11. NEDELJA MED LETOM

Grešnici je odpuščeno
    Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.« In Jezus mu je odgovoril: »Simon, nekaj ti moram povedati.« On pa mu je rekel: »Učitelj, povej.« »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si presodil.« In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila!  
Pojdi v miru!«
Lk 7,36-50


GOSPOD USMILJENO ODPUŠČA
    Človekove želje večkrat ne poznajo meja: želimo si vse, kar je možno, pri tem pa mnogokrat ne pomislimo, kaj je dobro za nas in kaj ne, kaj je dopustno in kaj prepovedano. Mnogi se celo tolažijo z mislijo, da je vse dovoljeno in da greha ni več. Vendar se motimo: ustvarjeni smo, da delamo dobro in da Božjo ljubezen, ki je izlita v naša srca, posredujemo naprej. Ni vse zlato, kar se sveti in zato so lahko mnoge stvari škodljive zame in posredno za druge, ki so ob meni. To se še najbolj čuti v skupnosti, ki je temeljna, v družini. Tam moramo biti zelo previdni, kajti kar je Bog združil, človek nima pravice razdirati. Zato imejmo pod oblastjo svoje želje in strasti, da nam ne bo kdaj žal. Pav o tem nam govori tudi današnja Božja beseda. Kralj David, se je hudo pregrešil, saj je poskrbel, da je mož lepe žene, s katero je grešil, padel na bojišču, da bi se z njo poročil. David verjame preroku Natanu, ki ga svari. Žal mu je, da je storil nekaj tako podlega. Bog mu greh odpusti, vendar posledice greha ostanejo. Jezus odpusti tudi veliki grešnici, o kateri beremo v evangeliju, zaradi ljubezni, s katero je pristopila do Jezusa. Dobro je poznala svojo šibkost in zmoto, vendar je upala in ljubila. Zaupala je v Božje usmiljenje, ki se je utelesilo v Jezusu Kristusu. Ni se zmotila. Jezus jo je odrešil njenih grehov, osvobodil jo je vpliva zla, ker je odprla svoje srce, da je vanj mogel izliti božansko ljubezen, ljubezen, ki rešuje.
    David je imel Božji blagoslov kot kralj, vendar ni bi zadovoljen s tem, kar mu je Bog poklanjal. Poskrbel je za smrt Hetejca Urijaja in vzel njegovo ženo sebi za ženo. S tem se je prekršil proti Bogu in tudi proti bližnjemu. Sledila je kazen, ki si jo je zaslužil. Takole pravi odlomek iz druge Samuelove knjige (12,13): »David je rekel Natánu: ˝Grešil sem proti Gospodu.˝ Natán je rekel Davidu: ˝Gospod ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl.˝« David se je pokesal in usmiljeni Gospod mu je odpustil. Kako pa je z nami? Nič drugače: ko se pregrešimo proti Bogu in proti bližnjemu, moramo sprejeti kazen in se spokoriti. Božje zakonodaje si nimamo pravice prilagajati.
    »Človeka ne opravičijo dela postave, ampak edinole vera v Jezus Kristusa,« je apostol Pavel pisal Galačanom (16,19). Če ne bi bilo tako, Jezus ne bi prišel k nam kot odrešenik. To ne pomeni, da naša dobra dela niso potrebna, ampak samo to, da je prava vera vedno podprta z dobrimi deli in na tak način postane konkretna in učinkovita. Dobra dela morajo biti storjena iz ljubezni, v duhu Jezusovega nauka in njegovega zgleda.
    V evangeliju nam Jezus želi povedati, da smo vsi Božji otroci in pred Bogom ni razlike med dobrimi in slabimi, med moškimi in ženskami, med eno raso in drugo. Božjega otroštva si nismo zaslužili s svojimi zaslugami, ampak nam je bilo podarjeno. Ko se tega zavedamo, smo sposobni vsak na svoj način Boga častiti in se mu zahvaljevati. Grešna žena, ki so jo »pravičniki« obsojali, poniževali in zaničevali je zbrala pogum in padla k Jezusovim nogam in mu jih umivala s solzami osebne stiske in obžalovanja, zavedajoč se svoje zgrešene življenjske poti. Farizeji so se pohujševali, češ da Jezus ne ve, kdo je ta žena. Zato Jezus taktno vpraša Simona, kdo bo gospodarja bolj ljubil: ali tisti, kateremu je odpustil velik dolg, ali tisti, ki mu je odpustil manjši dolg? Vsakomur je jasno, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Hotel je povedati, da Bog odpušča vse grehe, ne glede na količino in težo, edino merilo je ljubezen, ki je odgovor na Božjo ljubezen. Božja merila so bistveno drugačna od naših, kajti zanj je bistvena dobrota in ljubezen. Usmiljeno odpušča vsakomur, ki mu je žal slabih dejanj, besed in misli in je ponižnega srca. Jezus grešnici jasno pove, da jo je rešila njena vera, saj je verjela, da ji Jezus more pomagati in ji odvzeti vso to težo, ki so jo povzročili njeni grehi. Tudi mi smo včasih v takšnem položaju, ko težko nosimo breme, ki nam ga nalaga življenje, ko smo pobiti v srcu in ne vidimo preko kupa problemov, ki so se nabirali daljše obdobje. Rešitev je Jezus. Če mu z vero zaupamo in predamo svoje težave v njegove roke, bo vse drugače. Toda težave so velikokrat posledice naših napačnih želja in dejanj, ki smo jih naredili. Najprej se moramo ločiti od navezanosti na slaba dejanja in navade, šele potem bo možna osvoboditev. Jezus nas vabi. Približajmo se mu, ne glejmo, kaj bodo rekli ljudje, ampak zaupajmo v njegovo vodstvo in ga prosimo, da nam pomaga.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

12. NEDELJA MED LETOM

Peter izpove vero
   Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.«
   Strogo jim je prepovedal, da bi to komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«
Lk 9,18-24

ODPOVED SAMEMU SEBI
    Kdo je Jezus Kristus? Ta vprašanja ne postavljajo le otroci, ko jih pri verouku katehet izzove, ampak se z njim ubadajo tudi zgodovinarji in analitiki sodobnega življenja. Dejstvo je, da je Jezus zgodovinska oseba, da je velik človek, da je storil veliko dobrega ljudem tedanjega časa in še marsikaj bi lahko našteli. Veliko težje je razumeti, da ni bil le navaden človek, ki je živel pred dva tisoč leti, ampak je mnogo več, za kar pričajo dejstva, ki so se dogajala skozi vso dvatisočletno zgodovino. Že njegovi učenci niso mogli doumeti njegovih napovedi, da bo moral veliko trpeti, umreti in da bo tretji dan vstal. Še bolj neverjetno je, da ta Jezus Kristus živi tudi danes in da deluje na vseh koncih sveta, da še vedno dela čudeže, če smo mi pripravljeni nanje in če je dovolj močna naša vera. Vsakdo izmed nas se mora resno vprašati: Kdo je zame Jezus Kristus? Morda ga mnogi doživljajo le kot zgodovinsko osebnost, drugi spet le kot neko pravljico iz davne preteklosti, s katero so v otroštvu opravili, zopet drugi domnevajo, da je nekje Bog v podobi Jezusa iz Nazareta, vendar je nekje daleč in nedosegljiv, morda celo zelo strog sodnik, ki čaka na naše napake, nekateri pa Jezusa doživljamo tukaj in zdaj in vzpostavljamo z njim bolj ali manj trden odnos, odvisno od naše odprtosti za Božje resničnosti.
    Prerok Zaharija (12, 10-11) spregovori, da si odpre drugačno prihodnost vsak, kdor sprejme Boga. To je Gospod obljubil Davidovi hiši, to velja danes za posamezen narod in za vsakega človeka. Na nas izliva duha naklonjenosti in prošenj. Bog me ima rad: to moram sprejeti in dovoliti, da on danes po meni pride k ljudem, ki ga potrebujejo. Gospod želi, da sem njegova podaljšana roka, ki deli blagoslov vsem, ki iščejo odrešenika.
    »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa!« je apostol Pavel pisal Galačanom (3,26-29). To pomeni, da smo novi ljudje in se moramo temu primerno tudi obnašati. Kristjan mora v besedah in dejanjih pokazati, da ga je Kristus prepričal in zato živi v skladu z Božjo zakonodajo. Najvišji zakon je ljubezen, zato moramo biti naravnani tako, da bomo iz ljubezni služili bližnjemu, kot nam je Jezus sam pokazal.
    V evangeliju Jezus sprašuje, kaj ljudje mislijo o njem. Vsakdo ima drugačno predstavo o Jezusu. Toda Jezusovo vprašanje ne prihaja iz njegove negotovosti o samem sebi, pač pa želi zaznati, koliko je učencem že uspelo v njem prepoznati Božjega Sina in obljubljenega Mesija, Odrešenika. Apostol Peter se ojunači in jasno odgovori, da je zanj Božji Maziljenec. Tudi učenci so imeli zelo različno predstavo o Jezusu, čeprav so vsi nekako čutili, da je Božji poslanec. Nikakor si niso mogli predstavljati, da bi On moral trpeti. Veliko bliže jim je bila predstava o kralju, ki z močjo vlada in so mu vsi pokorni. Kot trpečega služabnika si ga pač nihče ni mogel predstavljati. Jezus ve, da je od tega odvisno razumevanje in sprejetje njegovih nadaljnjih besed. Potem ko je v molitvi z Očetom govoril o skrivnosti odrešenja po križu in trpljenju, to skrivnost razodene tudi učencem – kot svojo in njihovo pot. Dobro ve, da se človeški naravi ta pot upira, nesprejemljiva je tako zanj kot za tiste, ki jih ima rad. Zaveda se, da njegovim učencem veliko pomeni njegova bližina. Kako naj jim sedaj spregovori o trpljenju, ki ga neizbežno čaka? K temu sicer doda oznanilo vstajenja, toda obstaja nevarnost, da beseda o trpljenju to oznanilo preglasi. Še več, kako naj svoje učence nagovori, da je odpoved sebi in sprejetje križa neizogibna pot odrešenja tudi zanje? Vse to je mogoče le v globokem notranjem miru, s katerim je Jezus vstopal v ta dialog, potem ko je vse to sam sprejel iz Očetovih rok. S tem je tudi pokazal, kako je mogoče sprejeti in hoditi to pot odpovedi in križa. Spet le tako, da v globokem molitvenem odnosu z Očetom tudi mi vse to sprejmemo iz njegovih rok. Potem ni več pomembno vprašanje, kdo smo v očeh bližnjih, pač pa le še, kako nas gleda Oče in kakšno poslanstvo nam je zaupal.
Skrivnost križa je globoko doumel sv. Janez Vianney (1787–1859), ki je v neki pridigi rekel: »Križ je najbolj učena knjiga, ki jo moremo brati. Tisti, ki te knjige ne poznajo, so nevedni, četudi poznajo vse druge knjige. Resnično učeni so samo tisti, ki to knjigo ljubijo, jo vprašajo za nasvet, ji pridejo do dna. Čim več smo v njeni šoli, tem bolj hočemo v njej ostati.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

13. NEDELJA MED LETOM

Rad bi hodil za Jezusom
    Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas.
    Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«
Lk 9,51-62

GOSPOD NAS KLIČE V SVOJO SLUŽBO
    Hoja za Gospodom mora biti brezpogojna. Duhovni poklic je namreč drugačen od vseh drugih poklicev, ker se zanj ne odločim sam, ampak me Bog izbere in mi ponudi določeno poslanstvo. Božji klic sicer človeka preseneti in je zato začetno izgovarjanje glede nesposobnosti za takšno službo razumljivo. Vendar je treba v določenem trenutku ponudbo sprejeti ali pa jo zavreči. Tretje poti ni, pa čeprav bi mnogi radi bili nekje vmes, sredi užitkov tega sveta in hkrati blizu Bogu. Škoda, da je mnoge svet preveč premamil in so preslišali Božji klic. Krščanstvo je močno v ljudeh, ki hočejo biti pokorni Bogu in se ne izgovarjajo. Ko zmanjka takšnih pričevalcev, je na svetu manj resnične nesebične ljubezni. Današnja Božja beseda nam v ospredje postavlja poklicanost. Bog kliče slehernega človeka k hoji za njim. Na nas je odločitev ali odgovorimo na njegov klic ali pa ga preslišimo.
    Preroki so bili v Stari zavezi glasniki Božje volje. Prva knjiga kraljev (19,19-21) nam prikaže, kako je Bog preko Elija povabil Elizeja na preroško pot. Elizej je bogat mlad človek, ki orje na njivi z dvanajstimi pari volov. In vendar, ko Elija pride mimo in vrže nanj svoj preroški plašč, se odzove tako, kot da je popolnoma nenavezan na svoje bogastvo. Takoj je pripravljen popolnoma spremeniti svoje življenje, torej zapustiti bogastvo in nemudoma iti za prerokom Elijem in biti njegov služabnik: služabnik Božjemu možu, ki je brez premoženja. Elizej je torej duhovno svoboden človek. Kot tak je zelo primeren za Božjo službo. Svet potrebuje ljudi, ki bodo ljubili Boga in se ne bodo bali nobene oblasti. Morda pa Bog pričakuje, da tudi jaz rečem svoj »da« na Božjo ljubezen in stopim pred ljudi kot prepričan kristjan, ki ve, kaj je krepost in kaj je greh in ne naseda neumnim govoricam, da je danes vse dovoljeno.
    Apostol Pavel nam v pismu Galačanom (5,1.13–18) razkrije izreden pomen svobode v krščanskem življenju. Kristus nas je osvobodil, ko nas je odrešil in nam odpušča grehe. Kadar je duša popolnoma očiščena greha, je najbolj svobodna. Čim bolj je kdo v grehih, tem bolj je zasužnjen. Duhovniški poklic je namenjen varovanju in negovanju človekove svobode. Sodobni sužnji so danes tisti ljudje, ki ne brzdajo svojih strasti in si dovolijo vse, kar jim pade na pamet. Kristjan je odgovoren človek, ki pozna samega sebe in zato ne pretirava v svoji drznosti, ampak zaupa v Boga in se ravna po njegovih zapovedih. Le tako lahko ukroti svoje strasti in ostane gospodar samega sebe.
    Evangelij po Luku (9,51–62) nam pokaže Jezusovo svobodo, v kateri ne popusti grožnjam. Svoj načrt evangeljskega oznanjevanja hoče izvesti do konca, čeprav s tem tvega življenje. Zato se je »trdno odločil iti v Jeruzalem«. Torej na smrtno nevaren kraj. Apostoli so dan za dnem sodoživljali, da Jezus vse govori in dela iz ljubezni. Tudi sovražnost dosledno vrača z ljubeznijo. Toda v apostolih so se kljub vzgoji v ljubezni kar naprej skušala uveljavljati grešna nagnjenja. Npr. smrtna maščevalnost nad Samarijani, ker so zavrnili Jezusovo prošnjo, da bi z apostoli v Samariji prenočil na poti v Jeruzalem. Jezus je odločno zavrnil predlog apostolov, da bi se zaradi tega maščevali. Hudo je treba vračati z dobrim. To pomeni, da je treba odpuščati »sedemdesetkrat sedemkrat«. Jezus apostole potrpežljivo vzgaja, da bi bili duhovniki po njegovem Srcu. Da bi hoteli biti brezdomci, zato da bi ustvarjali skupni dom mnogim: »Lisice imajo brloge in ptice gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Šele tedaj ko bo skozi odrešenjski proces vse podredil Očetu in bo Bog vse v vsem, bo dokončan tisti poslednji dom, kjer bo tudi Kristus imel kam »glavo nasloniti«. Duhovniki pa jo že sedaj lahko naslonimo nanj. Gospod je naš počitek. »Hodi za menoj!« kliče Jezus tudi danes. Njegov glas je težko slišati sredi hrupa zabaviščnih parkov in nočnih klubov. Tudi hrup, ki smo ga prinesli v svoje domove s sodobnimi mediji, nas odvrača od tega, da bi prisluhnili glasu v svojem srcu. Treba se je zapreti v svojo sobo, da bomo lahko prisluhnili svojemu srcu, kjer nam je Bog najbližji. Predvsem pa je treba biti velikodušen v svoji dobroti. Jezus je zato ob neki priložnosti dejal: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!« Naj nam Gospod pomaga, da bi mogli prisluhniti njegovemu glasu v svojem srcu in se odpreti milosti, ki jo daje v izobilju in predvsem zastonj, ker nas ima neskončno rad.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

14. NEDELJA MED LETOM

Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev
    Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«
Lk 10,1-12

GOSPOD NAS POTREBUJE
    Začele so se počitnice in za nami je praznik apostolov Petra in Pavla, ko škofje posvečujejo novomašnike. Božja beseda današnje nedelje je povezana s poslanstvom: »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.« To je Jezus naročil učencem, ko jih je poslal oznanjat. Tudi danes Jezus izbira, kliče in pošilja mlade, da požanjejo obilno žetev in napolnijo Božje žitnice. Marsikdo, ki čuti v sebi Božji klic, si zastavlja vprašanje: »Ali sem kot fant, ki bi rad živel svojo mladost v vsej polnosti, primeren za duhovniško službo?« In marsikatero dekle se sprašuje: »Ali me Bog zares vabi, da svoje materinstvo zaživim v redovni skupnosti?« Takšni pomisleki so odveč: Bog tudi danes potrebuje ljudi, po katerih bi rad ponesel svojo ljubezen med tiste, ki ga ne poznajo, so pozabili nanj ali so ga celo zavrgli. Zato pogum: morda Bog potrebuje prav tebe!
    Prerok Izaija (66,10-14) prinaša Božje sporočilo Izraelskemu ljudstvu in posredno tudi nam: »Glej, napeljal bom k njej mir kakor reko, slavo narodov kakor poplavljajoč hudournik … v naročju vas bodo nosili, na kolenih ljubkovali. Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil … videli boste in vaše srce se bo veselilo.« Bog nas ima neskončno rad in želi, da smo srečni in veseli kristjani. Veselje daje nov zagon, zato je zelo pomembno, da s(m)o oznanjevalci veselega oznanila veseli in polni optimizma, saj od Gospoda prejemamo moč za svoje oznanjevanje s pričevanjem, kot tudi z besedo.
    V pismu Galačanom (2,19-20) je apostol Pavel popolnoma jasen. Pove, da je po Kristusovem križu ta svet zanj križan, prav tako pa je po istem križu tudi on križan temu svetu. Če dovolimo Svetemu Duhu, da nam te besede »prevede«, moremo tudi mi razumeti to pravilo, ki ga je Bog po apostolu postavil za kristjane vseh časov: umreti temu svetu in živeti zanj. S čim naj se hvalimo? Samo s tem, kar je Bog naredil iz nas. Če čutimo, da je Bog obupal nad nami, ker se nič ne spremenimo, je napočil čas, da začnemo razmišljati drugače in zaupamo Jezusu, ki nas tolaži: »Dovolj ti je moja moč!«
    Kar dvainsedemdeset učencev naenkrat je Jezus poslal oznanjat evangelij v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Jezus hoče priti v vsak kraj na svetu. Zato so dvainsedemdeseteri učenci po številu simbol Jezusovega apostolata, namenjenega vsem narodom sveta. V desetem poglavju Prve Mojzesove knjige je namreč številka 70 uporabljena za število vseh narodov na svetu. Potem si Mojzes izbere 70 starešin, ki mu pomagajo voditi Božje ljudstvo. Dvesto let pred Jezusovim rojstvom pa 70 prevajalcev prevede Sveto pismo iz hebrejskega v grški jezik, kar omogoči prodor Svetega pisma v vse kraje tedaj znanega sveta. Ko Jezus razpošlje svojih 72 oznanjevalcev, s povišanjem števila 70 na 72, oznani preobilje Božje dobrote, s katero pomaga ljudem vsega sveta. Kar Jezus tu napoveduje s simboličnim številom, to pred vnebohodom izrazi neposredno: »Pojdite po vsem svetu, učite vse narode, krščujte jih in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.« Ta pohod Jezusovih odposlancev po vsem svetu je pohod ljubezni in nenasilja. Zato se ne ustraši nobenega nasilja, ki jim nasprotuje: »Pojdite kakor jagnjeta med volkove.« Ta postopek radikalno spremeni svet okoli sebe. Znano je, da so se na prve kristjane, kot taka »jagnjeta«, včasih celo sestradane, divje zveri, ki so že po svojem bistvu krvoločne, odzvale tako, da jih v areni niso hotele raztrgati. Kakšna je žetev na Božji njivi oziroma, koliko je še vere v stari Evropi, ki obupuje, ve samo Bog. Ni se treba ubadati z mislijo »ali se še splača biti kristjan?«! Kdor zaupa Bogu in se mu da na razpolago, lahko s svojim zgledom pritegne marsikoga. »Žetev je velika,« ker vsak človek na svetu nosi v sebi hrepenenje po popolni sreči, ki je uresničljiva samo v Bogu. Zato je hrepenenje po Bogu dejansko že v vseh ljudeh, le da se večina zaveda, da je to hrepenenje po Bogu, nekateri pa še ne. Zato so vsepovsod po svetu potrebni dobri razlagalci človekovega duhovnega stanja in Božjega oznanila, ki hoče človeku povedati, da je že zmožen zaživeti z Bogom in da je lahko deležen odrešenja in večnega zveličanja. Kaj je naloga delavcev na žetvi? Že sama navzočnost med ljudmi. Zato: »Pojdite!« v vsa možna okolja, v vse kulture. Cerkev se vgrajuje v različne kulture tako, da ovrednoti vse, kar najde v njih dobrega. Naj nam Gospod pomaga, da bi s svojim življenjem veselo pričevali zanj in prinašali upanje sodobnemu svetu, ki nas kljub vsemu potrebuje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

15. NEDELJA MED LETOM

Usmiljeni Samarijan
    Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«
Lk 10, 25-37


UČIMO SE USMILJENJA
    Ljudje smo izredno prebrisani: dobro poznamo svoje pravice, a vedno se zatakne pri dolžnostih. Te bi radi čim bolj spregledali oziroma jih zmanjšali na minimum. Navadili smo se lagodnega življenja in smo gluhi za vse, kar je povezano s predpisi in zapovedmi. Hkrati pa dobro vemo, da za vsako skupno življenje morajo biti določena pravila, sicer zaidemo v nered. Neka lestvica vrednot mora biti in vsi jo moramo sprejemati. Najvišje mora biti postavljena seveda ljubezen, a ne tista koristoljubna, ampak brezpogojna. V tem nam je največji zgled Jezus sam, ki je šel do konca, saj je dal za nas svoje življenje. Današnja Božja beseda nam v ospredje postavlja zapovedi, od katerih je največja zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. V evangeljskem odlomku nam Jezus zelo nazorno pokaže kaj je to brezpogojna ljubezen in kakšne so skušnjave, da bi opustili dejanja ljubezni. Prava ljubezen je samo tista, ki je zmožna odpustiti, ki je zmožna usmiljenja. V tem letu usmiljenja naj nam bo ljubezen usmiljenega Samarijana najvišje vodilo in vzorec odnosa do ljudi: bodisi tistih, s katerimi živimo ali delamo, kot tudi do tistih, ki so na robu družbe, zavrženi, obupani, oropani slehernega človeškega dostojanstva. Prav slednjim moramo posvetiti največ pozornosti in storiti za njih vse, kar zmoremo. To je naš krščanski poklic – usmiljenje iz ljubezni.
    V 5 Mz 30,10-14 beremo: »Poslušaj glas Gospoda, svojega Boga in izpolnjuj njegove zapovedi … z vsem srcem in vso dušo … Kajti zapoved zate ni pretežka in ti ni predaleč.« Zapovedi niso težke, ker so vedno povezane s stvarmi, ki so na dosegu roke. Nekoga lahko ljubiš samo s tem, kar je tvoje: s svojimi talenti, s svojo dobroto, s pripravljenostjo za poslušanje, s prizanašanjem. Daješ lahko le to, kar imaš. In največ dá tisti, ki ne daje stvari, ampak samega sebe. Ne moremo spolnjevati zapovedi, če v srcu nimamo ljubezni, ki ovrednoti naše odnose in naše življenje nasploh.
   Apostil Pavel nam pravi, da je Kristus podoba popolnega človeka in hkrati Boga. On je začetek in konec vsega (Kol 1,15-20). Kdor se ga oklene, ta ima pred seboj prihodnost. To ne pomeni, da so tisti, ki so blizu Bogu rešeni skrbi in težav. Eno pa je res: kdor ima pri reševanju težav Boga ob sebi, bo zanesljivo našel prave rešitve. On je polnost življenja: kdor je v Bogu, ima večno življenje. Ker nas Bog neskončno ljubi, nam želi pomagati na poti skozi življenje. Ko je Jezus hodil po zemlji, je učil, dajal nasvete in vodil svoje učence. Danes dela enako nam po Svetem Duhu, ki nam ga je poslal. Izročajmo mu svoje življenje, svoje odnose, svoje težave, kajti tu je On, da nam z usmiljenjem in ljubeznijo priskoči na pomoč.
    Evangelij postavlja vprašanja: Kaj naj storim, da dosežem večno življenje? Jezus je jasen: spolnjuj zapovedi, predvsem zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Boga je lahko ljubiti, pogosto je težje ljubiti bližnjega, zato se na tem mestu postavi drugo vprašanje, ki je zelo pomembno: Kdo je moj bližnji. Da bi lažje razumeli pove Jezus priliko. Neki človek je padel med razbojnike, ki so ga pustili hudo ranjenega in odšli. Mimo pride duhovnik in se ga v velikem loku izogne, podobno stori levit. Zadnji pride mimo Samarijan, človek, ki so ga judje prezirali, brez vrednosti in človeškega dostojanstva. In kaj naredi ta? Pogledal ga je, zasmilil se mu je, stopil je k njemu in mu oskrbel rabe. Zelo pomembna dejanja ljubezni. Nazadnje ga je peljal na varno in plačal, da ga oskrbijo. Ni se mu gnusil, kot se je duhovniku in levitu, ki sta imela veliko znanja o Bogu, nista pa imela niti trohice ljubezni in sočutja. Morda bi bila tale prilika dobra za izpraševanje naše vesti. Ali smo sposobni pogledati revežu v oči, ki berači na ulici, se mu nasmehniti? To bi še morda nekako šlo, da bi pa stopili k njemu, se ga dotaknili, mu podali roko … To bi bilo verjetno za marsikoga preveč. Preveč smo zaverovani v svoj svet, družino, morda še delovno okolje, drugo pa ni naša stvar. Tako mislimo, čeprav smo Jezusovi učenci, toda Jezus uči drugače, zato nam daje za zgled usmiljenega Samarijana rekoč: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Ljubezen ima različne odtenke, vedno pa je konkretna. Samo dejanja prepričajo sočloveka, da se odpre in verjame. Priložnosti za dobra dela je veliko, samo videti jih moramo. Bodimo usmiljeni, kot je usmiljen naš učenik. On želi, da mu tudi v tem sledimo. Zato ga prosimo, da nam da obilo milosti, predvsem pa, da bi se tej milosti odprli in sodelovali v službi ubogim in zatiranim.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

16. NEDELJA MED LETOM

Obisk pri Marti in Mariji
     Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«
Lk 18,1-10

SLUŽITI Z ODPRTOSTJO
    Če se poglobimo v Božjo besedo te nedelje, lahko izluščimo dve zelo pomembni lastnosti človekovega delovanja. V evangeliju namreč beremo priliko o Mariji in Marti iz Betanije, ki vsaka na svoj način sprejmeta Jezusa. Marta ima mnogo opravkov s postrežbo, Marija pa se usede k njegovim nogam in ga posluša. Podobno stori Abraham, ko sprejme skrivnostne tujce, Sara pa jih postreže. Gostoljubje je v arabskih deželah nekaj, kar spada k hiši. Prebivalci Bližnjega vzhoda so izredno gostoljubni in požrtvovalni do gostov. Predvsem potomci Abrahama so se zavedali, da so bili nekoč tujci in so prišli v obljubljeno deželo, ki so jo prejeli kot dar, zato je Mojzesova postava od njih zahtevala, da so radodarni do tujcev.
    V prvem berilu (1 Mz 18,1-10) smo spremljali očaka Abrahama, ki ob prihodu treh skrivnostnih oseb teče, se podviza in z njim ravno tako Sara in hlapec. Pripravljen je dati na voljo vse, kar hiša premore. Ko so trije gosti že za mizo, ne sedi zraven, temveč je na nogah, pripravljen v vsem postreči. Zavedal se je, da smo ljudje na zemlji samo na vmesni postaji na poti proti cilju, ki je onstran naše stvarnosti. Vsi smo romarji in iskalci svojega mesta na zemlji, zato sta dobrota in ljubezen dva načina ravnanja, ki nam odpirata naslednja vrata, dokler ne dospemo do cilja.
    Kaj oznanjamo na svoji krščanski poti? Kristusa križanega in vstalega, ki je naš največji prijatelj in mu moramo izkazati svojo največjo pozornost. Zato nam mora biti blizu misel apostola Pavla: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,6). Zato se ne bom čudil, če me zadene kakšno trpljenje, kajti ne samo svetli trenutki, ampak tudi žalost in trpljenje sta del naše vsakdanjosti. Vsi smo samo služabniki v Božjem načrtu, zato smemo oznanjati samo Kristusa in nikoli samega sebe.
    V evangeljski pripovedi o Marti in Mariji pa ne gre le za gostoljubnost, ampak za veliko več. Krščansko izročilo je v Mariji videlo ženo, ki je zazrta v svet duhovnosti, zato Jezusa posluša in ga počasti, medtem ko so v Marti videli ženo, ki je vsa predana aktivnosti in delu. Vendar to čisto ne drži. Če gledamo na Jezusa, on ni bil le predan molitvi in češčenju Boga v odmaknjenosti, v hribih ali v puščavi; Jezus je velik del svojega javnega delovanja preživel med vzklikanjem množic, ob stokanju bolnikov, med kmečkim delom in pri ribičih, trgovcih in po palestinskih cestah. V čem bi bil pravi pomen zgodbe o Marti in Mariji? Nesmiselno je iskati odgovore v drugačnih poklicih ali v okoliščinah, kjer se izraža dejavnost dveh žena, temveč je odgovor predvsem v temeljnem obnašanju, s katerim vzpostavljamo odnos do svojega dela. Marija je bila »ob Jezusovih nogah«. V takem položaju so bili pogosto apostoli, ko so poslušali svojega učitelja. V ozadju je torej temeljna potreba, ki mora biti navzoča v vsakem trenutku življenja in v vseh okoliščinah – namreč notranja poslušnost Božji besedi. Marta je popolnoma okupirana od gospodinjskih stvari, kar jo do določene mere že obremenjuje; Marija pa si vzame čas za poslušanje, odprta je za Božje navdihe in skuša razumeti svojo vlogo v luči Božje besede. V vseh okoliščinah, v kateremkoli poklicu ali nalogi, moramo biti odprti za Boga, moramo imeti odprt kanal za notranje poslušanje, ki nas postavi pred Boga in globoke skrivnosti življenja. Ne smemo dopustiti, da bi nas stvari in pehanje za preživetje tako posrkalo vase, da bi nas to obremenjevalo in nas oddaljevalo od končnega cilja, večnega življenja pri Bogu. V vsakršnih okoliščinah ohranjamo srce čisto in odprto za Boga, velikodušno do drugih, jasno v namenih in v poslušanju Božje govorice. Kaj je torej tista »edina stvar, ki je potrebna«? Pretočen mora biti kanal našega duha do Boga in jasno se moramo zavedati, kam smo usmerjeni in kako bomo zastavljeni cilj tudi dosegli. To delajo tudi nabiralci biserov na obalah orientalskih morij: ko se potapljajo do morskega dna, imajo v ustih bambusovo cevko, ki sega na površje vode in omogoča prihod zraka v ribičeva pljuča. Vsi potrebujemo takšnega Božjega vdiha, ko mora biti naša notranjost napolnjena s smislom, ki ga razodeva Bog po svoji besedi. Tudi v počitnicah je lepa priložnost, da si vzamemo več časa za čiščenje tega kanala, da bi lahko Božja beseda zares dospela do nas.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

17. NEDELJA MED LETOM - SVETA MAGDALENA

O molitvi
    Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!«
    In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Lk 11,1-13

SRCE ZA BOGA
    Ta nedelja je za našo župnijo še posebej praznična, saj je praznik naše župnijske zavetnice svete Magdalene. Kdo je bila ta velika žena? Iz Svetega pisma izvemo, da je bila velika grešnica in ji je Jezus odpustil grehe. Pridružila se je ženam, ki so spremljale Jezusa in njegove učence in jih oskrbovale. Spremljala jih je do konca, saj je bila ob njegovi smrti na križu prisotna na Kalvariji. Še več, prva je videla vstalega Jezusa in novico sporočila učencem. Ta nedelja je tudi Krištofova nedelja, ko blagoslavljamo vozila in prosimo, da bi varno prišli na cilj. Nevarnosti na cestah je zelo veliko, saj se promet iz leta v leto povečuje, udeleženci v prometu pa so vedno bolj napeti, utrujeni in občutljivi. To se toliko bolj občuti v tem počitniškem času, ko nastajajo na cestah dolge kolone na vročem soncu. Zato nam Cerkev priporoča več umirjenosti, sproščenosti in sprejemanja drugega. Zato imejmo to nedeljo še posebej v mislih vse udeležence v prometu, da bi bilo njihovo obnašanje vedno pametno in dobrohotno. V počitniškem času pa ne smemo pozabiti na duhovno plat, predvsem na molitev, ki je hrana za našega duha. Molitve ne moremo razumeti, dokler ne občutimo njenega blagodejnega učinka. Za molitev si je treba vzeti čas, molitvi se je treba prepustiti, v molitvi je treba vztrajati in se je ne naveličati. O molitvi nam spregovori tudi Božja beseda te nedelje.
    Kdor se pravda z Bogom, mu ni vseeno, kaj se dogaja z njim in okolico, v kateri živi. Tako je edino prav. Prva Mojzesova knjiga (18,20-32) nam spregovori o Sodomi in Gomori, kjer je greh vpil v nebo, zato je Bog sklenil narediti temu konec z uničenjem teh dveh mest. Zato se Abraham pogaja z Bogom, saj želi, da se uničenje ne zgodi. Bog je poslušal Abrahama, videl je njegovo gorečnost za ljudi, ki so bili grešniki in pokvarjenci, a vseeno ni mogel spremeniti svojega načrta. Bog se nam podarja, a mi moramo njegovo ljubezen sprejeti. Kdor noče sprejeti Boga, ki je popolna svoboda, je sam kriv za nesreče, ki ga doletijo.
    V evangeliju beremo, da so učenci opazili, kako Jezus moli in da je po pogovoru z Očetom napolnjen z novo močjo. Zato so tudi oni želeli okusiti to milost. Jezus jih je naučil moliti molitev, s katero je tudi on počastil Očeta in ga prosil za vsakdanje potrebe, predvsem pa je bil v navzočnosti Očeta. To je bistvo molitve, da se približamo Bogu in se zavemo njegove navzočnosti, kajti Bog je dober in želi, da smo tudi mi srečni in okušamo njegovo ljubezen. Zato nas vedno znova vabi, da se mu približamo, da iščemo njega samega, da prosimo za milost, kajti on nam želi pomagati v vsakršnih potrebah. Po zgledu svete Magdalene iščimo Jezusa, kajti le v njem je potešitev vseh naših potreb in želja. On je opora v našem življenju. Marija je bila ozdravljena oblasti teme, ker je ljubila, ker se je opogumila in padla k Jezusovim nogam in jih umivala s svojimi solzami in brisala s svojimi lasmi. Jezus, o katerem je veliko slišala, je bil edino upanje v njenem žalostnem položaju. Jezus jo ozdravi, ali bolje rečeno, odreši, zato njeno srce za vedno ostane zvesto Jezusu. Biti ozdravljena te obsedenosti, je za Marijo pomenilo rešitev in osvoboditev. Ponovno je lahko našla pot do sebe. Po Jezusovem delovanju je izkusila, da Bog želi rešitev ljudi, torej hoče tudi njeno rešitev. In, kot že rečeno, to dejstvo je temeljito spremenilo njeno življenje. Marija Magdalena je žena, ki je na svojem telesu izkusila, kaj pomeni »biti ozdravljen«, in je na temelju te izkušnje ljubila Jezusa in mu sledila. Dala je zanj vse svoje moči in vse svoje premoženje, mu ostala zvesta v njegovi katastrofi in postala prva in najpomembnejša velikonočna poslanka. Marija je jokala, ker je izgubila »središče svojega življenja«. Videla je Jezusa umirati, sama v sebi pa ga ni mogla pustiti umreti. Oklepala se je preteklega življenja in zato iskala ob grobu Jezusovo bližino. Potem ko preživi svojo žalost in prej mrtvega izkusi kot Božje živega, lahko začne na novo in zmore ter tudi druge pritegne v nov začetek, v vstajenje! Bila je tista, ki je šla in naznanila Učencem veselo novico: »Videla sem Gospoda!« (Jn 20,18) Gledamo ženo, ki jo je od smrti vstali Gospod poklical, da sporočilo o njegovem vstajenju naznani učencem. Lik Marije Magdalene nam pokaže, da je edino vstali Gospod tisti, ki je vreden vse naše ljubezni in pozornosti, kajti on tudi nas ljubi in nam daje dobre darove, če smo ga pripravljeni sprejeti za svojega odrešenika.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

18. NEDELJA MED LETOM

Prilika o nespametnem bogatašu
    Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v
obilju iz njegovega premoženja.« Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«
Lk 12,13-21

NEČIMRNOST IN POHLEP
    Božja beseda te nedelje nam spregovori o dveh zelo perečih problemih današnjega človeka. To sta nečimrnost in pohlepnost. Ta dva greha gresta navadno z roko v roki. Vse se začne pri nečimrnosti. Nečimrnost je zelo podobna napuhu, pomeni pa, da se počutimo več od drugih, torej da verjamemo, da smo več vredni od drugih ljudi na zemlji. Tako lahko govorimo o izvirnem občutku večvrednostnega kompleksa. Sicer je nečimrnost močno razširjen greh in tako na trgu kraljuje tudi veliko proizvodov in storitev, ki ta greh izkoriščajo. Večajo nam občutek lastne vrednosti. Primeri takih storitev so vsi statusni simboli, od avtomobilov, dragih oblek, ekskluzivnih elitnih klubov itd. Sem sodi vse, kar poudarja to, da naj bi bili več od drugih. Če hočemo zadovoljiti svojo nečimrnost, moramo imeti vseh materialnih dobrin v izobilju, zato lahko postanemo pohlepni in si želimo vedno več, da bi bili pred drugimi, da bi se lahko bahali s svojo uspešnostjo pri nabiranju tuzemskih zakladov, ki dajejo moč in oblast. Tako imajo nekateri milijone na svojih tekočih računih in se sploh ne zavedajo, da jim njihovo bogastvo na drugem svetu ne bo nič koristilo. Zato bogataši pogosto težko umirajo. Ni pomembno, koliko imaš na tekočem računu, ampak kakšen si. Kdor ima Boga za svoje središče, je vedno pripravljen na srečanjem z njim. Zato je bolje, da se trudimo za to, kar ostane in kar molj ne more načeti: večno življenje.
    »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« pravi Pridigar (1,2; 2,21-23). Vse, kar delamo in za kar se trudimo, bo jutri že preteklost. Kar si pridobimo s trudom, modrostjo, spretnostjo in znanjem, zapuščamo tistim, ki se niso trudili za to. Dobra dela pa ostanejo in ta nam odpirajo vrata za vstop v srečno večnost. Kdor se ponižno trudi in dela dobro, se nima česa bati. Njegova dela, ki jih je storil za soljudi in ni pričakoval hvale, oziroma se ni sam hvalil z njimi, pojdejo z njim v večnost. Iskanje svoje hvale vodi v nečimrnost in pogosto tudi v prevzetnost.
    Apostol Pavel nas v pismu Kološanom (3,1-5) nagovarja, naj iščemo to, kar je zgoraj, naj tudi mislimo na to, kar je zgoraj. Zato omrtvimo v sebi to, kar nas vleče k zemeljskim stvarem: nečistovanje, pohotnost, hudobno poželenje in pohlepnost. Predvsem pa ne lažimo drug drugemu. Na kaj se je vredno osredotočiti in vložiti adute, ki jih imamo v rokah? Samo na večnost, ki zanesljivo ostane. Naše življenje je skrito v Bogu in samo on je prava garancija za srečo, ki ostane. Zato pogumno poglejmo v svojo prihodnost, pa čeprav so naše denarnice bolj tanke. Bog je naše upanje in naša moč.
    V evangeliju nas Jezus svari: »Pazite in varujte se pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo.« To podkrepi s priliko o nespametnem bogatašu. Ta se ne sprašuje po smislu, ampak misli zgolj pragmatično. Ob izrednem gospodarskem uspehu bo podrl premajhne žitnice in zgradil velike nove. Pri tem pa bo popolnoma prezrl moralno vprašanje in vprašanje smisla svojega početja.  Jezus pokaže, da je njegovo početje popolnoma nesmiselno. Saj ga bo še to noč Bog poklical na odgovor. Lakomnost je nesmiselna, ker hlepi po kopičenju minljivega bogastva. Človek mora umreti in zanj postane brez koristi to, kar si je sebično nakopičil. Hkrati pa čuti neznansko breme na duši, o katerem mora dati odgovor Bogu. Življenje je neznansko pomembnejša resničnost kot bogastvo. Življenje se v smrti prelije v večnost. Premoženje pa ne more za njim. Bogataš ni bogat pred Bogom, če nima dobrih del usmiljenja do ubogih. Tedaj nima zaklada v nebesih. Morda vsaj na videz ni storil nič slabega. Priden je in podjeten. Ljudje ga občudujejo. Vse mu uspeva. Bog pa mu pravi »neumnež«, ker živi samo za minljivo, sebično blagostanje. S to priliko nas Jezus vse vabi, naj se vprašamo: »Kaj je smisel mojega življenja? Vsak dan bolj bogateti? Zagotoviti si uspešno zemeljsko prihodnost? Nasloniti vse svoje bivanje na bogastvo?« Navezanost na denar povzroča v človeku stalen nemir, da hoče imeti vedno več. Takšno sebično življenje gre mimo bistvenega: mimo ljubezni do Boga in do bližnjega. Jezus s priliko vznemirja. Človeka kliče k ozaveščenju, da bi vse svoje premoženje usmerjal v službo ljubezni. Prenašanje teže vsakdanjega dela je na najboljši podlagi tedaj, kadar z njim prinašamo vsakdanjo daritev Bogu za bližnje. Naj nam Gospod pomaga, da bomo znali prav ravnati z dobrinami, ki so njegov dar, da bodo tudi dar za ljudi okoli nas.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

19. NEDELJA MED LETOM

Budni služabnik
    Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«
    »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«
Lk 12,32-40

KJER JE TVOJ ZAKLAD, TAM JE TVOJE SRCE
    Božja beseda te nedelje nas nagovarja na različne načine. Vsakdo se lahko nekje najde. Jezus najprej pove, da je Oče sklenil, da nam da kraljestvo, ker smo njegovi otroci. Zato pošilja svoje učence in posledično vse nas, da gremo oznanjat evangelij vsem ljudem. Kot nekoč, tudi v današnjem času množice raje hodijo po poti lagodnosti in uživanja ob jedači, pijači in vseh dobrotah, ki jih nudi svet. Zato je zelo težko govoriti ljudem, ki so naveličani vsega in si želijo le kruha in iger. Zgleda, da je Božje kraljestvo le kot ena od ponudb na »tržnici«: vzemi ali pusti. Odločitev je posameznikova, zato mora vsakdo sprejeti tudi posledice in se ne sme pritoževati, če je ob napačni izbiri njegovo življenje prazno, brez pravega ognja in nesmiselno. »Vzemi ali pusti!« Jezus se ne misli nikomur vsiljevati. Če smo se odločili za Jezusa, potem je zelo pomembno, da s srcem hodimo po njegovi poti. Če smo kristjani samo na papirju, naše srce pa tava nekje drugje, je naše krščanstvo prazno in nima nekega smisla, ker ne napolnjuje našega življenja. Marsikdo misli, da nam zemeljski zakladi omogočajo srečno življenje in izpolnitev vseh naših želja, vendar kasneje ugotovi, da je živel v veliki zmoti. Zemeljsko bogastvo lahko prinaša trenutno srečo, če znamo ravnati z njim, tako da ga delimo s tistimi, ki nimajo, in da to počnemo z ljubeznijo, ki ne išče povračila. Zato iščimo zaklade, ki jih ponuja Jezus, zaklade ki bodo napolnili naše srce z radostjo in ljubeznijo, da bo kar prekipevalo od veselja. To je mogoče le, če so naši zakladi Bog in ljudje, ki nas obdajajo.
    Svetopisemsko branje nas v prvem berilu spomni na dogodek, kako je Bog rešil ljudstvo genocida (Mdr 18,6–9). »Samo Bog nas lahko še reši,« je zapisal filozof Martin Heidegger v svojem zadnjem spisu pred smrtjo. Isto bolj ali manj doživljamo ljudje skozi vso zgodovino. In prav to doživetje je tudi osrednji dogodek starozavezne vere: Egipčani so izvajali genocid nad zasužnjenim judov¬skim ljudstvom v Egiptu. Vendar je Bog, ki ga je edini lahko rešil, izpeljal izraelsko ljudstvo iz smrtne nevarnosti. Noč osvoboditve je v Stari zavezi vsebina velikonočnega praznovanja. Življenja si nismo izbrali sami: Bog nam ga je podaril in njemu ga bomo na koncu vrnili. Z življenjem smo prejeli tudi poslanstvo in sedaj je odvisno od nas, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo odgovorili na Božje zaupanje. Smo ali dobro ali pa slabo orodje v Božjih rokah.
    Drugo berilo iz Nove zaveze (Heb 11,1–2.8–19) pa nam v izredno učinkovitih zgledih Abela, Henoha, Noeta in Abrahama razloži, kaj je vera. Vera ni gledanje. Zakaj bi verovali v nekaj, kar držimo v rokah. So pa stvari, ki so neotipljive in jih moramo sprejeti z vero. Takšna je na primer ljubezen: o njej sicer veliko govorimo, a jo občutimo šele takrat, ko zaupamo in verjamemo bližnjemu. Zato: Gospod, pomnoži nam vero, da bodo naše misli jasne, nameni iskreni in koraki trdni.
    V evangeliju pa nam Jezus naroča, naj bomo budni. Budnost je pogoj, da bomo skozi smrt, ki bo prišla nenadoma, prišli v nebesa. Nalaga nam tudi misijonsko skrb. V Božjem kraljestvu je strah odveč: kar Bog obljubi, tudi izpolni. Sedaj smo na vrsti mi: kjer je naš zaklad, tam je tudi naše srce. Od časa do časa je zato treba prevetriti misli, prevetriti namene in dati na rešeto naša dejanja. Kar je bilo dobro narejeno, bo ostalo, prikriti nameni pa nas zelo hitro izdajo. Zato postavimo Boga v svoje središče in naša prihodnost bo jasna, brez nekega strahu. Bog od nas ne pričakuje nemogočih stvari. Želi pa, da je naš največji zaklad naša poklicanost. Poklicani smo v življenje, da ga živimo polno: kot otroci, kot mladostniki, kot zakonci, kot starši ali kot posvečeni. Poklicanost je glavni zaklad, iz njega izvira naloga osebne rasti, rasti k Bogu. Poklicani smo k svetosti, vsak na svoj način, na svojem mestu. Naš zaklad je zakopan globoko v naša srca. Odkrivajmo ga, kopljimo in prečiščujmo, da bodo njegove lepote deležni tudi drugi. Danes nam Gospod naroča: »Vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. On, ki se vrača. Kar pomeni, da prihaja tisti, s katerim se že dolgo in dobro poznamo, saj prihaja v svoj dom, v svojo lastnino. In zato želi, da ga pričakujemo ne v strahu in z žalostjo, ampak z veseljem in (za)upanjem. Gospod, danes te prosimo za milost odgovornega in preudarnega odnosa do tebe, sebe in drugih. Da ne bi iskali le lastnega ugodja v izbiranju »lažjih poti«, ampak zvesto sprejemali vsakdanji križ in hodili za Teboj. Ti si naš zaklad, zato mislimo nate in se ti izročamo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

20. NEDELJA MED LETOM

Zaradi Jezusa se delijo duhovi
    »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo:
oče proti sinu
in sin proti očetu;
mati proti hčeri
in hči proti materi;
tašča proti svoji snahi
in snaha proti tašči.«
Lk 12,49-53

POTREBNA JE ODLOČITEV
    »Bog je moja moč, zato se ne bojim!« Tako moli človek, ki zaupa Bogu. Vera pa mnoge postavi na preizkušnjo in naredi razdor tudi med družinskimi člani. Vsakdo misli po svoje, zato včasih težko sprejmemo mnenje drugega, ker se bojimo priznati svojo zmoto, ali pa nas drugi ne prepriča s svojo razlago. Jezus je to predvidel, zato je svoje učence in poslušalce opozoril, naj bodo trezni v svojem mišljenju in ne nasedajo tistim, ki jim govorijo o raju na zemlji. Preizkušnje morajo biti in blagor tistim, ki se ne pustijo omajati in vztrajajo do konca. Kaj pomeni ogenj, ki ga Jezus vrže na zemljo in želi, da bi se razplamtel? Ta ogenj je Božja ljubezen. Razplamti se povsod tam, kjer ljudje svobodno z ljubeznijo odgovorimo nanj. Gospod želi z Božjo ljubeznijo rešiti vse ljudi. Toda, ali mu pustimo, da nas reši?
    Božjo pomoč, ki jim je bila ponujena po preroku Jeremiju (38,4–6.8–10), so leta 587 pred Kr. dostojanstveniki judovskega kralja Ezekija zavrnili. Prerok je po Božjem navdihu spoznal, da je naslonitev na Egipt pogubna, ker je bilo že jasno, da bodo Jeruzalem zavzeli Babilonci. Jeremija je hotel preprečiti pobijanje ljudi, zato je zahteval, da se je brez boja treba predati Babiloncem, da ne bo tekla kri. Kraljevi dostojanstveniki so Jeremija ostro zavrnili in ga vrgli v kapnico, kjer naj bi v blatu čakal na smrt. Vendar se je kralju Sedekiju zganilo srce in ga je na prigovarjanje enega od dvorjanov ukazal rešiti iz kapnice. Toda Jeremijevo oznanilo ni bilo upoštevano in sledilo je strašno razdejanje Jeruzalema, templja in kraljeve palače, veliko je bilo umorjenih, vrhnje plasti ljudstva pa odpeljane v babilonsko izgnanstvo. Drugače misleči so vedno trn v peti za tiste, ki niso sposobni prilagoditi svojega prepričanja in priznati, da so zgrešili. Jeremija se je trdno držal svojega prepričanja, zato so ga preganjali. Bog pa ga ni zapustil in na koncu je bil rešen.
   »Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka,« je pisatelj pisma Hebrejcem (12,1-4) spodbujal svoje naslovljence. Vztrajnost je namreč prava krščanska krepost, ki Boga prepriča, da jemljemo svojo vero zares in se ne pustimo omajati različnim lažnim prerokom. Pravi prerok ne govori o lagodnem življenju, ampak o grehu, ki povsod preži na nas, zato je treba biti trden v svoji veri.
    Najbrž znamo mnogi na pamet ponoviti znamenite Jezusove besede: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Svoje učence navaja, naj ob obisku v hiši vedno pozdravijo: »Mir tej hiši!« (Lk 10,5). Zato nas toliko bolj preseneti z besedami v današnjem evangeliju: »Ali mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo? Ne, vam pravim, marveč razdor« (Lk 12,51). Gre za dve različni pojmovanji besede mir. V prvem primeru gre za »šalom«, za mir, ki je Božji dar in je ves prepojen z ljubeznijo. V današnjem evangeliju pa misli Jezus na umetni mir, ki ne pomeni, da so problemi med dvema stranema rešeni, pač pa so zatrti. Mir kot kompromis med dobrim in zlim ni resnični mir. Je le začasna pomiritev nasprotij zaradi ljubega miru, ki zaustavi proces razrešitve. Ne odpravi zla, ampak daje celo vtis, kot da neko zlo ni nič hudega. Danes padajo nekateri kristjani v tak kompromis z zagovorniki splava ali zunajzakonske skupnosti itd. Jezus ne prinaša tovrstnega miru, ker noče, da se proces evangeljskega moralnega spoznanja zaustavi zaradi ljubega miru z drugače mislečimi. Jezus še posebej našteva razdore v družinah. Drži, ki jo Jezus zahteva, se reče v evangeliju biti znamenje nasprotovanja. Ljubezen je znamenje nasprotovanja sovraštvu. Kultura življenja je znamenje nasprotovanja »nekulturi« smrti, kakor bi rekel papež Benedikt XVI. Kako zelo potrebujemo ognja čistosti nauka, da bi ga kot kristjani sprejeli in se po njem ravnali. Zato radi jemljimo v roke Sveto pismo in se pogosteje zatekajmo k Svetemu Duhu in ga prosimo za razsvetljenje. Bog nas je ustvaril enkratne in edinstvene in nam dal razum. Zaradi naše različnosti, se nam dogaja, da težko sprejemamo ljudi, ki imajo drugačno mišljenje, govorjenje, navade in ravnanje. Zato prosimo Gospoda, da nam pomaga, da bomo sposobni sprejeti enkratnost vsakega človeka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

21. NEDELJA MED LETOM

Ozka vrata
    Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
Lk 13, 22-30

Jezus potuje! Kam se je namenil? V Jeruzalem! Kaj se bo zgodilo tam, vemo. Jezus bo trpel, umrl na križu in tretji dan vstal. Na poti v Jeruzalem je hodil po mestih in vaseh ter učil. Kaj je učil? Veselo novico! »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15).
Nekoč je Jezusa nekdo vprašal: »Gospod, ali je teh, ki se bodo rešili, malo?«  Z drugimi besedami: »Koliko ljudi bo prišlo v nebesa? Bodo prišli vsi ali samo nekateri? Bom jaz zraven?« Ljudi to zanima! Želeli bi vedeti, kdo bo tisti srečnež, ki bo prišel v nebesa. Bo tam tudi žena, mož, otroci, stari starši, sorodniki, prijatelji? Skrbi nas zase, skrbi nas za naše drage.
Po vsej verjetnosti, so tudi taki, ki jih odgovor na to vprašanje ne zanima. Ne ukvarjajo se z njim. Sploh ne razmišljajo o življenju po smrti. Mogoče zato, ker so še mladi in mislijo, da je smrt še daleč. Ali pa zato, ker ne verjamejo v posmrtno življenje. Prepričani so, da bo s smrtjo vsega konec.
Jezus ni neposredno odgovoril na vprašanje o številu zveličanih. Očitno se mu to ni zdelo modro. Odgovarja posredno: »Prizadevajte si, da stopite skozi ozka vrata« (v. 24). Kaj so ta ozka vrata o katerih govori Jezus? Gre za napor, ki ga je potrebno vložiti, da bi živeli evangelij, ki ga Jezus oznanja. Kot da nam bi hotel reči: »Prizadevajte si živeti, kar učim in se boste zveličali. V nebesa boste prišli vi, vaši dragi in vsi ljudje.«
Kje konkretno je potrebno vlagati napor v hoji za Jezusom? V sprejemanje samega sebe; svojega značaja in svoje krhkosti. V sprejemanje drugega; njegove različnosti, omejenosti in grešnosti. V odpovedovanje različnim stvarem na katere je človek navezan ali je postal celo njihov suženj (hrana, pijača, TV, internet, igre na srečo ali celo zasvojenost z medčloveškimi odnosi, spolnost). Napor je treba vlagati v zvestobo, delavnost, doslednost, poštenost in pravičnost. Vložiti ga je treba v pozdrav soseda, s katerim mogoče nisva v najboljših odnosih.
»In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji«, pravi Jezus (v. 30). Potrudimo se, da ne bomo zadnji ali celo ostali pred nebeškimi vrati. Tudi to je realna, stvarna možnost, ki jo ne smemo prezreti. To pa kljub temu, da se imamo za kristjane, katoličane. Jezus nam lahko reče ob koncu časov: »Resnično, povem vam: Ne poznam vas« (Mt 25,12). Živimo tako, da nas bo Jezus prepoznal in z veseljem sprejel v nebesa.

               Pripravil  p. Ivan Hočevar, župnik pri Sv. Magdaleni v Mariboru.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

22. NEDELJA MED LETOM

Pouk gostom in gostitelju
    Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Tistemu, ki ga je povabil, pa je govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«
Lk 14,7-14

VELIČINA PONIŽNOSTI
    Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Ponižnost sicer danes ni na dobrem glasu, pa čeprav je ponižen človek iskan in priljubljen pri ljudeh. Problem je v tem, da mnogi ponižnost zamenjujejo z nesposobnostjo in neodločnostjo, kar pa je popolna zmota. Ponižen človek brzda svoj napuh in želi biti skromen, ker se zaveda, koliko je vreden pred Bogom. Sicer pa vedno velja Jezusovo zagotovilo, da bodo prvi zadnji in zadnji prvi, ali drugače rečeno, da bo tisti, ki se povišuje, ponižan in tisti, ki se ponižuje, povišan.
    »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu,« nam kliče modri Sirah (3,18). Kdor veruje v Boga in se trudi za dosledno življenje po zapovedih, mu ni težko poklekniti, skloniti glavo in Bogu priznati, da je majhen in slaboten pred njim. Kdor se sprejema takšnega, kot je v resnici, mu lahko Bog pomaga, da duhovno raste in je priljubljen tudi pri ljudeh. Zato ne smemo zavračati nasveta, da se učimo vse življenje.
    »Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom, prazničnemu zboru in Cerkvi prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh …,« pravi apostol Pavel v pismu Hebrejcem (12,22-24). Kdor sprejema Jezusa za odrešenika, se je približal Bogu in Bog ga je sprejel za svojega otroka. Mi ne verujemo v nekega nevidnega duha, ampak v konkretno osebo, ki je prišla k nam z namenom, da bi nam odprla dostop do nebeškega Očeta. Zato bodimo podobni preprostim in iskrenim otrokom, ki se najbolje počutijo pri svojih starših. Jezus je vesel, ko hočemo biti ob njem, ko prihajamo k njemu s čistim in ponižnim srcem, polnim ljubezni do Boga in bližnjega.
    V današnjem evangeliju je Jezus zelo konkreten. Opozori, da našo ošabnost ali ponižnost razkrije to, ali se vrivamo na prva mesta ali pa smo zadovoljni tudi z zadnjim mestom. Zato nas izrecno usmerja na zadnje mesto. Pred Bogom smo vsi enaki in se bo ta enakost v popolnosti izrazila v nebesih, zato ravno z zadnjim mestom najjasneje izrazimo voljo po njenem uresničevanju. Samo tisti, ki prostovoljno sede na zadnje mesto, se niti za las ne povišuje nad druge. Bog sam stopi na zadnje mesto. Vsem streže. Jezus ne zahteva, da mora človek ostati na zadnjem mestu, če ga drugi povabijo, naj se pomakne više. Sveti papež Pij X. je poleti 1903 na papeških volitvah s solzami v očeh prosil kardinale, naj ga ne izvolijo za papeža. Ko pa so ga vseeno izvolili, je videl v tem Božjo voljo in mirno sprejel najvišje mesto. Jezus skuša z evangelijem vzpostaviti družbo, ki bo prijazna tistim na nižjih položajih. Zato se Cerkev mora zanimati za ljudi z dna družbene lestvice. Za to poslanstvo Cerkve se zlasti žrtvujejo misijonarji. Jezusu ne gre za odpravo prvih mest kot takih, gre mu le za to, da bi bila prva mesta sredstvo služenja drugim. Jezus graja sebično poseganje po prvih mestih. Kritizira zlorabo prvega mesta za egoistično gospodovanje. Podpira pa celó človekovo hotenje, da bi bil prvi, če ta človek hoče biti vsem služabnik. Saj se ravno s prvega mesta odprejo možnosti za služenje vsem. Človek na nižjem položaju ima veliko manjše možnosti služenja. Kdor se je pripravljen vsemu odreči, je nesebičen. Je ponižen. Ali človek ve, kdaj je resnično ponižen? Zase tega ne ve, kakor svetnik na tem svetu ne ve, da je svetnik. Ravno to, da tega do smrti ne bo vedel, ga do smrti spodbuja k prizadevanju za dosego ponižnosti, svetosti. Človek današnjega časa dá veliko nase in je užaljen, če ga spregledamo in ga ne priznamo z vsemi naslovi, ki mu pripadajo. To so posledice napuha, ki nas odvrača od ponižnosti in služenja. Prosimo Gospoda, da nam pomaga, da premagamo napuh in iskanje svojih koristi ter po njegovem vzoru služimo sočloveku.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

23. NEDELJA MED LETOM

Odpoved vsemu
    Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Lk 14,25-33

VABILO K HOJI ZA GOSPODOM
    Kaj Bog od mene pričakuje? To vprašanje bi si moral od časa do časa zastaviti vsak kristjan, kajti vsi smo poklicani, da oznanjamo in živimo po evangeliju. Nekateri pa so poklicani, da hodijo za Jezusom po ozki poti v duhovnem poklicu. Navadno rečemo, da je veliko poklicanih, a malo izvoljenih. Če smo bolj natančni, pa smemo trditi, da mnogi nočejo slišati Jezusovega klica in hodijo po svoji poti. Jezus ne more nikogar v nobeno stvar prisiliti, zato je razočaran, ko se poklicani ne odzove. Zato je prav, da smo budni in Jezusu vedno na razpolago. O tem, da ni vedno lahko hoditi za Gospodom, nam spregovori evangelij. Hoja za Gospodom zahteva odpoved, tudi če nismo v duhovnem poklicu. Kot kristjani smo se dolžni zdržati slabih oziroma grešnih navad: sovraštva, jeze, napuha, lakomnosti, lenobe … Oh, ko pa so te in druge grešne navade tako popularne med ljudmi, da jim sami kaj hitro zapademo in v marsikateri tudi pademo. Potreben je napor, da vstanemo oziroma prosimo Jezusa, da nam pomaga pri premagovanju skušnjav, ki vodijo k novim padcem. Prisluhnimo Gospodu, ki nas vabi, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za njim. Z njim bo mnogo lažji.
    »Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega duha?« nam pravi pisatelj knjige Modrosti (9,13-18). Božja volja je za mnoge skrivnostna, podobna knjigi, ki je zapečatena z mnogimi pečati, ki se jih ne upamo dotakniti. Res je naša nepopolnost kriva, da težko spoznavamo Božjo voljo, a glavni problem je v tem, da Boga ne iščemo in se ne trudimo, da bi ga čim bolj spoznali. Kdor  išče Boga, bo vedno pravočasno začutil, kaj Bog od njega pričakuje.
    O novi drži, ki jo človeški družbi prinaša krščanstvo, nazorno spregovori apostol Pavel v pismu Filemonu (9b–10.12–17). Kristjan Filemon je lastnik sužnja Onezima, ki je prav tako postal kristjan. Filemon naj poslej ne gleda več v njem sužnja, ampak brata. Kristjani smo poklicani zaživeti medsebojno enakost, čeprav bo v popolnosti uresničljiva šele v nebesih. V razvitem svetu suženjstva ni več, pa čeprav smemo govoriti, da smo danes priča številnim novim oblikam suženjstva, ki se kažejo v raznovrstnem izkoriščanju šibkejših ljudi, v raznih zlorabah, v trgovini z ljudmi, v suženjstvu v tovarnah in drugod. Vsak človek ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nihče ne more in ne sme vzeti. Kristjani smo po vzoru svojega Učitelja še posebej zavezani k pravičnosti, ljubezni in usmiljenju do slehernega človeka.
   Da bi bolj izrazito spoznali Božjo misel, se Jezus pogosto krepko izraža. V današnjem evangeliju (Lk 14,25–33) iz Jezusovih ust kot strela udari beseda »zavračati«. Kdor ne zavrača vseh svojih najdražjih in vrhu tega svojega življenja, ne more biti njegov učenec. Ker je Kristusova zapoved ljubezni prva in največja, se je tu treba vprašati, kaj naj zavračamo v odnosu do ljudi in do samega sebe. Semitski pomen besede »zavračati« ali kot smo včasih brali »sovražiti« je »manj ljubiti«. To pomeni, da moramo vedno Boga postavljati na prvo mesto. Nobenega človeka in ne samega sebe ne smemo ljubiti bolj kot Boga oziroma na tak način, ki bi nas oviral v ljubezni do Boga. »Zavračati« druge in sebe v tem smislu pomeni tudi, da se odrečemo posestniškemu odnosu do drugih in do samega sebe. Da miselnost gospodarja zamenjamo z miselnost služabnika. »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« No, dragi Jezus, tokrat nas s svojo Besedo spet postavljaš pred odločitev, ki se ji ne moremo izogniti, čeprav bi hoteli. Množici, ki gre za teboj, svojim učencem in nam, ki živimo tukaj in zdaj, praviš: »Ne more biti moj učenec!« Kratko in jedrnato. Kar trikrat. Hvaležni smo ti, naš Učitelj, da nam to tako jasno poveš, čeprav nas tvoje nepopuščanje stane. Že neštetokrat smo barantali: malo tebi, malo sebi ... Ti pa nam znova ponavljaš: Ne moreš biti moja učenka, moj učenec, če mi ne daš absolutne prednosti pred vsem, če ne vzameš vsak dan svojega križa in ne hodiš za menoj, skratka, če se na nek način ne odpoveš vsemu, kar imaš. To je izziv. Pogoji se zdijo težki, vendar če jih sprejmemo z ljubeznijo, ta težavnost izgine, kajti Gospod je z nami na naši poti. Z veseljem se obračajmo na Kristusa, ker je on naša moč in luč na naši življenjski poti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

24. NEDELJA MED LETOM

Prilika o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu
   Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«
   »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
   In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
   Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15,1–32

BODIMO USMILJENI!
   Življenje je težko. Marsikdo skrene s poti. Mnogi popolnoma zaidejo, so za druge odpisani in nestrpno čakajo, da bi morda dobili še eno priložnost. Te pa po navadi ni oziroma jim je nihče noče ponuditi, ker jih imajo za odpisane. Pri Bogu pa je drugače: hudo mu je, ko kdo zaide, in se trudi na vse načine, kako bi ga pridobil nazaj. Bog je podoba očeta iz prilike, ki komaj čaka, da zagleda sina, ki je vse zapravil in se skesan vrača v očetov objem. Človek se večkrat razjezi, ker se ljudje ne držijo pravil, dogovorov, ker grešijo in s tem prekoračijo družbeno dogovorjene in sprejete norme. Vse to spominja na Božjo jezo nad Izraelom pod goro Sinaj. Toda Bog si je premislil, ker je jasen njegov načrt rešitve in odrešitve za vsakega človeka. Z jezo tudi mi sami mnogokrat zameglimo jasnost poslanstva, ki ga opravljamo. Enostavno pademo v farizejsko logiko obsojanja, jeze in navidezne pravičnosti. Prej kot ne pričnemo loviti svoj lastni rep in prav naša drža nas oddaljuje od Jezusove logike – usmiljenja. Usmiljenje je Božja lastnost, ki odpre človeku dostop v Božje srce.
   »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo,« je Bog rekel Mojzesu (2. Mz 32,7-11.13-14). Danes ni nič drugače: svet je pokvarjen, mnogi živijo po zakonih, ki veljajo samo za njih, in tako smo priča velikemu neredu. Zaradi tega ne bomo dvignili rok in se predali, kajti bolje je moliti in odpuščati. Tudi Bog se je usmilil Izraelcev in mu je bilo žal groženj. Tako se vedno znova usmili vsakega od nas, ker nas ima neskončno rad. Potrudimo se, da bomo tako živeli, da bomo še koga s svojim zgledom pritegnili v Božji objem.
   Pavel je ostro čutil svojo nevrednost, ker je preganjal Cerkev prvih kristjanov. To nam želi povedati v 1. pismu Timoteju (1,12–17), kjer kar dvakrat poudari, da je našel usmiljenje pri Bogu. Bog ga preustvari v zgled za vse, ki bodo sprejeli vero. Dá mu apostolsko službo in mu poslej priznava zvestobo. Zatemnjeno spoznanje mu presije s presežno lučjo. Odpadejo mu luskine z duhovnih oči. Razume pomen Jezusovega ovrednotenja zadnjega mesta. Vidi se na njem, zato se ima za prvega med grešniki. Na Pavlovem zgledu se drugim razodeva veličina Božjega usmiljenja. To pa je v korist Cerkvi.
   V evangeliju (Lk 15,1–32) Jezus poda kar tri prilike o Božjem usmiljenju. Bog odpušča skesanemu grešniku. Človeka stalno nevidno spremlja, v določenih časih pa ga nagovori tako močno, da človek zazna Božjo navzočnost. Sicer je v vesti človek stalno v dialogu z Bogom, v izbranih trenutkih pa ta dialog postane posebej izrazit. Ta misel je navzoča v prilikah o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. V slednji ta misel postane prav dramatična. Oče, ki je podoba Boga, gre izgubljenemu sinu naproti in mu pade v objem. Bog izpriča premoč dobrote. S tem povzame oznanilo celotnega Svetega pisma o Božjem usmiljenju. Že skozi vso staro zavezo je ljudi tolažila beseda, da je Bog »usmiljen in milostljiv … poln dobrote in zvestobe, ki … odpušča« (2 Mz 34,6). Jasno je, da je Stvarnik vsega, kar obstaja, močen. Toda s svojo močjo ni nikoli nasilen. Njegova moč deluje vedno kot ljubezen. Posebnost njegove moči je ravno v njegovem usmiljenju. Tako v priliki o izgubljenem sinu nazorno vidimo, kako deluje Božja moč. Oče potrpi s sinom, ki ga je premamil greh in se je svobodno odločil za grešno življenje. Podobno, kot je rekel neki fant: »Do svojega 60. leta se bom samo zabaval.« Oče v priliki torej potrpi in boleče »iztrpeva« greh svojega sina. Ko v sinu dozori spoznanje in skesan pomisli na Očeta, se hitro odloči za vrnitev k Očetu, ker se globoko zaveda, kako ga Oče ljubi. Usmiljeni Bog želi, da smo tudi mi usmiljeni, saj smo »Božja podoba«. Usmiljenje je važnejše kot žrtev. Z usmiljenjem častijo Boga tudi pogani: faraonova hči, izobčenci, usmiljeni Samarijan. »Obleči Kristusa« pomeni »obleči prisrčno usmiljenje« (Kol 3,3). Sv. Bernard nas pouči: »Če hočeš biti usmiljen, moraš spoznati, kaj si, kajti dejansko si usmiljenja vreden. Če se tega ne boš zavedal, ko boš srečal človeka, zapredenega v neko zlo, verjetno do njega ne boš usmiljen, ampak se boš znesel nad njim s svojo jezo. Ne boš ga poučeval v duhu miline, ampak ga boš grobo pahnil v zakrknjenost. 'Vi, ki ste duhovni, poučujte take ljudi v duhu miline' (Gal 6,1). V istem duhu miline, kakršnega si želiš sam od pomočnika, pomagaj ti drugemu. To pa dosežeš tako, da ne pozabiš na to, kako si tudi sam usmiljenja potreben.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

25. NEDELJA MED LETOM

Prilika o krivičnem oskrbniku
    Nato je govoril svojim učencem: »Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.‹ Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto čebrov olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko pa si ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto kadi žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom, kdo vam bo zaupal, kar je resnično? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«
Lk 16,1-13

BOG ALI MAMON
   Vse je blago. Če imaš dovolj denarja, si lahko privoščiš vse, kar si tvoje srce poželi. Takšna je sodobna miselnost in mnogi so postali sužnji potrošniške družbe. Recesija je sicer te želje nekoliko prizemljila, a mnogi se še vedno obnašajo kot bogataši, ki si lahko vse privoščijo. In kdo bo odrešil te »sužnje denarja«? Samo smrt. Z vprašanjem, kako bo na drugi strani, se ne ubadajo. Pa vendar, Bog je, če ga priznamo ali ne. Sprenevedanje nam zato nič ne koristi. Potrudimo se raje in se pripravimo na srečanje z Gospodom. O tem stanju sprenevedanja nam govori današnja Božja beseda. Vedno so težnje močnejšega, da podjarmi šibkejšega in mu zavlada ter ga po možnosti finančno uniči. V današnjem svetu smo temu neprestano priča, saj večina raje služi mamonu in se za Boga sploh ne meni. Ta mamon človeka spravlja v položaj borbe za več, vedno več ne glede na žrtve, ne glede na življenja, ki jih bo s svojim pohlepom uničil. Pogosto tako ravnajo tudi ljudje, ki se deklarirajo za kristjane, saj je dobiček bolj pomemben od dostojne plače delavca. Jezus je tukaj jasen, saj nas opozarja, da ne moremo služiti dvema gospodarjema: Bogu in denarju. Jezus želi pokazati, da je veličina slehernega življenja nad materialnimi dobrinami in da je dobrota in usmiljenje tisto, ki mora v naših odnosih slaviti zmago. Kje sem jaz, oziroma kakšen je moj odnos do denarja in kakšen je moj odnos do sočloveka? Gospod me vabi, vse nas vabi, da odpremo svoje srce in ponudimo svojo roko tistim, ki jo najbolj potrebujejo: ubogim, zapostavljenim, brezpravnim …
   Prerok Amos (8,4-7) nastopi proti prevarantom, ki izkoriščajo ubožca, ki goljufajo z varljivo tehtnico in na vse mogoče načine z namenom, da kupijo siromake in uničijo ubožce. Sodobni izraz za prevarantstvo je korupcija. V ozadju so različne oblike podkupovanja in izkoriščanja človeka. Ali nam to ni znano tudi danes? Korupcija se je razrasla v vse pore družbe in videti je, kot da pravice ni več nikjer. Proti takim nastopa Amos v imenu Boga, ki prisega, da ne bo pozabil teh njihovih krivičnih dejanj. Vsaka goljufija se prej ali slej odkrije, kajti Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme, kot pravi staro pravilo iz katekizma.
    Grešniku je treba vedno dati priložnost, če ne drugače, vsaj tako, da molimo in ga priporočamo Božjemu usmiljenju. O tem govori apostol Pavel v 1. pismu Timoteju (2,1-8). Bog namreč hoče, da njegove ljubezni ne zadržimo zase, ampak da jo razdajamo s tistimi, ki so Bogu blizu ali daleč. Vsaka velikodušnost je stokrat poplačana. Zato molimo za tiste, ki so padli v brezno greha, izkoriščanja, korupcije, nepravičnosti. Bog je neskončno usmiljen in želi, da se tudi mi usmilimo sočloveka, čeprav nam je ta storil krivico. Molitev je edino pravo orožje zoper takšno stanje v družbi. S kritiziranjem ne bomo dosegli ničesar.
    Prav o usmiljenju nam spregovori evangelij po Luku (16,1-13). Prilika o krivičnem oskrbniku nam prikaže logiko Božjega usmiljenja. Oskrbnik je lastniku zapravljal premoženje. Lastnik ga je poklical na odgovor. Ta pa je hitro zmanjšal zapisane vsote dolgov tistih, pri katerih je računal na zatočišče, potem ko bo vržen iz službe. Jezus ga pohvali, da je ravnal preudarneje kakor »sinovi luči«, kar pomeni »ljudje z močnim duhovnim spoznanjem«. Jezus s tem žalosten prizna, da se marsikdaj krivični ljudje bolj potrudijo, da dosežejo svoje krivične cilje, kakor pa duhovni ljudje za duhovne cilje. S tem Jezus kritizira duhovno lenobo vernih ljudi. Toda Jezus prizadevne krivične uspešneže takoj za tem osmeši: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.« To pomeni, da tisti, ki s svojo iznajdljivostjo na krivičen način dosežejo izredne uspehe, pred obličjem smrti niso dosegli nič. Prijatelji, ki si jih človek pridobi s krivičnim mamonom, mu ne morejo pomagati priti v nebesa. Zato je tak uspeh le začasen, minljiv in zapreka za zveličanje. Revne imamo vedno med nami in revščina ima različne oblike. Ni najhujša materialna revščina, ampak predvsem duhovna. Bližina in sprejemanje drugega je danes postalo ena od oblik terapije. Bog nas zato vabi, da smo usmiljeni, dobronamerni in prizanesljivi do drugih, predvsem do tistih, ki so osamljeni in se za njih nihče ne zanima. Gospod naj nam pomaga, da bomo zvesti tudi v majhnih stvareh in usmiljeni kakor Oče.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.