Luter je bil še vedno vdan sin papeške cerkve in ni niti pomišljal, da bi sploh kdaj bil kaj drugega. Božja previdnost mu je dala priložnost obiskati Rim. Potoval je peš, prenočeval pa je po samostanih. V nekem italijanskem samostanu se je začudil bogastvu, sijaju in razkošnosti, ki jih je videl tam. Preskrbljeni z dohodki s kneževin so redovniki živeli v veličastnih stanovanjih, oblačili so se v najrazkošnejše in drage obleke ter se hranili s potratne mize. Luter je z bolestno zaskrbljenostjo primerjal te prizore s svojim življenjem samoodpovedi in napornega dela. To ga je zmedlo.

Slednjič je v daljavi zagledal mesto na sedmih gričih./124/ Globoko ganjen je padel na tla in vzkliknil: "Pozdravljam te, sveti Rim!"(5) Stopil je v mesto, obiskoval cerkve, poslušal čudne zgodbe, ki so jih ponavljali duhovniki in redovniki, ter opravljal vse predpisane obrede. Vsepovsod je videl prizore, ki so ga napolnjevali z osuplostjo in grozo. Videl je, da krivičnost vlada v vseh duhovniških slojih. Poslušal je nespodobne šale višjih duhovnikov in se zgražal nad njihovo strašno brezbožnostjo, ki so jo kazali celo med mašo. Ko se je pomešal med duhovnike in meščane, je povsod srečeval potratnost in razuzdanost. Kamor koli se je obrnil, povsod je naletel na brezbožnost namesto na svetost. Pozneje je napisal: "Nihče si niti zamisliti ne more, kakšni grehi in kakšna brezbožna dejanja se delajo v Rimu. Človek mora to videti in slišati, da bi lahko verjel. Zato nekateri upravičeno pravijo: 'Če obstaja pekel, potem je Rim na njem postavljen; to je brezno, iz katerega prihajajo vsi grehi.'(6)

Pred kratkim izdan papežev odlok je obljubljal odpuščanje grehov vsem, ki bi na kolenih splezali na vrh Pilatovih stopnic, za katere se je trdilo, da je po njih hodil naš Zveličar, ko je šel iz rimske sodne palače, in so bile na čudežen način prenesene iz Jeruzalema v Rim. Luter je nekega dne pobožno plezal po njih, ko je na lepem zaslišal gromu podoben glas, ki mu je dejal: "A pravičnik bo živel iz vere." (Rim 1,17.) Skočil je na noge in se oddaljil s tega mesta osramočen in osupel. Te besede nikoli niso izgubile vpliva na njegovo dušo. Od tedaj je razumel jasneje kakor kdaj prej, kolikšna zmota je, če se človek zanaša na človeška dejanja, da bi dobil zveličanje, in spoznal potrebo nepremakljive vere v Kristusove zasluge. Njegove oči so se odprle in se nikoli več niso zaprle pred papeškimi zmotami. Ko je obrnil svoj obraz od Rima, je od njega obrnil tudi svoje srce, in od tistega časa je ločevanje od Rima postajalo vse večje, dokler končno ni pretrgal sleherne zveze s papeško cerkvijo.

Po vrnitvi iz Rima je dobil od vseučilišča v Wittenbergu diplomo doktorja teologije. Sedaj se je lahko kakor še nikoli doslej posvetil proučevanju Svetega pisma,/125/ ki ga je toliko ljubil. Slovesno je prisegel, da bo vse dni svojega življenja pazljivo proučeval in zvesto oznanjal Božjo besedo, ne pa papeških naukov in zgodb. Luter ni bil več navaden redovnik ali profesor, temveč pooblaščeni glasnik Svetega pisma. Bil je poklican, da pastirsko hrani Božjo čredo, ki je bila lačna in žejna resnice. Odločno je izjavil, da kristjanom ni treba sprejemati drugih naukov, temveč samo tiste, ki so utemeljeni na svetopisemski veljavi. S temi besedami je udaril ob temelj papeške oblasti. Ti so vsebovali glavna načela reformacije.

Luter je videl, da je nevarno poviševati človeške teorije nad Božjo besedo. Neustrašno je napadel preračunljivo nezvestobo učenih in nasprotoval filozofiji in teologiji, ki sta imeli tako dolgo prevladujoč vpliv na ljudstvo. Takšna proučevanja je razglasil ne samo za nekoristna, temveč tudi za škodljiva. Prizadeval si je misli svojih poslušalcev odvrniti z lažnih sklepov filozofov in teologov in jih usmeriti k večnim resnicam, ki jih podajajo preroki in apostoli.

Dragoceno je bilo sporočilo, ki....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Dragoceno je bilo sporočilo, ki ga je prinašal žejnim množicam, ki so ga napeto poslušale. Nikoli prej takšen nauk ni prišel do njihovih ušes. Blagovest o Zveličarjevi ljubezni in zanesljivosti odpuščanja in miru po njegovi preliti krvi je razveselila njihova srca ter prebudila v njih nesmrtno upanje. V Wittenbergu je zagorela luč, katere žarki so prišli do najbolj oddaljenih krajev zemlje in katere sijaj se bo krepil vse do konca sveta.

Toda luč in tema se ne trpita. Med resnico in zmoto je nespravljiv spopad. Braniti in zagovarjati eno pomeni napadati in uničiti drugo. Sam naš Zveličar je rekel: "Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mat 10,34.) Nekaj let po začetku reformacije je Luter rekel: "Bog me ne samo vodi, ampak me celo priganja naprej. Nosi me. Nisem svoj gospodar. Želel bi živeti v miru,/126/ toda vržen sem sredi vstaj in revolucij."(7) Tedaj je stal pred odprtim bojem.

Rimska cerkev je trgovala z Božjo milostjo. Poleg oltarjev so bile postavljene menjalniške mize, po zraku pa so odmevali vzkliki kupcev in prodajalcev. (Mat 21,12.) Po papeževi odločitvi so se javno prodajali odpustki za grehe z izgovorom, da se zbirajo prispevki za zidanje cerkve svetega Petra v Rimu. S ceno hudodelstva se je postavljal Bogu tempelj, njegov vogelnik je počival na krivičnosti! Ravno sredstva, ki jih je Rim uporabljal za svoje poveličanje, so povzročila smrtni udarec njegovi moči in velikosti. Ravno to prodajanje odpustkov je zbudilo enega najodločnejših in najuspešnejših papeških nasprotnikov ter izzvalo boj, ki je zatresel papežev prestol in potresel trojno krono na pontifeksovi glavi.

Za vodenje prodaje odpustkov določen uradnik v Nemčiji - imenoval se je Tetzel - je bil obdolžen za najpodlejša hudodelstva zoper družbo in Božje zapovedi. Vendar se je izognil zasluženi kazni za svoja hudodelstva in bil postavljen za zastopnika papeževih koristoljubnih in nevestnih načrtov. Z veliko drznostjo je ponavljal najbolj očitne laži in pripovedoval čudne zgodbe, da bi zapeljeval neuke, lahkoverne in praznoverne. Ko bi oni bili imeli Božjo besedo, ne bi bili tako zlahka prevarani. Toda Sveto pismo jim je bilo prepovedano, in papež jih je držal pod svojim nadzorom, da bi povečali moč in bogastvo častihlepnih vodij."(8)

Ko je Tetzel prišel v kakšno mesto, je pred njim šel glasnik in oznanjal: "Milost Boga in svetega očeta je pred vašimi vrati."(9) Ljudstvo je pozdravljalo bogokletnega hinavca, kakor da je sam Bog iz nebes stopil mednje. Nesramna trgovina je bila odprta v cerkvi, Tetzel pa je/127/ poveličeval prodajanje odpustkov kot najdragocenejši Božji dar. Govoril je, "da jim bodo na podlagi njegovih potrdil o kupljenem odpustku odpuščeni vsi grehi, bodisi da so jih že ali pa jih šele bodo storili, in da jim spokorjenje ni nujno potrebno".(10) Še več, poslušalce je prepričeval, da imajo odpustki moč rešiti ne samo žive, temveč tudi mrtve; in da v istem trenutku, ko na dnu njegove skrinjice zažvenketa kovanec, iz vic odide v nebesa duša, za katere korist je bil plačan."(11)

Ko je čarovnik Simon ponudil apostolom denar,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je čarovnik Simon ponudil apostolom denar, da bi dobil oblast delati čudeže, mu je Peter odgovoril: "Tvoje srebro naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more Božji dar dobiti za denar." (Dej 8,20.) Toda Tetzlovo ponudbo so tisoči željno sprejeli. Zlato in srebro sta tekla v njegovo blagajno. Zveličanje, ki ga je možno dobiti za denar, je bilo bolj iskano od tistega, za katero je bilo potrebno spokorjenje, vera in odločen napor, da bi se človek uprl grehom in jih premagal.(h)

Nauk o odpustkih pa je naletel na odpor izobraženih in pobožnih ljudi v rimski cerkvi. Mnogo jih ni verovalo trditvam, ki so nasprotovale razumu in Božjemu razodetju. Noben škof si ni upal dvigniti glasu proti tej krivični trgovini; toda začelo se je čutiti vznemirjenje in neprijetnost, in mnogi so se nepotrpežljivo spraševali, ali ne bo Bog postavil kakšnega orodja za očiščenje svoje cerkve.

Čeprav je bil Luter še najstrožji katoličan, se je zgrozil zaradi bogokletnih domnev trgovcev z odpustki. Mnogi njegovi farani, ki so kupili potrdila o odpuščanju, so kmalu začeli prihajati k svojemu duhovnemu pastirju izpovedovat svoje razne grehe in prosit za odvezo, vendar ne zato, ker so se spokorili ali si želeli poboljšati svoje življenje, temveč na podlagi kupljenih odpustkov. Luter jim ni hotel dati odveze in jih je opozoril, da bodo poginili v svojih grehih,/128/ če se ne bodo spokorili in poboljšali življenja. Zelo vznemirjeni so se vrnili k Tetzlu in mu povedali, da njihov spovednik zavrača njegova potrdila; nekateri so bili celo tako pogumni, da so zahtevali vrnitev denarja. To je meniha razjezilo. Izrekel je najstrašnejša prekletstva, na javnem trgu pa je ukazal prižgati ogenj in dejal, "da je dobil od papeža oblast sežgati kot krivoverce vse, ki se bodo upali nasprotovati njegovim svetim odpustkom".(12)

Tedaj je Luter odločno začel svoje delo kot borec za resnico. Njegov glas je donel s prižnice kot resen in slovesen opomin. Prikazoval je ljudstvu ogabnost greha in ga učil, da človek s svojimi dejanji ne more zmanjšati svoje krivde ali se izogniti kazni. Samo spokorjenje pred Bogom in vera v Kristusa lahko človeka zveliča. Božje milosti ni mogoče kupiti; je brezplačni Božji dar. Ljudstvu je svetoval, naj ne kupuje odpustkov, temveč naj z vero gleda na križanega Odrešenika. Pripovedoval jim je svoje boleče doživetje, ko si je zaman poskušal zagotoviti zveličanje s poniževanjem in pokoro, ter prepričeval svoje poslušalce, da je našel mir in veselje šele tedaj, ko je odvrnil svoj pogled s sebe in začel verovati v Kristusa.

Ker pa je Tetzel nadaljeval svojo trgovino in brezbožne trditve, se je Luter odločil najodločneje nastopiti proti drznim zlorabam. Kmalu je za to dobil priložnost. Dvorna cerkev v Wittenbergu je imela mnogo relikvij, ki so se ob določenih prazničnih dneh razstavljale pred ljudstvo. Popolno odpuščanje grehov je bilo zagotovljeno vsem, ki so takrat obiskali cerkev in se spovedali. Zato se je ljudstvo v teh dneh množično zatekalo tja. Približeval se je eden največjih praznikov, praznik vseh svetih. Na dan pred tem praznikom se je Luter pridružil njim, ki so šli v cerkev, in pribil na cerkvena vrata seznam, ki je vseboval 95 točk zoper nauk o odpustkih. Izjavil je,/129/ da je pripravljen naslednji dan na vseučilišču zagovarjati te trditve pred vsemi, ki menijo, da so jih sposobni napasti.

Njegove trditve so pritegnile vsesplošno pozornost. Ljudstvo jih je bralo in ponovno bralo ter jih ponavljalo vsepovsod. Po vsem mestu in na vseučilišču je nastalo veliko vznemirjenje. Trditve so pokazale, da pravica odpuščanja grehov in osvobajanja od kazni nikoli ni bila dana niti papežu niti kateremu koli človeku. Prodajanje odpustkov je zgolj komedija, sredstvo, da se iz naroda izmami denar, izkoristi njegova lahkovernost - Satanova zvijača, ki ima za cilj uničiti duše, verujoče njegovim lažnim obljubam. Luter je pokazal tudi, da je Kristusov evangelij najdragocenejši cerkveni zaklad in se v njem razodeta Božja milost daje brezplačno vsakomur, kdor prosi zanjo s spokorjenjem in vero.

Lutrove trditve so izzivale k razpravi.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Lutrove trditve so izzivale k razpravi, vendar nihče ni imel poguma sprejeti tega izziva. Zastavljena vprašanja so se v nekaj dneh razširila po vsej Nemčiji, v nekaj tednih pa so odmevala po vsem krščanskem svetu. Mnogi pobožni katoličani, ki so v cerkvi videli krivičnost in jo obsojali, a niso vedeli, kako naj temu zastavijo pot, so z velikim veseljem brali te trditve in priznali, da po njih govori Božji glas. Čutili so, da je Gospod usmiljeno iztegnil svojo roko in zadržal poplavo pokvarjenosti, ki je izvirala iz rimskega stola. Knezi in poglavarji so se na skrivaj razveselili, ker bo končno zauzdana drzna moč, ki je trdila, da nihče ne sme ugovarjati njenim odločitvam.

Toda mnogi, ki so ljubili greh in praznoverje, so se prestrašili, ko so bila razkrinkana slepila, ki so pomirjala njihov strah. Zvijačni duhovniki, katerim je bilo ovirano delo odobravanja prestopkov in so videli, da njihovim dohodkom preti nevarnost, so se polni jeze združili, da bi obranili svoje trditve. Reformator se je moral bojevati proti hudim tožnikom. Nekateri so ga obtožili, da dela naglo in nepremišljeno.

Drugi so trdili, da ga ne vodi Bog, temveč dela po spodbudi svoje ošabnosti in predrznosti. On pa jim je odgovoril: "Kdo ne ve,/130/ da človek redko poda kakšno novo misel, ne da bi bilo to videti kakor ošabnost in ne da bi bil obdolžen kot začetnik prepira. ... Zakaj so bili Kristus in vsi mučenci obsojeni na smrt? Zato, ker se je zdelo, da ošabno prezirajo modrost svojega časa in širijo novotarije, ne da bi ponižno vprašali za svet predstavnike starih nazorov."

Potem je dodal: "Ničesar, kar delam, ne želim delati po človeški modrosti, temveč po Božjem nasvetu. Kdo bo ustavil to delo, če je od Boga? Kdo ga lahko pospeši, če ni od njega? Naj ne bo ne moja ne njihova ne naša, temveč tvoja volja, o sveti Oče, ki si v nebesih!"(13)

Čeprav je Luter začel to delo po spodbudi Svetega Duha, ga vendar ni mogel nadaljevati brez hudih bojev. Očitki njegovih sovražnikov, popačevanje njegovih namenov, nepravične in zlobne pripombe na račun njegovega značaja in njegovih spodbud so se zagnale vanj kakor poplava in niso ostale brez uspeha. Upal je, da se mu bodo ljudski voditelji v cerkvi in šolah prostovoljno pridružili v prizadevanjih za reformacijo. Besede ohrabritve od visokih osebnosti so ga napolnjevale z veseljem in upanjem. Že je vnaprej videl svetlejšo jutranjo zarjo za cerkev. Toda ohrabritev se je sprevrgla v očitke in obtožbe. Mnogi cerkveni in državni visoki dostojanstveniki so bili prepričani o resničnosti njegovih trditev, vendar so kmalu sprevideli, da bi sprejem teh resnic povzročil velike spremembe. Razsvetliti in reformirati ljudstvo bi pomenilo spodkopati rimsko veljavo, ustaviti tisoče potokov, ki se zlivajo v njegove zakladnice. To pa bi zmanjšalo potratnost in razkošnost papeških vodij. Dalje, naučiti ljudi misliti in delati kakor odgovorna bitja in samo od Jezusa pričakovati zveličanje bi pomenilo strmoglaviti pontifeksov prestol in morebiti uničiti njegovo veljavo. Zato so zavrgli spoznanje, ki jim ga je ponujal Bog, in nasprotovali človeku,/131/ ki jim ga je poslal, da bi jih razsvetlil. S tem pa so se uprli Kristusu in njegovi resnici.

Luter je zadrhtel, ko je pomislil nase kot človeka, ki stoji sam nasproti najmogočnejšim pozemskim močem. Od časa do časa je podvomil o tem, ali ga pri upiranju cerkveni veljavi resnično vodi Bog. Pisal je: "Kdo sem bil jaz, da se uprem papeževemu veličanstvu, pred katerim ... trepetajo knezi in ves svet? ... Nihče ne ve, koliko je pretrpelo moje srce v teh dveh letih in v kakšne dvome, rekel bi celo v obup, sem pogosto padel."(14) Vendar ni popolnoma izgubil poguma. Ko mu je zmanjkalo človeške podpore, je gledal samo na Boga in se učil, da se popolnoma zanesljivo zanaša na njegovo vsemogočno desnico.

Luter je pisal prijatelju reformacije: "Svetega pisma ni mogoč.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Luter je pisal prijatelju reformacije: "Svetega pisma ni mogoče razumeti ne s proučevanjem ne z razumom. Tvoja prva dolžnost je, da začneš z molitvijo. Prosi Gospoda, naj ti po svoji veliki milosti da pravo razumevanje svoje besede. Ni drugega razlagalca Božje besede razen njenega pisca, ki je sam rekel: 'Vsi bodo naučeni od Boga.' Ničesar ne pričakuj od svojega truda, od svojega razuma; zaupaj edino v Boga in v vpliv njegovega Duha. Veruj besedam človeka, ki je to doživel."(15) To je zelo pomemben nauk za vse, ki čutijo, da jih je Bog povabil, naj drugim oznanijo svečane resnice za ta čas. Te resnice bodo izzvale sovraštvo Satana in njih, ki so jim všeč njegove izmišljene zgodbe. V boju z močmi teme je potrebno nekaj več kakor moč razuma in človeška modrost.

Ko so se nasprotniki sklicevali na običaje ali izročilo, na papeževe izjave in oblast, je Luter odgovarjal s Svetim pismom, samo s Svetim pismom. V njem je našel zanje neovrgljive dokaze; zato so sužnji formalizma in praznoverja zahtevali njegovo kri, kakor so zahtevali Kristusovo. "On je krivoverec!"/132/ so vpili rimski gorečniki. "Dovoliti takšnemu krivovercu živeti eno uro dlje je največja izdaja cerkve. Takoj naj se zanj postavi grmada!"(16) Vendar Luter ni postal plen njihove jeze. Bog mu je določil delo, ki ga je moral opraviti, zato je poslal nebeške angele, da so ga ščitili. Mnogi pa, ki so od Lutra sprejeli dragoceno luč, so postali predmet Satanove jeze in so zaradi resnice pogumno pretrpeli mučenje in smrt.

Lutrov nauk je po vsej Nemčiji pritegnil pozornost mislecev. Iz njegovih pridig in spisov so izvirali žarki luči, ki so mnoge prebudili in razsvetlili. Živa vera je nadomestila mrtvi formalizem, v katerem je cerkev tako dolgo dremala. Ljudstvo je vse bolj opuščalo rimsko praznoverje. Podrti so bili predsodki. Božja beseda, s katero je Luter preizkušal vsak nauk in vsako trditev, je bila dvorezni meč, ki si je utiral pot v človeška srca. Povsod se je opažalo prebujenje in želja po duhovnem napredku. Povsod se je čutila takšna lakota in žeja po pravičnosti kakor že dolga stoletja ne. Oči ljudstva, ki so bile tako dolgo uprte v človeške obrede in pozemske posrednike, so se sedaj v spokorjenju in z vero obrnile na križanega Kristusa.

To veliko zanimanje je še bolj prebudilo strah papeških predstavnikov. Luter je dobil vabilo, naj pride v Rim odgovarjat na obtožbe zaradi krivoverstva. Ta ukaz je prestrašil njegove prijatelje. Ti so dobro vedeli, kakšna nevarnost mu preti v tem pokvarjenem mestu, ki je že bilo pijano od krvi Kristusovih učencev. Zato so nasprotovali njegovemu odhodu v Rim in zahtevali, da ga zaslišijo v Nemčiji.

Končno je bil ta predlog sprejet, in papež je imenoval odposlanca, da bi zaslišal primer. V navodilih, ki jih je papež dal svojemu predstavniku, je bilo poudarjeno, da je Luter že razglašen za krivoverca. Zato je bilo odposlancu ukazano, "naj ga/133/ brez obotavljanja toži in zapre". Če bi Luter vztrajal in ga papežev odposlanec ne bi mogel obdržati v svoji oblasti, je bil pooblaščen, "naj ga preganja v vseh krajih Nemčije; naj prekolne in izključi vse njegove privržence".(17) In dalje, da bi papež popolnoma izkoreninil to kugo krivoverstva, je dal poslancu navodila, da naj razen kralja samega izključi vse, ne glede na njihovo državno in cerkveno dostojanstvo, če ne bi bili pripravljeni ujeti Lutra in njegovih pristašev ter jih izročiti rimskemu maščevanju.

Tukaj se je pokazal pravi duh papeštva....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tukaj se je pokazal pravi duh papeštva. V vsem tem dokumentu ni niti sledu krščanskih načel, in celo niti navadne pravičnosti. Luter je bil zelo daleč od Rima in ni imel priložnosti razložiti ali obraniti svoje stališče. Preden je bila njegova zadeva zaslišana, je bil razglašen za krivoverca in istega dne posvarjen, obtožen in obsojen. A vse to je odločil tisti, ki se imenuje sveti oče, edina vrhovna in nezmotljiva veljava v cerkvi ali državi!

V tistem času, ko je bil Luter najbolj potreben prijateljskega nasveta in ljubezni, je Božja previdnost poslala v Wittenberg Melanchthona. Bil je mlad, skromen, zadržanega vedenja, zdravega razsojanja, velikega znanja, izrazitega dara govora, ob tem pa čistega in poštenega značaja, zato je s temi čednostmi pridobil splošno občudovanje in spoštovanje. Njegova plemenita narava se ni manj poudarjala od njegove sijajne nadarjenosti. Kmalu je postal resen učenec evangelija, Lutrov najzvestejši prijatelj in visoko cenjeni pomočnik. Njegova ljubeznivost, razumnost in natančnost so bile dopolnilo Lutrovemu pogumu in moči. Njuno sodelovanje je dalo reformaciji novo moč in bilo za Lutra veliki vir ohrabritve.

Za prostor zaslišanja so izbrali Augsburg, in reformator se je tja podal peš. Nekateri so se resno prestrašili za njegovo življenje. Slišale so se javne grožnje, da ga bodo na poti prijeli in ubili, zato so ga prijatelji prosili, naj se ne izpostavlja nevarnosti./134/ Prosili so ga celo, naj za nekaj časa odide iz Wittenberga in poišče zaščito pri njih, ki so ga bili pripravljeni ščititi. Vendar ni hotel zapustiti prostora, ki mu ga je Bog postavil. Kljub burji, ki je besnela z vso močjo, se je čutil dolžnega braniti resnico. Govoril je: "Sem kakor Jeremija, človek, proti komur vsakdo vpije, toda čimbolj mi pretijo sovražniki, tem večje je moje veselje. ... Mojo čast in moje dobro ime so že spravili na slab glas. Ostaja mi še eno, moje ubogo telo; tudi njega naj vzamejo. S tem mi bodo sicer skrajšali življenje za nekaj ur, duše pa mi ne morejo vzeti. Kdor želi svetu oznaniti Kristusovo besedo, mora biti ob vsakem času pripravljen umreti."(18)

Sporočilo o Lutrovem prihodu v Augsburg je z velikim zadovoljstvom napolnilo papeževega poslanca. Uporni krivoverec, ki je zbudil pozornost skoraj vsega sveta, je bil sedaj v rimski oblasti, papežev odposlanec se je odločil, da mu ne bo dovolil uiti iz rok. Reformator ni poskrbel, da bi se opremil z jamstvenim pismom. Njegovi prijatelji so ga prosili, naj ne stopi pred papeževega odposlanca brez jamstvenega pisma, in ukrenili vse, da bi mu ga priskrbeli od kralja. Odposlanec je imel načrt Lutra na vsak način prisiliti k odpovedi, če pa mu to ne bo uspelo, ga bo odpeljal v Rim, da bo tam doživel Husovo in Jeronimovo usodo. Zato je po svojih poslancih poskušal nagovoriti Lutra, naj pride predenj brez jamstvenega pisma, zaupajoč njegovi milosti. Luter je to odločno odklonil. Pred papeževega poslanca ni prišel, dokler koli ni dobil dokumenta, s katerim mu je kralj zagotovil svojo zaščito.

Katoličani so imeli načrt poskušati zvijačno pridobiti Lutra z navidezno blagostjo. Ko se je odposlanec pogovarjal z njim, se je pokazal zelo prijateljski, vendar je zahteval, da se brez pogojev podredi oblasti rimske cerkve in zapusti vse svoje točke brez dokazovanja ali kakršnega koli vprašanja. Ni mu bil še znan značaj človeka, s katerim je moral razpravljati. Luter je v svojem odgovoru poudaril, da spoštuje cerkev,/135/ svoje hrepenenje po resnici in da je pripravljen odgovoriti na vse pripombe glede svojega nauka in da svoj nauk podredi odločitvam nekaterih vodilnih vseučilišč. Nasprotoval pa je zahtevi papeževega poslanca, ki je zahteval, naj se odpove svojemu nauku brez kakršnega koli dokaza, da je v zmoti.

Edini odposlančev odgovor je bil: "Zanikaj, zanikaj!" Reformator je dokazal, da je njegovo stališče utemeljeno na Svetem pismu, zato je odločno izjavil, da se ne more odpovedati resnici. Odposlanec ni bil sposoben odgovoriti na Lutrove dokaze, zato ga je obsipal s hudournikom očitkov, posmehovanja in laskanja, kar je pomešal z navedki iz izročil in cerkvenih očetov, ne da bi dovolil reformatorju priti do besede. Ko je bilo jasno, da se takšen pogovor vodi nekoristno, je Luter končno z nejevoljo dobil dovoljenje, da odgovor poda pisno.

Pozneje je pisal svojemu prijatelju: "Takšen način nasprotovanja daje dvojno korist. Prvič, kar je napisano, lahko presodijo tudi drugi ljudje. Drugič, tako je možno laže vplivati na strah, če ne tudi na vest ošabnega in klepetavega tirana, ki bi sicer utegnil zmagati s svojim ukazovalnim glasom."(19)

Na naslednjem zasedanju je Luter jasno, jedrnato in mogočno razložil svoje nazore in jih podprl z mnogimi svetopisemskimi navedki. Ko je svoj spis prebral, ga je dal kardinalu, ki ga je prezirljivo vrgel vstran, rekoč, da so to samo prazne besede in nebistveni navedki. Luter, ki so se mu tedaj odprle oči, je sprejel boj z ošabnim kardinalom na njegovem področju - uporabljal je cerkvena izročila in nauke - in tako popolnoma ovrgel njegove trditve.

Ko je papežev odposlanec spoznal, da....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je papežev odposlanec spoznal, da Lutrovih dokazov ni mogoče ovreči, je izgubil sleherno oblast nad seboj in jezno vzkliknil: "Zanikaj, ali pa te bom poslal v Rim, kjer boš stopil pred sodnike, katerim je ukazano, naj spoznajo tvoje delo. Izključil bom iz cerkve tebe, tvoje sledilce in vse,/136/ ki ti pomagajo ali pa ti bodo v prihodnje pomagali." Slednjič je izjavil z ošabnim in jeznim glasom: "Zanikaj! Ali pa mi več ne prihajaj pred oči!"(20)

Reformator se je takoj umaknil s svojimi prijatelji, s čimer je dal jasno znamenje, da od njega ni mogoče pričakovati nikakršnega zanikanja. Tega kardinal ni pričakoval. Domišljal si je, da bo Lutra s strogostjo prisilil k pokornosti. Ker pa je ostal sam s svojimi somišljeniki, je sedaj nekaj časa gledal v enega, nekaj časa v drugega. Bil je strašno slabe volje zaradi nepričakovanega neuspeha svojih načrtov.

Lutrovi napori v tem spopadu niso bili brez uspeha. Množica ljudi, ki je bila navzoča pri tej razpravi, je imela priložnost primerjati ta dva človeka in presoditi, kateri duh ju vodi, kakor tudi moč in resničnost njunih stališč. Kako pomembna razlika! Reformator je preprost, ponižen, odločen stal v Božji moči z resnico na svoji strani. Papeški predstavnik pa je domišljavo, drzno, ošabno in nerazumno brez enega samega svetopisemskega dokaza glasno vpil: "Zanikaj! Ali pa te pošljem v Rim, kjer te bodo kaznovali!"

Lutrovi sovražniki se niso ozirali na jamstveno pismo, ki ga je reformator imel, in se zarotili, da ga bodo prijeli in zaprli. Ker bi bilo njegovo nadaljnje bivanje v Augsburgu brez koristi, so si prijatelji prizadevali, da se čimprej vrne v Wittenberg, vendar z največjo previdnostjo in v največji tajnosti. Zato je Luter zapustil Augsburg pred svitom na konju, ki ga je spremljal samo en vodnik, katerega mu je dal mestni načelnik. Poln temačnih slutenj je šel v tišini po temnih in tihih mestnih ulicah. Budni in surovi sovražniki so kovali načrt za njegovo uničenje. Ali se bo izognil nastavljenim pastem? To so bili trenutki strahu in resne molitve. Ko je prišel do mestnega zidu, je zagledal majhna vrata, ki so se pred njim odprla, on pa je s svojim vodnikom brez ovir stopil iz mesta. Ko sta se begunca našla zunaj mestnih zidov, sta pohitela,/137/ in preden je odposlanec zvedel za Lutrov odhod, je bil že daleč zunaj dosega svojih preganjalcev. Satan in njegovi poslanci so bili premagani. Človek, za katerega so menili, da ga imajo v svoji oblasti, je pobegnil kakor ptica iz ptičarjeve pasti.

Novica o Lutrovem pobegu je odposlanca presunila in razsrdila. Pričakoval je, da bo pohvaljen zaradi svoje modrosti in odločnosti glede svojega ravnanja s tem motilcem cerkve; toda njegovo upanje se je izjalovilo. Svojemu srdu je dal duška s pismom, ki ga je poslal volilnemu saškemu knezu Friedrichu, v katerem je Lutra grenko obrekoval, in zahteval, naj pošlje reformatorja v Rim ali pa prežene s Saškega.

Luter je v obrambi poudaril, da je pripravljen najresneje zanikati svoje nauke, če mu odposlanec ali papež iz Svetega pisma dokažeta njegove zmote in pokažeta, da se njegov nauk ne ujema z Božjo besedo. Izrazil pa je tudi svojo hvaležnost Bogu, ker ga je spoznal za vrednega trpeti v tako svetem delu.

Volilni knez je dotlej zelo slabo poznal reformatorjev nauk. Bil pa je globoko ganjen zaradi iskrenosti, moči in jasnosti Lutrovih besed. Friedrich se je odločil biti njegov zaščitnik, dokler koli ne bo dokazano, da se moti. V odgovor na odposlančevo zahtevo je napisal: "Ker se je doktor Martin Luter javil pred vami v Augsburgu, morate biti s tem zadovoljni. Mi nismo pričakovali, da ga boste prisilili k zanikanju, ne da bi mu dokazali njegovih zmot. Nihče izmed učenih ljudi v moji kneževini me ni obvestil, da je Martinov nauk brezbožen, protikrščanski ali krivoverski." Knez ravno tako ni hotel poslati Lutra v Rim ali pregnati iz svoje države.(21)

Volilni knez je spoznal, da je ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Volilni knez je spoznal, da je družbena morala zelo padla. Potrebna je bila velika reforma. Spoznal je, da je odveč vsak poskus za zatiranje ali kaznovanje hudodelstva, če ljudje ne priznajo in se ne pokorijo Božjim zahtevam in ukazom razsvetljene vesti. Spoznal je,/138/ da si Luter prizadeva doseči ta cilj, zato se je na skrivaj veselil, da se je v cerkvi začel čutiti boljši vpliv.

Opazil je tudi, da ima Luter veliki uspeh kot vseučiliščni profesor. Minilo je komaj leto, odkar je reformator pribil svoje trditve na cerkvena vrata, in že se je lahko opazilo, da se je precej zmanjšalo število romarjev, ki so o prazniku vseh svetih obiskali cerkev. Rim ni imel več toliko častilcev in ni dobival tolikšnih darov kakor poprej, toda namesto tega so nastali drugi, ki so sedaj prihajali v Wittenberg ne kot romarji častit relikvije, temveč kot študenti napolnit vseučiliščne dvorane. Lutrovi spisi so povsod zbudili novo zanimanje za Sveto pismo in na wittenberško vseučilišče so prihajali študentje ne samo iz Nemčije, temveč tudi iz drugih držav. Ko so mladeniči prvič zagledali Wittenberg, "so dvignili roke k nebu in hvalili Boga, ki je storil, da je zasvetila luč iz tega mesta kakor s Siona v starem času in se od tod širi v najbolj oddaljene dežele".(22)

Luter je doslej samo delno zapustil rimske zmote. Ko pa je primerjal Sveto pismo s papeževimi odločitvami in ukazi, je osupnil. "Berem papeževe odloke," je pisal Spalatinu, "in ... ti pravim, da ne vem, ali je papež sam antikrist ali njegov poslanec, toliko lažno je Kristus prikazan in križan v njih."(23) Vendar je bil Luter v tem času še vdani sin rimske cerkve in niti ni razmišljal o tem, da bi se sploh kdaj ločil od nje.

Reformatorjevi spisi in njegov nauk so se razširili po vsem krščanskem svetu. Delo je prispelo v Švico in na Nizozemsko. Posamezni izvodi Lutrovih spisov so si utrli pot v Francijo in Španijo. V Angliji je bil njegov nauk sprejet kot beseda življenja. Resnica se je razširila v Belgijo in Italijo. Tisoči so se prebudili iz svojega duhovnega mrtvila v veselje in upanje življenja po veri./139/

Rim se je vse bolj jezil zaradi Lutrovih napadov, a nekateri izmed njegovih fanatičnih nasprotnikov, celo tudi nekateri profesorji katoliških vseučilišč, so dejali, da ne bi storil greha, kdor bi ubil tega upornega meniha. Nekega dne se je reformatorju približal tujec s skrito pištolo pod plaščem in ga vprašal, zakaj povsod hodi sam. Luter je odvrnil: "Sem v Božji roki. On je moja moč in ščit. Kaj mi more napraviti človek?"(24) Tujec je po teh besedah prebledel in pobegnil pred njim kakor pred navzočnostjo nebeških angelov.

Rim je želel uničiti Lutra, Bog pa je bil njegova obramba. Njegove nauke so poslušali povsod: "v kolibah in samostanih, v plemiških dvorih, na vseučiliščih in v kraljevskih palačah". Na vseh straneh so vstajali plemeniti ljudje in podpirali njegove napore.(25)

Približno ob tem času je med branjem Husovih del ugotovil, da je češki reformator učil vzvišeno resnico o opravičenju z vero, ki jo je sam poudarjal in oznanjal. Tedaj je vzkliknil: "Vsi mi, Pavel, Avguštin in jaz smo husiti, četudi se tega ne zavedamo!" Dalje pa je pisal: "Bog bo zagotovo kaznoval svet zato, ker mu je bila resnica razodeta že celo stoletje prej, pa jo je sežgal!"(26)

Luter je v prošnji za reformacijo nemškemu ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Luter je v prošnji za reformacijo nemškemu kralju in plemstvu zapisal o papežu: "Strašno je gledati njega, ki se ima za Kristusovega namestnika, ko živi v večjem razkošju nego sam kralj. Ali je s tem podoben revnemu Jezusu ali ponižnemu Petru? Nekateri govorijo, da je on gospodar sveta! Toda Kristus, za čigar namestnika se ima, je rekel: 'Moje kraljestvo ni od tega sveta.' Ali je lahko namestnikova oblast večja od gospodarjeve?"(27)

Luter je pisal o vseučiliščih: "Bojim se, da bodo vseučilišča postala peklenska vrata,/140/ če se tam ne bo marljivo razlagalo Sveto pismo in sejalo v srca mladih. Nikomur ne svetujem, naj pošlje svojega otroka tja, kjer Sveto pismo ni najvišje merilo. Popačila se bo vsaka ustanova, v kateri se ne proučuje Božja beseda neprestano."(28)

Ta prošnja se je bliskovito razširila po vsej Nemčiji in naredila na ljudstvo globok vtis. Vse ljudstvo se je vzvalovilo in mnogi so se začeli zbirati pod zastavo reformacije. Lutrove sovražnike je razvnela želja po maščevanju, zato so spodbujali papeža, naj odločno ukrepa proti njemu. Odločeno je bilo, da se njegovi nauki takoj obsodijo. Lutru in njegovim pristašem je bilo dano šestdeset dni, po katerih bodo izključeni iz cerkve, če se jim ne odpovedo.

To je bila strašna kriza za reformacijo. Dolga stoletja so rimske obsodbe o izključitvi poganjale strah v kosti mnogim mogočnim vladarjem; pahnile so v nesrečo in obup mogočna kraljestva. V glavnem so z grozo in ostudom gledali nanje, ki jih je zadela njegova obsodba. Izobčili so jih s svobodniki vred in postavili zunaj zakona ter preganjali do iztrebitve. Luter ni bil slep za burjo, ki je zadivjala nadenj; vendar je bil stanoviten, poln zaupanja, da bo Kristus njegov pomočnik in zaščitnik. Z mučeniško vero in pogumom je pisal: "Kaj se bo zgodilo, ne vem, niti ne želim vedeti. ... Naj udarec pade, kamor hoče, jaz se ne bojim. Niti toliko ne, kolikor za list, ki ne pade z drevesa brez volje našega Očeta. Koliko bolj torej skrbi za nas! Lahko je umreti za Božjo besedo, ko pa je za nas umrla Beseda, ki je postala meso. Če z njim umremo, bomo z njim tudi živeli. Ko bomo preživeli to, kar je On preživel pred nami, bomo prišli tja, kjer je On, in bomo večno živeli z njim."(29)

Ko je do Lutra prišla papeževa poslanica, je rekel: "Preziram jo in zametujem kot brezbožno in lažno. ... V njej je obsojen/141/ sam Kristus. ... Veseli me, da lahko prenašam takšna gorja za najboljša dela. Sedaj sem že mirnejši; vem namreč, da je papež antikrist in da sedi na samem Satanovem prestolu."(30)

Rimski ukaz pa vendar ni ostal brez učinka. Ječe, mučenje in meč so bili močna orodja za prisilo k pokorščini. Slabotni in praznoverni so trepetali pred papeževim odlokom. Čeprav je večina sočustvovala z Lutrom, so vendar mnogi menili, da je življenje predragoceno, da bi ga tvegali za delo reformacije. Vse je kazalo, da se delo reformacije približuje koncu.

Toda Luter je bil še neustrašen. Rim je vrgel nanj svoja prekletstva, in svet je bil prepričan, da bo moral ali poginiti ali pa se pokoriti. Toda reformator je s strašno gorečnostjo vrnil obsodbo prekletstva avtorju in javno razglasil svoj sklep, da ga zapušča za vedno. V navzočnosti množice študentov, profesorjev in meščanov vseh slojev je sežgal papeževo poslanico skupaj s kanonskimi zakoni, odločbami in nekaterimi spisi, ki so podpirali papeško oblast. Rekel je: "Moji sovražniki so s sežiganjem mojih spisov lahko škodovali delu resnice v mislih navadnih ljudi in uničili duše, zato jaz sedaj sežigam njihove knjige. Začel se je resen boj. Doslej sem se s papežem samo igral. To delo sem začel v Božjem imenu; dokončalo pa se bo brez mene z njegovo močjo."(31)

Na očitke sovražnikov, ki so zasmehovali slabost njegove stvari, je odvrnil: "Kdo ve, ali me ni Bog izbral in poklical opravit to delo. Ali naj se ne bi bali, da s tem ko prezirajo mene, pravzaprav prezirajo samega Boga? Mojzes je bil sam v času izhoda iz Egipta. Elija je bil sam za vladavine kralja Ahaba; Izaija je bil sam v Jeruzalemu; Ezekijel je bil sam v Babilonu. ... Bog za preroka nikoli ni izbral nekega velikega duhovnika ali kakšne druge dostojanstvene osebnosti. Navadno pa je izbral preproste in zaničevane ljudi,/142/ nekoč celo pastirja Amosa. Sveti so bili v vseh stoletjih primorani karati velikaše, kralje, kneze, duhovnike in učene ljudi, pri čemer so tvegali svoje življenje. ... Ne pravim, da sem tudi jaz prerok; vendar pravim, da se morajo bati predvsem zato, ker sem jaz sam, njih pa je mnogo. Prepričan sem, da je Božja beseda z menoj, ne pa z njimi."(32)

Luter pa se vendar ni brez strašnega ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Luter pa se vendar ni brez strašnega notranjega boja s samim seboj odločil ločiti od cerkve. V tem času je zapisal: "Vsak dan vse bolj in bolj čutim, kako težko je zapustiti običaje, ki smo jih sprejeli v otroštvu. A koliko bolečin mi je prizadelo, da sem si upal zavzeti stališče proti papežu in ga razglasiti za antikrista, četudi imam Sveto pismo na svoji strani! Koliko je moje srce trpelo! Kolikokrat sem se grenko spraševal, kar so tako pogosto ponavljali papeževi pristaši: 'Ali si samo ti pameten? Ali je mogoče, da so vsi drugi v zmoti? Kaj pa bo, če si ti kljub vsemu v zmoti in vanjo zapeljuješ toliko ljudi, da bodo na koncu za vedno pogubljeni?' Tako sem se bojeval s seboj in s Satanom, dokler ni Kristus s svojo nezmotljivo besedo ohrabril mojega srca proti tem dvomom."(33)

Papež je zagrozil Lutru z izključitvijo iz cerkve, če se ne bo odpovedal, in grožnja se je sedaj izpolnila. Objavljena je bila nova papeževa poslanica, ki je Lutra za vedno razglasila izključenega iz cerkve in za prekletega od nebes, a isto prekletstvo je zadelo tudi vse, ki so sprejeli njegove nauke. Veliki boj se je začel z ogromno močjo.

Vsi, ki jih Bog uporablja, da bi objavili resnice za svoj čas, bodo vedno naleteli tudi na nasprotovanja. V Lutrovih dneh je obstajala sedanja resnica - resnica, ki je bila posebno pomembna za tisti čas; tudi za današnjo cerkev obstaja sedanja resnica./143/ Temu, ki vse izvršuje po nasvetu svoje volje, se je zdelo potrebno postaviti ljudi v raznih priložnostih in jim zaupati dolžnosti, ki ustrezajo času, v katerem živijo, in razmeram, v katerih se znajdejo. Če cenijo dano luč, jim bo dana večja. Toda danes večina ljudi prav tako malo hrepeni po resnici kakor papeževi pristaši, ki so se uprli Lutru. Kakor v preteklih stoletjih tudi danes obstaja nagnjenje, da se sprejemajo človeška izročila in teorije. Tisti, ki podajajo resnico za današnji čas, ne smejo pričakovati, da bodo naleteli na boljši sprejem kakor prejšnji reformatorji. Veliki boj med resnico in zmoto, med Kristusom in Satanom, se bo vse bolj zaostroval do konca svetovne zgodovine.

Jezus je rekel svojim učencem: "Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral od sveta, zato vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem jo vam jaz rekel: Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo ohranili, bodo ohranili tudi vašo." (Jan 15,19.20.) Po drugi strani pa naš Gospod jasno pravi: "Gorje vam, kadar dobro o vas govore vsi ljudje; kajti ravno tako so delali njih očetje lažnivim prerokom." (Luk 6,26.) Duh današnjega sveta ni v manjšem nesoglasju s Kristusovim duhom od duha prejšnjih časov. Tisti, ki danes oznanjajo Božjo besedo v njeni čistosti, ne bodo sprejeti z večjo naklonjenostjo od tistih v prejšnjih časih. Nasprotovanje resnici lahko spremeni svojo obliko; sovraštvo je lahko manj odkrito, zato pa bolj zvito; toda isto nasprotovanje še obstaja in bo obstajalo do konca.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

8. Luter pred državnim zborom
Na prestol Nemčije je sedel novi cesar Karel V. in rimski poslanci so pohiteli, da bi mu čestitali ter ga nagovorili, naj uporabi svojo moč proti reformaciji. Po drugi strani pa je saški volilni knez, komur je bil Karel V. precej dolžan za svojo krono, prosil cesarja, naj nič ne ukrepa proti Lutru, dokler ga ne zasliši. Cesar je tako prišel v veliko težavo in zadrego. Papeževi pristaši ne bi bili zadovoljni z ničimer drugim, kakor da cesar z odlokom obsodi Lutra na smrt. Volilni knez pa je odločno izjavil, da "ne njegovo veličanstvo ne kdor koli drug ni dokazal, da so Lutrovi spisi ovrženi"; zato je zahteval, "da se doktorju Martinu da jamstveno pismo, da bi lahko stopil pred sodišče učenih, pobožnih in nepristranskih sodnikov".(1)
Pozornost vseh strank je bila sedaj usmerjena na zbor nemških držav, ki so ga sklicali v Wormsu kmalu potem, ko je Karel V. zasedel prestol. Na zboru bi morali razpravljati o pomembnih političnih vprašanjih in zadevah; nemški knezi so se morali prvič srečati s svojim mladim vladarjem v svetodajni skupščini. Z vseh strani države so prišli visoki državni in cerkveni dostojanstveniki. Svetovni velikaši visokega rodu, mogočni in ljubosumni na svoje dedne pravice;/145/ cerkveni poglavarji, ki so se zavedali svojega položaja nad vsemi in svoje moči; dvorni vitezi s svojim oboroženim spremstvom; poslanci tujih in oddaljenih držav - vsi so se zbrali v Wormsu. Glavni predmet, ki je zbujal pozornost tega velikega zbora, pa je bila vendar zadeva saškega reformatorja.
Karel V. je poprej ukazal volilnemu knezu, naj pripelje s seboj na zbor Lutra, zagotovil mu je zaščito in obljubil svobodo, da razpravlja o spornem vprašanju s pristojnimi osebami. Luter si je želel stopiti pred kralja. Njegovo zdravje se je tedaj poslabšalo; vendar je pisal volilnemu knezu: "Če ne bom mogel zdrav priti v Worms, naj me tja prenesejo bolnega, kakršen sem. Če me kliče cesar, ne smem dvomiti, da me kliče sam Bog. Če nameravajo uporabiti zoper mene nasilje, kar je verjetno, (saj me ne kličejo, da bi se česa naučili), svojo stvar izročam v Gospodove roke. Še živi in vlada On, ki je rešil tri mladeniče v goreči ognjeni peči. Če me On ne reši, moje življenje ni veliko vredno. Preprečimo samo, da evangelij ne bi bil izpostavljen sramotenju hudobnih, in prelijmo zanj svojo kri, da ne bi oni zmagali. Ne vem, kaj bo bolj koristno za zveličanje vseh, moje življenje ali moja smrt. ... Pričakujte od mene vse, samo ne bega in zanikanja. Bežati ne morem, zanikati pa še manj."(2)
Novica, ki je krožila po Wormsu, da bo Luter prišel na zbor, je povzročila v mestu veliko vznemirjenje. Papežev poslanec Aleander, kateremu je bila posebej zaupana naloga ustaviti reformacijo, se je zelo vznemiril in razjezil. Vedel je, da bo Lutrov prihod na zbor imel usodne posledice za papeštvo. Voditi raziskavo o primeru, ki ga je papež že obsodil, bi pomenilo prezreti veljavo neomejenega papeža. Nadalje se je bal, da bi mogočni in zgovorni dokazi utegnili mnoge kneze odvrniti od papeža./146/ Zato je pri Karlu V. vložil najbolj odločno pritožbo proti Lutrovemu prihodu v Worms. Približno ob tem času je bila objavljena tudi poslanica o Lutrovem izobčenju. Ta dogodek in nagovarjanje papeževega odposlanca so pregovorili cesarja k popuščanju. Pisal je volilnemu knezu, da mora Luter ostati v Wittenbergu, če se ne želi odpovedati.
Aleander pa ni bil zadovoljen s to zmago.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Aleander pa ni bil zadovoljen s to zmago, zato je deloval z vso močjo in zvijačo, da bi zagotovil Lutrovo obsodbo. Z vztrajnostjo, kakršno bi bilo vredno uporabiti za doseganje boljšega cilja, je obtožil Lutra pred knezi, prelati in drugimi člani zbora zaradi "vstaje, upora, brezbožnosti in bogokletja". Toda hudobija in strast, ki jo je kazal odposlanec, so preočitno razodevali, kateri duh ga je prežemal. Vsi so govorili: "Spodbujata ga sovraštvo in maščevanje, ne pa gorečnost in pobožnost."(3) Večina zbora je bila bolj kakor kdaj prej naklonjena Lutrovemu delu.

Aleander je s podvojeno gorečnostjo pritiskal na cesarja, da je dolžan izvršiti papeževe ukaze. Po nemških zakonih pa tega ni mogel napraviti brez soglasja knezov; na koncu je cesarja premagalo odposlančevo nadlegovanje, zato mu je ponudil, naj poda svojo zadevo pred zbor. "To je bil slavnostni dan za papeževega nuncija. Zbor je bil velik, še večji pa je bil razpravni predmet. Aleander je branil Rim ... mater in gospodarico vseh cerkev." Zastopati je moral vrhovno Petrovo oblast pred zbranimi krščanskimi knezi. "Bil je nadarjen z zgovornostjo in je povišal velikost dane priložnosti. Previdnost je hotela, da bo Rim pred svojo obsodbo dobil priložnost podati svojo zadevo pred najbolj veličastnim sodiščem z usti svojega najbolj sposobnega govornika."(4) Tisti, ki so bili naklonjeni reformatorju, so z nekoliko strahu gledali na učinek Aleandrovega govora. Saški volilni knez ni bil navzoč, vendar je poslal nekaj svojih svetovalcev poslušat papeževega poslanca in zapisat njegov govor./147/

Aleander se je z vso močjo svoje učenosti in zgovornosti trudil ovreči resnico. Tožbo za tožbo je podajal proti Lutru kot javnemu sovražniku cerkve in države, živih in mrtvih, duhovnikov in posvetnih ljudi, cerkvenih zborov in posameznih kristjanov. Dejal je, da je "Lutrovih zmot dovolj, da bi bilo treba zaradi njih sežgati sto tisoč krivovercev".

Za sklep govora si je prizadeval izpostaviti zasmehovanju vse pristaše reformacije. "Kdo so ti luteranci? Gruča nesramnih učiteljev, pokvarjenih duhovnikov, razuzdanih redovnikov, nerazumnih pravnikov, popačenega plemstva z navadnim ljudstvom vred, ki so ga pokvarili in zapeljali. Koliko bolj številna, sposobna in mogočna je katoliška stranka! Enodušna odločitev tega slavnostnega zbora bo razsvetlila preproste, posvarila nerazumne, pomagala neodločnim in okrepila slabotne."(5)

S takšnim orožjem so bili napadani branilci resnice v vseh časih. Isto orožje se tudi danes uporablja proti njim, ki si upajo nasprotovati javnim zmotam ter pri tem uporabljati preproste in jasne nauke Božje besede. "Kdo so ti oznanjevalci novih naukov?" vpijejo tisti, ki želijo priljubljeno vero. "So neizobraženi, maloštevilni in iz najrevnejših slojev. A vendar trdijo, da imajo resnico in da so Božje izvoljeno ljudstvo. So pa neuki in zaslepljeni. Koliko večja po številu in vplivu je naša cerkev! Koliko velikih in učenih mož je med nami! Koliko večja moč je na naši strani!" Ti dokazi zelo vplivajo na svet, vendar niso niti danes bolj prepričevalni, kakor pa so bili v reformatorjevih dneh.

Reformacija se ni končala z Lutrom...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Reformacija se ni končala z Lutrom, kakor nekateri mislijo. Nadaljevati se mora do konca svetovne zgodovine. Bistvo Lutrovega dela je bilo obsijati druge z lučjo, s katero ga je Bog razsvetlil; vendar pa ni dobil vse luči, ki mora biti razodeta svetu. Od tistega časa do danes je vedno nova luč/148/ razsvetljevala strani Svetega pisma in neprestano so se razodevale nove resnice.

Odposlančev govor je naredil globok vtis na zbor. Luter ni bil navzoč, da bi z jasnimi in prepričljivimi resnicami Božje besede premagal papeževega prvaka. Ni se poskušalo braniti Lutra. Večina na zboru je bila nagnjena ne samo k obsodbi njega in njegovega nauka, ampak tudi k iztrebitvi krivoverstva, ko bi bilo mogoče. Rim je imel najboljšo priložnost, da bi obranil svojo zadevo. Kar koli je mogel reči v svojo obrambo, je povedal. Toda njegova navidezna zmaga je bila znamenje poraza. Odslej bo razlika med resnico in zmoto toliko jasnejša, kolikor bolj bo odprta bitka med njima. Nikoli več po tistem dnevu Rim ni stal tako zanesljivo kakor tedaj.

Medtem ko je bila večina zbora pripravljena izročiti Lutra rimskemu maščevanju, so mnogi med njimi videli in obsojali hudobijo, ki je obstajala v cerkvi. Želeli so izkoreniniti zlorabe, zaradi katerih je trpel nemški narod, a povzročili sta jih pokvarjenost in lakomnost duhovnikov. Odposlanec je prikazal papeško oblast v najlepši barvi. Tedaj pa je Božji Duh spodbudil nekega člana zbora, da je prikazal pravo podobo papeške tiranije. S plemenito odločnostjo je vstal saški vojvoda Georg v tem kneževskem zboru in s strašno natančnostjo opisal vse prevare in pregrehe papeštva ter njegove hude posledice. Na koncu je dejal:

"To je samo nekaj zlorab, ki govorijo proti Rimu. Zavrgli so sleherno sramežljivost, edini cilj jim je ... denar, denar, denar ... tako da pravzaprav govorijo samo laž tisti pridigarji, ki bi morali oznanjati resnico, in ne samo da se jih trpi, temveč se jih tudi nagrajuje, saj so njihovi dohodki toliko večji, kolikor bolj lažejo. Iz teh motnih studencev tečejo te umazane vode. Razuzdanost ponuja roko skoposti. ... Na žalost duhovščina povzroča pohujšanje, ki toliko ubogih duš peha v večno pogubo. Mora se izvršiti splošna reforma."(6)/149/

Niti sam Luter ne bi mogel podati močnejših in bolj očitnih obtožb zoper papeško pokvarjenost. Ampak njegove besede so bile še toliko bolj učinkovite zaradi dejstva, da je bil govornik sicer odločen reformatorjev nasprotnik.

Ko bi člani zbora imeli odprte oči, bi med seboj videli Božje angele, ki pošiljajo svetle žarke v temo ter odpirajo um in srce za sprejemanje resnice. Moč Boga resnice in modrosti je vplivala celo na sovražnike reformacije, in tako je bila pripravljena pot za vzvišeno delo, ki ga je bilo treba opraviti. Martin Luter ni bil navzoč, a vendar se je na zboru slišal glas Nekoga večjega od njega.

Narodni zbor je takoj izvolil komisijo, ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Narodni zbor je takoj izvolil komisijo, ki bo morala sestaviti seznam vseh papeških davkov, kateri so tako surovo tlačili nemški narod. Seznam je vseboval sto eno točko, izročili so ga kralju s prošnjo, naj ustrezno ukrepa, da bodo ukinjene te zlorabe. Člani komisije so rekli: "Koliko duš je izgubljenih! Kakšno ropanje, izsiljevanje in podkupovanje se dogaja zaradi tega, ker jih dovoljuje vrhovna glava krščanstva! Naša dolžnost je zastaviti pot pogubi in sramoti našega ljudstva. Zato vas najbolj pokorno prosimo, da določite splošno reformo, jo prevzamete in izpeljete."(7)

Tedaj pa je zbor zahteval pripeljati reformatorja predse. Čeprav je papeški delegat Aleander prosil, ugovarjal in grozil, je cesar končno le privolil, in Lutra so poklicali, naj pride pred zbor. Z vabilom vred so mu izročili tudi jamstveno pismo, s katerim se mu zagotavlja varna vrnitev. Vabilo mu je prinesel v Wittenberg neki glasnik, ki mu je bilo ukazano, naj Lutra spremlja v Worms.

Lutrovi prijatelji so se prestrašili in ražzalostili. Ker so poznali predsodke in sovraštvo do njega, so se bali, da ne bodo spoštovali jamstvenega pisma, zato so ga prosili, naj svojega življenja ne izpostavlja nevarnosti. Odgovoril jim je: "Papeški pristaši ne želijo mojega prihoda v Worms,/150/ temveč mojo obsodbo in smrt. Nič zato. Ne prosite v molitvi zame, temveč za Božjo besedo. ... Kristus mi bo dal svojega Duha, da premagam pridigarje zmot. Preziral sem jih v življenju, premagal jih bom s smrtjo. Njihov cilj je, da me v Wormsu prisilijo k odpovedi; moja odpoved pa bo naslednja: Prej sem rekel, da je papež Kristusov namestnik, sedaj pa pravim, da je Gospodov nasprotnik in Satanov apostol."(8)

Luter ni smel sam potovati na tej nevarni poti. Trije njegovi najboljši prijatelji so se odločili, da ga bodo spremljali s cesarskim poslancem vred. Melanchthon je toplo prosil, da bi se jim pridružil. Njegovo srce je bilo povezano z Lutrovim, zato si ga je želel spremljati tudi v ječo ali v smrt, če je potrebno. Toda njegove prošnje niso bile uslišane. Če bi namreč Luter moral umreti, bo moral njegov mladi sodelavec nositi breme reformacije. Ob slovesu mu je reformator dejal: "Če se ne vrnem in če me sovražniki ubijejo, dalje oznanjaj in trdno stoj v resnici. Delaj namesto mene. ... Če ti živiš, bo moja smrt malo pomembna."(9) Študenti in meščani, ki so se zbrali, da bi se udeležili Lutrovega odhoda, so bili globoko ganjeni. Mnogi, katerih srca je ganil evangelij, so se jokaje poslavljali od njega. Tako so reformator in njegovi spremljevalci zapustili Wittenberg.

Na poti so se prepričali, da so ljudje potrti zaradi slabih slutenj. V nekaterih mestih jim niso izkazali nikakršne časti. Ko so se ustavili, da bi prenočili, je prijateljski duhovnik povedal, da se boji zanj, in mu pri tem pokazal sliko italijanskega reformatorja, ki je pretrpel mučeniško smrt. Drugi dan so zvedeli, da so v Wormsu obsodili Lutrove spise. Cesarski poslanci so raznašali cesarski ukaz in pozivali ljudstvo, naj oblastem izroči vsa prepovedana dela. Poslanec, ki se je bal za Lutrovo varnost na zboru in pomislil, da se je omajal v svoji odločitvi, ga je vprašal, ali še vedno želi nadaljevati pot. Luter je odgovoril: "Čeprav so me prekleli in to oznanili v vsakem mestu, bom vendar šel."(10)/151/

V Erfurtu so Lutra sprejeli s častjo.......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V Erfurtu so Lutra sprejeli s častjo. Obdan z gručo privržencev je šel po ulicah, po katerih je nekoč pogosto hodil s svojo beraško torbico. Obiskal je svojo samostansko celico in se spomnil bojev, po katerih je njegovo srce sprejelo luč, ki je sedaj razsvetljevala celotno Nemčijo. Povabili so ga, naj pridiga. To mu je bilo prepovedano, vendar mu je poslanec dovolil, in menih, nekdanji služabnik v tem samostanu, je stopil za prižnico.

Pred veliko množico poslušalcev je spregovoril o Kristusovih besedah: "Mir vam!" Rekel je: "Vsi filozofi, doktorji in pisci so se trudili naučiti ljudi, kako lahko dobijo večno življenje, vendar jim to ni uspelo. Sedaj vam to želim jaz povedati. ... Bog je obudil od mrtvih človeka, Gospoda Jezusa Kristusa, da bi On uničil smrt, izkoreninil greh in razbil peklenska vrata. To je delo zveličanja. ... Kristus je zmagal, to je veselo sporočilo, mi pa smo odrešeni z njegovim delom, ne pa s svojimi dejanji. ... Naš Gospod Jezus Kristus je rekel: 'Mir vam, poglejte moje roke.' To pa pomeni: Poglej, o človek, jaz, samo jaz sem tisti, ki odjemljem tvoj greh in te rešujem. Sedaj imej mir, pravi Gospod."

Dalje je razlagal, da se prava vera kaže s svetim življenjem. "Ker nas je Bog rešil, naj bodo naša dela njemu po volji. Ali si bogat? Tedaj naj tvoje bogastvo streže potrebam revežev. Ali si reven? Tedaj naj tvoja služba streže bogatim. Če pa je tvoje delo koristno samo zate, potem je laž služba, za katero misliš, da jo opravljaš Bogu."(11)

Ljudje so poslušali kakor očarani. Kruh življenja se je lomil tem sestradanim dušam. Kristus je bil povišan pred njimi nad papeže, odposlance, cesarje in kralje. Luter ničesar ni omenjal o svojem nevarnem položaju. Ni hotel postati predmet pozornosti in sočutja. Z gledanjem na Kristusa je zgubil sebe spred oči. Skril se je za Človekom z Golgote in si edino prizadeval predstaviti Jezusa kot odrešenika grešnikov./152/

Med nadaljevanjem njegove poti so se povsod najbolj zanimali za reformatorja. Radovedna gruča se je gnetla okrog njega in prijateljski glasovi so ga opozarjali na načrte rimskokatoličanov. "Sežgali vas bodo," so govorili nekateri, "vaše telo bodo spremenili v pepel, kakor so naredili z Janom Husom." Odgovarjal jim je: "Ko bi vzdolž vse poti od Wormsa do Wittenberga prižigali ogenj, katerega zublji bi segali do neba, bi vendar šel po tej poti v Gospodovem imenu. Odšel bom prednje, stopil bom v čeljust tej pošasti, polomil ji bom zobe in oznanjal bom Gospoda Jezusa Kristusa."(12)

Sporočilo o njegovem približevanju Wormsu je povzročilo veliko vznemirjenje. Njegovi prijatelji so se bali za njegovo varnost, sovražniki pa za uspeh svojega dela. Na vse kriplje so si prizadevali, da bi ga nagovorili, naj ne stopi v mesto. Na spodbudo papeževih pristašev mu je bilo svetovano, naj se umakne v grad nekega prijateljskega viteza, kjer se bo lahko vse rešilo na prijateljski način. Prijatelji so v njem poskušali zbuditi strah, ko so mu opisovali nevarnosti, ki so mu pretile. Vsi njihovi napori so bili zaman. Luter je neomahljivo odgovoril: "Ko bi bilo v Wormsu toliko hudičev, kolikor je opek na strehi, bi vendar stopil vanj."(13)

Ob njegovem prihodu v Worms je velika množica odšla proti mestnim vratom, da bi mu zaželela dobrodošlico. Niti h kraljevemu pozdravu se ni zbrala tako velika množica. Navdušenje je bilo veliko; na lepem pa je sredi množice zapel prodoren in žalosten glas pogrebno pesem, da bi Lutra spomnil na usodo, ki ga čaka. Ko je stopal z voza, je dejal: "Bog bo moja obramba."

Papeževi pristaši niso verjeli, da si bo Luter upal priti v Worms, zato jih je njegov prihod napolnil z grozo. Cesar je takoj poklical svoje svetovalce, da bi se posvetoval, kako bodo ravnali. Neki škof, zakrknjeni papežev pristaš, je izjavil: "O tem smo že dosti razpravljali. Vaše veličanstvo naj se že enkrat znebi tega človeka. Ali ni Sigismund ukazal sežgati Jana Husa? Naša dolžnost ni dajati/153/ ali spoštovati jamstveno pismo nekega krivoverca." Karel V. pa je odvrnil: "Ne, mi se moramo držati svoje obljube."(14) Torej je bilo odločeno: Luter mora biti zaslišan.

Vse mesto je želelo videti tega nenavadnega človeka...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!