26. NEDELJA MED LETOM

Bogatin in ubogi Lazar
Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki siromak, po imenu Lazar, ki je poln turov ležal pri njegovih vratih, in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali ture. Je pa siromak umrl in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. In ko je v kraljestvu mrtvih trpel muke, je povzdignil svoje oči in od daleč zagledal Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ‚Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu!‘ Abraham mu je rekel: ‚Sin, spomni se, da si v svojem življenju prejel dobro in prav tako Lazar húdo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. In vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‘ In rekel je: ‚Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in naj te posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‘ In Abraham mu reče: ‚Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‘ Le-ta pa je odgovoril: ‚Ne, oče Abraham, temveč ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‘ Rekel pa mu je: ‚Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‘«
Lk 16,19-31

DELAJMO ZA SVOJE ZVELIČANJE
   Živimo v času, ko je pravičnost na zatožni klopi. Preveč je brezpravnosti in izkoriščanja ubogih, zato se marsikdo sprašuje, kaj narediti, da bi se razmere uredile in krivice odpravile. Apostol Pavel nas spodbuja, da je treba bojevati dobri boj vere in se truditi za večno življenje, v katero smo vsi poklicani. Vera pa ni neka teorija, ampak način življenja. V domačen okolju je treba pokazati, kako sprejemamo drug drugega, se cenimo in podpiramo v dobrem. Pravičnost mora postati način življenja, da smo lahko pravi kristjani v besedah in tudi v dejanjih. Lahkomiselno življenje ne vodi nikamor, razen v pogubo, na kar nas opozori odlomek iz Stare zaveze. Če nimamo čuta za uboge, če gledamo samo nase in na svoje koristi, nam  Božje kraljestvo polzi iz rok. Na to nas opozarja tudi Jezus v priliki o bogatinu in ubogem Lazarju. Kristjan, ki ne gleda s sočutjem in dobrohotnostjo na reveže, je že zašel s poti. Če ne posluša Božje besede, ki je zapisana v Svetem pismu, ga skoraj gotovo čaka usoda bogatina, ki skrbi samo zase in za svoje ugodje, ubogi Lazar ga pa moti, moti njegov raj na zemlji, ko ga prosi ostankov od njegove mize. Kakšen pa je naš odnos do ubogih in zavrženih? Ne kdor pravi Gospod, Gospod … ampak le dejanja štejejo in so edini kapital, ki ga bomo ponesli s seboj v večnost. Verjetno se tega premalo zavedamo in nasedamo svetu, ki mu je edini bog kapital, kjer edino bogati štejejo, reveži pa so zavrženi, saj niso več uporabni kot vir izkoriščanja.
    Prerok Amos (6,1.4-7) prinaša Božje svarilo lahkomiselnim, ki poležavajo in se pretegujejo na svojih posteljah, jedo jagnjeta in teleta in se ob brenkanju na harfe derejo … Lahkomiselnost in brezskrbnost postajata vedno bolj vsakdanja praksa, kajti generacije, ki čutijo, da nimajo pred seboj prave prihodnosti, nimajo upanja in vere v smiselnost življenja. To pa ni razlog, da stojimo križem rok in se ne borimo za pravo spoštovanje slehernega človeka. Bog bo dal svoj blagoslov na naše prizadevanje in vztrajno molitev.
   »Prizadevaj si za pravičnost, za pobožnost, za vero, za ljubezen, stanovitnost in krotkost,« je pisal apostol Pavel svojemu prijatelju Timoteju (1 Tim 6,11-16). Treba se je držati pravil, ki so v skladu s človekovim dostojanstvom, sicer bomo delali proti sebi. Kdor ima rad samega sebe, se bo trudil, da bo živel v miru z vsemi. To, kar našteva apostol Pavel, so pristne krščanske vrednote in smerokaz na poti v večno življenje. Te vrednote nam omogočajo prijetno in srečno sobivanje že tukaj na zemlji, saj Gospod tiste, ki ga ljubijo, obilo blagoslavlja.
   Bogataš in ubogi Lazar predstavljata dve vrsti ljudi, ki žive v vsakem času. Bogatin predstavlja tip človeka, ki se je zapisal mamonu. Moderni dramatik Hugo von Hofmannsthal postavlja v usta Mamonu, bogu denarja in zlata, tele besede, namenjene Sleherniku, ki bo vsak čas umrl: “Nisi imel ti mene v posesti, marveč sem posedoval jaz tebe. Naj te torej smrt pobere, jaz pa bom ostal.” Bogatin je človek, ki ga ni, je nihče; namesto njega so stvari, ki ga posedujejo: denar, uspeh, avto, ladja, delo, hiša ... Bogatin je nihče; zatopljen v svoj prepolni krožnik ne vidi ničesar okrog sebe. Niti Lazarja, ki stoji prav pred njegovimi durmi. Na drugi strani prepada, popolnoma drugačen pa je Lazar. Njegovo ime Eleazar pomeni v hebrejščini: Bog pomaga, Bog prihaja v pomoč. Ničesar nima. Ubog je, poln čirov in lačen. Toda, ker postavlja vse svoje zaupanje v Gospoda in njegovo pravičnost, bo “prenesen v Abrahamovo naročje”, kar pomeni, da bo postal deležen sadov odrešenja. Lazar predstavlja tiste svetopisemsko uboge, ki so postavili vse svoje zaupanje v Boga. Če vzporejamo usodo bogatina in ubogega Lazarja v duhu evangelija, bomo videli, da Jezus ne obsoja bogatina zato, ker nekaj ima; niti ne postavlja ubogega Lazarja v “Abrahamovo naročje” samo zato, ker je ubog. Končno je tudi bogastvo zelo relativna stvar. Bogatin postane bogatin takrat, ko ni več sposoben videti ubogega Lazarja tik pred vrati; ko se ne briga za nikogar več. Bogastvo, ki ga Jezus obsoja, je zlorabljeno bogastvo ali kraja na račun ubogih; takšno bogastvo je brezčutna zaprtost vase, ki že tu na zemlji ločuje ljudi in se bo končno spremenila v osamo prekletstva. Prav tako tudi nihče ni tako ubog, da ne bi bil kdaj v odnosu do drugega bogat. Gre namreč za odnos, ki človeku prinaša ali blagoslov ali prekletstvo. Bog pa želi, da bi nam stvari prinašale njegov blagoslov.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

27. NEDELJA MED LETOM

Moč vere
    In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna. Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«
Lk 17,5-10

VERA KOT GORČIČNO ZRNO
    Živimo v precej čudnem času, saj tisti, ki se trudi živeti po Božjih zapovedih in ljubi resnico, pravico in druge kreposti, doživlja posmeh in nasprotovanje. V svetu se je naselila laž, napuh in nasilje. Marsikdo se povzpenja po družbeni lestvici in ne gleda na žrtve, preko katerih dosega svoj uspeh. Podobni časi so bili v času preroka Habakuka v 7. stol. pr. Kr., ko je kraljevalo zlo, stiske, nasilje, spori … Ali sme človek v molitvi »stokati«, ječati, se pritoževati, vpraševati? Prerok Habakuk (1,2-3.2,2-4) v molitvi k Bogu ječi v imenu ljudstva. Tako kot večina ljudi, ki trpijo, se pritožuje, »stoka«, kot sam pravi, ker ne čuti Božje pomoči. In vprašuje Boga, »doklej« bo to trajalo. Tak način molitve, prikazan v Svetem pismu, je dovoljen. Torej tudi mi smemo tako moliti. Ravno to pomeni, da molimo iskreno, kadar si upamo Bogu povedati vse, kar čutimo v sebi. Čeprav taka molitev pokaže, kako smo še omejeni, kako preveč mislimo samo na to, da bi se dobro počutili, premalo pa na to, kako potrebni smo očiščenja tudi skozi trpljenje; je to dobra molitev, saj z njo iskreno pokažemo Bogu sami sebe in se mu odpiramo, da nas lahko počasi z našim sodelovanjem preobrazi. Kakšen je Božji odgovor na človekovo pritoževanje v molitvi? Bistvena beseda, ki jo izreče Bog preroku v molitvi, je: »Čakaj, kajti zagotovo pride« »videnje«, torej spoznanje: višje duhovno spoznanje o smislu vsega, kar se dogaja. Končna zmaga je Božja zmaga. Potrpežljivo čakaj in jo gotovo dočakaš. Ta Božji odgovor je še posebej spodbuda tistim, ki omahujejo. Kdor »odpade«, ne bo ugajal Bogu. Resnična vera razgiba življenje, odpad od nje poruši odnose.
    Kako je treba oživljati dar posvečenja? V 2. pismu Timoteju (6–8. 13–14) Pavel spregovori o duhovnikovi veri. Timotej je prejel duhovniško posvečenje po polaganju Pavlovih rok. Prejel je »Božji milostni dar«. Ta je sedaj v njem. Kaže se kot »dar moči, ljubezni in razumnosti«. Timotej je očitno nekoliko zanemaril misel na zaklad svojega duhovniškega posvečenja, kajti Pavel ga opominja, naj ga znova razplamti. Sodeluje naj s Svetim Duhom. Kako je treba premagati sramovanje vere? Pavlovi opomini nakazujejo, da je Timotej, sin meščanskega pogana, popuščal do te mere, da se je sramoval pred ljudmi svojega poslanstva in Pavla, ki ga je posvetil za to poslanstvo. Da bo premagal to sramovanje pred pregrešnim poganskim svetom, naj v občestvu s Pavlom »trpi za evangelij, oprt na Božjo moč«. Za »vodilo« naj ima »zdrav nauk«, ki so ga že tedaj ogrožale sekte. Vztraja naj v »veri in ljubezni« do Jezusa Kristusa.
    Kako je treba moliti za vero? Kot so to storili apostoli, tudi mi molimo: »Pomnoži nam vero!« Naša vera je v stanju rasti, pri nekaterih v stanju propadanja. Jezus nam postavlja pred oči idealno vero, čisto vero, ki naj bi je imeli vsaj drobec in bi bila že izredno učinkovita. Njena podoba je gorčično zrno. Z neznatnim drobcem čiste vere bi lahko izvršili nezaslišana dejanja. Za posvetno pamet popolnoma neverjetna dejanja.
Jezus nam danes pravi, da nam zadostuje vera, drobna, kakor je drobceno gorčično zrno, da bi lahko delali velike reči. Z njim, se razume. Mi pa vedno znova mislimo, da moramo imeti veliko vero, da bi zmogli velike reči. Verovati, da nas Bog ljubi in sprejema, kakršni smo. Da nam odpušča. Da nas želi narediti take, kot si nas je on zamislil. Da ljubi in sprejema naše sestre in brate, ki smo skupaj na poti k njemu. Take, kakršni so. Da jim odpušča in jih vodi k odrešenju. Tudi preko nas. Da je ustvaril in vzdržuje to naše stvarstvo. Čudovito in nedoumljivo zapleteno. Da ga prav tako vodi k odrešenju – preko nas. Jezus nam pravi, naj stvari ne zapletamo. Zadostuje vera, ki je je za gorčično zrno. Kot zadostuje ščepec soli za dober okus hrani. Preprosto, kajne? Kajti odnos z njim je preprost. Preprosto naraven, kot je odnos očeta do sina, mame do hčerke, otrok med seboj. A ta preprosto naravni odnos nas tudi zavezuje. Da si ne bi umišljali, da počnemo kakšne velike in pomembne stvari. Za Boga, za druge ... Kajti pred Bogom, ki je edini Veliki, smo majhni kar vsi po vrsti. In so majhna naša dela. To spoznanje nam sicer nič kaj ne diši. Kajti dobro se nam zdi, če nas za opravljeno delo kdo pohvali, če nam zna biti hvaležen ali če vsaj opazi, da smo kaj naredili. Jezus nas vabi k drugačni velikodušnosti, ko nam pravi: »... ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« Tako je: ukazana nam je bila zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, ne le svetovana. Zato ne delamo nič kaj izrednega, če se je skušamo držati. Preprosto in dosledno. Kot so se je držali veliki mali svetniki, sv. Frančišek Asiški in drugi. Ko bomo v mesecu oktobru molili rožni venec, pa naj nas Devica verna uči, kako moremo postati preprosti in zvesti Božji služabniki in služabnice, da bi seme vere, drobno kot gorčično zrno, obrodilo bogate sadove.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NEDELJA MED LETOM

Jezus ozdravi deset gobavcev
    Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«
Lk 17,11-19

ZAHVALJUJMO SE GOSPODU
    Kriza je zajela vsa področja našega življenja. Najbolj so ogroženi tisti, ki materialno težko shajajo od meseca do meseca. Nič bolje pa ni s tistimi, ki čutijo, da se jim rahljajo njihovi medsebojni odnosi, bodisi v zakonu, med brati in sestrami, s prijatelji, sošolci, sodelavci na delovnem mestu. Povsod smo ogroženi, nezaupljivi in prepričani, da je vse odvisno od nas. To je velika zmota. Treba se je obrniti na Boga, mu zaupati in verjeti, da nam bo dal svoj blagoslov in nas bo obiskal po ljudeh, ki nam bodo v težkih trenutkih stali ob strani in nam pomagali. Božja beseda te nedelje govori o ozdravljenju in zahvali. Ozdravljenje gobavcev je zelo očiten poseg Boga, ki ljubi človeka in mu hoče dobro. Tega se moramo vedno zavedati in biti pripravljeni izraziti zahvalo za ozdravljenje ali kakšno drugo dejanje, ki smo ga bili deležni. Pogosto prosimo, kot so prosili gobavci Jezusa, ko pa smo uslišani, kar malo pozabimo, da bi se zahvalili Bogu, ki nam je sam pomagal, nas uslišal glede zdravja, ali pa je poslal kakšnega drugega človeka, ki nam je pomagal. Ne smemo pozabiti, da je tudi ta človek le orodje v Božjih rokah, zato bodimo hvaležni dobrodelniku kot tudi Bogu, ki ga je nagovoril.
    Življenja si nismo ustvarili sami, ampak je Božji dar. Zmotno je misliti, da Bog človeka ne vodi in mu ne stoji ob strani. Bog je zvest, a mu moramo dovoliti, da nas lahko vodi in posega v naše življenje. Naaman, pogan, mogočni vojskovodja, je bil po posredovanju preroka Elizeja čudežno ozdravljen gobavosti, nam pove 2. knjiga Kraljev (5,14–17). Pri tem je pogan prišel v živ stik s pravim Bogom. Postal je prepričan, da je »na vsej zemlji« en sam Bog. Če bi prerok Elizej od Naamana sprejel ponujeni dar zahvale za čudež, bi ga zapeljal v zmoto, kot da ga je sam ozdravil. Z odklonitvijo daru pa mu je razločno pokazal, da ga je ozdravil Bog, zato gre dar zahvale njemu. Naaman je to razumel in sklenil, da bo odslej daroval Gospodu. Karkoli torej storimo dobrega, postavimo Boga na prvo mesto, ker vse prihaja od njega.
    Apostol Pavel je zaradi Kristusa sprejel verige in živel v prepričanju, da nas smer ne more ločiti od njega. V 2. pismu Timoteju (2,8-13) pravi, da Božja beseda ni vklenjena in da vse prenaša zato, da bi izvoljeni dosegli rešitev. Kdor čuti, da ga ima Bog rad, skuša ostati zvest tej ljubezni, kljub svojim napakam in številnim zavrnitvam njegovega usmiljenja. Bog ostaja zvest, kajti sam  sebe ne more zatajiti.
    Kaj bi moral Bog narediti, da bi nas prepričal o svoji ljubezni? Jezus je ozdravil deset gobavcev, a samo eden se je vrnil in se zahvalil za svoje ozdravljenje. Mar ni zdravje, telesno in duhovno, velik razlog, da se Bogu vsak dan zahvaljujemo? Ne smemo vsega, kar imamo, sprejeti kot nekaj, kar je samoumevno in do česar imamo pravico. Vse, kar prejemamo, je Božji dar. O tem nam spregovori zanimiva zgodba. »Neki katehet se je odločil, da gre na kosilo v restavracijo. Ravno ko je želel kositi, ga zmoti mož in vpraša, ali je ob njem še prosto. Katehet mu je prikimal in ga povabil, naj prisede. Nato je pozornost osredotočil v molitev in pri tem sklonil glavo. Ko je spet odprl oči, ga je gost, ki je prisedel, vprašal: »Ali vas mogoče boli glava?« Katehet odvrne: »Ne! Preprosto sem se zahvalil Bogu, kot to vedno storim na začetku obeda.« Gost, ki je prisedel, mu odvrne: »Aha, vi ste eden tistih? Ja, veste, jaz pa se nikoli nikomur ne zahvaljujem. Jaz zaslužim svoj denar in se mi ni potrebno zahvaljevati komur koli, medtem ko dobim jed. Kar začnem z jedjo!« Katehet je še dodal: »Ja, zelo podobno ravnate kot moj pes. Tudi on kar plane na svoj obrok!« Kruto, a žal resnično. Eden od gobavcev se je prišel zahvalit Jezusu. Prav s tem, da ni pozabil, česa je bil deležen, kaj je storil Jezusov dotik v njegovem življenju, se je naučil nečesa zelo pomembnega. Beseda »hvala« prinaša vero, ki ozdravlja in ki traja. Gobavi ni bil zgolj vrnjen v »normalno življenje«, naučil se je prihajati nazaj k izviru. Koliko ljudi po domače rečeno »jamra«, ker ne vedo, zakaj naj sploh hodijo k maši. Če odpadejo vsi vzroki, nikakor ne more odpasti današnji: da se zahvalijo za vse, kar so prejeli v tednu, ki je minil, za vsako milost, majhen ali velik dar, za ozdravljenje gobavosti današnjega časa. »Od daleč«, »na ves glas« so skupaj prosili: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Vseh se je usmilil. Zahvalit pa se mu je prišel le tujec. Nobeden od pravovernih. Samo ta razkolnik je mogel slišati besede odrešenja: »Tvoja vera te je rešila.« Pa mi? Ali se nam ne dogaja nekaj podobnega?


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NEDELJA MED LETOM

Prilika o vdovi in sodniku
    Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Lk 18,1-8

MOLITEV DELA ČUDEŽE
    Ohraniti vero svojih očetov in mater. To je danes, ko imamo na razpolago številne duhovne ponudbe, zelo pomembno. In kdo nam garantira, da se naši dedki in babice niso motili glede svoje vere? Kako neverjetna sta bila njihova zvestoba in vztrajanje v veri, ko so v času komunizma mnogi zaradi vere končali v zaporih, mnogi tudi v skupnih grobiščih. Jezus je pravi Bog, ker nekaj od nas zahteva in nam ne obljublja sreče, ki jo je mogoče doseči na lahek način. Svojim poslušalcem je večkrat govoril: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan!« Kako zelo je pri tem pomembna močna vera, da ne obupamo že pi manjših težavah, ampak da zaupamo v Božjo modrost in njegove načrte, ki jih ima z nami. Včasih nas preizkuša in nam s tem pomaga pri rasti in razvoju. Morda smo včasih kar nekoliko razočarani, ko molimo in prosimo, pa se zdi, kot da nas Bog sploh ne sliši. Zato je še toliko bolj pomembno, da smo vztrajni, kajti če nas Bog ne usliši takoj, pomeni, da še ni čas za uslišanje naše prošnje, ali pa prošnja za nas sploh ni zelo pomembna in nam Bog pripravlja nekaj boljšega. Ko gre za resno stvar, ki nam pomaga pri našem duhovnem razvoju, Gospod ne odlaša in nam prihaja naproti, če smo to le sposobni videti in doumeti način njegovega delovanja.
    Druga Mojzesova knjige (17,8-13) nam sporoča, da je treba vztrajno prositi in ne omahovati, čeprav je včasih težko. Dokler je Mojzes držal roke kvišku v molitvenem položaju, je zmagoval Izrael, ko pa so mu roke omahnile, je postal močnejši Amálek, proti kateremu se je bojeval Izrael. Aron in Hur sta Mojzesu podprla roke in Izrael je končno zmagal. Bog nas vedno rešuje, a njegovih posegov mnogi ne opazijo. Čakajo na čudeže, a ne opazijo dobrote mnogih, ki jim stojijo ob strani in jih v težkih trenutkih ne zapustijo. Treba je biti pozoren na drobne stvari, ki se nam dogajajo čez dan in kmalu bomo ugotovili, koliko čudežev se vsak dan zgodi. Bog nas ljubi po ljudeh, s katerimi se vsak dan srečujemo.
    Apostol Pavel v drugem pismu Timoteju (4,1-2) piše: »Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.« Naloga kristjana je, da oznanja Kristusov nauk ne glede na okoliščine, tudi če ima zaradi tega težave. S tem rešuje življenja ljudi okoli sebe, da se morejo zveličati. Pričevalci pa moramo biti najprej doma, v svojih družinah, da bomo predali veselo oznanilo svojim otrokom. Žal tu pogosto šepa, ker živimo površno krščansko življenje in premalo ali sploh ne molimo. Molitev je sila, ki dela čudeže in brez molitve bo naše duhovno življenje klavrno. »Veruj, kar so te učili tvoji starši!« To bi morala krščanski oče in mati zapustiti otrokom kot svojo zadnjo voljo. Prve izkušnje, ki jih otrok pridobi, so povezane z družino in z zgledom njegovih staršev. Zato starši predajajo naprej močno ali pa slabotno vero.
    V evangeliju Jezus pove priliko o vdovi, ki nadleguje sodnika, da ji pomaga proti njenemu nasprotniku. Najprej ni hotel, saj se ni menil niti za Boga niti za človeka, a je vdovi kasneje vendarle ustregel, saj se ga ni naveličala prositi. Zaradi ljubega miru ji je ustregel. Kako Bog ne bi pomagal človeku, ki ga iskreno in predvsem vztrajno prosi! Potrebna je resnična vera podkrepljena z upanjem in ljubeznijo. Vdova iz evangelija nam je zgled glede vztrajnosti. Iskrena in poštena prosi, saj verjame, da bo dosegla pravico. To je vera v pravičnost. Kakšna pa je naša vera, s katero prosimo Boga? Jezus na koncu evangelija sprašuje: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Morda je bilo to vprašanje pred davnimi časi nerazumljivo, a danes je več kot očitno. Množične vere v Evropi ni več, ostajajo le skupine, večje ali manjše, ki so pred veliko nalogo nove evangelizacije – prinesti prebivalcem naše celine zopet luč vere. Kako? Ali je to mogoče? Morda se zdi, da ni mogoče, toda v pristni povezanosti z Jezusom je mogoče. Molitev in dobra dela, predvsem pa življenje po Jezusovem nauku lahko rešijo Evropo, ki se je izgubila in išče pota, pogosto napačna, ki ne vodijo do končnega cilja. Mi moramo biti lučke. Več nas bo, bolj bomo svetili in odstirali Resnico ter kazali Pot, ki vodi v Življenje. Zato prosimo našega Učitelja, da nam pomaga pri našem poslanstvu reševanja duš in odpiranja novih obzorij osvetljenih z resnico, da bodo vsi spoznali Božjo ljubezen, ki osrečuje bolj kot karkoli zemeljskega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NEDELJA MED LETOM - MISIJONSKA

Prilika o farizeju in cestninarju
   Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Lk 18,9-14

PONIŽNA PROŠNJA GREŠNIKA
    Bog nas je priklical v življenje, on nas je ustvaril in nas vodi, njemu bomo na koncu dajali odgovor, ali smo v svojem življenju druge vodili na poti k dobremu ali bili kamen, ob katerem so se drugi spotikali in padali. Bog nas ne more v nobeno stvar prisiliti, ker nam je dal svobodo in se tako lahko odločimo za njega ali proti njemu. Podarjena nam je bila ljubezen, naš odgovor pa je velikokrat nezvestoba in odpad. Še je čas, da lahko svoje napake popravimo, vendar ne smemo čakati, da ne bo prepozno. Božja beseda te nedelje nam v ospredje postavlja Božjo ljubezen in usmiljenje, vendar moramo tudi mi tako ravnati, da bomo usmiljenja deležni. Gospod gleda na vsakega človeka, posebej pa so njegova skrb reveži, sirote, ljudje, ki se jim godi krivica po drugih ljudeh. Pri sebi moramo ugotoviti, kakšna bo naša molitev: ali molitev farizeja, ki se hvali pred Bogom in zahvaljuje, da ni takšen, kot tisti cestninar tamle; ali pa molitev cestninarja, ki v ponižnosti srca stopa pred Gospoda, zavedajoč se svoje grešnosti in prosi Gospoda usmiljenja in prizanesljivosti. Ena od pomembnih nalog kristjana je tudi oznanjevanje veselega oznanila ljudem: bodisi tistim, ki Kristusa ne poznajo ali ga morda niti ne želijo poznati, kot tudi tistim, ki ga poznajo, pa je njihova vera klavrna ali mlačna in živijo svoje življenje mimo Boga. Številni misijonarji oznanjajo Božjo dobroto in ljubezen v oddaljenih deželah, mi pa, ki smo tu, smo dolžni oznanjevati v svojem okolju, ljudem, s katerimi sobivamo, pa jim vera ne pomeni kaj dosti. Jezus nas vabi. Dal nam je čas in sposobnosti da svoje napake popravimo. Ne vemo ne dneva ne ure, kdaj bomo Boga gledali iz oči v oči in se ne bo več mogoče opravičevati in sprenevedati.
    Naš Bog ni podkupljivi sodnik, zato dobro ve, kakšni smo. Modri Sirah (35,12-18) nam prikaže Boga kot sodnika, ki se še posebej zavzema za majhne, uboge, zatirane in tiste, ki doživljajo razne krivice. Njihova goreča molitev predre nebo in Gospod jo usliši. On namreč vidi krivice, ki jih doživljamo, zato se lahko zanesemo nanj, da bo videl tudi naša dobra dela in iskreno ljubezen. Naša zvestoba ga bo gotovo prepričala, da nas bo velikodušno sprejel k sebi, kjer nam je že vnaprej pripravil prostor.
    Apostol Pavel je imel v hišnem priporu priložnost, da je svoj odnos do Jezusa, ki ga je pred Damaskom vrgel s konja, poglobil in se pripravil na mučeniško smrt. Svojemu prijatelju Timoteju je pisal: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4, 6-8.16-18). Apostol Pavel je bil velik misijonar med poganskimi narodi in je številna ljudstva pridobil za Kristusa. Tudi mi bojujmo dobri boj vere, da bodo ljudje, s katerimi živimo, v nas videli Kristusove oznanjevalce.
    Farizej in cestninar, dva tako različna človeka po izobrazbi in življenjskih izkušnjah, sta prišla v tempelj molit: prvi se je hvalil s svojim dosedanjim življenjem, drugi pa je priznal svoje grehe. Prvi je bil zavržen in drugi sprejet. S katerim se lahko poistovetim? Katerega si lahko vzamem za zgled? V evangeliju nam Jezus predstavi resno skušnjavo, v katero lahko zapademo kristjani. To je zelo resna skušnjava, da se čutimo nekaj več, da se čutimo zelo dobre in poštene, in še huje je, da se nam zdi, da nimamo greha. Grešni so drugi, ki delajo slabe stvari, sebe in svojih dejanj pa ne pogledamo. Težko je stopiti v čevlje cestninarja, kajti oni so bilo prezirani, nanje so gledali zviška, saj so veljali za javne grešnike. Gospod je to videl in je lažje prišel do srca cestninarja kot pa do farizejevega srca. Cestninar se je zavedal svoje grešnosti in majhnosti pred Bogom, a je vseeno gojil upanje, da se ga bo Gospod usmilil. Bodimo sposobni notranje drže cestninarja, ki zna biti ponižen in preprost, ki ni zagledan sam vase in prepoln sebe, kajti potem ni prostora za Boga. Vsakdo izmed nas mora iti vase, da najde vse nepravilnosti in nedoslednosti, se jih iskreno pokesa in vzklikne iz globin srca: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Vsi smo grešniki, čeprav se marsikdo trudi, da bi se izognil grehu, je Satan pogosto bolj spreten od nas, da nas zvabi na svoja pota. Nič ne moremo sami, če ne sodelujemo z Božjo milostjo, ki nam pomaga da se izognemo grehu. Močno orožje pri tem je molitev. Z njo lahko premagamo Satana in njegovo vojsko, ki nam postavlja zasede, da nas nepričakovano napade. Zato zelo pogosto molimo in prosimo Gospoda za to, da bi zmogli biti ponižnega srca in odprti za njegove navdihe.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

31. NEDELJA MED LETOM

Jezus in Zahej
    Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.«
Lk 19,1-10

DOBER IN USMILJEN JE GOSPOD
    Kaj smo mi pred Bogom? Glede svojih zaslug se ne moremo kaj hvaliti, ker se nismo kaj prida potrudili, da bi njegovo stvarstvo dograjevali in skrbeli za lepoto vsega, kar biva. Delamo ravno nasprotno. Ne uničujemo samo stvarstva, ampak tudi samega sebe. Vojne, sovraštvo, preganjanja, bogatenje na račun revnih, so v nebo vpijoče krivice. Bog pa ostaja potrpežljiv in nam prizanaša. Kako dolgo še? S svojimi majhnimi deli ljubezni lahko dokažemo, da nam lahko še vedno zaupa in računa z nami. O Božji dobroti in usmiljenju nam spregovorijo odlomki Svetega pisma za to nedeljo. Kljub temu, da neprestano padamo, da smo pogosto sebični ali celo hudobni, nas Bog ne zapusti, ker nas ljubi, saj nas je on ustvaril in dela svojih rok ne more zapustiti. Gospod nam odpušča in nam daje vedno nove priložnosti, da bi se spreobrnili ter naravnali svoje poti tako, kot si On želi. On je delivec življenja in vse, kar je živo, napolnjuje s svojim duhom. Pa mi? Večinoma imamo mnogo drugih skrbi in se za Boga ne menimo. Škoda! Premalo se zavedamo, da brez njega sploh ne bi obstajali in da brez njegove ljubezni, s katero nas obsipa, naše življenje ne bi imelo nobenega smisla. To je spoznal Zahej, bogat in vpliven človek, ki je bil grešnik, a je ob srečanju z Jezusom popolnoma spremenil svoje življenje. Sam si je to tako močno želel, da je splezal na smokvino drevo, da bi ga lahko videl. Ali smo mi pripravljeni za Gospoda stopiti iz sebe in spremeniti svoje življenje? Verjetno nam je lažja ležernost in uživanje v tem, kar imamo, za sočloveka, sploh tistega z roba družbe, pa nimamo posluha.
    Vse, kar biva, je majhno pred Bogom, a on je z vsemi usmiljen. Njegova ljubezen ne pozna meja, zato ne dela razlik med krivičnimi in pravičnimi. To nam želi povedati po knjigi Modrosti (11,22-12,2): »Toda ti prizanašaš vsemu, ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja. Tvoj neminljivi duh je namreč v vsem. Zato tiste, ki padajo, kaznuješ po malem.« Njegova prizanesljivost in usmiljenje sta neskončna, ker izhajata iz ljubezni do nas, ki smo njegovi otroci. Zato nas tudi milo kaznuje, a kaznuje nas zato, da bi se ustavili, pogledali vase in spremenili svojo pot, jo naravnali na ljubezen, dobroto in usmiljenje. Kakor je on usmiljen do nas, moramo biti tudi mi usmiljeni in ljubeznivi do ljudi, ki jih srečujemo na svoji življenjski poti.
    Apostol Pavel ni nehal prositi in moliti za krščanske skupnosti, ki jih je ustanovil. V Drugem pismu Tesaloničanom (1,11-2,2) je zapisal: »Zmeraj prosimo za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in z močjo izpolnil vso dobro namero in delo vere.« Tudi mi smo dolžni drug za drugega moliti in prositi Boga, kajti le tako bo naše cerkveno občestvo živo in dejavno. Morda premalo cenimo molitev in se ne zavedamo njene velike moči. Bog namreč rad usliši, če ga prosimo v ponižnosti in preprostosti srca, če mu zaupamo svoje težave in svoje veselje. Bog nam zaupa, zato ga ne smemo razočarati.
    Evangelij nam želi povedati, da kdor se hoče srečati z Jezusom, zanj ni nobena ovira pretežka. Cestninar Zahej je bil majhne postave, zato je splezal na drevo, da bi ga videl. Kako goreča želja je bila v njem, da se sreča z Jezusom, o katerem je že toliko slišal. Malo se je bal, a čutil je neustavljivo željo, da ga vidi. Mislil je, da ga na drevesu ne bo nihče opazil. Toda Jezusu ni nič skrito, zato brž pokliče Zaheja po imenu in mu reče naj pride dol. Kakšno presenečenje za Zaheja, a hkrati spoznanje, da je to on, ki mu mora slediti. Z veseljem sprejme Jezusa v svoj dom in istočasno v svoje srce. V njem se zgodi proces spreobrnjenja. Staro življenje ni več pomembno, še manj bogastvo, zato sklene, da popravi vse krivice, ki jih je naredil ljudem kot rimski uradnik in še velik del denarja sklene dati ubogim. Ob Jezusu, ki mu z ljubeznijo odpusti, začuti, da je postal nov človek. Tudi v njem se prebudi ljubezen, ki jo je kot cestninar pogosto zapostavljal. Dejavna ljubezen je bistvenega pomena v življenju kristjana. Jezus nam je s svojim zgledom jasno pokazal, kako naj živimo in kako naj ravnamo s soljudmi in s stvarstvom. Tudi nam se pogosto najavlja kot gost. Želi bivati v našem srcu in želi, da spoznamo resnično ljubezen, ljubezen, ki nas priganja, da delamo dobro. Kot Zaheju je tudi nam pripravljen odpustiti, če ga sprejmemo v dom svojega srca, kajti Jezus ni prišel iskat pravičnih, ampak nas grešnike, da nam lahko odpusti. Prosimo Gospoda, da bo naša ljubezen dejavna, usmiljena in brezpogojna.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NEDELJA MED LETOM

Kako je z vstajenjem
    Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«
Lk 20,27-37

VERUJEMO V VEČNO ŽIVLJENJE
    Kaj se sme in kaj je prepovedano? To vprašanje ni povezano le z lastnino in ogrožanjem življenja, ampak veliko bolj s popolno svobodo in pravicami do vseh oblik zabave, v skladu z načelom: »Uživaj, kolikor ti srce poželi!« Če vprašanje zožimo na partnerstvo in zveze od danes do jutri, nam je hitro jasno, da živimo v družbi, kjer so v ospredju pravice, o dolžnostih in obveznostih pa raje ne govorimo. Ker je vse relativno, ni več dostojanstva in človek ni več človek. Če hočemo ostati ljudje, bo treba deset zapovedi napisati na velik plakat, ki bo vedno visel na steni, da si posamezno pravilo lahko vsak hip preberemo in se ob njem zamislimo. Biti pošten, resnicoljuben in dosleden človek, mora biti naš ponos, da bomo vedeli, za kaj živimo, in bomo lahko z veseljem stopili pred sodnika. Za zgled so nam lahko makabejski bratje, ki so tako spoštovali postavo, da so raje umrli, kot pa prestopili zapoved. Bolj so ljubili Boga in njegove zapovedi, kot pa svoje telesno življenje; zavedali so se, da bodo vstali poslednji dan, kot obljublja Bog. Zavedali so se, da je to življenje le potovanje proti pravemu in resničnemu cilju, nebeški domovini, kjer vsakogar, ki spoštuje zapovedi, čaka resnična svoboda in neskončno veselje.
    Vera v večno življenje je pri mnogih zelo medla. Eden od razlogov je ta, da se nam godi predobro in Boga ter njegovih obljub ne potrebujemo. Ampak to je le privid, ki nam ga ponuja Satan. V času krize in preganjanja je vera v Boga dajala moč mnogim, da so lahko vztrajali in se niso priklanjali nobeni oblasti. V 2. knjigi Makabejcev (7,1-2.9-14) imamo čudovito pričevanje Makabejskih bratov, ki so umrli za vero. Takole pravi eden izmed njih: »Ti, nizkotnež, nam jemlješ sedanje življenje, toda kralj sveta nas bo obudil in nas oživil za večno oživetje življenja, ker umiramo za njegove postave.« Zopet drugi pravi: »Bolj se splača umreti od človeških rok v pričakovanju, da nas bo Bog spet obudil, kakor je obljubil. Zate pa vstajenja ne bo!« Makabejski bratje so se zavedali, kakšno dobrino jim obljublja Gospod, zato so bili pripravljeni na žrtev. Pa mi? Ali si sploh upamo v javnosti zastaviti besedo za življenje po Božjih zakonih? Kristjani smo še toliko bolj dolžni oznanjati, saj smo odrešeni po Jezusu Kristusu.
    Vera ni človekova zasluga, ampak je Božji dar in zato privilegij tistih, ki lahko verujejo in hočejo biti pokončni kristjani. Tisti, ki veruje, je zato dolžan v razkristjanjenem okolju pričevati, da Bog je in da se splača Vsemogočnega imeti za svojega vodnika in življenjskega sopotnika. Kdor ima v svojem srcu prostor za Boga, ne bo imel prostora za angela teme, ki je marsikoga speljal na slaba pota.
    Evangelij nas preseneti: Zakaj saduceji, ki so imeli svoje pristaše med jeruzalemskim višjim slojem in v duhovniških družinah, niso verovali v vstajenje mrtvih? Mislili so, da Bog zgolj v življenju na zemlji vse poplača ali kaznuje. Po smrti pa, so mislili, naj bi prišli vsi v »šeol«, kjer ni ne veselja ne žalosti, ampak zgolj večni počitek. Zakaj tako, niso znali pojasniti. Zanikali so vstajenje mrtvih, ker tega niso našli v postavi, v petih Mojzesovih knjigah. V njih namreč še ni nobene besede o vstajenju. Nekateri današnji kristjani pa v anketah sicer zapišejo, da verujejo v Boga, ne verujejo pa v posmrtno življenje v nikakršni obliki. Torej so napol neverniki. Saduceji skušajo Jezusu na zasmehljiv način dokazati, da vstajenje sploh ni mogoče: češ, če je imelo sedem mož drug za drugim isto ženo, čigava bo po vstajenju? Jezus razloži, da za večno življenje to vprašanje odpade. Poročajo se ljudje samo na zemlji, v večnem življenju pa bomo presegli zemeljski način življenja kot »sinovi vstajenja«. Smrti ne bo več. Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. To oznanja že Stara zaveza z izražanjem »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«. »Njemu vsi živijo.« Evangeliji razlikujejo med oživitvijo mrtvega telesa in vstajenjem. Vstajenje ni samo oživitev trupla, ampak novo stvarjenje, večno življenje, v katerega smrt ne bo imela dostopa. Tam bo človek podoben angelom. Njegovo bivanje bo večni hvalospev ljubezni. To pa je nekaj popolnoma drugega kot saducejski »zakon levirata« in »šeol«. Jezus pa nam z besedo in lastnim vstajenjem zagotavlja, da vstajenje obstaja, da bomo vstali tudi mi in da je zagotovilo tega v tem, da nas Bog vsakega posebej osebno ljubi. Zato se na večno življenje pripravljajmo na zemlji, kot so to storili makabejski bratje in mnogi svetniki, posebej mučenci, ki so dali svoja življenja zanj, ki je Pot, Resnica in Življenje. Pri teh prizadevanjih naj nas podpira Božja milost in blagoslov.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NEDELJA MED LETOM

Znamenja in preganjanja
    Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«
    Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje. Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal usta in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Lk 21,5-19

PRIPRAVIMO SE NA GOSPODOV PRIHOD
   Bolj se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj »strašljiva« je Božja beseda, ki nas opozarja, da bo vsega na tem svetu enkrat konec. Hkrati pa nam želi povedati, da moramo živeti tako, da ne pademo v obsodbo. Zato se je treba truditi in delati za rešitev duš pred večnim ognjem, kajti tako bomo rešili svojo dušo. Zelo pomembno je, da delamo koristne stvari, ki pomagajo človeštvu na poti proti nebeški domovini. »Kdor ne dela, naj ne je!« pravi pregovor, ki bi danes moral postati pravilo. Veliko ljudi izkorišča socialne prispevke in ni pripravljena delati. Vsakdo se je dolžan maksimalno angažirati, da bo lahko živel od truda svojega dela. Tudi apostol Pavel je na svojih misijonskih potovanjih srečeval ljudi, ki so popuščali svoji lenobi in živeli na račun drugih. Ta grda navada je tudi danes v veliki meri prisotna. Slaba je tudi druga skrajnost, ko se kdo preveč peha za materialnimi dobrinami in izkorišča delavce. Tudi to ni pravo delo, pač pa obsodbe vredno zavržno dejanje, ki kliče obsodbo zlih dejanj. Bog obljublja uničenje zla in tistih, ki delajo zlo in krivico, v peklenskem ognju. Pravičnemu pa se ne bo treba bati dneva, ko pride Gospod. Trudimo se, da bomo živeli tako, kot nas uči Božja beseda, da ravnamo pravično in z ljubeznijo, da služimo, ne pa gospodujemo.
    Krivice so se vedno dogajale in tako bo do konca sveta. To pa ne sme postati lažna tolažba, ampak poziv k resnemu odpravljanju vsega, kar je krivično, sicer se lahko uresniči napoved preroka Malahija (3,19-20): »Vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnišče: dan, ki pride, jih bo sežgal!« Drugi del prerokbe pa nas navdaja z upanjem: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje prihaja po njegovih žarkih.« Ali nimamo resnega razloga, da se odpovemo zlu in delamo dobro? Živimo tako, da bomo deležni Božjih dobrin, ki nam jih obljublja.
    Ali smem postaviti sebe za zgled, kot je Pavel dal sebe za zgled Tesaloničanom, ko jim je pisal: »Nismo med vami živeli neurejeno, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trudoma garali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas« (2 Tes 3,7-12). Treba je tako živeti, da drugi ne bodo imeli priložnosti s prstom kazati na nas in govoriti: »Poglejte jih! Hodijo v cerkev pa so slabši od nas!« Take opazke nas opozarjajo, da ne živimo tako, kot nas uči Jezus. Ne pozabimo vsak dan prositi Gospoda, da nam da milost, da bomo zgledno živeli in ljudi vodili k Bogu. Gorje nam, če se drugi zaradi nas pohujšajo.
    »Kdaj bo sodni dan in kaj se bo takrat dogajalo?« se sprašujejo mnogi. Ni treba vedeti, kdaj bo sodni dan prišel, ampak se je treba potruditi, da ga ne bomo dočakali praznih rok. V evangeliju Jezus govori o templju. Besede, da »ne bo ostal kamen na kamnu«, Jezus izreče nad čisto novim – tretjič zgrajenim – jeruzalemskim templjem. Štiri desetletja zatem so ga razrušili Rimljani. Jezus to vzame za podobo v napovedi konca sveta. Znamenje konca so tudi ljudje, ki se proglašajo za lažne odrešenike in si bogoskrunsko nadevajo Božje ime »Jaz sem« (»Jahve«). Ta greh so zagrešili moderni ateizmi, v novodobnih gibanjih pa se bogoskrunsko pojavljajo »krivi kristusi«, ki obljubljajo razne rešitve mimo Kristusa in Cerkve. Danes je obilica takšnih krivih prerokov in mnogi gredo za njimi, tudi tisti, ki so nekoč hodili za Kristusom. To je žalostna zabloda. Iskanje duhovnosti je danes zelo moderno, saj si človek kot duhovno bitje želi duhovne hrane. Žal jo mnogi iščejo na napačnih krajih, v napačnih knjigah in pri raznih gurujih, ki obljubljajo čudežne rešitve. Žal pogosto marsikdo izmed kristjanov ni pripravljen zastaviti besede za Kristusa, češ se mi bodo posmehovali. Bolj nas skrbi, kaj bodo ljudje rekli, kot pa zveličanje duš. V bližanju konca sveta Jezus našteva moralne katastrofe, katerih posledica so potem naravne katastrofe. Lažni odrešeniki pošiljajo narod zoper narod, državo zoper državo. Preganjajo občestvo vernih. Ob tem ne smemo zapasti v paniko. Ker občestvo vernih vodi Sveti Duh, velja navodilo: »Da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom dal usta in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati.« To se je zgodilo, ko so kristjane preganjali in to se dogaja tudi danes, če smo dovolj odprti za delovanje Svetega Duha. Če bomo delali po Božji volji in živeli pošteno, če bomo svojo vero nadgradili z ljubeznijo in upanjem, da je naša pot prava, potem se nam poslednjega dne ni treba bati. Prosimo Gospoda, da nam pri teh prizadevanjih pomaga.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

Jezusa križajo
    Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
Lk 23,35-43

MOJE KRALJESTVO NI OD TOD
    Kdo je Bog, v katerega verujemo, upamo in ljubimo? On je vladar vesolja, vsega živega in vsega človeštva. Kdor ga sprejme za vodnika in svetovalca, ima nebesa odprta na stežaj. To pa ni lahka zadeva, kajti Božje kraljestvo ni eno od zemeljskih kraljestev, zato v njem veljajo drugačni zakoni: tam so prvi zadnji in zadnji prvi. Tisti, ki rinejo v ospredje in si hočejo večnost zagotoviti s predplačilom, bodo končali na stranskem tiru in odšli v pozabo. Zato se potrudimo, da bomo smeli Boga gledati iz oči v oči. To pa najlažje storimo tako, da se ravnamo po njegovem zgledu. To pa je težko, saj od nas zahteva velike napore. Veliko bolj nam godijo zemeljske časti, ko nas hvalijo, nas na nek način častijo. Za to smo pripravljeni garati vse življenje, se truditi, da bi nas naše delo in naši napori dvignili nad druge, nas promovirali in nas pripeljali med najbolj vplivne zemljane. Toda Jezus kaže drugačno pot, pot ponižnosti, skromnosti in služenja bližnjemu, predvsem tistemu, ki je pomoči potreben, morda zaničevan, na dnu družbene lestvice. Ali nam je taka pot všeč? Verjetno se večina izogiba te poti. Toda Jezus je šel to pot. Ni iskal pravice zase, ampak je mirno sprejel krivico. To življenje nima nobenega smisla, če naš pogled ni usmerjen preko njegovih meja – v večnost, v iskanju Božjega kraljestva. Jezus je rekel, da je kralj, toda njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Želi si, da smo tam z njim tudi mi. Dobili smo napotke, po katerih nas usmerja, zapovedi, ki nam kažejo pot v Božje kraljestvo. Brez njih bi se izgubili na poti in cilja ne bi dosegli.
    V demokratični družbi ni kraljev, zato je izbira vladarjev drugačna, pa čeprav je v ozadju podobna izbira. Izraelovi rodovi so prišli k Davidu in ga prosili, naj postane njihov kralj namesto Savla. O tem nam spregovori 2. Samuelova knjiga (5,1-3). Zaupali so mu in mu prisegli, da ga bodo poslušali. Takšno zaupanje bi morali imeti do Boga: on je pravi vladar, ki nas zagotovo ne bo razočaral.
    Tudi apostol Pavel je dobro vedel, kdo ga je iztrgal iz oblasti teme: Jezus, ki ga je pred Damaskom vrgel s konja. Takrat je spregledal in spoznal svojo zmoto. V pismu Kološanom (1,12-20) pravi: »On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov.« Ni treba, da nas Jezus vrže s konja ali nam spusti opeko na glavo. Zaupajmo apostolom, ki so živeli z Jezusom in so svojo izkušnjo zapisali. Oni morajo postati naši učitelji in vzorniki.
    Evangelij nam prikaže Jezusovo dejanje odrešenja, ki je nuno potrebno za naš vstop v Božje kraljestvo. Križ je ključ, ki odpira njegova vrata. Jezus kot Bog in človek bi lahko preprečil križanje, ki je v tistih časih veljalo za največjo sramoto. Tisti, ki so ga privedli na Golgoto in ga križali, so ga zasramovali in mu govorili: »Če si Judovski kralj, reši samega sebe.« On pa je molčal in vztrajal do konca. Tako je ostal vzor, po katerem se zgledujejo vsi pravi vladarji: krivice je treba požreti in ostati blizu ljudem. Samo tako lahko dokažemo, da Bogu zares zaupamo in ga poslušamo tudi takrat, ko je naše življenje postavljeno na kocko. Na to nas spominja desni razbojnik, ki se v svojem obupnem položaju zave, da ni ravnal prav, še več, postane celo Jezusov zagovornik pred kolegom, ki ga kljub svoji nesreči zasramuje. Zato mu Jezus velikodušno odpre vrata v raj. Ali smo sposobni postaviti se po robu javnemu mnenju in zagovarjati Jezusa in Cerkev? Danes imamo zelo veliko priložnosti, da to storimo, saj je javno mnenje zelo sovražno do Cerkve in Boga ne priznava. Tisti pa, ki pravijo, da nekaj le je nad nami, pa imajo pogosto napačno podobo o Bogu, ali pa si ga prilagajajo po svojih potrebah in željah. Tudi kristjani, ki hodimo v cerkev, smo pogosto pred preizkušnjo, da bi izpolnjevali le tisti del Božje besede, ki nam je všeč, ostalo preprosto spregledamo. To je nevarna pot, polna mikov tega sveta, ki nas preusmerijo, da izgubimo pravo smer, ki nam jo narekujejo zapovedi. Kristus je kralj vesoljstva, je kralj našega planeta, potrudimo se, da bo tudi kralj našega srca. Slednje je odvisno od nas samih, od slehernega izmed nas, kolikor smo odprti za njegove navdihe in ne bežimo pred odgovornostjo, ne pred napori ali žrtvami za sočloveka. Ne moremo odpreti srca za Boga, če ga ne odpremo za sočloveka, kajti ljubezen je prva in temeljna zapoved in je ustava Božjega kraljestva. Prosimo Gospoda da nam pri tem pomaga.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.