Kakor je Bog poklical Daniela, naj priča zanj v Babilonu, tako vabi tudi nas, naj bomo njegove priče v današnjem svetu. Želi, da bi tako v malih kakor v velikih življenjskih odgovornostih ljudem razodevali načela njegovega kraljestva. Mnogi čakajo, da bi jim bilo določeno kakšno pomembno delo, obenem pa vsak dan izgubljajo priložnosti za razodevanje zvestobe/487/ Bogu. Vsak dan neuspešno in z razdeljenim srcem opravljajo male življenjske dolžnosti. Dneve zapravljajo s čakanjem na kakšno pomembnejše delo, v katerem bi domnevno pokazali velike sposobnosti in tako potešili svoje slavohlepne težnje.

V življenju pravega kristjana ni nič nepomembno; v očeh Vsemogočnega je pomembna vsaka dolžnost. Gospod natanko meri vsako možnost za službo. Neuporabljene sposobnosti se upoštevajo prav tako kakor uporabljene. Sojeni bomo po tem, kar bi morali narediti, vendar tega nismo naredili, ker nismo uporabili svojih moči, da bi poveličali Boga.

Plemenit značaj ni sad naključja; ne nastane zaradi posebne naklonjenosti ali darov Previdnosti. Je namreč sad samodiscipline, podrejanja nižje narave višji ter izročitve sebe službi Bogu in bližnjim.

Po zvestobi načelom zmernosti, ki so jo pokazali mladi Judje, Bog govori današnji mladini. Potrebni so ljudje, ki bodo kakor Daniel udejanjali pravico in si jo upali zagovarjati. Potrebna so čista srca, močne roke in neomajen pogum, kajti boj med pregreho in krepostjo zahteva stalno budnost. Satan prihaja k vsakemu človeku s skušnjavo v različnih zapeljivih oblikah, da bi popustil poželenju.

Telo je najpomembnejše sredstvo, po katerem se razvijata um in srce pri izoblikovanju značaja. Zato sovražnik ljudi usmerja svoje skušnjave na slabitev in zmanjševanje telesnih moči. Njegov uspeh na tem področju pogosto pomeni izročitev/488/ celotnega bitja zlu. Če nagnjenja telesne narave niso pod vplivom višje sile, povzročajo zanesljivo pogubo in smrt. Telo je treba podrediti višjim silam bitja. Strasti mora nadzorovati volja, ki mora biti tudi sama pod Božjim nadzorom. Življenje naj vodi dostojanstvena moč razuma, ki je posvečen z božansko milostjo. Umske sposobnosti, telesna krepkost in dolgost življenja so odvisni od nespremenljivih zakonov. S poslušnostjo tem zakonom lahko človek premaga samega sebe, svoja nagnjenja, "poglavarstva in oblasti, svetovne mogočnike te teme, hudobne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12)

Za starodavni obred, ki je prispodoba evangelija, so smeli na Božji oltar položiti brezmadežno daritev. Daritev, ki je predstavljala Kristusa, je morala biti brezhibna. Božja beseda kaže na to kot ponazoritev tega, kar naj bi postali njegovi otroci - živa daritev, sveta in brezmadežna. (Rim 12,1; Ef 5,27)

Ugledni Judje so bili ljudje z enakimi strastmi kakor mi, vendar so se uprli zapeljivim vplivom babilonskega dvora ter ostali trdni, ker so se zanašali na neskončno moč. V njih je poganski narod videl ponazoritev Božje dobrote in blagohotnosti ter Kristusove ljubezni. Njihova izkušnja je za nas zgled zmage načel nad skušnjavo in čistosti nad pokvarjenostjo ter vdanosti in zvestobe nad brezbožnostjo in malikovalstvom.

Danielovega duha lahko ima tudi današnja mladina; črpajo lahko iz istega vira moči,/489/ imajo lahko enako moč samonadzora ter razodevajo enako milost v svojem življenju tudi v neugodnih razmerah. Po božanski milosti lahko ostanejo trdni pri svoji odločitvi, da bodo poveličali Boga, čeprav jih obdajajo skušnjave, da bi popustili svojim nagnjenjem, še posebej v večjih mestih, kjer so dostopne vsakršne oblike vabljive čutne pregrehe. Z odločnostjo in budnostjo se lahko uprejo vsaki skušnjavi, ki napada njihovo srce. Zmagal pa bo samo ta, ki se odloči delati, kar je prav, zato ker je to prav.

Kakšno življenjsko poslanstvo so opravili plemeniti Judje! Ko so se poslovili od doma svojega otroštva, niso niti sanjali, kakšna usoda jih čaka. Zvesto in neomajno so se podredili božanskemu vodstvu, in Bog je po njih lahko izpolnil svoj namen.

Iste čudovite resnice, ki so se razodele po teh ljudeh, Bog želi razodeti po mladih in otrocih današnjega časa. Danielovo življenje in življenje njegovih prijateljev je zgled tega, kaj bo naredil zanje, ki se mu podredijo in si z vsem srcem prizadevajo izpolniti njegovo voljo.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

40. Nebukadnezarjeve sanje
Temeljno besedilo: Dan 2


Kmalu zatem ko so Daniel in njegovi prijatelji pričeli delati za babilonskega kralja, so se zvrstili dogodki, ki so malikovalskemu narodu razodeli moč in zanesljivost izraelskega Boga. Nebukadnezar je imel posebne sanje in "njegov duh se je vznemiril in spanje ga je minilo". (Dan 2,1) Ko pa se je kralj zbudil, se ni mogel spomniti podrobnosti sanj, kljub globokemu vtisu, ki so ga naredile nanj.

Nebukadnezar je vznemirjen zbral modre - "pismouke, rotilce, čarodeje in Kaldejce" - ter jih prosil za pomoč. Dejal je: "Imel sem sanje in moj duh je vznemirjen." (Dan 2,2.3) S to izjavo o zbeganosti jih je poprosil, naj mu razodenejo to, kar bo olajšalo njegov um.

Nato so modreci odgovorili: "Kralj, živi vekomaj! Povej nam, svojim hlapcem, sanje, pa ti oznanimo razlago." (Dan 2,4)/491/

Kralj je bil nezadovoljen z njihovim izmikajočim se odgovorom in nezaupljiv, ker so kljub svojim domišljavim trditvam, da lahko razodevajo človeške skrivnosti, vendar bili videti nepripravljeni, da bi mu pomagali; zato je ukazal in obljubil bogastvo in čast na eni strani ter smrt na drugi. Zahteval je, naj mu povedo ne samo razlago sanj, marveč tudi same sanje. "Stvar je pri meni gotova," je dejal, "če mi ne oznanite sanj in njihove razlage, boste na kosce razsekani in hiše vam bodo izprevrnjene v gnojišča; če pa razodenete sanje in jih razložite, prejmete od mene darove, plačilo in veliko čast." (Dan 2,5.6)

Modreci pa so zopet odgovorili: "Kralj naj pove svojim hlapcem sanje, pa oznanimo razlago." (Dan 2,7)

Nebukadnezar je sedaj vstal in se jezil, ker je menil, da so ga očitno izdali ti, katerim je zaupal. Dejal je: "Zagotovo vem, da hočete pridobiti časa, ker vidite, da je pri meni trden sklep: Če mi ne oznanite sanj, ostane za vas le ena sodba; zakaj namenili ste se govoriti lažnive in mamljive besede pred menoj, dokler se ne premeni čas. Zatorej mi povejte sanje, in vedel bom, da mi morete oznaniti njihovo razlago." (Dan 2,8.9)

Čarodeji so se napolnili strahu pred posledicami svojega neuspeha, zato so si prizadevali kralju razložiti, da je njegova prošnja nerazumna in njegova preizkušnja nekaj, kar se še ni zahtevalo od nikogar. "Ni človeka na zemlji," so ugovarjali, "ki bi mogel razodeti kraljevo stvar; kajti noben kralj, še tako velik in mogočen, ni nikdar zahteval take stvari/492/ od katerega koli pismouka ali rotilca ali Kaldejca. Saj stvar, ki jo kralj zahteva, je pretežka; in nikogar drugega ni, ki bi jo pred kraljem mogel razodeti, razen bogov, katerih domovanje ni pri mesu!" (Dan 2,10.11)

"Zaradi tega se kralj raztogoti in bridko srdit zapove, naj pomore vse modrijane v Babilonu." (Dan 2,12)

Med njimi, ki so jih iskali stražniki, ki so se pripravljali izpolniti kraljevski odlok, so bili tudi Daniel in njegovi prijatelji. Ko so jim povedali, da bodo zaradi ukaza morali umreti, je Daniel previdno in modro odgovoril Ariohu, poglavarju telesne straže: "Zakaj tako prenaglo kraljevo povelje?" (Dan 2,15) Arioh mu je potem ponovil kraljevo zaskrbljenost zaradi pomembnih sanj in o tem, da mu niso mogli pomagati tisti, v katere je doslej imel najvišje zaupanje. Ko je Daniel to slišal, je tvegal svoje življenje in stopil pred kralja ter prosil za čas, da bi lahko izprosil od svojega Boga, naj mu razodene sanje in njihovo razlago.

Vladar je ugodil tej prošnji. "Potem gre Daniel v svojo hišo in razloži stvar svojim tovarišem Hananiju, Misaelu in Azariju." (Dan 2,17) Skupaj so prosili modrosti od Vira svetlobe in spoznanja. Bili so popolnoma prepričani, da jih je Bog postavil tja, kjer so se sedaj znašli, ter opravljajo njegovo delo in izpolnjujejo svojo dolžnost. V težavah in nevarnostih so se vedno obrnili k njemu po vodstvo in zaščito, On pa je vedno zagotovil pomoč. S skrušenim srcem so se znova ponižali pred Sodnikom vse zemlje ter ga prosili, naj/493/ jim podari rešitev v tej posebni stiski. Njihove prošnje niso bile zaman. Bog, ki so ga častili, je sedaj počastil nje. Gospodov Duh je prišel nadnje, Danielu pa je bila v nočnem videnju "razodeta tista skrivnost". (Dan 2,19)

Daniel se je najprej ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Daniel se je nemudoma odpravil k Ariohu, kateremu je bil kralj ukazal pomoriti modrijane, in mu rekel: "Ne mori babilonskih modrijanov; pelji me pred kralja, in oznanim kralju razlago." (Dan 2,24) Stražnik je hitro popeljal Daniela pred kralja z besedami: "Našel sem moža med ujetniki z Judovega, ki bo povedal kralju razlago." (Dan 2,25)

Opazujmo judovskega ujetnika, ki stoji miren in zbran pred vladarjem najmogočnejšega svetovnega cesarstva. Najprej je povedal, da odklanja časti, temveč želi poveličati Boga, ki je vir vse modrosti. Na zaskrbljeno kraljevo vprašanje: "Ali si tisti, ki mi moreš povedati sanje, kakor sem jih videl, in njihovo razlago?"/494/ je odgovoril: "Skrivnosti, za katero je kralj vpraševal, ne morejo kralju oznaniti modrijani, rotilci, pismouki in čarodeji. Toda Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in On je oznanil kralju Nebukadnezarju, kar se zgodi v poslednjih dneh." (Dan 2,26-28)

Daniel je dejal: "Tvoje sanje in prikazni tvoje glave na tvojem ležišču so bile te: Tebi, o kralj, je bilo v mislih na tvojem ležišču, kaj se bo zgodilo po tem času; in On, ki razodeva skrivnosti, ti je oznanil, kaj se zgodi. Kar se pa tiče mene, ta skrivnost se mi ni razodela zaradi modrosti, ki bi bila v meni mimo vseh živečih, temveč zato, da se kralju oznani razlaga in ti zveš misli svojega srca.

Ti, o kralj, si videl, in glej: velika podoba. Ta podoba, ogromna in prelepe svetlosti, je stala proti tebi in bila je videti grozna. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, prsi in njeni rami iz srebra, njen trebuh in ledje iz brona, njena stegna iz železa, njene noge nekaj iz železa in nekaj iz ila. Gledal si, dokler se ni kamen odtrgal brez rok in je udaril podobo na njene noge, železne in ilovnate, ter jih je razdrobil. Tedaj je bilo hkrati razdrobljeno železo, il, bron, srebro, zlato, in bilo je kakor pleve na gumnu poleti: veter je odnesel vse, da temu ni bilo najti sledi. Kamen pa, ki je bil udaril podobo, je postal velika gora in je napolnil vso zemljo.

To so tiste sanje," je s prepričanjem povedal Daniel, in kralj je z največjim zanimanjem poslušal vsako podrobnost,/497/ vedoč, da so bile to sanje, ki so ga morile. (Dan 2,28-36) Tako je bil njegov um pripravljen z naklonjenostjo sprejeti razlago. Kralj kraljev se je odločil sporočiti veliko resnico babilonskemu vladarju. Bog mu je želel razodeti, da ima On oblast nad kraljestvi sveta, oblast za postavljanje in odstavljanje kraljev. Nebukadnezarjev um se je moral prebuditi, če je mogoče, da bo začutil svojo odgovornost nebesom. Pokazani so mu bili prihodnji dogodki, ki segajo prav do konca časa.

Daniel je nadaljeval: "Ti, o kralj, si kralj kraljev, ki mu je dal Bog nebes kraljestvo, moč in oblast in slavo, in kjer koli bivajo človeški sinovi, poljske zveri in nebeške ptice, tebi jih je dal v roko in tebe postavil za vladarja njim vsem - ti si tista glava iz zlata. A za teboj nastopi drugo kraljestvo, slabše od tvojega, in potem tretje kraljestvo iz brona, ki bo gospodovalo vsej zemlji. In četrto kraljestvo bo močno kakor železo; prav kakor železo zdrobi in razbije vse, tako bo ono, enako razruševalnemu železu, zdrobilo in razrušilo vse tisto. In da si videl noge in prste deloma iz lončarjevega ila in deloma iz železa, pomeni, da bo razdeljeno kraljestvo; vendar bo v njem nekaj trdnosti železa, kajti videl si železo zmešano z ilovico. In kakor prsti na nogah, deloma iz železa in deloma iz ila, tako bo kraljestvo deloma močno, deloma razdrobljivo. Da pa si videl železo zmešano z ilovico, pomeni, da se bodo/498/ med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z ilom. A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu: vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke: prav kakor si videl, da se je raz goro odtrgal kamen brez človeških rok in je zdrobil železo, bron, il, srebro in zlato. Veliki Bog je oznanil kralju, kaj se zgodi po tem času; in resnične so tiste sanje in njihova razlaga zanesljiva." (Dan 2,37-45)

Kralj je bil prepričan o resničnosti razlage, zato je ponižno in spoštljivo padel na obraz in se poklonil, rekoč: "V resnici, vaš Bog je Bog bogov in Gospod kraljem in razodevalec skrivnosti, ker si mogel razodeti to skrivnost." (Dan 2,47)

Nebukadnezar je preklical ukaz o pokončanju modrijanov. Njihovemu življenju je bilo prizaneseno zaradi Danielovega občestva z Razodevalcem skrivnosti. "Potem je poveličal kralj Daniela in mu dal mnogo velikih darov ter ga postavil za vladarja nad vso Babilonsko pokrajino in za prvega načelnika vsem modrijanom v Babilonu. Daniel pa je prosil kralja, in ta je poveril poslovodstvo Babilonske pokrajine Sadrahu, Mesahu in Abednegu; a Daniel je bil na kraljevem dvoru." (Dan 2,48.49)

V letopisih človeške ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V letopisih človeške zgodovine se zdijo blaginja narodov, vzpon in padec cesarstev odvisni od človeške volje in junaštva. Dogodki se zdijo/499/ predvsem odvisni od njegove moči, častihlepnosti ali muhavosti. Ko pa se v Božji besedi odgrne zavesa, nad igrami in protiigrami človeških teženj, vplivov in strasti, za njimi in po njih zagledamo služabnike Vsemogočnega, ki tiho in vztrajno izvršujejo namere njegove volje.

Apostol Pavel je z neprimerljivo lepimi in prisrčnimi besedami atenskim modrijanom predstavil božanski načrt, ki ga je imel pri stvarjenju in razdelitvi ras in narodov. Dejal je: "Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, ... je naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ali ga ne bi kako otipali in našli." (Dej 17,24-27)

Bog je oznanil, da kdor koli hoče, lahko stopi "v vezi zaveze". (Ezk 20,37) Pri stvarjenju je imel namen, da bi zemljo naselila bitja, katerih obstoj bi bil v blagoslov njim samim in drugim ter v čast njihovemu Stvarniku. Kdor koli hoče, se lahko najde v tem načrtu. O njih je rečeno: "To ljudstvo, ki sem si ga ustanovil, bo pripovedovalo mojo hvalo." (Iz 43,21)

Bog je v svojem zakonu oznanil načela, ki so temelj vse prave blaginje tako narodov kakor tudi posameznikov. O njem je Mojzes povedal Izraelcem tole: "Kajti to bo vaša modrost in razumnost. Zakaj to ni prazna beseda za vas, marveč to je vaše življenje." (5 Mz 4,6; 32,47) Blagoslovi, ki so bili zagotovljeni Izraelu, so pod/500/ enakimi pogoji in v enaki meri zagotovljeni vsakemu narodu in posamezniku pod nebom.

Na stotine let pred prihodom določenih narodov na prizorišče je Vsevedni Bog videl skozi čas ter napovedal vzpon in padec svetovnih kraljestev. Bog je Nebukadnezarju objavil, da bo babilonsko kraljestvo padlo in bo nastalo drugo kraljestvo, ki bo prav tako imelo svojo preizkusno dobo. Ker pa ne bo poveličevalo pravega Boga, bo njegova slava zbledela, njegov prostor pa bo zasedlo tretje kraljestvo. Tudi to bo minilo in narode sveta bo pokorilo četrto kraljestvo, ki bo močno kakor železo.

Ko bi se vladarji Babilona - najsijajnejšega med vsemi zemeljskimi kraljestvi - vedno bali Jahveja, bi prejeli modrost in moč, ki bi jim zagotovil občestvo z njim in jih krepili. K Bogu pa so se zatekli samo, ko so jih zadele nadloge in težave. V takšnih časih, ko jim njihovi pomembni ljudje niso mogli pomagati, so iskali pomoč od ljudi, kakršen je bil Daniel - mož, za katerega so vedeli, da časti živega Boga in mu Bog vrača s častjo. (1 Sam 2,30) K takšnim so se zatekali, da so razrešili skrivnosti Previdnosti; kajti čeprav so bili vladarji ošabnega Babilona ljudje najvišjih umskih sposobnosti, jih je greh ločil od Boga, zato pa niso mogli razumeti razodetij in opominov, ki so bili dani glede prihodnosti.

V zgodovini narodov lahko proučevalec Božje besede opazuje dobesedno izpolnitev božanske prerokbe. Babilon je bil končno razdejan in uničen; minil je, ker so se imeli njegovi uspešni vladarji za neodvisne od/501/ Boga in so pripisovali slavo svojega kraljestva človeškim dosežkom. Medo-perzijsko kraljestvo je zadela nebeška kazen, ker so teptali Božji zakon. Gospodov strah ni našel prostora v srcih velike večine ljudstva. Brezbožnost, bogokletnost in pokvarjenost so prevladovale povsod. Naslednja kraljestva so bila še bolj nizkotna in pokvarjena; drsela so vse globlje in globlje na lestvici moralnih vrednot.

Vsak vladar na zemlji je dobil oblast od Nebes; njegov uspeh pa je bil odvisen od tega, kako je uporabljal dano oblast. Vsakomur tako velja beseda božanskega Opazovalca: "Opašem te, dasi me ne poznaš." (Iz 45,5) Toda besede, ki so bile izrečene Nebukadnezarju, naj bodo vsakomur življenjski nauk: "Pretrgaj svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice z usmiljenostjo do ubogih, da se podaljša tvoja blaginja." (Dan 4,27)

Če razumemo, da pravičnost povišuje narod in se prestol utrjuje s pravičnostjo in vzdržuje z dobrotljivostjo, (Prg 14,34; 16,12; 20,28) ter spoznamo delovanje teh načel v razodevanju oblasti njega, "ki odstavlja kralje in postavlja kralje" (Dan 2,21) pomeni, da razumemo smisel zgodovine.

Edino v Božji besedi je to jasno predstavljeno. Tukaj spoznavamo, da moč narodov ali posameznikov ne nastaja zaradi priložnosti ali zmožnosti, za katere se zdi, da jih delajo nepremagljive; ne izhaja iz njihove domišljave veličine. Določa jo zvestoba, s katero izpolnjujejo Božji namen./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

41. Razbeljena peč
Temeljno besedilo: Dan 3


Sanje o velikem kipu so Nebukadnezarju razgrnile dogodke, ki segajo vse do konca časa. Dane so mu bile, da bi lahko razumel svojo vlogo v svetovni zgodovini in zvezo, ki bi jo njegovo kraljestvo moralo vzdrževati z nebeškim kraljestvom. V razlagi sanj je bil jasno poučen o ustanovitvi Božjega večnega kraljestva. Daniel je dejal: "A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke. ... In resnične so tiste sanje in njihova razlaga zanesljiva." (Dan 2,44.45)

Kralj je priznal Božjo oblast, rekoč Danielu: "V resnici vaš Bog je Bog bogov ... in razodevalec skrivnosti." (Dan 2,47) Nebukadnezar se je nekaj časa potem bal Gospoda,/503/ toda njegovo srce še ni bilo očiščeno posvetne častihlepnosti in težnje po samopoviševanju. Blaginja, ki je spremljala njegovo vladanje, ga je prežemala z ošabnostjo. Sčasoma je prenehal izkazovati čast Bogu ter se povrnil k malikovalstvu s še večjo vnemo in skrajništvom.

Besede "ti si tista glava iz zlata" so se globoko vtisnile v vladarjev um. (Dan 2,38) Modrijani v njegovem kraljestvu so to izkoristili kakor tudi vladarjevo vrnitev k malikovalstvu. Zato so predlagali, da bi naredil kip, ki bi bil podoben tistemu iz sanj. Postavil naj bi ga nekam, kjer bi vsi videli zlato glavo, ki naj bi po razlagi predstavljala njegovo kraljestvo.

Kralj se je zadovoljen s predlogom odločil to udejanjiti; šel pa je celo dlje. Namesto da bi naredil kip, kakršnega je videl, se je odločil odstopiti od izvirnika. Vrednost njegovega kipa se ne bo zmanjševala od glave proti petam, marveč bo v celoti zlata - tako bo simbol Babilona kot večnega, neuničljivega in vsemogočnega kraljestva, ki bo strlo vsa druga kraljestva, samo pa bo stalo vekomaj.

Misel na ustanovitev kraljestva in vladarske rodovine, ki bi trajala večno, je naredila globok vtis na mogočnega vladarja, čigar orožju se niso mogli upreti narodi sveta. Z navdušenjem, ki je izviralo iz brezmejne častihlepnosti in sebične ošabnosti, se je posvetoval z modrijani o tem, kako naj se to izpelje. Pozabil je pomembno napoved, ki je bila povezana s sanjami o velikem kipu. Prav tako je pozabil, da je Izraelov Bog po svojem služabniku Danielu pojasnil pomen kipa in da so bili zaradi te razlage/504/ ugledni ljudje kraljestva rešeni sramotne smrti. Pozabil je vse, razen svoje težnje, da bi utrdil svojo oblast in prevlado. Tako so se kralj in njegovi državni svetovalci odločili, da si z vsemi možnimi sredstvi prizadevajo povišati Babilon kot vrhovno silo, ki se ji mora pokoriti ves svet.

Simbolična ponazoritev, s katero je Bog razodel kralju in ljudstvu svoj namen, ki ga ima z narodi sveta, je bila sedaj uporabljena za poveličanje človeške oblasti. Danielova razlaga je bila zavržena in pozabljena, resnica pa je bila napačno predstavljena in zlorabljena. Simbol, ki so ga Nebesa določila, da bi človeškemu umu omogočil vpogled v pomembne dogodke prihodnosti, bo uporabljen, da bi oviral širjenje spoznanja, ki ga je Bog želel podati svetu. Tako je po zamislih častihlepnih ljudi Satan želel popačiti božanski načrt za človeški rod. Sovražnik človeštva je vedel, da ima čista resnica zveličavno moč; ko pa se uporabi za samopoviševanje in uresničitev človeških zamisli, pa postane moč za zlo.

Nebukadnezar je iz svojih bogatih zakladnic dal narediti velik zlat kip, ki je bil po svojih splošnih potezah podoben tistemu, ki ga je videl v sanjah, le da je bil izdelan iz ene same kovine. Čeprav so bili Kaldejci navajeni veličastnih upodobitev svojih poganskih božanstev, še nikoli poprej niso naredili česa tako veličastnega, kakor je bil ta blesteč kip. Visok je bil trideset in širok tri metre. Nič čudnega ni bilo, da je v deželi, kjer je vladalo čaščenje malikov, lep in dragocen/505/ kip stal v dolini Duri; saj je predstavljal slavo Babilona in njegovo veličastnost in moč ter bil posvečen kot predmet čaščenja. Za to je bilo potemtakem tudi poskrbljeno in izdan je bil ukaz, da morajo na dan posvetitve vsi izkazati svojo popolno zvestobo babilonski oblasti tako, da se poklonijo pred kipom.

Nastopil je določeni dan in velika množica iz vseh ljudstev, narodov in jezikov se je zbrala v dolini Duri. Po kraljevem ukazu je ob zvoku glasbe vsa množica "padla ... poklanjajoč se zlati podobi". (Dan 3,7) Tisti dan se je zdelo, da so sile teme dosegle pomembno zmago; čaščenje zlatega kipa je bilo na dobri poti, da postane stalni del ustaljenih oblik malikovalstva, ki je bilo priznano kot državna vera v deželi. Satan je upal, da bo preprečil Božji načrt, po katerem naj bi ujeti Izraelci v Babilonu postali blagoslov vsem poganskim narodom.

Bog pa je sklenil drugače. Niso vsi pripognili kolen pred malikovalskim simbolom človeške moči. Sredi množice častilcev so bili trije, ki so se trdno odločili, da ne bodo osramotili nebeškega Boga. Njihov Bog je Kralj kraljev in Gospod gospodov; nikomur drugemu se ne bodo klanjali.

Nebukadnezarju, ki je sijal od zmage, je bilo hitro sporočeno, da so med njegovimi podložniki takšni, ki si upajo biti neposlušni njegovemu ukazu. Nekateri modrijani, ki so Danielovim zvestim prijateljem zavidali zaradi dodeljenih časti, so takoj obvestili kralja/506/ o hudi kršitvi njegove volje. Zavpili so: "Kralj, živi vekomaj! Judovski možje, ki si jim poveril poslovodstvo Babilonske pokrajine: Sadrah, Mesah in Abednego; ti možje, o kralj, se ne menijo zate: tvojim bogovom ne služijo in zlate podobe, ki si jo postavil, ne molijo." (Dan 3,9.12)

Kralj je ukazal može privesti predse. Vprašal je: "Ali je z namenom, Sadrah, Mesah in Abednego, da ne služite mojim bogovom in ne molite zlate podobe, ki sem jo postavil?" (Dan 3,14) Z grožnjami jih je želel pripraviti, da bi se pridružili množici. Pokazal je na ognjeno peč ter jih opomnil na kazen, ki jih bo doletela, če bodo vztrajali v neposlušnosti njegovi volji. Toda Judje so odločno pričali o svoji zvestobi nebeškemu Bogu ter o svoji veri v njegovo moč za rešitev. Priklanjanje kipu so vsi imeli za čaščenje. Takšno spoštovanje pa so lahko izkazali samo Bogu.

Medtem ko so trije Judje stali pred kraljem, je bil prepričan, da imajo nekaj, česar drugi modrijani v njegovem kraljestvu niso imeli. Zvesto so opravljali vsako dolžnost. Želel jih je še enkrat preizkusiti. Če bodo samo nakazali svojo pripravljenost, da se pridružijo množici v čaščenju kipa, se bo vse dobro končalo zanje. Dodal je: "Če pa je ne boste molili, zdajci boste vrženi v gorečo, razbeljeno peč." (Dan 3,15) Potem je s kljubovalno iztegnjeno roko vprašal: "Kdo je tisti bog, ki vas reši iz moje roke?" (Dan 3,15)

Kraljeve grožnje pa so..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kraljeve grožnje pa so bile zaman. Teh mož ni mogel odvrniti/507/ od njihove vdanosti Vladarju vesolja. Iz zgodovine svojih očetov so se naučili, da neposlušnost Bogu prinaša sramoto, nesrečo in smrt; Gospodov strah pa je začetek modrosti in temelj vsakega pravega napredka. Pogumno so kljubovali peči in rekli: "Nebukadnezar, ni nam treba tebi odgovarjati v tej reči. Bodisi, da nas naš Bog, ki mu služimo, more rešiti iz goreče, razbeljene peči - in On nas reši iz tvoje roke, o kralj! bodisi da ne, znano bodi tebi, kralj, da ne bomo služili tvojim bogovom in zlate podobe, ki si jo postavil, ne bomo molili." (Dan 3,16-18)

Kraljev bes je bil brezmejen. "Tedaj se Nebukadnezar napolni jeze in pogled njegovega obličja se spremeni zoper Sadraha, Mesaha in Abednega," (Dan 3,19) predstavnike zaničevanega in ujetega ljudstva. Ukazal je razbeliti peč sedemkrat bolj kakor ponavadi, potem pa je naročil močnim vojakom, naj zvežejo častilce Izraelovega Boga kot uvod v naglo smrt.

"Zvežejo torej tiste može v njihovih spodnjih in vrhnjih suknjah in plaščih in v drugih njihovih oblačilih in jih vržejo v gorečo, razbeljeno peč. Zaradi tega pa, ker je bilo kraljevo povelje naglo in peč nenavadno razgreta, je plamen umoril tiste može, ki so nesli gor Sadraha, Mesaha in Abednega." (Dan 3,21.22)

Ampak Gospod ni pozabil svojih. Ko so bile njegove priče vržene v peč, se jim je/508/ razodel sam Zveličar ter so skupaj hodili sredi ognja. Plameni so izgubili svojo uničujočo moč pred Gospodarjem vročine in mraza.

Kralj je gledal s svojega prestola in pričakoval, da bodo možje, ki so mu kljubovali, popolnoma zgoreli. Njegovo zmagoslavno razpoloženje pa se je na lepem spremenilo. Plemstvo, ki je stalo blizu, je videlo, da je pobledel, ko je vstal s prestola in napeto zrl v razbeljeni plamen. Ves preplašen se je obrnil k svojim svetovalcem in vprašal: "Ali nismo vrgli treh mož zvezanih v ogenj? ... Glej, vidim štiri može razvezane, hodeče posredi ognja, in ni jim nič zlega; in četrti je videti kakor sin bogov." (Dan 3,24.25)

Kako pa je poganski kralj vedel, kakšen je Božji Sin? Judovski ujetniki, ki so zasedali zaupne položaje v Babilonu, so mu s svojim življenjem in značajem prikazali resnico. Ko so jih povprašali za razloge njihove vere, so jih podali brez obotavljanja. Preprosto in jasno so razložili načela pravičnosti in tako ljudi okoli sebe poučili o Bogu, ki ga molijo. Govorili so o Kristusu kot prihajajočem Odrešeniku, tako je kralj v podobi četrtega sredi ognja prepoznal Božjega Sina.

Nebukadnezar je sedaj pozabil na svojo veličino in dostojanstvo, stopil s svojega prestola in šel proti peči ter vpil: "Služabniki najvišjega Boga, pojdite ven in pridite sem!" (Dan 3,26)

Sadrah, Mesah in Abednego so prišli pred silno množico in pokazali, da niso poškodovani. Navzočnost njihovega Zveličarja jih je obvarovala pred pogubo, samo njihove vezi so bile sežgane. "In namestniki, deželni glavarji/509/ in oblastniki in kraljevi svetovalci so se zbrali in so videli, da ni imel ogenj nobene moči do njihovih teles: lasje na njihovih glavah niso bili osmojeni, tudi njihove spodnje suknje se niso nič spremenile in smod ognja jih ni bil prešinil." (Dan 3,27)

Veliki zlati kip, ki je bil postavljen s takšnim bliščem, je bil pozabljen. V navzočnosti živega Boga so se ljudje prestrašili in trepetali. Kralj je ponižno priznal: "Hvaljen bodi Sadrahov, Mesahov in Abednegov Bog, ki je poslal svojega angela in rešil svoje služabnike, ki so upali vanj in prestopili kraljevo povelje in žrtvovali svoja telesa, da ne bi služili nobenemu bogu in ga ne molili razen le svojega Boga." (Dan 3,28)

Izkušnja tega dne je Nebukadnezarja spodbudila, da je izdal ukaz: "V vsakem ljudstvu, narodu ali jeziku, kdor bi izrekel kaj pregrešnega zoper Sadrahovega, Mesahovega in Abednegovega Boga, bodi na kosce razsekan in hiša mu bodi sprevrnjena v gnojišče; zato ker ni drugega boga, ki more tako rešiti kakor ta," je poudaril razlog svojega ukaza. (Dan 3,29)

S temi in podobnimi besedami je babilonski kralj želel sporočiti vsem ljudstvom na zemlji svoje prepričanje, da sta moč in oblast judovskega Boga vredni največjega čaščenja. Bog pa je bil zadovoljen s kraljevim prizadevanjem, da mu je izkazal svoje spoštovanje ter razglasil svojo zvestobo po vsem babilonskem kraljestvu.

Kralj je naredil prav, ko je javno povedal svoje verovanje in si prizadeval poveličati nebeškega Boga nad drugimi bogovi; toda ko si je prizadeval prisiliti svoje podložnike, naj podobno/510/ izpovedo svojo vero in pokažejo podobno spoštovanje, je Nebukadnezar presegel svoje pravice, ki jih je imel kot posvetni vladar. Ni imel pravice, ne pravne ali moralne, groziti ljudem s smrtjo, če ne bi častili Boga, kakor je tudi ni imel za ukaz, da vržejo v ogenj vse, ki niso hoteli moliti zlatega kipa. Bog človeka nikoli ne sili k poslušnosti. Vsem daje vso svobodo, da se odločijo, komu bodo služili.

Ko je Gospod rešil svoje zveste služabnike, je razodel, da se poteguje za zatirane ter kara vse pozemske sile, ki se upirajo nebeški/511/ veljavi. Trije Judje so vsemu babilonskemu ljudstvu razodeli svojo vero v Boga, ki ga molijo. Zanašali so se nanj. V uri svoje preizkušnje so se spomnili obljube: "Ko pojdeš skozi vode, bom pri tebi, in preko rek, te ne poplavijo; ko pojdeš skozi ogenj, ne zgoriš in plamen te ne ožge." (Iz 43,2) Na čudovit način je bila vpričo vseh počaščena njihova vera v živo Besedo. Predstavniki različnih narodov, ki jih je Nebukadnezar povabil na posvetitev, so novice o čudežni rešitvi prenesli v mnoge dežele. Bog je bil poveličan po vsej zemlji zaradi zvestobe svojih otrok.

Iz izkušnje judovskih mladeničev v ravnini Duri se lahko naučimo pomembnih naukov. V teh naših dneh bodo mnogi Božji služabniki, čeprav bodo nedolžni, izpostavljeni ponižanju in slabemu ravnanju od rok ljudi, ki jih spodbuja Satan ter so polni zavisti in verskega skrajništva. Še posebej se bo jeza ljudi dvignila proti njim, ki posvečujejo soboto iz četrte zapovedi. Na koncu bo izdan tudi odlok, ki bo to prepovedal pod grožnjo s smrtjo.

Med stisko bo Božje ljudstvo potrebovalo neomajno vero. Njegovi otroci morajo razodevati, da je On edini, ki ga častijo, in da jih nič ne more napeljati k lažnemu čaščenju, četudi bi šlo celo za življenje. Zvestemu srcu bodo ukazi grešnega in smrtnega človeka/512/ nepomembni ob besedi večnega Boga. Resnice se bodo držali, četudi jih bodo zato dali v ječo, jih izgnali ali usmrtili.

Gospod se bo tudi v času konca zgodovine sveta tako mogočno potegoval zanje, ki neomajno stojijo za pravico, kakor se je v dneh Sadraha, Mesaha in Abednega. On, ki se je sprehajal z Judi sredi goreče peči, bo tudi s svojimi sledilci, kjer koli že bodo. Njegova večna navzočnost jih bo tolažila in podpirala. Sredi časa "stiske, kakršne ni bilo, odkar je narod", (Dan 12,1) bodo njegovi izvoljeni ostali trdni. Satan niti z vsemi svojimi hudobnimi četami ne more premagati niti najslabotnejšega izmed Božjih svetih. Ščitili jih bodo angeli neprekosljive moči, Jahve pa se bo njim v dobro razodel kot "Bog bogov", (Dan 2,47) ki lahko reši nje, ki zaupajo vanj.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

42. Prava veličina )
Temeljno besedilo: Dan 4


Čeprav je bil Nebukadnezar povzdignjen na vrh svetovne slave in ga je celo Najvišji priznal kot "kralja kraljev", (Ezk 26,7) je občasno vendar pripisoval Jahveju slavo svojega kraljestva in sijaj svoje vladavine. Tako je bilo potem, ko je sanjal o velikem kipu. To videnje je nanj naredilo velik vtis enako kakor misel, da bo babilonsko kraljestvo kljub svoji velikosti na koncu propadlo in ga bodo nasledila druga ter bo nazadnje vse zemeljske sile ukinilo kraljestvo, ki ga bo ustanovil nebeški Bog, čigar kraljestvo ne bo nikoli uničeno.

Nebukadnezar je v svojem poznejšem življenju pozabil svojo vzvišeno predstavo Božjega namena glede narodov. Ko pa je bil njegov ošabni duh ponižan pred množico v ravnini Duri, je še enkrat priznal, da je Božje kraljestvo "večno in njegovo gospostvo od roda do roda". (Dan 4,3) Čeprav je bil malikovalec/514/ po rojstvu in vzgoji ter bil na čelu malikovalskega ljudstva, je vendar imel prirojen občutek za pravico in pravičnost, zato ga je Bog lahko uporabil kot sredstvo za kaznovanje upornih in za izpolnitev božanskega načrta. "Silovitniki med narodi" (Ezk 28,7) so bili izročeni Nebukadnezarju po letih potrpežljivega in napornega dela, da bi premagal Tir. Tudi Egipt je padel v plen njegovih zmagoslavnih vojsk; in ko je narod za narodom postajal del babilonskega kraljestva, je njegova slava postajala vse večja kot najmogočnejšega vladarja svojega časa.

Nič čudnega ni, da se je uspešni vladar, ki je bil tako častihlepen in ošaben, znašel v skušnjavi, da zapusti pot ponižnosti, ki edina vodi k pravi veličini. V premorih med osvajalnimi pohodi je veliko razmišljal o utrjevanju in lepšanju svoje prestolnice, dokler ni Babilon postal največja slava njegovega kraljestva, zlato mesto, "hvala vse zemlje". (Jer 51,41) Njegova graditeljska strast in imeniten uspeh v oblikovanju Babilona kot enega od svetovnih čudes sta podpirala njegovo ošabnost, dokler se ni znašel v hudi nevarnosti in pokvaril poročilo o sebi kot modrem vladarju, ki ga je Bog lahko uporabljal kot orodje za uresničitev božanskega načrta.

Usmiljeni Bog je dal kralju še ene sanje, da bi ga posvaril pred nevarnostjo in pastjo, ki je bila nastavljena za njegovo pogubo. V nočnem videnju je Nebukadnezar videl veliko drevo, ki je zraslo sredi zemlje, njegov vrh pa je segal v nebo, njegove veje pa so se iztezale do koncev zemlje. Črede govedi in drobnice z gora in hribov so se zbirale v zavetju njegove sence in ptice/515/ so si spletale gnezda v njegovih vejah. "Njegovo listje je bilo lepo in njegov sad obilen in živeža je bilo na njem dosti za vse, ... in z njim se je živilo sleherno meso." (Dan 4,12)

Ko je kralj opazoval visoko drevo, je videl Varuha, Svetnika, ki se je bližal drevesu in glasno zavpil:

"Posekajte drevo in mu porežite veje, posmukajte mu listje ter raztresite njegov sad! Zveri naj zbeže izpod njega in ptiči z njegovih vej! Toda njegov panj s koreninami pustite v zemlji, to pa v železnih in bronastih okovih, v travi na polju; in nebeška rosa naj ga moči in z zvermi mu bodi delež v zemeljski travi. Njegovo človeško srce naj bo spremenjeno in naj se mu da zverinsko srce; in sedem časov naj mine nad njim. Po sklepu varuhov je to poročilo in povelje svetih je ta beseda, da bi spoznali živeči, da vlada Najvišji v človeškem kraljestvu ter ga da, komur hoče, in more najnižjega izmed ljudi postaviti nad njim." (Dan 4,14-17)

Kralja so sanje zelo vznemirile, saj so očitno napovedale nesrečo. Zato jih je ponovil pismoukom, rotilcem, čarodejem in Kaldejcem, vendar jih nihče od modrijanov ni mogel razložiti, čeprav so bile zelo jasne.

Temu malikovalskemu ljudstvu je bilo še enkrat dokazano dejstvo, da lahko skrivnosti nebeškega kraljestva razumejo samo tisti, ki ljubijo Boga in se ga bojijo. Kralj je zmeden poslal po svojega uradnika Daniela, človeka, ki ga je cenil zaradi njegove poštenosti in neomajnosti ter neprekosljive modrosti./516/

Ko je Daniel na kraljev poziv prišel predenj, je Nebukadnezar dejal: "Beltsazar, višji pismoukov, ker vem, da je v tebi duh svetih bogov ter da ti nobena skrivnost ni pretežka, povej mi prikazni mojih sanj, ki sem jih videl, in njihovo razlago!" (Dan 4,9) Ko je Nebukadnezar povedal sanje, je dejal: "Beltsazar, povej njihovo razlago, ker mi jih ne morejo razložiti vsi modrijani mojega kraljestva; ti pa to moreš, ker v tebi je duh svetih bogov." (Dan 4,18)

Daniel je razumel smisel sanj in se prestrašil njihovega pomena. Strmel je "skoraj eno uro, in njegove misli so ga plašile". (Dan 4,19) Ko je kralj videl Danielovo obotavljanje in žalost, mu je izrazil naklonjenost kot svojemu uradniku. Dejal je: "Beltsazar, naj te ne plašijo sanje in njihova razlaga!" (Dan 4,19)

Daniel je odvrnil: "Moj gospod, da bi veljale tvoje sanje tvojim sovražnikom in tvojim nasprotnikom njihova razlaga!" (Dan 4,19) Prerok se je zavedal, da mu je Bog naložil pomembno nalogo: Nebukadnezarju razodeti sodbo, ki ga bo doletela zaradi ošabnosti in predrznosti. Daniel je moral razložiti sanje v jeziku, ki ga je kralj lahko razumel; in čeprav je zaradi strašnega pomena sanj onemel od osuplosti, mora vendar povedati resnico, ne glede na posledice.

Potem je Daniel oznanil sklep Vsemogočnega. Dejal je: "Drevo, ki si ga videl, da je postalo veliko in močno in njegova visokost je segala do neba in ga je bilo videti po vesoljni zemlji in njegovo listje je bilo lepo in njegov sad/517/ obilen in živeža na njem dosti za vse, pod katerim so bivale poljske zveri in na njegovih vejah so gnezdile nebeške ptice: to si ti, o kralj, ki si postal velik in mogočen; kajti tvoja velikost je vzrasla in sega do neba in tvoje gospostvo do konca zemlje.

A da je videl kralj Varuha in Svetnika, da je stopil z neba in velel: Posekajte drevo in ga izničite, toda njegov panj s koreninami pustite v zemlji, to pa v železnih in bronastih okovih, v travi na polju in naj ga moči nebeška rosa in s poljskimi zvermi mu bodi delež, dokler ne mine sedem časov nad njim - to je razlaga, o kralj, in to je sklep Najvišjega, ki pride nad mojega gospoda, kralja: Pahnejo te ven izmed ljudi in pri poljski zverini ti bo bivališče, in travo ti bodo dajali jesti kakor volom in nebeška rosa te bo močila, in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v človeškem kraljestvu ter ga da, komur hoče. In da so veleli naj ostane drevesu panj s koreninami, pomeni, da ti bo kraljestvo zopet utrjeno, brž ko spoznaš, da vladajo nebesa." (Dan 4,20-26)

Potem ko je Daniel..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Potem je Daniel oznanil sklep Vsemogočnega. Dejal je: "Drevo, ki si ga videl, da je postalo veliko in močno in njegova visokost je segala do neba in ga je bilo videti po vesoljni zemlji in njegovo listje je bilo lepo in njegov sad/517/ obilen in živeža na njem dosti za vse, pod katerim so bivale poljske zveri in na njegovih vejah so gnezdile nebeške ptice: to si ti, o kralj, ki si postal velik in mogočen; kajti tvoja velikost je vzrasla in sega do neba in tvoje gospostvo do konca zemlje.

A da je videl kralj Varuha in Svetnika, da je stopil z neba in velel: Posekajte drevo in ga izničite, toda njegov panj s koreninami pustite v zemlji, to pa v železnih in bronastih okovih, v travi na polju in naj ga moči nebeška rosa in s poljskimi zvermi mu bodi delež, dokler ne mine sedem časov nad njim - to je razlaga, o kralj, in to je sklep Najvišjega, ki pride nad mojega gospoda, kralja: Pahnejo te ven izmed ljudi in pri poljski zverini ti bo bivališče, in travo ti bodo dajali jesti kakor volom in nebeška rosa te bo močila, in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v človeškem kraljestvu ter ga da, komur hoče. In da so veleli naj ostane drevesu panj s koreninami, pomeni, da ti bo kraljestvo zopet utrjeno, brž ko spoznaš, da vladajo nebesa." (Dan 4,20-26)

Potem ko je Daniel zvesto razložil sanje, je povabil ošabnega vladarja, naj se spokori in obrne k Bogu, da bi lahko s pravičnimi deli preprečil grozečo nesrečo. Prerok je rotil: "O kralj, bodi ti ugoden moj svet, da pretrgaj svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice/518/ z usmiljenostjo do ubogih, da se podaljša tvoja blaginja." (Dan 4,27)

Nebukadnezar je bil nekaj časa pod vplivom prerokovega svarila in nasveta, toda srce, ki ga Božja milost ne spremeni, kmalu pozabi pričevanje Svetega Duha. Popuščanje svojim nagnjenjem in častihlepnost še nista bila izkoreninjena iz kraljevega srca in pozneje so se te lastnosti znova pojavile. Kljub nasvetu, ki mu je bil tako milostno podan, in kljub svarilom iz preteklosti je Nebukadnezar znova dovolil, da ga je prevzel duh ljubosumja zaradi kraljestev, ki bodo nastala za njim. Njegova vladavina, ki je bila doslej izredno pravična in usmiljena, je postala kruta. Zakrknil je svoje srce in uporabil od Boga prejete sposobnosti, da je častil in poveličeval sebe bolj kakor Boga, ki mu je podaril življenje in oblast.

Božja sodba je bila več mesecev prelagana. Namesto da bi potrpežljivost kralja spodbudila k spokorjenju, je popuščal svoji ošabnosti, dokler ni izgubil zaupanja v razlago sanj in se posmehoval svojim prejšnjim strahovom.

Leto po prejetem opominu se je Nebukadnezar sprehajal po svoji palači in ošabno razmišljal o svoji vladarski moči in o svojem graditeljskem uspehu. Vzkliknil je: "Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga zgradil za kraljevsko prebivališče z močjo svoje mogočnosti in v čast svoje slave?" (Dan 4,30)

Ko je bilo ošabno bahanje še na kraljevih ustnicah, je glas iz nebes oznanil, da je nastopil trenutek Božje/519/ sodbe. Slišal je Jahvejev sklep: "Tebi, o kralj Nebukadnezar se pravi: Kraljestvo ti je odvzeto! In spode te izmed ljudi in pri poljski zverini bo tvoje prebivališče, travo ti bodo dajali jesti kakor volom in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v človeškem kraljestvu ter ga da, komur hoče." (Dan 4,31.32)

V trenutku mu je bil odvzet razum, ki mu ga je dal Bog; izginila sta razsodnost, ki jo je kralj imel za popolno, in modrost, na katero je bil ponosen; nekoč mogočen vladar pa je postal blaznež. Njegove roke niso več mogle držati žezla. Nebukadnezar ni upošteval opomina, sedaj pa mu je bila odvzeta oblast, ki mu jo je podaril Stvarnik; izgnan izmed ljudi je jedel "travo kakor voli in njegovo telo se je močilo z nebeško roso, da so mu lasje zrasli kakor orlom perje in nohti kakor ptičji kremplji". (Dan 4,33)

Sedem let je povzročal osuplost vseh svojih podložnikov, sedem let je bil ponižan pred vesoljnim svetom. Potem mu je bil povrnjen razum; ponižno se je ozrl navzgor v nebeškega Boga in priznal božansko roko v svoji kazni. Javno je objavil spoznanje o svoji krivdi in veliki Božji milosti, da je znova zdrav. Dejal je: "Ob koncu tistih dni pa sem povzdignil jaz Nebukadnezar oči proti nebesom, in moj razum se mi je povrnil, in hvalil sem Najvišjega in slavil sem in poveličeval njega, ki večno živi, čigar gospostvo je večno gospostvo in njegovo/520/ kraljestvo od roda do roda. In vse prebivalce zemlje je šteti za nič, in po svoji volji ravna z nebeško vojsko in s prebivalci zemlje, in nikogar ni, ki more njegovi roki braniti in mu reči: Kaj delaš? V tistem času se mi je povrnil moj razum in v čast mojega kraljestva se mi je povrnila moja slava in svetlost; in moji svetovalci in mogočneži so me iskali, in bil sem zopet postavljen v svoje kraljestvo in posebna velikost mi je bila pridejana." (Dan 4,34-36)

Nekoč ošaben vladar je postal ponižen Božji otrok; okrutni in prevzetni vladar je postal moder in sočuten kralj. Ta, ki je kljuboval nebeškemu Bogu in ga preklinjal, je sedaj priznal oblast Najvišjega in si goreče prizadeval zagovarjati Jahvejev strah in srečo svojih podložnikov. Sodba Kralja kraljev in Gospoda gospodov je Nebukadnezarja naučila nauka, ki bi ga morali poznati vsi vladarji - da prava veličina prihaja iz prave dobrote. Priznal je Jahveja za živega Boga, rekoč: "Sedaj jaz Nebukadnezar slavim, povišujem in poveličujem Kralja nebes, zakaj vsa njegova dela so resnica in njegove poti pravica; in tiste, ki žive prevzetno, zna On ponižati." (Dan 4,37)

Tedaj se je izpolnil Božji namen, da bi ga slavilo največje svetovno kraljestvo. Nebukadnezarjevo javno priznanje Božje usmiljenosti, dobrote in oblasti je bilo poslednje dejanje v njegovem življenju, ki ga je zapisala sveta zgodovina.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

43. Nevidni varuh (angleško)
Temeljno besedilo: Dan 5


Pri koncu Danielovega življenja so nastale velike spremembe v deželi, v kateri je živel več kakor šestdeset let s svojimi judovskimi prijatelji ujetniki. Nebukadnezar, "silovitnik med narodi", (Ezk 28,7) je umrl in Babilon, "hvala vse zemlje", (Jer 51,41) je padel pod nerazumno vladavino njegovih naslednikov in postopoma, vendar zanesljivo propadal.

Zaradi nesposobnosti in šibkosti Belsazarja, Nebukadnezarjevega vnuka, je bil ponosni Babilon pred skorajšnjim padcem. Ker je bilo v mladosti Belsazarju dovoljeno deliti kraljevsko oblast, se je ponašal s svojo močjo in povzdigoval svoje srce zoper nebeškega Boga. Imel je obilo priložnosti spoznati božansko voljo in dojeti svojo odgovornost, da ji mora biti poslušen. Vedel je, kako je bil po Božjem sklepu njegov ded izgnan izmed ljudi; znana mu je bila tudi Nebukadnezarjeva spreobrnitev in čudežna ozdravitev. Toda Belsazar/522/ je dovolil, da sta ljubezen do užitka in samopoveličevanje izbrisalo nauke, ki jih nikoli ne bi smel pozabiti. Zapravil je priložnosti, ki so mu bile milostno podarjene, in ni izkoristil možnosti, ki so mu bile na voljo, da bi se popolneje seznanil z resnico. Kar je Nebukadnezar na koncu dosegel za ceno neizrecnega trpljenja in ponižanja, je Belsazar malomarno prezrl.

Nedolgo zatem je prišlo do preobrata. Babilon je pričel oblegati Cir, nečak Darija Medca, ki je bil vrhovni poveljnik združenih vojsk Medov in Peržanov. Vendar se je pohotni vladar počutil varnega znotraj navidezno nepremagljivih trdnjav z mogočnimi zidovi in bronastimi vrati ter pod zaščito reke Evfrat. Imeli so obilo zalog hrane, zato je čas preživljal v veseljačenju in razuzdanosti.

Belsazar je v svoji ošabnosti in objestnosti ter z lahkomiselnim občutkom varnosti "napravil tisočim svojim mogočnežem veliko gostovanje in je pil vino pred tisočimi". (Dan 5,1) Vse privlačnosti, ki jih lahko nudita bogastvo in oblast, so povečale blišč prizorišča. Med gosti na kraljevski zabavi so bile tudi lepotice s svojimi čari. Navzoči so bili nadarjeni in izobraženi ljudje. Knezi in državniki so veseljačili pod razdražujočim vplivom vina, ki so ga pili kakor vodo.

Sam kralj je bil na čelu razvratnega pijančevanja, ker so brezsramno opijanje ter nizkotni nagoni in strasti vrgli njegov razum s prestola. Ko se je veseljačenje razbohotilo, je zapovedal, "naj prineso zlate in srebrne posode, ki jih je bil ... Nebukadnezar vzel iz/523/ templja v Jeruzalemu, da bodo pili iz njih kralj in njegovi mogočneži, njegove žene in priležnice". (Dan 5,2) Kralj je hotel dokazati, da ni nič tako sveto, da tega njegove roke ne bi mogle prijeti. "Tedaj prineso zlate posode, ... in pili so iz njih kralj in njegovi mogočneži, njegove žene in priležnice. Pili so vino in hvalili bogove iz zlata in srebra, iz brona in železa, lesa in kamna." (Dan 5,3.4)

Belsazar niti malo ni pomislil, da obstaja nebeška Priča in opazuje njegovo malikovalsko razvratnost; božanski Varuh, ki je neprepoznan opazoval skrunitev, poslušal bogokletno veselje in gledal malikovanje. Kmalu pa je nepovabljeni Gost dal občutiti svojo navzočnost. Ko je bilo veseljačenje na vrhuncu, se je pojavila roka in na steno palače zapisala znake, ki so žareli kakor ogenj. Besede so bile veliki množici neznane, naznanjale pa so usodo za kralja, ki ga je zapekla vest, z njegovimi gosti vred.

Hrupno veselje je umolknilo, moški in ženske pa so v nedopovedljivi grozi opazovali roko, ki je počasi pisala skrivnostne znake. Pred njimi se je vrstil celotni prikaz dejanj njihovega hudobnega življenja; kakor da bi se znašli pred sodnim stolom večnega Boga, čigar oblasti so pravkar kljubovali. Kjer je še pred nekaj trenutki odmevalo veselo razpoloženje in bogokletno duhovičenje, je bilo sedaj videti blede obraze in slišati klice strahu. Ko Bog prestraši ljudi, ne morejo skriti globine svoje groze.

Belsazar pa je bil najbolj prestrašen. On je bil najbolj odgovoren za upor zoper Boga, ki je tisto noč dosegel vrhunec v babilonskem kraljestvu. V navzočnosti/524/ nevidnega Varuha in predstavnika njega, čigar oblasti so kljubovali in čigar ime so preklinjali, je bil kralj ohromljen od strahu. Prebudila se je njegova vest. "In vezi njegovega ledja se razrešijo in koleni trkata drugo ob drugo." (Dan 5,6) Belsazar se je brezbožno povzdignil zoper nebeškega Boga ter zaupal v svojo moč; ni pa predvideval, da si bo kdo upal vprašati: "Zakaj to počenjaš?" Sedaj se je zavedel, da mora dati račun za oskrbniško službo, ki mu je bila zaupana, in da se ne bo mogel opravičiti za zapravljene priložnosti in svoje kljubovalno vedenje.

Kralj je zaman poskušal prebrati žareče črke. Pred njim je stala skrivnost, ki je ni mogel dojeti; moč, ki je ni mogel ne razumeti ne zanikati. Obupan se je obrnil k modrijanom svojega kraljestva po pomoč. Njegovo prestrašeno vpitje je odmevalo med zbranimi, ko je klical zvezdarje, Kaldejce in rotilce, da bi prebrali napisano. Obljubil je: "Kdor koli prebere to pismo in mi oznani njegovo razlago, bo oblečen v škrlat, dobi zlato verižico na vrat in bo tretji oblastnik v kraljestvu." (Dan 5,7) Toda njegova vabila skupaj z obljubami bogatih nagrad svetovalcem, ki jim je zaupal, so bila zaman. Nebeške modrosti se ne da kupiti ali prodati. "Nato pridejo vsi kraljevi modrijani; a niso mogli brati pisma, ne oznaniti kralju njegove razlage." (Dan 5,8) Bili so ravno tako nezmožni prebrati skrivnostne znake, kakor modrijani prejšnjega rodu, ki niso mogli razložiti Nebukadnezarjevih sanj.

Tedaj se je kraljica mati spomnila Daniela, ki je več kakor pol stoletja poprej oznanil kralju Nebukadnezarju/527/ sanje o velikem kipu in njihovo razlago. Dejala je: "Kralj, živi vekomaj! Naj te ne plašijo tvoje misli in ne spremeni naj se jasnost tvojega lica! Je mož v tvojem kraljestvu, v katerem je duh svetih bogov; in v dneh tvojega očeta se je pokazalo v njem razsvetljenje in razumnost in modrost enaka modrosti bogov; in kralj Nebukadnezar ... ga je postavil za višjega pismoukov, rotilcev, Kaldejcev in vedeževalcev, ... o kralj! zato ker je imel tisti Daniel, ki mu je kralj dal ime Beltsazar, odličnega duha in znanje in razumnost, da je razlagal sanje in razjasnjeval uganke in razreševal zamotane stvari. Pokličejo naj torej Daniela, in on oznani razlago." (Dan 5,10-12)

Nato so pripeljali Daniela pred kralja. Belsazar se je trudil znova biti zbran, ko je dejal preroku: "Ali si ti Daniel, eden iz Judovih ujetnikov, ki jih je pripeljal z Judovega kralj, moj oče? Slišal sem zate, da je duh bogov v tebi ter da so našli pri tebi razsvetljenje in razumnost in izredno modrost. In sedaj so bili pripeljani predme modrijani, rotilci, da bi prebrali to pismo in mi oznanili njegovo razlago; ali ne morejo razložiti pomena stvari. O tebi pa sem slišal, da moreš dati razlago in razrešiti zamotane stvari. Če torej moreš prebrati to pismo in mi oznaniti njegovo razlago, boš oblečen v škrlat, zlato verižico dobiš na vrat in boš tretji oblastnik v kraljestvu." (Dan 5,13-16)/528/

Daniel, ki ga.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Daniel, ki ga kraljeve obljube niso omajale, je stal pred zgroženo množico dostojanstveno miren kot služabnik Najvišjega, ki ne govori laskavo, temveč pove usodno sporočilo. Dejal je: "Tvoji darovi naj ostanejo tebi in svoja darila daj drugemu; vendar preberem kralju pismo in mu oznanim razlago." (Dan 5,17)

Prerok je najprej spomnil Belsazarja na dogodke, ki so mu bili znani, vendar ga niso naučili ponižnosti, ki bi ga lahko rešila. Omenil je Nebukadnezarjev greh in padec in Gospodovo ravnanje z njim - oblast in slavo, ki sta mu bila dana, božansko kazen zaradi njegove ošabnosti in poznejše priznanje oblasti in usmiljenja Izraelovega Boga. Potem je pogumno in odločno pokaral Belsazarja zaradi njegove velike brezbožnosti. Prikazal je kralju njegov greh in razložil nauke, ki bi se jih lahko naučil, pa se jih ni. Belsazar ni pravilno doumel dedove izkušnje, niti ni bil pozoren na svarila dogodkov, ki so bili tako pomembni zanj. Dobil je priložnost, da bi spoznal in poslušal pravega Boga, vendar si tega ni vzel k srcu, in sedaj bo požel posledice svojega upora.

Prerok je oznanil: "In ti Belsazar, ... si nisi ponižal svojega srca, čeprav si vedel vse to. A ti si se povzdignil zoper Gospoda nebes: in prinesli so predte posode njegove hiše; ti pa in tvoji mogočneži, tvoje žene in priležnice, vi ste pili vino iz njih. In hvalil si bogove iz srebra in zlata, iz brona, železa, lesa in kamna, ki ne vidijo, ne slišijo in ne čutijo; Boga pa, v čigar roki je tvoje dihanje in pri katerem so vse tvoje poti,/529/ nisi proslavil. Tedaj je bil poslan del tiste roke izpred njega in to pismo narisano." (Dan 5,22-24)

Prerok se je obrnil k sporočilu na steni, ki je bilo poslano iz nebes, in prebral: "Mene, mene, tekel, ufarsin." (Dan 5,25) Roke, ki je napisala te črke, ni bilo več videti, te štiri besede pa so še vedno svetile s strašno razločnostjo. Ljudje so sedaj napeto prisluhnili, ko je ostareli prerok oznanil: "To pa je razlaga reči: MENE: seštel je Bog tvoje kraljevanje in mu naredil konec. TEKEL: pretehtan si bil na tehtnici in izkazal si se prelahek. PERES: razdeljeno je tvoje kraljestvo in dano Medom in Peržanom." (Dan 5,26-28)

V zadnji noči neumnega veseljačenja so Belsazar in njegovi velikaši dopolnili svojo krivdo in krivdo Kaldejskega kraljestva. Božja roka, ki je zadrževala kazen, ni mogla več prelagati grozečega zla. Bog jih je želel s številnimi ukrepi previdnosti naučiti, da spoštujejo njegov zakon. "Hoteli smo ozdraviti Babilon," je dejal o njih, katerih krivda je sedaj segla do nebes, "a ni bil ozdravljen." (Jer 51,9) Zaradi nenavadne pokvarjenosti človeškega srca je Bog ugotovil, da bo treba izreči nepreklicno kazen. Belsazar mora pasti, njegovo kraljestvo pa bo prešlo v druge roke.

Ko je prerok prenehal govoriti, je kralj ukazal, naj Daniela nagradijo z obljubljenimi častmi; in tako so oblekli "Daniela v škrlat in mu dali zlato verižico okoli grla in razglasili, da bo tretji oblastnik v kraljestvu". (Dan 5,29)/530/

Skoraj stoletje poprej je Navdihnjena beseda napovedala, da se bo noč veseljačenja, v kateri bodo kralj in svetovalci tekmovali drug z drugim v preklinjanju Boga, nenadoma spremenila v čas strahu in uničenja. In sedaj so se hitro zvrstili dogodki drug za drugim natanko tako, kakor je to opisalo preroško besedilo mnogo let poprej, preden so se rodili vodilni udeleženci te drame.

Kralj je bil še v slavnostni dvorani, obdan z njimi, katerih usoda je bila zapečatena, tedaj ga je sel obvestil, da je njegovo mesto zavzel sovražnik, čigar naprave so se mu zdele tako nenevarne, in "da so celo tesni vhodi zasedeni, ... in vojščaki so zbegani". (Jer 51,32) Kralj in njegovi velikaši so pili iz svetih Jahvejevih posod ter častili svoje bogove iz zlata in srebra, Medi in Peržani pa so preusmerili tok Evfrata in vkorakali v središče nezaščitenega mesta. Cirova vojska je bila sedaj pred obzidjem palače, mesto je bilo polno sovražnih vojakov kakor kobilic; njihove zmagoslavne vzklike pa je bilo slišati skupaj z obupnimi klici osuplih veseljakov.

"Še to noč je bil umorjen Belsazar, kralj Kaldejcev," in tuji vladar je zasedel prestol. (Dan 5,30)

Judovski preroki so jasno napovedovali, kako bo padel Babilon. Bog jim je v videnjih razodel prihodnje dogodke, zato so oznanili: "Kako je vzet Šešak in zasedena hvala vse zemlje! Kako je Babilon postal predmet strmenju med narodi! Kako je razsekano in razdrobljeno kladivo vse/531/ zemlje! Kako je Babilon v strmenje med narodi. Od glasu: Babilon je vzet! se potrese zemlja in vpitje se bo čulo med narodi." (Jer 51,41; 50,23.46)

"Mahoma pade Babilon in bo potrt. Kajti pride zoper njega, zoper Babilon, razdejalec, ujeti bodo njegovi junaki, zdrobljeni vsi njegovi loki, zakaj mogočni Bog, ki obilo povrača, je Gospod, On gotovo povrne. In upijanim njegove kneze in njegove modrijane, deželne poglavarje in namestnike in njegove junake; in spali bodo večno spanje in se ne prebude, govori Kralj, ki mu je ime Gospod nad vojskami." (Jer 51,8.56.57)

"Zanko sem ti nastavil, in ujel si se tudi, o Babilon, ne da bi bil zaznal; zalotili so te in zgrabili, ker si se vojskoval zoper Gospoda. Odprl je Gospod svojo orožnico in vzel je iz nje svoje orožje nevolje; zakaj Gospod, Jahve nad vojskami, ima pokončevalno delo v Kaldejski deželi. Tako pravi Gospod nad vojskami: Silo trpe Izraelovi sinovi in Judovi sinovi skupaj, in kateri koli so jih ujeli, jih trdo drže, branijo se jih izpustiti. Njihov odrešenik je močan, Gospod nad vojskami je njegovo ime: gotovo se potegne za njihovo pravdo, da upokoji deželo in vznemiri prebivalce v Babilonu." (Jer 50,24.25.33.34)

"Preširoko zidovje Babilona bo docela razrušeno in njegova visoka vrata se požgo z ognjem." (Jer 51,58) Tako je Gospod nad vojskami storil konec "napuhu prevzetnih" in ponižal "ponos silovitnikov". (Iz 13,11) Tako je/532/ "Babilon, dika kraljestev, s katerim so se ponašali prevzetni Kaldejci", postal kakor Sodoma in Gomora - za vedno preklet kraj. (Iz 13,19) Navdihnjena beseda je objavila: "Ne bo se vekomaj v njem prebivalo, nihče se v njem ne nastani od roda do roda, tudi Arabec ne postavi tam šotora, niti pastirjem ne bodo tam počivale črede. Ampak ležale bodo tam zverine puščave, in njihove hiše bodo polne sov, in tam bodo bivali noji ter pošasti bodo tam skakale. In volkovi bodo tulili po njihovih opustošenih palačah in šakali po njihovih zabavnih gradovih. In naredim, da bo Babilon posestvo ježu in močvirje, in pometem ga z metlo pokončanja, govori Gospod nad vojskami." (Iz 13,20-22; 14,23)

Poslednji babilonski vladar,..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Poslednji babilonski vladar, ki je bil tudi prispodoba prvega, je doživel kazen božanskega Varuha: "Tebi, o kralj Nebukadnezar, se pravi: Kraljestvo ti je odvzeto!" (Dan 4,31) "Stopi dol in sedi v prah, o devica, babilonska hči! Sedi na tla, brez prestola. Sedi molče in pojdi v temo, hči Kaldejcev! Zakaj ne boš se več imenovala Gospa kraljestev. Razsrdil sem se bil zoper svoje ljudstvo, oskrunil sem svojo dediščino in dal sem jih tebi v pest: nisi jim izkazala nobene milosti, ... In rekla si: večno bom gospa! In tako nisi tega premislila v srcu, pomislila nisi konca temu./533/ Sedaj torej čuj to, razkošnica, ki brez skrbi sediš in praviš v svojem srcu: Jaz sem, in nobene več ni razen mene; ne bom sedela vdova in okusila ne bom brezotročnosti. ... Docela te zadene oboje navzlic tvojemu obilnemu vražarstvu, vkljub tvojemu silno številnemu čaranju. Zakaj ti si se zanašala na svojo hudobnost, govorila si: Nihče me ne vidi. Tvoja modrost in tvoja vednost, ti sta te premotili; in govorila si v svojem srcu: Jaz sem, in nobene druge več razen mene! Zatorej te zadene nesreča, ki je ne boš znala s čaranjem odpraviti, zgrne se nadte poguba, ki je ne boš mogla odvrniti, in zadene te nagloma pokončanje, ki ga še ne slutiš. Postavi se, pravim, s svojim čaranjem in z množino svojega vražarstva, v katerem si se trudila od svojih mladih nog, če boš morda imela kaj uspeha, če morebiti koga prestrašiš! Opešala si zaradi tolikega svojega posvetovanja. Postavijo naj se torej razkladalci nebes, ogledovalci zvezd, ki oznanjajo na mesece, kar te bo zadelo, in naj te rešijo! Glej, kakor strnišče so, ... ne rešijo se sami plamena. ... Nihče te ne reši." (Iz 47,1.5-15)/534/

Vsakemu narodu, ki se je pojavil na odru zgodovine, je bilo dovoljeno zasesti svoj prostor na zemlji, da bi se pokazalo, ali bo izpolnil načrt Varuha in Svetnika. Prerokovanja so napovedala vzpone in napredovanje velikih svetovnih kraljestev: Babilona, Medo-Perzije, Grčije in Rima. V vsakem od teh, kakor tudi v manj mogočnih kraljestvih, se je zgodovina ponovila. Vsako je dobilo obdobje preizkušnje; vsako je bilo neuspešno, njegova slava je zbledela, moč pa minila.

Medtem ko so narodi zavrgli Božja načela in tako sami sebe spravili v pogubo, se je skozi vse veke vendarle uresničeval božanski zmagoslavni namen. To je videl prerok Ezekiel v čudovitem prikazu med izgnanstvom v Kaldejski deželi, ko so se pred njegovimi začudenimi očmi vrstila znamenja, ki so razodela vrhovno Moč, ki upravlja zadeve vladarjev sveta.

Na bregovih reke Kebar je Ezekiel videl vihar, ki je prihajal s severa, "velik oblak in med njim ogenj, neprestano švigajoč, in svetloba okoli njega; in izsredi njega se je svetilo kakor lice kovine, izsredi ognja". (Ezk 1,4) Kolesa, ki so se križala med seboj, so premikala štiri živa bitja. Visoko nad vsem tem "je bila podoba prestola, ki je bil videti kakor kamen safir; in na podobi prestola je bila podoba kakor človekova, zgoraj na njem. In prikazala se je na kerubimih podoba človeške roke, pod njihovimi perutnicami." (Ezk 1,26; 10,8) Kolesa so imela tako zapleteni ustroj, da so na prvi pogled dajala vtis zmede; vendar so se premikala v popolni skladnosti. Nebeška bitja,/535/ ki jih je ohranjala in vodila roka pod perutmi kerubimov, so poganjala ta kolesa, nad njimi na safirnem prestolu pa je sedel Večni Bog, okoli prestola pa se je razprostirala mavrica, znamenje božanske milosti.

Kakor je zapletena kolesa vodila roka pod perutmi kerubov, tako je tudi zapleteno delovanje človeških dogodkov pod božanskim nadzorom. Dogodke na tej zemlji sredi spopadov in razburkanosti narodov še vedno vodi On, ki sedi nad kerubi.

Zgodovina narodov govori tudi nam danes. Vsakemu narodu in vsakemu posamezniku je Bog določil prostor v svojem vzvišenem načrtu. On, ki ne dela napak, danes s svinčnico v rokah preizkuša ljudi in narode. Naše lastne odločitve določajo usodo vsakega izmed nas, Bog pa vlada nad vsem za dokončanje svojih načrtov.

Prerokovanja, ki jih je veliki Jaz sem dal v svoji Besedi, povezujejo člen za členom v verigo dogodkov od preteklosti do prihodnosti ter nam oznanjajo, kje smo danes v sprevodu vekov in kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Vse, kar so prerokovanja napovedovala, da se bo zgodilo vse do naših dni, je zapisano na straneh zgodovine, zato smo lahko prepričani, da se bo izpolnilo vse po redu, kar se še ima zgoditi.

Danes nam znamenja časov kažejo, da stojimo na pragu velikih in resnih dogodkov. Povsod na našem svetu vlada vznemirjenost. Pred našimi očmi se izpolnjuje Zveličarjevo prerokovanje o dogodkih, ki se bodo zvrstili pred njegovim prihodom: "Slišali pa boste o bojih in glasove o bojih. ... Vstane namreč narod proti narodu in kraljestvo zoper kraljestvo,/536/ in bodo lakote in potresi po raznih krajih." (Mt 24,6.7)

Današnji čas ima največji pomen za vse, ki živijo na zemlji. Vladarji in državniki, ljudje, ki zasedajo najvišje odgovorne položaje in oblastniki, razumni moški in ženske vseh slojev so usmerili svojo pozornost na dogodke, ki se vrstijo okoli nas. Opazujejo odnose med narodi. Spremljajo napetost, ki je zajela vse prvine na tem svetu, in spoznavajo, da se bo zgodilo nekaj velikega in odločilnega - da je svet na samem robu velikanske stiske.

Sveto pismo in samo Sveto pismo nam omogoča pravilni vpogled v te dogodke. V njem so razodeti veliki končni prizori zgodovine našega sveta, dogodki, v katerih senci že živimo, od zvoka njihovega približevanja pa se zemlja trese in človeška srca omagujejo od strahu.

"Glej, Gospod izprazni deželo in jo pokonča; in preobrnivši ji lice, razkropi njene prebivalce, ... ker so prestopali zakone, preobračali postavne naredbe, prelomili večno zavezo. Zato je prekletstvo požrlo zemljo, ... in malo ljudi je ostalo." (Iz 24,1-6)

"Gorje tega dneva! Zakaj Gospodov dan je blizu in pride kakor razdejanje od Vsegamogočnega. ... Zrnje je zgnilo pod svojimi grudami; kašče so opustošene, skednji razdrti, kajti žito se je posušilo. Kako ječi živina! Goveje črede tavajo klavrno, ker nimajo paše; tudi črede drobnice trpe pokoro. Usahnila je vinska trta,/537/ opešala smokev; margarana, tudi palma in jablana in vse drevje na polju je suho, in človeške otroke je minilo veselje." (Jl 1,15.17.18.12)

"Bolečino trpim v globini svojega srca! Razgraja mi moje srce! Molčati ne morem! Kajti čuješ glas trombe, moja duša, ropot vojske; podiranje za podiranjem se oznanja. Zakaj opustošena je vsa dežela." (Jer 4,19.20)

"Gorje, ker velik je ta dan, da mu ni enakega; to je čas Jakobove stiske; vendar bo rešen iz nje. Ker si rekel: Ti, Gospod, si moje pribežališče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče, ne zadene te nobena nesreča in šiba se ne približa tvojemu šotoru." (Jer 30,7; Ps 91,9.10)

"O sionska hči! ... Ondi te Gospod odkupi iz pesti tvojih sovražnikov. In sedaj so se zbrali zoper tebe mnogi narodi, ki pravijo: Bodi oskrunjena in naše oko naj gleda svoje veselje na Sionu! Ali oni ne poznajo Gospodovih misli in ne umejo njegovega sklepa." (Mih 4,10-12) Bog se ne bo izneveril svoji cerkvi v uri največje nevarnosti. Obljubil ji je rešitev. Dejal je: "Glej, jaz pripeljem nazaj ujetnike Jakobovih šotorov in usmilim se njegovih prebivališč." (Jer 30,18)

Takrat bo izpolnjen Božji načrt; tedaj bodo vsi pod soncem spoštovali načela njegovega kraljestva.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

44. poglavje:  V levnjaku         Temeljno besedilo: Dan 6

Darij Medec je zasedel prestol, ki je poprej pripadal babilonskim vladarjem, in takoj preuredil državno oblast. Nad kraljestvo je postavil "sto in dvajset namestnikov, ... in čeznje tri vojvode, katerih eden je bil Daniel: da jim bodo dajali račune tisti namestniki ter da kralj ne bo imel škode. Tedaj je ta Daniel prekašal vojvode in namestnike, ker je bil odličen duh v njem; in kralj ga je mislil postaviti nad vse kraljestvo." (Dan 6,1-3)

Časti, ki so doletele Daniela, so v vodilnih ljudeh kraljestva zbudile zavist, zato so iskali priložnost, da bi ga obtožili. Toda niso našli ničesar, "ker je bil zvest in pregreška ali hudega dejanja ni bilo zaslediti pri njem". (Dan 6,4)

Danielovo brezhibno življenje pa je zbudilo še večjo zavist v njegovih sovražnikih. Prisiljeni so bili priznati: "Ne dobimo razloga za tožbo zoper tega Daniela, razen/539/ če najdemo kaj zoper njega, kar zadeva postavo njegovega Boga." (Dan 6,5)

Nato so se upravitelji in knezi skupaj posvetovali in skovali načrt, s katerim so upali, da bodo uničili preroka. Odločili so se prositi kralja, naj podpiše odlok, ki ga bodo sami pripravili. Tako bo trideset dni prepovedano ljudem v kraljestvu prositi katerega koli boga ali človeka, razen kralja Darija. Kršitev tega odloka bi bila kaznovana tako, da bi prestopnika vrgli v levnjak.

Potem so knezi pripravili takšen odlok in ga predstavili Dariju, da bi ga podpisal. Računali so z njegovo nečimrnostjo in ga prepričali, da bi ta odlok mogočno povečal njegovo čast in veljavo. Ker kralj ni poznal zahrbtnega namena svojih knezov, ni dojel njihovega sovraštva, ki ga je razodeval ta odlok, zato je popustil njihovemu laskanju in ga podpisal.

Danielovi sovražniki so odšli izpred Darija in se veselili pasti, ki so jo uspešno nastavili Jahvejevemu služabniku. V tej zaroti je Satan odigral pomembno vlogo. Prerok je zasedal visok položaj v kraljestvu, in hudobni angeli so se bali, da bi njegov vpliv oslabil njihov nadzor nad vladarji. Te satanske sile so spodbudile kneze k zavisti in ljubosumju; ti so skovali načrt za Danielovo uničenje; knezi pa so izročili sebe za orodje zla in ga izvršili.

Prerokovi sovražniki so za uspeh svojega načrta računali na Danielovo odločno vdanost načelu. Niso se zmotili v svoji oceni njegovega značaja. Hitro/540/ je spregledal njihov hudoben načrt v tem odloku, vendar ni niti v eni podrobnosti spremenil svojega vedenja. Zakaj naj sedaj ne bi bolj molil, ko pa je najbolj potreboval molitev? Raje se bo odpovedal celo življenju, kakor pa upanju na pomoč od Boga. Mirno je opravil svoje dolžnosti, ki jih je imel kot upravitelj knezov. Ob uri molitve je šel v sobo in z okni, odprtimi proti Jeruzalemu po svoji navadi podal svojo prošnjo nebeškemu/541/ Bogu. Svojega dejanja ni poskušal skriti. Čeprav se je popolnoma zavedal posledic svoje vdanosti Bogu, njegov duh ni omahoval. Ni dovolil niti tega, da bi bila njegova zveza z nebesi prekinjena vsaj na videz pred njimi, ki so načrtovali njegovo pogubo. V vseh primerih, kjer je imel kralj pravico ukazovati, je Daniel ubogal; toda niti kralj niti njegov odlok ga nista mogla odvrniti od zvestobe Kralju kraljev.

Tako je prerok pogumno, vendar mirno in ponižno objavil, da nima nobena pozemska sila pravice postaviti se med človeka in Boga. Obdajali so ga malikovalci, sam pa je bil zvesta priča te resnice. Njegova neustrašna vdanost pravici je bila svetla luč v moralni temi tega poganskega dvora. Daniel stoji pred današnjim svetom kot pravi zgled krščanske neustrašnosti in zvestobe.

Knezi so ves dan prežali na Daniela. Trikrat so ga videli, da je odšel v svojo sobo, in trikrat so slišali glas njegove goreče molitve k Bogu. Naslednje jutro pa so podali tožbo kralju. Daniel, njegov najbolj spoštovan in zvest državnik, je kljuboval kraljevemu odloku. Spomnili so ga: "Ali nisi podpisal prepovedi, da bodi vsak, ki bo v tridesetih dneh prosil kaj katerega boga ali človeka razen tebe, o kralj, vržen v levnjak? Kralj odgovori in reče: Res je to po postavi Medov in Peržanov, ki je neomajna." (Dan 6,12)

Potem so zmagoslavno obvestili Darija o vedenju njegovega najzaupnejšega svetovalca. Poudarili so: "Tisti Daniel, ki je izmed ujetnikov iz Judeje, se/542/ ne meni zate, o kralj, ne za prepoved, ki si jo podpisal, temveč trikrat na dan opravlja svojo molitev." (Dan 6,13)

Ko je vladar slišal te besede, je takoj dojel past, ki so jo nastavili njegovemu zvestemu služabniku. Spoznal je, da jih k predlogu za kraljev odlok ni spodbudila gorečnost za kraljevo slavo in čast, temveč zavist proti Danielu. "Kralju pa, ko je slišal te besede, ni bilo nikakor pogodu," da je sodeloval v storjenem zlu in je "do sončnega zahoda" poskušal rešiti prijatelja. (Dan 6,14) Knezi pa, ki so pričakovali takšno kraljevo ravnanje, so prišli predenj z besedami: "Vedi, o kralj, da je pri Medih in Peržanih postava, da se ne sme spremeniti nobena prepoved, ne naredba, ki jo je kralj postavil." (Dan 6,15) Čeprav je bil odlok sklenjen na hitro, je bil nespremenljiv in ga je bilo treba izvršiti.

"Nato kralj zapove, in pripeljejo Daniela ter ga vržejo v levnjak. Kralj spregovori in reče Danielu: Tvoj Bog, ki mu služiš neprestano, On naj te reši!" (Dan 6,16)

Pred vhod v levnjak so zavalili kamen in sam kralj ga je zapečatil "s svojim prstanom in s prstani svojih mogočnežev, da se glede Daniela nič ne bi spremenilo. Nato odide kralj v svojo palačo ter prenoči ob postu, ne dovoli žen pripeljati predse, in spanje ga mine." (Dan 6,17.18)

Bog ni preprečil Danielovim sovražnikom, da ga ne bi vrgli v levnjak; dovolil je hudobnim angelom in zlobnim ljudem, da so tako daleč uresničili svoj namen; vendar je s tem storil, da je bila rešitev njegovega služabnika še bolj izrazita in poraz sovražnikov resnice in pravičnosti/543/ še popolnejši. "Res, človeški srd ti je v slavo," je izpričal psalmist. (Ps 76,10) Zaradi poguma tega človeka, ki se je raje odločil hoditi za pravico namesto ravnati preračunljivo, je bil poražen Satan, Božje ime pa je bilo poveličano in počaščeno.

Zgodaj naslednje jutro je kralj Darij pohitel k levnjaku in zavpil k Danielu z žalostnim glasom: "O Daniel, služabnik živega Boga, ali te je mogel tvoj Bog, ki mu služiš neprestano, rešiti levov?" (Dan 6,20)

Prerokov glas je odgovoril: "O kralj, živi vekomaj! Moj Bog je poslal svojega angela, in zaprl je žrela levom, da mi niso škodovali, kajti pred njim sem bil spoznan za nedolžnega, in tudi pred teboj, kralj, nisem storil nič žalega. Tega se kralj silno oveseli in zapove, naj izvlečejo Daniela iz jame. In potegnejo Daniela iz jame, in nobene poškodbe ni bilo videti na njem, ker je upal v svojega Boga. In kralj zapove in pripeljejo tiste može, ki so ovadili Daniela, in vržejo v levnjak nje, njihove otroke in žene; in niso še prileteli do tal v jamo, že so jih levi zgrabili ter jim strli vse kosti." (Dan 6,21-24)

Še enkrat se je slišalo ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Še enkrat se je slišalo poganskega kralja poveličevati Danielovega Boga kot pravega Boga. "Tedaj je kralj Darij pisal vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: mir naj se vam pomnoži! Povelje dajem, da naj po vsej kraljevini, kamor sega moje gospostvo, ljudje trepetajo in se boje Danielovega Boga; zakaj On je živi Bog in ostane večno, in njegovo gospostvo bo/544/ trajalo do konca; On rešuje in otimlje ter dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji; ta je otel Daniela iz oblasti levov." (Dan 6,25-27)

Hudobno nasprotovanje Božjemu služabniku je bilo sedaj popolnoma uničeno. "Daniel je imel srečo ob kraljevanju Darija in ob kraljevanju Cira, Perzijca." (Dan 6,28) Druženje z njim je te poganske vladarje prisililo priznati, da je njegov Bog "živi Bog in ostane večno, in njegovo gospostvo bo trajalo do konca". (Dan 6,26)

Iz poročila o Danielovi rešitvi se lahko naučimo, da naj bi bili med preizkušnjo in potrtostjo Božji otroci to, kar so bili, ko so bili polni upanja in obdani z vsem, kar so si poželeli. Daniel je bil v levnjaku isti Daniel, ki je stopil pred kralja kot najvišji med državnimi upravitelji in kot prerok Najvišjega. Človek, čigar srce se zanaša na Boga, bo enak med največjo preizkušnjo kakor tudi med uspehom, ko ga osvetljuje luč in naklonjenost Boga in človeka. Vera dosega nevidno in se oprime večnih resničnosti.

Nebesa so zelo blizu njim, ki trpijo zaradi pravičnosti. Kristus se poisti s potrebami svojega zvestega ljudstva; trpi s svojimi svetimi, kdor koli pa se dotakne njegovih izvoljenih, se dotakne njega. Moč, ki je blizu za rešitev pred telesnimi poškodbami ali nesrečo, je tudi blizu za rešitev pred večjim zlom ter pomaga Božjemu služabniku ohraniti neoporečnost v vseh razmerah in zmagati po božanski milosti./545/

Danielova izkušnja kot državnika v kraljestvih Babilona in Medo-Perzije razodeva resnico, da poslovnež ni nujno hinavski in preračunljiv, temveč ga lahko poučuje Bog na vsakem koraku. Daniel, prvi upravitelj največjega svetovnega kraljestva, je bil hkrati Božji prerok, ki je prejemal luč od nebeškega navdiha. Bil je človek z enakimi poželenji kakor mi, navdihnjeno pero pa ga opisuje kot brezmadežnega. Njegovo poslovanje je bilo podvrženo podrobni preiskavi sovražnikov in se je izkazalo brezhibno. Je zgled tega, kaj lahko postane vsak poslovnež, če je njegovo srce spreobrnjeno in posvečeno in če so njegovi vzgibi pravi v Božjih očeh.

Stroga privrženost zahtevam nebes nam bo zagotovila tako duhovne kakor posvetne blagoslove. Daniel je bil neomajno zvest Bogu in nepopustljiv v premagovanju sebe - s svojim plemenitim dostojanstvom in neomajno poštenostjo je že v mladosti zadobil "milost in usmiljenje pri knezu dvornikov". (Dan 1,9) Iste značilnosti so označevale njegovo poznejše življenje. Kmalu se je dvignil na položaj prvega upravitelja babilonskega kraljestva. Med vladavino zaporednih vladarjev in propadom naroda ter ustanovitvijo drugega svetovnega kraljestva so bile njegova modrost, državniške sposobnosti in tankočutnost tako popolne, njegova vljudnost in srčna dobrota pa tako pristni ter je bil tako zvest načelu, da so bili celo njegovi sovražniki prisiljeni priznati, "da niso mogli dobiti razloga za tožbo, ne hudega dejanja, zato ker je bil zvest". (Dan 6,4)/546/

Danielu so ljudje izkazali čast z zaupanjem državnih odgovornosti in skrivnosti kraljestev, Bog pa ga je počastil kot svojega poslanca ter mu dal veliko razodetij skrivnosti za prihodnje veke. Svojih čudovitih prerokovanj, ki so zapisana v Dan 7 do 12, celo sam prerok ni popolnoma razumel; šele pred koncem njegove življenjske naloge mu je bilo dano blaženo upanje, da bo "ob koncu časa" - v sklepnem obdobju zgodovine tega sveta - znova vstal in dobil svoj delež. Ni mu bilo dano, da bi razumel vse, kar mu je Bog razodel iz svojega božanskega načrta. "Hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo," mu je bilo naročeno glede preroških spisov, ker naj bi ostali zapečateni do "časa konca". (Dan 12,4) Angel je še enkrat naročil zvestemu Jahvejevemu poslancu: "Pojdi, Daniel, kajti besede bodo na skrivnem hranjene in zapečatene do časa konca. Ti pa pojdi, dokler ne pride konec! Počival boš in vstaneš, da prejmeš svoj delež, ob koncu dni." (Dan 12,9.13)

Ko se približujemo koncu zgodovine tega sveta, prerokovanja, ki jih je zapisal Daniel, zahtevajo našo posebno pozornost, saj se nanašajo na čas, v katerem živimo. Z njimi morajo biti povezani nauki poslednje knjige Nove zaveze. Satan je mnoge napeljal k mnenju, da preroških delov v Danielovih in Janezovih spisih ne moremo razumeti. Toda obljuba je jasna, da bodo posebni blagoslovi spremljali proučevanje prav teh prerokovanj. "Toda razumni bodo umeli," (Dan 12,10) je bilo rečeno o Danielovih videnjih, ki bodo odpečatena/547/ v zadnjih dneh. Tudi v razodetju, ki ga je Kristus dal svojemu služabniku Janezu za smerokaz Božjemu ljudstvu skozi stoletja, je zapisana obljuba: "Blagor mu, kdor bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano." (Raz 1,3)

Iz vzpona in padca narodov, kar je jasno razloženo v knjigah Daniela in Razodetja, se moramo naučiti, kako ničvredni sta samo zunanja in posvetna slava. Kako docela je propadel Babilon z vso svojo močjo in veličastnostjo, kakršne naš svet nikoli več ni videl - z močjo in veličastnostjo, ki sta se ljudem tistega časa zdeli trdni in trajni. "Kakor cvet trave" je minil. (Jak 1,10) Tako je minilo tudi medo-perzijsko kraljestvo in potem še grško in rimsko. Tako mine vse, kar ni utemeljeno v Bogu. Samo kar je povezano z njegovim načrtom in izraža njegov značaj, je lahko trajno. Njegova načela so edina stanovitna prvina, kar jih pozna svet.

Skrbno proučevanje izvrševanja Božjega načrta v zgodovini narodov in v razodetju prihodnjih dogodkov nam bo pomagalo oceniti pravo vrednost vidnega in nevidnega ter spoznati, kaj je pravi življenjski cilj. Ko bomo tako videli minljive stvari v luči večnosti, bomo kakor Daniel in njegovi prijatelji živeli pravično, plemenito in trajno. Če se bomo v tem življenju naučili načel kraljestva našega Gospoda in Zveličarja, blaženega kraljestva, ki bo trajalo večno, se lahko pripravimo na njegov prihod, da bomo skupaj z njim stopili v našo last.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

45. poglavje: Vrnitev izgnancev
Prihod Cirove vojske pred babilonsko obzidje je bil Judom znamenje, da se približuje njihova rešitev iz ujetništva. Več kakor stoletje pred Cirovim rojstvom je Navdihnjena beseda omenila tega človeka po imenu in zapisala poročilo o poslanstvu, ki ga bo opravil, ko bo zasedel presenečeni Babilon ter pripravil pot za rešitev otrok ujetništva. Po Izaiju je bilo povedano:

"Tako pravi Gospod svojemu maziljencu, Ciru, ki sem ga prijel za desnico, da porazim pred njim narode, ... da odprem duri pred njim in vrata ne ostanejo zaprta. Jaz bom hodil pred teboj in poravnal, kar ni ravno; jeklena vrata razbijem in polomim železne zapahe; in dam ti zaklade, zakopane v temi, in blago, shranjeno, na skrivnem, da spoznaš, da sem jaz Gospod, ki sem te poklical po tvojem imenu, Izraelov Bog." (Iz 45,1-3)/551/

Perzijski osvajalec je spremenil rečni tok in po prazni strugi nepričakovano prišel v osrčje babilonske prestolnice skozi notranja vrata, ki jih je brezskrbna straža pustila odprta in nezavarovana. To so Judje imeli za velik dokaz o dobesedni izpolnitvi Izaijeve prerokbe o nenadnem strmoglavljenju njihovih zatiralcev. To bi jim moralo biti nezmotljivo znamenje, da Bog usmerja odnose med narodi v njihovo dobro; kajti s prerokovanjem, ki je opisovalo način babilonskega ujetništva in padca, so bile neločljivo povezane besede:

"Velim Ciru: moj pastir je, in dopolni vso mojo voljo, ko ukaže za Jeruzalem: Bodi sezidan! In za tempelj: Ustanovi se! Jaz sem ga zbudil v pravičnosti in poravnam vse njegove poti; on sezida moje mesto in moje odgnance pošlje nazaj, ne za kupno ceno, ne za denar, govori Gospod nad vojskami." (Iz 44,28; 45,13)

To pa niso bila edina prerokovanja, na katerih so lahko izgnanci temeljili svoje upanje o skorajšnji rešitvi. Jeremijevi spisi so jim bili na voljo in v njih je bila jasno zapisana dolžina časa, ki mora poteči, preden se bo Izrael vrnil iz Babilona. Gospod je po svojem poslancu napovedal: "In zgodi se, ko se izpolni sedemdeset let, da bom kaznoval babilonskega kralja, in oni narod, govori Gospod, za njihovo krivičnost, tudi Kaldejsko deželo, in jo spremenim v večno puščavo." (Jer 25,12) V odgovor na goreče molitve je bila Judovemu ostanku izkazana milost. "In dal se vam/552/ bom najti, govori Gospod. In pripeljem nazaj vaše ujetnike in vas zberem izmed vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas pregnal, govori Gospod: in vas pripeljem nazaj v ta kraj, odkoder sem vas preselil v sužnost." (Jer 29, 14)

Daniel in njegovi tovariši so pogosto prebirali ta in podobna prerokovanja, ki so opisovala Božji namen za njegovo ljudstvo. In sedaj, ko je hitri razvoj dogodkov naznanil mogočno Božjo roko, ki je delovala med narodi, je Daniel posebej premišljeval o obljubah, ki so bile dane Izraelu. Njegovo zaupanje v preroško besedo ga je spodbudilo k preiskovanju dogodkov, ki so jih napovedali sveti pisci. Gospod je objavil: "Brž ko se izpolni Babilonu sedemdeset let, vas obiščem in vam izpolnim tisto svojo predobro besedo in vas pripeljem nazaj v ta kraj. Zakaj jaz dobro vem misli, ki jih mislim za vas, govori Gospod, misli o miru, ne pa o nadlogi, da vam dam srečen konec in upanje. In klicali me boste in pojdete molit k meni, in uslišim vas. In ko me boste iskali, me najdete, ker boste vprašali po meni iz vsega svojega srca." (Jer 29,10-13)

Neposredno pred padcem Babilona je Daniel razmišljal o teh prerokovanjih in prosil Boga za razumevanje časov ter dobil nekaj videnj o vzponu in padcu kraljestev. S prvim videnjem, ki je zapisano v Dan 7, je bila preroku dana razlaga; vendar mu še ni bilo vse jasno. O svoji takratni izkušnji je zapisal: "Mene, Daniela, so silno plašile moje misli in jasnost mojega lica/553/ se je na meni spremenila; a stvar sem ohranil v svojem srcu." (Dan 7,28)

Z naslednjim videnjem so bili prihodnji dogodki še bolj osvetljeni; na koncu tega videnja je Daniel slišal "svetnika govoriti, in drug svetnik reče tistemu, ki je govoril: Doklej velja ta prikazen?" (Dan 8,13) Sledil je odgovor, ki ga je zaskrbel: "Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno." (Dan 8,14) Goreče je prosil za razlago tega videnja. Ni mogel dojeti povezave med sedemdesetimi leti ujetništva, kakor je bilo povedano po Jeremiju, in dva tisoč tristo leti, za katere je v videnju nebeški obiskovalec objavil, da morajo miniti do očiščenja Božjega svetišča. Angel Gabriel mu je to delno razložil; ko pa je prerok slišal besede, da je "še mnogo dni dotlej", je omedlel. "Jaz Daniel," piše o svoji izkušnji, "pa sem oslabel in sem bil bolan nekaj dni. Potem sem vstal in opravljal kraljeve posle; in strmel sem nad prikaznijo, in ni ga bilo, ki bi razumel." (Dan 8,26.27)

Daniel je bil še vedno zaskrbljen za Izraela, zato je znova proučil Jeremijeva prerokovanja. Bila so zelo jasna - tako jasna, da je iz teh pričevanj, zapisanih v knjigah, razumel "število let, o katerih se je zgodila Gospodova beseda preroku Jeremiju, da se ima dopolniti razvalinam Jeruzalema sedemdeset let." (Dan 9,2)

Daniel je z vero, utemeljeno na zanesljivi preroški besedi, prosil Gospoda za hitro izpolnitev teh/554/ obljub. Prosil je, naj se ohrani Božja čast. V svoji prošnji se je popolnoma poistil z njimi, ki niso izpolnili božanskega namena, ter priznal njihove grehe za svoje.

Prerok je dejal: "In obrnil sem obličje h Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvami in s prošnjami, ob postu, v raševniku in pepelu. In molil sem h Gospodu, svojemu Bogu, in sem pripoznaval grehe." (Dan 9,3.4) Čeprav je Daniel dolgo opravljal Božjo službo in so nebesa zanj objavila, da je "ljubljen", se je kljub temu pred Bogom sedaj prikazal kot grešnik ter izrazil veliko potrebo ljudstva, ki ga je ljubil. Njegova molitev je bila zgovorna v svoji preprostosti in izredno goreča. Poslušajmo njegovo prošnjo:

"Ah, Gospod! Veliki in strašni mogočni Bog, ki hrani zavezo in milost tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi! Grešili smo in popačeno ravnali in brezbožno delali, in uprli smo se, ker smo odstopili od tvojih zapovedi in pravic. In nismo poslušali tvojih služabnikov prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, knezom in našim očetom in vsemu ljudstvu dežele.

Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa osramotitev obraza, kakor je danes: Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem in vsem Izraelcem, ki so blizu in ki so daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zavoljo nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe.

Pri Gospodu, našem Bogu je obilo usmiljenje in odpuščanje; kajti uprli smo se mu. O Gospod, po vsej svoji pravičnosti odvrni, prosim, svojo jezo/555/ in svoj srd od mesta Jeruzalema, gore svoje svetosti! Zakaj zaradi naših grehov in krivic naših očetov je prišel Jeruzalem in tvoje ljudstvo v zasramovanje vsem, ki so okoli nas.

In sedaj poslušaj, o naš Bog, molitev svojega hlapca in njegove ponižne prošnje in razjasni svoje obličje nad svojim svetiščem, ki je opustošeno, zavoljo Gospoda! Nagni uho, o moj Bog, in čuj, odpri oko in poglej naše pustote in mesto, ki se imenuje po tvojem imenu. Kajti ne na podlagi svoje pravičnosti padamo na tla in milo prosimo pred tvojim obličjem, ampak na podlagi tvojega preobilega usmiljenja.

O Gospod, čuj, Gospod, odpusti, Gospod, poslušaj in delaj! Ne odlašaj, zaradi sebe, o moj Bog! ker tvoje mesto in ljudstvo se imenujeta po tvojem imenu." (Dan 9,4-7.9.16-19)

Nebesa so se...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nebesa so se sklonila, da bi slišala gorečo prerokovo molitev. Še preden je dokončal svojo prošnjo po odpuščanju in obnovi, se mu je znova prikazal angel Gabriel in usmeril njegovo pozornost na videnje, ki ga je dobil pred padcem Babilona in Belsazarjevo smrtjo. Potem mu je angel podrobno razložil obdobje sedemdesetih tednov, ki se bo začelo tedaj, ko "izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem". (Dan 9,25)

Daniel je molil v "prvem letu Darija", vladarja Medov, katerih vojskovodja Cir je iztrgal Babiloniji žezlo vesoljne oblasti. (Dan 9,1) Bog je počastil Darijevo vladavino. Poslan mu je bil angel Gabriel "kot pomočnik in zaščitnik". (Dan 11,1) Po njegovi smrti, kakšni dve leti/556/ po padcu Babilona, je Cir nasledil prestol, začetek njegove vladavine pa je označil konec sedemdesetih let, odkar je Nebukadnezar odpeljal prvo skupino Judov iz njihove judejske domovine v Babilon.

Bog je uporabil Danielovo rešitev iz levnjaka zato, da je naredil dober vtis na Cira Velikega. Brezhibne lastnosti Božjega moža, ki je bil daljnoviden državnik, so perzijskega vladarja napeljale, da mu je izkazoval posebno čast in spoštoval njegovo presojo. Sedaj pa, prav v času, ko je Bog obljubil, da bo dal obnoviti tempelj v Jeruzalemu, je On deloval na Cira kot svojega pomočnika, da je pravilno dojel prerokovanja o sebi, s katerimi ga je Danijel tako dobro seznanil, da bo judovskemu ljudstvu podaril svobodo.

Kralj je videl besede, ki so bile zapisane več kakor sto let pred njegovim rojstvom in so napovedovale način, kako bo zaseden Babilon. Prebral je sporočilo, ki mu ga je naslovil Vladar vesolja: "Opašem te, dasi me ne poznaš, da naj spoznajo od sončnega vzhoda in od njegovega zahoda, da ni nobenega drugega razen mene." (Iz 45,5.6) S svojimi očmi je videl napoved večnega Boga: "Zaradi svojega hlapca Jakoba in Izraela, svojega izvoljenca, sem te klical po tvojem imenu, dal ti priimek, dasi me nisi poznal." (Iz 45,4) Videl je navdihnjeno poročilo: "Jaz sem ga zbudil v pravičnosti in poravnam vse njegove poti; on sezida moje mesto in moje odgnance pošlje nazaj, ne za kupno ceno, ne za denar." (Iz 45,13) Po vsem tem je bilo njegovo srce globoko ganjeno, da se je odločil izpolniti poslanstvo, ki mu ga je določil Bog. Judejske/557/ ujetnike je osvobodil in jim pomagal obnoviti Jahvejev tempelj.

Cir je izdal pisni razglas "po vsej svoji kraljevini" (Ezr 1,1) in oznanil svojo željo, da zagotovi Judom vrnitev in obnovitev njihovega templja. V javnem razglasu je hvaležno priznal: "Vsa kraljestva zemlje mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi je naročil, naj mu zgradim hišo v Jeruzalemu, ki je na Judovem. Kdor je med vami iz vsega njegovega ljudstva, s tem bodi njegov Bog, in pojdi gor v Jeruzalem na Judovem in zidaj hišo Gospoda, Izraelovega Boga (On je Bog), ki je v Jeruzalemu. Vsakemu torej, ki je preostal na katerem koli mestu, kjer biva kot tujec, naj mu pomagajo ljudje tega kraja s srebrom in zlatom, z blagom in z živino, razen tega, kar dobrovoljno darujejo za Božjo hišo, ki je v Jeruzalemu." (Ezr 1,2-4)

Podal je nadaljnja navodila glede templja: "Ta hiša naj se zida kot kraj, kjer se darujejo daritve. Njene podstave naj se trdno postavijo; njena višava bodi šestdeset komolcev, njena širina šestdeset komolcev; tri lege imej štirivoglatih kamnov in eno lego iz novega lesa. In stroški naj se plačajo iz kraljeve hiše. Tudi zlate in srebrne posode Božje hiše, ki jih je vzel Nebukadnezar iz templja v Jeruzalemu ter prinesel v Babilon, naj se povrnejo in zopet prineso na svoje mesto v tempelj v Jeruzalemu." (Ezr 6,3-5)

Novice o tem ukazu so prišle tudi do najbolj oddaljenih kotičkov kraljestva in povsod je vladalo veliko veselje med razkropljenimi Izraelci. Mnogi so kakor Daniel/558/ proučevali prerokbe in prosili Boga za obljubljeno posredovanje v korist Siona. Sedaj so bile njihove molitve uslišane in s srčnim veseljem so se lahko zedinili v pesmi: "Ko je Gospod nazaj peljal sionske jetnike, nam je bilo kakor v sanjah. Tedaj so se naša usta napolnila smeha in naš jezik z radostnim petjem. Tedaj so rekli med pogani: Veličastne reči je z njimi storil Gospod! Veličastne reči je storil z nami Gospod, veseli smo bili!" (Ps 126,1-3)

"Nato se dvignejo prvaki Judovih in Benjaminovih očetovin ter duhovniki in leviti, vsi, katerih duha je bil obudil Bog." (Ezr 1,5) To je bil pobožni ostanek, okoli petdeset tisoč odločnih izmed Judov v deželi izgnanstva, ki so sklenili izkoristiti priložnost, ki jim je bila ponujena. Odšli so "gor gradit Gospodovo hišo, ki je v Jeruzalemu." (Ezr 1,5) Njihovi prijatelji pa niso dovolili, da bi odšli praznih rok. "In vsi, ki so bili okoli njih, so jim podpirali roke s srebrnimi potrebščinami, z zlatom, z blagom, z živino in z dragotinami." (Ezr 1,6) Tem in mnogim drugim prostovoljnim darovom so bile pridane "posode Gospodove hiše, ki jih je bil Nebukadnezar pripeljal iz Jeruzalema, ... te je dal Cir, kralj Perzije, prinesti po Mitredatu, zakladničarju, ... pet tisoč in štiristo," po številu za uporabo v obnovljenem templju. (Ezr 1,7-11)

Zerubabelu (znanemu tudi kot Sesbazar ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!