo šestintrideset mož - je poraz vzel pogum vsej občini. "In ljudstvu se je raztopilo srce in bilo je kakor voda." (Joz 7,5) Tokrat je bilo prvič, da so se s Kanaanci dejansko borili. Če so jih torej branitelji tega malega mesta pognali v beg, kaj bo šele pri večjih spopadih, ki so jih čakali? Jozue je gledal na njihov neuspeh kot na izraz Božjega nezadovoljstva, in v obupu in zaskrbljenosti si "raztrga oblačila in pade z obličjem na zemljo pred Gospodovo skrinjo in leži do večera, on in Izraelove starešine, in sipljejo prah na svoje glave". (Joz 7,6)

Vpil je: "Ah, Gospod, Jahve, zakaj si vendar peljal to ljudstvo čez Jordan, da nas daš v roke Amorejcem v pogubo? ... Oh, Gospod, kaj naj rečem, ko je Izrael zbežal pred svojimi sovražniki? In slišali bodo to Kanaanci in vsi prebivalci v deželi, in nas obsujejo in iztrebijo naše ime z zemlje! In kaj storiš za svoje veliko ime?" (Joz 7,7-9)

Jahve je odgovoril: "Vstani! Zakaj ležiš tako na svojem obličju? Izrael je grešil, res, prestopili so mojo zavezo, ki sem jim jo zapovedal." (Joz 7,10.11) Bil je čas za takojšnje in odločno delo, ne pa za obup in žalovanje. V taboru je bil skrivni greh, ki ga je treba poiskati in odstraniti, preden bo Gospodova navzočnost in blagoslov spet z njegovim ljudstvom. "Več ne bom z vami, dokler ne odpravite izmed sebe prekletstva." (Joz 7,12)

Nekdo izmed tistih, ki so bili določeni za izvršitev Božjih sodb, ni upošteval njegovega ukaza. Ves narod je bil kriv za prestopnikovo krivdo: "Ker so vzeli od prekletega, pa so tudi ukradli in še zatajili." (Joz 7,11) Jozuetu so bila dana navodila za razkritje in kazen zločinca. Za razkrinkanje krivca bodo uporabili žreb. Grešnik ni bil neposredno pokazan, temveč je za nekaj časa obstajal dvom, da bi ljudje lahko/494/ občutili svojo odgovornost za greh, ki je obstajal med njimi, ter začeli preiskovati svoje srce in se ponižali pred Bogom.

Zgodaj zjutraj je Jozue....

                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..Zgodaj zjutraj je Jozue zbral ljudstvo po rodovih. Resna in vplivna svečanost se je začela. Preiskava je napredovala korakoma. Strašen preizkus se je vse bolj približeval. Najprej rod, potem rodbina in družina, potem so našli moža. Ahana, Karmijevega sina iz Judovega rodu, je pokazal Božji prst, da je vzrok za Izraelovo nadlogo.

Da bi bila njegova krivda nedvomna in ne bi bilo osnove za obtožbo, da je nepravično obsojen, je Jozue resno zaprisegel Ahana, da je priznal resnico. Pomilovanja vreden mož je popolnoma priznal svoj zločin: "Resnično, pregrešil sem se zoper Gospoda, Izraelovega Boga. ... Videl sem med plenom dragocen babilonski plašč in dvesto seklov srebra in šibiko zlata, petdeset seklov težko, in sem se tega polakomnil ter sem vzel, in glej, zakopano je sredi mojega šotora v zemlji." (Joz 7,20.21) V šotor so nemudoma poslali sle, da so odkopali zemljo na določenem mestu. "In glej, skrito je bilo v njegovem šotoru, in srebro odspodaj. In vzemo te stvari izpod šotora in jih prineso Jozuetu in pred vse Izraelove sinove in jih polože pred Gospodom." (Joz 7,22.23)

Izrečena je bila kazen in takoj izvršena. Jozue je rekel: "Kako si nas pripravil v nesrečo! Naj te Gospod spravi v nesrečo ta dan!" (Joz 7,25) Kakor so bili ljudje odgovorni za Ahanov greh in so trpeli zaradi njegovih posledic, tako so morali po svojih predstavnikih sodelovati v njegovem kaznovanju. "In ves Izrael ga luča s kamenjem." (Joz 7,25)

Nad njim so postavili velik kup kamenja - pričo greha in njegovega kaznovanja. "Zato se imenuje tisti kraj dolina Ahor - nesreča." (Joz 7,26) Knjiga letopisov ima zapis v njegov spomin: "Ahar, ki je v nesrečo spravil Izraela." (1 Let 2,7)

Ahanov greh je bil storjen kljub neposrednim in resnim opozorilom in najmogočnejšim razodetjem Božje moči. "Vi pa se varujte prekletega, da ne bi, ko ste ga naredili v prekletje, vzeli česa iz prekletega in bi spravili tabor Izraelov v prekletje in v nesrečo," (Joz 6,18) je bilo oznanjeno vsemu Izraelu. Ukaz je bil dan takoj po čudežnem prehodu Jordana in priznanju Božje zaveze z obrezo ljudstva - po praznovanju/495/ pashe in prikazu Angela zaveze, Poveljnika Gospodove čete. Sledil mu je padec Jeriha, ki je pričal o uničenju, kakršno bo zagotovo doletelo vse prestopnike Božjega zakona. Dejstvo, da je samo božanska moč dala zmago Izraelu in niso zavzeli Jeriha z lastno močjo, je dalo resno težo ukazu, ki jim je prepovedoval prisvojiti plen. Bog je z mogočnostjo lastne besede podrl to trdnjavo; zmaga je bila njegova in samo njemu naj bo posvečeno mesto z vsem, kar je v njem.

Od milijonov Izraelcev je bil samo eden, ki si je v svečani uri zmagoslavja in sodbe drznil prestopiti Božji ukaz. Ahanov pohlep je vzplamtel ob pogledu na dragoceno Sinarjevo obleko. Celo ko je gledal smrti v oči, jo je imenoval "dragocen babilonski plašč". (Joz 7,21) En greh je vodil v drugega in prilastil si je zlato in srebro, posvečeno za Gospodovo zakladnico - Boga je oropal za prve sadove Kanaanske dežele.

Smrtni greh, ki je vodil v Ahanovo pogubo, je imel korenine v pohlepu. To je eden izmed grehov, ki je najpogostejši in se ga jemlje najbolj zlahka. Medtem ko druge prestopke raziskujemo in kaznujemo, prestopanje desete zapovedi le redko obsojamo. Ogromnost tega greha in njegove strašne posledice so nauki Ahanove zgodovine.

Lakomnost je zlo, ki se postopno razvija. Ahan je gojil pohlep po dobičku tako dolgo, da je to postalo navada, ki ga je zvezala z nezdrobljivimi verigami. Čeprav je užival v tem zlu, ga je napolnjevala groza ob misli na to, da bi prinesel nesrečo nad Izraela. Greh pa je omrtvil njegova dojemanja, in ko je prišla skušnjava, je postal lahek plen.

Ali ne grešimo enako kljub resnim in jasnim svarilom? Prav tako jasno nam je prepovedano popuščati lakomnosti, kakor je bilo Ahanu prepovedano prilastiti si jerihonski plen. Bog je to razglasil za malikovanje. Opozorjeni smo: "Ne morete služiti Bogu in mamonu. Glejte in varujte se vsake lakomnosti. Naj se še imenuje ne med vami." (Mat 6,24; Luk 12,15; Ef 5,3) Pred sabo imamo strašno Ahanovo, Judeževo, Ananijevo in Safirino usodo. Pred vsemi temi pa imamo usodo Luciferja, sina jutranje zarje, ki/496/ si je poželel višji položaj ter za vedno zapravil nebeško jasnost in blaženost. Kljub vsem tem opozorilom se lakomnost bohoti.

Vsepovsod je videti njeno umazano sled. V družinah ustvarja nezadovoljstvo in nesoglasja. Neti zavist in sovraštvo med ubogimi in bogatimi; spodbuja bogate, da mučno zatirajo uboge. To zlo ne obstaja samo v svetu, temveč tudi v cerkvi. Kako običajno je tudi tukaj najti sebičnost, lakomnost, prekanjanje, zanemarjanje dobrotljivosti in ukanjanje Boga v desetinah in darovih. Med verniki na dobrih in urejenih položajih je, ojoj! mnogo Ahanov. Mnogo ljudi pride redno v cerkev in sedi za Gospodovo mizo, medtem ko med svojim imetjem skrivajo nezakonito pridobljeni dobiček, stvari, ki jih je Bog preklel. Za dragocen babilonski plašč mnogi žrtvujejo odobravanje vesti in upanje na nebesa. Množice za vrečko srebrnih seklov menjajo svojo poštenost in sposobnosti, s katerimi bi bili koristni. Kriki trpečih ubožcev so neopaženi. Evangeljska luč je na svoji poti ovirana. Roganje posvetnih zanetijo običaji, ki lažejo o krščanski zaobljubi; in vendar pohlepen izpovedovalec vere še dalje kopiči zaklade. "Ali sme človek ukanjati Boga, da me ukanjate?" pravi Gospod. (Mal 3,8)

Ahanov greh je ....

     
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ahanov greh je bil storjen kljub neposrednim in resnim opozorilom in najmogočnejšim razodetjem Božje moči. "Vi pa se varujte prekletega, da ne bi, ko ste ga naredili v prekletje, vzeli česa iz prekletega in bi spravili tabor Izraelov v prekletje in v nesrečo," (Joz 6,18) je bilo oznanjeno vsemu Izraelu. Ukaz je bil dan takoj po čudežnem prehodu Jordana in priznanju Božje zaveze z obrezo ljudstva - po praznovanju/495/ pashe in prikazu Angela zaveze, Poveljnika Gospodove čete. Sledil mu je padec Jeriha, ki je pričal o uničenju, kakršno bo zagotovo doletelo vse prestopnike Božjega zakona. Dejstvo, da je samo božanska moč dala zmago Izraelu in niso zavzeli Jeriha z lastno močjo, je dalo resno težo ukazu, ki jim je prepovedoval prisvojiti plen. Bog je z mogočnostjo lastne besede podrl to trdnjavo; zmaga je bila njegova in samo njemu naj bo posvečeno mesto z vsem, kar je v njem.

Od milijonov Izraelcev je bil samo eden, ki si je v svečani uri zmagoslavja in sodbe drznil prestopiti Božji ukaz. Ahanov pohlep je vzplamtel ob pogledu na dragoceno Sinarjevo obleko. Celo ko je gledal smrti v oči, jo je imenoval "dragocen babilonski plašč". (Joz 7,21) En greh je vodil v drugega in prilastil si je zlato in srebro, posvečeno za Gospodovo zakladnico - Boga je oropal za prve sadove Kanaanske dežele.

Smrtni greh, ki je vodil v Ahanovo pogubo, je imel korenine v pohlepu. To je eden izmed grehov, ki je najpogostejši in se ga jemlje najbolj zlahka. Medtem ko druge prestopke raziskujemo in kaznujemo, prestopanje desete zapovedi le redko obsojamo. Ogromnost tega greha in njegove strašne posledice so nauki Ahanove zgodovine.

Lakomnost je zlo, ki se postopno razvija. Ahan je gojil pohlep po dobičku tako dolgo, da je to postalo navada, ki ga je zvezala z nezdrobljivimi verigami. Čeprav je užival v tem zlu, ga je napolnjevala groza ob misli na to, da bi prinesel nesrečo nad Izraela. Greh pa je omrtvil njegova dojemanja, in ko je prišla skušnjava, je postal lahek plen.

Ali ne grešimo enako kljub resnim in jasnim svarilom? Prav tako jasno nam je prepovedano popuščati lakomnosti, kakor je bilo Ahanu prepovedano prilastiti si jerihonski plen. Bog je to razglasil za malikovanje. Opozorjeni smo: "Ne morete služiti Bogu in mamonu. Glejte in varujte se vsake lakomnosti. Naj se še imenuje ne med vami." (Mat 6,24; Luk 12,15; Ef 5,3) Pred sabo imamo strašno Ahanovo, Judeževo, Ananijevo in Safirino usodo. Pred vsemi temi pa imamo usodo Luciferja, sina jutranje zarje, ki/496/ si je poželel višji položaj ter za vedno zapravil nebeško jasnost in blaženost. Kljub vsem tem opozorilom se lakomnost bohoti.

Vsepovsod je videti njeno umazano sled. V družinah ustvarja nezadovoljstvo in nesoglasja. Neti zavist in sovraštvo med ubogimi in bogatimi; spodbuja bogate, da mučno zatirajo uboge. To zlo ne obstaja samo v svetu, temveč tudi v cerkvi. Kako običajno je tudi tukaj najti sebičnost, lakomnost, prekanjanje, zanemarjanje dobrotljivosti in ukanjanje Boga v desetinah in darovih. Med verniki na dobrih in urejenih položajih je, ojoj! mnogo Ahanov. Mnogo ljudi pride redno v cerkev in sedi za Gospodovo mizo, medtem ko med svojim imetjem skrivajo nezakonito pridobljeni dobiček, stvari, ki jih je Bog preklel. Za dragocen babilonski plašč mnogi žrtvujejo odobravanje vesti in upanje na nebesa. Množice za vrečko srebrnih seklov menjajo svojo poštenost in sposobnosti, s katerimi bi bili koristni. Kriki trpečih ubožcev so neopaženi. Evangeljska luč je na svoji poti ovirana. Roganje posvetnih zanetijo običaji, ki lažejo o krščanski zaobljubi; in vendar pohlepen izpovedovalec vere še dalje kopiči zaklade. "Ali sme človek ukanjati Boga, da me ukanjate?" pravi Gospod. (Mal 3,8)

Ahanov greh je prinesel nesrečo nad ves narod. Zaradi greha enega človeka bo Božje nezadovoljstvo počivalo nad njegovo cerkvijo, dokler prestopka ne razišče in odstrani. Vpliv, ki naj se ga cerkev najbolj boji, ni od odprtih nasprotnikov, nevernikov in bogokletnežev, temveč od protislovnih Kristusovih izpovedovalcev. To so tisti, ki prikrajšujejo Izraelu Božji blagoslov in slabijo njegovo ljudstvo.

Ko je cerkev v težavi, ko v njej obstajata hladnost in duhovno pojemanje, ki dajeta Božjim sovražnikom priložnost za zmago, takrat naj verniki namesto vitja rok in žalovanja nad nesrečnim stanjem raziščejo, ali ni med njimi Ahan. S ponižnostjo in preiskovanjem srca naj vsak išče, da bi odkril skrite grehe, ki preprečujejo Božjo navzočnost.

Ahan je priznal svojo krivdo, ampak šele tedaj, ko je bilo prepozno, da bi mu priznanje koristilo. Videl je, da so se Izraelove vojske vrnile iz Aja poražene in malodušne, pa vseeno ni prišel naprej in priznal svojega greha. Videl je Jozueta in/497/ Izraelove starešine, ki so se sklanjali k zemlji v žalovanju, ki se ne da opisati z besedami. Če bi takrat priznal, bi dokazal resnično spokorjenje. On pa je še vedno molčal. Slišal je objavo, da je bilo storjeno hudodelstvo. Slišal je celo natančno opisan njegov značaj. Toda njegove ustnice so bile še vedno zapečatene. Potem je prišla resna preiskava. Kako je bil prestrašen, ko je videl, da je pokazan njegov rod, potem njegova rodovina in družina! Pa še vedno ni izrekel priznanja, dokler ni Božji prst pokazal nanj. Potem ko greha ni bilo več možno skrivati, je priznal resnico. Kako pogosto slišimo podobna priznanja. Velika razlika obstaja med priznanjem dejstev, potem ko so bila dokazana, in priznanjem grehov, ki jih vemo le sami in Bog. Ahan ne bi priznal, če ne bi upal, da bo tako odvrnil posledice svojega zločina. Njegovo priznanje je služilo samo kot prikaz, da je njegova kazen pravična. V njem ni bilo nobenega pristnega spokorjenja za greh, nobenega kesanja, nobene spremembe namena, nobenega studa do zla.

Takšna priznanja bodo dajali nespokorjeni, ko bodo stali pred Božjim sodiščem, potem ko bo vsak primer odločen za življenje ali smrt. Posledice, ki se bodo nanašale na vsakega, bodo iz njega izmamile priznanje greha. Iz duše ga bo izsilil grozen občutek obsodbe in strašno pričakovanje sodbe. Toda takšna priznanja grešnika ne morejo rešiti.

Dokler lahko svoje prestopke skrivajo pred bližnjimi se mnogi kakor Ahan počutijo varne in si laskajo, da Bog ne bo strog pri kaznovanju krivičnosti. Vse prepozno bodo njihovi grehi postali očitni na dan, ko ne bodo očiščeni z daritvijo ali žrtvijo za vedno. Ko se bodo odprle nebeške knjige, Sodnik ne bo z besedami objavil človeku njegove krivde, marveč ga bo bežno, prepričljivo in predirno pogledal. In vsako delo, vsako dejanje v življenju se bo živo pojavilo v prestopnikovem spominu. Osebe ne bo treba kakor v Jozuetovih časih izslediti od rodu do družine, temveč bodo sramoto priznale njegove lastne ustnice. Pred ljudmi skriti grehi bodo takrat oznanjeni vsemu svetu.
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

46.poglavje: Blagoslovi in prekletstva

Temeljno besedilo Joz 8

Po izvršitvi kazni nad Ahanom je Jozue zapovedal razvrstiti vse vojake in ponovno iti zoper Aj. Božja moč je bila z njegovim ljudstvom in kmalu so zavzeli mesto.

Vojaške operacije so bile začasno odložene, da bi se ves Izrael lahko posvetil svečani verski službi. Ljudstvo je bilo željno naselitve v Kanaanu, saj zdaj še niso imeli domov ali zemlje za svoje družine. Da bi si to pridobili, morajo izgnati Kanaance. To pomembno delo pa se mora odložiti, saj je pozornost zahtevala neka višja dolžnost.

Preden bodo posedli svojo dediščino, morajo obnoviti svojo zavezo zvestobe Bogu. V zadnjih Mojzesovih navodilih je bil dvakrat dan ukaz o sklicu rodov na gorah Ebal in Garizim v Sihemu zaradi svečanega priznanja Božjega zakona. V poslušnosti tem nalogam je vse ljudstvo, ne samo moški, marveč tudi žene "in otročiči in tujci, ki so bivali med njimi", (Joz 8,35) zapustilo svoj tabor v Gilgalu in odšlo skozi deželo svojih sovražnikov do Sihemske doline blizu središča dežele. Čeprav so jih obdajali še nepremagani sovražniki, so bili varni pod Božjo zaščito tako dolgo, dokler so mu bili zvesti. Zdaj je kakor v Jakobovih časih Božji strah "navdajal mesta, ki so bila okrog njih", (1 Moj 35,5) in Izraelcev niso nadlegovali.

Prostor, ki je bil izbran za to svečano službo, je bil že svet zaradi povezave z zgodovino njihovih očetov. Tukaj je Abraham postavil svoj prvi oltar Jahveju v Kanaanski deželi. Tukaj sta Abraham in Jakob postavila svoja šotora. Tukaj je Jakob kupil polje in na njem so pokopali Jožefovo telo. Tukaj je bil tudi vodnjak, ki ga je izkopal/499/ Jakob, in hrast, pod katerim je pokopal malike svoje družine.

Izbrano mesto je bilo najlepše v vsej Palestini, zato je bilo vredno, da bi postalo prizorišče, kjer se bo odigral ta veliki in vplivni prizor. Prekrasna dolina z zelenimi polji, polna oljkovih dreves, namakana s potoki iz živih izvirov in okrašena z divjimi cveticami, se je zapeljivo širila med pustimi hribi. Ebal in Garizim, ki sta stala vsak na svoji strani, sta si bila zelo blizu. Njuna nižja obronka sta oblikovala naravno prižnico. Vsaka beseda, ki je bila izgovorjena na enem, se je jasno slišala na drugem, medtem ko je bilo na pobočju dovolj prostora za veliko množico.

Po navodilih, ki so bila dana Mojzesu, je bil spomenik iz velikih kamnov postavljen na gori Ebal. Na teh kamnih, ki so jih prej premazali z mavcem, je bil napisan zakon - ne samo deset predpisov, ki so bili oznanjeni z gore Sinaj in vklesani na kamniti plošči, temveč tudi postava, ki jo je Bog oznanil Mojzesu, ta pa jo je zapisal v knjigo. Poleg spomenika je stal oltar iz neotesanega kamna in na njem so Gospodu darovali daritve. Dejstvo, da je bil oltar postavljen na gori Ebal, na gori, ki je bila prekleta, je pomenilo, da je zaradi njihovega prestopanja Božjega zakona Izraela pravično zadela njegova jeza. Ta jih bo takoj obiskala, če ne bo Kristusove sprave, ki jo je predstavljal daritveni oltar.

Šest rodov - vsi so izhajali iz Leje in Rahele - je bilo razporejenih na gori Garizim; drugi pa, ki so izhajali iz priležnic, skupaj z Rubenom in Zebulonom, so bili na Ebalu. Duhovniki se so skupaj s skrinjo postavili v dolino med njimi. Na znak trobente je zavladala tišina. V globoki tišini in v navzočnosti velikega zbora je Jozue, stoječ poleg svete skrinje, prebral blagoslove, ki bodo sad poslušnosti Božjemu zakonu. Vsi rodovi na gori Garizim so odgovorili z amen. Potem je prebral prekletstva, in rodovi na gori Ebal so na enak način pritrdili. Tisoče glasov se je združilo kakor glas enega moža v svečanem odgovoru. Potem so brali Božji zakon skupaj z odredbami in predpisi, ki jim jih je izročil Mojzes.

Izrael je prejel zakon naravnost iz Božjih ust na Sinaju. Njegovi sveti predpisi, napisani z njegovo lastno roko, so bili/500/ še vedno spravljeni v skrinji. Zdaj je bilo ponovno napisano, da so lahko to vsi brali. Vsi so imeli prednost sami videti pogoje zaveze, pod katerimi bodo posedli Kanaan. Vsi so morali naznaniti svoje sprejemanje pogojev zaveze in privoliti v blagoslove ali prekletstva za njeno posvečevanje ali zanemarjanje. Zakon ni bil samo napisan na spomenik, temveč ga je Jozue prebral vsemu Izraelu. Ni minilo veliko tednov, odkar je Mojzes izročil celotno Peteroknjižje ljudem, zdaj pa je Jozue ponovno prebral zakon.

Branju zakona niso prisluhnili...
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Branju zakona niso prisluhnili samo Izraelovi možje, marveč tudi žene in otroci, saj je bilo pomembno, da tudi oni poznajo in opravljajo svojo dolžnost. Bog je zapovedal Izraelu glede njegovih odredb: "Zato si vtisnite te moje besede v srce in v svojo dušo in privežite si jih za znamenje na roko in naj bodo kot čelno vezilo med vašimi očmi. In učite jih svoje otroke, ... da se pomnože vaši in vaših otrok dnevi, kakor se množe dnevi neba nad zemljo, v deželi, ki jo je s prisego obljubil Gospod vašim očetom, da jim jo da." (5 Moj 11,18-21)

Vsako sedmo leto so prebrali celoten zakon pred vsem Izraelom, kakor je zapovedal Mojzes: "Ob koncu vsakega sedmega leta, v določeni čas leta odpuščanja, pri prazniku šotorov, ko pride ves Izrael prikazovat se pred Gospodom, tvojim Bogom, na mestu, ki si ga izvoli, beri ta zakon vpričo vsega Izraela, da vsi slišijo. Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče in tujce, ki so v tvojih mestih, da bi čuli in da bi se učili bati se Gospoda, vašega Boga, in paziti, da izpolnjujejo vse besede tega zakona; da bi slišali tudi njihovi otroci, ki še ne umejo tega, in se učili bati se Gospoda, vašega Boga, vse dni, dokler boste živeli v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo posedete." (5 Moj 31,10-13)

Satan si vedno prizadeva popačiti vse, kar je govoril Bog, da bi zaslepil um in potemnil razumevanje ter tako vodil ljudi v greh. Zato je Gospod tako nedvoumen in svoje zahteve tako jasno pove, da ni potrebno, da bi se kdo motil. Bog si stalno prizadeva ljudi pritegniti bliže pod svojo zaščito, da Satan na njih ne bi izvrševal svoje krute in zapeljive moči. Spustil se je, da bi jim govoril z lastnim/503/ glasom, da bi s svojo roko zapisal žive prerokbe. Te blagoslovljene besede, prežete z življenjem in razsvetljene z resnico, so posvečene ljudem kot popoln vodnik. Ker je Satan tako pripravljen ujeti um in odvrniti vdanost od Gospodovih obljub in zahtev, je potrebna večja marljivost, da jih utrdimo v umu in vtisnemo v srce.

Verski učitelji bi morali večjo pozornost posvečati poučevanju ljudi o dejstvih in naukih svetopisemske zgodovine ter Gospodovim opozorilom in zahtevam. To naj bi bilo predstavljeno v preprostem jeziku in prilagojeno otroškemu razumevanju. Del naloge duhovnikov in staršev bi moralo biti preverjanje, ali so mladi poučeni v pismih.

Starši morejo in morajo zbuditi zanimanje svojih otrok v najrazličnejšem znanju, ki ga je najti na svetih straneh. Toda če hočejo zbuditi zanimanje svojih sinov in hčera za Božjo besedo, se morajo zanjo zanimati tudi sami. Seznanjeni morajo biti z njenimi nauki in, kakor je Bog zapovedal Izraelu, govoriti o njej, "ko sediš v svoji hiši, ko hodiš po poti, ko greš spat in ko vstajaš". (5 Moj 11,19) Kdor želi, da njegov otrok ljubi in spoštuje Boga, mora govoriti o njegovi dobroti, veličastnosti in moči, kakor je razodeto v njegovi besedi in v delih stvarjenja.

Vsako poglavje in vsaka vrsta Svetega pisma je pogovor Boga z ljudmi. Privežimo si njegove predpise za znamenje na roke in med oči. Če jih bomo proučevali in poslušali, bo Božje ljudstvo vodil, kakor je Izraelce podnevi vodil ognjeni, ponoči pa oblakov steber.
 
 
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

47. poglavje: Zveza z Gibeonci

Temeljno besedilo Joz 9 in 10

Iz Sihema so se Izraelci vrnili v svoj tabor v Gilgalu. Tukaj jih je kmalu obiskalo tuje odposlanstvo, ki je z njimi želelo skleniti dogovor. Poslanci so trdili, da so prišli iz oddaljene dežele, kar je potrjeval njihov videz. Njihova oblačila so bila stara in izrabljena, obutev zakrpana, zaloge plesnive, mehovi pa, ki so jih imeli za zalogo vina, so bili raztrgani in povezani, kakor bi jih na poti na hitro zakrpali.

Daleč doma - trdili so, da živijo daleč za mejami Palestine - so njihovi sodržavljani, tako so rekli, slišali za čudeže, ki jih je Bog storil za svoje ljudstvo, zato so jih poslali, da sklenejo zavezništvo z Izraelom. Hebrejci so bili posebej opozorjeni, naj ne sklepajo zavezništva s kanaanskimi malikovalci, in v mislih voditeljev se je pojavil dvom, ali so resnične besede tujcev. Rekli so: "Morebiti prebivate med nami?" Na to so poslanci odgovorili: "Hlapci smo tvoji." Jozue pa jih je naravnost vprašal: "Kdo ste? In od kod ste prišli?" (Joz 9,7.8) Ponovili so prejšnjo izjavo in dodali kot dokaz svoje iskrenosti: "Ta naš kruh, ki smo ga iz svojih hiš vzeli za brašno, je bil še gorak, ko smo odhajali na pot k vam, zdaj pa, glej, je trd in plesniv. In te vinske mehove smo napolnili nove, pa glej, razdrti so. In ta naša obleka in naše obuvalo se je prestaralo po silno dolgem potovanju." (Joz 9,12.13)

To opisovanje je prevladalo. Hebrejci niso vprašali "za svet Gospodovih ust. In Jozue sklene mir z njimi in jim stori zavezo, da bodo ohranjeni pri življenju; in knezi občine so jim prisegli." (Joz 9,14.15) Tako so sklenili zavezo. Tri dni kasneje so izvedeli resnico. "Da so oni njihovi sosedi ter da prebivajo/505/ med njimi." (Joz 9,16) Gibeonci so vedeli, da se Hebrejcem ni mogoče upreti. Zato so se zatekli k načrtu, da bi si ohranili življenje.

Izraelce je zajela velika razkačenost, ko so spoznali prevaro, s katero so jih prevarali. Ta se je še stopnjevala, ko so po tridnevnem potovanju dosegli gibeonska mesta blizu središča dežele. "In mrmrala je vsa občina na kneze;" (Joz 9,18) toda ti niso hoteli razdreti zaveze, kljub temu da je bila sklenjena z zvijačo, ker so jim "prisegli pri Gospodu, Izraelovem Bogu. A Izraelovi sinovi jih niso pobili." (Joz 9,18.19) Gibeonci so se zaobljubili, da bodo opustili malikovanje in sprejeli češčenje Jahveja; ohranitev njihovih življenj ni bilo kršenje Božjega ukaza, naj uničijo malikovalske Kanaance. Tako se torej Hebrejci z obljubo niso zavezali grešiti. In čeprav je bila obljuba dobljena s prevaro, so jo morali spoštovati. Obveza, katere jamstvo je nekogaršnja beseda - če ga ne zavezuje izvršiti slabo dejanje - naj bo sveta. Nobena misel na dobiček, maščevanje ali korist nikakor ne more vplivati na neprekršljivost prisege ali jamstva. "Gnusoba so Gospodu lažnive ustne." (Preg 12,22) Na Gospodovo goro bo odšel in na mestu njegove svetosti bo stal ta, ki po storjeni prisegi ne prevrača besede, četudi bo zato oškodovan. (Ps 24,3; 15,4)

Gibeoncem je bilo dovoljeno živeti, vendar so bili določeni kot sužnji svetišču, da so opravljali vsa hlapčevska dela. "In Jozue je tisti dan postavil, da sekajo drva in nosijo vodo občini in h Gospodovemu oltarju." (Joz 9,27) Te pogoje so hvaležno sprejeli, saj so se zavedali, da so naredili napako, in so bili veseli, če so lahko odkupili življenje za kakršno koli ceno. Jozuetu so dejali: "Sedaj pa, glej, v tvoji roki smo: stori, kar se ti zdi dobro in prav, da z nami storiš." (Joz 9,25) Stoletja so bili njihovi potomci povezani s svetiščno službo.

Gibeonsko ozemlje je obsegalo štiri mesta. Ljudstvo ni bilo pod kraljevo oblastjo, temveč so jim vladali starešine ali senatorji. Najpomembnejše od vseh mest, namreč Gibeon, "je bil veliko mesto, kakor kraljevo mesto, ... in vsi njegovi meščani so bili junaki". (Joz 10,2) Ker pa so se ljudje takega mesta zatekli k tako poniževalni in zvijačni metodi, da so si ohranili življenje, kaže očitno grozo, s katero so Izraelci navdali kanaanske prebivalce./506/

Za Gibeonce bi bilo daleč boljše, če bi z Izraelom ravnali iskreno. Medtem ko jim je podreditev Jahveju ohranila življenje, jim je prevara prinesla le sramoto in suženjstvo. Bog je poskrbel, da bodo blagoslovov zaveze deležni vsi, ki se odrečejo poganstvu in se povežejo z Izraelom. Bili so zajeti pod pogoje za "tujca, ki biva med vami". (2 Moj 12,49) Z nekaj izjemami je ta sloj užival enake naklonjenosti in prednosti z Izraelom. Gospod je ukazal: "In ako gostuje tujec pri tebi v vaši deželi, ga ne smete dreti; kakor vaš rojak vam bodi tujec, ki biva med vami, in ljubi ga kakor samega sebe." (3 Moj 19,33.34) Glede pashe in daritev je bilo zapovedano: "O zbor, ena postava veljaj za vas in za tujca, gostujočega pri vas: ... kakor vi, bodi tujec pred Gospodom." (4 Moj 15,15)

Takega razmerja bi lahko bili deležni Gibeonci namesto prevare, h kateri so se zatekli. Ni bilo ravno malo ponižanje meščanom kraljevskega mesta, kjer so bili vsi junaki, postati sekači drv in nosači vode skozi rodove. Toda za prevaro so priredili svoja oblačila v revna in držala so se jih kakor znak nenehne sužnosti. Tako bo njihovo suženjsko stanje skozi rodove pričalo o Božjem sovraštvu do laži.

Podreditev Gibeoncev Izraelcem je napolnila kanaanske kralje s strahom. Takoj so storili vse potrebno za maščevanje nad njimi, ki so sklenili mir z zavojevalci. Pod vodstvom Adonizeka, jeruzalemskega kralja, je pet kanaanskih kraljev sklenilo zavezo proti Gibeonu. Naglo so prodirali, Gibeonci pa niso bili pripravljeni na obrambo, zato so poslali Jozuetu v Gilgal sporočilo: "Ne odtegni svoje roke od svojih hlapcev; pridi hitro gor k nam in nas reši ter nam pomagaj: zakaj vsi kralji Amorejcev, ki prebivajo na gorah, so se zbrali zoper nas." (Joz 10,6) Nevarnost ni grozila samo Gibeoncem, temveč tudi Izraelu. Mesto je imelo prehode v srednjo in južno Palestino, zato ga morajo obdržati, če hočejo osvojiti deželo.

Jozue se je takoj pripravil....
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jozue se je takoj pripravil za odhod na pomoč Gibeonu. Prebivalci obleganega mesta so se bali, da bo zavrnil/507/ njihovo prošnjo zaradi prevare, s katero so ga prevarali. Toda ker so se pokorili Izraelcem in sprejeli češčenje Boga, se je čutil dolžnega, da jih zaščiti. Tokrat ni želel kreniti brez božanskega nasveta in Gospod ga je spodbudil k podvigu. Božansko sporočilo se je glasilo: "Ne boj se jih, kajti dal sem jih v tvoje roke; nihče od njih ne bo mogel stati pred teboj. Jozue se torej napoti gor iz Gilgala, on in z njim vsi vojščaki in junaški možje." (Joz 10,8.7)

Po celonočnem pešačenju je zjutraj privedel svoje sile pred Gibeon. Z muko so zavezniški knezi zbrali svoje vojske okoli mesta, ko je bil tam Jozue. Napadalci so bili poraženi. Brezštevilna četa je bežala pred Jozuetom v Bethoronske gore. Ko so prišli do vrha, so pohiteli po strmini na drugo stran. Tukaj jih je dočakala silovita nevihta s točo. "Gospod je metal veliko kamenje z neba nanje. ... Več jih je pomrlo od kamnite toče, nego so jih pomorili Izraelovi sinovi z mečem." (Joz 10,11)

Medtem ko so Amorejci nepremišljeno bežali, da bi našli zatočišče v hribovskih jamah, je Jozue, ki je gledal z gorskega grebena, opazil, da bo dan prekratek za dokončanje dela. Če ne bodo sovražnikov popolnoma izkoreninili, se bodo ponovno zbrali in napadli. "Takrat je govoril Jozue z Gospodom, ... in je dejal vpričo Izraela: Sonce, stoj mirno v Gibeonu, in, mesec, v dolini Ajalonu. In mirno je stalo sonce in mesec je obstal, dokler se narod ni sovražnikom maščeval. ... In stalo je sonce sredi neba, in ni hitelo, da bi zašlo, skoraj ves dan." (Joz 10,12.13)

Preden je nastopil večer, je bila Jozuetu dana Božja obljuba izpolnjena. Vsa sovražnikova vojska mu je bila dana v roke. Dogodki tega dne bodo dolgo ostali v Izraelovem spominu. "In ni bilo temu enakega dne ne prej, ne poslej, da bi Gospod tako uslišal človekov glas; zakaj Gospod se je bojeval za Izraela. Sonce in mesec sta stopila v svoje bivališče ob luči tvojih pšic, ko so frčale, ob svetlosti tvoje bliskajoče se sulice. V togoti si stopal po zemlji, v srdu si teptal narode. Izšel si v rešenje svojega ljudstva." (Joz 10,14; Hab 3,11-13)/508/

Božji Duh je navdihnil Jozuetovo molitev, da bi bil ponovno dan dokaz o moči Izraelovega Boga. Zato prošnja ni kazala voditeljeve drznosti. Jozue je prejel obljubo, da bo Bog zagotovo porazil Izraelove sovražnike, vendar se je sam vneto trudil, kakor da bi bil uspeh odvisen samo od izraelskih vojsk. Naredil je vse, kar je v človekovi moči, potem pa je v veri vpil po božanski pomoči. Skrivnost uspeha je zveza božanske moči s človeškim trudom. Največje sadove doseže ta, ki se brezpogojno zanaša na Vsemogočno roko. Človek, ki je zapovedal: "Sonce, stoj mirno v Gibeonu in, mesec, v dolini Ajalonu," (Joz 10,12) je ta, ki je štiri ure ležal na zemlji pri molitvi v taboru v Gilgalu. Ljudje molitve so ljudje moči.

Mogočni čudež priča, da je vse stvarstvo pod Stvarnikovim nadzorom. Satan želi pred ljudmi zatajiti božansko pomoč v fizičnem svetu - želi očem prikriti sveže delo prvega velikega dela. Ta čudež kara vse, ki povišujejo naravo nad njenega Boga.

Bog po svoji volji kliče naravne sile, da bi premagal moč sovražnikov - "ogenj in toča, sneg in sopara, viharni veter, ki izpolnjuješ njegovo besedo". (Ps 148,8) Ko so se poganski Amorejci odločili upreti njegovim namenom, je Bog posegel vmes in metal "veliko kamenje z neba" na Izraelove sovražnike. (Joz 10,11) Povedano nam je o večjih bitkah, do katerih bo prišlo v sklepnih dogodkih zemeljske zgodovine, ko bo "Gospod odprl svojo orožnico in vzel iz nje orožje svoje nevolje". (Jer 50,25) On sprašuje: "Si li dospel do skladišč snega in videl zaloge toče, ki sem jih prihranil za čas nadloge, za dan boja in vojske?" (Job 38,22.23)

Pisec razodetja opisuje uničenje, do katerega bo prišlo, ko bo zadonel velik glas iz svetišča, govoreč: "Zgodilo se je!" Pravi: "In velika toča, kakor talent težka, pada z neba na ljudi." (Raz 16,17.21)
 
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

48. poglavje: Delitev Kanaana

Temeljno besedilo Joz 10,40 do 11; 14 do 22

Po zmagi v Bethoronu je bil hitro osvojen južni Kanaan. "Tako je Jozue premagal vso deželo, gorovje in vso južno stran in nižavo. ... In vse te kralje in njihove dežele je zavzel Jozue naenkrat, kajti Gospod, Izraelov Bog, se je bojeval za Izraela. In Jozue in z njim ves Izrael se je vrnil zopet v tabor v Gilgal." (Joz 10,40-43)

Plemena severne Palestine so bila zgrožena zaradi uspeha, ki je spremljal izraelske vojske, zato so se zdaj povezala proti njim. Na čelu te zveze je bil Jabin, kralj Hazorja - ozemlja zahodno od Meromskega jezera. "In ti se vzdignejo in vsa njihova vojna krdela z njimi." (Joz 11,4) To je bila veliko večja vojska od katere koli, s katero so se Izraelci prej spopadli v Kanaanu - "velika množina ljudstva kakor peska na morskem bregu, tudi silno veliko konj in voz. Vsi ti kralji se zbero in pridejo ter se utabore pri vodi Meromu, da bi se bojevali z Izraelom." (Joz 11,4.5) Jozuetu je bilo spet izrečeno spodbudno sporočilo: "Ne bodi te strah spričo njih, zakaj jutri obsore ti jih izročim, da bodo vsi pobiti pred Izraelom." (Joz 11,6)

Blizu Meromskega jezera je planil v tabor zaveznikov in uničil njihove sile. "In Gospod jih je dal Izraelu v roko, in jih porazijo ter jih pode ... in pobijejo jih, da jim ni ostalo nikogar." (Joz 11,8) Voz in konj, ki so bili ponos Kanaancev in so se z njimi bahali, si Izraelci niso smeli prilastiti. Na Božji ukaz so vozove zažgali, konje pa ohromili, da so bili nesposobni za boj. Izraelci niso smeli zaupati v vozove ali konje, marveč v ime "Gospoda, svojega Boga". (Ps 20,7)

Drugo za drugim so zavzemali mesta, Hazor, trdnjavo zaveznikov, pa so zažgali. Vojna se je nadaljevala/510/ nekaj let, toda ob njenem koncu je bil Jozue gospodar Kanaana. "In počivala je dežela od vojne." (Joz 11,23)

Čeprav je bila moč Kanaancev uničena, niso bili popolnoma pregnani. Na zahodu so imeli Filistejci še vedno v lasti rodovitno ravnino vzdolž morske obale, severno od njih pa je bilo ozemlje Sidoncev. V njihovi lasti je bil tudi Libanon; južni del dežele proti Egiptu pa so deželo še vedno naseljevali Izraelovi sovražniki.

Jozuetu pa ni bilo rečeno, naj nadaljuje vojno. Preden bo prepustil vodenje Izraela, je velikega vodja čakalo drugo delo. Vso deželo, dele, ki so jih že osvojili, in tiste, ki jih še niso podredili, je bilo treba razdeliti med rodove. Dolžnost vsakega rodu je bila popolnoma osvoboditi del dediščine, ki mu bo dodeljena. Če se bodo ljudje izkazali zvesti Bogu, bo pred njimi izgnal njihove sovražnike. Obljubil je, da jim bo dal še večje posesti, če bodo le zvesti njegovi zavezi.

Delitev dežele je bila zaupana Jozuetu, Eleazarju, velikemu duhovniku, in rodovnim poglavarjem. Dediščino vsakega rodu bo določil žreb. Sam Mojzes je določil meje dežele, kako naj bo razdeljena med rodove, ko bodo posedli Kanaan, in določil kneze iz vsakega rodu, ki bodo spremljali delitev. Levijev rod, ki je bil posvečen svetiščni službi, ni bil štet v izžrebani delež. Levitom je bilo za dediščino določenih oseminštirideset mest v različnih delih dežele.

Preden se je začela delitev dežele, je Kaleb skupaj s poglavarji svojega rodu izrekel posebno prošnjo. Poleg Jozueta je bil Kaleb zdaj najstarejši mož v Izraelu. Kaleb in Jozue sta bila edina med ogledniki, ki sta prinesla dobro poročilo o obljubljeni deželi ter spodbudila ljudstvo, naj gre in jo posede v Gospodovem imenu. Kaleb je zdaj spomnil Jozueta na takrat dano obljubo kot na nagrado za njegovo zvestobo: "Gotovo bo dežela, po kateri je stopala tvoja noga, tebi in tvojim otrokom dediščina vekomaj, ker si zvesto hodil za Gospodom, mojim Bogom." (Joz 14,9) Potem je predstavil prošnjo, da bi dobil v last Hebron. Tukaj je bil mnogo let dom Abrahama, Izaka in Jakoba; tukaj so bili pokopani, v jami Makpeli./511/ Hebron je bil dom Enakimov, ki so zbujali grozo in katerih strašen videz je tako prestrašil oglednike, da so uničili ves Izraelov pogum. To je bil kraj, ki si ga je Kaleb, zaupajoč v Božjo moč, izbral za svojo dediščino med vsemi drugimi.

Rekel je: "In sedaj, glej, Gospod me je ohranil v življenju, kakor je govoril, teh štirideset in pet let, odkar je govoril to besedo Mojzesu, ko je Izrael potoval po puščavi. In sedaj, glej, danes sem petinosemdeset let star: in še danes sem tako krepak kakor tisti dan, ko me je Mojzes odposlal; kakršna je bila moja moč takrat, je tudi sedaj, da se bojujem in hodim ven in noter. Sedaj torej mi daj to gorovje, ki je o njem govoril Gospod tisti dan; kajti slišal si takrat, da so ondi Enakimi in velika in utrjena mesta. Morda bo Gospod z menoj, da jih preženem, kakor je govoril Gospod." (Joz 14,10-12) Prošnjo so podprli tudi Judovi poglavarji. Kaleb, ki je bil sam določen iz tega rodu za delitev dežele, se je združil s temi možmi v predstavitvi svoje prošnje, da ne bi bilo videti, kakor da je uporabil svojo oblast za sebične namene.

Njegova prošnja je bila takoj uslišana. Nikomur ne bi mogla biti zanesljiveje zaupana osvojitev te velikanske trdnjave. "Tedaj ga blagoslovi Jozue ter da Hebron v dediščino Kalebu, Jefunovemu sinu, ... ker je zvesto hodil za Gospodom, Izraelovim Bogom". (Joz 14,13.14) Kalebova vera je bila zdaj prav takšna, kakršna je bila, ko je s svojim pričevanjem nasprotoval slabemu poročilu oglednikov. Veroval je Božji obljubi, da bo pripeljal svoje ljudstvo do kanaanske posesti, in v tem je popolnoma sledil Gospodu. S svojim ljudstvom je zdržal dolgo tavanje v puščavi ter z njimi delil razočaranja in bremena krivde. Ampak nad tem se ni pritoževal, temveč je poviševal Božjo milost, ki ga je ohranila v puščavi, ko so bili njegovi bratje pokončani. Gospod ga je ohranil sredi vseh stisk, nevarnosti in šib v času tavanja skozi puščavo ter v letih vojskovanja, odkar so stopili v Kanaan. Zdaj, ko je bil star več kakor osemdeset let, je bila njegova življenjska moč nezmanjšana. Zase ni prosil ozemlja, ki bi bilo že osvojeno, marveč prostor, za katerega so ogledniki bolj kakor za druge menili, da ga ni mogoče podjarmiti. Z Božjo pomočjo bo iztrgal to trdnjavo iz rok samih velikanov, katerih moč je omajala Izraelovo vero. Kalebova prošnja ni bila napihnjena z željo po časti ali poviševanju. Pogumni stari/512/ bojevnik si je želel ljudem dati zgled, ki bo v čast Bogu, in opogumiti rodove, da bi popolnoma pokorili deželo, ki se je njihovim očetom zdela nepremagljiva.

Kaleb je dobil dediščino, ...
   
   
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kaleb je dobil dediščino, po kateri je štirideset let hrepenelo njegovo srce. Ker je zaupal v Boga, da bo z njim, je "izgnal odondod tri Enakove sinove". (Joz 15,14) Ko je tako zagotovil posest sebi in svoji družini, njegova gorečnost ni popustila. Ni se zadovoljil z uživanjem dediščine, temveč je še dalje osvajal ozemlja v korist naroda in v slavo Bogu.

Strahopetci in uporniki so pomrli v puščavi, poštena oglednika pa sta jedla od eškolskega grozdja. Vsakemu je bilo dano glede na njegovo vero. Neverujoči so videli izpolnitev svojih strahov. Kljub Božji obljubi so izjavili, da ni mogoče podedovati Kanaana, zato ga niso posedli. Kateri pa so zaupali v Boga in niso toliko gledali na težave, ki jih je treba premagati, temveč na moč Vsemogočnega Pomočnika, so stopili v dobro deželo. Po veri so starodavni junaki "premagovali kraljestva, ... ubežavali osti meča, v slabosti prejemali moč, junaki postajali v vojski, odbijali napade tujcev. In to je zmaga, ki je premagala svet: naša vera." (Heb 11,33.34; 1 Jan 5,4)

Še ena zahteva glede delitve dežele je razkrila duha, ki je bil zelo drugačen od Kalebovega. Predstavili so jo Jožefovi otroci, Efraimov rod s polovico Manasejevega roda. Zaradi svoje mnogoštevilnosti sta ta rodova zahtevala dvojni delež ozemlja. Zanju določen žreb je bil najbogatejši del dežele, skupaj z rodovitno Saronsko ravnino. Ampak mnogo glavnih mest v dolini je bilo še vedno v lasti Kanaancev; rodova sta se prestrašila garanja in nevarnosti, ki spremljajo osvajanje posesti. Zato sta želela dodaten delež ozemlja, ki je že bil podjarmljen. Efraimov rod je bil eden največjih v Izraelu, kakor tudi tisti, kateremu je pripadal sam Jozue. Njegovi člani so se seveda imeli za upravičene do posebne pozornosti. Rekli so: "Zakaj si dal meni samo en delež in del v dediščino, ko sem vendar veliko ljudstvo?" (Joz 17,14) Toda pri neomajnem vodju ni bilo mogoče doseči niti najmanjšega odstopanja od stroge pravice.

Njegov odgovor je bil: "Ako si veliko ljudstvo, pojdi gor v gozd in iztrebi ondi v deželi/513/ Ferizejcev in Refaimov, ko ti je Eraimsko gorovje pretesno." (Joz 17,15)

Njihov odgovor je pokazal pravi vzrok pritožbe. Manjkala jim je vera in pogum, da bi izgnali Kanaance. Odvrnili so: "To gorovje nam ne bo zadosti; vsi Kanaanci pa, ki prebivajo v ravnini, imajo železne vozove." (Joz 17,16)

Moč Izraelovega Boga je bila obljubljena njegovemu ljudstvu. Če bi imeli Efraimci Kalebov pogum in vero, noben sovražnik ne bi mogel stati pred njimi. Njihovi očitni želji, da bi se izognili težavam in nevarnostim, je Jozue odločno nasprotoval. Rekel je: "Veliko si ljudstvo in veliko imaš moč; ... zakaj ti preženeš Kanaance, čeprav imajo železne vozove in čeprav so močni." (Joz 17,17.18) Tako so bili njihovi dokazi obrnjeni proti njim. Ker so bili veliko ljudstvo, kakor so trdili, so bili popolnoma sposobni, da si utrejo pot, kakor so naredili njihovi bratje. Z Božjo pomočjo se jim ni bilo treba bati železnih voz.

Do sedaj je bil Gilgal glavni sedež naroda in tu je bilo tudi svetišče. Zdaj pa so morali svetišče prenesti na prostor, ki je bil izbran za njegovo stalno namestitev. To je bil Silo, majhno mesto, ki je po žrebu pripadlo Efraimu. Bilo je blizu središča dežele in do njega so imeli lahek dostop vsi rodovi. Ta del dežele je bil že popolnoma podjarmljen, tako da častilcev ni bilo mogoče vznemirjati. "In vsa občina Izraelovih sinov se je zbrala v Silu, in tu so razpeli shodni šotor." (Joz 18,1) Rodovi, ki so bili še vedno utaborjeni, ko je bil shodni šotor umaknjen iz Gilgala, so mu sledili in se utaborili ob Silu. Tukaj so ostali, dokler se niso razkropili po svojih posestih.

Skrinja je ostala v Silu tristo let, dokler ni končno zaradi grehov Elijeve hiše padla v roke Filistejcev. Ko je bil Silo uničen, skrinja ni bila nikoli več vrnjena v tukajšnje svetišče, svetiščno službo pa so navsezadnje prenesli v jeruzalemsko svetišče. Silo je postal nepomembno mesto. Samo ruševine označujejo prostor, kjer je nekoč stalo. Dolgo po tem je njegova usoda postala opozorilo Jeruzalemu. Gospod je objavil po preroku Jeremiju: "Pojdite pa, pravim, v moj kraj, ki je bil v Silu, kjer sem bil storil, da je prvič prebivalo ondi moje ime, in glejte, kaj sem mu storil zavoljo hudobnosti svojega ljudstva Izraela! Zato storim tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu, na katero se vi zanašate, in temu kraju, ki/514/ sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Silu." (Jer 7,12.14)

"Tako so končali delitev dežele" in vsem rodovom je bila dodeljena njihova dediščina. (Joz 19,49) Tedaj je Jozue predstavil svojo zahtevo. Njemu in Kalebu je bila dana posebna obljuba o dediščini; vendar ni prosil za obsežno pokrajino, temveč za eno samo mesto. In "so mu dali ... mesto, ki ga je želel. ... In sezidal je mesto in prebival v njem." (Joz 19,50) Ime mesta je bilo Timnat-serah, delež, ki ostane - vidno pričevanje o plemenitem značaju in nesebičnem osvajalčevem duhu. Namesto da bi bil prvi v prilaščanju plena zmage, je počakal s svojo prošnjo, dokler ni bilo poskrbljeno tudi za najskromnejšega med njegovimi ljudmi.

Šest mest, dodeljenih Levitom - po tri na vsaki strani Jordana - je bilo določenih za zavetna mesta, kamor so se lahko na varno zatekli ubijalci. Določitev teh mest je zapovedal Mojzes: "Tja naj pribeži ubijalec, ki ubije človeka neradovoljno. In ta mesta naj vam bodo v zavetišča pred krvnim maščevalcem, da ne umre ubijalec, dokler se ne postavi pred občino zaradi sodbe." (4 Moj 35,11.12) Ta milostni ukrep je bil potreben zaradi starodavne navade zasebnega maščevanja, po kateri je kaznovanje umora pripadalo najbližjemu sorodniku ali naslednjemu dediču umrlega. Kadar je bila krivda očitna, ni bilo treba čakati na sodbo s sodniki. Maščevalec je lahko zasledoval hudodelca kamor koli, in ga umoril, kjer ga je pač našel. Gospodu se v tistem času ni zdelo prav odpraviti te navade, poskrbel pa je za varnost tistih, ki so koga umorili nenamerno.

Zavetna mesta so bila razmeščena tako, da so bila pol dneva hoje na vsako stran dežele. Poti, ki so vodile vanje, so morale biti dobro vzdrževane; ob poti pa so bili postavljeni znaki, na katerih je bilo z jasnimi in velikimi črkami napisano "Zavetišče", da se bežeči niso predolgo mudili. Katera koli oseba - Izraelec, tujec ali popotnik - je lahko uporabila to prednost. Toda če nedolžnih ni kazalo prenagljeno pobiti, tudi krivi niso smeli uiti kazni. Primer vsakega begunca so podrobno razsodile ustrezne oblasti, in šele ko so se izkazali, da niso zagrešili naklepnega umora, so se lahko zatekli v zavetno mesto. Krivi so bili/515/ izročeni maščevalcu. Kdor je bil upravičen do zaščite, je je lahko bil deležen samo pod pogojem, da bo ostal v določenem zavetišču. Če bi kdo zataval izven predpisanih meja ter bi ga našel krvni maščevalec, je moral s svojim življenjem plačati to neupoštevanje Gospodove preskrbe. Ko pa je umrl veliki duhovnik, so se smeli vsi, ki so iskali zavetje v zavetnih mestih, prosto vrniti na svojo posest.

Pri sojenju za umor obtoženi ..
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pri sojenju za umor obtoženi ni smel biti obsojen, če je pričevanje slonelo na eni sami priči, četudi so proti njemu govorili natančni dokazi. Gospodov ukaz je bil: "Kdor koli umori človeka, bodi umorjen po izpovedi prič; samo ena priča naj ne govori zoper koga za smrt." (4 Moj 35,30) Kristus je dal Mojzesu ta navodila za Izraela. In ko je bil osebno z učenci na zemlji in jih je učil, kako naj ravnajo z grešniki, je vzvišeni Učitelj ponovil nauk, da pričevanje enega ni dovolj za oprostitev ali obsodbo. Stališča ali mnenja enega človeka ne razrešijo spornih vprašanj. V vseh teh primerih se morata povezati dva ali trije in skupaj naj nosijo odgovornost, "da se opira na usta dveh ali treh prič vsaka beseda". (Mat 18,16)

Če se kdo, ki mu je sojeno za umor, izkaže za krivega, ga ne more rešiti nobena sprava ali odkupnina. "Kdor prelije človekovo kri, po človeku bodi prelita njegova kri. Nikar ne sprejmite odkupnine za življenje morilca, ki je kriv smrti, on mora umreti." (1 Moj 9,6; 4 Moj 35,31) Božji ukaz se je glasil: "Odpraviš ga celo od mojega oltarja, da umrje. In za kri, ki se je v deželi prelila, ni mogoča poravnava, razen po krvi tistega, ki jo je prelil." (2 Moj 21,14; 4 Moj 35,33) Varnost in čistost naroda je zahtevala strogo kazen za morilčev greh. Človeško življenje, ki ga lahko da samo Bog, je treba sveto varovati.

Zavetna mesta, ki so bila določena za starodavno Božje ljudstvo, so bila prispodoba zavetja v Kristusu. Isti usmiljeni Zveličar, ki je določil tista začasna zavetna mesta, je s prelitjem svoje krvi priskrbel prestopnikom Božjega zakona varno zatočišče, v katero lahko zbežijo, da bi bili varni pred drugo smrtjo. Nobena sila ne more iz njegovih rok iztrgati ljudi, ki pridejo k njemu po odpuščanje. "Zatorej ni sedaj nobene/516/ obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu. Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa bo tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas;" da bi "imeli krepko tolažilo mi, ki smo pribežali oprijet se ponujenega nam upanja". (Rim 8,1.34; Heb 6,18)

Kdor je bežal v zavetno mesto, se ni smel obotavljati. Zapustil je družino in zaposlitev. Ni bilo časa za poslavljanje od svojih ljubljenih. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti, zato je moralo biti vse drugo podvrženo temu edinemu cilju - priti do varnega mesta. Pozabil je na utrujenost in težave. Ubežnik si ni niti za trenutek drznil upočasniti koraka, dokler ni bil znotraj mestnega obzidja.

Grešnik je izpostavljen večni smrti, dokler ne najde skrivališča v Kristusu. Kakor sta lahko postopanje in brezskrbnost oropala ubežnika za njegovo edino upanje za življenje, tako lahko obotavljanje in brezbrižnost pogubita dušo. Veliki sovražnik Satan je na sledi vsakemu prestopniku Božjega svetega zakona, in kdor ne čuti svoje nevarnosti in ne išče iskreno zavetja v večnem zatočišču, bo postal plen uničevalcu.

Jetnik, ki je ob katerem koli času šel iz zavetnega mesta, je bil prepuščen krvnemu maščevalcu. Tako so se ljudje naučili trdno držati metod, ki jih je neskončna modrost določila za njihovo varnost. Vendar ni dovolj, da grešnik samo veruje v Kristusa za odpuščanje greha; z vero in poslušnostjo mora prebivati v njem. "Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe, ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, ki bo ugonabljal nasprotnike." (Heb 10,26.27)

Dva Izraelova rodova, Gadov in Rubenov, in polovica Manasejevega rodu so prejeli svojo dediščino pred prečkanjem Jordana. Pastirjem so obsežno višavje ter bogati gileadski in basanski gozdovi dajali prostrane pašnike za njihove črede, hkrati pa so vsebovali privlačnosti, ki jih ni bilo najti v samem Kanaanu. Zato so se potomci dveh rodov in pol želeli ustaliti tukaj in so se zaobljubili, da bodo dajali svoj del oboroženih mož, ki se bodo pridružili bratom pri prečkanju Jordana ter se bojevali na njihovi strani, dokler tudi ti ne dobijo dediščine. Ta obljuba je bila zvesto izpolnjena. Ko je/517/ deset rodov stopilo v Kanaan, je štirideset tisoč "Rubenovih in Gadovih sinov in polovica Manasejevega rodu ... oboroženih za vojsko ... prešlo pred Gospodom v boj na poljane ob Jerihu". (Joz 4,12.13) Štiri leta so se pogumno borili ob strani svojih bratov. Tedaj pa je prišel čas, da odidejo v deželo, kjer imajo svojo posest. Kakor so se združili s svojimi brati v bojih, tako so si razdelili tudi plen; in vrnili so se "z mnogim blagom, ... z jako mnogoštevilno živino, s srebrom, zlatom, bronom in z železom in z mnogimi oblačili", z vsem, kar bodo delili s tistimi, ki so ostali doma pri svojih družinah in čredah. (Joz 22,8)

Zdaj bodo bivali daleč ...
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zdaj bodo bivali daleč od Gospodovega svetišča in s težkim srcem je Jozue opazoval njihov odhod. Vedel je, kako močne bodo skušnjave v njihovem osamljenem in tavajočem življenju, da bi sprejeli običaje poganskih plemen, ki so prebivali ob njihovih mejah.

Ko so misli Jozueta in drugih voditeljev še vedno pritiskale mučne slutnje, so slišali za čudne novice. Poleg Jordana blizu kraja Izraelovega čudežnega prečkanja reke sta dva rodova in pol postavila velik oltar, podoben oltarju za žgalne daritve v Silu. Božji zakon je prepovedoval s smrtno kaznijo vzpostavitev katerega drugega češčenja razen tistega v svetišču. Tak namen tega oltarja bi vodil ljudi stran od prave vere, če mu bo dovoljeno, da ostane.

Predstavniki ljudstva so se zbrali v Silu ter sredi najbolj vročega vznemirjenja in ogorčenja predlagali, da bi se vojskovali s prestopniki. Zaradi vpliva previdnejših je bilo sklenjeno, da najprej odpošljejo odpravo, ki bo od dveh rodov in pol dobila razlago njihovega obnašanja. Izbranih je bilo deset knezov, po en iz vsakega rodu. Vodil jih je Pinehas, ki se je v Peorjevi zadevi odlikoval z gorečnostjo.

Dva rodova in pol so takoj pograjali, ne da bi jim dali priložnost pojasniti dejanje, ki je bilo deležno tako velikih sumničenj. Poslanci so bili prepričani, da so njihovi bratje krivi, zato so jih ostro grajali. Obtožili so jih upora zoper Gospoda in jim veleli, naj se spomnijo, kako so Izraela doletele sodbe, ker se je pridružil Baal-peorju. V imenu vsega Izraela je Pinehas objavil Gadovim/518/ in Rubenovim otrokom, da bi bili dobrodošli uporabljati posesti in prednosti svojih bratov na drugi strani, če niso hoteli prebivati v deželi brez žrtvenega oltarja.

V odgovor so obtoženi pojasnili, da njihov oltar ni namenjen žrtvovanju, marveč je preprosto priča, da so iste vere kakor njihovi bratje v Kanaanu, čeprav jih ločuje reka. Bali so se, da bi bili v prihodnosti njihovi otroci izključeni od svetišča, kakor da nimajo deleža v Izraelu. Takrat bi bil ta oltar, ki je bil postavljen po vzorcu Gospodovega oltarja v Silu, priča, da so njegovi graditelji prav tako častilci živega Boga.

Poslanci so to pojasnilo sprejeli z velikim veseljem in nemudoma odnesli novice njim, ki so jih poslali. Vse misli na vojno so bile opuščene, ljudstvo pa se je združilo v radovanju in hvali Boga.

Gadovi in Rubenovi otroci so zdaj na oltar dali napis, ki je pojasnjeval namen, čemu je bil postavljen. Dejali so: "On je priča med nami, da je Jahve Bog." (Joz 22,34) Tako so preprečili napačno razumevanje in odstranili to, kar bi lahko bil vzrok skušnjave.

Kako pogosto se iz preprostega nesporazuma razvijajo resne težave celo med njimi, ki imajo najbolj poštene namene. Kako resne in celo usodne posledice lahko sledijo brez vljudnosti in popuščanja. Deset rodov se je spomnilo, kako je v Ahanovem primeru Bog negodoval zaradi pomanjkanja budnosti, da bi odkrili grehe, ki so med njimi. Zdaj so sklenili delovati nemudoma in odločno; toda ko so se želeli izogniti prvi napaki, so odšli v drugo skrajnost. Namesto da bi vljudno povprašali o dejstvih v celotnem primeru, so svoje brate grajali in obsodili. Če bi Gadovci in Rubenovci odvrnili v istem duhu, bi izbruhnila vojna. Medtem ko je po eni strani pomembno, da se izognemo popustljivosti v ravnanju z grehom, je enako pomembno, da se izognemo prenagli obsodbi in neutemeljenim sumničenjem.

Medtem ko so mnogi zelo občutljivi, kadar se graja njihovo ravnanje, so prav ti prestrogi v ravnanju z njimi, za katere menijo, da so v zmoti. Nihče se še ni odvrnil od napačnega položaja s karanjem in očitki. Mnoge prav na ta način odženemo dlje od prave poti in povzročimo, da zakrknejo srce pred/519/ prepričanjem. Duh prijaznega, vljudnega in potrpežljivega obnašanja lahko reši grešnike in pokrije množico grehov.

Modrost, ki so jo razodeli Rubenovci in njihovi tovariši, je vredna posnemanja. Čeprav so jih napačno razumeli in strogo grajali, medtem ko so iskreno želeli povišati pravo vero, vseeno niso pokazali zamere. Vljudno in potrpežljivo so poslušali obtožbe svojih bratov, preden so se branili, potem pa popolnoma pojasnili svoje vzgibe in dokazali svojo nedolžnost. Tako je bila prijateljsko rešena težava, ki bi lahko imela resne posledice.

Celo ko so obtoženi po krivem, se lahko ti, ki imajo prav, vedejo mirno in premišljeno. Bog je seznanjen z vsem, kar ljudje napačno razumejo in predstavijo, zato lahko z gotovostjo prepustimo svoj primer njegovim rokam. Tako zanesljivo bo branil zadevo njih, ki postavljajo svoje zaupanje vanj, kakor je preiskal Ahanovo krivdo. Ti, ki jih spodbuja Kristusov Duh, bodo razodevali usmiljenje, ki vse prenaša in je dobrotljivo.

Božja volja je, da med njegovim ljudstvom obstajata edinost in bratska ljubezen. Kristusova molitev tik pred križanjem je bila, da bi bili njegovi učenci eno, kakor je On eno z Očetom, da bi svet veroval, da ga je poslal Bog. Ta najbolj ganljiva in čudovita molitev sega skozi veke celo do danes. Njegove besede so bile: "Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi verovali v mene." (Jan 17,20) Naš stalni cilj naj bi bil doseči to stanje edinosti, čeprav ne smemo žrtvovati niti enega načela resnice. To je dokaz, da smo tudi mi njegovi učenci. Jezus je rekel: "V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega." (Jan 13,35) Apostol Peter opominja cerkev: "Slednjič pa, vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni, ponižni; ne vračajte hudega za hudo ali psovanja za psovanje, ampak rajši blagoslavljajte, kajti za to ste poklicani, da podedujete blagoslov." (1 Pet 3,8.9)
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

49. Jozuetove zadnje besede

Temeljno besedilo Joz 23 in 24

Vojne in osvajanja so se končala, Jozue pa se je umaknil v mirno zavetje svojega doma v Timnat-serah. "In po mnogih dnevih, ko je bil dal Gospod pokoj Izraelu od vseh njegovih sovražnikov povsod okoli, ... Jozue ... skliče vse Izraelce in njihove starešine, poglavarje, sodnike in oblastnike." (Joz 23,1.2.)

Minilo je nekaj let, odkar so se ljudje ustalili na svoji posesti, in že je bilo videti, kako poganja isto zlo, ki je doslej prinašalo sodbe nad Izraela. Jozue je začutil, da ga slabijo starostne betežnosti, in spoznal, da mora kmalu končati svoje delo, zato ga je zaskrbelo za prihodnost ljudstva. Ko so se zbrali okoli ostarelega poglavarja, jih je nagovoril bolj kakor le z očetovsko zaskrbljenostjo. Rekel je: "Vi pa ste videli vse, kar je storil Gospod, vaš Bog, vsem tem narodom spričo vas, zakaj Gospod, vaš Bog, On je, ki se je bojeval za vas." (Joz 23,3) Čeprav so bili Kanaanci pokorjeni, so imeli v lasti še vedno znaten delež dežele, ki je bila obljubljena Izraelu. Jozue je bodril ljudstvo, naj se ne ustali v lagodnosti in pozabi na Gospodov ukaz, da naj popolnoma izžene te malikovalske narode.

Ljudstvo je bilo na splošno počasno, da bi docela izgnalo pogane. Rodovi so se razpršili po svojih posestih, vojska je bila razpuščena, in na podvig, da bi obnovili vojno, se je gledalo dvomljivo in težko. Jozue je objavil: "Gospod pa, vaš Bog, jih izpahne pred vami ter jih prežene izpred vašega obličja, in posedete njihovo deželo, kakor vam je obljubil Gospod, vaš Bog. Bodite torej prav trdni, da hranite in izpolnjujete vse, kar je pisano v knjigi Mojzesovega zakona, da se od tega ne ganete ne na desno ne na levo."(Joz 23,5.6)/521/

Jozue je ljudstvo nagovoril kot pričo, ki ji je doslej, dokler so izpolnjevali pogoje, Bog zvesto izpolnil njegove obljube. Rekel je: "Spoznajte torej z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, da ni izginila ne ena beseda iz vseh dobrih obljub, ki jih je za vas govoril Gospod, vaš Bog; vse se je uresničilo, ne ena beseda ni izginila." (Joz 23,14) Povedal jim je, da bo Gospod uresničil tudi svoje grožnje, kakor je izpolnil obljube. "Kakor pa se je izpolnila vsaka dobra beseda, ki jo je Gospod, vaš Bog, govoril za vas, tako stori Gospod, da se uresniči nad vami vsaka huda beseda. ... Ako prestopite zavezo Gospoda, svojega Boga, ... tedaj se vname Gospodova jeza zoper vas, in hitro poginete s površja te dobre dežele, ki vam jo je dal." (Joz 23,15.16)

Satan mnoge zapelje s sladkobesedno teorijo, da je Božja ljubezen do njegovega ljudstva tako velika, da bo opravičil greh. S tem govori, da grožnje Božje besede služijo določenemu namenu v njegovi moralni vladavini, vendar ne bodo nikoli dobesedno izpolnjene. Toda v vseh svojih ravnanjih z bitji je Bog obdržal načela pravičnosti, tako da je razodel pravi značaj greha - pokazal je, da so njegove zagotove posledice beda in smrt. Brezpogojnega odpuščanja greha nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Takšno odpuščanje bi pokazalo opustitev načel pravičnosti, ki so sam temelj Božje vladavine. Prebivalce nepadlih svetov bi to napolnilo z osuplostjo. Bog je zvesto pokazal posledice greha, in če ta opozorila niso resnična, kako smo lahko prepričani, da bodo njegove obljube izpolnjene? Tako imenovana dobrohotnost, ki bi porinila na stran pravičnost, ni dobrohotnost, temveč slabost.

Bog je darovalec življenja. Že od začetka so bili vsi njegovi zakoni dani za življenje. Greh pa je prekinil red, ki ga je ustanovil Bog, in nastala je nesloga. Kakor dolgo obstaja greh, sta trpljenje in smrt neizogibna. Samo zato, ker je Odrešenik zdržal prekletstvo greha v naše dobro, lahko človek upa na osebno osvoboditev pred strašnimi posledicami.

Preden je Jozue umrl, so ...
   
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!