Ellen G. White: Očaki in preroki

56. Eli in njegova sinova
Temeljno besedilo 1 Sam 2,12-36

Eli je bil Izraelov sodnik in duhovnik. Med Božjim ljudstvom je imel najvišji in najodgovornejši položaj. Ker je bil božansko izvoljen mož za opravilo svetih duhovniških dolžnosti in postavljen čez deželo kot najvišja sodna oblast, je bil človek, na katerega so gledali kot na zgled. Imel je velik vpliv na Izraelove rodove. Toda čeprav je bil določen, da vlada ljudstvu, ni vladal v svojem domu. Eli je bil popustljiv oče. Ker je ljubil mir in lagodnost, ni uporabljal svoje oblasti, da bi popravil zlobne navade in poželenja svojih otrok. Raje se je podredil njuni volji in jima pustil iti po njuni poti, kakor da bi se z njima pričkal ali pa ju kaznoval. Namesto da bi imel vzgojo svojih sinov za najpomembnejšo izmed svojih odgovornosti, je ravnal, kakor da ni pomembna. Izraelov duhovnik in sodnik ni bil puščen v temi glede dolžnosti brzdanja in vladanja otrokom, ki jih je Bog dal v njegovo oskrbo. Toda Eli se je izmaknil svoji dolžnosti, ker je zahtevala nasprotovanje volji njegovih sinov in bi ju bilo treba kaznovati in jima odrekati. Ne da bi premislil strašne posledice, ki bodo sledile njegovemu ravnanju, je popustil otrokoma v vsem, kar sta želela, in zanemaril njuno usposabljanje za Božjo službo in življenjske dolžnosti.

Bog je o Abrahamu rekel: "Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedal svojim otrokom in svoji rodbini za seboj, naj se drže Gospodove poti in strežejo pravičnosti in pravu." (1 Moj 18,19) Eli pa je svojima otrokoma dovolil, da sta imela nad njim oblast. Oče jima je postal podložen. Prekletstvo prestopka je bilo očitno v pokvarjenosti in hudobiji, ki sta označevali ravnanje njegovih sinov. Nikakor nista pravilno cenila Božjega značaja ali svetosti njegovega zakona. Njegova služba jima je bila običajna stvar. Od otroštva sta bila vajena svetišča in njegove službe. Toda namesto da bi postala spoštljivejša,/575/ sta izgubila vsakršen občutek o njegovi svetosti in pomenu. Oče se ni trudil popraviti njunih potreb po spoštljivosti do njegove oblasti, niti ni ustavil njunega nespoštovanja svečanih svetiščnih služb. Ko sta zrasla v moža, sta bila polna smrtnih sadov dvomljivosti in upora.

Čeprav sploh nista bila usposobljena za dolžnost, sta bila kot duhovnika poslana v svetišče služit pred Bogom. Gospod je dal najnatančnejša navodila glede daritev. Ta brezbožna moža pa sta svoj prezir do oblasti pokazala celo pri Božji službi in se nista zmenila za postavo o daritvah, ki naj bi bile darovane na najbolj svečan način. Namen daritev, ki so kazale naprej na Kristusovo smrt, je bil v srcih ljudi ohraniti vero v prihajajočega Odrešenika. Zato je bilo zelo pomembno strogo se držati Gospodovih navodil glede njih. Mirovne daritve so bile še posebej izraz hvaležnosti Bogu. V teh daritvah je bilo treba na oltarju sežgati samo tolstino. Določen delež se je shranil za duhovnike, največji delež pa so vrnili darovalcu, da ga je pojedel skupaj s prijatelji na daritvenem prazniku. Tako naj bi bila vsa srca v hvaležnosti in veri usmerjena k veliki Daritvi, ki bo odvzela greh sveta.

Namesto da bi Elijeva sinova spoznala resnost te simbolične službe, sta mislila samo na to, kako bi jo naredila za sredstvo razbrzdanosti. Ker nista bila zadovoljna z deležem mirovne daritve, ki jima je bil določen, sta zahtevala dodaten delež. Veliko število daritev, ki so bile darovane ob letnih praznikih, je dalo duhovnikoma priložnost, da obogatita na račun ljudstva. Ne da sta samo zahtevala več, kakor pa je bila njuna pravica, temveč nista hotela čakati niti tako dolgo, da bi bila tolstina sežgana kot daritev Bogu. Vztrajala sta pri zahtevi deleža, ki jima je bil všeč, če pa jima ga je kdo odrekel, sta grozila, da ga bosta vzela na silo.

Nespoštljivost teh dveh duhovnikov je službo kmalu oropala njenega svečanega pomena, in ljudje "so zaničevali Gospodova darila". (1 Sam 2,17) Niso več cenili velike prispodobne daritve, katere naj bi se veselili. "In greh mladeničev je bil silno velik pred Gospodom." (1 Sam 2,17)

Ta nezvesta duhovnika sta prestopala Božji zakon in osramotila svojo sveto službo z nizkotnim in grešnim obnašanjem./576/ Kljub temu sta še naprej skrunila Božje svetišče s svojo navzočnostjo. Mnogo ljudi zaradi ogorčenosti ob pokvarjenosti Ofnija in Pinehasa ni hotelo prihajati na prostor, ki je bil določen za bogoslužja. Tako je bila služba, ki jo je določil Bog, prezirana in zanemarjena zaradi povezovanja z grehi hudobnih mož, tisti, katerih srca pa so bila nagnjena k hudemu, so se ojunačili. Brezbožnost, izprijenost in celo malikovalstvo so se strašno razširili.

Eli je zelo grešil, ko je sinovoma dovolil služiti v sveti službi. Ko je opravičeval njuno ravnanje s takšnim ali drugačnim izgovorom, je oslepel za njune grehe. Končno pa sta dosegla stanje, ko si ni več mogel zatiskati oči pred hudodelstvi svojih sinov. Ljudstvo se je pritoževalo nad njunim nasiljem, veliki duhovnik pa je bil užaloščen in nesrečen. Ni si več drznil molčati. Toda njegova sinova sta bila vzgojena tako, da nista mislila na nikogar drugega razen nase, in tudi zdaj jima ni bilo mar za nikogar drugega. Videla sta očetovo žalost, kar pa ni ganilo njunih zakrknjenih src. Slišala sta njegove mile prošnje, kar pa ni naredilo nobenega vtisa nanju, niti nista spremenila svojega hudobnega ravnanja, čeprav sta bila opozorjena na posledice svojega greha. Če bi Eli pošteno ravnal s svojima sinovoma, bi bila izključena iz duhovniške službe in kaznovana s smrtjo. Ker se je bal, da bi jim tako nakopal javno sramoto in obsodbo, ju je zadržal v najsvetejših položajih oskrbništva. Še naprej jima je dovolil mešati njuno pokvarjenost s sveto Božjo službo in zadevi resnice prizadeti rano, ki bo ostala vidna še dolga leta. Ker pa je Izraelov sodnik zanemaril svoje delo, je Bog vzel stvar v svoje roke.

"Pride pa Božji mož k Eliju in mu reče: Tako pravi Gospod: Nisem li se razodel družini tvojega očeta, ko so še bili v Egiptu pri faraonovi hiši? In njega sem si izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, da bo moj duhovnik, da daruje na mojem oltarju, da prižiga kadilo in nosi naramnik pred mojim obličjem; in hiši tvojega očeta sem dal vse daritve, ki jih po ognju darujejo Izraelovi sinovi. Zakaj teptate moje daritve in jedilna darila meni, ki sem jih zapovedal v svojem prebivališču? In svoja sinova bolj spoštuješ kakor mene, da se redite z najboljšim od jedilnih daril Izraela, mojega ljudstva! Zato pravi Gospod, Izraelov Bog: Rekel sem bil res, da naj bi tvoja hiša in hiša tvojega očeta hodili pred mano vekomaj; ali sedaj pravi Gospod: Ne bodi tako; zakaj tiste, ki/577/ me časte, počastim tudi jaz, in ki mene zaničujejo, malo jih bom cenil tudi jaz. ... In obudim si zvestega duhovnika, ki bo delal, kakor je po mojem srcu in po mojih mislih, in njemu sezidam stanovitno hišo; in hodil bo pred mojim maziljencem vse dni." (1 Sam 2,27-35)

Bog je obtožil Elija, da ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog je obtožil Elija, da spoštuje svoja sinova bolj kakor Gospoda. Eli je raje dovolil, da je daritev, ki jo je Bog določil za blagoslov Izraelu, postala nagnusna stvar, namesto da bi osramotil svoja sinova zaradi njunega nespoštljivega in gnusnega ravnanja. Kateri v slepi ljubezni do svojih otrok sledijo lastnim nagnjenjem in jim popuščajo v zadovoljevanju njihovih sebičnih želja ter ne uporabljajo Božje oblasti, da bi karali greh in popravili zlo, razodevajo, da častijo svoje hudobne otroke bolj kakor Boga. Bolj si želijo zaščititi svoj sloves, kakor pa da bi poveličevali Boga; bolj željni so ugoditi svojim otrokom, kakor pa da bi ugodili Gospodu in ohranili njegovo službo pred vsakim zlom.

Bog je imel Elija, ki je bil Izraelov duhovnik in sodnik, kot odgovornega za moralno in versko stanje njegovega ljudstva ter v posebnem smislu tudi za značaj njegovih sinov. Najprej bi si moral prizadevati obrzdati zlo z blagimi ukrepi. Če to ne bi zaleglo, bi moral zlo zatreti z najstrožjimi sredstvi. Ker ni karal greha in izvršil pravičnosti nad grešnikom, je izzval Gospodovo nezadovoljstvo. Nanj se ni dalo zanesti, da bi ohranil Izraela neomadeževanega. Kdor ima premalo poguma, da bi karal krivico, ali pa se zaradi brezbrižnosti ali pomanjkanja zanimanja resno ne potrudi očistiti družino ali Božjo cerkev, je odgovoren za zlo, ki je lahko posledica njegovega zanemarjanja dolžnosti. Za hudobnosti, ki bi jih lahko preprečili v drugih, če bi izvajali starševsko ali pastirsko oblast, smo prav tako odgovorni, kakor če bi dejanja storili sami.

Eli ni upravljal svojega doma po Božjih pravilih za vodenje družin. Delal je po lastni presoji. Nespameten oče je spregledal napake in grehe svojih sinov v njunem otroštvu ter si laskal, da bosta čez čas prerasla nagnjenost k slabemu. Mnogo jih sedaj dela podobno napako. Menijo, da poznajo boljšo pot za vzgojo svojih otrok od te, ki jo je dal Bog v svoji besedi. V otrocih pospešujejo nagnjenost k napačnemu z izgovorom: "Premajhni so, da bi bili kaznovani. Naj odrastejo, da se bo dalo z njimi pogovoriti." Tako se napačne navade okrepijo, dokler ne postanejo/578/ njihova druga narava. Otroci odrastejo brez omejevanja, torej z značajskimi lastnostmi, ki so jim dosmrtno prekletstvo in podvržene, da se preslikajo v druge.

Ni ga večjega prekletstva nad družino kakor pa dovoliti mladini, da gre po svoji poti. Ko starši upoštevajo vsako otrokovo željo in mu popuščajo v stvareh, za katere vedo, da niso dobre zanj, otrok izgubi vsako spoštovanje do staršev, ne upošteva niti Božje niti človeške oblasti ter postane ujetnik Satanove volje. Vpliv slabo urejene družine je ogromen in poguben za vso družbo. Kopiči se v plimi zla, ki prizadene družine, skupnosti in države.

Zaradi Elijevega položaja je bil njegov vpliv še bolj daljnosežen, kakor pa bi bil, če bi bil navaden človek. Njegovo družinsko življenje so posnemali po vsem Izraelu. Pogubne sadove njegovega nemarnega in lagodnega ravnanja je bilo videti v tisoč domovih, ki so se ravnali po njegovem zgledu. Če otrokom popuščamo v hudobnem ravnanju, medtem ko so starši verni, se Božja resnica sramoti. Najboljši dokaz krščanstva v družini je tip značaja, ki se razvije zaradi njegovega vpliva. Dejanja govorijo glasneje kakor najpopolnejše izpovedovanje pobožnosti. Če so izpovedovalci vere namesto resnega, vztrajnega in vestnega napora, ki bi obrodil dobro urejeno družino, da bi bila priča ugodnostim vere v Boga, površni v svojem upravljanju in popuščajo zlobnim otroškim željam, delajo kakor Eli. Kristusovemu delu povzročajo sramoto ter pogubo sebi in svojemu domu. Kakor koli so že velike hudobnosti starševske nezvestobe v kateri koli okoliščini, so desetkrat večje, ko obstajajo v družinah teh, ki so določeni za učitelje ljudstva. Ko tem spodleti upravljati lastne domove, s svojim napačnim zgledom zapeljejo mnoge. Njihova krivda je toliko večja od krivde drugih, kolikor odgovornejši je njihov položaj.

Aronovi hiši je bila dana obljuba, da bo vedno hodila pred Bogom. Ta obljuba je bila dana pod pogojem, da se bodo posvetili delu v svetišču z nerazdeljenim srcem ter častili Boga na vseh svojih poteh, ne da bi služili sebi, niti sledili lastnim pokvarjenim nagnjenjem. Eli in njegova sinova so bili preizkušeni in Gospod jih je spoznal za popolnoma nevredne vzvišenega duhovniškega položaja v njegovi službi. Bog je izjavil: "Ne bodi tako." (1 Sam 2,30) Ni mogel/579/ dokončati dobrega, ki jim ga je namenil, ker niso odigrali svoje vloge.

Zgled teh, ki služijo v svetih stvareh, bi moral biti tak, da bi ljudi navdihnil s spoštovanjem do Boga in bi se ga bali užaliti. Ko ljudje, ki stojijo "namesto Kristusa", (2 Kor 5,20) oznanjajo ljudstvu Božje sporočilo milosti in sprave ter uporabijo svoj sveti poklic kot krinko za zadovoljitev svojih sebičnih ali čutnih užitkov, postanejo najučinkovitejši Satanovi pomočniki. Kakor Ofni in Pinehas povzročijo, da ljudje zaničujejo Gospodova darila. Nekaj časa bodo morda to počeli na skrivaj, ko pa bo končno razkrinkan njihov resnični značaj, bo vera ljudstva doživela pretres. Pogosta posledica tega je uničeno zaupanje v vero. V umu ostane nezaupanje do vseh, ki pravijo, da učijo Božjo besedo. Sporočilo resničnega Kristusovega služabnika je sprejeto z dvomom. Neprestano se poraja vprašanje: "Ali se ne bo ta mož izkazal kakor tisti, za katerega smo mislili, da je tako svet, pa je bil vendar tako pokvarjen?" Tako Božja beseda izgublja svojo moč nad ljudmi.

V Elijevem očitku njegovima sinovoma so besede resnega in strašnega pomena - besede, o katerih naj bi razmišljali vsi, ki sodelujejo v sveti službi: "Ako kdo greši zoper človeka, Bog mu je sodnik, ko pa kdo greši zoper Gospoda, kdo se potegne zanj?" (1 Sam 2,25) Ko bi njuni prestopki prizadeli samo njune bližnje, bi sodnik lahko dosegel spravo z določitvijo kazni in z zahtevo po povračilu; tako bi lahko bila prestopnika opravičena. Če ne bi bila kriva greha predrznosti, bi bila lahko zanju darovana daritev za greh. Toda njuni grehi so bili tako vpleteni v njuno duhovniško službo Najvišjemu, namreč v darovanje daritve za greh, Božje delo pa pred ljudstvom tako oskrunjeno in osramočeno, da zanje ni bila sprejemljiva nobena poravnava. Čeprav je bil njun oče veliki duhovnik, si ni upal posredovati za njiju. Ni ju mogel zaščititi pred srdom svetega Boga. Od vseh grešnikov so najbolj krivi ti, ki prezirajo sredstva, ki so jih Nebesa priskrbela za človekovo odrešenje. Taki "sami zase znova križajo Božjega Sina in ga očitno sramote". (Heb 6,6)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

57. Filistejska zaplenitev skrinje

Temeljno besedilo 1 Sam 3 do 7

Elijevi hiši je bilo dano še eno opozorilo. Bog ni mogel govoriti z velikim duhovnikom in njegovima sinovoma, ker so njihovi grehi kakor gost oblak zakrili navzočnost njegovega Svetega Duha. Sredi zla pa je ostal otrok Samuel zvest Nebesom in obsodba Elijevi hiši je bila Samuelovo pooblastilo za preroka Najvišjega.

"In Gospodova beseda je bila redka v tistih dneh, prikazen se ni ponavljala. In zgodi se v tistem času, ko je Eli ležal na svojem mestu - njegove oči so bile že slabotne, da ni videl - in Božja svetilnica ni bila še ugasnjena, in Samuel je ležal ob Gospodovem svetišču, kjer je bila Božja skrinja, da pokliče Gospod Samuela." (1 Sam 3,1-4) Otrok je menil, da ga kliče Eli, zato je pohitel k duhovnikovi postelji, in rekel: "Tu sem, ker si me klical." Odgovor se je glasil: "Nisem klical; vrni se in spi!" (1 Sam 3,5) Samuel je bil trikrat poklican in trikrat se je odzval enako. Potem je Eli spoznal, da je skrivnosten klic Božji glas. Gospod je šel mimo svojega izbranega služabnika, sivolasega moža, da bi govoril z otrokom. To je bila sama po sebi grenka, vendar zaslužena graja Eliju in njegovi hiši.

V Elijevem srcu se nista prebudili zavist ali ljubosumnost. Samuelu je ukazal, naj odgovori, če bo ponovno poklican: "Govori, Gospod, ker posluša tvoj hlapec." (1 Sam 3,9) Glas se je slišal še enkrat, otrok pa je odgovoril: "Govori, ker posluša tvoj hlapec." (1 Sam 3,10) Tako prestrašen je bil ob misli, da bi veliki Bog utegnil govoriti z njim, da se ni mogel spomniti natančnih besed, ki mu jih je predlagal Eli.

"In Gospod reče Samuelu: Glej, jaz storim stvar v Izraelu, da bo zvenelo v obeh ušesih vsakemu, kdor bo slišal o njej. Tisti dan uresničim proti Eliju vse, kar sem govoril o njegovi hiši; začnem to/581/ in dovršim. Kajti povedal sem mu, da bom sodil njegovo hišo vekomaj zavoljo krivice, ki je vedel zanjo, da si spravljata njegova sinova prekletstvo nadse, pa jima ni zabranil. In zato sem prisegel Elijevi hiši: Krivica Elijeve hiše se ne bo poravnala z žgalnimi in jedilnimi žrtvami na vekomaj!" (1 Sam 3,11-14)

Preden je Samuel prejel od Boga to sporočilo, "še ni poznal Gospoda, in Gospodova beseda mu še ni bila razodeta". (1 Sam 3,7) To pomeni, da še ni bil seznanjen s takimi neposrednimi razodetji Božje navzočnosti, kakršna so bila zagotovljena prerokom. Gospodov namen je bil razodeti se na nepričakovan način, da bi Eli o tem slišal po mladeničevem presenečenju in zvedavosti.

Samuel je bil prestrašen in osupel ob misli, da mu je bilo zaupano tako strašno sporočilo. Zjutraj je šel po svoji navadi po opravkih s težkim bremenom na svojem mladem srcu. Gospod mu ni ukazal razkriti strašnega sporočila, zato je bil deček tiho in se je, kolikor se je dalo, izogibal Elija. Bal se je, da bi ga vprašanje prisililo objaviti božanske sodbe zoper njega, kogar je ljubil in spoštoval. Eli je bil prepričan, da je sporočilo napovedovalo kakšno veliko nesrečo njemu in njegovi hiši. Poklical je Samuela in mu ukazal, naj mu natančno sporoči, kaj mu je razodel Gospod. Mladenič je ubogal, starec pa se je priklonil grozni kazni v ponižni pokornosti. Dejal je: "Gospod je; naj stori, kar se mu vidi prav!" (1 Sam 3,18)

Eli še ni pokazal pravih sadov resničnega spokorjenja. Priznal je svojo krivdo, ni pa se odrekel grehu. Leto za letom je Gospod prelagal strašne sodbe. V teh letih bi bilo lahko veliko narejenega, da bi odkupil pretekle napake, toda ostareli duhovnik ni učinkovito ukrepal, da bi popravil zla, ki so oskrunila Gospodovo svetišče in tisoče v Izraelu vodila v pogubo. Božje prizanašanje je pri Ofniju in Pinehasu povzročilo zakrknjenje srca in postala sta še drznejša v prestopanju. Eli je opozorilo in grajo, namenjeno svoji hiši, oznanil vsemu narodu. S tem je upal, da bo nekako nasprotoval hudobnemu vplivu preteklega zanemarjanja. Ljudstvo pa opozoril ni upoštevalo, kakor jih niso niti duhovniki. Tudi ljudstva okoliških narodov, ki so vedela za javno storjene krivice v Izraelu, so postala še drznejša v svojem hudodelstvu in malikovanju. Niso se čutili krive za svoje grehe, kakor bi se,/582/ če bi Izraelci ohranili svojo poštenost. Bližal pa se je dan povračila. Božja oblast je bila zavrnjena, njegovo češčenje zanemarjeno in prezirano, potrebno je bilo, da poseže vmes, da bi se ohranila čast njegovega imena.

"In Izrael je šel v boj zoper Filistejce; in so se utaborili pri Eben-ezerju, Filistejci pa so se utaborili v Afeku." (1 Sam 4,1) Te odprave so se Izraelci lotili brez posvetovanja z Bogom, brez soglasja velikega duhovnika ali preroka. "In Filistejci so se bojno uvrstili zoper Izraela; in ko se je vnela bitka, je bil Izrael poražen pred Filistejci, in pobili so jih iz bojnih vrst na polju okoli štiri tisoč mož." (1 Sam 4,2) Ko se je pretresena in malodušna vojska vrnila v svoj tabor, so rekli Izraelovi starešine: "Zakaj nas je Gospod danes udaril pred Filistejci?" (1 Sam 4,3) Ljudstvo je bilo zrelo za Božje sodbe, pa vendar še niso videli, da so njihovi grehi povzročili to strašno nesrečo. Rekli so: "Vzemimo k sebi iz Sila Gospodovo skrinjo zaveze, da pride med nas in nas reši roke naših sovražnikov". (1 Sam 4,3) Gospod ni ukazal ali dovolil, da bi skrinjo prinesli na bojišče. Izraelci pa so bili kljub temu prepričani, da bo zmaga njihova, in so glasno vpili, ko sta Elijeva sinova v tabor prinesla skrinjo.

Filistejci so na skrinjo gledali kot...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Filistejci so na skrinjo gledali kot na Izraelovega Boga. Vsa mogočna dela, ki jih je Jahve izvršil za svoje ljudstvo, so bila pripisana njeni moči. Ko so ob njenem približevanju slišali vzklike veselja, so rekli: "Kaj pomeni glas takega močnega ukanja v taboru Hebrejcev? In zvedeli so, da je prišla Gospodova skrinja v tabor. In Filistejci se zboje, kajti pravijo: Bog je prišel v tabor. In reko: Gorje nam! Zakaj tega ni bilo včeraj in predvčerajšnjim. Gorje nam! Kdo nas otme iz roke teh veličastnih bogov? To so bogovi, ki so udarili Egipt v puščavi z mnogoterimi šibami! Trdni bodite in moški se držite, o Filistejci, da vam ne bo služiti Hebrejcem, kakor so oni služili vam, moški se držite in bojujte!" (1 Sam 4,6-9)

Filistejci so silovito napadli in porazili Izraela z velikim pobojem. Trideset tisoč mož je ležalo mrtvih na polju in Božja skrinja je bila odvzeta, Elijeva sinova pa sta padla, ko sta se borila, da bi jo rešila. Tako je bilo ponovno/583/ na listu zgodovine zaznamovano pričevanje vsem prihodnjim rodovom - da krivda ljudi, ki trdijo, da so Božje ljudstvo, ne bo ostala nekaznovana. Kolikor večje je spoznanje Božje volje, toliko večji je greh njih, ki je ne upoštevajo.

Izraela je zadela najstrašnejša možna nesreča. Zajeli so Božjo skrinjo, da je bila sedaj v sovražnikovi lasti. Prav zares je slava odstopila od Izraela, ko je bil iz njihove srede odstranjen simbol Jahvejeve nenehne navzočnosti in moči. S to sveto skrinjo so bila povezana najčudovitejša razodetja Božje resnice in moči. Kadar koli se je pojavila, so se v preteklosti dogajale čudežne zmage. Zasenčevale so jo peruti zlatega kerubima in neizrekljiva slava šekine, vidnega simbola najvišjega Boga, je počivala nadnjo v najsvetejšem. Zdaj pa ni prinesla zmage. Ob tej priložnosti se ni izkazala za obrambo, zato so žalovali po vsem Izraelu.

Niso spoznali, da imajo vero samo po imenu in da so izgubili vso njeno moč, da bi premagali z Bogom. Božji zakon, ki je bil v skrinji, je bil prav tako simbol njegove navzočnosti. Toda oni so zaničevali zapovedi, prezirali njihove zahteve in žalili Gospodovega Duha med sabo. Ko je ljudstvo ubogalo svete predpise, je bil Gospod z njimi in delal zanje s svojo neskončno močjo; ko pa so se ozrli na skrinjo in je niso povezali z Bogom, niti spoštovali njegove razodete volje s poslušnostjo njegovemu zakonu, jim ni koristila nič bolj kakor navaden zaboj. Na skrinjo so gledali kakor malikovalski narodi gledajo na svoje bogove, kakor da bi vsebovala prvine moči in zveličanja. Prestopili so zakon, ki ga je vsebovala, kajti njihovo češčenje skrinje je vodilo v zunanjo pobožnost, hinavstvo in malikovalstvo. Njihov greh jih je ločil od Boga, ki jim ni mogel dati zmage, dokler se ne bodo spokorili in zapustili svoje krivičnosti.

Ni bilo dovolj, da sta bila svetišče in skrinja sredi Izraela. Ni bilo dovolj, da so duhovniki darovali daritve in da so se ljudje imenovali Božji otroci. Gospod ne upošteva prošnje njih, ki gojijo v srcu krivičnost. Pisano je: "Kdor odvrača svoje uho, da ne sliši postave, tudi njegova molitev je gnusoba." (Preg 28,9)/584/

Ko je odšla vojska v boj, je ostal Eli v Silu, saj je bil star in slep. S slabimi slutnjami je pričakoval izid boja, "kajti srce mu je bilo v strahu zavoljo Božje skrinje". (1 Sam 4,13) Dan za dnem je sedel ob poti zunaj svetiščnih vrat in nestrpno čakal prihod poslanca z bojišča.

"In tekel je neki Benjaminec iz bojnih vrst. ... In raztrgal si je oblačilo in glavo posipal s prstjo." (1 Sam 4,12) Hitel je po vzpetini v mesto. Brezobzirno je šel mimo starca poleg poti in hitel v mesto ter ponovil željnim množicam novice o porazu in izgubi.

Stražarja poleg svetišča je dosegel zvok tarnanja in objokovanja. Pripeljali so mu sla. In mož reče Eliju: "Izrael je zbežal pred Filistejci, vrhutega je bil velik poboj med ljudstvom, tudi tvoja dva sinova, Ofni in Pinehas, sta mrtva." (1 Sam 4,17) Eli bi to lahko zdržal, četudi je bilo še tako strašno, ker je to pričakoval. Ko pa je sel dodal, "in Božja skrinja je vzeta", (1 Sam 4,17) je njegov obraz spreletela neizrekljiva tesnoba. Misel na to, da je njegov greh tako onečastil Boga in povzročil, da je umaknil svojo navzočnost od Izraela, je bila več, kakor pa je lahko zdržal. Moč mu je pošla, padel je, si zlomil vrat in umrl.

Pinehasova žena je bila ženska, ki se je kljub moževi brezbožnosti bala Gospoda. Smrt njenega tasta in moža, zlasti pa strašna novica, da je bila Božja skrinja odvzeta, je povzročila njeno smrt. Čutila je, da je odšlo zadnje Izraelovo upanje; otroka, ki se je rodil v tem času nesreče, je poimenovala Ikabod - "Ni več slave." Z zadnjimi močmi je ponovila besede: "Slava je šla stran od Izraela, ker je vzeta Božja skrinja." (1 Sam 4,22)

Gospod pa ni povsem zavrgel svojega ljudstva, niti ni dolgo prenašal zmagoslavja poganov. Filistejce je uporabil kot sredstvo, da bi kaznoval Izraela, skrinjo pa je uporabil, da bi kaznoval Filistejce. V preteklosti jo je spremljala božanska Navzočnost, da bi bila moč in slava njegovega poslušnega ljudstva. Ta nevidna navzočnost jo je naprej spremljala, da bi prestopnikom njegovega svetega zakona vnesla grozo in uničenje. Gospod pogosto uporabi svoje najbolj ogorčene sovražnike, da bi kaznoval nezvestobo ljudstva, ki trdi, da je njegovo. Hudobni bodo morda nekaj časa proslavljali zmagoslavje, ko vidijo Izraela, da trpi kazen, toda prišel bo/585/ čas, ko bodo tudi sami deležni kazni svetega Boga, ki sovraži greh. Kadar koli gojimo krivičnost, bodo sledile hitre in nezmotljive božanske sodbe.

Filistejci so odnesli skrinjo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Filistejci so odnesli skrinjo v znak zmage v Asdod, enega od svojih petih glavnih mest, ter jo položili v hišo svojega boga Dagona. Menili so, da bodo odslej imeli v lasti moč, ki je doslej spremljala skrinjo. Ta pa jih bo, ko bo združena z Dagonovo, naredila za nepremagljive. Ko so naslednji dan stopili v svetišče, so ugledali prizor, ki jih je navdal z grozo. Dagon je padel na svoje obličje na zemljo pred Jahvejevo skrinjo. Duhovniki so spoštljivo dvignili malika in ga vrnili na njegov prostor. Naslednje jutro so ga našli čudno pohabljenega, ponovno ležečega na zemlji pred skrinjo. Gornji del tega malika je bil podoben človeku, spodnji pa ribi. Zdaj je bil vsak del, ki je odseval človeško podobnost, odlomljen, ostalo je samo ribje telo. Duhovniki in ljudstvo so se zgrozili. Na ta skrivnostni dogodek so gledali kot na zlo znamenje, ki je napovedovalo uničenje njih samih in njihovih malikov pred Bogom Hebrejcev. Zdaj so odnesli skrinjo iz svetišča in jo postavili v posebno stavbo.

Asdodske prebivalce je udarila strašna in nevarna bolezen. Ko so se spomnili šib, ki jih je Izraelov Bog zadal Egiptu, so svoje stiske pripisali navzočnosti skrinje med njimi. Odločili so se, da jo odneso v Gat. Kmalu po premiku skrinje je sledila šiba, zato so jo možje tistega mesta prenesli v Ekron. Tukaj so jo ljudje sprejeli s strahom in vpili: "Prinesli so skrinjo Izraelovega Boga k nam, da pogubi nas in naše ljudstvo." (1 Sam 5,10) Za zaščito so se obrnili k svojim bogovom, kakor so naredili tudi ljudje iz Gata in Asdoda. Ampak uničevalčevo delo se je nadaljevalo, dokler ni v stiski "vpitje iz mesta šlo gor proti nebu". (1 Sam 5,12) Ker so se bali zadržati skrinjo med človeškimi domovi, so jo odnesli na odprto polje. Tam je sledila šiba miši, ki so preplavile deželo in uničile zemeljske pridelke tako v skladiščih kakor na polju. Zdaj je ljudstvu grozilo popolno uničenje, ali bolezen ali lakota.

Skrinja je ostala v Filisteji sedem mesecev in v tem času si je Izraelci niso prizadevali vrniti. Ampak zdaj so si Filistejci tako goreče želeli, da bi se rešili/586/ njene navzočnosti, kakor so si jo prej želeli dobiti. Namesto da bi jim bila vir moči, je bila veliko breme in težko prekletstvo. Še vedno pa niso vedeli, kaj storiti, saj so jim povsod sledile Božje sodbe, kamor koli so jo odnesli. Ljudstvo je sklicalo ljudske poglavarje, duhovnike in vrače ter željno povprašalo: "Kaj naj storimo z Gospodovo skrinjo? Poučite nas, s čim naj jo pošljemo v njen kraj?" (1 Sam 6,2) Prejeli so nasvet, naj jo vrnejo z dragoceno daritvijo za pregrešek. Duhovniki so rekli: "Tedaj ozdravite in spoznate, zakaj se njegova roka ni umaknila od vas." (1 Sam 6,3)

Pogani v starodavnosti so za odvrnitev ali odstranitev šibe imeli običaj, da so iz zlata, srebra ali kakšne druge snovi naredili podobo tega, kar je povzročilo uničenje, ali pa stvar ali del telesa, ki je bil posebej prizadet. To so potem postavili na steber ali kakšen viden prostor in mislili, da je to učinkovita zaščita pred zlom, ki ga to predstavlja. Med nekaterimi poganskimi ljudstvi tak običaj obstaja še danes. Ko gre obolela oseba prosit za ozdravitev v svetišče svojega malika, nese s seboj podobo prizadetega dela in ga daruje kot daritev svojemu bogu.

V skladnosti s tem prevladujočim vraževerjem so filistejski mogočniki ukazali ljudstvu, naj naredi podobe šib, ki so jih prizadele: "Pet zlatih tvorov in pet zlatih miši, po številu filistejskih knezov; zakaj ista nadloga je bila nad vami vsemi in nad vašimi knezi." (1 Sam 6,4)

Ti modri možje so priznali skrivnostno moč, ki je spremljala skrinjo - moč, za katero niso imeli modrosti, ki bi ji bila kos. Kljub temu pa niso svetovali ljudstvu, naj se odvrne od malikovanja in začne služiti Gospodu. Še vedno so sovražili Izraelovega Boga, čeprav so bili prisiljeni s prevladujočimi sodbami podrediti se njegovi oblasti. Tako grešnike Božje sodbe lahko prepričajo, da je zaman, če se z njim pričkajo. Lahko so prisiljeni podrediti se njegovi moči, medtem ko se v srcu upirajo njegovemu nadzoru. Taka podreditev ne more rešiti grešnika. Srce se mora pokoriti Bogu - podjarmiti ga mora božanska milost - preden je lahko sprejeto človekovo spokorjenje.

Kako velika je Božja potrpežljivost do hudobnih! Malikovalski Filistejci in v greh pogrezajoči se Izrael so enako uživali darove njegove previdnosti. Desettisoče neopaženih blagoslovov/587/ je tiho padlo na pot nehvaležnih, upornih ljudi. Vsak blagoslov jim je govoril o Dajalcu, oni pa so bili brezbrižni do njegove ljubezni. Božja prizanesljivost do človeških otrok je bila zelo velika, toda ker so trmasto vztrajali v svoji zakrknjenosti, je od njih umaknil svojo zaščitno roko. Niso hoteli prisluhniti Božjemu glasu v njegovih ustvarjenih delih, opozorilih, nasvetih in grajah njegove besede, zato je bil prisiljen, da jim je spregovoril po sodbah.

Med Filistejci je bilo nekaj takih, ki se niso strinjali z vrnitvijo skrinje v njeno deželo. Tako priznanje moči Izraelovega Boga bi bilo za filistejsko ošabnost ponižujoče. Toda duhovniki in vedeži so svarili ljudstvo, naj ne posnema trmoglavosti faraona in Egipčanov in na sebe nakoplje še večje stiske. Tedaj so predlagali načrt, s katerim so se vsi strinjali in ga takoj udejanjili. Skrinjo so skupaj z zlato daritvijo za prekršek dali na nov voz, s tem so preprečili vsako nevarnost omadeževanja. V ta voz so vpregli dve kravi, ki še nikoli nista nosili jarma. Njuni teleti so pustili doma, kravi pa sta lahko šli, kamor jima je všeč. Če bo torej skrinja vrnjena Izraelcem po poti v Betsemes, ki je bilo najbližje levitsko mesto, bodo Filistejci to sprejeli kot dokaz, da jim je veliko zlo storil izraelski Bog. Dejali so: "Ako pa ne, bomo vedeli, da nas ni njegova roka udarila, temveč po naključju se nam je zgodilo." (1 Sam 6,9)

Ko sta bili kravi prosti, sta se obrnili od svojih telet in se mukajoč obrnili naravnost na cesto v Betsemes. Potrpežljivi živali sta nadaljevali svojo pot, ne da bi ju vodila človeška roka. Skrinjo je spremljala božanska navzočnost in jo varno pomikala proti določenemu kraju.

Bil je čas žetve in Betsemeščani so želi v dolini. "In ko povzdignejo oči, ugledajo skrinjo in se razvesele, da jo vidijo. Voz pa pride na njivo Betsemeščana Jozueta in se tam ustavi. In tam je bil velik kamen; in razsekajo les od voza in darujejo kravi v žgalno daritev Gospodu." (1 Sam 6,13.14) Filistejski knezi, ki so sledili skrinji do mej Betsemesa in so bili priče njenemu sprejemu, so se zdaj vrnili v/588/ Ekron. Šiba se je ustavila in bili so prepričani, da so bile njihove nesreče sodbe izraelskega Boga.

Betsemeščani so hitro razširili novico, ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Betsemeščani so hitro razširili novico, da imajo skrinjo. Ljudstvo iz okoliških krajev se je zgrnilo, da bi pozdravilo njeno vrnitev. Skrinjo so položili na kamen, ki je najprej služil za oltar, in pred njo so darovali Gospodu dodatne daritve. Če bi se častilci spokorili za svoje grehe, bi jih spremljali Božji blagoslovi. Toda oni niso zvesto ubogali njegovega zakona. Ko so se veselili ob vrnitvi skrinje kot znanilca dobrega, niso resnično čutili njene svetosti. Namesto da bi pripravili primeren prostor za njeno vrnitev, so dovolili, da je ostala na žitnem polju. Še naprej so strmeli v sveto skrinjo in govorili o čudovitem načinu njene vrnitve ter začeli ugibati, kje leži njena posebna moč. Nazadnje jih je premagala radovednost, da so odstranili pregrinjala in si jo drznili odpreti.

Ves Izrael je bil naučen s strahom in spoštljivo ravnati s skrinjo. Ko je bilo zahtevano, da jo odnesejo iz kraja v kraj, je niti leviti niso smeli pogledati. Samo enkrat letno je bilo velikemu duhovniku dovoljeno pogledati Božjo skrinjo. Celo poganski Filistejci si niso drznili odstraniti njenih pregrinjal. Nevidni nebeški angeli so jo vedno spremljali na vseh njenih potovanjih. Nespoštljivo ravnanje Betsemeščanov je bilo hitro kaznovano. Mnoge je doletela nenadna smrt.

Preživele pa ta kazen ni vodila k spokorjenju za njihov greh, marveč samo do tega, da so na skrinjo gledali z vraževernim strahom. Ker so se Betsemeščani želeli rešiti njene navzočnosti, niso pa si je upali premakniti, so poslali sporočilo prebivalcem Kirjat-jearima, naj jo odnesejo. Ljudje tega kraja so z velikim veseljem pozdravili sveti zaboj. Vedeli so, da poslušni in zvesti uživajo jamstvo božanske naklonjenosti. S svečanim veseljem so jo prinesli v svoje mesto in jo položili v hišo levita Abinadaba. Ta mož je določil svojega sina Eleazarja, naj skrbi zanjo. Tam je ostala mnogo let.

V letih, odkar se je Gospod prvič razodel Aninemu sinu, je Samuelov klic v preroško službo priznal ves narod. Ko je Samuel zvesto povedal božansko svarilo Elijevi hiši, ne glede na to, kako boleča in/589/ preizkusna je bila njegova dolžnost, je dokazal svojo zvestobo kot Jahvejev poslanec. "In Gospod je bil z njim in ni pustil, da pade na zemljo ne ena njegovih besed. In ves Izrael od Dana do Bersebe je spoznal, da je Samuel potrjen, da bo Gospodov prerok." (1 Sam 3,19.20)

Izraelci so kot narod še vedno ostali v stanju nevere in malikovanja. Za kazen so ostali podjarmljeni Filistejcem. V tem času je Samuel obiskal mesta in vasi po vsej deželi in si prizadeval obrniti srca ljudstva k Bogu njihovih očetov. Njegov trud ni ostal brez dobrih sadov. Ko so Izraelci dvajset let trpeli zatiranje svojih sovražnikov, so "žalovali za Gospodom". (1 Sam 7,2) Samuel jim je svetoval: "Ako se hočete iz vsega srca spreobrniti h Gospodu, odpravite izmed sebe tuje bogove in Astarte in obrnite svoje srce h Gospodu in služite njemu samemu." (1 Sam 7,3) Tukaj vidimo, da so v Samuelovih dneh poučevali praktično pobožnost in srčno vero, kakor jo je učil Kristus, ko je bil na zemlji. Brez Kristusove milosti so bile za starodavnega Izraela zunanje podobe vere brez vrednosti. Isto velja za sodobnega Izraela.

Danes potrebujemo tako prenovitev prave srčne vere, kakršno je izkusil starodavni Izrael. Spokorjenje je prvi korak, ki ga morajo storiti vsi, ki se želijo vrniti k Bogu. Nihče ne more tega opraviti za drugega. Posamezniki moramo ponižati svoje srce pred Bogom in odstraniti svoje malike. Ko smo naredili vse, kar lahko, nam bo Gospod razodel svoje zveličanje.

S sodelovanjem s poglavarji rodov se je v Micpi zbrala velika množica. Imeli so svečan post. Z globokim ponižanjem je ljudstvo priznalo svoje grehe. V dokaz svoje odločnosti, da bodo poslušali slišana navodila, so Samuela izbrali za sodnika.

Filistejci so si razlagali to zborovanje kot posvet za vojno, zato so se odpravili z veliko vojsko razpodit Izraelce, preden bi ti lahko uresničili svoje načrte. Novice o njihovem približevanju so povzročile veliko grozo v Izraelu. Ljudstvo je rotilo Samuela: "Ne nehaj za nas vpiti h Gospodu, našemu Bogu, da nas reši roke Filistejcev!" (1 Sam 7,8)

Ko je Samuel daroval jagnje v žgalno daritev, so se Filistejci približali, pripravljeni za boj. Potem je/590/ Mogočni, ki se je spustil na Sinaj sredi ognja in dima in grmenja ter razdelil Rdeče morje in naredil Izraelovim otrokom pot skozi Jordan, ponovno razodel svojo moč. Nad napredujočo četo se je razvila strašna nevihta. Zemlja je bila prekrita z mrtvimi telesi mogočnih vojščakov.

Izraelci so stali v tihem spoštovanju ter trepetali v upanju in strahu. Ko so videli poraz svojih sovražnikov, so vedeli, da je Bog sprejel njihovo spokorjenje. Čeprav so bili nepripravljeni na bitko, so pograbili orožje pobitih Filistejcev in preganjali bežečo četo do Betkarja. Ta vidna zmaga je bila dobljena prav na polju, kjer so dvajset let prej Filistejci premagali Izraelce, pobili duhovnike in vzeli Božjo skrinjo. Tako za narode kakor za posameznike pot poslušnosti Bogu pomeni pot varnosti in sreče, medtem ko pot prestopkov vodi samo v nesrečo in poraz. Filistejci so bili sedaj tako popolnoma poraženi, da so izročili trdnjave, ki so jih odvzeli Izraelu, in odstopili od sovražnih dejanj za veliko let. Druga ljudstva so sledila temu zgledu in Izrael je užival mir do konca Samuelove službe.

Samuel je med Micpo in Šenom postavil v spomin velik kamen, da nikoli ne bi pozabili tega dogodka. Imenoval ga je Eben-ezer, "kamen pomoči". Ljudstvu pa je rekel: "Doslej nam je pomagal Gospod." (1 Sam 7,12)/591/

    
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

58. Preroške šole

Sam Gospod je ukazal Izraelu izobraževanje. Njegova skrb ni bila omejena na vero; kar koli je vplivalo na njihov duševni ali telesni blagor, je bilo tudi predmet božanske previdnosti in zajeto v območje božanskega zakona.

Bog je Hebrejcem ukazal, naj svoje otroke učijo o njegovih zahtevah in jih seznanijo z vsemi njegovimi ravnanji z njihovimi očeti. To je bila ena od posebnih dolžnosti vsakega roditelja - takšna namreč, ki je niso smeli zaupati komu drugemu. Namesto tujih ust naj bi otroke poučevala ljubeča srca očetov in mater. Misli o Bogu naj bi bile povezane z vsemi dogodki v vsakdanjem življenju. V izraelskih domovih naj bi pogosto govorili o mogočnih Božjih delih rešenja njegovega ljudstva in o obljubah o prihajajočem Odrešeniku. Uporaba podob in prispodob je povzročila, da so bili dani nauki trdneje zasidrani v spominu. V mlad um so bile vtisnjene velike resnice o Božji previdnosti in o prihodnjem življenju. Bil je naučen tako, da je videl Boga tako v naravnih prizorih kakor tudi v besedah razodetja. Nebeške zvezde, drevesa in poljske rože, visoke gore, vzvalovani potočki, vse je govorilo o Stvarniku. Svečana daritvena služba in bogoslužje v svetišču ter preroški izreki so bili Božje razodetje.

Takšna je bila vzgoja Mojzesa, ki je živel v skromni koči v Gosenu; Samuelova, ki ga je poučevala zvesta Ana; Davidova v gričevnatem bivališču ob Betlehemu; Danijelova, preden ga je ujetništvo ločilo od doma njegovih očetov. Takšna je bila mladost Kristusa iz Nazareta. Takšna je bila vzgoja, ki se je je otrok Timotej naučil o resnicah Svetih spisov iz ust svoje babice Loide in matere Evnike. (2 Tim 1,5; 3,15)/592/

Za poučevanje mladih pa je bilo še bolj poskrbljeno z ustanovitvijo preroških šol. Če je mladenič želel globlje raziskati resnice Božje besede in iskati modrost od zgoraj, da bi lahko postal učitelj v Izraelu, so mu bile odprte te šole. Preroške šole je ustanovil Samuel, da bi služile kot pregrada pred razširjeno pokvarjenostjo, skrbele za moralno in duhovno blaginjo mladih ter pospeševale prihodnji uspeh naroda. Oskrbele naj bi ga namreč z ljudmi, ki bodo usposobljeni delovati kot voditelji in svetovalci v Božjem strahu. Za dovršitev tega cilja je Samuel zbral skupine mladeničev, ki so bili pobožni, razumni in učljivi. Ti so bili imenovani preroški sinovi. Ko so imeli občestvo z Bogom ter proučevali njegovo besedo in njegova dela, je bila njihovim naravnim sposobnostim dodana modrost od zgoraj. Učitelji so bili ljudje, ki niso bili samo dobro izurjeni v božanski resnici, temveč so sami uživali občestvo z Bogom in prejemali posebne sposobnosti od njegovega Duha. Uživali so spoštovanje in zaupanje ljudstva tako zaradi učenosti kakor tudi zaradi pobožnosti.

V Samuelovih časih sta bili dve takšni šoli - ena v Rami, kjer je bil prerok doma, druga pa v Kirjat-jearimu, kjer je bila takrat postavljena skrinja zaveze. Druge šole so bile ustanovljene pozneje.

Učenci v teh šolah so se vzdrževali z lastnim delom: orali so zemljo ali pa opravljali kakšno drugo delo. V Izraelu to ni bilo čudno ali ponižujoče; nasprotno imeli so za hudodelstvo, če je kdo dovolil otrokom rasti, ne da bi se naučili koristnega dela. Po Božjem ukazu se je vsak otrok moral izučiti kakšne obrti, čeprav se je učil za sveto službo. Mnogi verski učitelji so se vzdrževali z ročnim delom. Celo v apostolskem času nista bila Pavel in Akvila nič manj spoštovana, ker sta se preživljala s svojo obrtjo kot izdelovalca šotorov.

Glavni učni predmeti v teh šolah so bili Božji zakon, navodila, ki so bila dana Mojzesu, sveta zgodovina, sveta glasba in pesništvo. Način poučevanja se je zelo razlikoval od tega v današnjih teoloških šolah, v katerih mnogi študentje diplomirajo in imajo tedaj manj pravega spoznanja o Bogu in verski resnici, kakor pa so ga imeli, ko so stopili v šolo. V šolah starih časov je bil veliki cilj vsega znanja učiti se, da bi spoznali/593/ Božjo voljo in človekovo dolžnost do njega. V zapisih svete zgodovine so zapisane Jahvejeve stopinje. Velike resnice so bile razodete s simboli, vera pa se je oprijela osrednjega predmeta celotnega sistema - Božjega Jagnjeta, ki bo odvzelo greh sveta.

Gojili so duha pobožnosti. Študentov niso učili samo o dolžnosti molitve, temveč tudi o tem, kako naj molijo, kako naj se približajo Stvarniku, kako naj uporabljajo vero vanj ter kako naj razumejo in ubogajo nauke njegovega Duha. Posvečeni umi so iz Božje zakladnice prinašali nove in stare stvari, Božji Duh pa se je razodel v preroštvu in sveti pesmi.

Namen glasbe je bil služiti svetemu cilju, povzdigovati misli k čistemu, plemenitemu in povišujočemu ter zbuditi v duši vdanost in hvaležnost Bogu. Kakšno nasprotje med starodavno navado in uporabo, kateri danes prepogosto posvečamo glasbo! Koliko jih uporablja ta dar, da bi se hvalili, namesto da bi ga uporabili za poveličevanje Boga! Ljubezen do glasbe nepremišljene vodi, da se združijo z ljubitelji posvetnega na zbirališčih zadovoljstva, kamor je Bog svojim otrokom prepovedal iti. Tako to, kar pravilno uporabljeno pomeni velik blagoslov, postane eno najuspešnejših sredstev, po katerem Satan odvrne um od dolžnosti in od razmišljanja o večnih stvareh.

Glasba v nebeških dvorih predstavlja ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Glasba v nebeških dvorih predstavlja del Božjega češčenja in tudi mi bi si morali prizadevati v naših hvalnicah, kolikor se da, približati ubranosti nebeških zborov. Pravilna vzgoja glasu je pomembna odlika v vzgoji in je ne smemo zanemariti. Petje je kot del verske službe prav tako dejanje bogoslužja kakor molitev. Srce mora čutiti duha pesmi, da bi ji lahko dalo pravi izraz.

Kako velika je razlika med šolami, v katerih so poučevali Božji preroki, in med našimi sodobnimi šolskimi ustanovami! Kako malo šol je najti, v katerih ne vladajo posvetna življenjska pravila in navade! Čutiti je obžalovanja vredno pomanjkanje pravilnega nadzorovanja in razsodne discipline. Obstoječa nepoučenost o Božji besedi med dozdevnimi kristjani je vznemirljiva. Prazno govorjenje in gola čustvenost se izdajata za poučevanje v morali in veri. V um mladih se ne vtisnejo Božja pravičnost in usmiljenje, lepota svetosti in zanesljiva nagrada za pravilno ravnanje,/594/ ostuden značaj greha in zanesljivost njegovih strašnih posledic. Zlobni tovariši poučujejo mlade o hudodelstvu, potratnosti in razuzdanosti.

Ali nimamo nikakršnih naukov iz starodavnih hebrejskih šol, ki bi jih vzgojitelji našega časa lahko koristno poučevali? On, ki je ustvaril človeka, je poskrbel za njegov razvoj telesa in uma in duše. Zato je pravi uspeh v vzgoji odvisen od zvestobe, s katero ljudje izpolnjujejo Stvarnikov načrt.

Pravi cilj vzgoje je v človeku obnoviti Božjo podobo. V začetku je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Obdaril ga je s plemenitimi lastnostmi. Njegov um je bil uravnovešen in vse moči njegovega bitja so bile usklajene. Padec in njegove posledice pa so te darove popačili. Greh je omadeževal in skoraj uničil Božjo podobo v človeku. Načrt zveličanja je bil narejen, da bi to obnovil, zato je bilo človeku zagotovljeno preizkusno življenje. Veliki življenjski cilj - cilj, ki ima prednost pred vsemi drugimi - je vrniti človeka v popolnost, v kateri je bil sprva ustvarjen. Naloga staršev in učiteljev je, da v vzgoji mladih sodelujejo z božanskim načrtom. Če delajo tako, so "Božji sodelavci". (1 Kor 3,9)

Vse različne sposobnosti, ki jih ima človek - umske, duševne in telesne - so mu dane od Boga, da bi jih uporabil za dosego najvišje možne stopnje popolnosti. To pa ne sme biti sebična in nedostopna izobrazba, saj je Božji značaj, katerega podobnost moramo prejeti, dobrota in ljubezen. Vsako sposobnost in lastnost, ki nam ju je dal Stvarnik, moramo uporabiti v njegovo slavo in za povzdigovanje svojih bližnjih. V takšnem delu bomo našli najčistejšo, najplemenitejšo in najsrečnejšo nalogo.

Če bi bila tem načelom posvečena pozornost, ki jo zahteva njihova pomembnost, bi v nekaterih sedanjih metodah vzgoje prišlo do korenitih sprememb. Namesto sklicevanja na ponos in sebično častihlepnost ter podžiganja tekmovalnega duha bi si učitelji prizadevali prebuditi ljubezen do dobrote, resnice in lepote - prebuditi željo po popolnosti. Učenci bi v sebi poskušali razviti Božje darove, ne da bi prekašali druge, temveč da bi izpolnili Stvarnikov namen in mu postali podobni. Namesto da bi bili usmerjeni samo na pozemska merila ali da bi jih spodbujala/595/ želja po samopoviševanju, ki ovira rast in podcenjuje, bi bil um usmerjen k Stvarniku, da bi ga spoznali in postali kakor On.

"Gospodov strah je začetek modrosti, in spoznanje Najsvetejšega je razumnost." (Preg 9,10) Izoblikovanje značaja je veliko življenjsko delo, spoznanje Boga pa je temelj vsake prave vzgoje. Vsaditi to spoznanje in oblikovati značaj skladno z njim bi moral biti cilj vsakega učiteljevega dela. Božji zakon je odsev njegovega značaja. Zato je psalmist rekel: "Kajti vse tvoje zapovedi so pravične. Po tvojih poveljih pridobivam razumnost." (Ps 119,172.104) Bog se nam je razodel v svoji besedi in v delih, ki jih je ustvaril. Spoznanje o Bogu moramo pridobiti po navdihnjeni knjigi in knjigi narave.

Zakon uma je postopno prilagajanje predmetom, o katerih je naučen razmišljati. Če je zaposlen samo z vsakdanjimi stvarmi, bo oslabel in zakrnel. Če ga nikoli ne zaposlimo s težkimi problemi, bo čez nekaj časa skoraj izgubil moč, da se razvija. Sveto pismo ima vzgojno moč, ki nima tekmeca. V Božji besedi lahko najde um teme za najgloblje razmišljanje in uresničenje najbolj vzvišenih prizadevanj. Sveto pismo je najbolj poučna zgodovina, ki jo ima človek. Sveže prihaja od izvira večne resnice in božanska roka je ohranila njegovo čistost skozi vse veke. Razsvetljuje oddaljeno preteklost, kamor si človeško raziskovanje zaman prizadeva prodreti. V Božji besedi vidimo moč, ki je položila temelj zemlje in razprostrla nebesa. Samo tukaj lahko najdemo zgodovino našega rodu neomadeževano s človeškimi predsodki ali človeško ošabnostjo. Tukaj so zabeleženi boji, porazi in zmage najpomembnejših ljudi, kar jih svet sploh pozna. Tukaj so pojasnjeni veliki problemi dolžnosti in usode. Dvignjena je zavesa, ki ločuje vidno od nevidnega sveta. Zato lahko vidimo boj nasprotujočih si sil dobrega in zla, odkar se je pojavil greh, do končne zmage pravičnosti in resnice. Vse to je samo razodetje Božjega značaja. V spoštljivem razmišljanju o resnicah, ki so predstavljene v njegovi besedi, je proučevalčev um v občestvu z neskončnim umom. Tako proučevanje ne bo samo prečistilo in oplemenitilo/596/ značaja, temveč bo tudi razvilo in okrepilo duhovne moči.

Svetopisemski nauk ima življenjski pomen za človekovo blaginjo v vseh razmerjih tega življenja. Pojasnjuje načela, ki so vogelnik narodove blaginje - načela, s katerimi je povezana blaginja družbe in so straža družine - načela, brez katerih ne more biti nihče uporaben, srečen in čaščen v tem življenju, niti ne more upati, da si bo zagotovil prihodnje nesmrtno življenje. V življenju ni položaja, niti stopnje človeške izkušnje, za katero svetopisemski nauk ne bi bil najvažnejša priprava. Če Božjo besedo proučujemo in ubogamo, bo dala svetu ljudi z močnejšim in dejavnejšim umom od najnatančnejše uporabe vseh učnih tem, ki jih zajema človeška filozofija. Dala bo ljudi močnega in trdnega značaja, ostrega dojemanja in zdrave presoje - ljudi, ki bodo Bogu v čast in svetu v blagoslov.

Tudi v proučevanju znanosti si pridobimo spoznanje o Stvarniku. Vsaka prava znanost je le tolmačenje Božjega rokopisa v stvarnem svetu. Znanost prinaša iz svojega raziskovanja samo sveže dokaze o Božji modrosti in moči. Če ju pravilno razumemo, nas tako knjiga narave kakor pisana beseda seznanita z Bogom, in sicer tako, da nas poučita o modrih in koristnih zakonih, po katerih deluje.

Študente bi morali voditi tako, ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Študente bi morali voditi tako, da bi videli Boga v vseh ustvarjenih delih. Učitelji bi morali posnemati zgled vzvišenega Učitelja, ki je iz znanih prizorov iz narave potegnil ponazoritve. Te so poenostavile njegove nauke in jih globlje vtisnile v um poslušalcev. Vse je služilo kot sredstvo poučevanja - pojoče ptice v listnatih vejah, rože v dolini, visoka drevesa, rodovitna polja, klijoče žito, puščava in zahajajoče sonce, ki je pozlatilo nebo s svojimi žarki. Vidna Stvarnikova dela je povezal z besedami življenja, ki jih je govoril, da bi se vedno, ko bodo njegovi poslušalci videli te stvari, spomnili naukov o resnici, ki jih je povezal z njimi.

Odtis Božanstva, ki je razodeto na straneh razodetja, je videti tudi v visokih gorah, rodovitnih dolinah ter v velikem in globokem oceanu. Stvari iz narave govorijo človeku o Stvarnikovi/599/ ljubezni. Povezal nas je s seboj z neštetimi znamenji na nebu in zemlji. Ta svet ni samo žalost in bolečina. "Bog je ljubezen," piše na vsakem odpirajočem se popku, na cvetnih lističih in na vsaki travni bilki. Čeprav je prekletstvo greha povzročilo, da zemlja poganja trnje in osat, so na tem osatu rože in trnje je skrito med cvetjem. Vse stvari v naravi pričajo o nežni, očetovski skrbi našega Boga in o njegovi želji, da bi osrečil svoje otroke. Njegove prepovedi in ukrepi niso namenjeni le temu, da bi razkazovali njegovo oblast. Ampak v vsem, kar dela, ima pred očmi blaginjo svojih otrok. Od njih ne zahteva, da bi se odrekli čemur koli, kar bi jim lahko bilo v največjo korist, če bi si to obdržali.

Mnenje, ki prevladuje v nekaterih družbenih slojih - da vera ne more prispevati k zdravju ali sreči v tem življenju - je eno najbolj škodljivih zmot. Sveto pismo pravi: "Gospodov strah ti je za življenje: v obilosti boš prebival in zlo te ne obišče. Kdo je oni mož, ki se veseli življenja, želi mnogo dni, da uživa dobro? Varuj svoj jezik hudega in svoje ustne, da ne govore zvijače. Umikaj se hudemu in delaj dobro, išči miru in hodi za njim." (Preg 19,23; Ps 34,12-14) Besede modrosti so "življenje njim, ki jih dosežejo, in zdravje vsemu njihovemu telesu". (Preg 4,22)

Prava vera človeka uskladi z Božjimi zakoni telesno, duševno in nravno. Uči nas samonadzorovanja, vedrine in zmernosti. Vera plemeniti um, izboljša okus in posveti presojo. Človeka naredi sodeležnika nebeške čistosti. Vera v Božjo ljubezen in previdnost, ki vlada nad vsemi stvarmi, lajša bremena tesnobe in skrbi. Srce napolnjuje z veseljem in zadovoljstvom v najvišji ali najnižji usodi. Vera neposredno vpliva na izboljšanje zdravja, podaljšuje življenje in povečuje naše uživanje vseh njenih blagoslovov. Človeku odpira neusahljivi izvir sreče. Ko bi vsi, ki niso izbrali Kristusa, lahko spoznali, da jim ima podariti nekaj neskončno boljšega od tega, kar iščejo zase! Človek si zelo škoduje in je nepravičen do sebe, ko misli in deluje v nasprotju z Božjo voljo. Na poti, ki jo je prepovedal On, ki najbolje ve in načrtuje za blaginjo svojih stvarstev, ni najti pravega veselja. Pot prestopkov vodi v bedo in uničenje, toda poti modrosti "so poti miline in vse njene steze mir". (Preg 3,17)/600/

Telesno in versko vzgojo, ki so ju izvajali v hebrejskih šolah, lahko koristno proučimo. Vrednost takšne vzgoje ni cenjena. Med umom in telesom obstaja tesna povezava, in da bi dosegli visoko merilo moralnega in umskega znanja, moramo upoštevati zakone, ki upravljajo naše telo. Da bi imeli močan in dobro uravnovešen značaj, moramo razvijati in vaditi duševne in telesne moči. Katero proučevanje je lahko mladim pomembnejše od učenja o čudovitem organizmu, ki nam ga je zaupal Bog, ter o zakonih, s katerimi ga lahko ohranimo zdravega?

Danes naj bi bil vsak mlad človek kakor v Izraelovih časih poučen o dolžnostih praktičnega življenja. Vsak bi se moral izučiti v kakšni panogi ročnega dela, s katerim bi se lahko preživljal, če bi bilo treba. To je pomembno ne samo kot zaščita pred življenjskimi spremembami, temveč zaradi vpliva na telesni, duševni in moralni razvoj. Četudi smo prepričani, da se komu ne bo nikoli treba zateči k rokodelstvu, da bi se preživljal, se mora vseeno naučiti delati. Brez telesnih vaj nihče ne more imeti zdrave telesne zgradbe in dobrega zdravja. Disciplina dobro uravnanega dela ni nič manj pomembna za zagotovitev močnega in dejavnega uma in plemenitega značaja.

Vsak študent naj bi del vsakega dneva posvetil dejavnemu delu. To bi izoblikovalo delovne navade in spodbudilo duha samozaupanja, mladi sami pa bi bili obvarovani mnogega zla in sramotnih dejanj, ki so tako pogosto sad brezdelja. Vse to je v skladnosti s prvotnim ciljem vzgoje, saj s spodbujanjem dejavnosti, marljivosti in čistosti pridemo v sozvočje s Stvarnikom.

Mladi naj razumejo cilj, zakaj so bili ustvarjeni; da bi živeli v čast Bogu in v blagoslov bližnjim. Vidijo naj nežno ljubezen, ki jo je Oče v nebesih razodel do njih; in visoki cilj, za katerega jih mora pripraviti vzgoja tega življenja; dostojanstvo in čast, h katerima so poklicani, da bi celo postali Božji otroci. Tedaj se bodo tisoči z gnusom in zaničevanjem obrnili od nizkih in sebičnih ciljev ter ničevih zadovoljstev, ki so jih do sedaj prevzemali. Naučili se bodo sovražiti greh in se mu izogibati. Tega pa ne bodo počeli samo zaradi upanja na nagrado ali zavoljo strahu pred kaznijo, temveč ker bodo občutili njegovo prirojeno/601/ nizkotnost. Postala bo namreč poniževalna za njihove od Boga dane moči in madež na njihovi Bogu podobni odraslosti.

Bog ne ukazuje mladim, da bi bili manj prizadevni. Značajskih prvin, ki človeka naredijo uspešnega in spoštovanega med ljudmi - nezadržne želje po večjem dobrem, trdne volje, marljivega truda in neutrudne stanovitnosti - ne smemo potlačiti. Z Božjo milostjo jih moramo usmeriti k ciljem, ki so veliko višji od sebičnih in posvetnih koristi, kakor so nebesa višja od zemlje. V tem življenju začeta vzgoja se bo nadaljevala v prihodnjem. Dan za dnem se bodo čudovita Božja dela, dokazi njegove modrosti in moči v ustvaritvi in vzdrževanju vesolja, neskončna skrivnost ljubezni in modrosti v načrtu odrešitve, odpirali umu v novi lepoti. "Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je Bog pripravil tem, kateri ga ljubijo." (1 Kor 2,9) Celo v tem življenju lahko bežno ujamemo njegovo navzočnost in okusimo veselje v občestvu z Nebesi, toda polnost nebeškega veselja in blagoslova bomo dosegli šele tam. Samo večnost bo lahko razkrila veličastno usodo, do katere lahko pride človek, ki je obnovljen v Božjo podobo.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

59. poglavje:  Prvi Izraelov kralj

Temeljno besedilo 1 Sam 8 do 12

Vlado v Izraelu so opravljali v imenu Boga in z njegovo oblastjo. Delo Mojzesa, sedemdeseterih starešin, poglavarjev in sodnikov je bilo uveljavljati zakone, ki jih je dal Bog. Ti ljudje niso imeli nobene oblasti, da bi ljudstvu dajali zakone. To je bil in je še vedno pogoj Izraelovega obstoja kot naroda. Iz veka v vek jim je Bog pošiljal svoje navdihnjene ljudi poučevat ljudstvo in usmerjat v uveljavljanju zakonov.

Gospod je vnaprej videl, da bo Izrael želel kralja, vendar ni privolil v spremembo načel, na katerih je temeljilo zakonodajno telo. Kralj bo namestnik Najvišjega. Boga je treba priznavati kot Glavo ljudstva, njegov zakon pa bo uveljavljen kot najvišji v deželi.(g)

Ko so se Izraelci prvič nastanili v Kanaanu, so priznali načela bogovladja, ljudstvo pa je pod Jozuetovim vladanjem napredovalo. Toda porast ljudstva in sklepanje zakonskih zvez z drugimi narodi sta povzročila spremembo. Ljudstvo je prevzelo mnogo običajev svojih poganskih sosedov in tako zelo žrtvovali lastni, posebni in sveti značaj. Postopno so izgubili spoštovanje do Boga in nehali ceniti čast, da so njegovo izvoljeno ljudstvo. Izgubili so lastno preprostost, ker sta jih pritegnila blišč in bahanje poganskih vladarjev. Med rodovi sta pognali ljubosumnost in zavist. Notranji spori so jih oslabili in nenehno so bili izpostavljeni vdorom svojih poganskih sovražnikov. Zato je ljudstvo začelo verjeti, da se morajo rodovi združiti pod močno osrednjo vladavino, če želijo ohraniti svoj položaj med narodi. Ko so odstopili od poslušnosti Božjemu zakonu, so se želeli osvoboditi vladavine svojega božanskega Vladarja. Tako se je v Izraelu razširila zahteva po ustanovitvi monarhije.

Od Jozuetovih časov dalje ni bilo vladanje nikoli vodeno s toliko modrosti in uspeha, kakor pod Samuelovo/603/ upravo. Bog mu je podelil tri službe: službo sodnika, preroka in duhovnika. Z neutrudno in nesebično vnemo je delal za blaginjo svojega ljudstva, narod pa je uspeval pod njegovim modrim nadzorom. Red je bil obnovljen, povišala se je pobožnost in za nekaj časa je bil ustavljen duh nezadovoljstva. Toda z minevanjem let je bil prerok prisiljen skrbi vladanja podeliti z drugimi, zato je določil svoja sinova za pomočnika. Samuel je dalje opravljal dolžnosti svoje službe v Rami, mladeniča pa sta bivala v Bersebi in sodila pravico med ljudstvom blizu južne meje dežele.

Samuel je določil sinova za službo s popolno privolitvijo ljudstva, ona pa se nista izkazala vredna očetove izbire. Gospod je dal po Mojzesu ljudstvu posebna navodila, da naj Izraelovi poglavarji vladajo pošteno, pravično ravnajo z vdovami in sirotami ter ne sprejemajo podkupnin. Samuelova sinova pa sta se "nagnila k lakomnosti in sta jemala darila in zavijala pravico". (1 Sam 8,3) Prerokova sinova nista upoštevala predpisov, ki jih je želel vtisniti v njun um. Nista posnemala čistega in nesebičnega očetovega življenja. Eliju dano opozorilo ni naredilo na Samuelov um takšnega vpliva, kakor bi moralo. Tudi on je bil nekako preveč popustljiv do svojih sinov, sad tega pa je bil viden v njunem značaju in življenju.

Nepravičnost teh sodnikov je povzročila mnogo nezadovoljstva, zato je prišlo do izgovora, da je potrebna sprememba, ki so si jo dolgo skrivaj želeli: "Tedaj se zbero vsi Izraelovi starešine in pridejo k Samuelu v Ramo in mu reko: Glej, ti si se postaral, in tvoja sinova ne hodita po tvoji poti: postavi nam torej kralja, da nas sodi, kakor imajo vsi narodi." (1 Sam 8,4.5) Samuel ni vedel za slabo ravnanje z ljudmi. Če bi poznal hudobne poti svojih sinov, bi ju odstranil brez obotavljanja. Ampak prosilci niso želeli tega. Samuel je videl, da je njihov pravi vzgib nezadovoljstvo in ošabnost ter da je njihova zahteva posledica premišljenega in odločnega namena. Nihče se ni pritoževal zoper Samuela. Vsi so priznavali poštenost in modrost njegovega upravljanja, toda ostareli prerok je gledal na/604/ prošnjo kot na grajo zoper sebe in kot na neposredni poskus, da bi ga odstavili. Seveda ni razkril svojih čustev, izgovoril ni nobenega očitka, temveč je zadevo v molitvi predstavil Gospodu in prosil za nasvet samo njega.

In Gospod je rekel Samuelu: "Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar so ti govorili, zakaj niso zavrgli tebe, ampak mene, da jim ne bi bil kralj. Tudi tebi delajo, kakor so vselej delali od dne, ko sem jih peljal iz Egipta, do tega dne, ko so me zapuščali in služili drugim bogovom." (1 Sam 8,7.8) Prerok je bil oštet, ker je žaloval zaradi vedenja ljudstva do samega sebe kot posameznika. Svojega nespoštovanja niso izkazali do njega, temveč do oblasti Boga, ki je določil poglavarje svojemu ljudstvu. Kdor prezira in zavrne zvestega Božjega služabnika, kaže zaničevanje ne samo do človeka, temveč tudi do Gospodarja, ki ga je poslal. Zasmehovane so Božje besede, njegove graje in nasveti. Zavrnjena je njegova oblast.

Dnevi največje Izraelove blaginje so bili tisti, v katerih so priznavali Jahveja za svojega Kralja - ko so zakone in vladavino, ki ju je vzpostavil, imeli za vzvišene nad vsemi drugimi, ki so jih imeli drugi narodi. Mojzes je Izraelu povedal glede Gospodovih zapovedi: "Kajti to bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev, ki bodo slišala vse te postave, tako da poreko: Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Moj 4,6) Z odstopanjem od Božjih zakonov pa Hebrejcem ni uspelo postati ljudstvo, kakršno je Bog želel, da bi bili. Potem pa so vse zlo, ki je bilo sad njihovih grehov in neumnosti, pripisali Božji vladavini. Tako popolnoma jih je zaslepil greh.

Gospod je po prerokih napovedal,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Gospod je po prerokih napovedal, da bo Izraelu vladal kralj, kar pa ne pomeni, da je taka oblika vladanja zanje najboljša ali pa da je po njegovi volji. Dovolil je ljudem, da so sami izbrali, ker niso hoteli poslušati njegovega nasveta. Ozea pravi, da jim je Bog dal kralja v svoji jezi. (Oz 13,11) Ko ljudje želijo, da bi bilo po njihovem, ne da bi se posvetovali z Bogom, ali pa je kaj v nasprotju z njegovo razodeto voljo, pogosto ugodi njihovim željam, da bi skozi grenko izkušnjo,/605/ ki sledi, lahko spoznali svojo norost in se spokorili za svoj greh. Človeška ošabnost in modrost se bosta izkazali za nevarna vodnika. Kar srce želi v nasprotju z Božjo voljo, se bo na koncu izkazalo prej za prekletstvo kakor pa blagoslov.

Bog je želel, da bi njegovo ljudstvo gledalo nanj kot na edinega Zakonodajalca in Izvir svoje moči. Ko bi čutili svojo odvisnost od Boga, bi jih neprestano vleklo bliže k njemu. Postali bi vzvišeni in oplemeniteni, usposobljeni za visoko nalogo, h kateri jih je poklical kot svoje izvoljeno ljudstvo. Ko pa bodo na prestol postavili človeka, bo ta njihove misli odvračal od Boga. Bolj bodo zaupali človeški kakor božanski moči. Kraljeve napake jih bodo vodile v greh in ločile narod od Boga.

Samuelu je bilo naročeno, da ustreže zahtevi ljudstva. Moral pa jih je opozoriti na Gospodovo neodobravanje in prav tako oznaniti posledice njihovega ravnanja. "In Samuel pove ljudstvu, ki je zahtevalo kralja, vse Gospodove besede." (1 Sam 8,10) Zvesto jim je predstavil breme, ki jim bo naloženo, ter pokazal nasprotje med takim tlačanskim in njihovim sedanjim sorazmerno svobodnim in uspešnim stanjem. Njihov kralj bo posnemal blišč in razkošje drugih vladarjev. Da bi to podprli, bo potrebno žalostno izterjevanje ljudi in lastnine. Najlepše mladeniče bo zahteval za svojo službo. Naredil jih bo za voznike voz, konjenike in tekače, ki bodo tekali pred njim. Morali bodo zapolniti vrste v njegovi vojski, obdelovati bodo morali njegova polja, žeti njegovo žito ter izdelovati vojna sredstva za njegovo službo. Izraelove hčere bodo kraljevski družini slaščičarke in kuharice. Da bi kralj podpiral svoje kraljevsko stanje, si bo prilastil najboljše ozemlje, ki ga je ljudstvu podaril sam Jahve. Vzel bo tudi njihove najvrednejše služabnike in živino ter "z njimi opravljal svoje delo". (1 Sam 8,16) Poleg vsega tega bo kralj zahteval deseti del vsega njihovega prihodka, dobiček njihovega dela ali pa poljski pridelek. Prerok je končal: "Vi mu boste morali biti hlapci. In tisti čas boste vpili zaradi svojega kralja, ki ste si ga izvolili, a Gospod vas tisti čas ne bo uslišal." (1 Sam 8,17.18) Ko bo enkrat vzpostavljeno vladarstvo, ga ne bo mogoče odstraniti, ne glede na to, kako bremenilne bodo njegove terjatve./606/

Ljudstvo pa je odgovorilo: "Kratko ne; temveč kralja hočemo imeti, da bomo tudi mi kakor vsi drugi narodi ter da nas sodi naš kralj in hodi pred nami in vodi naše boje." (1 Sam 8,19.20)

"Kakor vsi drugi narodi." Izraelci niso spoznali, da je v tem pogledu biti drugačen od drugih narodov pomenilo posebno prednost in blagoslov. Bog je ločil Izraelce od drugih ljudstev, da bi jih naredil za svoj poseben zaklad. Oni pa so omalovaževali to visoko čast in si vneto želeli posnemati vzor poganov! Hrepenenje po prilagoditvi posvetnim dogajanjem in običajem obstaja med dozdevnim Božjim ljudstvom še danes. Ko odidejo od Gospoda, postanejo posvetno častihlepni in dobičkaželjni. Kristjani si neprestano želijo posnemati dejanja tistih, ki častijo boga tega sveta. Mnogi poudarjajo, da bi z združitvijo s posvetnimi in prilagoditvijo njihovim navadam lahko širili večji vpliv med brezbožnimi. Vsi, ki hodijo po tej poti, se na ta način ločujejo od Vira svoje moči. Ko postanejo prijatelji svetu, so Božji sovražniki. Za pozemski ugled so žrtvovali neizrekljivo čast, h kateri jih je poklical Bog, da naznanjajo hvalo njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo. (1 Pet 2,9)

Samuel je z globoko žalostjo prisluhnil besedam ljudstva, Gospod pa mu je rekel: "Poslušaj le njihov glas in stori jim kralja." (1 Sam 8,22) Prerok je opravil svojo dolžnost. Zvesto jih je posvaril in bil zavrnjen. S težkim srcem je razpustil ljudstvo in se odšel pripravit za veliko spremembo v vladavini. Samuelovo čisto življenje in nesebična vdanost sta nenehno grajala samopašne duhovnike in starešine ter ošabni in čutni izraelski zbor. Čeprav ni zahteval blišča in se ni razkazoval, so njegova dela nosila znamenje Nebes. Spoštoval ga je Odrešenik sveta, pod čigar vodstvom je vladal hebrejskemu narodu. Ljudstvo pa se je utrudilo zaradi njegove pobožnosti in vdanosti; prezirali so njegovo ponižno oblast in ga zavrgli zaradi človeka, ki jim bo vladal kot kralj.

V Samuelovem značaju vidimo odsevati podobnost Kristusu. Satanov srd je izzvala čistost Zveličarjevega življenja. Tisto življenje je bilo luč svetu in/607/ je v srcih ljudi razodevalo skrito pokvarjenost. Kristusova svetost je vnela zoper njega najsilovitejše strasti lažnih izpovedovalcev pobožnosti. Kristus ni prišel s pozemskim bogastvom in častmi, pa so vendar dela, ki jih je naredil, pokazala, da ima moč, ki je večja od moči vsakega človeškega princa. Judje so pričakovali Mesija, ki bi strl zatiralčev jarem, vendar so gojili grehe, ki so jim jarem privezali na vrat. Če bi Kristus zakril njihove grehe in hvalil njihovo pobožnost, bi ga sprejeli za svojega kralja. Niso pa mogli zadržati, ker je neustrašno grajal njihove pregrehe. Prezirali so lepoto značaja, v katerem so vladale dobrota, čistost in svetost ter je vseboval sovraštvo samo do greha. Tako je bilo v vseh časih. Luč iz nebes obsoja vse, ki nočejo hoditi v njej. Ko bodo hinavce pokarali ti, ki sovražijo greh, bodo postali Satanovi pomočniki ter bodo mučili in preganjali zveste. "Pa tudi vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani." (2 Tim 3,12)

Čeprav je bila monarhična oblika ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Čeprav je bila monarhična oblika vladavine za Izraela napovedana v prerokbi, si je Bog pridržal pravico, da izbere njihovega kralja. Hebrejci so do zdaj spoštovali Božjo oblast in so mu popolnoma prepustili izbiro. Izbran je bil Savel, Kisov sin iz Benjaminovega rodu.

Osebne lastnosti bodočega vladarja so bile takšne, da so zadovoljile tisto srčno ošabnost, ki je spodbudila željo po kralju. "In ni ga bilo med Izraelovimi sinovi lepšega od njega." (1 Sam 9,2) Zaradi plemenitega in dostojanstvenega vedenja v cvetu življenja, bil je lep in visok, se je zdel kakor rojen za ukazovanje. Kljub zunanjim privlačnostim pa so Savlu manjkale višje kakovosti, ki določajo resnično modrost. V mladosti se ni naučil brzdati svojih prenagljenih in vihravih strasti; nikoli ni občutil obnovitvene moči božanske milosti.

Savel je bil sin mogočnega in bogatega starešina, vendar je v skladnosti s tedanjimi običaji opravljal s svojim očetom skromne poljedelske dolžnosti. Nekaj očetovih živali je zašlo v gorah in Savel se je s služabnikom odpravil, da jih poišče. Tri dni sta zaman iskala, ko je blizu Rame,(h) Samuelovega doma, služabnik predlagal, da o pogrešani živini povprašata preroka. Rekel je: "Glej, imam četrtino srebrnega sekla pri sebi,/608/ to hočem dati Božjemu možu, da nama pove najino pot." (2 Sam 9,8) To je bilo v tistih časih običajno. Oseba, ki je obiskala po položaju višjo osebo, je prinesla majhno darilo kot izraz spoštovanja.

Ko sta se približala mestu, sta srečala nekaj mladenk, ki so prišle po vodo. Vprašala sta jih po vidcu. V odgovor so jima povedale, da je v pripravi verska služba in da je prerok že prišel in da bo daritev "na višavi", potem pa bo daritveni praznik. Pod Samuelovim upravništvom je prišlo do velike spremembe. Ko je prvič slišal Božji glas, so bile svetiščne službe zaničevane. "Ljudje so zaničevali Gospodova darila." (1 Sam 2,17) Zdaj pa so po vsej deželi častili Boga, ljudje so kazali zanimanje za versko službo. Ker ni bilo bogoslužja v shodnem šotoru, so začasno darovali drugje. V ta namen so bila izbrana mesta duhovnikov in levitov, kamor so se ljudje zatekali po navodila. Najvišje točke v mestu so bile navadno izbrane za kraj darovanja, zato so jih imenovali višave.

Ob mestnih vratih je Savel srečal samega preroka. Bog je Samuelu razodel, da se bo v tistem času pred njim pojavil izvoljeni izraelski kralj. Ko sta si zrla iz oči v oči, je Gospod rekel Samuelu: "Glej, to je mož, ki sem ti o njem povedal! Ta bo gospodoval mojemu ljudstvu." (1 Sam 9,17)

Na Savlovo prošnjo: "Povej mi, prosim, kje je tu vidčeva hiša?" je Samuel odvrnil: "Jaz sem videc." (1 Sam 9,18.19) Zagotovil mu je, da so izgubljene živali našli, ter ga prosil, naj ostane in se udeleži slavja. Hkrati mu je dal nekaj namigov o velikem položaju, ki je pred njim: "A na koga meri vsa Izraelova želja? Ne li nate in na vso hišo tvojega očeta?" (1 Sam 9,20) Poslušalčevo srce se je prestrašilo prerokovih besed. Savel je moral razumeti njihov pomen, saj je zahteva po kralju postala mikavno zanimanje vsega ljudstva. Vendar je s skromno ponižnostjo odgovoril: "Nisem li jaz Benjaminec, iz najmanjšega rodu v Izraelu? In moja rodovina je najmanjša vseh rodovin Benjaminovega rodu. Zakaj mi tako govoriš?" (1 Sam 9,21)

Samuel je odvedel tujca do prostora, kjer so se zbrali glavni mestni možje. Med njimi/609/ je bil po prerokovem navodilu častni prostor dan Savlu. V času slavja so predenj postavili najboljši delež. Po koncu bogoslužja je Samuel popeljal gosta v svoj dom. Na strehi se je z njim pogovorjal in mu razodel velika načela, na katerih je bila osnovana Izraelova vlada. Tako ga je poskušal vsaj nekoliko pripraviti za njegov visok položaj.

Ko je Savel odšel, je prerok zgodaj naslednje jutro šel z njim. Ko sta šla skozi mesto, je ukazal služabniku, naj gre pred njima. Potem je Savlu velel stati mirno, da bi prejel sporočilo od Boga. "Tedaj vzame Samuel oljenico in mu izlije olje na glavo ter ga poljubi in reče: Ali te ni Gospod pomazilil, da bodi vojvoda njegovi dediščini?" (1 Sam 10,1) Za dokaz, da je to storjeno po božanski oblasti, je napovedal dogodke, ki se mu bodo pripetili na poti domov, in ga prepričeval, da ga bo Božji Duh usposobil za položaj, ki ga čaka. Prerok je dejal: "Gospodov Duh pride z močjo nadte, in prerokoval boš z njimi, in spremenjen boš v drugega moža. In ko se ti dogode ta znamenja, stori, kar ti pod roko pride, kajti Bog je s teboj." (1 Sam 10,6.7)

Ko se je Savel odpravil po svoji poti, se je vse odvijalo, kakor je napovedal prerok. Blizu Benjaminove meje so ga obvestili, da so našli izgubljene živali. V dolini Tabor je srečal tri može, ki so šli častit Boga v Betel. Eden od njih je nesel tri kozliče, drugi tri hlebce kruha in tretji meh vina za daritveno slavje. Savla so pozdravili po navadi in mu dali dva od treh hlebcev kruha. Ko je prispel v Gibeo, svoje rojstno mesto, se je skupina prerokov vračala z višave. Peli so hvalo Bogu ter igrali na citre in piščali, na bobnice in brenklje. Ko se jim je Savel približal, je prišel tudi nadenj Gospodov Duh, in pridružil se jim je v petju hvale ter z njimi prerokoval. Govoril je tako tekoče in modro in tako resno sodeloval pri bogoslužju, da so tisti, ki so ga poznali, začudeni klicali: "Kaj se je prigodilo Kisovemu sinu? Ali je Savel tudi med preroki?" (1 Sam 10,11)

Savel se je pridružil prerokom ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Savel se je pridružil prerokom v češčenju, in tedaj je v njem po Svetem Duhu prišlo do velike spremembe. Luč božanske čistosti in svetosti je posijala v temo mesenega srca. Videl se je, kakor ga vidi Bog. Videl je/610/ lepoto svetosti. Zdaj je bil poklican bojevati se zoper greh in Satana. Prisiljen je bil občutiti, da mora v tem boju moč v celoti dobiti od Boga. Načrt zveličanja, ki se mu je prej zdel meglen in negotov, je bil zdaj razodet njegovemu razumevanju. Gospod ga je obdaril s pogumom in modrostjo, ki ju je potreboval za svoj visok položaj. Razkril mu je Izvir moči in milosti ter razsvetlil njegovo razumevanje božanskih zahtev in svoje dolžnosti.

Savlovo pomaziljenje za kralja ni bilo oznanjeno narodu. Božja izbira bo javno razodeta z žrebom. V ta namen je Samuel sklical ljudstvo v Micpi. Najprej so molili za božansko vodstvo, potem pa je sledil svečan obred žrebanja. Zbrana množica je tiho čakala na izid. Rod, družina in hiša so bili uspešno določeni, potem pa je bil pokazan Savel, Kisov sin, kot izvoljeni posameznik. Toda Savla ni bilo v zboru. Zaskrbljen zaradi občutka velike odgovornosti, ki ga bo doletela, se je skrivaj umaknil. Pripeljali so ga nazaj v zbor. Ta ga je ponosno in zadovoljivo opazoval, ker je bil kraljevske postave in plemenite drže, bil je "za glavo višji kakor kdor koli iz ljudstva". (1 Sam 10,23) Celo Samuel je vzkliknil, ko ga je predstavil ljudstvu: "Vidite ga, ki si ga je izvolil Gospod? Saj mu ni enakega med vsem ljudstvom!" (1 Sam 10,24) V odgovor je bilo iz obsežne množice slišati dolg glasen vzklik veselja: "Živel kralj!" (1 Sam 10,24)

Samuel je zatem ljudstvu razložil "pravice kraljestva" in navedel načela, na katerih je bila utemeljena monarhična vladavina in po katerih bo vodena. Kralj ne bo smel biti absolutni vladar, temveč bo moral svojo moč podrediti volji Najvišjega. Ta nagovor je bil zabeležen v knjigo, v kateri so bile predočene prednosti knezov ter pravice in prednosti ljudstva. Čeprav je ljudstvo preziralo Samuelovo svarilo, si je zvesti prerok še vedno, kolikor se je dalo, prizadeval zaščititi njihove pravice, medtem ko je bil prisiljen popustiti njihovim željam.

Medtem ko je bilo ljudstvo na splošno pripravljeno priznati Savla za svojega kralja, je velik del nasprotoval. Niso mogli zdržati, da je bil vladar izvoljen izmed Benjamina, najmanjšega Izraelovega rodu - in da sta bila zanemarjena največja in najmočnejša rodova, Juda in Efraim. Niso hoteli izkazati vdanosti Savlu ali mu prinesti/611/ običajnih darov. Tisti, ki so najglasneje zahtevali kralja, zdaj niso hoteli hvaležno sprejeti moža, ki ga je določil Bog. Člani vsake stranke so imeli svojega ljubljenca, ki so ga želeli videti na prestolu. Nekateri med voditelji pa so to čast želeli celo zase. V mnogih srcih sta zagoreli zavist in ljubosumje. Trud ošabnosti in častihlepja je obrodil razočaranje in nezadovoljstvo.

V takem stanju zadev se Savlu ni zdelo primerno, da bi prevzel kraljevsko dostojanstvo. Prepustil je Samuelu, naj upravlja vlado kakor prej, sam pa se je vrnil v Gibeo. Tja ga je častno pospremila družba, ki je v njegovem izvoljenju videla božansko izbiro. Ti so se odločili, da ga bodo podprli. Nikakor si ni s silo prizadeval ohraniti pravice do prestola. V svojem domu na Benjaminovem višavju je tiho opravljal dolžnosti poljedelca, vzpostavitev svoje oblasti pa je popolnoma prepustil Bogu.

Kmalu po Savlovi določitvi so Amonci pod vodstvom svojega kralja Nahasa napadli ozemlje rodov vzhodno od Jordana in grozili mestu Jabesu pri Gileadu. Prebivalci so poskusili zagotoviti mir tako, da so ponudili Amoncem, da jim bodo plačevali davek. V to kruti kralj ni privolil, razen če bo vsem iztaknil desno oko ter jih tako naredil za trajne priče svoje moči.

Ljudstvo obleganega mesta je prosilo za sedemdnevni odlog. V to je amonski kralj privolil, misleč, da bo tako zvišal čast svoji pričakovani zmagi. Iz Jabesa so takoj odposlali sle, da bi zaprosili za pomoč rodove zahodno od Jordana. Novice so odnesli v Gibeo in povzročili splošen preplah. Savel se je ponoči vrnil z voli s polja in slišal glasno tarnanje, ki je pričalo o veliki nesreči. Vprašal je: "Kaj je ljudstvu, da joče?" (1 Sam 11,5) Ko so mu ponovili sramotno zgodbo, so v njem oživele speče moči. "Nadenj pride Božji Duh z močjo. ... In vzame par volov in ju razseka in pošlje kosce po slih v vse Izraelove kraje in sporoči: Kdor koli ne pojde za Savlom in za Samuelom, z njegovo govedjo naredimo enako!" (1 Sam 11,6.7.)

Pod Savlovim vodstvom se je v Bezeški ravnini zbralo tristo trideset tisoč mož. V oblegano mesto so nemudoma poslali sle/612/ z zagotovilom, da lahko pričakujejo pomoč naslednji dan, to je prav tedaj, ko naj bi se podredili Amoncem. Zaradi hitrega nočnega korakanja je Savel s svojo vojsko prečkal Jordan in prispel v Jabes "ob jutranji straži". (1 Sam 11,11) Kakor Gideon je razdelil svoje sile v tri skupine in napadel amonski tabor zgodaj zjutraj, ko niso slutili nevarnosti in so bili tako najmanj varni. V nastali paniki so bili kruto pobiti. "In kar jih je preostalo, so bili razkropljeni, da nista dva ostala vkup." (1 Sam 11,11)

Savlova urnost in pogumnost,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Savlova urnost in pogumnost, pa tudi poveljevanje, ki ga je razodel v uspešnem ravnanju s tako veliko silo, so bile lastnosti, ki jih je izraelsko ljudstvo želelo imeti v vladarju, da bi bili sposobni obračunati z drugimi narodi. Zdaj so ga pozdravili kot svojega kralja ter čast zmage pripisali človeškim orodjem. Pozabili pa so, da bi bili brez posebnega Božjega blagoslova vsi njihovi napori zaman. V svojem navdušenju so nekateri predlagali, da bi usmrtili tiste, ki sprva niso hoteli priznati Savlove oblasti. Kralj se je vmešal, rekoč: "Ta dan ne sme nihče umreti, zakaj danes je dal Gospod rešitev v Izraelu." (1 Sam 11,13) Tukaj je Savel dokazal spremembo, do katere je prišlo v njegovem značaju. Namesto da bi si lastil čast, je slavo pripisal Bogu. Namesto da bi pokazal željo po maščevanju, je razodel duha usmiljenja in odpuščanja. To je nezmotljivi dokaz, da v srcu prebiva Božja milost.

Samuel je zdaj predlagal, da bi v Gilgalu sklicali ljudsko zborovanje in javno izročili kraljestvo Savlu. Tako je tudi bilo. "In tam so darovali žrtve, mirovne daritve pred Gospodom. In Savel in vsi Izraelovi možje so se ondi silno veselili." (1 Sam 11,15)

Gilgal je bil kraj, kjer so se Izraelci prvič utaborili v obljubljeni deželi. Tukaj je Jozue po božanskem navodilu postavil kup iz dvanajstih kamnov v spomin na čudežno prečkanje Jordana. Tukaj so obnovili obrezo. Tukaj so obhajali prvo pasho po grehu v Kadesu in potovanju po puščavi. Tukaj je prenehala padati mana. Tukaj se je Poveljnik Gospodovih vojsk razodel kot glavni vodja Izraelovih vojsk. Od tukaj so odšli v napad Jeriha in osvojitev Aja. Tukaj je Ahan dočakal kazen/613/ za svoj greh in tukaj je bila sklenjena pogodba z Gibeonci, ki je kaznovala Izraelov spodrsljaj, ker se ni posvetoval z Bogom. Na tej ravnini, ki je bila povezana s toliko ganljivimi spomini, sta stala Savel in Samuel. Ko so pozdravni vzkliki kralju potihnili, se je ostareli prerok poslovil kot narodov vladar.

Rekel je: "Glej, poslušal sem vaš glas v vsem, kar ste mi govorili, in postavil sem vam kralja. Sedaj pa, glejte, vaš kralj vam hodi na čelu; a jaz sem se postaral in osivel, ... in jaz sem pred vami živel od svoje mladosti do današnjega dne. Glejte, tu sem! Izpričajte zoper mene pred Gospodom in pred njegovim maziljencem: komu sem vzel vola? Ali komu sem vzel osla? Ali sem komu krivico delal ali silo? Iz čigave roke sem vzel darilo in si dal zagrniti oči zaradi njega? Vse vam hočem povrniti." (1 Sam 12,1-3)

Ljudstvo je enoglasno odvrnilo: "Nisi nam storil krivice, niti sile, tudi nisi iz nikogar roke kaj vzel." (1 Sam 12,4)

Samuel ni hotel samo opravičiti svojega ravnanja. Že prej je predočil načela, ki naj vladajo kralju in ljudstvu, zdaj pa je želel svoje besede podkrepiti z lastnim zgledom. Od otroštva je bil povezan z Božjim delom in skozi svoje dolgo življenje je imel vedno pred sabo en cilj - Božjo slavo in največjo blaginjo za Izraela.

Preden lahko upajo na Izraelovo blaginjo, se morajo spokoriti pred Bogom. Zaradi greha so izgubili vero v Boga in svoje razločevanje njegove moči in modrosti, da vlada ljudstvu - izgubili so zaupanje v njegovo zmožnost, da zagovarja svoje delo. Preden bodo našli resnični mir, morajo videti in priznati prav greh, katerega so bili krivi. Za cilj svoje zahteve po kralju so razglasili, "da nas sodi naš kralj in hodi pred nami in vodi naše boje". (1 Sam 8,20) Samuel je obnovil Izraelovo zgodovino od dne, ko jih je Bog izpeljal iz Egipta. Jahve, Kralj kraljev, je šel pred njimi in bojeval njihove boje. Pogosto so jih njihovi grehi izročili v sovražnikove roke, toda nič prej se niso odvrnili s svojih hudobnih poti, kakor šele ko jim je Božja milost obudila rešitelja. Gospod je poslal Gideona in Baraka "in Jefta in Samuela in vas je otel/614/ iz roke vaših sovražnikov kroginkrog, in prebivali ste brez skrbi". (1 Sam 12,11) Ko pa jim je grozila nevarnost, so izjavili: "Nikar, ampak kralj naj gospoduje nad nami," čeprav je bil po prerokovih besedah Gospod njihov kralj. (1 Sam 12,12)

Samuel je nadaljeval: "Sedaj pa postojte tu in glejte to veliko reč, ki jo stori Gospod pred vašimi očmi. Ni li zdaj pšenična žetev? Jaz pa hočem klicati Gospoda, naj spusti grmenje in dež, da spoznate in vidite, kolikšno je zlo, ki ste ga storili pred Gospodovimi očmi, proseč si kralja. Nato kliče Samuel h Gospodu, in Gospod pošlje grmenje in dež tisti dan." (1 Sam 12,16-18) V času pšenične žetve, v maju in juniju, na Vzhodu ni deževalo. Nebo je bilo brez oblačka in zrak je bil čist in blag. Tako strašna nevihta v tem obdobju je napolnila vsa srca s strahom. Ponižno je sedaj ljudstvo priznalo svoj greh - greh, za katerega so bili krivi: "Prosi Gospoda, svojega Boga, za nas svoje hlapce, da ne umremo; zakaj vsem svojim grehom smo pridali še to zlo, da smo si prosili kralja." (1 Sam 12,19)

Samuel ni pustil ljudstva v malodušnosti, saj bi to preprečilo ves trud za boljše življenje. Satan bi jih napeljal, da bi na Boga gledali kot na strogega in zamerljivega. Tako bi bili izpostavljeni mnogovrstnim skušnjavam. Bog je usmiljen in odpuščajoč, vedno želi izkazati naklonjenost svojemu ljudstvu, ko so poslušni njegovemu glasu. Bog je po svojem služabniku poslal sporočilo: "Ne bojte se! Res ste vse to zlo storili, ali vendar ne odstopite, da ne bi šli za Gospodom, ampak služite Gospodu iz vsega srca. Ne odstopite, da bi šli za ničevimi maliki, kajti ne morejo vam koristiti, ne vas rešiti, zakaj ničevosti so. Zakaj Gospod ne zapusti svojega ljudstva." (1 Sam 12,20-22)

Samuel ni omenil ničesar o omalovaževanju njega, izgovoril ni nobenega očitka za nehvaležnost, s katero je Izrael poplačal njegovo vse življenje trajajočo vdanost. Jamčil pa jim je za svoje neprestano zanimanje zanje: "Tudi jaz - Bog ne daj, da bi se tako pregrešil Gospodu, da neham moliti za vas, temveč učiti vas hočem dobro in pravo pot. Bojte se le Gospoda in v resnici mu služite iz vsega svojega srca, kajti vidite, kakšne velike reči je storil za vas. Ako pa boste vendarle hudo delali, poginete vi in vaš kralj." (1 Sam 12,23-25)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

60.poglavje: Savlova predrznost

Temeljno besedilo 1 Sam 13 in 14

Po zboru v Gilgalu je Savel razpustil vojsko, ki se je na njegov klic zbrala, da je premagala Amonce. Zadržal je samo dva tisoč mož, da bi bili pod njegovim vodstvom nameščeni v Mikmasu, in tisoč mož, ki so spremljali njegovega sina Jonatana v Gibeo. To je bila resna napaka. Njegova vojska je bila polna upanja in poguma zaradi nedavne zmage. Če bi takoj nadaljeval boj proti drugim izraelskim sovražnikom, bi bila to pomembna poteza v smeri osvobajanja Izraela.

Ves ta čas pa so bili njihovi bojeviti sosedje Filistejci dejavni. Po porazu v Eben-ezerju so še vedno imeli v lasti nekatere hribovske trdnjave v Izraelovi deželi. Zdaj so se namestili v samem osrčju dežele. Kar se tiče pripomočkov, orožja in opreme, so imeli Filistejci pred Izraelom veliko prednost. V dolgem obdobju svoje zatiralske vladavine so si prizadevali okrepiti svojo moč tako, da so Izraelcem prepovedali ukvarjati se s kovaštvom, da ne bi izdelovali bojnega orožja. Po sklenitvi miru so Hebrejci morali iti v filistejske garnizije, če je bilo treba opraviti tako delo. Zaradi ljubezni do lagodja in klečeplaznega duha, kar je bilo posledica dolgega zatiranja, so Izraelci zelo zanemarili samooskrbo z bojnim orožjem. V boju so uporabljali loke in frače, kar so si Izraelci lahko priskrbeli. Toda nihče med njimi, razen Savla in njegovega sina Jonatana, ni imel kopja ali meča.

Šele v drugem letu Savlovega vladanja so poskusili premagati Filistejce. Prvi udarec je zadal Jonatan, kraljev sin, ki je napadel in premagal garnizijo v Gebi. Filistejci so bili razkačeni zaradi tega/616/ poraza in so se pripravili za hiter napad na Izraela. Savel je dal zdaj s trobento oznaniti vojno po vsej deželi. Vse za vojno sposobne može je sklical, naj se skupaj z rodovi preko Jordana zberejo v Gilgalu. Ta ukaz so ubogali.

Filistejci so v Mikmasu zbrali brezmejno vojsko - "trideset tisoč voz, šest tisoč konjikov in množina ljudstva, kolikor je peska na morskem bregu". (1 Sam 13,5) Ko so to zvedeli Savel in vojska v Gilgalu, so se prestrašili ob misli na mogočno vojsko, s katero naj bi se bojevali. Niso se bili pripravljeni srečati s sovražnikom in mnogi so se tako prestrašili, da si niso upali priti na odločilni spopad. Nekateri so prečkali Jordan, drugi pa so se skrili v jamah in breznih in sredi obilnih skal tega področja. Ko se je približeval čas spopada, je število pobeglih naraščalo. Kdor ni ušel iz bojnih vrst, je bil poln slabih slutenj in strahu.

Ko je bil Savel pomaziljen za prvega izraelskega kralja, je prejel od Samuela jasna navodila glede ravnanja v takem času. Prerok je dejal: "In pridi pred menoj dol v Gilgal, in glej, pridem tja k tebi, da darujem žgalne in mirovne daritve. Sedem dni počakaj, da pridem k tebi in ti naznanim, kar ti je storiti." (1 Sam 10,8)

Dan za dnem je Savel čakal, vendar se ni trudil, da bi spodbujal ljudstvo in jim vlil zaupanje v Boga. Preden se je iztekel čas, ki ga je napovedal prerok, pa je postal nepotrpežljiv zaradi zamude in si dovolil postati malodušen zaradi težkih okoliščin, ki so ga obdajale. Namesto da bi zvesto pripravljal ljudstvo na službo, ki jo je Samuel prihajal izvršit, se je vdal neveri in slabim slutnjam. Iskati Boga z daritvijo je bilo resno in pomembno delo. Bog je zahteval, da ljudstvo preišče svoje srce in se spokori za svoje grehe, da bi bila daritev zanj sprejemljiva in bi njegov blagoslov lahko spremljal njihov trud pri premagovanju sovražnika. Savel pa je postajal nemiren. Ljudstvo se je namesto, da bi zaupalo v Boga za pomoč, oziralo v izvoljenega kralja, da bi jih vodil in usmerjal./617/

Gospod pa je še vedno skrbel zanje in jih ni prepustil pogubi, ki bi jih zadela, če bi njihova edina podpora postala krhka mesena roka. Pripeljal jih je v tesen prostor, da bi jih prepričal o neumnosti zanašanja na človeka in da bi se obrnili k njemu kot svoji edini pomoči. Prišel je čas, da se Savel izkaže. Zdaj bo pokazal, ali se ali pa se ne zanaša na Boga in potrpežljivo čaka, kakor mu je bilo naročeno. Tako se bo razkril kot ta, ki mu Bog lahko zaupa v hudih razmerah kot vladarju svojega ljudstva, ali pa je omahljiv in nevreden svete odgovornosti, ki mu je bila naložena. Ali bo kralj, ki ga je izvolil Izrael, prisluhnil Vladarju vseh kraljev? Ali bo obrnil pozornost svojih plašnih vojakov vanj, v komer sta večna moč in rešitev?

Z vse večjo nepotrpežljivostjo je Savel pričakoval Samuelov prihod. Vzrok za zmedo, nesrečo in pobeg iz vojske je pripisal prerokovi odsotnosti. Prišel je določeni čas, Božji mož pa se ni takoj prikazal. Božja previdnost je zadržala njegovega služabnika. Savlovega nemirnega in vzkipljivega duha ni bilo več mogoče krotiti. Ker je čutil, da je treba nekaj storiti, da bi pomiril strah ljudstva, se je odločil sklicati zbor k bogoslužju in z daritvijo prositi za božansko pomoč. Bog je ukazal, da lahko darujejo daritve le tisti, ki so posvečeni za to službo. Toda Savel je zapovedal: "Prinesite žgalne in mirovne daritve sem k meni!" (1 Sam 13,9) Oblečen v oklep in bojno orožje se je približal oltarju in pred Bogom daroval daritev.

"Komaj pa konča darovanje žgalščine, glej, ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!