31. NEDELJA MED LETOM

Jezus in Zahej
    Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.«
Lk 19,1-10

NAVDUŠENJE IN GOREČNOST
    Zahéj si je tako zelo želel videti Jezusa, da je naredil vse, da bi se mu njegova globoka želja uresničila, zato je splezal na smokvino drevo. Tako navdušenje in željo večkrat srečamo pri manjših otrocih, saj so zvedavi, ko pa odraščajo ta želja navadno izgine, saj se prilagodijo življenju s čim manj napora. Videti Jezusa! Zakaj pri odraslih ni te želje? Morda zato, ker nas je sram, ker je naše vsakdanje življenje daleč od pristnega krščanstva. Ljudje smo postali preveč prilagodljivi in popustljivi, zato mnogi ne gredo k spovedi, saj menijo da nimajo grehov. Zakrament sprave pa ni nek ritual, ampak pomeni spremembo odnosov do Boga, do bližnjega in do sebe. Kdor hoče biti zdrav na duši in na telesu se zaveda da niso škodljivi le različni narkotiki, ampak tudi laž, ljubosumje, nezvestoba in druge stvari, ki načenjajo našega duha. Zato z navdušenjem iščimo Jezusa in se spreobrnimo, kot je to storil Zahéj.
    Pisatelj  Knjige modrosti (11,22-12,2) je zazrt v svet in stvarstvo, vendar je svet zanj zelo relativen. Pred Bogom je namreč svet kot majhna utež na tehtnici, kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo. Mnogi so zaradi tega črnogledi in se oddaljijo od Boga. Kristjani pa nimamo razloga, da bi Bogu obrnili hrbet: on je vendar kljub temu usmiljen, ker ljubi vse, kar obstaja in se nobene stvari ne sramuje. Božja ljubezen ne pozna meja.
    Apostol Pavel je v 2. Pismu Tesaloničanom (1,11-2,2) le te spodbujal, naj bodo goreči, da jih bo Bog spoznal za vredne poklica in zaupanja, ki so ga deležni. Gospod je lahko slavljen le po nas, po živih udih njegovega telesa. Zato se potrudimo, da bomo goreči in navdušeni oznanjevalci veselega oznanila in tako primerno orodje v njegovih rokah. Morda si včasih kdo preveč želi, da bi čim prej prešel v gledanje božjega veličastva in se pusti speljati raznim samozvanim učiteljem, ki ga zavedejo s svojimi obljubami. Če želimo biti blizu Bogu, posvetimo več časa branju Božje besede, premišljevanju, osebni molitvi in meditaciji. On se nam želi razodeti, samo želeti si moramo.
    Evangelij po Luku (19,1-10) nam spregovori o Zahéju, bogatem cestninarju, ki je veliko slišal o Jezusu, a ga je hotel tudi na lastne oči videti in se prepričati o vsem, kar so govorili o Jezusu. Njegova želja je bila tako velika, da je splezal na smokvino drevo, da bi ga mogel bolje videti. Kljub veliki množici ljudi ga je Jezus opazil in ga poklical po imenu. Jezus je želel biti njegov gost. Ko je bil z njim pri mizi, so se mu odprle oči in je spoznal svojo situacijo. Pripravljen je bil popolnoma spremeniti svoje življenje, poleg tega dati polovico bogastva za reveže in povrniti vsem, ki jih je ogoljufal. Je tudi v nas tako hrepenenje po Jezusu? Kogar žeje po Bogu in se trudi, da bi se mu s svojim zglednim življenjem čim bolj približal, bo deležen Božjega blagoslova. Ni važno, ali sem grešen človek ali svetnik, važno je, da v meni ne ugasne hrepenenje po Bogu. Bog nam reč ne gleda na to, kakšen sem, ampak kako mu lahko koristim v njegovem vinogradu. Tako kot za cestninarja Zahéja je tudi za nas prišlo zveličanje, ker smo vsi Božji otroci. Bog dela velika dela tudi danes med nami, zato navdušeno oznanjajmo, to kar čutimo v svojem srcu, v zavesti, da nas Jezus ljubi. Bog dela vedno za nas, samo sprejeti je treba njegovo ljubezen in jo deliti z ljudmi okoli nas. Naj bodo tudi naša srca vedno odprta zanj, da bomo lahko ponesli veselo oznanilo ljubezni v svoj dom, na delovno mesto in povsod, kjer se srečujemo z ljudmi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NEDELJA MED LETOM

Vstajenje mrtvih
    Prišli pa so nekateri izmed saducejev, ki trdijo, da vstajenja ni, in so ga vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ‚Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj ženo vzame njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.‘ Bilo pa je sedem bratov. In prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi, a tudi ta je umrl brez otrok; in tretji, prav tako vseh sedem; in so pomrli in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Katerega izmed njih bo torej ob vstajenju – žena? Kajti vseh sedem jo je imelo za ženo.« In Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možé; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ‚Abrahamovega Boga in Izakovega Boga in Jakobovega Boga‘; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živé.«
Lk 20,27-38

VERUJEMO V VSTAJENJE
    Kako je s krščanskim upanjem? Kristjan je podoben človeku, ki je na poti, ki je nekam usmerjen, ki se ne zadovolji s sedanjostjo, ampak je zagledan v prihodnost. Ta prihodnost pa še ni danost, je bolj hrepenenje kot pa otipljiva resničnost. Kdor upa, se zaveda, da je človeško življenje nenehna hoja in ne zaustavljanje in gradnja hiš, ki bi nas navezovale na ta svet. Naša bivališča so podobna beduinskim šotorom: vedno znova jih je treba pospravljati, iskati nova področja delovanja in iti tja, kamor nas Bog pošilja. Na tej poti imamo spremljevalce, toda ko se ti ustavijo, ko bi se radi ustalili, ker so se naveličali potovanja, se kristjan ne sme ustaviti, kajti njegov cilj je vedno daleč spredaj. Njegov cilj je na drugi strani, v večnosti, kjer ga čaka vstajenje in nova resničnost, ki jo tu na zemlji le bežno slutimo. Brez vere v vstajenje je naša pot nezanesljiva in nima pravega cilja. Bog nam obljublja, da bomo varno prispeli, če bomo upoštevali znamenja na poti – zapovedi, ki so nam dane v pomoč in ne v breme.
    Druga knjiga Makabejcev (7,1-2.9-14) govori o trdni veri makabejskih bratov v večno življenje. Vera v nesmrtnost je jasno navzoča in izpričana že v Stari zavezi. Življenje ni ravna in svetla pot, ampak večkrat hoja po robu in tipanje v temi. Pred makabejskimi brati je bila strašna preizkušnja: ker niso ubogali kraljeve zapovedi, jih je čakala smrt. Toda verjeli so v svojega Boga, ki jih bo obudil, kakor je obljubil.
    Kaj je potrebno za dobro oznanjevanje in širjenje evangelija? Apostol Pavel v 2. pismu Tesaloničanom (2,16-17;3,1-5)  priporoča, naj bomo močni v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. To pomeni, da mora biti naše življenje takšno, da se besede in dejanja ne izključujejo. Lepo govorjenje in iskrena, nesebična dejanja so vedno najlepše spričevalo dobrega človeka in kristjana.
    V evangeliju po Luku nam Jezus spregovori o vstajenju. Želi nam povedati, da je naš cilj, nebeško kraljestvo, čisto drugačen, kot si predstavlja večina ljudi. Bog je življenje, kdor veruje vanj, živi v njem in bo rešen smrti. Takšna je vstajenjska vera, ki nas lahko reši strahu pred smrtjo. Nedeljska maša je vedno podoživljanje Jezusovega vstajenja, ko Bog v nas ustvarja okoliščine večnega življenja. On nas hrani s kruhom močnih in nam zagotavlja, da je pri njem dovolj prostora za vsakega od nas. Kakšno bo to življenje, kakšne bodo medsebojne vezi, pa je najbolje prepustiti Bogu, ki dela vse novo. Pisatelj Dostojevski je v enem od svojih del zapisal: »Moja nesmrtnost je nujna, ker Bog ne bo krivičen do mene in ne bo ugasnil ognja ljubezni, ki je vzplamtel v mojem srcu. Jaz sem svojega Boga vzljubil, njegova ljubezen je moja sreča in moč, zato si ne morem predstavljati, da bi Bog lahko to uničil. Ker Bog je, sem tudi jaz nesmrten.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NEDELJA MED LETOM

Govor o razdejanju Jeruzalema.
    In ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem‘ in ‚Čas se je približal.‘ Ne hodite torej za njimi! Ko pa boste slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; zakaj to se mora poprej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu. Pred vsem tem pa bodo stegnili roke po vas in vas preganjali, izdajali v shodnice in ječe ter vlačili zaradi mojega imena pred kralje in poglavarje. Zgodilo pa se vam bo to v pričevanje. Vtisnite si torej v srce, da ne boste naprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Zakaj jaz vam bom dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; in vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.
Lk 21,5-19


ZAUPAJMO BOGU
    Bolj ko se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda spominja na dan, ko bo konec vsega materialnega. Ob današnjem hitrem tehničnem in vsakršnem razvoju se nam zdi, da obvladujemo svet in se dvigamo vse višje, Bog pa je nekaj, česar ne potrebujemo. Vendar nas Božja beseda spominja, da je nad nami Nekdo, ki nam daje popolno svobodo in avtonomijo, vendar bo za naša dejanja zahteval odgovor. Kristus bo ponovno prišel kot sodnik živih in mrtvih. Kdaj bo to, pa ne vemo. Zaradi tega ne smemo biti ravnodušni, kajti tisti, ki nas je poklical v življenje, nas bo tudi vprašal, kaj smo naredili s svojim življenjem in kako smo trgovali s talenti, ki nam jih je dal. Ko se pogovarjamo o teh zadnjih vprašanjih, marsikomu zastane dih: »Kaj bom lahko pokazal?« Nič drugega kot ljubezen, ki je gibalo vsega. Brez nje je vse mrtvo in pogubljeno.
    »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje prihaja na njegovih žarkih,« nas spodbuja prerok Malahija (3,19-20). Mnogi pravijo, da na tem svetu ni pravice. To je čutil tudi prerok Malahija, ki pa ni obupal. Vedel je, da bo prišel dan pravice tudi za tiste, ki so sedaj brez pravic in odrinjeni na rob. Kdor sprejme Boga in njegovo ljubezen, je namreč rešen. Zanj so odprta vrata v Božje kraljestvo.
    »Kdor noče delati, naj tudi ne je!« pravi apostol Pavel v 2. pismu Tesaloničanom (3,7-12). To pravilo bi danes mnogi radi uvedli v sodobno družbo, kjer bi nekateri radi dobro živeli brez slehernega truda. Apostol želi povedati, da mora vsakdo poskrbeti za svoje življenje z rednim delom, kajti živimo zato, da soustvarjamo to, kar je treba še dopolniti, da bo stvarstvo imelo pravo Božjo podobo. Naše resno in odgovorno delo bo najlepši zgled za druge, da bodo živeli in delali pošteno in ne živeli na račun drugih.
    Ko je Jezus govoril o koncu sveta, so si mnogi delali skrbi z iskanjem odgovorov na vprašanji: »kdaj?« in »kako?« Jezus ni hotel potešiti njihove radovednosti, ampak jih je usmeril na tisto, kar je najpomembnejše: spreobrnjenje srca in vera v Boga, ki je edini odrešenik, naša pot, resnica in življenje. Kdor sprejme Boga, ki je ljubezen, je dolžan to ljubezen deliti s svojimi bližnjimi. Trudimo se za stvari, ki ostanejo in jih molj časa ne more uničiti. To je naš duhovni svet, povezan z močno vero, ki jo krepijo konkretna dobra dela, storjena iz ljubezni. Le v moči vere bomo mogli prepoznati prave vodnike in se izogniti prevarantom, ki nas hočejo speljati stran od Kristusa in nam ponujajo lahko pot v doseganju duhovnih dimenzij. Danes je svet poln »odrešenikov«, ki nas želijo voditi za seboj. Le z globokim zaupanjem v Božjo previdnost bomo hodili po pravi poti in prispeli v Očetovo hišo, kjer se bomo počutili kot doma, saj je Bog dober in usmiljen in nam vedno daje tisto, kar potrebujemo – tudi zgovornost in modrost, če se moramo zagovarjati pred ljudmi, ki Boga ne priznavajo in nas zaradi naše vere zapostavljajo ali celo preganjajo.
    Papež Janez XXXIII. je pisal svoji nečakinji Ani: »Posnemati moramo zvezde na nebu. Gospod jih kliče eno za drugo in one odgovarjajo: tukaj sem. Ko v zavesti svojega posvečenja premagujemo sami sebe, se počasi dvigamo in razmeroma hitro dosegamo, seveda z naporom, popolnost, ki je v tem, da želimo izpolnjevati Božjo voljo. In to je predokus raja.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

Jezusa na križu zasmehujejo
     In ljudstvo je stalo ter gledalo. Obenem z njim pa so ga zasmehovali tudi prvaki in so govorili: »Druge je rešil; sam sebe naj reši, če je on izvoljeni božji Maziljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki, ki so pristopali in mu podajali kisa ter govorili: »Če si ti judovski kralj, se reši!« Bil je nad njim tudi napis, pisan z grškimi, latinskimi in hebrejskimi črkami: »To je judovski kralj.«
    Eden izmed obeh hudodelcev, ki sta visela, se mu je rogal, govoreč: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!« Oglasil pa se je drugi in ga svaril: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti primerno temu, kar sva storila, prejemava, ta pa ni storil nič hudega.« In rekel je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju.«
Lk 23,35-43

BOŽJE KRALJESTVO
    Zadnja nedelja v cerkvenem letu je praznik Kristusa kralja vesoljstva. Božje kraljestvo je končni cilj slehernega kristjana, saj smo na tej zemlji le popotniki. Kristus je središče naše zgodovine, vsega vesolja in vsakega posameznika. Kdor to sprejme, ustvari v sebi kraljestvo, ki ne mine, ker ga molj in rja ne moreta razdejati. Po Jezusovem vstajenju ne moremo prejeti nobenega višjega spoznanja in razodetja, ki bi bilo pomembno za našo prihodnost. Središče vesolja in življenja je postavljeno z Jezusovim življenjem in njegovim delom. On je edini zgled, ki ostane in se ne spreminja. Zato v globinah svoje duše vedno iščemo Boga in Božje kraljestvo, saj od tam črpamo moč za življenje in delovanje v tem svetu. Kristus ostaja ali morda šele postaja kralj našega življenja, naše zgodovine in predvsem naše prihodnosti, ki je v popolnem združenju z njim.
    Odlomek iz 2. Samuelove knjige (5,1-3) nam spregovori o težnji izraelskega naroda, da bi po vzoru sosednjih narodov dobil svojega kralja. Toda izraelski kralji so bili, tako kot vsi drugi, samo ljudje z napakami in slabostmi. Izraelsko kraljestvo je bilo zato večkrat slabotno, ljudje nezadovoljni in velikokrat v suženjstvu. Vendar je bil to začetek mesijanskega kraljestva, ki je doseglo svoj vrhunec s prihodom Božjega Sina na svet.
    Apostol Pavel se v pismu Kološanom (1,12-20) zahvaljuje Bogu Očetu, ki nam je omogočil delež svetih v svetlobi, saj nas je iztrgal iz oblasti teme in nam omogočil, da moremo doseči Kristusovo kraljestvo in odpuščanje grehov. Bogu Očetu gre zahvala, da je naše življenje usmerjeno k pravemu cilju in večni sreči. On nas je namreč posinovil in nas sprejel za svoje, zato hudobija nima več oblasti nad nami. Sedaj je pred nami prava prihodnost, ki nam ni vsiljena. Z Bogom je treba sodelovati, njegovo ljubezen sprejeti in postati nosilec miru in Božje ljubezni vsem ljudem v stvarstvu.
    Evangelij po Luku (23,35-43) nam predstavi Kristusa kralja, ki je bistveno drugačen kot zemeljski kralji. On je kralj, ki služi, ne pa gospoduje. Jezusovo kraljestvo je doseglo svoj vrhunec na križu, kjer sta se srečali dve ljubezni: ljubezen spokorjenega hudodelca in Kristusova odpuščajoča ljubezen. Tako so bili ustvarjeni pogoji za kraljestvo, ki je popolno in ga ne more uničiti nobena stvar. Zato lahko sleherni grešnik, ki se spokori, pričakuje, da ga bo v trenutku smrti Božja ljubezen posrkala vase in mu odprla vrata za večno življenje. Kakor je na tem svetu odločitev naša, bo tudi takrat naša svoboda neokrnjena in se bomo sami odločili, ali sprejmemo to veličastno ponudbo, ali ne. Zato se že na tem svetu navežimo na Jezusa in živimo po njegovem zgledu ter delajmo za neminljive dobrine, ki nas bodo spremljale v Božje kraljestvo. Dobra dela oziroma dela ljubezni so edina prtljaga, ki jo bomo nesli s seboj v onostranstvo. Zato si prizadevajmo, da bomo v ljubezni služili bližnjim, posebej še slabotnim in zapostavljenim, ki jih ta svet zatira in zasramuje. Po drugi strani pa se navezujmo na Boga z iskreno molitvijo, ki dela čudeže v našem življenju. Papež Janez XXIII. je zapisal: »Človek ni nikoli tako velik, kot takrat, ko je na kolenih. Torej ni znanje resnični vrhunec veličine in slave, temveč poznanje nas samih, našega niča pred Bogom; zavest, da potrebujemo Boga, brez katerega smo vedno zelo majhni, tudi če dosežemo višino velikanov.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.