1. POSTNA NEDELJA

Jezus zavrne skušnjavca
   Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha.«
  Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«
   Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo, in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadéneš ob kamen.« Jezus mu je odgovóril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«
   Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega.
Lk 4,1-13

PREMAGAJMO SKUŠNJAVE
    V sredo smo začeli s štiridesetdnevnim postom. Postni čas postaja za mnoge ljudi zanimiv, saj so v svojem blagostanju spoznali, da nas nikamor ne vodi prekomerno uživanje hrane, pijače in drugih stvari. Svet nam ponuja razne užitke, nas vabi, da sledimo toku, a nazadnje ugotovimo, da stvari in razni užitki ne zadovoljijo potreb srca, saj nas pustijo prazne, razočarane in zlorabljene. Pogoste se nam tisto, v čemer smo pretiravali, tudi maščuje, saj ogroža naše zdravje in dobro počutje. Postni čas je milostni čas, ko gremo vase in pregledamo svoje življenje. Pomembno je, da imamo resno željo, da pri sebi nekaj spremenimo. Zato prosimo Gospoda, da bi nam podaril milost in moč, da v svojem življenju spremenimo tisto, kar je nujno potrebno.
    V evangeliju te nedelje beremo o tem, kako je hudi duh skušal Jezusa. Ker je bil zaradi posta lačen, mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh!« Biti vsemogočen je velika skušnjava, ki uniči marsikaterega sodobnika. Ne želimo sprejeti svoje človeške narave, ki je krhka in slabotna, zato se zatekamo v iluzijo, da smo sposobni biti bogovi. Res je v nas nekaj Božjega, a ta del naše narave ni v gospodovanju in vladanju, ampak v biti blizu ubogim in zapuščenim. Prav to je temeljno sporočilo postnega časa: »Spokorite se in bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet!« Jezus odgovarja skušnjavcu: »Človek ne živi samo od kruha!« Človek namreč nima samo telesnih potreb, ki jih zadovoljujemo s kruhom, ampak potrebuje tudi hrano za svojo dušo. Če nam primanjkuje duhovne hrane, nastane duhovna praznina, ki nas spomni, da ne živimo samo od kruha oziroma od materialnih stvari. Človek potrebuje še nekaj več za svoje bivanje. Več ko imamo materialnih stvari, bolj ko živimo na zunaj bogato, tem bolj lahko v resnici hrepenimo po ljubezni, razumevanju, dobroti. To se pogosto pokaže tudi v raznih odklonih, ko ljudje, ki imajo vsega v izobilju, posegajo po alkoholu, mamilih in drugih oblikah zasvojenosti.
    Če kdo, potem bi se mi kristjani morali zavedati, da ne živimo samo od kruha in materialnih stvari, ampak je za nas pomembnejša Božja beseda. Božji otroci smo in Božjo besedo potrebujemo še posebej v težkih in kriznih obdobjih svojega življenja. Jezus je vedno z nami in nam pomaga, nas poučuje in vodi, samo da tega navadno ne opazimo. Ne samo telo, ampak tudi duša in srce potrebujeta hrano za življenje. Duhovna hrana je v prvi vrsti Božja beseda, ki jo vsako nedeljo poslušamo v cerkvi. To je beseda, ki je zapisana v Svetem pismu in je nujno potrebna za naše življenje. Dokler tega ne bomo spoznali in ne bomo poskrbeli za duha in srce, bomo ostali pri polnih mizah še vedno lačni. Zatorej se uprimo skušnjavam, ki nas oddaljujejo od Boga. Človeka napadajo raznovrstne skušnjave: gonja za denarjem, poveličevanje telesa, kamor spada tudi pretirana skrb za telo, razni telesni užitki, imeti oblast nad drugimi, razne sodobne duhovne smeri, ki navadno postavljajo človeka pred Boga, in podobno. Tako imamo res neki užitek, ki se nam prej kaže v lepi luči, ko pa mine, pusti za seboj praznino, ki jo lahko zapolni samo Bog, če se pokesamo in se mu z vsem srcem predamo. Prosimo Jezusa, ki je vse skušnjave premagal, da nam pomaga in nam da moči, da jih tudi mi premagamo in se nasitimo z njegovo milostjo, ki odrešuje in zdravi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. POSTNA NEDELJA

Jezus se med molitvijo spremeni
   Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte! « In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.
Lk 9,28-36

OČARANI OD BOŽJEGA VELIČASTVA
    V berilu beremo, da je Bog peljal Abrama na plano in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Prvi pogoj, da začnemo ceniti svoje življenje, je, da prepoznamo svojo majhnost in začnemo občudovati svet, ki nas obdaja. Ob neizmernem vesolju, ob čudu tehnike, ob stvareh, ki vsak dan zapolnijo našo domišljijo in naše potrebe, prepoznamo obdarjenost in smo sposobni reči: »Hvala!« Zamisliti pa se je treba tudi ob trpljenju, problemih in človeški nemoči. Ne samo čudeži, ampak tudi meje in nemoč, nas morajo dvigniti k Stvarniku, kajti pri njem najdemo pomoč, tolažbo in rešitev. Bog je neskončno dober in nam daje  vsega v izobilju, predvsem pa milosti, ki je pogosto ne znamo dovolj ceniti, da bi bili pripravljeni odpreti svoja srca in jo sprejeti v svoje življenje. Vsak človek ima dobre in slabe trenutke. Včasih nam je lepo in naše srce kar prepeva, včasih pa nam je hudo, saj nas lahko pestijo mnoge težave: vse se nam ruši, pesti nas bolezen, občutki krivde, močneje občutimo svojo omejenost, nemoč in minljivost. Sredi takšne temine in ujetosti, so nam v življenju podarjeni trenutki, ki nam vlivajo novo upanje.
    Današnji evangelij nam govori o Gospodovem spremenjenju na gori Tabor. Ta dogodek je bil milostni trenutek, ki je pregnal meglo iz življenja tistih, ki so ga doživeli. Jezus je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit. »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala,« je zapisal evangelist Luka po pričevanju prisotnih. Takrat se jim je razkril v svojem veličastvu. Doživeli so predokus nebes. Takšna je moč prave, globoke molitve: človeka notranje spremeni, da je sposoben gledati z Božjim pogledom. Naša molitev je največkrat podobna blebetanju in zato ne doseže svojega namena. Narobe bi bilo, če bi zaradi tega nehali moliti. Tudi nam se Gospod razodeva, ko pridemo molit in utihnemo. V tišini, ko pozabimo na svoje skrbi, začutimo Božji mir.
    Luka z besedami »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« opiše celotno pot Jezusovega učenca. Učenec Jezusa najprej posluša in spoznava njegovo skrivnost. Nato začne gledati njegovo resničnost. Učenci zelo počasi dojemajo, kaj pomenijo te besede. Ne vedo, do kod jih bo vodilo poslušanje Jezusa Kristusa. Šele ob njegovem trpljenju, smrti in vstajenju bo ta globoka resnica razodeta njihovim srcem in očem. Tudi sami bodo v moči te skrivnosti postali sposobni prinašati isto Božjo ljubezen, ki so jo gledali in je bili deležni v Jezusu. Zdi se, da je cilj celotne pripovedi spremenitve na gori ta, da srca učencev usposobi za preizkušnjo križa. Zato prizoru spremenitve sledi ukaz molka. Skrivnosti tega dogodka učenci še ne dojemajo. Molčati morajo, da se ne bi začeli hvaliti in ustvarjati zmede pri sebi in drugih. Sijaj spremenjenja je zgolj skrivnostni namig o Božji ljubezni. Učenci vedo le to, da je Sin, Izvoljenec in ljubljeni, vreden Boga. Učenci vedo, da prihaja od Boga. Slutijo, da nosi v srcu Božjo skrivnost za človeka.
    Ko molimo, naj očisti oči našega duha, da bi lahko videli njegovo slavo, v resnici Boga prosimo, da bi verovali v njegovo obljubo. Prosimo ga, da bi izkustveno doživeli njegovo ljubezen do te mere, da bi jo kazali drugim in delili z njimi. Človekova slava je v tem, da živi iz sijaja Božje ljubezni. Na to pot in v to hrepenenje smo povabljeni v postu. Gospod nas čaka, da se odzovemo. Prosimo ga, da nam pri naših prizadevanjih pomaga in nam vliva v srca svojo milost in ljubezen.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. POSTNA NEDELJA

Pokora odvzame Božjo kazen
   Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
Lk 13,1-9

NOVA PRILOŽNOST
    Skoraj ob vsaki nesreči, ki se zgodi, si navadno človek postavi vprašanje: Zakaj se je to zgodilo? Kdo je odgovoren za nesrečo? Kako je bilo sploh mogoče, da se je nekaj tako hudega zgodilo? Včasih si postavljamo še bolj ostra vprašanja: Kako more Bog dopuščati kaj takšnega? Kje je bil vendar Bog, ko se je to zgodilo? Takšna vprašanja niso nekaj novega, kajti človek vseh dob si jih je vedno znova postavljal. Tako so ljudje v današnjem evangeliju postavili vprašanje Jezusu: »Kdo je grešil, da jih je zadela tako huda kazen?« Judje so bili namreč prepričani, da je bila vsaka nesreča, ki je zadela človeka, Božja kazen za njegove grehe. Na ta vprašanja so poskušali odgovoriti že veliki misleci, vendar nihče ni mogel najti zadovoljivega odgovora. Tudi Jezus se ni spuščal v debate, zakaj se je zgodila nesreča, kdo je bil kriv, kdo je zagrešil. Predlaga nam, da se vprašamo, ali smo pripravljeni na nepričakovani prihod našega Gospoda.
    »Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec.« Jezus tu zagotovo ne misli na naš fizični konec. Popelje nas k resnični in presežni vrednosti našega življenja. Konec človekovega enkratnega dostojanstva, konec njegove bogupodobnosti, smrt duše in srca so hujše tragedije kot Pilatov pomor upornih Galilejcev ali kot padec stolpa v Siloi. Spreobrniti se v tej luči pomeni obrniti se k samemu sebi, k domovanju Božje podobe v nas. Z drugo besedo, to pomeni, da izberemo zaupanje in predanost. Jezusov nasvet je preprost: Vsak obrat srca (spreobrnjenje) k zaupanju lahko spremeni obličje zemlje. Tako kot Jezusovi sogovorniki tudi kristjani v presojanju dogodkov največkrat ostajamo na površju, na ravneh zemeljske, politične, sociološke in psihološke razlage dogodkov v svetu. Jezus nas napoti globlje. Nesreče so znamenja, ki nas prebujajo k bistvenemu, odpirajo nas k duhovni dimenziji našega bivanja. Spodbujajo nas, naj bistvenega ne prelagamo na jutri. Zato njegov klic: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
    Učinkovitost je v današnji družbi na prvem mestu. Podjetja ocenjujejo po letni rasti dohodka, znanstvenike po njihovih dosežkih, krave v hlevu po količini mleka, ki ga vsak dan proizvedejo, župnika pogosto ocenjujejo po količini zlata, ki se sveti v cerkvah. Sadovi so znamenje napredka in moči posameznika in družbe, v kateri živi. Tudi Jezusa je ob neki priložnosti omenil, da življenje ne sme ostati brez sadu. Poslušalcem je povedal priliko o smokvi, ki ni dajala sadu, zato se je gospodar odločil, da jo odstrani. Njegov vinogradnik pa mu je dejal: »Gospod, pusti jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.« Tudi mi večkrat ne rodimo pravih sadov, a Bog nam prizanaša in nam daje novo priložnost. Izkoristimo jo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4.POSTNA NEDELJA

Izgubljeni sin se vrne k očetu
   Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi. « Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
   Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
   In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
   Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15,1-3.11-32

DAR ODPUŠČANJA
    Danes so izgubljeni otroci oziroma najstniki, ki pobegnejo od doma, izkušnja mnogih staršev. Posebno zaljubljeni se hitro preselijo v kakšno skupno stanovanje in za svoje početje največkrat navedejo en sam razlog: »Samo, da sem pobegnil od ta starih!« So res starši tako nemogoči, da mladi ne zdržijo pri njih? Res je, da so danes otroci razočarani nad svojimi starši, ki nimajo časa zanje in  je hiša ali stanovanje v bloku samo za prenočitev, potem pa gre vsakdo po svoje. Še vedno pa ostane vprašanje: kje so razlogi, da dom ni več kraj, ki zbira, posluša, svetuje in odpušča?
    V današnjem evangeliju smo brali zgodbo o izgubljenem sinu. Ta zgodba je prav posebna, saj na nek način kaže na naše življenje, saj se občasno znajdemo v vlogi enega ali drugega sina. Največ pozornosti namenja tistemu sinu, ki je rekel: »Dovolj mi je vsega, zakaj bi se mučil na polju, grem raje v svet, kjer je bolj zabavno. Oče, daj mi delež, ki mi gre!« In odide v svet in uživa v vseh užitkih tega sveta. Toda denar kmalu poide in šele takrat, ko pade na dno, ko je lačen in raztrgan in se nihče ne zmeni zanj, spozna, da je naredil veliko napako. Ko takole razmišlja, kako lepo je bilo doma, kjer imajo tudi služabniki vsega v izobilju, gre vase in obžaluje svoje dejanje. Odloči se, da se vrne k očetu in ga prosi, naj ga sprejme med služabnike. Oče kljub vsemu misli nanj in ga čaka. Ko ga zagleda, mu hiti naproti. Sin pade predenj in ga prosi odpuščanja: »Oče grešil sem zoper nebesa in pred teboj.« Zaveda se, da ni vreden da bi bil sin, vendar ga oče sprejme kot sina in mu vrne prvotno dostojanstvo. Drugemu sinu, ki je vseskozi zvest očetu, to ni všeč. Noče vstopiti. Ugovarja. Hoče pravico.
    Izgubljeni sin je doživel posebno ljubezen, ko se je vrnil na svoj dom. Pamet govori drugače, saj bi moral biti kaznovan. Tega si želi celo njegov brat. Toda oče ga je sprejel z vsemi častmi in naredil takšen sprejem, ki je presenetil vse. Tu se pokaže očetova dobrota, zato je tega grešnega in izgubljenega sina toplo in prisrčno sprejel. V toplem sprejemu izgubljenega sina Jezus kaže Boga, ki podobno sprejema vsakega spokorjenega grešnika v svoj očetovski objem. Če smo grešniki – in kdo izmed nas ni? – potem nas Bog ne ljubi nič manj kot prej. Da te ima nekdo rad tudi takrat, ko si ne zaslužiš, doživljaš brezpogojno ljubezen. Če pa te ima nekdo rad samo takrat, ko izpolnjuješ njegovo voljo, to ni resnična ljubezen. Še huje je, če nekoga sovražiš, ker ne ravna tako, kot bi ti rad.
    Starejši sin je podoba farizejev, ki so prepričani, da bi vsi grešniki morali biti pogubljeni. Kaj pomaga takšna vernost, ki dela človeka trdega in neizprosnega do tistih, ki so v svojem življenju padli?! Če nam je ravnanje starejšega brata blizu, pomeni, da je v nas še veliko farizejskega duha. V vsakem izmed nas se nahaja tudi nekaj mlajšega sina. Kdo izmed nas lahko zatrdi, da je bil v svojem življenju vedno zvest Bogu in njegovim zapovedim? Kdo izmed nas ni zapravljal svojih talentov in sposobnosti? Kdo izmed nas ne bi želel, da bi bil Bog z njim usmiljen? Saj nam je vsem bolj potrebno Božje usmiljenje kot pa njegova pravičnost. Izgubljeni sin je prav po svojih grehih in slabostih spoznal in doživel očetovo dobroto in usmiljenje. Če ne bi nikoli grešil, ne bi vedel, kaj pomeni odpuščanje.
    V zgodbi o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu se lahko vsi prepoznamo: eni smo podobni mlajšemu sinu, ki je prepričan, da je treba živeti na veliki nogi in si privoščiti vse, kar svet ponuja; drugi so bolj podobni starejšemu, ki je priden, si nič ne privošči, a kljub temu ni zadovoljen; nekaj pa je tudi takih, ki se prepoznajo v vlogi očeta, ki je žalosten, dokler vsi otroci ne pridejo do kruha in se ustalijo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. POSTNA NEDELJA

Grešnik ne sme obsojati grešnika
   Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napótil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena pred njim. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
Jn 8,1-11

ISKAZUJMO USMILJENJE
    Kdor hoče biti lep pred drugimi, pogosto pokaže s prstom na druge, ki naj bi bili slabši od njega. Vsakdo se namreč zelo potrudi, da bi ohranil svoje dobro ime in pri tem velikokrat izkoristi svojega bližnjega, da ga potisne v blato in ga očrni pred drugimi. Kaj dosežemo s takim početjem? Sebe nič bolj ne olepšamo, kajti slej ko prej resnica pride na dan. Kdor pa o drugem lepo govori, je vreden zaupanja in ohrani dobro ime. Hitro smo užaljeni, če nam kdo reče: »Pometi najbolj svojim pragom!« Jezusu ni všeč dvoličnost. »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!« je odgovoril pismoukom in farizejem, ki so zahtevali od njega, da obsodi ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju. In ti so drug za drugim odhajali. Vsi smo grešniki, eni večji drugi manjši, zato vsi potrebujemo odrešenika. Naj nam Jezus pomaga, da bomo odkriti drug pred drugim, da bomo drug drugemu prizanašali in s spoštovanjem sprejemali vsakega človeka. Bog vidi v srce in dopustimo mu, da on presodi, kakšni smo v resnici.
    Zgodba iz današnjega evangelija bi se lahko končala kruto in žalostno. Če bi se Jezus pridružil farizejem in pismoukom, bi grešnica umrla na zelo krut način. Toda zgodba se je končala dobro. Namesto smrtne obsodbe je grešnica zaradi Jezusovega razumevanja in usmiljenja ostala pri življenju. Pa ne samo to, srečanje z Jezusom jo je napolnilo s skrivnostno močjo, da je bila zmožna zapustiti svoje grešno življenje in začeti znova. Dejstvo, da je ni obsodil, ne pomeni, da je Jezus podcenjeval ali omalovaževal prešuštvovanje. Nikakor ne, saj ji je na koncu rekel: »Pojdi in ne greši več!« Bog vendar ne želi, da bi zaradi grehov in prekrškov kdo moral umreti, kakor na primer uboga grešnica, ki je bila že zapisana smrti. Jezus je usmiljen in želi vsakemu izmed nas, kljub našim grehom, dati novo priložnost. Vabi nas, da spremenimo svoje življenje in delamo dobro, da smo dobri in usmiljeni do vsakega človeka, predvsem pa, da se izogibamo slehernega obsojanja, kajti mi ne vidimo v človekovo srce. Zato Bogu prepustimo sodbo in ga prosimo usmiljenja zase in za druge.
    Bog ne želi smrti grešnika, temveč da se spreobrne in živi. V svoji Božji modrosti Bog pozna naše slabosti in nam jih v svojem usmiljenju odpušča ter nam pomaga delati dobro. Jezusov odnos do prešuštne žene je v njej prebudil željo po spreobrnitvi, po novem življenju. Takšen odnos ima Bog do vsakega izmed nas. Vsakogar v srcu nagovarja, da se izogibamo greha, tudi najmanjšega, in delamo dobro. To je cilj našega življenja: slediti Jezusovemu nauku in ga uresničevati v svojem življenju. Seveda smo grešni in zato potrebujemo Božjo milost in usmiljenje. To pa pomeni, da naj bomo tudi mi usmiljeni do soljudi, da ne mečemo »kamenja« vanje, ko naredijo napako, saj tudi mi delamo napake.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

CVETNA NEDELJA

Z JEZUSOM TRPIMO
    Glede človekovega trpljenja ne bomo nikoli dovolj pametni. Ne znamo in tudi nočemo ga sprejeti kot nujen del življenja, kot nekaj, kar je lahko izziv, da se prečistimo in si na novo zastavimo svojo prihodnost. Tudi Jezus je kot človek bežal pred trpljenjem, vendar je svojo odločitev podkrepil z vdanostjo Očetu: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« S tem nam je dal zgled, kako je treba sprejemati življenje: kot dar od Boga. Zato je treba Božjo voljo iskati in jo izpolniti. Bog ne zahteva od človeka nekaj, kar ne bi mogel narediti, a je tudi res, da od enih zahteva več kot od drugih. Vedno v skladu s sposobnostmi, ki smo jih prejeli.
    Na cvetno nedeljo beremo poročilo o Jezusovem trpljenju po Luku. Tu je opisano, skozi kakšno trpljenje in skozi kakšno grenko smrt je moral iti naš Gospod. Beremo tudi, kako dostojanstveno, mirno je Jezus prehodil to pot največjega ponižanja za nas. Mogoče bo kdo rekel: poznamo dovolj drugih in še hujših načinov trpljenja in smrti. Zakaj poslušamo vedno znova poročilo o Jezusovem trpljenju? Vedeti moramo, da je Jezus trpel in umrl za nas, za naše odrešenje. Po njegovi smrti smo mi rešeni. Zato njegovega trpljenja in smrti ne smemo nikoli pozabiti. Njegova smrt je premagala našo smrt. Njegova smrt nam je prinesla življenje.
    Jezus je trpel kot pokončen človek, kot pravični, ki mu krivde ne morejo dokazati, a svojo stisko, trpljenje in smrt sprejme zaradi nas, da bi nas odrešil. Ko na enak način sprejemamo svoje trpljenje, postajamo del te zgodbe o odrešenju in skupaj z Jezusom ustvarjamo Božje kraljestvo miru, ljubezni in odpuščanja. Prosimo Gospoda, da nam pomaga osmisliti kakršno koli trpljenje, ki nas zadene in nam pomaga, da z njim nosimo svoj križ.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

VELIKA NOČ

Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih
   Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9

VSTAL JE KAKOR JE REKEL
   Velika noč je največji, najbogatejši in zame najlepši krščanski praznik. Zakaj je ta noč Velika? Zato, ker je Jezus v tej noči vstal od mrtvih, premagal smrt, nam odprl vrata v nebesa. Z Veliko nočjo so se uresničila starozavezna pričakovanja in prerokbe. Jezusove napovedi trpljenja, smrti in vstajenja so postale resničnost. Jezus je držal svojo obljubo. Vse, kar je rekel, se je zgodilo. Velika noč je praznik veselja. Ne samo zato, ker je Jezus vstal, ampak tudi zato, ker to pomeni, da bomo vstali tudi mi. To ni bajka, izmišljotina,
pravljica. To je resnica! »Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti« (Rim 6,8-9). Nismo zapisani smrti, ampak življenju. Izbrani smo, posinovljeni v Jezusu Kristusu, med seboj sestre in bratje.
   Zato si vzemimo k srcu besede apostola Pavla, ko pravi: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi« (Kol 3,1-4).
   Ker je Gospod premagal smrt, se nam ni treba bati. Nismo zapisani smrti, ampak smo zapisani življenju. Tako nas je Gospod celostno osvobodil, v celoti nas je odrešil in nam je omogočil zveličanje. Mi smo z eno nogo že na cilju, v nebesih. S tem, ko smo odrešeni imamo možnost, da se zveličamo in da bomo nekoč poveličani v nebesih. Danes izrekamo hvaležnost našemu Gospodu Jezusu Kristusu za to, kar je storil za nas, za njegovo skrb, za njegovo zvestobo, za njegovo ljubezen. Radi imamo našega Gospoda. Gospod si zasluži, da ga častimo in slavimo za vse, kar je storil za nas, predvsem pa, da je za nas dal svoje življenje.
                                                                                                                                 p. Ivan Hočevar


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BELA NEDELJA - BOŽJEGA USMILJENJA

Čez osem dni je prišel Jezus
   Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
   Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
   Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
   Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31

NE BODI NEVEREN
    Druga velikonočna nedelja se imenuje tudi bela. Ime izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Novokrščenci so bili polni vere, saj je minil komaj en teden, odkar so prejeli sveti krst. Toda Cerkev nam prav na to nedeljo predstavi odlomek iz evangelija, ki govori o apostolu Tomažu, ki ni hotel verovati, da je Jezus res vstal. Na svoje oči se je želel prepričati, da je to res. Hotel je videti živega Jezusa, se ga dotakniti. Lahko bi rekli, da si je želel doživeti čudež. Nič ni pomagalo prigovarjanje ostalih učencev, da so videli Jezusa. Ostali učenci,  katerim Tomaž ni hotel verjeti, ga zato niso gledali postrani ali ga celo izločili, ampak so ga sprejemali s potrpežljivostjo in razumevanjem. Sprejeli so ga takšnega, kot je bil: nezaupljivega in dvomljivega. Vsakdo ima možnost spreobrnjenja, ko doživi Božjo bližino in z apostolom Tomažem vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog!«
   Tako je Tomaž za mnoge ljudi bolj zanimiv kot ostali apostoli, ki so verovali v Jezusovo vstajenje. Apostoli so nam vzor v tem, kako moramo imeti potrpljenje s tistimi, ki v današnjem času ne morejo ali nočejo verovati. Dvom pa ni mučil samo apostola Tomaža, ampak so težke ure dvoma prestajali tudi mnogi svetniki in svetnice. Tu je Janez Krstnik, ki je bil eden največjih prerokov in je pri krščevanju Jezusa v reki Jordan doživel Božje razodetje, po katerem je jasno spoznal, da je oseba, ki jo krščuje, Božji sin, nad katerim ima sam nebeški Oče veselje. Pozneje pa je isti prerok doživljal temne noči dvoma v Herodovi ječi, ker ga je razjedalo vprašanje, ali je Jezus resnični Božji sin. Pater Alfred Delp je imel v času nacizma zvezane roke. Ko je doživljal svoje trpljenje, je rekel: »Tudi puščave je treba prestati. Toda to ni zadnje v našem življenju. Nobena noč ni tako temna, da ne bi bilo v njej vsaj malo svetlobe. Nobenega prepada ni, kjer ne bi bilo Božjega varstva nad človekom. Bog je povsod z nami. Zato se prepustimo Božji previdnosti, ki nas nenehno spremlja v našem življenju.« Podobne puščave so doživljali tudi drugi svetniki, med njimi tudi mati Terezija iz Kalkute, a so z Božjo pomočjo premagali tudi te ovire.  
    V Jubilejnem letu 2000 je sv. Janez Pavel II. določil, da bo ta nedelja posvečena Božjemu usmiljenju. Ta nedelja nas torej vabi, da z vso močjo ponovno zajamemo moč, ki prihaja iz usmiljenega Boga. Papež se je oprl na javno razodetje, predvsem na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa mu je bilo Jezusovo posebno razodetje sestri Faustini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.« Sv. Janez Pavel II. je postavil Božje usmiljenje v središče svojega duhovnega življenja, apostolskega pričevanja ter nauka. Takole pravi: »Bog nam je spregovoril po duhovnem bogastvu blažene sestre Favstine Kowalske. Svetu je zapustila veliko sporočilo o Božjem usmiljenju in vzpodbudo k popolnem zaupanju v Stvarnika. Bog ji je dal posebno milost, saj ji je bilo dano izkusiti njegovo usmiljenje po poti mističnih doživetij in po posebnem daru kontemplativne molitve.«
    Odprimo se Božji milosti, da bomo sposobni sprejeti Božje usmiljenje in da bomo tudi mi usmiljeni do drugih, kakor je do nas usmiljen Jezus.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus da apostolom jesti
   Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. « Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.
   Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.
Jn 21,1-14

JEZUS NAPOLNJUJE NAŠO PRAZNINO
    Po vstajenju se je Jezus prikazoval učencem. Ta prikazovanja so bila precej skrivnostna. Običajno ga učenci niso takoj prepoznali. Takšen primer je opisan tudi v današnjem evangeliju. Jezus se je učencem prikazal zgodaj zjutraj, ko so se ti vračali z neuspešnega lova. Vso noč so lovili ribe, a niso nič ujeli. V teh zgodnjih jutranjih prikazovanjih je neka simbolika, saj se je začenjal nov dan, ko je svetloba začela gospodovati nad temo luči. Ko jim je Jezus rekel, da naj vržejo mrežo na desno stran čolna, so brez ugovora to naredili. Sledili so besedam tujca na obali, kajti niso vedeli, da je Jezus. Tokrat so doživeli velik uspeh. Šele ko je človek na koncu s svojimi močmi, je pripravljen, da se odpre in dovoli, da Bog poseže v njegovo življenje. Tudi v času po Jezusovem vstajenju so bili apostoli precej negotovi. Vsi ti dogodki, ki so se zgodili od velikega četrtka do velike noči in tudi po njej, so jih zelo begali. Zato je Jezus pristopal na poseben način, ko se jim je skrivnostno prikazoval in počasi utrjeval vero v njegovo vstajenje, v skrivnost velike noči.
    Velika noč pomeni, da so minili: noč, tema, strah in razočaranje nad Jezusovo smrtjo. Spet bo svetlo. Z njim se je pojavilo sonce in neka nova svetloba. Nov dan je napolnjen z upanjem in zaupanjem v prihodnost. Učenci so zopet na kraju, kjer so preživeli mladost, kjer so lovili ribe, kjer jih je Jezus poklical in so šli za njim, mu popolnoma zaupali … Potem pa se je zgodilo čisto drugače. Tisti, na katerega so stavili vse svoje življenje, je umrl na križu. Nastala je strašna praznina, bili so zmedeni. Odločili so se, da gredo delat to, kar znajo – lovit ribe. Toda po celonočnem naporu so njihove mreže ostale prazne. Se lahko zgodi še kaj hujšega? Prazne roke, prazna srca, prazne mreže! Na obali stoji nekdo, ki jim reče: »Vrite mreže na desno stran!« In zgodi se čudež: Mreže so polne, spoznajo, da je Gospod. Njegova beseda jih je potegnila iz obupa in sivega vsakdana. Njegova navzočnost jim je dala občutek polnosti. To se lahko zgodi v življenju vsakega človeka.
    Kolikokrat se nahajamo sami v podobnem položaju, kot so se takrat apostoli. Na začetku smo doživeli polet, zagon in navdušenje, naj bo to v zakonski zvezi, v družini, v svojem poklicu, v verskem življenju. In potem pride vse drugače, kot smo pričakovali. Moči nam popuščajo, vedno bolj nas zapušča pogum. Znova poskušamo začeti na prejšnjem mestu. Vendar nam ne uspe. Včasih so potrebne tudi težave, trpljenje, neuspeh, poraz, razočaranje, da postanemo odprti za Božji poseg v naše življenje. Samo tisti, ki se zaveda, da je v bistvu odvisen, brez moči, lahko doživi Božjo prisotnost. Vsak izmed nas potrebuje praznino, da lahko na obali svojega življenja spozna skrivnostnega Boga kot svoje poslednje sidro. Samo tam, kjer se človek z zaupanjem bliža Vstalemu, ga lahko prepozna in začuti njegovo ljubezen. Samo tam sledi za temno nočjo novo jutro, čisto drugačno, kot si ga je mogel kdaj zamisliti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. VELIKONOČNA NEDELJA

Dobri pastir daje večno življenje
   Tisti čas je Jezus rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«
Jn 10,27-30

JEZUS DOBRI PASTIR
    Danes se nam Jezus predstavi kot dobri pastir. Tisti, ki smo nekoč, v mladih letih pasli krave, ovce in drugo živino, nam je podoba pastirja še vedno zelo blizu. Verjetno mlajšim generacijam to delo ni tako blizu. Kaj sploh dela pastir? Naloga pastirja je, da skrbno varuje živino, da ne zaide s pašnika in se izgubi, in varuje polja, da živina ne dela škode na posevkih. Vsaka žival ima svojo vrednost, zato je za pastirja dragocena in je v skrbeh za vsako žival v čredi. Jezus je povedal to priliko zato, ker je takrat vsakdo zelo dobro vedel, kaj pomeni biti pastir. Ni vseeno ali pasemo krave ali ovce, saj vsaka skupina živali potrebuje drugačen pristop. Dobri pastir dobro pozna svojo čredo, ne le po imenu, ampak tudi ve in pogosto predvidi, kaj bo določena žival v določenem položaju storila. Pastir živi za svojo čredo. Če pomislimo, da je že skrb za živali tako kompleksna, koliko težja je šele skrb za ljudi. Jezus je dobri pastir, ki nas pozna v dno duše, dobro ve, kaj bomo ob neki priložnosti naredili, zato nam naših dejanj ne prepreči, ampak nam pusti, da se iz svojih napak učimo. Ker smo zanj dragoceni, nas nenehno vabi, da gremo za njim, da zapustimo napačno pot in se vrnemo na pravo. Ne sili nas in ne priganja, ampak nas kliče in vabi.
    Jezus je ob neki priložnosti rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Zakaj takšna optimistična trditev? Ker je Jezus zares dobri pastir, ki se bori za vsako ovco in se ne potolaži, dokler je ne najde. Ko bomo kristjani uresničili ta Jezusov ideal, bodo mnogi govorili: »Tem ljudem zares lahko zaupaš: ne delajo razlik; vsakemu priskočijo na pomoč in razdajo vse, kar so in kar imajo!« Da bomo sposobni takšne popolne ljubezni, moramo biti majhni pred Bogom, da nas bo lahko vodil in z nami reševal svet, ki potrebuje odrešenika.
    Jezusov pogled je pogled Boga Očeta. Kot poslani od Očeta vidi svoje razprte roke kot razširjene roke Boga samega, roke ljubezni, ki objemajo svet. »Jaz sem dobri pastir,« pravi. Bog se je razodel Mojzesu v gorečem grmu: »Jaz sem, ki sem.« Te besede lahko beremo kot »jaz sem ogenj ljubezni, toplina doma, nežnost pozorne ljubezni«. Jezus se izenači s to neskončno ljubeznijo in reče: »Jaz in Oče sva eno«. To pomeni, da Jezus vedno dela to, kar je v skladu z Božjim načrtom. Pri njem je prostor za vse, zato moramo biti podobni ovcam, ki poslušajo njegov glas in mu sledijo, kajti daje nam večno življenje in pazi, da nas ne bi sovražnik iztrgal iz njegove roke, kajti on je Bog Ljubezen. Držimo se ga, da nas pripelje v svoje kraljestvo.
    Danes je tudi nedelja molitve za nove duhovne poklice. »Cerkev zelo potrebuje duhovnike. To je ena glavnih prošenj krščanskih skupnosti. Jezus si ni zamislil Cerkve brez duhovnikov. Če primanjkuje duhovnikov, primanjkuje Jezusa, primanjkuje svete evharistije, primanjkuje odpuščanja. Krščansko občestvo ne more ravnodušno in brezbrižno sprejemati upadanja duhovniških poklicev« (Janez Pavel II., 6. junija 1986). Duhovniški poklic je za življenje Cerkve nenadomestljiv. Po duhovniški službi želi Kristus v vseh časih in v vseh dušah nadaljevati svoje delo notranje osvoboditve, Kristusov duhovnik pa nam po Kristusu oznanja evangelij, ponuja odpuščanje grehov, z odvezo grešnikovi duši vrača življenje, nas blagoslavlja in nam ponuja novo prijateljstvo z Bogom. Duhovnik tretjega tisočletja naj bo goreč oznanjevalec evangelija; njegova usta naj prekipevajo od polnosti srca, se dotikajo src ljudi in jih vnemajo z ognjem Božje besede! Prosimo Gospoda, da nam da novih duhovnikov, ki bodo goreče oznanjali evangelij ljubezni sodobnemu svetu in nas vodili v Božje kraljestvo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. VELIKONOČNA NEDELJA

Nova zapoved medsebojne ljubezni
   Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Jn 13,31-35

ZAPOVED LJUBEZNI
    Jezus je pri zadnji večerji dal apostolom novo zapoved, zapoved ljubezni. Ljubiti vsakega človeka je temeljna krščanska dolžnost, h kateri nas Jezus vseskozi vabi. Samo če bomo zmogli ljubiti, bomo zares posnemali Jezusa. Kdor sprejme Jezusov nauk in ga poskuša v svojem življenju uresničiti, temu se življenje zelo spremeni. Vendar je kljub vsem spremembam v življenju pri kristjanih nekaj drugačnega, nekaj po čem nas je mogoče prepoznati. To je tisto kar pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Po tem bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen drug do drugega.« To je za nas kristjane Jezusov testament, njegova zadnja želja in zagotovilo, da bo ob izpolnjevanju tega naročila on še vedno med nami. Kjer je ljubezen, tam je Bog, tam je mir, medsebojno razumevanje in sodelovanje. Srečen si, ko lahko drugemu daš tisto, kar je zate največja dobrina, kar odpravlja razlike in druži ljudi med seboj. Zato posnemajmo Jezusa v njegovi ljubezni.
    Ljubezen je najpomembnejša stvar v življenju, saj povezuje ljudi med seboj in daje življenju smisel. Ob koncu življenja dobijo mnoge stvari v našem življenju čisto drugo vrednost. Tako so lahko neke stvari in vrednote, ki so nam veliko pomenile, ob koncu življenja brez vsake vrednosti. Medtem, ko lahko druge stvari in dejavnosti, ki smo jih v življenju neprestano zanemarjali, kakor na primer dobri medčloveški odnosi, prijateljstvo, ljubezen in razumevanje v družini, dobijo veliko vrednost. Človek, ki se ozira nazaj v preteklost, spozna, da so v življenju resnično vredne samo tiste stvari, ki so bile narejene iz ljubezni do Boga in sočloveka. Iskanje priznanja, slave in časti, nabiranje materialnih stvari, vse to je ob koncu življenja kakor pleve, ki jih odnese veter. Vse premine, samo resnična ljubezen ostane in jo nesemo s seboj, ko prestopimo prag večnosti, ter položimo pred Božji prestol.
    Skozi zgodovino Cerkve se je večkrat pokazalo, da tudi kristjani nismo resno vzeli Jezusovega priporočila, da se ljubimo med seboj. Tako so nastali razni razkoli med kristjani, ki niso prinašali nič dobrega. Verjetno se še spomnimo več kot 30 let trajajočih spopadov na Irskem, kjer se je brat katoličan boril proti bratu protestantu in obratno. Veliko žrtev je bilo potrebnih, da je nastopil mir. Ali ni vse to posledica pomanjkanja medsebojne ljubezni in razumevanja. Jezusovo naročilo ne velja smo apostolom, ampak vsakemu izmed nas. Vsakdo izmed nas je poklican, da poskuša uresničiti Jezusove besede v svojem življenju. Vsi vemo, da je zelo težko izpolniti težko Jezusovo zahtevo, da ljubimo tudi tistega, ki nas dan za dnem ponižuje in nas daje v nič; imeti rad nekoga, ki ti je že od prvega srečanja nesimpatičen; truditi se za dobre odnose v družini, čeprav si prepričan, da se ti dogaja velika krivica in te najožji brezobzirno izkoriščajo; potrpeti in prenašati krivico zaradi ljubega miru … Edina učinkovita možnost je, da vse to izročimo v roke usmiljenega Jezusa, kajti samo on nam lahko pomaga z Božjo logiko usmiljenja in odpuščanja. Prosimo Gospoda, da nam da moči, da bi bili tudi mi blagi in usmiljeni ter prizanesljivi do svojih bližnjih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. VELIKONOČNA NEDELJA

Sveti Duh nas uči evangelij
   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí.
Jn 14,23-29

JEZUS NAM DAJE MIR
    Kogar imaš rad, ga spoštuješ, ceniš in si pripravljen sprejeti določena pravila, ki ti omogočajo skladne medsebojne odnose. Jezus je zato učencem pred svojim odhodom v nebesa razkril skrivnost: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil!« Od nas je odvisno, kako se bomo Jezusu približevali ali se od njega oddaljevali, ali sprejmemo pot, ki nam jo on priporoča, ali pa raje hodimo po svojih poteh, poteh, ki nam jih narekuje naš ego. Tretje poti ni, saj ni mogoče sedeti na dveh stolih hkrati, kar pomeni služiti dvema gospodarjema. O tem je Jezus jasno povedal v priliki o Bogu in mamonu. Jezus nas zato vsak dan kliče, nas svari in nam prizanaša, ko pademo pod težo grehov. Prositi ga moramo za usmiljenje in tolažbo in moliti, ne da bi se naveličali.
    V današnjem evangeliju nam Jezus pravi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.« Samo Jezus nam lahko da resnični notranji mir. Mir pa moremo deliti z drugimi tudi mi, če imamo mir v svojem srcu. Če smo polni nemira, ne moremo drugim prinašati miru. Kako pa najti mir v teh nemirnih časih? Jezus je črpal mir iz zaupnega odnosa in tesne povezanosti z Očetom. S tem nam je pokazal, da tudi mi lahko najdemo mir, pa naj bo še tako stresen položaj, če se zatečemo v njegovo ljubeče srce, ki je vir vseh milosti. Bog nas neskončno ljubi in ljubezen premaga vse, kar nas ovira na naši poti. On sam nam zagotavlja, da nam bo dal svoje darove, če zanje prosimo. Mir je stanje notranje umirjenosti in je hkrati sad čiste vesti. Zato lahko človek ostane notranje miren tudi v najhujši razburkanosti življenja, v sporih in nerešenih problemih.
    O pokojnem škofu Držečniku se pripoveduje, kako ga je Udba večkrat klicala na zagovor. Nalašč so ga pustili čakati pred njihovo pisarno, da bi ga naredili nemirnega in nervoznega. On pa je v takih situacijah vzel rožni venec v roke in mirno molil. Nobena še tako zvita in zlobna nakana ga ni mogla vreči iz tira ali motiti njegovega notranjega miru, ki ga je obdržal tudi v takšnih preizkušnjah življenja. Seveda je takšnih primerov še veliko. Številni duhovniki, ki so morali prestajati nasilni povojni režim, med njimi tudi naš p. France Zupančič, so črpali moč v molitvi in najtesnejšem odnosu z Bogom, da so lahko prestali trpinčenja brezvestnih oblastnikov. Jezus je obljubil, da bo ostal z nami do konca sveta. In to je mislil resno. Zaupajmo mu in našli bomo mir svoji duši. Prepustimo se vodstvu Svetega Duha in napolnil nas bo z veseljem in tolažbo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezusovi učenci naj bodo vsi eno
Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«
Jn 17,20-26

SPREJETI LJUBEZEN
    V današnjem evangeliju smo brali Jezusovo velikoduhovniško molitev, v kateri je globoko izražena Jezusova želja, da bi se vsi kristjani ljubili med seboj in si bili čim bolj edini, kljub različnosti. Vsi kristjani nimamo vedno istega mnenja. To doživljamo v krogu prijateljev, znancev, sodelavcev, v družini in v župnijskem občestvu. Kljub različnostim moramo v osnovnih vprašanjih vere in oblikovanja našega krščanskega življenja spoštovati tisto temeljno zapoved, ki nam jo je dal Jezus, namreč zapoved ljubezni do Boga in sočloveka. Na žalost v vsakdanjem življenju mnogokrat kršimo to zapoved. Zavedati se moramo, da smo omejena bitja, Jezus pa želi od nas širino srca, da bomo zmogli biti ljubeči in dobri tudi do tistih, ki jim ne pomenimo nič.
    Pri zadnji večerji je Jezus izrekel posebno prošnjo: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.« Preden je Jezus šel v smrt je prosil za apostole in za vse nas, da bi se nekoč vsi srečali v nebesih. Takšna je prava ljubezen: ne misli nase, ampak želi vse deliti z drugimi, ker srečen ne moreš biti sam. To lahko vršimo  tudi sami: sprejemajmo vsakega človeka takšnega, kot je, odpuščajmo žalitve in se trudimo za medsebojno slogo. Tako bo Jezus v naši sredi in bo blagoslavljal vse, kar smo in kar imamo.
    Začetek vsake ljubezni je preprosto sprejeti ljubezen, ki nam je darovana. Za vsakega izmed nas to najprej pomeni sprejeti ljubezen Boga, ki nas neskončno ljubi. V ljubezni se lahko daruje le tisti, ki ve, da je ljubljen. Ki se zaveda, da ga – četudi ga nihče drug ne – ljubi Bog. Tisti, ki spozna, da je ljubljen, se uči ljubiti brate in sestre tako, kot jih ljubi Bog; postaja vedno bolj podoben Njemu, je vedno bolj »v Njem« in »eno« z Njim. Ker je eno z Bogom, se zna veseliti vsega, kar mu Bog podarja: lepote življenja, katerih je deležen; bratov in sester, ki mu jih Bog pošilja na njegovo pot. Kdor resnično ljubi, v njih ne vidi tekmecev, ki ogrožajo njegovo prvenstvo pri Bogu in ljudeh, pač pa si želi, da bi skupaj z njim živeli polnost Božje darežljivosti. Kdor je v Bogu, zavrača zavist in ljubosumje, ki razdeljujeta, ranita in povzročata trpljenje. Nasprotno: veseli se darov svojih bratov in sester, njihove različnosti in mnogoterosti in skupaj z njimi gradi Božje kraljestvo v svetu. Odnos ljubezni je darovanje, podarjanje samega sebe, vse do zadnjega vlakna, do človekovega darovanja lastnega življenja za tiste, s katerimi deli svoje zemeljsko bivanje. »Človek je to, kar daje« (Silvano Fausti); postaja človek s tem, da daje; je v Bogu in eno z njim, kolikor daje. Saj ve, da je Bog zanj dal vse.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BINKOŠTI

Jaz vam dajem Svetega Duha
    Ako me ljubite, ohraníte moje zapovedi. In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me pa ne ljubi, ne spolnjuje mojih besed. In besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas; Tolažnik Sveti Duh pa, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.
Jn 14,15-16.23-26

SVETI DUH OŽIVLJA
    Binkošti so dogodek, ki je člane prve krščanske skupnosti zelo presenetil, a je do njega prišlo po molitvi, prošnjah in prizadevanju Marije in apostolov, da bi se delo, ki ga je Jezus začel, nadaljevalo, ker je Jezus odrešenik vseh ljudi. V pripravi na birmo molimo, da bi se tak dogodek ponovil, kajti brez Svetega Duha smo kristjani samo na papirju, prepričani v svoj prav in nesposobni biti priče živega Boga med nami. Dejstvo je, da Sveti Duh popolnoma enako deluje danes, kot je deloval na binkoštni praznik.
Sveti Duh ni zgolj tolažnik, ampak je tudi naš zagovornik, ki se zavzema za nas, je na naši strani in nam skuša pomagati, da bi se rešili iz zagate, v katero smo padli. Danes je zagovornik (advokat) sicer nekdo, ki pred sodnikom in poroto govori namesto obtoženega, v Jezusovih časih pa je bilo tako, da se je obdolženec pred sodiščem zagovarjal sam, zagovornik pa mu je prišepetaval na uho, kaj naj pove.
    Sveti Duh vedno pride, ko ga kličemo, vedno prinese, kar potrebujemo, in kot vihar, kot ogenj odnese tisto, česar je preveč. V skladu z resnico pač. Jezus ga je obljubil, nekakšnega »suflerja«, prišepetovalca, »klic v sili«. Da bi vedeli, da nismo sami. Saj je to vendar vse, kar človek zares potrebuje, zavest, da ni sam pred vsem svetom, potem nekako gre v službi dobrega in resnice. Človek je samozavesten, miren, ko ve, da ima podporo tistega šepetalca, ki se ne vtika, če to res ni potrebno, je pa vedno tam, na voljo, da vskoči, če je potrebno. Tako lahko človek tudi umre za dobro in resnično, če ni sam pred vsem svetom. In ta blažena, rahla, kot pena lahna navzočnost Boga je tisto, kar vsako od teh težkih situacij napravlja za male binkošti, trenutek, ko v človekovo nemoč še enkrat pride Sveti Duh in po njej spreminja obličje zemlje. Ker ga res, po naši nemoči.
    »Novost, ki jo v molitveno življenje prinese Sveti Duh, je v tem, da prenovi sámo bitje molivca. V njem dvigne novega človeka; človeka, ki je Božji prijatelj in zaveznik. ... Ko Sveti Duh pride k nam, se ne omeji na to, da bi nas poučil, kako je treba moliti, temveč sam moli v nas. … Na polju našega srca je zakopan skriti zaklad! Mučenec sv. Ignacij Antiohijski je v besedilu, ki govori o notranjem glasu Svetega Duha, zapisal: »V sebi slišim šumljanje žive vode, ki govori: ‘Pridi k Očetu!’« (Rim 7,2). … Mnogi kristjani, med njimi tudi takšni, ki so zelo dejavni, odkrivajo svojo nemoč pred skušnjavami in nezmožnost, da bi ustrezali visokim zahtevam evangeljske morale. Zato včasih zaključijo, da tega niso sposobni in da je nemogoče v popolnosti živeti krščansko življenje. V nekem smislu imajo prav. Dejansko se sami ne moremo upreti grehu, za to potrebujemo milost. Toda tudi milost, kot nas uči vera, je zastonjski dar in je ne moremo zaslužiti. … Ko je človek naredil vse, kar zmore, in mu še vedno ni uspelo, mu preostane še ena možnost: moliti! In če je že molil? Naj še moli! Ko je sv. Avguštin, ki se je do takrat zaman boril, da bi dosegel čistost, odkril to skrivnost, je spremenil svoj način boja. Namesto da bi se boril s svojim telesom, se je začel boriti z Bogom. Molil je: »O Bog, zapoveduješ mi, naj bom čist; daj mi torej to, kar zapoveduješ, in zapovej mi, kar hočeš!« In dosegel je čistost! Veliko ljudi pričuje, da se je njihovo življenje spremenilo, odkar so se odločili, da v svoj dnevni urnik vnesejo eno uro osebne molitve in ta čas v svojem rokovniku kakor z bodečo žico ogradijo, da ga ubranijo pred drugimi opravki.« Raniero Cantalamessa
    Binkoštni praznik nas spominja na veliko skrivnost Božjega delovanje po Svetem Duhu, ki nam daje moč in pomoč, da svoje življenje živimo v sladu z Božjo voljo. On nam želi pomagati iti skozi zemeljsko potovanje in nas dela boljše ljudi. Na nas je, da sodelujemo z njim, da se odpremo njegovi milosti in se predamo njegovemu skrivnostnemu delovanju. Zato vzklikamo: »Pridi Sveti Duh!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA TROJICA

Duh oznanja, kar ima Sin od Očeta
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«
Jn 16,12-15

ČLOVEK POTREBUJE LJUBEZEN
    Praznik Svete Trojice izraža veliko skrivnost Božjega življenja, ki je v medsebojni ljubezni treh Božjih oseb. Gre za skrivnost notranjega bivanja treh Božjih oseb. Bog je neskončna ljubezen, kar se izraža v odnosih med Božjimi osebami. Tudi noben človek ne more živeti sam zase. Vsakdo izmed nas je odvisen od soljudi. V svojem življenju naj bi čutil, da je ljubljen in sprejet od drugih ljudi. Ko se je Jezus poslavljal od svojih učencev, jim je rekel: »Veliko vam še imam povedati, a zdaj bi tega še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« Ta stavek bi lahko rekli vsakomur, ki nas vpraša: »Kakšen je Bog?« O Bogu lahko le jecljamo. Marsikaj imamo zapisanega v Svetem pismu, a vse besede so samo približevanje resnici, ki nas neskončno presega. Bog je veliko več, kot lahko izrazimo z besedami.
    Zgodba pravi: »Neka starejša gospa je sedela v parku in hranila ptičke. Nekaj ptičkov je klicala kar po imenu in je bila zelo vesela, če je kakšen ptiček pobiral hrano kar iz njene roke. Bila je srečna, ker so jo obdajala živa bitja, za katere je lahko naredila kaj dobrega in so ji ta živa bitja izkazovala hvaležnost na svoj način.« Majhni ptički so bili starejši ženski tolažba v njeni osamljenosti, a ji niso mogli nadomestiti tega, kar je pogrešala, ljubezni. Ljubezen namreč vedno zahteva Nekoga drugega in človek lahko najde enakovrednega partnerja samo v sočloveku. Kadar človek ljubi drugega, se razvija njegova osebnost. Vse, kar je v njem pozitivnega, dobrega, postaja še bolj trdno in stanovitno. Njegovo življenje dobiva smisel, globino in radost.
    Ker je Bog ljubezen, mora tudi on imeti nekoga na svoji večni in neskončni ravni, kajti ljubezen se lahko realizira samo tam, kjer sta dve osebi. Toda kje najde Bog enakovrednega partnerja? To nam razodeva Jezus, druga Božja oseba, ki nam pove, da so v Bogu tri osebe, med katerimi je večna komunikacija v ljubezni. Praznik Svete Trojice izraža veliko skrivnost Božjega življenja in je hkrati vzor nam ljudem glede odnosov, kakršni bi morali biti med nami, namreč odsev večne Božje ljubezni znotraj Svete Trojice. Praznik Svete Trojice je praznik ponižnosti, ko pokleknemo in sklonjenih glav priznamo: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku tako sedaj in vekomaj. Amen«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.