Preden je Jozue umrl, so se poglavarji in predstavniki rodov poslušni njegovemu vabilu ponovno zbrali v Sihemu. Noben kraj v vsej deželi ni imel toliko svetih povezav ter jih spominjal na Božjo zavezo z Abrahamom in Jakobom, pa še na njihovo svečano obljubo ob/522/ vstopu v Kanaan. Tukaj sta bili gori Ebal in Garizim, nemi priči obljub, ki so jih želeli obnoviti zdaj, ko so bili zbrani v navzočnosti umirajočega voditelja. Povsod so bili dokazi tega, kar je Bog storil zanje; kako jim je dal deželo, za katero niso garali, in mesta, ki jih niso zgradili, vinograde in oljkove nasade, ki jih niso zasadili. Jozue je še enkrat pregledal Izraelovo zgodovino. Naštel je čudovita Božja dela, da bi vsi občutili njegovo ljubezen in usmiljenje ter bi mu služili "s popolno vdanostjo in v resnici". (Joz 24,14)

Po Jozuetovem navodilu so skrinjo prinesli iz Sila. To je bil zelo svečan dogodek in ta prispodoba Božje navzočnosti bo poglobila vtis, ki ga je želel narediti na ljudi. Ko je predstavil Božjo dobroto do Izraela, jim je zaklical v Jahvejevem imenu, naj izberejo, komu bodo služili. Še vedno so nekoliko skrivoma častili malike. Jozue si jih je zato prizadeval pripeljati do odločitve, ki bo pregnala ta greh iz Izraela. Rekel je: "A če se vam zdi slabo služiti Gospodu, izberite si danes, komu boste služili." (Joz 24,15) Jozue jih je hotel napeljati, da bi rade volje služili Bogu, ne pa prisiljeno. Ljubezen do Boga je sam temelj vere. Služiti mu samo iz upanja na nagrado ali zaradi strahu pred kaznijo nič ne koristi. Hinavstvo in navidezno češčenje bolj žalita Boga kakor pa odprto odpadništvo.

Ostareli vodja je rotil ljudstvo, naj premislijo glede vseh razmer o tem, kar jim je predstavil, ter se odločijo, ali resnično želijo živeti, kakor so živeli izprijeni malikovalski narodi okoli njih. Če se jim je zdelo slabo služiti Jahveju, viru moči, izviru blagoslova, naj ta dan izberejo, komu bodo služili: "Ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje," od katerih je bil poklican Abraham, "ali bogovom Amorejcev, ki prebivate v njih deželi." (Joz 24,15) Te zadnje besede so bila ostra graja Izraelu. Amorejski bogovi niso mogli zaščititi svojih častilcev. Zaradi njihovih gnusnih in sramotnih grehov je bil ta brezbožni narod uničen, dobra dežela, ki je bila nekoč njihova last, pa je bila dana Božjemu ljudstvu. Kakšna neumnost bi bila za Izraela, če bi izbrali božanstva, zaradi katerih češčenja so bili Amorejci uničeni! Jozue je dejal: "Jaz pa in moja hiša hočemo služiti Gospodu." (Joz 24,15) Ista sveta gorečnost, ki je navdihovala voditeljevo srce, je zajela ljudstvo. Njegova vabila/523/ so klicala po takojšnjem odgovoru: "Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda in služili drugim bogovom!" (Joz 24,16)

Jozue je rekel: "Vi ne morete služiti Gospodu, zakaj On je presveti Bog, goreči Bog; On ne bo prenašal vaših prestopkov in vaših grehov." (Joz 24,19) Pred stalno preobrazbo mora ljudstvo občutiti svojo skrajno nezmožnost, da bi bili s svojo močjo poslušni Bogu. Prestopili so njegov zakon, ki jih je obsodil kot prestopnike, in ni bilo poti za rešitev. Dokler so zaupali v lastno moč in pravičnost, jim ni bilo mogoče doseči odpuščanja grehov; niso zadostili zahtevam Božjega popolnega zakona, zato je bilo zaman, da so se zaobljubili služiti Bogu. Samo z vero v Kristusa so si lahko zagotovili odpuščanje greha in prejeli moč za poslušnost Božjemu zakonu. Morali so se nehati zanašati na lasten trud za zveličanje in popolnoma zaupati v zasluge obljubljenega Zveličarja, da bodo sprejemljivi Bogu.

Jozue si je prizadeval voditi svoje poslušalce, da bi dobro pretehtali svoje besede in se vzdržali obljub, ki jih niso pripravljeni izpolniti. Z globoko vnemo so ponovili izjavo: "Nikar, temveč Gospodu hočemo služiti." (Joz 24,21) Ko so svečano pritrdili, da so priče zoper sebe, da so izbrali Jahveja, so še enkrat ponovili svojo zaobljubo o zvestobi: "Gospodu, svojemu Bogu, hočemo služiti in njegov glas poslušati." (Joz 24,24)

"Tako je storil Jozue tisti dan zavezo z ljudstvom in mu je dal postavo in sodbo v Sihemu." (Joz 24,25) Ko je zapisal poročilo o tem svečanem dogovoru, ga je dal skupaj s knjigo postave v skrinjo zaveze. V spomin je postavil steber, rekoč: "Glej, ta kamen bodi priča zoper nas; kajti slišal je vse Gospodove besede, ki nam jih je govoril, zato bodi priča zoper vas, da ne zatajite svojega Boga. Potem razpusti Jozue ljudstvo, vsakega v njegovo dediščino." (Joz 24,27.28)

Jozuetovo delo za Izraela je bilo opravljeno. Popolnoma je sledil Gospodu in v Božjo knjigo je zapisan kot "Gospodov hlapec". (Joz 24,29) Najplemenitejše pričevanje o njegovem značaju kot javnem vodju je zgodovina rodu, ki je užival njegova dela: "In Izrael je služil Gospodu, dokler je živel Jozue in dokler so, še dosti časa za Jozuetom, živeli starešine." (Joz 24,31)
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

50. poglavje: Desetine in darovi

V izraelskem gospodarstvu so desetino prihodka dajali na stran za podporo javnega bogoslužja. Mojzes je Izraelu objavil: "In vse desetine zemlje, od semena njive in od sadja dreves, so Gospodove: sveto je Gospodu. In vse desetine od govedi in drobnice, ... deseto bodi sveto Gospodu." (3 Moj 27,30.32) Toda sistem desetinjenja se ni začel z Izraelci. Že prej si je Gospod lastil desetino, in to zahtevo so pripoznali in jo spoštovali. Abraham je plačal desetino Melhizedeku, duhovniku Najvišjega, Boga. (1 Moj 14,20) Ko je bil Jakob v Betelu kot izgnanec in popotnik, je Gospodu obljubil: "In kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino." (1 Moj 28,22) Ko so bili Izraelci tik pred tem, da postanejo narod, jim je bil ponovno potrjen zakon desetinjenja kot božanski odlok, od katerega poslušnosti je bila odvisna njihova blaginja.

Namen sistema desetin in daritev je bil v misli ljudi vtisniti veliko resnico - da je Bog vir vsakega blagoslova svojim bitjem in da njemu pripada človekova hvaležnost za dobre darove njegove previdnosti.

"Sam daje vsem življenje in dihanje in vse." (Dej 17,25) Gospod izjavlja: "Ker moja je vsaka zver v gozdovih, živali na tisočerih gorah. Moje je srebro in moje je zlato." (Ps 50,10; Hag 2,8) In Bog je ta, ki daje človeku moč, da pridobi bogastvo. (5 Moj 8,18) Gospod je ukazal, da mu del njegove radodarnosti povrnemo v darovih in daritvah, da bi tako vzdrževali njegovo češčenje in s tem potrdili, da vse izhaja od njega. "In vse desetine, ... so Gospodove." (3 Moj 27,30) Tukaj je uporabljena ista oblika izraza kakor v zakonu o soboti: "Sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu." (2 Moj 20,10) Bog si je prihranil/525/ zase določen del človekovega časa in njegovih sredstev. Nihče si tega ne more prilastiti brez krivde.

Desetina je morala biti izključno posvečena uporabi Levitov, rodu, ki je bil odločen za svetiščno službo. To pa vsekakor ni bila omejitev prispevkov za verske namene. Shodni šotor in kasneje svetišče sta bila v celoti postavljena s prostovoljnimi darovi. Da pa bi Mojzes poskrbel za potrebna popravila in druge stroške, je ukazal, da vsak ob ljudskem štetju prispeva šekel za svetiščno službo. V Nehemijevem času so v ta namen prispevali vsako leto. (Glej 2 Moj 30,12-16; 2 Kralj 12,4.5; 2 Let 24,4-13; Neh 10,32.33) Od časa do časa so Bogu prinesli tudi daritve za greh in zahvalne daritve. Te so v velikem številu darovali ob letnih praznikih. Najbolj velikodušno se je prilagalo tudi za uboge.

Celo še preden so desetino lahko dali na stran, je že obstajalo priznanje Božje zahteve. Prvo, kar je dozorelo od vsakega sadu zemlje, je bilo posvečeno Bogu. Prva volna, ki so jo ostrigli z ovac, prvo žito, ki je bilo omlateno, prvo olje in vino, vse je bilo dano na stran za Boga. Prav tako je bilo s prvorojenci pri živalih; za prvorojenega sina so plačali odkupnino. Prve sadove so prinesli pred Gospoda v svetišče in jih tam posvetili v uporabo duhovnikom.

Tako so imeli ljudje nenehno pred očmi dejstvo, da je Bog pravi lastnik polj, govedi in drobnice, da jim On pošilja sončno svetlobo in dež v času setve in žetve, ter da je vse, kar imajo, njegovo stvarjenje, nje pa je postavil za oskrbnike svojih dobrin.

S prvimi sadovi polja, sadovnjaka in vinograda obloženi Izraelci so se zbrali v svetišču in javno priznali Božjo dobroto. Duhovniki so sprejeli dar, darovalec pa je, vedoč, da je v Jahvejevi navzočnosti, dejal: "Izgubljen Aramejec je bil moj oče." (5 Moj 26,5) Zatem je opisal potovanje v Egipt in stisko, iz katere je Bog rešil Izraela "z mogočno roko in iztegnjeno ramo, z veliko grozo, z znamenji in s čudeži". (5 Moj 26,8) Potem je rekel: "Ter nas je privedel v ta kraj in nam dal to/526/ deželo, deželo, v kateri teče mleko in med. In sedaj, glej, sem prinesel prvine zemeljskih sadov, ki si mi jih dal ti, o Gospod." (5 Moj 26,9.10)

Od Hebrejcev zahtevani prispevki za verske in dobrodelne namene so znašali četrtino njihovega dohodka. Zaradi tako velike obremenitve virov ljudstva bi pričakovali, da jih bo to privedlo do uboštva. Ampak nasprotno, zvesto izpolnjevanje teh predpisov je bil eden izmed pogojev njihove blaginje. Pod pogojem poslušnosti jim je Bog obljubil: "In pokaram zavoljo vas požrešnika, da vam sadu zemlje več na pokvari, tudi trta na polju vam ne bo nerodovitna. ... In vsi narodi vas bodo blagrovali; kajti dežela boste blagougodja, pravi Gospod nad vojskami." (Mal 3,11.12)

V dneh preroka Hagaja je bila dana pozornost zbujajoča ponazoritev posledic, ker so sebično zadrževali prostovoljne daritve, ki so namenjene za Božje delo. Po vrnitvi iz ujetništva v Babilonu so se Judje oprijeli prenovitve Gospodovega templja. Ko so naleteli na odločno nasprotovanje svojih sovražnikov, so prenehali delati. Strašna suša, ki je njihovo število zelo razredčila, jih je prepričala, da gradnje templja ni mogoče dokončati. Rekli so: "Ni še prišel čas, čas Gospodovi hiši, da jo zgradimo." (Hag 1,2) Gospodov prerok pa jim je prenesel sporočilo: "Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih z deskami obitih hišah, ta hiša pa bodi pusta? Sedaj pa pravi tako Gospod nad vojskami: Pazite na svoje poti! Veliko ste sejali, a malo ste spravili pod streho; jeste, pa se ne nasitite, pijete, pa se ne napijete; oblačite se, a nihče se ne ogreje; in kdor prisluži plačilo, ga vrže v raztrgano mošnjo." (Hag 1,4-6) Dan je bil tudi razlog: "Po velikem ste gledali, in glej, malo je postalo; in če ste kaj prinesli domov, sem to razpihnil. Zakaj to? govori Gospod nad vojskami. Zavoljo moje hiše, ker je pusta, a vi hitite vsak za svojo hišo. Zato je nebo zadržalo roso nad vami in zemlja je zadržala svoj sad. In poklical sem sušo na deželo in na gore, na žito in vino in na vse, kar rodi zemlja, in na ljudi in na živino in na vse delo rok. Ko je kdo prišel h kopi žita za dvajset mer,/527/ jih je bilo le deset; ko je prišel v tlačilnico, da zajme petdeset veder, jih je bilo le dvajset. Udaril sem vas s snetjo in strupeno roso in s točo vse delo vaših rok." (Hag 1,9-12; 2,16.17)

Zaradi teh opozoril so ljudje začeli ...
     
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zaradi teh opozoril so ljudje začeli graditi Božjo hišo. Potem je prišla Gospodova beseda: "Pazite vendar na čas od tega dne in poprej, od štiriindvajsetega dne devetega meseca, namreč od dne, ko se je položila podstava Gospodovemu templju, ... a od tega dne bom blagoslavljal!" (Hag 2,18.19) Modrec je rekel: "Nekateri razdaja obilo in bogati še bolj; drugi zadržuje celo, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo." (Preg 11,24) Apostol Pavel v Novi zavezi uči enak nauk: "Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. Bog pa more čez vas razliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar obilost in ste bogati za vsako dobro delo." (2 Kor 9,6.8)

Bog je nameraval, da bi bilo njegovo ljudstvo Izrael nosilec luči vsem Zemljanom. Z ohranjanjem javnega bogoslužja so pričali o obstoju in nadvladi živega Boga. Imeli so prednost podpirati to bogoslužje kot izraz svoje ljubezni do njega. Gospod je ukazal, naj bi bila razširjenost luči in resnice na zemlji odvisna od truda in daritev tistih, ki so deležniki nebeškega daru. Za poslance svoje resnice bi lahko postavil angele, svojo voljo bi lahko oznanil, kakor je oznanil zakon s Sinaja, z lastnim glasom. Ampak v svoji neskončni ljubezni in modrosti je za svoje sodelavce poklical ljudi in jih izbral za to delo.

V Izraelovih dneh so bile desetine in prostovoljni darovi potrebni za vzdrževanje obredov božanske službe. Ali naj Božje ljudstvo v tem času daje manj? Kristusovo načelo je, da naj bi bile naše daritve Bogu v sorazmerju z užito lučjo in prednostmi. "Od vsakega, komur je dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo." (Luk 12,48) Ko je Zveličar poslal svoje učence, jim je dejal: "Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte." (Mat 10,8) Ko naši blagoslovi in prednosti/528/ naraščajo - predvsem pa, ko imamo pred sabo neprimerljivo daritev veličastnega Božjega Sina - ali naj ne bo naša hvaležnost izražena še v obilnejših darovih, da bi se sporočilo zveličanja razširilo še do drugih? Ko se evangeljsko delo širi, zahteva večjo skrb za svojo vzdrževanje, kakor pa je bila potrebna v starih časih. Zato je zakon o daritvah in darovih še bolj potreben kakor v času hebrejskega gospodarstva. Če bi njegovo ljudstvo radodarno vzdrževalo njegovo delo s prostovoljnimi darovi, namesto da se zateka k nekrščanskim in neposvečenim metodam, da bi napolnilo zakladnico, bi bil Bog počaščen, za Kristusa pa bi bilo pridobljenih veliko več ljudi.

Mojzesov načrt, da bi zbral sredstva za gradnjo shodnega šotora, je bil zelo uspešen. Ni mu bilo treba nagovarjati ljudi. Niti ni uporabil katere od zvijač, h katerim se današnje cerkve tako pogosto zatekajo. Ni pripravil velikanskega slavja. Ljudstva ni povabil na zabavo, ples in splošno veseljačenje; niti ni pripravil loterije ali česa podobno nečastnega, da bi pridobil sredstva za postavitev Božjega svetišča. Gospod je Mojzesu ukazal, naj Izraelove otroke povabi, da prinesejo darove. Darove naj bi sprejel od vsakega, ki je dajal prostovoljno in iz srca. In darovi so prihajali v obilju, da je Mojzes ukazal ljudstvu, naj neha prinašati, saj so zbrali več, kakor so lahko porabili.

Bog je postavil ljudi za svoje oskrbnike. Imetje, ki jim ga je dal v roke, je sredstvo, ki ga je priskrbel za širjenje evangelija. Tistim, ki so se izkazali za zveste oskrbnike, bo zaupal še večjo odgovornost, saj je Gospod rekel: "Tiste, ki me časte, počastim tudi jaz. Kajti veselega dajalca ljubi Bog." (1 Sam 2,30; 2 Kor 9,7) In ko mu njegovo ljudstvo s hvaležnim srcem prinaša darove in daritve, "ne z žalostjo ali po sili," (2 Kor 9,7) jih bodo spremljali blagoslovi. Obljubil je namreč: "Prinesite vso desetino v žitnice, da bo živeža v moji hiši; in izkusite me vendar v tem, pravi Gospod nad vojskami, če vam ne odprem zatvornic na nebu ter vam izlijem blagoslov do preobilice." (Mal 3,10)
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

51. Božja skrb za uboge

Za podpiranje ljudskih shodov v verske namene in zaradi skrbi za uboge je bila vzpostavljena druga desetina od vsega dohodka. O prvi desetini je Gospod oznanil: "Levijevim sinovom sem dal vse desetine v Izraelu." (4 Moj 18,21) Za drugo pa je zapovedal: "In uživaj pred Gospodom, svojim Bogom, na mestu, ki si ga izvoli, da bi ondi prebivalo njegovo ime, desetino svojega žita, vina in olja in prvence svoje govedi in drobnice, da se naučiš bati se Gospoda, svojega Boga, vse dni. Naj pride levit, ker nima deleža, ne dediščine kakor ti, in tujec, sirota in vdova, ki bivajo v tvojem mestu, in naj jedo ter se nasitijo, da bi te blagoslovil Gospod, tvoj Bog, pri vsem delu tvojih rok, ki ga opravljaš." (5 Moj 14,23.29; glej tudi 16,11-14) To desetino ali njeno protivrednost v denarju so dve leti prinašali na prostor, kjer je bilo postavljeno svetišče. Ko so darovalci dali zahvalno daritev Bogu in določen delež duhovnikom, so ostanek uporabili za versko pojedino. Te pa so se udeležili leviti, tujci, sirote in vdove. Tako je bilo poskrbljeno za zahvalne daritve in pojedine ob letnih praznikih, ljudje pa so šli v družbo duhovnikov in levitov, da bi jim ti dali navodila in jih ohrabrili v Božji službi.

Vsako tretje leto pa je bila druga desetina uporabljena doma za vzdrževanje levitov in ubogih, kakor je rekel Mojzes: "Da jedo znotraj tvojih vrat in se nasitijo." (5 Moj 26,12) Ta desetina je zagotavljala sklad za potrebe dobrodelnosti in gostoljubnosti.

Za uboge je bilo poskrbljeno še drugače. Po njihovem spoznanju Božjih zahtev ni nič, kar bi po Mojzesu dane zakone bolj odlikovalo kakor velikodušen, nežen in prijazen duh, ki so ga kazali do ubogih. Čeprav je Bog obljubil, da bo zelo blagoslovil svoje ljudstvo, ni bilo v njegovem načrtu, da bi jim bilo uboštvo popolnoma neznano. Izjavil je, da ubogi ne bodo nikoli izginili iz dežele. Vedno bodo taki med njegovim ljudstvom, ki ga bodo vabili k izkazovanju/530/ naklonjenosti, nežnosti in radodarnosti. Ljudje so tako kakor danes doživljali nesrečo, bolezen in izgubo imetja; vendar med njimi ni bilo beračev, niti takega, ki bi bil lačen, dokler koli so upoštevali navodila, ki jim jih je dal Bog.

Božji zakon je ubogim dopuščal pravico do določenega deleža zemeljskih pridelkov. Ko je bil človek lačen, je lahko mirne duše šel na sosedovo njivo ali sadovnjak ali vinograd ter jedel od žita ali sadja, da je potešil lakoto. V skladnosti s tem zakonom so Jezusovi učenci smukali žito in ga jedli, ko so šli po polju na sobotni dan.

Vse, kar je ostalo na požetem polju, obranem sadovnjaku ali vinogradu, je pripadalo ubogim. Mojzes je rekel: "Ko boš žel žito na svoji njivi, pa pozabiš kak snop na njej, ne vrni se, da ga vzameš. ... Ko boš tresel sad s svojih oljk, ne obiraj še veje za vejo. ... Ko si trgal v svojem vinogradu, ne pobiraj jagod za seboj: tujcu, siroti in vdovi ostani to. In spominjaj se, da si bil suženj v Egiptovski deželi." (5 Moj 24,19-22; glej tudi 3 Moj 19,9. 10)

Vsako sedmo leto je veljal za uboge poseben ukrep. Sobotno leto, kakor je bilo imenovano, se je začelo ob koncu žetve. V času setve, ki je sledil žetvi, ljudje niso smeli sejati, niti spomladi obdelati vinograda; pričakovali naj ne bi ne žetve ne trgatve. Od tega, kar je samodejno zraslo na zemlji, so lahko jedli sveže, toda niso si smeli tega kopičiti v kašči. Pridelek tega leta je bil za tujce, sirote in vdove, pa tudi za poljske živali. (2 Moj 23,10.11; 3 Moj 25,5)

Ampak kako naj preživijo v letu, ko niso spravljali pridelka, kadar je zemlja običajno obrodila le toliko, da je zadostovalo potrebam ljudstva? Bog je obljubil, da bo zato obilno poskrbel: "Zapovem, da vam pride moj blagoslov v šestem letu, in obrodi pridelkov za tri leta; in boste sejali v osmem letu in jedli stare pridelke do devetega leta; dokler ne dozore njegovi pridelki, boste jedli starino." (3 Moj 25,21.22)/531/

Posvečevanje sobotnega leta je moralo biti koristno za zemljo in ljudi. Prst, ki je leto dni počivala neobdelana, je kasneje obilneje obrodila. Ljudstvo je bilo prosto del na polju. Medtem ko je bilo veliko različnih delovnih panog, ki so jih lahko opravili v tem času, so imeli vsi več prostega časa. Tako so imeli priložnost za obnovitev telesnih moči, ki bodo prišle prav v naslednjih letih. Imeli so več časa za premišljevanje in molitev, za seznanjanje z Gospodovimi nauki in zahtevami ter za poučevanje družine.

Na sobotno leto so hebrejske sužnje osvobodili in jih odpustili, vendar ne praznih rok. Gospodov ukaz je bil: "In ko ga odpustiš na svobodo, ne pusti ga praznega, ampak obloži ga z darili od svojih ovac in s svojega gumna in iz svoje tlačilnice; daj mu od tega, s čimer te je blagoslovil Gospod, tvoj Bog." (5 Moj 15,13.14)

Najetega delavca so morali takoj plačati: "Ne tlači ubogega in potrebnega najemnika, bodi izmed tvojih bratov ali izmed tujcev, ki bivajo v tvoji deželi po tvojih mestih. Tisti dan, ko dela, mu daj plačilo, še preden zaide sonce, zakaj potreben je in duša mu hrepeni po njem." (5 Moj 24,14.15)

Posebna navodila so zajela tudi ravnanje z ubežniki iz službe: "Ne daj njegovemu gospodarju nazaj hlapca, ki je k tebi pribežal od njega. Pri tebi naj ostane, sredi tvojega ljudstva, na kraju, ki si ga izvoli v enem tvojih mest, kjer mu je všeč; ne delaj mu sile." (5 Moj 23,15.16)

Ubogim je sedmo leto pomenilo leto razrešitve...
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ubogim je sedmo leto pomenilo leto razrešitve-odpisa dolga. Hebrejci so bili v vseh časih povabljeni, naj pomagajo svojim potrebnim bratom s posojanjem denarja brez obresti. Vzeti od ubogega obresti ali dobiček je bilo izrecno prepovedano: "In ako tvoj brat poleg tebe obuboža in mu roka opeša, podpiraj ga, kakor tujec in naselnik naj živi pri tebi. Ne jemlji od njega zakupnine in obresti, temveč boj se svojega Boga, da živi tvoj brat pri tebi. Svojega denarja mu ne dajaj na obresti in svoje hrane ne zaradi dobička." (3 Moj 25,35-37) Če je dolg ostal nepoplačan/532/ do leta razrešitve, osnovne glavnice ni bilo mogoče dobiti nazaj. Ljudstvo je bilo glede tega posebej opozorjeno pred odtegovanjem pomoči svojim bratom: "Ako bo med vami ubožec, eden tvojih bratov, ... ne zakrkni svojega srca ter ne zapri svoje roke proti svojemu ubogemu bratu. Varuj se, da ne bo hudobne misli v tvojem srcu, da bi rekel: Bliža se sedmo leto, leto odpuščanja, in tvoje oko bi bilo hudobno proti tvojemu ubogemu bratu, in ničesar mu ne daš, in on bo vpil h Gospodu proti tebi, in greh bo na tebi. Zakaj ubogih ne bo kar zmanjkalo v deželi, zatorej ti takole zapovedujem: Rad odpri roko svojemu bratu, potrebnemu in siromaku v tvoji deželi, in voljno mu daj naposodo, kolikor zadostuje njegovi potrebi." (5 Moj 15,7. 9,11.8)

Nikomur se ni bilo treba bati, da bo zaradi radodarnosti obubožal. Poslušnost Božjim zapovedim je gotovo prinašala napredek. Rekel je: "Tedaj boš posojeval mnogim narodom, sam pa ne boš ničesar jemal naposodo, vladal boš mnogim narodom, a tebi ne bo nihče vladal." (5 Moj 15,6)

Po sedmih sobotnih letih, po sedemkrat sedmih letih, je nastopilo leto odpuščanja - jubilejno leto. "Na dan sprave naj se razlega trobenta po vsej vaši deželi. In posvetite petdeseto leto in razglasite svobodo po deželi vsem njenim prebivalcem; leto veselega trobentanja vam bodi, ko naj se vsakdo vrne k svoji lastnini in vsakdo zopet pride k svoji rodovini." (3 Moj 25,9.10)

"In daj glasno trobentati deseti dan sedmega meseca; na dan sprave." (3 Moj 25,9) Jubilejno trobentanje je bilo slišati po vsej deželi, kjer koli so bivali Judje. Oznanjalo je Jakobovim otrokom, naj pozdravijo leto razrešitve. Veliki dan sprave je prinašal Izraelu odpuščanje grehov in ljudje so z veselim srcem pozdravili jubilejno leto.

Kakor na sobotno leto tudi sedaj niso smeli sejati ali žeti, kar pa so pridelali, se je štelo za zakonito lastnino ubogih. Nekateri sloji hebrejskih sužnjev - vsi, ki niso bili osvobojeni na sobotno leto - so bili osvobojeni sedaj. Posebna odlika jubilejnega leta pa je bila povrnitev vse zemljiške posesti družini,/533/ ki je bila prvotni lastnik. Po posebnem Božjem navodilu je bila zemlja razdeljena z žrebom. Po končani razdelitvi ni nihče smel trgovati s svojim imetjem. Svojega ozemlja ni smel prodati, razen če ga je v to prisililo uboštvo. Če je bilo tako, ga kupec ni smel zavrniti, ko ga je kdo od njegovega rodu želel odkupiti. Če pa ga ni odkupil, je bilo ozemlje v jubilejnem letu vrnjeno prvemu lastniku ali njegovim dedičem.

Gospod je objavil Izraelu: "In zemlja naj se ne prodaja za vselej, zakaj moja je zemlja, ker vi ste tujci in priseljenci pri meni." (3 Moj 25,23) Dejstvo, da je Bog lastnik zemlje, ki jim jo je dovoljeno za nekaj časa posesti, naj bi na ljudstvo naredilo vtis. On je namreč zakoniti lastnik, prvotni lastnik, ki še posebej skrbi za uboge in nesrečne. V misli vseh je bilo treba vtisniti, da imajo ubogi prav toliko pravice živeti v Božjem svetu kakor premožnejši.

Taki so bili ukrepi našega usmiljenega Stvarnika, da bi zmanjšal trpljenje ter vnesel žarek upanja in sonca v življenje revnih in bednih.

Gospod je želel ustaviti nezmerno ljubezen do bogastva in moči. Posledica nenehnega kopičenja bogastva enega sloja ter uboštvo in beda drugega je veliko zlo. Brez kakšne omejitve bi moč bogatih postala njihova izključna pravica, uboge pa bi kljub temu, da so v Božjih očeh prav toliko vredni, imeli za podrejene in z njimi ravnali, kakor da so podrejeni svojim uspešnejšim bratom. Občutek takega zatiranja bi zbudil strasti ubožnejšega razreda. Gojili bi obup in togoto, ki bi vodila k propadanju družbe in odprla vrata hudodelstvom vsake vrste. Predpisi, ki jih je vpeljal Bog, so bili določeni za pospeševanje družbene enakosti. Ukrepi sobotnega in jubilejnega leta so zelo popravili tisto, kar je bilo med temi obdobji narobe v družbenem in političnem narodnem gospodarstvu.

Ti ukrepi so bili namenjeni za blagoslov...
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ti ukrepi so bili namenjeni za blagoslov tako bogatim kakor tudi ubogim. Preprečevali so lakomnost in nagnjenost k samopoviševanju ter gojili plemenitega duha radodarnosti. S pospeševanjem dobre volje in zaupanja med vsemi razredi bodo podprli družbeni red - trdnost vlade. Vsi skupaj smo stkani v veliko tkanino človeštva/534/ in kar koli lahko storimo v korist in pomoč drugim, se bo zrcalilo v lastnih blagoslovih. Zakon medsebojne odvisnosti prežema vse družbene sloje. Ubogi niso nič bolj odvisni od bogatih, kakor so bogati odvisni od ubogih. Medtem ko en sloj prosi, da bi bil deležen blagoslovov, ki jih je Bog podaril njihovim premožnejšim sosedom, drug potrebuje zvesto službo, moč razuma, kosti in mišic, ki so glavnica ubogih.

Izraelu so bili obljubljeni veliki blagoslovi pod pogojem poslušnosti Gospodovim navodilom. Izjavil je: "Vam bom dajal dež o pravem času, in zemlja bo rodila svoj sad in drevje na polju svoje sadje. In mlatitev vam bo trajala do trgatve in trgatev bo trajala do setve, in jedli boste svoj kruh do sitega in brez skrbi prebivali v svoji deželi. In dam mir po vaši deželi, da boste spali in ne bo nikogar, ki bi vas strašil; in storim, da izginejo hude zverine iz vaše pokrajine, in meč ne pojde čez vašo deželo. ... In sprehajal se bom med vami, in bom vam Bog, vi pa boste moje ljudstvo. ... Ako pa me ne boste poslušali in ne boste izpolnjevali vseh teh zapovedi, in ... v nič devali mojo zavezo, ... boste zaman sejali svoje seme, ker vaši sovražniki ga použijejo. In obrnem svoje obličje zoper vas, da boste poraženi pred svojimi sovražniki, in vaši sovražilci vam bodo gospodovali, in bežali boste, ne da bi vas kdo podil." (3 Moj 26,4-17)

Mnogo jih je, ki si z velikim navdušenjem prizadevajo za to, da bi imeli vsi ljudje enak delež v posvetnih Božjih blagoslovih. Toda to ni bil Stvarnikov namen. Raznovrstnost življenjskih razmer je eno od sredstev, s katerim Bog preizkuša in razvija značaj. Vendar meni, naj se imajo ljudje, ki imajo posvetne dobrine, samo za oskrbnike njegovih dobrot, kakor da so jim sredstva zaupana, da bi jih uporabili za blagoslov trpečih in potrebnih.

Kristus je rekel, da bodo ubogi vedno z nami. On svoje koristi združuje s tistimi, ki jih imajo trpeči. Srce našega Odrešenika sočustvuje z ubožnejšimi in siromašnejšimi med njegovimi zemeljskimi otroki. Pravi nam, da so njegovi predstavniki na zemlji. Med nas jih je naselil, da bi v našem srcu prebudil ljubezen, ki jo On čuti do trpečih in zatiranih. Usmiljenje in radodarnost, ki jim ju izkažemo, Kristus sprejme,/535/ kakor da sta izkazana njemu. Kruto dejanje ali zanemarjanje do njih sta prav tako vzeta kakor storjena njemu.

Kako drugačno bi bilo moralno, duhovno in zemeljsko stanje na svetu, če bi še upoštevali zakon, ki ga je dal Bog v korist ubogih! Sebičnost in samopomembnost ne bi bili razodeti, kakor sta zdaj, temveč bi bil vsak prijazno pozoren do sreče in blaginje drugih. Tako razširjena beda, kakršno je videti danes v mnogih deželah, ne bi obstajala.

Načela, ki jih je naročil Bog, bi preprečila strašna zla, ki so v vseh stoletjih posledice zatiranja ubogih s strani bogatih ter nezaupljivosti in sovraštva ubogih do bogatih. Medtem ko bi ovirala kopičenje velikega bogastva in popuščanje nebrzdanemu obilju, bi preprečila posledice nevednosti in sramoto desetih tisočev, katerih slabo plačano hlapčevstvo je bilo zahtevano za doseganje velikanskega premoženja. Mirno bi rešila težave, ki zdaj grozijo, da bodo napolnile svet z neredi in prelivanjem krvi./
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

52.poglavje:  Letni prazniki

Temeljno besedilo 3 Moj 23

Trikrat na leto se je ves Izrael sešel k bogoslužju v svetišču. (2 Moj 23,14-16) Nekaj časa je bil prostor teh shodov Silo; kasneje pa je središče narodovega bogoslužja postal Jeruzalem, kjer so se zbirali rodovi k slovesnim praznikom.

Ljudstvo so obdajala nasilna, bojevita plemena, ki so si želela prilastiti njihovo ozemlje. Vendar je bilo trikrat vsako leto vsem vojaške službe zmožnim možem in vsemu ljudstvu, ki je lahko potovalo, ukazano zapustiti svoje domove ter se odpraviti na zborni prostor blizu središča dežele. Le kaj bo oviralo sovražnike, da ne bodo porušili nezavarovanih domov, da jih ne bodo opustošili z ognjem in mečem? Kaj bo preprečilo napad na deželo, kar bi povzročilo, da postane Izrael ujetnik kakšnega sovražnika? Bog je obljubil, da bo zaščitnik svojega ljudstva. "Šatorišče postavlja Gospodov angel okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje." (Ps 34,7) Ko so se Izraelci odpravili k bogoslužju, je božanska moč nadzorovala sovražnike. Božja obljuba se je glasila: "Kajti izženem narode pred teboj in razširim tvoje meje; nihče tudi ne poželi tvoje dežele, ako se pojdeš prikazat pred obličjem Gospoda, svojega Boga, trikrat v letu." (2 Moj 34,24)

Prvi teh praznikov - pasha, praznik nekvašenih kruhov, je bil v mesecu abibu, prvem mesecu judovskega leta, ki ustreza zadnjim dnevom marca in začetku aprila. Hladna zima je minila, pozni dež je prenehal padati, vsa narava se je veselila v pomladni svežini in lepoti. Trava na gričih in v dolinah je ozelenela, divje rože so poživile travnike. Luna, ki se je približevala ščipu, je naredila večere očarljive. To je bilo obdobje, ki ga je sveti pesnik tako lepo opisal:/537/

"Zakaj, glej, zima je minila, deževje je prešlo, konec mu je. Cvetje se prikazuje po zemlji, čas petja je prišel, in glas grlice se sliši v naši deželi; smokovec rumeni zarodke svojih smokev, in vinske trte poganjajo očesca in vonjajo svoj duh." (Vp 2,11-13)

Povsod po deželi so se skupine romarjev odpravljale proti Jeruzalemu. Pastirji od svojih čred ovac in govedi z gora, ribiči z Galilejskega jezera, poljedelci z njiv, preroški sinovi iz svetih šol - vsi so obrnili svoje korake proti kraju, kjer se bo razodela Božja navzočnost. Potovali so v kratkih razdobjih, saj so mnogi pešačili. Karavane so se neprestano večale in pogosto so bile zelo dolge, preden so prispele v sveto mesto.

Veselje v naravi je v srcu Izraela prebudilo radost in hvaležnost do Dajalca vsega dobrega. Spesnili so pomembne hebrejske psalme, da so poviševali slavo in veličastnost Jahveja. Ob trobentanju in cimbalah je pel zbor hvaležnosti, v katerem je zvenelo na stotine glasov:

"Veselim se tega, ko mi pravijo: Pojdimo v Gospodovo hišo! Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem; ... kamor hodijo ... Gospodovi rodovi, ... da hvalijo Gospodovo ime. ... Prosite miru Jeruzalemu! V blaginji naj žive, ki ljubijo tebe!" (Ps 122,1-6)

Ko so okoli sebe videli griče, kjer so imeli pogani navado zakuriti svoj ogenj za oltar, so Izraelovi otroci peli:

"Svoje oči povzdigam tja h goram: Od kod pride moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebesa in zemljo. Kateri upajo v Gospoda, so podobni Sionski gori, ki se ne gane, vekomaj trdna ostane. Kakor obdajajo Jeruzalem gore, tako obdaja Gospod svoje ljudstvo od tega časa na vekomaj." (Ps 121,1.2; 125,1.2)/538/

Ko so se vzpenjali na hribe, od koder je bilo videti Sveto mesto, so s strahom in spoštovanjem zrli v množice tistih, ki so hodili proti svetišču k bogoslužju. Videli so dim vzpenjajočega se kadila, in ko so zaslišali levitske trobente, ki so najavljale sveto službo, jih je ujel navdih tega trenutka v pesmi: "Velik je Gospod in visoke hvale vreden v mestu našega Boga, na gori svoje svetosti. Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion, na severni strani, mesto velikega Kralja. Mir bodi v tvojem obzidju, pokoj v tvojih palačah! Odprite mi vrata pravičnosti, da stopim vanje in slavim Gospoda! Svoje obljube opravim Gospodu, da, opravim vpričo vsega njegovega ljudstva, v vežah Gospodove hiše, sredi tebe, Jeruzalem! Aleluja!" (Ps 48,1.2; 122,7; 118,19; 116,18.19)

Vse hiše v Jeruzalemu so bile na stežaj odprte romarjem, sobe so bile oddane brezplačno, vendar jih ni bilo dosti za številno množico. Na vsakem primernem prostoru v mestu in na okoliških gričih so postavili šotor.

Štirinajsti dan meseca zvečer so praznovali pasho. Njeni svečani, prepričljivi obredi so spominjali na osvoboditev izpod egiptovskega suženjstva in kazali na daritev, ki bo rešila izpod sužnosti grehu. Ko je Zveličar umrl na Golgoti, je pomen pashe prenehal, namesto nje pa je bila vpeljana Gospodova večerja kot spomin na isti dogodek, katerega prispodoba je bila pasha.

Pashi je sledilo ....
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pashi je sledilo sedemdnevno praznovanje nekvašenega kruha. Prvi in sedmi dan sta bila dneva svetega zborovanja, ko se ni opravljalo nobeno hlapčevsko delo. Drugi dan praznovanja so pred Boga prinesli prvino žetve. Ječmen je bil najzgodnejše žito v Palestini, ki je začelo zoreti ob začetku praznovanja. Duhovniki so snop tega žita majali pred Božjim oltarjem v priznanje, da je vse njegovo. Žetve niso pospravili, dokler ni bil opravljen ta obred./539/

Petdeseti dan od darovanja prvin je nastopila petdesetnica, ki so jo imenovali tudi praznik žetve in praznik tednov. Kot izraz hvaležnosti za žito, pripravljeno za hrano, so pred Boga prinesli dva kvašena hlebca. Petdesetnica je trajala samo en dan, ki je bil posvečen verski službi.

V sedmem mesecu je prišel praznik šotorov ali praznik trgatve. Ta je potrdil Božjo radodarnost v sadovih sadovnjakov, oljkovih nasadov in vinogradov. To je bila krona svečanega spravila letine. Zemlja je bogato obrodila, žetev so spravili v kašče, sadeže, olje in vino so spravili v shrambe, prvine pa so dali na stran; in zdaj je ljudstvo prihajalo s svojimi darovi hvaležnosti Bogu, ki jih je tako bogato blagoslovil.

Ta praznik je bil predvsem priložnost za veselje. Nastopil je neposredno po velikem dnevu sprave, ko je bilo dano zagotovilo, da se njihove krivičnosti ne bo več spominjalo. V miru z Bogom so zdaj prišli predenj, da mu priznajo njegovo dobroto in ga častijo za njegovo milost. Žetev je bila končana, garanje novega leta pa se še ni začelo. Zato so bili ljudje prosti skrbi in so se lahko prepustili svetemu in veselemu vplivu trenutka. Čeprav je bilo samo očetom in sinovom ukazano prikazati se na slavju, so jih, kolikor je bilo mogoče, spremljali vsi družinski člani, služabniki, leviti, tujci, dobrodošli pa so bili tudi ubogi.

Pasha in praznik šotorov sta bila spominska praznika. V spomin na romarsko življenje v puščavi so ljudje morali zapustiti svoje domove ter bivati v utah ali brunaricah, ki so bile postavljene iz zelenih vej "dreves in palmovih mladik in vej z listnatih dreves in vrbja od potoka". (3 Moj 23,40.42.43)

Prvi dan je bilo sveto zborovanje in sedmim prazničnim dnevom je bil dodan osmi in so ga praznovali enako slovesno kakor prvega.

Ob teh letnih shodih so bila spodbujena srca mladih in starejših v Božji službi, medtem ko je povezovanje ljudi iz različnih delov dežele okrepilo vezi, ki so jih povezovale z Bogom in drugega z drugim. Za današnje Božje ljudstvo bi bilo dobro imeti praznik/540/ šotorov - vesel spomin na njim namenjene Božje blagoslove. Kakor so Izraelovi otroci praznovali osvoboditev, ki jo je Bog opravil za njihove očete, ter njegovo čudežno ohranitev med popotovanjem iz Egipta, tako bi se morali tudi mi s hvaležnostjo spominjati številnih poti, po katerih nas je pripeljal iz sveta in iz teme zmote v dragoceno luč njegove milosti in resnice.

Tisti, ki so živeli daleč stran od svetišča, so vsako leto porabili mesec dni zato, da so bili navzoči na letnih praznikih. Ta primer predanosti Bogu naj poudari pomembnost bogoslužja in potrebo, da svoje sebične in posvetne koristi podredimo duhovnim in večnim. Kadar zanemarimo prednost skupnega druženja, da bi krepili in spodbujali drug drugega v službi Bogu, trpimo izgubo. Resnice njegove besede izgubijo svojo živost in pomembnost v naših mislih. Naše srce preneha hrepeneti po razsvetlitvi in posvetitvenem vplivu. Takrat duhovno oslabimo. V svojem krščanskem druženju mnogo izgubimo, če nimamo naklonjenosti drug do drugega. Kdor se zapre vase, ne izvršuje vloge, ki mu jo je namenil Bog. Vsi smo otroci enega Očeta, naša sreča je odvisna drug od drugega. Lastita si nas Bog in človeštvo. S pravilnim negovanjem družbenih prvin naše narave si pridobimo naklonjenost svojih bratov ter doživimo srečo, ko se trudimo, da bi bili v blagoslov drugim.

Praznik šotorov ni bil samo spominski, temveč tudi simboličen. Ni samo kazal na potovanje po puščavi, marveč je kot praznik trgatve obhajal žetev zemeljskih sadov in kazal naprej na veliki dan končne žetve. Namreč na dan, ko bo Gospodar žetve poslal svoje žanjce, da zberejo skupaj ljuljko in jo povežejo za ogenj ter žito spravijo v žitnico. Takrat bodo vsi hudobni uničeni. Postali bodo "taki, ki jih nikdar ni bilo". (Obd 16) Vsi glasovi v vesolju se bodo združili v veseli hvalnici Bogu. Pisec Razodetja pravi: "In vsako stvar, ki je v nebesih in na zemlji in pod zemljo in na morju, in vse, kar je v njih, sem čul, govoreče: Sedečemu na prestolu in Jagnjetu blagoslov in čast in slava in moč na vekov veke!" (Raz 5,13)/541/ Izraelci so na praznik šotorov hvalili Boga, ko so se spominjali njegovega usmiljenja pri njihovi rešitvi iz egiptovske sužnosti ter njegove nežne skrbi zanje v času romarskega življenja v puščavi. Veselili so se tudi zato, ker so vedeli, da so jim grehi odpuščeni, saj se je ravno te dni končala služba dneva sprave. Ko pa bodo Gospodovi odkupljenci varno zbrani v nebeškem Kanaanu in za vedno rešeni suženjstva prekletstvu, v katerem "vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj", se bodo veselili z nepopisnim veseljem in polni slave. (Rim 8,22) Kristusovo veliko spravno delo za ljudi bo takrat dokončano in njihovi grehi bodo za vedno izbrisani. "Veselila se bosta puščava in samotni kraj, in radovala se bo pustinja in cvetela kakor roža. Prekrasno bo cvetela in se radovala v samem radovanju in petju; libanonska slava ji bo dana, lepota Karmela in Sarona. Gledali bodo Gospodovo slavo, lepoto našega Boga.

Tedaj izpregledajo oči slepim in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in jezik nemega bo prepeval; zakaj privrele so v puščavi vode in potoki v samoti. Peščeno zrcaljenje se je spremenilo v jezero in žejna tla v vrelce voda; v brlogu šakalov, kjer leže, bo trava s trstjem in bičjem. In tam bo cesta, ki se bo imenovala Pot svetosti, po kateri ne bo hodil oskrunjeni, temveč bo zanje same; kdor hodi po tej poti, tudi nespametni, ne more zaiti. Tam ne bo leva in nobena silovita zver ne pride nanjo in je ne bo najti tam; a odrešenci pojdejo po njej. In Gospodovi odrešenci se povrnejo ter pridejo na Sion s petjem, in večno veselje bo nad njihovo glavo; veselje in radost jih objame, a žalovanje in zdihovanje pobegne." (Iz 35,1.2.5-10)
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

53. Prvi sodniki

Temeljno besedilo Sod 6 do 8; 10

Po nastanitvi v Kanaanu si rodovi niso učinkovito prizadevali, da bi popolnoma osvojili deželo. Njihova vnema je kmalu upadla, saj so bili zadovoljni z že pridobljenim ozemljem, zato niso nadaljevali vojne. "Ko pa se je ojačil Izrael, je podvrgel Kanaance davku, a ni jih dočista pregnal." (Sod 1,28)

Gospod je zvesto izpolnil svoj delež oziroma obljube, ki jih je dal Izraelu; Jozue je zlomil kanaansko moč in razdelil deželo rodovom. Ostala jim je samo še dovršitev razlastitve prebivalcev, seveda z zaupanjem v zagotovilo o božanski pomoči. Tukaj pa jim je spodletelo. Ko so sklenili zavezništvo s Kanaanci, so neposredno prestopili Božji ukaz in tako niso izpolnili pogoja, pod katerim jim je Bog obljubil kanaansko deželo.

Že ko je Bog prvič govoril z njimi s Sinaja, so bili opozorjeni, da se varujejo malikovalstva. Takoj po oznanitvi zakona jim je bilo po Mojzesu poslano sporočilo glede kanaanskih narodov: "Ne klanjaj se njihovim bogovom in jim ne služi, tudi ne delaj po njihovih delih, marveč docela jih razruši in dočista poteri njihove stebre s podobami. In služite Gospodu, svojemu Bogu, in blagoslovil bo tvoj kruh in tvojo vodo, in odpravim bolezen izmed vas." (2 Moj 23,24.25) Dana jim je bila zanesljiva obljuba, da bo Bog pregnal njihove sovražnike pred njimi, dokler bodo poslušni: "Svoj strah pošljem pred teboj ter zbegam vsa ljudstva, h katerim prideš, in vse tvoje sovražnike poženem v beg pred teboj. In pošljem pred teboj sršene, ki bodo pregnali Hevejce, Kanaance in Hetejce izpred tebe. Ne preženem jih izpred tebe v enem letu, da se ne opustoši dežela in se ne pomnože poljske zveri zoper tebe. Po malem/543/ jih preženem izpred tebe, dokler se ne razmnožiš in ne posedeš dežele. ... V tvojo roko dam prebivalce tiste dežele, in izgnal jih boš pred seboj. Zaveze ne skleni z njimi, ne z njihovimi bogovi. Ne prebivajo naj v tvoji deželi, da te ne zapeljejo v greh zoper mene; zakaj če bi služil njihovim bogovom, bi ti gotovo bilo v zanko." (2 Moj 23,27-33) Ta navodila je Mojzes pred smrtjo ponovil na najbolj svečan način, ponovil pa jih je tudi Jozue.

Bog je nastanil svoje ljudstvo v Kanaanu kot mogočni prsobran, ki naj bi ustavil plimo moralnega zla, da ne bi poplavilo sveta. Če bi mu bil Izrael zvest, je imel zanj načrt, da bi šel zmagovat in bi zmagal. Izročil bi jim narode, ki so bili večji in močnejši od Kanaancev. Obljuba se je glasila: "Kajti če boste zvesto hranili vso to zapoved, ki vam jo zapovedujem, ... tedaj prežene Gospod vse te narode pred vami in posedete last narodov, ki so večji in močnejši od vas. Vsak kraj, na katerega stopi vaša noga, bo vaš: od puščave in Libanona, od velereke Evfrata tja do Zahodnega morja bodo vaše meje. Nihče ne bo mogel obstati pred vami; strah in grozo pred vami pošlje Gospod, vaš Bog, nad vso tisto deželo, po kateri boste hodili, kakor vam je obljubil." (5 Moj 11,22-25)

Čeprav so imeli tako visoko določen namen, so si vendar izbrali pot lagodnosti in samoprizanesljivosti. Dovolili so, da se jim je izmuznila priložnost za dokončno osvojitev dežele. Mnogo rodov je trpelo ostanek teh malikovalskih ljudstev, ki so bili, po prerokovih besedah kakor "trnje v očeh in kakor ostni v bokih". (4 Moj 33,55)

Izraelci so "se pomešali s poganskimi narodi in se naučili njihovih del". (Ps 106,35) Poročali so se s Kanaankami. Malikovalstvo se je kakor kuga razširilo po deželi. "In so služili njihovim malikom, in ti so jim bili v spotiko. In darovali so svoje sinove in svoje hčere hudim duhovom. ... Dežela je bila oskrunjena z njihovimi moritvami. ... Zato se je razsrdil Gospod nad svojim ljudstvom in pristudila se mu je njegova dedina." (Ps 106,36-40)

Dokler ni preminil rod, ki je prejel navodila od Jozueta, je malikovalstvo le malo napredovalo, toda starši/544/ so pripravili pot za odpadništvo svojih otrok. Tisti, ki so prišli v Kanaan, niso upoštevali Gospodovih omejitev. S tem pa se je zasejalo seme zla, ki je prineslo grenke sadove mnogim rodovom.

Preproste navade so Hebrejcem zagotavljale telesno zdravje, povezovanje s pogani pa je vodilo k popuščanju strastem in teku. To pa je postopno zmanjšalo telesno odpornost ter oslabilo duševne in moralne moči. Izraelci so se s svojimi grehi ločili od Boga; njegova moč se je umaknila od njih in nič več niso mogli obvladovati sovražnikov. Tako so postali podložniki prav tistim narodom, ki bi si jih z Božjo pomočjo lahko podvrgli.

Zapustili so "Gospoda, Boga svojih očetov, ki jih je bil odpeljal iz Egipta. Vodil jih je kakor čredo po puščavi. Dražili so ga s svojimi višavami in s podobami svojih malikov so razvneli njegovo gorečnost." Zato je "zapustil prebivališče v Silu, šotor, ki ga je bil postavil med ljudmi. In dal je v sužnost svojo moč in svojo slavo zatiralcu v pest." (Sod 2,12; Ps 78,52.58.60.61) Vendar ni popolnoma zapustil svojega ljudstva. Vedno je obstajal ostanek, ki je bil zvest Jahveju. Od časa do časa je Gospod obudil zveste in pogumne ljudi, da so odpravili malikovanje in rešili Izraelce pred sovražniki. Ko pa je rešitelj umrl in ljudstvo ni bilo več pod njegovo oblastjo, so se postopoma spet vrnili k malikom. Tako se je vedno znova ponavljala zgodba o ponovnih pregreških in kaznih, priznanju in rešitvi.

Mezopotamski in moabski kralj ter po njiju Filistejci in Kanaanci iz Hazorja, ki jih je vodil Sisera, so izmenoma postali Izraelovi tlačitelji. Otniel, Samgar, Ehud, Debora in Barak so bili obujeni kot rešitelji svojega ljudstva. Toda Izraelovi sinovi so znova "delali, kar je bilo zlo v Gospodovih očeh; in Gospod jih je dal v pest Madiancem". (Sod 6,1) Doslej je tlačiteljeva roka le neznatno pritiskala na rodove, ki so živeli vzhodno od Jordana, v sedanjih nadlogah pa so trpeli prvi.

Amalekovci, ki so bili južno..
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Amalekovci, ki so bili južno od Kanaana, kakor tudi Madianci na vzhodni meji in onostran puščave so bili še vedno neizprosni Izraelovi sovražniki. Izrael je Madiance v času Mojzesa skoraj uničil, toda/545/ od takrat so zelo narasli in postali številčni in mogočni. Bili so žejni maščevanja in zdaj, ko se je Božja zaščitniška roka umaknila od Izraela, je prišla priložnost. Vsa dežela je trpela zaradi njihovega pustošenja in ne samo rodovi vzhodno od Jordana. Divji, siloviti puščavski prebivalci so pridrli v deželo "kakor roj kobilic" s svojimi čredami govedi in ovac. (Sod 6,5) Kakor požrešna kuga so se razširili po njej, od reke Jordana do Filistejske doline. Prišli so takoj, ko je začela zoreti žetev, in ostali, dokler niso pobrali še zadnjih zemeljskih plodov. S polj so pobrali pridelek, oropali in trpinčili prebivalce ter se potem vrnili v puščavo. Tako so bili na odprtem živeči Izraelci prisiljeni zapustiti svoje domove in se zbrati v obzidanih mestih, si poiskati zatočišče v trdnjavah ali pa si zavetje najti celo v jamah in skalnatih previsih med gorami. To tlačenje se je nadaljevalo sedem let, potem pa, ko se je ljudstvo v svoji nesreči zmenilo za Gospodovo grajo in priznalo svoje grehe, jim je Bog ponovno obudil pomočnika.

Gideon je bil Joasov sin iz Manasejevega rodu. Del rodu, ki je pripadal tej družini, ni imel vodilnega položaja, toda Joasova družina se je odlikovala s pogumom in poštenostjo. O teh pogumnih sinovih je rečeno: "Lepe postave kakor kraljevi otroci." (Sod 8,18) Vsi razen enega so padli v bitkah zoper Madiance in ta je povzročil, da so se zavojevalci bali njegovega imena. Gideon je prejel božanski klic, da osvobodi svoje ljudstvo. Ravno se je ukvarjal z mlatenjem pšenice. Uspelo jim je skriti le malo žita. Ni pa si ga upal omlatiti na običajnem prostoru, zato se je zatekel v bližino stiskalnice. Ker je bilo obdobje zorenja grozdja še daleč, vinogradi niso bili tako opazni. Ko je Gideon na skrivaj in v tišini delal, je žalostno razmišljal o Izraelovem stanju in razglabljal o tem, kako bi zlomil tlačiteljev jarem nad ljudstvom.

Nenadoma se je prikazal "Gospodov angel" in ga ogovoril z besedami: "Gospod s teboj, ti močni junak." (Sod 6,12)

Gideon je odgovoril: "Ah, moj gospod, ako je Gospod z nami, zakaj nas je zadelo vse to? In kje so vsa njegova čudežna dela, ki so nam jih pripovedovali naši očetje, govoreč: Ni li nas Gospod odpeljal iz/546/ Egipta? A sedaj nas je Gospod zavrgel in dal Madiancem v pest!" (Sod 6,13)

Nebeški poslanec je odgovoril: "Pojdi v tej svoji moči in reši Izraela Madianove roke! Nisem li te jaz poslal?" (Sod 6,14)

Gideon je želel kakšno znamenje, da je ta, ki se z njim pogovarja, Angel zaveze, ki je v preteklosti deloval za Izraela. Božja angela, ki sta govorila z Abrahamom, sta bila nekoč deležna njegove gostoljubnosti; zato je Gideon zdaj rotil božanskega Poslanca, da bi ostal kot njegov gost. Pohitel je v svoj šotor in pripravil iz svoje skromne zaloge kozliča in nekvašene kolače ter jih je prinesel in postavil predenj. Toda Angel mu je velel: "Vzemi meso in opresne kruhe in položi na skalo tukaj in na vrh izlij juho!" (Sod 6,20) Gideon je naredil, kar mu je bilo rečeno, in potem mu je bilo dano znamenje, ki ga je želel: Angel se je s palico v roki dotaknil mesa in opresnih kruhov in ogenj iz skale je použil daritev. Potem mu je Angel izginil spred oči.

Gideonov oče Joas je sodeloval v odpadništvu svojih rojakov. V Ofri, kjer je bival, je postavil velik oltar Baalu in tja so hodili ljudje malikovat. Gideonu je bilo ukazano ta oltar uničiti in postaviti oltar Jahveju na skali, na kateri je bila použita daritev, ter tam darovati Gospodu. Darovanje daritve Bogu je bilo izročeno duhovnikom in omejeno na oltar v Silu, toda On, ki je vzpostavil obredno službo in na kogar so kazale vse daritve, je imel moč spremeniti njene zahteve. Pred Izraelovo osvoboditvijo je moralo priti do resnega ugovora zoper češčenje Baala. Gideon mora napovedati vojno malikovanju, preden gre v bitko zoper sovražnike svojega ljudstva.

Božanski ukaz je bil zvesto izvršen. Gideon je vedel, da mu bodo nasprotovali, če bo delo opravil javno, zato ga je opravil na skrivaj; s pomočjo služabnikov ga je dokončal v eni noči. Ljudje v Ofri so bili zelo besni, ko so se naslednje jutro prišli poklonit Baalu. Gideona bi ubili, če ne bi Joas - ki mu je bilo povedano o Angelovem obisku - branil svojega sina. Joas je rekel: "Se li vi hočete pravdati za Baala? Hočete ga li vi rešiti? Kdor bi se zanj potegoval, naj umre še/547/ to jutro! Ako je bog, naj se pravda sam zase, ker mu je zrušil oltar." (Sod 6,31) Če Baal ni mogel braniti svojega oltarja, kako mu lahko zaupajo, da bo lahko branil svoje častilce?

Vse zle misli zoper Gideona so bile opuščene. Ko je zatrobental na vojno trobento, so bili Ofrani med prvimi, ki so se zbrali pod njegovim praporom. Glasnike je poslal v Manasejev rod ter prav tako v Aserjev, Zebulonov in Neftalijev rod. Vsi so se odzvali klicu.

Gideon si ni upal stopiti na čelo vojske brez nadaljnjega dokaza, da ga je Bog poklical na to delo in da bo z njim. Molil je: "Ako hočeš rešiti Izraela po moji roki, kakor si govoril, glej, položim runo na gumno: ako bo rosa le na samem runu, po vsej zemlji pa suho, tedaj spoznam, da rešiš Izraela po moji roki, kakor si govoril." (Sod 6,36.37) Zjutraj je bilo runo mokro, zemlja pa suha. Toda zdaj se je pojavil dvom, saj volna po naravi vsrkava vlago, če je ta v ozračju. Preizkus morda ni dokončen. Zato je prosil za nasproten preizkus in Gospoda rotil, ker mu morda ne bi bila po volji njegova skrajna previdnost. Njegova prošnja je bila uslišana.

Tako spodbujen je Gideon popeljal svoje čete, da bi se vojskovali z zavojevalci. "Tedaj se zbero vsi Madianci in Amalekovci in Jutrovci in preidejo Jordan in se utabore v Jezreelski dolini." (Sod 6,33) Vsa vojska pod Gideonovim nadzorom je štela komaj dvaintrideset tisoč mož, toda ko se je neizmerna sovražnikova četa razširila pred njim, je prišla beseda od Gospoda: "Preveliko je ljudstva, ki je s teboj, da bi dal Madiana v njihove roke, ker bi se Izrael hvalil zoper mene, govoreč: Moja roka me je rešila. Zatorej razglasi sedaj, da sliši ljudstvo, in veli: Kdor se boji in trepeta, obrni se in pojdi nazaj z Gileadskega gorovja." (Sod 7,2.3) Kdor se ni bil voljan spoprijeti z nevarnostjo in napori ali pa so mu posvetne zanimivosti odtegnile srce od Božjega dela, ni mogel pomagati Izraelovim vojskam. Njihova navzočnost bi se izkazala samo za vzrok šibkosti.

V Izraelu je obstajal zakon,...
   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V Izraelu je obstajal zakon, da so morali pred odhodom v bitko oznaniti vojski: "Kdo je tu, ki je sezidal novo hišo in je še ni posvetil? Pojdi in vrni se v svojo hišo, da ne bi umrl v boju in bi jo kdo drug posvetil. Kdo je,/548/ ki je zasadil vinograd in ga še ni začel uživati? Vrni se in ostani doma, da ne bi umrl v boju in bi ga kdo drug užival. In kdo je, ki si je zaročil mladenko, a je še ni domov peljal? Vrni se in ostani doma, da ne bi umrl v boju in bi jo kdo drug vzel." (5 Moj 20,5-7) Oblastniki so morali ljudstvu povedati še to: "Kdo je boječ in plahega srca? Pojdi in ostani v svoji hiši, da ne oplaši srca svojim bratom, kakor je njegovo." (5 Moj 20,8)

Ker je bil Gideon v primerjavi s sovražnikom številčno majhen, si ni upal objaviti tega sporočila. Bil je začuden ob izjavi, da je njegova vojska prevelika. Toda Gospod je videl ošabnost in nevero, ki je obstajala v srcih njegovega ljudstva. Rade volje so se prijavili ob Gideonovih vznemirljivih pozivih, toda mnogo se jih je zbalo, ko so zagledali madianske množice. Toda prav ti bi si prilastili slavo, če bi Izrael zmagal, in zmage ne bi pripisali Bogu.

Gideon je ubogal Gospodov ukaz in s težkim srcem opazoval, ko je dvaindvajset tisoč mož ali več kakor dve tretjini vse vojske odšlo na svoje domove. Ponovno mu je prišla Gospodova beseda: "Še je preveč ljudstva. Pelji jih dol k vodi, in ondi jih izkusim zate, in za kogar ti porečem, da naj gre s teboj, pojde s teboj; in za kogar koli ti porečem, naj ne hodi s teboj, ne pojde." (Sod 7,4) Ljudstvo je bilo odpeljano k vodi in pričakovalo, da se bodo podali nad sovražnika. Nekaj jih je naglo zajelo malo vode v roko in jo posrkalo ter šlo dalje. Skoraj vsi pa so se spustili na kolena in ležerno pili iz potoka. Tistih, ki so zajeli vodo v roke, je bilo samo tristo od deset tisoč. Ti so bili izbrani, vsem drugim pa je bilo dovoljeno vrniti se na domove.

Značaj je pogosto preizkušen s preprostimi sredstvi. Kdor je v času nevarnosti zaverovan v oskrbovanje lastnih potreb, ni človek, ki mu gre v nuji zaupati. Gospod v svojem delu nima prostora za lene in samopopustljive. Ljudje po njegovi izbiri so bili redki, ki niso dovolili, da jih njihove potrebe zadržujejo na račun dolžnosti. Tristoteri izbrani niso bili samo možje poguma in/549/ samoobvladovanja, temveč so bili tudi možje vere. Niso se omadeževali z malikovanjem. Bog jih je lahko vodil in po njih je lahko rešil Izraela. Uspeh ni odvisen od števila. Bog lahko reši tako s peščico kakor tudi z množico. Časti mu ne izkaže veliko število, temveč predvsem značaj teh, ki mu služijo.

Izraelci so stali na robu hriba in opazovali dolino, kjer so bile utaborjene sovražnikove čete. "A Madianci in Amalekovci in vsi Jutrovci so bili pridrli v dolino kakor množica kobilic, in njihovih velblodov ni bilo sešteti, bilo jih je kakor peska ob morskem bregu." (Sod 7,12) Gideon je vztrepetal, ko je pomislil na jutrišnji spopad. Toda Gospod je ponoči spregovoril z njim in mu ukazal, naj gre s Purom v madianski tabor in prisluhne, da bi slišal kaj za spodbudo. Šel je in, ko je v temi in tišini čakal, je slišal vojaka, ki je tovarišu pripovedoval svoje sanje: "Videl sem, da se vali hlebec ječmenovega kruha k šotorišču Madiancev, in ko pride do šotora, butne vanj, da pade in se ves prevrne, in šotor je bil podrt." (Sod 7,13) Drugi je odgovoril z besedami, ki so razburile srce nevidnega poslušalca: "To ni nič drugega nego meč Gideona, Joasovega sina, izraelskega moža: njemu v roko je Bog dal Madiana in vso vojsko." (Sod 7,14) Gideon je spoznal glas Boga, ki mu je spregovoril po teh madianskih tujcih. Ko se je vrnil k maloštevilnim možem pod njegovo oblastjo, je rekel: "Vstanite! Zakaj Gospod nam je dal v roko vojsko Madiancev." (Sod 7,15)

Po božanskem navodilu mu je bil predlagan načrt za napad, ki se ga je takoj odločil izvršiti. Tristo mož je razdelil v tri skupine. Vsakemu je dal trobento in baklo, skrito v glinast vrč. Ljudi je razporedil tako, da so se madianskemu taboru približali iz različnih smeri. V gluhi noči so ob znaku Gideonovega bojnega roga tri skupine zatrobile na trobente. Potem so razbili vrče in pokazale so se plameneče bakle. Nad sovražnika so pohiteli s strašnim bojnim krikom: "Meč za Gospoda in za Gideona!" (Sod 7,20)

Speča vojska se je hitro prebudila. Na vsaki strani je bilo videti plameneče bakle. Z vsake strani so prihajali zvoki trobent z vpitjem napadalcev./550/ Vase verujoči Madianci so bili popolnoma zbegani zaradi občutka ogromne sile. Z divjimi, preplašenimi kriki so bežali, da bi si rešili življenje. Ker so po pomoti svoje tovariše imeli za sovražnike, so drug drugega pobijali. Ko se je novica o zmagi razširila, so se tisoči Izraelcev, ki so bili odpuščeni na svoje domove, vrnili in preganjali bežeče sovražnike. Madianci so se prebijali proti Jordanu in upali, da bodo prišli do svojega ozemlja na drugi strani reke. Gideon je poslal k Efraimovemu rodu poslance, da so prestregli ubežnike ob južni plitvini. Gideon je medtem s tristo možmi, ki so bili utrujeni in so vendar podili sovražnike, prečkal potok takoj za njimi, ki so že dosegli drugo stran. Zajel je dva kneza, Zeba in Zalmuna, ki sta bila poveljnika celotne čete ter sta ubežala z vojsko petnajst tisoč mož. Njihovo vojsko je Gideon popolnoma razkropil, vodja pa ujel in ubil.

V tem končnem porazu je bilo pogubljenih nič manj kakor enaindvajset tisoč zavojevalcev. Madianska moč je bila uničena in nikoli več se niso mogli vojskovati zoper Izraela. Na daleč in blizu so se hitro razširile novice, da se je Izraelov Bog ponovno vojskoval za svoje ljudstvo. Ni besed, ki bi opisale grozo okoliških narodov, ko so slišali o preprostih sredstvih, ki so prevladala nad močjo drznih in bojevitih ljudi.

Vodja, ki ga je Bog izbral za zmago nad Madianci, ni v Izraelu zasedal kakega vidnega položaja. Ni bil poglavar, duhovnik ali levit. V očetovi hiši se je imel za najmanjšega. Bog pa je v njem videl pogumnega in poštenega človeka. Ni zaupal vase - bil je voljan slediti Gospodovemu vodstvu. Bog za svoje delo ne izbira vedno ljudi z največjimi talenti, temveč izbere nje, ki jih lahko najbolje uporabi. "Pred častjo gre ponižnost." (Preg 15,33) Gospod lahko najučinkoviteje dela po njih, ki se najbolj zavedajo lastne nesposobnostit ter se bodo popolnoma zanesli nanj kot na voditelja in izvir svoje moči. Združil bo njihove šibkosti s svojo močjo ter jih bo naredil močne in modre, ker bo povezoval njihovo nevednost s svojo modrostjo.

Če bi Gospodovo ljudstvo bolj gojilo ponižnost, bi lahko več naredil zanje. Tako pa jih je le malo, ki jim gre zaupati kako večjo odgovornost ali uspeh, ne da bi postali/553/ samozaupni ali pa pozabili na svojo odvisnost od Boga. Ko Gospod tako izbira pomočnike za svoje delo, gre mimo njih, ki jih svet časti kot velike, nadarjene in odlične. Prepogosto so takšni ljudje ošabni in samozadostni. Čutijo se sposobni delati, ne da bi se posvetovali z Bogom.

Po Božji moči je bilo preprosto dejanje Jozuetove vojske okoli Jeriha, ki je trobila na trobente, in Gideonove male skupine okoli madianskih čet učinkovito, da je premagalo moč njegovih sovražnikov. Tudi najboljši sistem, ki so si ga kdaj izmislili ljudje, se bo ločen od Božje moči in modrosti izkazal za neuspešnega, medtem ko bodo najbolj neobetavne metode uspešne, če jih bo določil Bog in bodo izpeljane s ponižnostjo in vero. Zaupanje v Boga in poslušnost njegovi volji sta kristjanu v duhovni bitki pomembni kakor Gideonu in Jozuetu v njunih bitkah s Kanaanci. S ponavljajočimi se razodetji njegove moči v korist Izraela jih je Bog vodil do vere vanj - z zaupanjem so prosili za njegovo pomoč v vsaki težavi. Prav tako je danes voljan delati skupaj s trudom njegovega ljudstva in dokončati velike stvari po šibkih človeških orodjih. Vsa nebesa čakajo, da prosimo za njihovo modrost in moč. Bog pa "more nad vso mero storiti preobilo več, nego kar prosimo ali umemo". (Ef 3,20)

Gideon se je vrnil z zasledovanja narodovih sovražnikov ter naletel na grajo in obtožbe svojih rojakov. Ko so se na njegov klic Izraelci zbrali zoper Madiance, je Efraimov rod ostal zadaj. Tak napor se jim je zdel tvegano dejanje; in ker jim Gideon ni poslal posebnih pozivov, so to uporabili za izgovor, da se niso pridružili bratom. Ko so Efraimci zvedeli za novico o Izraelovem zmagoslavju, so bili zavistni, ker niso sami sodelovali v njem. Po brezglavem begu Madiancev so Efraimci po Gideonovem ukazu zasedli brodovje na Jordanu in tako preprečili pobeg ubežnikov. Na tak način so pobili veliko sovražnikov, med njimi tudi dva kneza - Oreba in Zeba. Tako so Efraimci sodelovali v bitki in pomagali doseči zmago. Kljub temu so bili zavistni in jezni, kakor da bi Gideon deloval po lastni volji in presoji. Niso prepoznali Božje roke v Izraelovi zmagi, niti niso cenili njegove moči in usmiljenosti v svoji/554/ rešitvi. To dejstvo je pokazalo, da niso vredni, da bi bili izbrani za njegovo posebno orodje.

Po vrnitvi z zmagoslavnimi trofejami so jezno pristopili h Gideonu: "Zakaj si nam to storil, da nas nisi poklical, ko si šel v boj zoper Madiana?" (Sod 8,1)

Gideon je odvrnil: "Kaj sem storil sedaj jaz in kaj vi? Ni li Efraimov pobirek boljši nego vsa Abiezerjeva trgatev? Vam je dal Bog v roko madianska kneza, Oreba in Zeba, in sem li mogel storiti kaj takega kakor vi?" (Sod 8,2.3)

Zlahka bi se v prepir vmešal duh zavisti, ki bi povzročil razprtije in prelitje krvi. Toda Gideonov skromen odgovor je zadušil jezo Efraimcev, in ti so se v miru vrnili na svoje domove. Kar se tiče načel, je bil Gideon trden in nepopustljiv ter v vojni mogočen in pogumen mož, toda razodel je tudi duha spoštljivosti, ki smo mu redko priče.

Izraelci so v zahvalo ob rešitvi pred Madianci predlagali Gideonu, da bi postal njihov kralj in da bi bil prestol zagotovljen njegovim potomcem. Ta predlog je neposredno kršil načela bogovladja. Bog je bil Izraelov kralj in če bi na prestol postavili človeka, bi tako zavrgli Božanskega Vladarja. Gideon je prepoznal to dejsto. Njegov odgovor kaže, kako resnični in plemeniti so bili njegovi vzgibi. Izjavil je: "Ne bom vam vladar, tudi moj sin vam ne bo vladar; Gospod vam bodi vladar." (Sod 8,23)

Vendar je Gideon padel v drugo zmoto, ki je nad njegovo hišo in Izraela prinesla katastrofo. Obdobje brezdelja, ki nastopi po veliki bitki, je pogosto polno večjih nevarnosti kakor pa obdobje spopada. Tej nevarnosti je bil zdaj izpostavljen Gideon. Nad njim je bil duh nemira. Doslej je bil zadovoljen, da je lahko izpolnil Božja navodila, zdaj pa je začel načrtovati sam zase, namesto da bi čakal na božansko vodstvo. Ko Gospodove vojske očitno zmagajo, Satan podvoji svoje napore, da bi uničil Božje delo. Tako so bile Gideonu predlagane misli in načrti, zaradi katerih je Izraelovo ljudstvo zašlo.

Ker je bilo Gideonu ukazano darovati daritev na skali, kjer se mu je prikazal Angel, je sklepal, da/555/ je bil določen za duhovniško službo. Ne da bi čakal na božansko pritrditev, se je odločil poskrbeti za primeren prostor in vzpostaviti sistem češčenja, ki bo podoben temu, kakršen se odvija v svetišču. Zaradi priljubljenosti med ljudstvom ni imel težav pri uresničenju svojega načrta. Na njegovo zahtevo so mu za delež njegovega plena izročili vse zlate uhane, ki so jih vzeli Madiancem. Ljudstvo je prav tako zbralo druge dragocene stvari skupaj z bogato okrašenimi oblačili madianskih knezov. S tako dobljenimi stvarmi je Gideon napravil naramnik in naprsnik, ki sta bila podobna tistima, ki ju nosi veliki duhovnik. Njegovo ravnanje se je izkazalo za past zanj, za njegovo družino in za Izraela. Samovoljno češčenje je mnogo ljudi zapeljalo, da so dokončno zapustili Gospoda in začeli služiti malikom. Po Gideonovi smrti se je veliko njih, ki so bili iz njegove družine, pridružilo odpadništvu. Ljudstvo je stran od Boga zapeljal prav on, ki je nekoč zatiral njihovo malikovanje.

Malo jih je, ki se zavedajo, kako daljnosežen vpliv imajo njihove besede in dejanja. Kako pogosto imajo napake staršev najbolj pogubne posledice na njihovih otrocih in na otrocih njihovih otrok še dolgo po njihovi smrti. Vsak širi vpliv na druge in bo odgovoren za posledice tega vpliva. Besede in dejanja imajo učinkovito moč in dolgo potem se bo pokazal učinek našega tukajšnjega življenja. Vtis, ki ga naredijo naše besede in dejanja, se bo gotovo pokazal na nas kot blagoslov ali prekletstvo. Ta misel daje življenju vzvišeno resnost in bi nas morala pritegniti k Bogu v ponižni molitvi, da bi nas vodil po svoji modrosti.

Kdor je na visokem položaju, lahko zapelje. Tudi najpametnejši se motijo; in tudi najmočnejši se lahko spotaknejo in padejo. Zato je potrebno, da luč od zgoraj nenehno razsvetljuje našo pot. Naša edina varnost je, da svojo pot popolnoma zaupamo njemu, ki je rekel: "Pojdi za menoj."

Po Gideonovi smrti pa "se niso spominjali Izraelovi sinovi Gospoda, svojega Boga, ki jih je bil otel iz roke vseh njihovih sovražnikov vseokrog; tudi niso izkazali usmiljenja hiši Jerub-baal-Gideonovi, kakor je on storil vse dobro Izraelu". (Sod 8,34.35) Izraelsko ljudstvo je pozabilo vse, kar so dolgovali Gideonu, svojemu sodniku in rešitelju, ter sprejelo njegovega nezakonskega sina Abimeleka za svojega/556/ kralja. Ta je pomoril vse Gideonove zakonske otroke razen enega, da bi zadržal svojo moč. Ko ljudje zavržejo Božji strah, niso več daleč od opustitve časti in poštenosti. Če bomo cenili Gospodovo milost, se bo zgodilo, da bomo cenili te, ki so bili kakor Gideon uporabljeni kot pripomočki za blagoslov njegovemu ljudstvu. Od ljudi, ki so razodeli tako veliko nehvaležnost do Boga, je bilo pričakovati kruto Izraelovo ravnanje do Gideonove hiše.

Po Abimelekovi smrti je poglavar ....
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Po Abimelekovi smrti je poglavar sodnikov, ki se je bal Gospoda, nekaj časa služil, da je ustavil malikovanje. Ampak v kratkem se je ljudstvo povrnilo k navadam poganskih skupnosti okoli njih. Med severnimi rodovi sta imela sirska in sidonska bogova veliko privržencev. Na jugozahodu pa so filistejski maliki in na vzhodu moabski in amonski odvračali srce Izraela od Boga njihovih očetov.

Odpadništvo pa je hitro prineslo svojo kazen. Amonci so podjarmili vzhodne rodove. Ko so prečkali Jordan, so zavzeli Judovo in Efraimovo ozemlje. Na zahodu so s svoje ravnine poleg morja prišli Filistejci ter na vse strani požigali in plenili. Spet se je zdelo, da je Izrael prepuščen moči neusmiljenih sovražnikov.

Ljudstvo je poiskalo pomoč pri njem, ki so ga zapustili in žalili. "In Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu, govoreč: Grešili smo zoper tebe, kajti zapustili smo svojega Boga in služili Baalom." (Sod 10,10) Obžalovanje pa ni spočelo resničnega spokorjenja. Ljudstvo je žalovalo, ker so jim njihovi grehi prinesli trpljenje, ne pa ker so osramotili Boga s prestopanjem njegovega svetega zakona. Resnično spokorjenje je več kakor žalovanje zaradi greha. To je odločna odvrnitev od hudobnega.

Gospod jim je odgovoril po enem svojih prerokov: "Nisem li vas rešil Egipčanov in Amorejcev, Amonovih sinov in Filistejcev? Tudi Sidonjani in Amalekovci in Maonci so vas stiskali, in ko ste vpili do mene, sem vas rešil njihove roke. In vendar ste me zapustili in služili drugim bogovom; zato vas ne bom več rešil. Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili: naj vas rešijo v dan vaše stiske." (Sod 10,11-14)

Te resne in strašne besede usmerjajo misli na drug prizor - veliki dan končne sodbe - ko/557/ se bodo zavračevalci Božje milosti in preziralci njegovega usmiljenja srečali z njegovo pravico. Na sodišču bodo morali odgovarjati ti, ki so svoje od Boga dane talente, čas, sredstva ali razum uporabili za služenje bogovom tega sveta. Pozabili so svojega pravega in ljubečega Prijatelja, da so hodili po poti udobnosti in posvetnega zadovoljstva. Nameravali so se po nekem času vrniti k Bogu, toda svet je s svojimi neumnostmi in prevarami prevzel njihovo pozornost. Objestne zabave, ošabnost v oblačenju in popuščanje teku so tako zakrknili srce in ohromili vest, da ni bilo slišati glasu resnice. Dolžnost je bila zaničevana. Stvari neskončne vrednosti so bile malo cenjene, dokler ni srce izgubilo sleherne želje, da bi se žrtvovalo zanj, ki je dal toliko za človeka. V času žetve bodo želi, kar so posejali.

Gospod pravi: "Toda, ko sem klicala, ste se branili, ko sem iztezala svojo roko, nihče se ni zmenil zanjo, temveč prezirali ste vse moje svete in mojega svarila si niste želeli. ... Kadar pride kakor besneča ujma, česar se bojite, in se približa vaša nesreča kakor nevihta, ko pridere nad vas stiska in nadloga. Tedaj me bodo klicali, pa jim ne odgovorim, skrbno me bodo iskali, a ne najdejo me: zato ker so sovražili znanje in Gospodovega strahu niso izvolili, mojih svetov niso hoteli, a zaničevali so vse moje svarjenje. Zato bodo jedli od sadu svoje poti in se sitili s svojimi naklepi. Kdor pa mene posluša, bo brez skrbi prebival in mir užival, ne boječ se hudega." (Preg 1,24-31.33)

Izraelci so se sedaj ponižali pred Gospodom. "In odpravili so tuje bogove izmed sebe in so služili Gospodu." In Gospodovemu ljubečemu srcu se je smililo - "smililo, da je Izrael tolikanj trpel." (Sod 10,16) O, potrpežljiva usmiljenost našega Boga! Ko je njegovo ljudstvo odstranilo grehe, ki so jih ločili od njega, je uslišal njihove molitve in takoj začel delati zanje.

Rešitelj je bil obujen v osebi Jefta, Gileadca, ki se je bojeval z Amonci in učinkovito uničil njihovo moč. Osemnajst let je Izrael trpel pod zatiranjem svojega sovražnika, pa vendar so ponovno pozabili nauk, ki so se ga naučili s trpljenjem.

Ko se je njegovo ljudstvo povrnilo na hudobne poti, je Gospod dovolil, da so jih še naprej zatirali njihovi mogočni sovražniki/558/ Filistejci. Mnogo let jih je ta kruti in bojeviti narod stalno nadlegoval in občasno popolnoma podjarmil. Pomešali so se s temi malikovalci, se združili z njimi v veseljačenju in češčenju, dokler se ni zdelo, da so z njimi eno v duhu in zanimanju. Potem so ti navidezni Izraelovi prijatelji postali njegovi najbolj ogorčeni sovražniki ter jih želeli za vsako ceno uničiti.

Tudi kristjani kakor Izrael prepogosto popustijo vplivu sveta ter se prilagodijo njegovim načelom in navadam, da bi pridobili prijateljstvo nevernih. Na koncu pa bodo spoznali, da so ti navidezni prijatelji najnevarnejši izmed sovražnikov. Sveto pismo jasno uči, da ne more biti složnosti med Božjimi ljudmi in svetom. "Ne čudite se, moji bratje, če vas svet sovraži." (1 Jan 3,13) Naš Zveličar pravi: "Vedite, da je mene prej sovražil nego vas." (Jan 15,18) Satan deluje po brezbožnih pod pretvezo lažnega prijateljstva, da bi zapeljal Božje ljudi v greh in jih ločil od Boga. Ko bo njihova obramba odstranjena, bo napeljal svoje pomočnike proti njim, da se jih bodo prizadevali uničiti.
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

54. poglavje: Samson

Temeljno besedilo Sod 13 do 16

Sredi zelo razširjenega odpadništva so Božji zvesti častilci še naprej prosili Boga za Izraelovo rešitev. Čeprav na videz ni bilo odgovora in je iz leta v leto zatiralčeva moč še bolj pritiskala deželo, je Božja previdnost pripravljala pomoč zanje. In ravno v prvih letih filistejskega zatiranja se je rodil otrok, po katerem je Bog nameraval ponižati moč mogočnih sovražnikov.

Na meji hribovite dežele, ki je nadzorovala filistejsko ravnino, je stalo majhno mesto Zora. Tukaj je živela Manoahova družina, ki je bila iz Danovega rodu. Bili so ena izmed redkih družin, ki je sredi splošne popačenosti ostala zvesta Jahveju. Nerodovitni Manoahovi ženi se je prikazal "Gospodov Angel" (Sod 13,3) s sporočilom, da bo dobila sina, po katerem bo Bog začel osvobajati Izraela. S tem v mislih ji je dal Angel navodila glede njenih navad in tudi glede ravnanja z otrokom: "Sedaj pa, varuj se, pravim, da ne piješ vina in močne pijače in ne ješ nič nečistega." (Sod 13,4) Ista prepoved je veljala od samega začetka tudi za otroka. Dodano navodilo je določalo, naj mu ne strižejo las, saj bo posvečen Bogu kot posvečenec od rojstva.

Žena je poiskala moža, mu opisala Angela in ponovila njegovo sporočilo. Mož pa se je bal, da ne bi naredila kakšne napake v pomembnem delu, ki jima je bilo zaupano. Zato je molil: "O, Gospod, prosim, daj, da pride Božji mož, ki si ga bil poslal, zopet k nama ter naju pouči, kako naj ravnava z dečkom, ki se bo rodil." (Sod 13,8)

Ko se je Angel ponovno prikazal, ga je Manoah nestrpno vprašal: "Kaj bodi pravilo za dečka in njegovo delo?" (Sod 13,12) Ponovljeno je bilo prejšnje navodilo: "Vsega, kar sem/560/ povedal ženi, naj se ona varuje. Naj ne uživa ničesar, kar pride iz vinske trte, niti ne pije vina, ne močne pijače in ne je nič nečistega; in vse, kar sem ji zapovedal, naj izpolnjuje." (Sod 13,13.14)

Bog je imel v načrtu za obljubljenega Manoahovega otroka pomembno delo. Da bi mu zagotovil lastnosti, ki so potrebne zanj, so morale biti življenjske navade matere in otroka skrbno predpisane. Angelovo navodilo za Manoahovo ženo je bilo: "Naj ... ne pije vina, ne močne pijače in ne je nič nečistega; in vse, kar sem ji zapovedal, naj izpolnjuje." (Sod 13,14) Otroka bodo materine navade zaznamovale za dobro ali pa slabo. Sama mora živeti po načelih zmernosti in samoodpovedi, če želi dobro svojemu otroku. Nespametni svetovalci materi svetujejo, da je potrebno zadovoljiti vsako željo in vzgib, toda tak nauk je lažen in škodljiv. Mati je z ukazom samega Boga najresneje obvezna izvajati samoobvladovanje.

Kakor matere tudi očetje nosijo to odgovornost. Oba starša prenašata na otroke svoje značajske lastnosti, duševne in telesne, svoja nagnjenja in strasti. Posledica starševske nezmernosti je, da otrokom pogosto manjka telesne odpornosti ter duševnih in moralnih moči. Uživalci alkohola in tobaka prenašajo na svoje otroke svoja nenasitna hrepenenja, razdraženo kri in preobčutljive živce. Samopašni pogosto zapustijo svojim potomcem kot zapuščino svoje nesvete želje in celo odvratne bolezni. In ker imajo otroci manj moči za upiranje skušnjavam, kakor so je imeli njihovi starši, vsak rod teži k temu, da pada vse niže. Starši so precej odgovorni za betežnosti tisočih, ki se rodijo gluhi, slepi, bolni ali prizadeti, in ne samo za neobvladljive želje in pokvarjeni tek svojih otrok.

Vsaka mati in oče bi se morala vprašati: "Kaj bodi pravilo za otroka, ki se nama bo rodil?" Učinek predrojstnih vplivov mnogi jemljejo zlahka. Iz nebes poslano navodilo tem hebrejskim staršem, ki je bilo dvakrat ponovljeno na zelo jasen in resen način, kaže, kako naš Stvarnik gleda na to.

Ni bilo dovolj, da obljubljeni otrok prejme od staršev dobro zapuščino. Temu mora slediti skrbna/561/ vzgoja in oblikovanje pravih navad. Bog je ukazal, da mora biti prihodnji Izraelov sodnik in rešitelj že od otroštva vzgojen v strogi zmernosti. Od rojstva mora biti posvečenec in tako pod neprestano prepovedjo uporabe vina ali močne pijače. Naukov zmernosti, samoodpovedi in samonadzora moramo otroke učiti že kot dojenčke.

Angelova prepoved je obsegala uživanje vsega nečistega. Razlika med čisto in nečisto hrano ni bila samo obredni in samovoljni predpis, marveč je temeljila na zdravstvenih načelih. Izpolnjevanju te razlike lahko precej pripišemo čudovito čilost, ki je tisoče let odlikovala judovsko ljudstvo. Načela zmernosti zajemajo še vse drugo, ne pa samo prepoved uživanja opojnih pijač. Uporaba poživitvene in težko prebavljive hrane je pogosto enako škodljiva zdravju in v mnogih primerih poseje seme pijanstva. Prava zmernost nas uči opustiti vse, kar je škodljivo, in razumno uporabljati, kar je zdravo. Malo jih je, ki pravilno dojemajo, kako zelo imajo njihove prehrambene navade opraviti z njihovim zdravjem, značajem, z njihovo uporabnostjo na svetu in z večno usodo. Tek mora biti vedno podrejen moralnim in razumskim močem. Telo bi moralo služiti duhu, ne pa duh telesu.

Božanska obljuba Manoahu se je v primernem času izpolnila v rojstvu sina, ki so ga poimenovali Samson. Ko je deček rasel, je postalo očitno, da ima neprimerljivo telesno moč. Samson in njegovi starši so dobro vedeli, da to ni odvisno od njegovih čvrstih mišic, temveč od njegovega stanja posvečenosti, katerega simbol so bili njegovi nestriženi lasje. Če bi Samson ubogal božanska navodila tako zvesto kakor njegovi starši, bi bila njegova usoda plemenitejša in srečnejša. Ampak zveza z malikovalci ga je pokvarila. Ker je bilo mesto Zora blizu filistejske dežele, se je Samson prijateljsko pomešal s Filistejci. Tako je v njegovi mladosti pognala domačnost in postala vpliv, ki je potemnil vse njegovo življenje. Mladenka, ki je živela v filistejskem mestu Timnati, je pritegnila Samsonovo pozornost, in sklenil se je z njo oženiti. Svojim bogaboječim staršem, ki so ga poskušali odvrniti od tega namena, je odgovoril: "Ker ta je prava mojim očem." (Sod 14,3) Starša sta končno popustila njegovim željam in prišlo je do poroke./562/

Ravno ko je Samson stopil v moško dobo,
   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ravno ko je Samson stopil v moško dobo, v čas, ko naj bi izvršil svoje božansko poslanstvo - v čas, ko naj bi bil skrajno zvest Bogu - se je povezal z Izraelovimi sovražniki. Ni spraševal, ali bo poveličeval Boga, če se bo povezal z ženo po svoji izbiri in se postavil v položaj, kjer ne bo mogel izpolniti namena s svojim življenjem. Bog je vsem, ki ga najprej želijo poveličati, obljubil modrost; ni pa obljube zanje, ki se trudijo zadovoljiti samo svoje želje.

Koliko jih ravna enako, kakor je Samson! Kako pogosto se sklepajo poroke med pobožnimi in brezbožnimi, ker pri izbiri mož in žena vlada samo telesna nagnjenost! Mladi ne vprašajo za nasvet Boga, niti nimajo pred očmi njegove slave. Krščanstvo bi moralo imeti odločilen vpliv na zakonsko zvezo. Prevečkrat se zgodi, da vzgibi, ki vodijo v to zvezo, niso v skladnosti s krščanskimi načeli. Satan si nenehno prizadeva okrepiti svojo moč nad Božjim ljudstvom tako, da jih napeljuje v zvezo s svojimi podložniki. Da bi to dosegel, si prizadeva v njihovih srcih zbuditi neposvečene strasti. Gospod je v svoji besedi jasno poučil svoje ljudstvo, naj se ne poročajo s tistimi, v katerih ne biva njegova ljubezen. "Kakšno pa soglasje Kristusa z Belijalom? Ali kakšen delež ima vernik z nevernikom? A kakšna je zveza Božjega templja z maliki?" (2 Kor 6,15.16)

Na svojem poročnem slavju se je Samson sprijateljil z njimi, ki so sovražili Izraelovega Boga. Kdor koli prostovoljno stori tako zvezo, bo čutil za potrebno, da se nekako prilagodi navadam in običajem svojih tovarišev. Tako porabljen čas je slabši od zapravljenega. Misli se in govori o tem, kar teži k uničenju trdnjav načel ter k oslabitvi zatočišča duše.

Žena, zaradi katere je Samson prestopil Božji ukaz, se je še pred koncem poročnega slavja izkazala za nezvesto. Zaradi njene nezvestobe razkačen Samson jo je za nekaj časa zapustil in se sam vrnil na dom v Zoro. Kasneje se je omehčal in odšel po svojo nevesto. Tedaj pa je izvedel, da je žena drugemu. Njegovo maščevanje - uničil je vsa filistejska polja in vinograde - je povzročilo, da so jo umorili. V bistvu pa so bile njihove grožnje tiste, ki so jo pripeljale do tega, da je izdala njega,/563/ s komer so se začele težave. Samson je že dokazal svojo nenavadno moč, ko je lastnoročno ubil mladega leva in trideset Askeloncev. Zdaj, ko je bil razkačen zaradi barbarskega umora njegove žene, je napadel Filistejce in jih udaril ter jim razbil "pleča in ledja s hudimi udarci". (Sod 15,8) Potem si je zaželel varno zatočišče pred sovražniki. Zato se je umaknil v skalno razpoko v Etamu v Judovem rodu.

Do tega kraja ga je preganjala močna sila. Judovi prebivalci so se prestrašeni strinjali, da ga izdajo njegovim sovražnikom. Skladno s tem se je k njemu odpravilo tri tisoč Judov. Toda tudi v taki nadštevilčnosti se mu niso upali približati, ker niso bili prepričani, da jim ne bo storil žalega. Samson je privolil, da ga zvežejo in izročijo Filistejcem, vendar je najprej zahteval od Judovcev obljubo, da ga sami ne bodo napadli in tako prisilili, da jih uniči. Dovolil jim je, da ga zvežejo z dvema novima vrvema in odvedejo v tabor njegovih sovražnikov, ki so se tega zelo razveselili. Toda ko so še njihovi kriki odmevali sredi hribov, je Gospodov Duh prišel z močjo nadenj. Raztrgal je močne nove vezi, kakor da bi bile v ognju ožgan lan. Potem je posegel po prvem orožju, ki mu je bilo pri roki. Kljub temu da je bila to samo oslovska čeljust, je bila učinkovitejša od meča ali kopja. Filistejce je tolkel, dokler niso v strahu zbežali, in pustil tisoče mož mrtvih na polju.

Če bi bili Izraelci pripravljeni pridružiti se Samsonu in iti za njim v zmago, bi se lahko že takrat osvobodili moči svojih zatiralcev. Vendar so postali malodušni in strahopetni. Zanemarili so delo, ki jim ga je zapovedal izvršiti Bog - naj preženejo pogane - in se združili z njimi v ponižujočih običajih, dovoljevali njihovo krutost ter celo odobravali njihovo krivičnost, dokler ni bila usmerjena proti njim samim. Ko so se podvrgli zatiralčevi moči, so se divje prepustili sramoti, ki bi ji lahko ušli, če bi ubogali Boga. Tudi ko jim je Gospod obudil rešitelja, so ga pogosto zapustili in se združili s sovražniki.

Potem ko je Samson zmagal, so ga Izraelci postavili za sodnika. Izraelu je vladal dvajset let. Toda en napačen korak pripravi/564/ pot drugemu. Samson je prestopil Božji ukaz, ko je vzel za ženo Filistejko, in zopet si je v popustljivosti nepostavnemu poželenju upal mednje - in sicer med svoje smrtne sovražnike. Ker je zaupal v svojo veliko moč, ki je Filistejce navdala s tako grozo, je drzno šel v Gazo, da bi obiskal tamkajšnjo vlačugo. Mestni prebivalci so zvedeli za njegovo navzočnost. Bili so željni maščevanja. Njihov sovražnik je bil varno zaprt med zidovi najmočneje utrjenega mesta. Bili so prepričani, da imajo svoj plen v pesti in so samo čakali na jutro, da bi izvršili svojo zmago. Opolnoči je Samson vstal. Obtožujoči glas vesti ga je napolnil z obžalovanjem, ko se je spomnil, da je prelomil svojo prisego posvečenosti. Kljub njegovemu grehu ga Božja milost ni zapustila. Njegova nenavadna moč mu je ponovno pomagala, da se je rešil. Ko je prišel k mestnim vratom, jih je odtrgal s tečajev ter skupaj s podboji in zapahi odnesel na vrh hriba na poti v Hebron.

Toda tudi zdaj, ko je za las ušel, ni zapustil svojih hudobnih poti. Ni si več upal vrniti med Filistejce, marveč je iskal čutna zadovoljstva, ki so ga zvabila v pogubo. "Potem pa se zaljubi v ženo v dolini Soreku," (Sod 16,4) kar je bilo blizu njegovega rojstnega kraja. Ime ji je bilo Delila - "uničevalec". Soreška dolina je slovela po vinogradih. To je bila prav tako skušnjava za omahujočega posvečenca, ki je že popustil uporabi vina ter tako prelomil še eno vez, ki ga je povezovala s čistostjo in Bogom. Filistejci so budno pazili na svojega sovražnika, in ko se je ponižal s to novo zvezo, so se odločili, da ga pogubijo z Delilino pomočjo.
   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...so se odločili, da ga pogubijo z Delilino pomočjo.

V Soreško dolino so poslali odpravo, ki so jo sestavljali vodilni možje iz vsake filistejske pokrajine. Niso si ga upali prijeti, dokler je imel tako veliko moč. Njihov namen pa je bil zvedeti, če je mogoče, kaj je skrivnost njegove moči. Zato so podkupili Delilo, da bi to raziskala in razodela.

Ko je izdajalka mučila Samsona z vprašanji, jo je zapeljal z izjavo, da bo postal šibak kakor drugi možje, če opravijo nekaj dejanj. Ko je zadevo preizkusila, je odkrila prevaro. Obtožila ga je laganja, rekoč: "Kako smeš reči, da me ljubiš, ko vendar tvoje srce ni z menoj? Že trikrat si se norčeval/565/ z menoj in mi nisi povedal, v čem je tvoja velika moč." (Sod 16,15) Trikrat je imel Samson najjasnejše dokaze, da so se Filistejci povezali z njegovo očarljivko, da bi ga pogubili. Po spodletelem namenu pa je ravnala, kakor da bi šlo za šalo, zato je Samson slepo odgnal strah.

Dan za dnem ga je Delila rotila, dokler da mu je duša obnemogla do smrti, ampak kljub temu ga je ob njej držala spretna moč. Končno je bil Samson premagan in ji je izdal skrivnost: "Nikoli mi ni prišla britev na glavo, kajti Božji posvečenec sem od materinega telesa. Ko bi me obrili, me zapusti moja moč, da oslabim in bom kakor kateri koli človek." (Sod 16,17) K filistejskim knezom je nemudoma poslala poslanca, da jih je rotil, naj brez obotavljanja pohitijo k njej. Medtem ko je vojščak spal, so mu z glave ostrigli goste pramene las. Potem je kakor že trikrat poprej zaklicala: "Filistejci nadte, Samson!" (Sod 16,20) Ko se je takoj zbudil, je hotel kakor prej uporabiti svojo moč, in jih uničiti; toda njegove slabotne roke niso izpolnile njegovih ukazov, in ni vedel, "da je Gospod odstopil od njega". (Sod 16,20) Ko so ga obrili, ga je začela Delila prva mučiti in preizkušati njegovo moč, kajti Filistejci si niso upali približati, dokler se niso popolnoma prepričali, da je njegova moč minila. Potem so ga prijeli, mu iztaknili oči in odpeljali v Gazo. Tam so ga v ječi zvezali z verigami in mu naložili naporno delo.

Kakšna sprememba zanj, ki je bil Izraelov sodnik in prvak! Zdaj je bil šibak, slep, ujet, ponižan do najbolj hlapčevske službe! Po malem je kršil pogoje svojega svetega poklica. Bog ga je dolgo prenašal; ko pa se je podvrgel moči greha in izdal svojo skrivnost, ga je Gospod zapustil. V samih dolgih laseh ni bilo nobene moči; bili pa so znamenje njegove zvestobe Bogu. Ko je popustil poželenju in mu žrtvoval simbol, je prav tako zapravil blagoslove, katerih znamenje so bili.

Samson je v trpljenju in ponižanju, kar je pomenilo zabavo za Filistejce, spoznal več o svoji šibkosti kakor kdaj prej. Njegova beda ga je vodila k spokorjenju. Ko so njegovi lasje rastli, se je postopoma vrnila tudi njegova moč. Ker pa so ga imeli njegovi sovražniki za uklenjenega in nemočnega jetnika, niso bili zaskrbljeni.

Filistejci so svojo zmago pripisali svojim bogovom. Vriskali/566/ so od veselja, da so se uprli Izraelovemu Bogu. V čast Dagonu, ribjemu bogu, zaščitniku morja, so pripravili slavje. Iz mesta in dežele po vsej filistejski dolini so se zbrali ljudje in njihovi knezi. Trume častilcev so napolnile velik tempelj in se gnetle po hodnikih do strehe. To je bil prizor veseljačenja in radosti. Blišč daritvene službe sta spremljala glasba in veseljačenje. Potem so kot glavno trofejo Dagonove moči pripeljali Samsona. Njegov prihod so spremljali zmagoslavni vzkliki. Ljudstvo in poglavarji so se posmehovali njegovi bedi in častili boga, ki je premagal njihovega sovražnika. Po nekem času je Samson, kakor da bi bil utrujen, prosil za dovoljenje, da bi si odpočil med dvema nosilnima stebroma, ki sta podpirala tempeljsko streho. Potem je tiho molil: "O Gospod, Jahve, spomni se me, prosim, in mi vsaj le to pot daj moč, o Bog, da se enkrat maščujem nad Filistejci za obe svoji očesi!" (Sod 16,28) S temi besedami je s svojima močnima rokama objel stebra in zaklical: "Naj umrem s Filistejci!" (Sod 16,30) Nagnil se je, streha je padla in z enim pokom uničila vso množico. "In bilo je več mrtvih, ki jih je ubil v svoji smrti, nego njih, ki jih je pobil v svojem življenju." (Sod 16,30)

Malik in njegovi častilci, duhovnik in kmet, vojščak in plemič, so bili skupaj pokopani pod ruševinami Dagonovega templja. Med njimi je bila velikanska podoba njega, ki ga je Bog izvolil, da bo rešitelj njegovega ljudstva. Novice o strašnem uničenju so prispele v Izraelovo deželo. Samsonovi sorodniki so prišli z gora ter neovirano rešili telo padlega junaka. In ga "odneso gor in ga pokopljejo med Zoro in Estaolom v grobišču Manoaha, njegovega očeta". (Sod 16,31)

Božja obljuba, da bo po Samsonu začel "reševati Izraela iz roke Filistejcev", (Sod 13,5) je bila izpolnjena. Ampak kako temno in strašno je poročilo tega življenja, ki bi lahko bilo hvalnica Bogu in slava narodu! Če bi bil Samson zvest svojemu božanskemu poklicu, bi bil Božji načrt izvršen v njegovo čast in hvalo. On pa je popustil skušnjavi in se izkazal nezvestega zaupanju, ki mu je bilo izkazano. Njegovo poslanstvo se je izpolnilo v porazu, jetništvu in smrti.

V telesni moči je bil Samson najmočnejši človek na zemlji; toda v samonadzorovanju, poštenosti in odločnosti je bil med najšibkejšimi. Mnogi se motijo, ko imajo močna poželenja za močan/567/ značaj, toda resnica je, da je on, ki mu vladajo poželenja, šibak mož. Resnična človekova velikost se meri z močjo čustev, ki jih nadzira, ne pa s čustvi, ki ga nadzirajo.

Božja dobrotljiva skrb je počivala nad Samsonom, da bi bil pripravljen opraviti delo, za katero je bil poklican. Na samem začetku življenja je bil obdan z ugodnimi razmerami za telesno in duhovno moč ter moralno čistost. Toda pod vplivom hudobne družbe je zanemaril zvezo z Bogom, ki je človekova edina varnost, zato ga je odnesla plima zlega. Kogar dolžnost pripelje pred preizkušnjo, je lahko prepričan, da ga bo Bog ohranil. Če pa se človek samovoljno izpostavlja moči skušnjave, bo prej ali slej padel.

Prav te, ki jih Bog namerava uporabiti kot svoja orodja za posebno delo, želi Satan s skrajno močjo zapeljati. Napada nas na naših šibkih točkah, deluje po napakah v značaju, da bi zavladal nad celotnim človekom. Ve, da mu bo uspelo, če bomo gojili te hibe. Ampak nikomur ni treba biti premagan. Človek ni prepuščen samemu sebi, da bi premagal hudobno moč s svojimi slabotnimi napori. Pomoč je pri roki in bo dana vsakemu človeku, ki si je res želi. Božji angeli, ki se vzpenjajo in sestopajo po lestvi, ki jo je videl Jakob v svoji prikazni, bodo pomagali vsakemu, ki želi, splezati celo do najvišjih nebes.
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!