Kakšen nauk je to za ljudi, ki danes zasedajo odgovorne položaje v Božji cerkvi! Kakšno resno svarilo, da moramo zvesto opraviti z napakami, ki sramotijo resnico. Nihče, ki trdi, da je varuh Božjega zakona, naj si ne laska, da ga bo zunanje spoštovanje zapovedi obvarovalo pred izvršitvijo božanske pravice. Nihče naj se ne upira graji za zlo in naj ne obtožuje Božjih služabnikov, da so preveč vneti, ko si prizadevajo tabor očistiti greha. Bog, ki sovraži zlo, vabi ljudi, ki trdijo, da izpolnjujejo njegov zakon, naj se odpovedo vsaki krivičnosti. Če se ne bodo spokorili in ne bodo poslušni, bodo nadse priklicali enako resne posledice, kakor/416/ so doletele starodavnega Izraela. Obstaja meja, po kateri ni več mogoče odlašati Jahvejevih kazni. Opustošenje Jeruzalema v Jeremijevih dneh je resno svarilo sodobnemu Izraelu, da nasvetov in opominov, ki so dani po izvoljenih orodjih, ne gre nekaznovano omalovaževati.

Jeremijevo sporočilo duhovnikom in ljudstvu je prebudilo nasprotovanje mnogih. Hrupno so vpili: "Zakaj si prerokoval v Gospodovem imenu, govoreč: Podobna bo Silu ta hiša in to mesto bo razdejano, da ne bo nobenega prebivalca? In zbiralo se je vse ljudstvo okrog Jeremija v Gospodovo hišo." (Jer 26,9) Duhovniki, lažnivi preroki in ljudstvo so se v besu obrnili proti njemu, ki jim ni hotel govoriti prilizljivih besed ali prerokovati prevare. Božje sporočilo so zavrgli, njegovemu služabniku pa zagrozili s smrtjo.

Novice o Jeremijevih besedah so se razširile do Judovih knezov in ti so pohiteli iz kraljeve palače do svetišča, da bi sami slišali, za kaj resnično gre. "Nato ogovore duhovniki in preroki kneze in vse ljudstvo, rekoč: Smrti je vreden ta mož, kajti prerokoval je zoper to mesto, kakor ste slišali na svoja ušesa." (Jer 26,11) Jeremija pa je pogumno stal pred knezi in ljudstvom ter povedal: "Gospod me je poslal prerokovat zoper to hišo in zoper to mesto vse besede, ki ste jih slišali. Sedaj torej naredite dobre svoje poti in dejanja in poslušajte glas Gospoda, svojega Boga: in žal bo Gospodu zla, katero je izrekel zoper vas. Kar pa se tiče mene, glejte, v vaši roki sem, storite mi, kar se vidi dobro in prav v vaših/417/ očeh. Vendar vsekakor vedite, če me umorite, nedolžno kri naložite sebi in temu mestu in njegovim prebivalcem; zakaj v resnici me je Gospod poslal govorit vam na ušesa vse tiste besede." (Jer 26,12-15)

Ko bi preroka prestrašilo ravnanje ljudi na visokih položajih, bi bilo njegovo sporočilo neuspešno, on pa bi bil ob življenje. Pogum, s katerim je podal resno sporočilo, pa je ljudstvo prisilil, da ga je spoštovalo, in pridobil si je naklonjenost Izraelovih knezov. Ti so se pogovorili z duhovniki in lažnivimi preroki ter jim razložili, kako nespametni bi bili skrajni ukrepi, ki so jih zagovarjali; in njihove besede so spremenile mnenje ljudi. Tako je Bog obudil branilce svojemu služabniku.

Starešine so prav tako začeli nasprotovati odločitvi duhovnikov o Jeremijevi usodi. Navedli so primer Miha, ki je napovedal kaznovanje Jeruzalema, rekoč: "Sion se bo oral kakor njiva in jeruzalemsko mesto bo groblja in gora te hiše bo z gozdom obrasel grič." (Jer 26,18) Vprašali so: "Ali so ga kar usmrtili Ezekija, Judov kralj, in ves Juda? Ali se ni bal Gospoda in prosil Gospodove blagovoljnosti? In žal je bilo Gospodu hudega, kar je bil izrekel proti njim. Mi pa hočemo storiti veliko hudobnost zoper svoje duše!" (Jer 26,19)

Zaradi prošenj teh vplivnih ljudi je bilo prerokovemu življenju prizaneseno, čeprav bi ga veliko duhovnikov in lažnivih prerokov, ki niso mogli trpeti obsojajoče resnice, ki/418/ jo je izrekel, rado usmrtilo z izgovorom, da se je uprl.

Od dneva, ko je bil poklican, in do konca svoje službe je Jeremija stal pred Judo, kot "trdnjava med svojim ljudstvom", (Jer 6,27) zoper kogar človeški bes ni mogel nič. Gospod je vnaprej opozoril svojega služabnika: "In borili se bodo zoper tebe, a ne zmorejo te, zakaj jaz sem s teboj, da ti pomagam in te rešujem, govori Gospod. In otmem te iz roke hudobnih in rešim te iz pesti silovitnežev." (Jer 15,20.21)

Jeremija je bil po naravi sramežljiv in neodločen, zato je hrepenel po miru in mirnem življenju v odmaknjenosti, kjer/419/ mu ne bi bilo treba biti priča neprestanemu upiranju ljubljenega ljudstva. Njegovo srce se je stiskalo od strahu pred pogubo, ki jo lahko povzroči greh. Žaloval je: "O, da bi imel dosti vode v glavi in da bi mi bile oči studenci solza, da bi objokoval noč in dan prebodence hčere svojega ljudstva! O, kdo bi me postavil v puščavo, v prenočišče popotnikov, da zapustim svoje ljudstvo in odidem od njih!" (Jer 9,1.2)

Poklican je bil zdržati kruto zasmehovanje. Njegovo občutljivo srce so neprestano prebadale puščice posmeha, ki so mu jih metali ljudje, ki so zaničevali njegova sporočila in nalahko jemali trud za njihovo spreobrnitev. Dejal je: "V smeh sem vsemu svojemu ljudstvu, njihova pesmica ves dan. V posmeh sem ves dan, vsak me zasmehuje. Vsi moji zaupni prijatelji strežejo na moj padec, govoreč: Morda se da pregovoriti in ga zmagamo, in maščevali se bomo nad njim!" (Žal 3,14; Jer 20,7.10)

Zvesti prerok pa je vsak dan prejemal moč, da je lahko zdržal. Z vero je govoril: "Gospod je z menoj, podoben strašnemu junaku, zato se bodo oni, ki me preganjajo, spotaknili in ne zmagali; sram jih bo silno, ker se jim ne posreči; njihova večna sramota se ne bo mogla pozabiti. Prepevajte Gospodu, hvalite Gospoda, ker je otel siromakovo dušo iz roke hudobnikov." (Jer 20,11.13)

Izkušnje, ki jih je preživel Jeremija v dneh svoje mladosti in tudi v poznejših letih svojega poslanstva, so ga naučile, da "ni človeku v oblasti/420/ njegova pot, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna svoje stopinje". (Jer 10,23) Naučil se je moliti: "Kaznuj me, Gospod, toda zmerno, ne v svoji jezi, da me ne uničiš." (Jer 10,24)

Ko je bil poklican piti iz keliha stiske in žalosti ter ko je bil skušan, da bi rekel v svoji nadlogi: "Izginila je moja moč in moje upanje v Gospoda," (Žal 3,18) se je spomnil Božje skrbi zanj ter zmagoslavno vzkliknil: "Prevelika je Gospodova dobrotljivost, da nismo docela pokončani, ker nima konca njegovo usmiljenje, novo je vsako jutro; preobila je tvoja zvestoba. Moj delež je Gospod, govori moja duša, zato bom upal vanj. Dober je Gospod njim, ki ga čakajo, duši, ki ga išče. Dobro je možu, da upa in tiho čaka Gospodove rešitve." (Žal 3,22-26)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

35. poglavje: Bližanje sodbe
Prva leta Jojakimove vladavine so bila polna svaril o bližajoči se sodbi. Gospodova beseda, ki so jo podali preroki, se je kmalu izpolnila. Asirska moč na severu, ki je dolgo prevladovala, ni več vladala narodom. Egipt na jugu, v katerega moč je zaman upal Judov kralj, je bil kmalu odločno ustavljen. Povsem nepričakovano se je na Vzhodu pojavila nova svetovna sila, Babilonsko kraljestvo, in hitro zasenčila vse druge narode.

V nekaj naslednjih kratkih letih je bil babilonski kralj orodje Božje jeze zoper upornega Judo. Jeruzalem so vedno znova oblegale Nebukadnezarjeve vojske in vanj tudi vdrle. Skupina za skupino - sprva samo malo, pozneje pa tisoči in desettisoči - so bili odpeljani kot ujetniki v pokrajino Sinear in tam prebivali v prisiljenem izgnanstvu. Joakim, Jojakim in Zedekija - vsi ti judovski kralji so drug za drugim postali podrejeni babilonskemu/422/ kralju, in vsi po vrsti so se mu uprli. Uporni narod so doletele vedno bolj neprizanesljive kazni, dokler ni bila vsa dežela opustošena. Jeruzalem je bil razdejan in požgan z ognjem, uničen je bil tempelj, ki ga je zgradil Salomon, Judovo kraljestvo pa je padlo in nikoli več ni doseglo prejšnjega položaja med narodi sveta.

Te spremenljive čase, polne nevarnosti za izraelski narod, so označevala mnoga sporočila, ki so jih Nebesa poslala po Jeremiju. Tako je Gospod dal Judom veliko priložnosti, da bi se rešili nevarnega zavezništva z Egiptom in se izognili spopadu z babilonskimi vladarji. Ko se je približala grozeča nevarnost, je poučeval ljudstvo s prilikami v upanju, da bo tako v njih prebudil občutek dolžnosti do Boga in jih spodbudil, da bi ohranili prijateljske odnose z babilonsko oblastjo.

Da bi Jeremija ponazoril pomen popolne poslušnosti Božjim zahtevam, je zbral nekaj Rehabovcev v tempeljskih prostorih in prednje postavil kupe vina ter jih povabil, naj pijejo. Kakor je bil pričakoval, so Rehabovci ugovarjali in popolnoma odklonili. Odločno so odvrnili: "Ne pijemo vina, kajti Jonadab, Rehabov sin, naš oče, nam je zapovedal, rekoč: Ne pijte vina, ne vi, ne vaši otroci, nikdar." (Jer 35,6)

"Tedaj pride Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: pojdi in reci Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem:/423/ Ali ne sprejmete nauka, da bi poslušali moje besede? govori Gospod. Besede Jonadaba, Rehabovega sina, ki je z njimi prepovedal svojim otrokom, naj ne pijejo vina, se izpolnjujejo; kajti niso pili do tega dne, ker poslušajo zapoved svojega očeta." (Jer 35,12-14)

Bog je hotel s tem pokazati ostro nasprotje med poslušnostjo Rehabovcev ter neposlušnostjo in uporom svojega ljudstva. Rehabovci so ubogali ukaz svojega očeta in se niso pustili napeljati k prestopku. Judovsko ljudstvo pa ni ubogalo Gospodovih besed, in zaradi tega so trpeli njegove najstrožje kazni.

Gospod je dejal: "Jaz pa sem vam govoril od ranega jutra in neprenehoma, a niste me poslušali. In pošiljal sem k vam vse svoje hlapce, preroke, od ranega jutra in neprenehoma, govoreč: Povrnite se vendar s svoje hudobne poti in naredite dobra svoja dejanja in ne hodite za tujimi bogovi, da bi jih častili, tako ostanete v tej deželi, ki sem jo izročil vam in vašim očetom: toda niste nagnili svojega ušesa in niste me poslušali. Pač izpolnjujejo otroci Jonadaba, Rehabovega sina, zapoved svojega očeta, ki jim jo je zapovedal; to ljudstvo pa ne posluša mene. Zatorej pravi tako Gospod, Bog nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, jaz pripeljem nad Judo in vse jeruzalemske prebivalce vso tisto nesrečo, ki sem jo izgovoril zoper nje; zato ker me niso poslušali, ko sem jim govoril, in niso odgovorili, ko sem jih klical." (Jer 35,14-17)/424/

Ko privlačen vpliv Svetega Duha omehča in pokori človeško srce, ljudje sprejemajo nasvet; ko pa se odvračajo od svarila tako dolgo, da jim srce zakrkne, Gospod dovoli, da jih vodijo drugi vplivi. Takšni zavrnejo resnico in sprejmejo laž, ki postane past za njihovo pogubo.

Bog je opozarjal Judo, naj ne izziva njegove jeze, oni pa niso poslušali. Končno je bila proti njim izrečena sodba. Odšli so v ujetništvo v Babilon. Kaldejci so bili orodje, s katerim je Bog kaznoval svoje neposlušno ljudstvo. Trpljenje judovskega ljudstva je bilo sorazmerno z lučjo, ki so jo imeli, in s svarili, ki so jih zaničevali in zavrgli. Bog je dolgo prelagal svoje sodbe, sedaj pa jih je obiskal s svojim nezadovoljstvom, da bi jih še zadnjič poskušal ustaviti v njihovem grešnem ravnanju.

Nad hišo Rehabovcev je bil izrečen trajen blagoslov. Prerok je objavil: "Ker poslušate zapoved Jonadaba, svojega očeta, in se držite vseh njegovih zapovedi in delate vse, kakor vam je zapovedal, zato pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Jonadabu, Rehabovemu sinu ne bo zmanjkalo moža, ki bo stal pred mojim obličjem, vse čase." (Jer 35,18.19) Tako je Bog poučil svoje ljudstvo, da se bosta zvestoba in poslušnost povrnili Judi kot blagoslov, kakor so bili Rehabovci blagoslovljeni za poslušnost očetovim zapovedim.

Nauk velja tudi za nas. Če je bilo vredno strogo ubogati zahteve dobrega in modrega očeta, ki je določil najboljši in najučinkovitejši način,/425/ da bi zavaroval svoje potomstvo pred škodljivostjo nezmernosti, je zagotovo Božjo veljavo treba veliko bolj spoštovati, kakor je tudi On neskončno svetejši od človeka. Naš Stvarnik in Poveljnik, ki je neskončen v moči in strašen v sodbah, si želi na vse načine ljudem odpreti oči, da bi se spokorili za svoje grehe. Po besedah svojih služabnikov napoveduje nevarnosti neposlušnosti; svari in zvesto kara greh. Njegovo ljudstvo lahko doseže uspeh samo z njegovo milostjo in z budno čuječnostjo izvoljenih orodij. On ne more ohraniti in ščititi ljudi, ki zavračajo njegov nasvet in zaničujejo njegove graje. Za nekaj časa lahko odloži svoje kazni, vendar ne more vedno ustavljati svoje roke.

Judovi potomci so bili prišteti mednje, o katerih je Bog objavil: "In boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod." (2 Mz 19,6) Jeremija ni v svoji službi nikoli izgubil spred oči usodnega pomena svetosti srca v različnih življenjskih razmerah in še posebej v službi najvišjega Boga. Jasno je napovedal padec kraljestva in razkropitev Judovih prebivalcev med narode. Z očmi vere pa je gledal nad vsem tem v čas obnove. V ušesih mu je odmevala božanska obljuba: "Jaz zberem ostanek svojih ovac iz vseh krajev, kamor sem jih razkropil, in jih pripeljem nazaj v njihovo stajo. ... Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko zbudim Davidu pravičen Odraslek; in bo vladal kot kralj, srečo bo imel in delal pravico in pravičnost v deželi. V njegovih dneh bo rešen Juda, in Izrael bo na varnem prebival;/426/ in to je njegovo ime, s katerim ga bodo klicali: Gospod, naša pravičnost." (Jer 23, 3-6)

Tako so bile....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tako so bile prerokbe o prihajajoči sodbi združene z obljubami o končni in veličastni rešitvi. Kateri se bodo odločili skleniti mir z Bogom in bodo živeli sveto življenje sredi prevladujočega odpadništva, bodo prejeli moč za vsako preizkušnjo in bodo lahko pričali za Boga z mogočno silo. V prihodnjih vekih bo njihova rešitev presegla slavo rešitve Izraelovih potomcev ob izhodu iz Egipta. Gospod je po preroku objavil, da prihajajo dnevi, ko "se ne poreče več: Kakor res živi Gospod, ki je peljal Izraela iz Egiptovske dežele, ampak: Kakor živi Gospod, ki je izpeljal in pripeljal potomstvo Izraelove hiše iz severne dežele in iz vseh krajev, kamor sem jih bil odgnal! In bodo prebivali v svoji deželi." (Jer 23,7.8) To so čudovite prerokbe, ki jih je Jeremija izrekel v zadnjih letih zgodovine Judovega kraljestva, ko so Babilonci prevzemali svetovno oblast in so že tedaj vodili svoje osvajalne vojske proti sionskemu obzidju.

Obljube o rešitvi so kakor najprijetnejša glasba odmevale v ušesih njih, ki so neomajno častili Jahveja. V domovih uglednih in ponižnih, kjer so še vedno spoštovali nasvete Boga, ki drži zavezo, so vedno znova ponavljali prerokove besede. Celo otroci so bili zelo ganjeni in na njihov mlad in dovzeten um je to naredilo trajen vtis./427/

Vestno izpolnjevanje zapovedi iz Svetih spisov v dneh Jeremijeve službe je dalo Danielu in njegovim tovarišem priložnost poveličati pravega Boga pred narodi sveta. Pouk, ki so ga bili ti judovski otroci deležni v domu svojih staršev, je okrepil njihovo vero in jih naredil neomajne v službi živemu Bogu, Stvarniku nebes in zemlje. Ko je v začetku Joakimovega vladanja Nebukadnezar prvič oblegal in zasedel Jeruzalem ter kot ujetnike odpeljal Daniela in njegove tovariše skupaj z drugimi posebej izbranimi za službo na babilonskem dvoru, je bila vera judovskih ujetnikov najhuje preizkušena. Kateri pa so se naučili zaupati Božjim obljubam, so jim te zadostovale za vsako izkušnjo, ki so jo bili poklicani zdržati med bivanjem v tuji deželi. Sveti spisi so jim bili vodnik in opora.

Jeremija je kot razlagalec pomena kazni, ki so doletele Judo, vzvišeno stal v obrambo pravičnosti Boga in njegovih usmiljenih namenov celo v najstrožjih kaznih. Prerok je neutrudno delal. Ker je želel doseči vse sloje, je svoj vpliv razširil zunaj Jeruzalema na okoliška področja in pogosto obiskoval različne dele kraljestva.

V pričevanjih cerkvi je neprestano omenjal nauke knjige postave, ki so jo tako zelo cenili in spoštovali med Josijevim vladanjem. Znova je poudaril pomen spoštovanja zaveznega odnosa z usmiljenim in/428/ sočutnim Bogom, ki je na gori Sinaj dal deset zapovedi. Jeremijeva opozorila in prošnje so dosegle vsak kotiček kraljestva in vsi so imeli priložnost spoznati Božjo voljo za ljudstvo. Prerok je pojasnil dejstvo, da naš nebeški Oče kaznuje zato, da bi narodi spoznali, "da so umrljivi". (Ps 9,20) Gospod je posvaril svoje ljudstvo: "In če mi boste na zoper živeli, ne hoteč me poslušati, ... vam hočem tudi jaz nasprotovati. ... Vas pa hočem razkropiti med narode in potegniti meč za vami, in vaša dežela bo pusta in vaša mesta postanejo samote." (3 Mz 26,21.28.33)

Prav tedaj, ko so sporočila o grozeči sodbi dosegla kneze in ljudstvo, je njihov vladar Jojakim, ki naj bi bil moder duhovni vodja in prvi priznal greh ter vodil v prenovi in dobrih delih, zapravljal čas v sebičnih zadovoljstvih. Govoril je: "Sezidam si prostorno hišo in obširne izbe," da bo ta hiša imela "mnogo oken in cedrovo streho in stene, prebarvane z rumenico". (Jer 22,14) Zgradili so jo z nepošteno pridobljenim denarjem in prisilnim delom.

Prerok se je razjezil ter je bil navdihnjen izreči sodbo nad nezvestim vladarjem. Objavil je: "Gorje mu, kdor zida svojo hišo s krivico in svoje izbe z nepravičnostjo, ki zastonj zahteva hlapčevanje svojega prijatelja in mu ne daje njegovega zaslužka. ... Ali boš zato kraljeval, ker se hočeš odlikovati s cedrovino? Ali ni jedel in pil tvoj oče in delal pravice in pravičnosti? Takrat se mu je godilo dobro./429/ Sodil je siromakovo in ubožčevo pravdo, tedaj je bilo dobro. Ali se to ne pravi: spoznati mene? govori Gospod. Nikamor ne gledajo tvoje oči in tvoje srce kakor na tvoj dobiček in na nedolžno kri, katero bi prelival, in na odiranje in na zatiranje, katero bi počenjal.

Zatorej govori tako Gospod o Jojakimu, Josijevem sinu, Judovem kralju: Ne bodo se jokali za njim: Gorje, moj brat, ali: Gorje, sestra! Ne bodo se jokali za njim: Gorje, gospod, ali: Gorje, njegova lepota! Kakor osel bo pokopan, vlekli ga bodo in vrgli onkraj jeruzalemskih vrat." (Jer 22,13-19)

V nekaj letih se je ta strašna sodba nad Jojakimom uresničila, toda Gospod je najprej v svojem usmiljenju obvestil uporno ljudstvo o svojem namenu. V četrtem letu Jojakimovega vladanja "je govoril prerok Jeremija vsemu Judovemu ljudstvu in vsem jeruzalemskim prebivalcem" ter poudaril, da je od zdavnaj "od trinajstega leta Josija, ... do tega dne" pričal o Božji želji, da bi jih rešil, vendar so njegovo sporočilo zaničevali. (Jer 25,2.3) Sedaj pa se je Gospodova beseda glasila:

"Zatorej pravi tako Gospod nad vojskami: Zato ker niste poslušali mojih besed, glejte, pošljem in zberem vse severne rodovine, govori Gospod, pošljem tudi k Nebukadnezarju, babilonskemu kralju, in jih pripeljem zoper to deželo in zoper njene prebivalce in zoper vse te okoliške narode; in jih s prekletjem pokončam in jih dam v strmenje in posmehovanje in razdejanje brez konca. In storim, da izgine izmed njih/430/ glas veselja in glas radosti, glas ženina in glas neveste, ropot mlinov in luč svetilnice. In vsa ta dežela bo razdejana in opustošena, in ti narodi bodo služili babilonskemu kralju sedemdeset let." (Jer 25,8-11)

Čeprav je bila obsodba povedana jasno, so množice, ki so jo slišale, komaj razumele njen strašen pomen. Da bi Gospod naredil globlji vtis nanje, je hotel ponazoriti smisel izgovorjenih besed. Jeremiju je velel, naj primerja usodo ljudstva s čašo božanske jeze, ki jo je treba izpiti. Med prvimi, ki bodo pili iz nje, je bil Jeruzalem in judova mesta ter njihovi knezi. Tudi drugi bodo pili iz iste čaše - faraon, egiptovski kralj in njegovi hlapci in njegovi knezi in vse njegovo ljudstvo in še mnogi drugi narodi na zemlji - dokler se ne bo dokončno izpolnil Božji namen. (Glej Jer 25)

Da bi prerok še bolje ponazoril naravo hitro prihajajočih sodb, mu je bilo naročeno: "Vzemi s seboj starešine ljudstva in starešine duhovnikov; in pojdi ven iz mesta v dolino Hinomovega sina." (Jer 19,1.2) Tam naj bi najprej opisal posledice Judovega odpadništva, potem pa razbil "lončen vrč" in v imenu Jahveja, čigar služabnik je bil, oznanil: "Tako starem to ljudstvo in to mesto, kakor kdor stare lončarjevo posodo, ki se ne more več popraviti." (Jer 19,11)

Prerok je naredil, kar mu je bilo ukazano. Po vrnitvi v mesto je stopil na tempeljsko dvorišče in objavil/431/ pred vsem ljudstvom: "Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, jaz pripeljem zoper to mesto in zoper vsa njegova mesta vso tisto nesrečo, ki sem jo izgovoril zoper njega, ker so postali trdovratni, da niso poslušali mojih besed." (Jer 19,15)

Prerokove besede pa niso spodbudile ljudi k priznanju greha in spokorjenju, temveč so izzvale bes ljudi na visokih položajih, da so potem Jeremija zaprli. V ječi so ga dali v klade, prerok pa je kljub temu še naprej podajal sporočila iz nebes njim, ki so se tam ustavili. Preganjanje ni utišalo njegovega glasu. Za besedo resnice je dejal: "To je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh, in pešam od prenašanja in potrpeti ne morem več." (Jer 20,9)

Približno ob tem..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Približno ob tem času je Gospod zapovedal Jeremiju, naj napiše sporočila, ki naj bi jih odnesel njim, po katerih zveličanju je neprestano hrepenelo njegovo usmiljeno srce. Svojemu služabniku je velel: "Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judi in o vseh narodih od dne, ko sem te ogovoril, od dni Josijevih do tega dne. Morda bo Judova hiša slišala vse tisto hudo, katero jim jaz mislim storiti, in se povrnejo vsak s svoje hudobne poti, da jim odpustim njihovo krivico in njihov greh." (Jer 36,2.3)

Jeremija je poslušen tej zapovedi na pomoč poklical zvestega prijatelja pisarja Baruha in mu narekoval "vse Gospodove besede, ki mu jih je govoril". (Jer 36,4)/432/ Te so bile skrbno zapisane na zvitek pergamenta. Vsebovale so resno grajo za greh, svarilo o zanesljivih posledicah, ki sledijo neprestanemu odpadništvu, ter goreče vabilo k zavračanju vsakega greha.

Ko je bil zvitek napisan, je Jeremija, ki je bil še vedno v ječi, poslal Baruha, naj ga prebere množicam, ki se zbirajo v templju na ljudskem prazniku "v petem letu Jojakima, Josijevega sina, kralja na Judovem, deveti mesec". (Jer 36,9) Prerok je dejal: "Morda popadajo na tla in prosijo pred Gospodom in se povrnejo vsak s svoje hudobne poti; kajti velika je jeza in togota, ki jo je izrekel Gospod zoper to ljudstvo." (Jer 36,7)

Baruh je ubogal in prebral zvitek pred vsem Judovim ljudstvom. Pozneje je bil pisar poklican pred kneze, da besede prebere še njim. Poslušali so z velikim zanimanjem in obljubili, da bodo kralja obvestili o vsem, kar so slišali. Pisarju pa so svetovali, naj se skrije, ker so se bali, da bo kralj zavrnil pričevanje in hotel pobiti nje, ki so sporočilo pripravili in objavili.

Ko so knezi povedali kralju Jojakimu, kaj je prebral Baruh, je kralj takoj ukazal, naj mu prinesejo zvitek in mu ga preberejo. Eden kraljevih spremljevalcev, ki mu je bilo ime Jehudi, je razvil zvitek in pričel brati besede graje in svarila. Bila je zima in kralj in njegovi svetovalci, Judovi knezi, so bili zbrani pred odprtim ognjem. Jehudi je prebral komaj kratek del, ko je kralj, še zdaleč nič prestrašen/433/ zaradi nevarnosti, ki je visela nad njim in njegovim ljudstvom, pograbil in v navalu besa "prerezal zvitek s pisarskim nožem in ga vrgel v ogenj, ki je bil na ognjišču, da je bil ves zvitek pokončan z ognjem". (Jer 36,23)

Niti kralj niti njegovi knezi se niso zbali "in niso raztrgali svoje obleke". (Jer 36,24) Nekateri knezi so "prosili kralja, naj ne zažiga zvitka, vendar jih ni poslušal". (Jer 36,25) Ko je bil zvitek uničen, se je kralj razbesnel nad Jeremijem in Baruhom in poslal je za njima ljudi, "ali skril ju je Gospod". (Jer 36,26)/434/

Ko je Bog obrnil pozornost molivcev v templju ter knezov in kralja na zapisana svarila v navdihnjenem zvitku, je milostno hotel posvariti judovsko ljudstvo v njihovo dobro. Dejal je: "Morda bo Judova hiša slišala vse tisto hudo, katero jim jaz mislim storiti, in se povrnejo vsak s svoje hudobne poti, da jim odpustim njihovo krivico in njihov greh." (Jer 36,3) Bogu se smilijo ljudje, ki se bojujejo s slepoto pokvarjenosti. Želi si razsvetliti potemnjeno razumevanje, zato pošilja grajo in grožnje, katerih namen je, da bi se tudi najbolj vzvišeni zavedli lastne nevednosti in obžalovali svoje zmote. Prizadeva si, da bi samovšečni postali nezadovoljni s svojimi ničevimi dosežki in bi si raje prizadevali za duhovni blagoslov, ki je sad tesne zveze z nebesi.

Bog nima načrta pošiljati poslancev, ki bodo ugajali in laskali grešnikom. Sporočil o miru ne pošilja, da bi neposvečene zazibal v meseno varnost. Namesto tega težko bremeni grešnikovo vest in prestreli njegovo dušo z ostrimi puščicami obsodbe. Angeli, ki nam strežejo, jim predstavijo strašne Božje sodbe, da bi poglobili občutek potrebe in izzvali obupen krik: "Kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30) Toda Roka, ki poniža v prah, graja greh in osramoti ošabnost in stremuštvo, je ista Roka, ki dvigne spokorjenega in potrtega. On, ki dovoljuje kazni, z najglobljim sočutjem sprašuje: "Kaj hočeš, naj ti storim?" (Lk 18,41)

Ko se človek pregreši zoper svetega in usmiljenega Boga, ne more najti bolj vzvišene poti, kakor je ta, da se spokori in/435/ prizna svoje napake v solzah in bridkosti srca. To Bog zahteva od njega. Ne sprejme nič manj kakor potrto srce in skesanega duha. Kralj Jojakim in njegovi knezi pa so v svoji ošabnosti in samovšečnosti zavrnili Božje vabilo. Niso se hoteli zmeniti za svarilo in se spokoriti. Pred sežiganjem svetega zvitka jim je bila ponujena zadnja milostna priložnost. Bog je objavil, da jih bodo doletele strašne kazni, če tudi tokrat ne bodo hoteli poslušati njegovega glasu. Niso hoteli poslušati, in zato je nad Judo izrekel svojo končno obsodbo. S posebnim srdom pa je obiskal človeka, ki se je ošabno povzdignil nad Vsemogočnega.

"Zatorej pravi tako Gospod o Jojakimu, Judovem kralju: Ne bo ga imel, da bi sedel na Davidovem prestolu, in njegovo truplo bo vrženo v vročino podnevi in v mraz ponoči. Kajti kaznoval ga bom in njegovo potomstvo in njegove hlapce za njihovo krivico; in pripeljem zoper nje in zoper jeruzalemske prebivalce in zoper Judove može vso tisto nesrečo, ki sem jim jo oznanjal." (Jer 36,30.31)

Sežig zvitka pa še ni dokončal zadeve. Veliko lažje se je bilo znebiti pisanih besed kakor pa njihove vsebine, to je graje in karanja ter hitro bližajoče se kazni, ki jo je Bog izrekel zoper upornega Izraela. Sporočilo zvitka pa je bilo znova napisano. Gospod je zapovedal svojemu služabniku: "Zopet si vzemi drug zvitek in zapiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v onem prejšnjem zvitku, ki ga je sežgal Jojakim, Judov kralj." (Jer 36,28) Pisane prerokbe o Judi in Jeruzalemu so bile/436/ upepeljene, toda besede so še živele v Jeremijevem srcu kakor goreč ogenj, in preroku je bilo dovoljeno znova napisati to, kar si je človeški bes prizadeval uničiti.

Jeremija je vzel drug zvitek in ga dal Baruhu, da "je zapisal vanj iz Jeremijevih ust vse besede knjige, ki jo je bil sežgal Jojakim, Judov kralj, v ognju; in še so jim bile pridane mnoge takšne besede". (Jer 36,32) Človeški bes je hotel preprečiti delo Božjega preroka, toda prav sredstvo, s katerim si je Jojakim prizadeval omejiti vpliv Jahvejevega služabnika, se je izkazalo kot dodatna priložnost za razlaganje božanskih zahtev.

Še danes obstaja....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Še danes obstaja duh nasprotovanja graji, ki je povzročil Jeremijevo preganjanje in ječo. Mnogi nočejo sprejeti ponovljenih opozoril in raje prisluhnejo lažnim učiteljem, ki laskajo njihovi ničevosti in spregledajo njihove grehe. Med stisko takšni ne bodo imeli varnega zavetja, niti pomoči iz nebes. Božji izvoljeni služabniki naj bi pogumno in potrpežljivo stali v preizkušnjah in trpljenju, ki jih bo zadelo zaradi očitkov, omalovaževanja in sprevračanja. Še naprej naj zvesto opravljajo nalogo, ki jim jo je naložil Bog, ter se vedno spominjajo, da so tudi preroki v starih časih, Zveličar človeštva in njegovi apostoli preživeli zasramovanje in preganjanje zaradi Božje besede.

Božji namen je bil, da bi si Jojakim vzel k srcu Jeremijeve nasvete in tako pridobil Nebukadnezarjevo naklonjenost ter se rešil velike nesreče. Mladi/437/ kralj je namreč prisegel zvestobo babilonskemu vladarju, in ko bi ostal zvest svoji obljubi, bi si pridobil spoštovanje poganov, kar bi bila dragocena priložnost za spreobrnitev ljudi.

Ker pa je Judov kralj zaničeval nenavadne prednosti, ki so mu bile podarjene, je svojevoljno šel po poti, ki si jo je sam izbral. Prekršil je svojo častno besedo, ki jo je dal babilonskemu vladarju, in se uprl. To je njega in njegovo kraljestvo spravilo v zelo težaven položaj. Proti njemu so bile poslane "trume Kaldejcev in trume Sircev in trume Moabcev in trume Amonovih sinov", (2 Kr 24,2) zato ni bil zmožen preprečiti, da ti plenilci ne bi uničili njegove dežele. V nekaj letih je sramotno končal svoje nesrečno vladanje. Nebesa so ga zavrgla, ljudje ga niso marali, zaničevali so ga babilonski vladarji, katerih zaupanje je izdal - vse to pa je bila posledica njegove usodne napake, da se je odvrnil od Božjega načrta, ki mu ga je razodel njegov izvoljeni glasnik.

Jojahin (znan tudi kot Jekonija in Konija), sin Jojakima, je sedel na prestolu samo tri mesece in deset dni, ko se je vdal kaldejskim vojskam, ki so zaradi upora judejskega vladarja še enkrat oblegale obsojeno mesto. Ob tej priložnosti je Nebukadnezar "odpeljal Jojahina v Babilon, tudi kraljevo mater in kraljeve žene in njegove dvornike in deželne prvake", (2 Kr 24,15) nekaj tisoč po številu, tudi "ključavničarje in kovače, en tisoč". (2 Kr 24,16) Babilonski kralj je odnesel tudi "vse zaklade Gospodove hiše in zaklade kraljeve hiše". (2 Kr 24,13)/438/

Judovemu kraljestvu je bila strta moč ter je bilo oropano ljudi in zakladov, vendar mu je bilo še vedno dovoljeno obstajati kot posebna država. Nebukadnezar je za njenega vodja postavil Matanija, mlajšega Josijevega sina, in ga preimenoval v Zedekija./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

36.POGLAVJE:  Zadnji Judov kralj
Zedekija je na začetku svojega vladanja užival popolno zaupanje babilonskega kralja, za izkušenega svetovalca pa je imel preroka Jeremija. Ko bi se pošteno vedel do Babiloncev in se ravnal po sporočilih, ki jih je Gospod pošiljal po Jeremiju, bi ga spoštovali mnogi na visokih položajih in bi imel priložnost podati jim spoznanje o pravem Bogu. Izgnanci bi imeli tako že v Babilonu ugodnejše razmere in bi jim bile zagotovljene mnoge posebne pravice; Božje ime bi lahko bilo poveličevano daleč naokrog po svetu; kdor pa je ostal v Judovi deželi, bi mu bile prizanesene strašne nesreče, ki so jih končno tudi doletele.

Jeremija je Zedekiju in vsem Judom, tudi tistim, ki so bili odpeljani v Babilon, svetoval, naj se mirno podvržejo začasni oblasti svojih zavojevalcev. Še posebej je bilo pomembno, da si izgnanci prizadevajo za mir v deželi, v katero so bili odpeljani. To pa je/440/ bilo v nasprotju z nagnjenji človeškega srca. Satan je izkoristil te okoliščine ter v Jeruzalemu in Babilonu med ljudstvom obudil lažne preroke. Ti so oznanjali, da bo jarem suženjstva kmalu strt in bo obnovljena prejšnja slava judovskega naroda.

Upoštevanje teh laskavih prerokb bi lahko sprožilo usodne korake kralja in izgnancev in onemogočilo Božje usmiljene načrte zanje. Da bi Gospod preprečil upor, ki bi povzročil veliko trpljenje, je Jeremiju zapovedal, naj se brez odlašanja spoprime s težavo ter opozori Judovega kralja na zanesljive posledice upora. Tudi izgnanci so bili opozorjeni po pismih, naj ne nasedajo mnenju, da je rešitev blizu. "Naj vas ne varajo vaši preroki, ki so med vami, in vaši vedeži," je svaril. (Jer 29,8) V zvezi s tem so njegovi glasniki oznanili načrt, da bo Gospod obnovil Izraela ob koncu sedemdesetih let ujetništva.

S kakšnim nežnim usmiljenjem je Bog seznanil svoje zasužnjeno ljudstvo s svojimi načrti za Izraela! Vedel je, da bo njihov položaj v Babilonu zelo otežen, če jih bodo lažnivi preroki prepričali k pričakovanju hitre rešitve. Vsak njihov protest ali upor bi prebudil nezaupanje in strogost kaldejskih oblasti ter povzročil omejevanje njihovih pravic. Posledica tega bi bilo trpljenje in uničenje. Zato je želel, da bi mirno sprejeli svojo usodo in naredili svoje sužnjevanje čimbolj znosno. Svetoval jim je: "Zidajte hiše in prebivajte v njih; sadite vrtove/441/ in uživajte njihov sad. In iščite blaginje tistemu mestu, kamor sem vas preselil, in prosite zanj Gospoda, ker v njegovi blaginji bo vam blaginja." (Jer 29,5.7)

Med lažnimi učitelji v Babilonu sta bila dva, ki sta trdila, da sta sveta, vendar je bilo njuno življenje pokvarjeno. Jeremija je obsojal hudobno ravnanje teh mož in ju svaril pred nevarnostjo, ki jima je pretila. Jezna zaradi graje sta poskušala nasprotovati delu pravega preroka tako, da sta hujskala ljudstvo, naj ne verjamejo njegovim besedam in ravnajo v nasprotju z Božjim nasvetom glede podrejanja babilonskemu kralju. Gospod je po Jeremiju pričal, da bosta lažniva preroka izročena v Nebukadnezarjeve roke in ubita pred njegovimi očmi. Ne dolgo zatem se je napoved dobesedno izpolnila.

Do časa konca bodo vstajali ljudje, ki bodo delali zmedo in hujskali k uporu med njimi, ki trdijo, da so predstavniki pravega Boga. Ti lažni preroki bodo napeljevali ljudi, naj na greh gledajo kot na nekaj nepomembnega. Ko se bodo razodele strašne posledice njihovega škodljivega delovanja, pa bodo, če bo mogoče, odgovornost za težave zvalili nanje, ki so zvesto svarili ljudi, prav kakor so Judje obsodili Jeremija, da je kriv za njihovo nesrečo. Prav tako zanesljivo, kakor so bile nekoč Jahvejeve besede po njegovem preroku potrjene, se bodo tudi danes uresničila njegova sporočila.

Jeremija je od vsega začetka dosledno svetoval podrejanje Babiloncem. Ta nasvet ni bil dan samo Judi, marveč tudi mnogim okoliškim/442/ narodom. V zgodnjem obdobju Zedekijevega vladanja so poslanci vladarjev iz Edoma, Moaba, Tira in drugih narodov obiskali Judovega kralja, da bi izvedeli, ali je po njegovi presoji sedaj priložnost za združeni upor in ali bi se jim pridružil v boju zoper babilonskega kralja. Medtem ko so ti poslanci čakali na odgovor, je Jeremiju prišla Gospodova beseda, rekoč: "Napravi si spone in jarme ter si jih deni na vrat. Nato jih pošlji kralju Edomcev in kralju Moabcev in kralju Amonovih sinov in kralju v Tiru in kralju v Sidonu po poslancih, ki pridejo v Jeruzalem k Zedekiju, Judovemu kralju." (Jer 27,2.3)

Jeremiju je bilo naloženo, naj naroči poslancem, da obvestijo svoje vladarje, da jih je Bog vse izročil v roke Nebukadnezarja, babilonskega kralja, in da mu morajo služiti "vsi narodi in njegovemu sinu in vnuku, dokler ne pride čas tudi njegovi deželi". (Jer 27,7)

Poslanci so bili še obveščeni, naj svojim vladarjem sporočijo, da bodo kaznovani "z mečem in lakoto in kugo", (Jer 27,8) dokler ne bodo uničeni, če ne bodo hoteli služiti babilonskemu kralju. Še posebej pa so se morali odvrniti od naukov lažnivih prerokov, ki bodo svetovali drugače. Gospod je objavil: "Vi torej ne poslušajte svojih prerokov in vedežev in svojih sanj in zvezdogledov in svojih čarovnikov, ki vam govore in pravijo: Ne boste služili babilonskemu kralju. Kajti laž vam oni prerokujejo, da bi vas spravili daleč od vaše dežele in da vas bom/443/ pregnal, da poginete. Narod pa, ki ukloni svoj vrat v jarem babilonskega kralja in mu bo služil, pustim v njegovi deželi, govori Gospod, da naj jo obdeluje in prebiva v njej." (Jer 27,9-11) Najlažja kazen, s katero je usmiljeni Bog lahko prizadel tako uporno ljudstvo, je bila podrejanje babilonski oblasti, če pa se bodo uprli temu odloku o sužnjevanju, bodo občutili vso moč njegove kazni.

Presenečenju zbranega sveta narodov ni bilo konca, ko jim je Jeremija z jarmom okoli vratu oznanil Božjo voljo.

Jeremija je kljub odločnemu nasprotovanju neomajno zagovarjal politiko podložnosti. Med njimi, ki si je drznil zanikati Gospodov nasvet, je bil najvidnejši Hananija,/444/ eden lažnivih prerokov, pred katerim je bilo posvarjeno ljudstvo. Misleč, da si bo pridobil naklonjenost kralja in dvora, je povzdignil svoj glas ugovora ter objavil, da mu je Bog dal spodbudne besede za Jude. Dejal je: "Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, rekoč: Zlomil sem jarem babilonskega kralja. V dveh letih natanko pripeljem nazaj v ta kraj vse posode Gospodove hiše, ki jih je vzel Nebukadnezar, babilonski kralj, iz tega kraja ter jih odpeljal v Babilon. Tudi Jekonija, Jojakimovega sina, Judovega kralja, in vse preseljence iz Judove dežele, ki so prišli na Babilonsko, pripeljem nazaj, govori Gospod, kajti zlomim jarem babilonskega kralja." (Jer 28,2-4)

Jeremija je pred duhovniki in ljudstvom goreče prosil, naj se pokorijo babilonskemu kralju za čas, ki ga je določil Gospod. Judovim možem je navedel prerokovanja Ozeja, Habakuka, Zefanija in drugih, katerih sporočila graje in svarila so bila podobna njegovim. Spomnil jih je na dogodke, ki so se zgodili kot izpolnitev prerokovanj o kazni za nespokorjeni greh. V preteklosti so se Božje sodbe izlile na nespokorjene ter tako natanko izpolnile njegov načrt, ki ga je razodel po svojih glasnikih.

Jeremija je sklenil: "Prerok, ki prerokuje mir, ko se zgodi njegova beseda, se spozna, da je prerok, ki ga je zares poslal Gospod." (Jer 28,9) Če se bo Izrael odločil tvegati, bodo prihodnji dogodki dejansko pokazali, kateri prerok je bil pravi./445/

Jeremijev nasvet o pokornosti je Hananija napeljal, da si je drznil podvomiti o pristnosti podanega sporočila. Z Jeremijevega vratu je snel simbolični jarem, ga zlomil in rekel: "Tako pravi Gospod: Tako zlomim jarem Nebukadnezarja, babilonskega kralja, v dveh letih natanko z vratu vseh narodov." (Jer 28,11)

Tedaj je odšel prerok ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tedaj je odšel prerok Jeremija po svoji poti. Očitno ni mogel nič več storiti, kakor pa se umakniti s prizorišča spora. Toda dano mu je bilo še eno sporočilo. Naročeno mu je bilo: "Pojdi in govori Hananiju tole: Tako pravi Gospod: Lesene spone si zlomil, a namesto njih napraviš železne spone. Kajti tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Železen jarem sem položil na vrat vsem tistim narodom, da naj služijo Nebukadnezarju, babilonskemu kralju, in služili mu bodo. ... Nato pa reče prerok Jeremija preroku Hananiju: Poslušaj vendar, Hananija! Ni te poslal Gospod, ampak ti si zapeljal to ljudstvo, da je zaupalo lažnivosti. Zatorej pravi tako Gospod: Glej, jaz te odpravim s površja zemlje; to leto umreš, ker si svetoval odpad zoper Gospoda. In umrl je prerok Hananija tisto leto, v sedmem mesecu." (Jer 28,13-17)

Lažnivi prerok je spodbudil dvom ljudstva o Jeremiju in njegovem sporočilu. Podlo se je razglasil za Gospodovega glasnika ter zaradi tega tudi umrl. V petem mesecu je Jeremija prerokoval Hananijevo smrt, v sedmem pa so se njegove besede izkazale za resnične, ker so se izpolnile./446/

Zaradi nemira, ki so ga povzročile govorice lažnivih prerokov, je na Zedekija padel sum o izdaji, in samo njegovo hitro in odločno ukrepanje mu je zagotovilo nadaljnje vladanje kot podložnika. Priložnost za takšno dejanje se je izkazala kmalu po odhodu poslancev iz Jeruzalema v okoliške narode, ko je Judov kralj spremljal Seraja, kneza posteljnika na pomembno poslanstvo v Babilon. (Jer 51,59) Med obiskom na kaldejskem dvoru je Zedekija obnovil svojo prisego zvestobe Nebukadnezarju.

Daniel in drugi judovski ujetniki so babilonskega vladarja seznanili z močjo in vrhovno oblastjo pravega Boga, in ko se je Zedekija še enkrat svečano zaobljubil, da bo ostal zvest, je Nebukadnezar zahteval, da priseže to obljubo v imenu Gospoda, Izraelovega Boga. Ko bi Zedekija spoštoval vnovično zavezno zaprisego, bi njegova zvestoba globoko vplivala na mnoge, ki so opazovali vedenje ljudi, kateri so se sklicevali na spoštovanje imena in čaščenje judovskega Boga.

Judov kralj pa je pozabil na svojo veliko prednost, da poveliča ime živega Boga. Za Zedekija je zapisano: "In delal je, kar je bilo hudo v očeh Gospoda, njegovega Boga, in se ni ponižal pred prerokom Jeremijem, ko mu je govoril iz Gospodovih ust. On se je tudi izneveril kralju Nebukadnezarju, ki ga je bil zavezal s prisego pri Bogu. In otrdil je svoj zatilnik in zakrknil svoje srce, da se ne bi preobrnil h Gospodu, Izraelovemu Bogu." (2 Let 36,12.13)/447/

Jeremija je še vedno oznanjal svoje pričevanje v Judovi deželi, med babilonskimi ujetniki pa je bil obujen prerok Ezekiel, da bi svaril in tolažil izgnance ter tudi potrjeval Gospodovo besedo, ki je bila podana po Jeremiju. Med preostalimi leti Zedekijeve vladavine je Ezekiel zelo jasno prikazal neumnost zaupanja v lažne napovedi njih, ki so v ujetnikih zbujali upanje v skorajšnjo vrnitev v Jeruzalem. Poučen je bil tudi, naj napove z različnimi prispodobami in slovesnimi sporočili obleganje in dokončno uničenje Jeruzalema.

V šestem letu Zedekijevega vladanja je Gospod Ezekielu v videnju razodel nekaj gnusob, ki so jih počenjali v Jeruzalemu in znotraj vrat Gospodove hiše ter celo v notranjem dvorišču. Prostori s podobami in poslikanimi maliki, "mnogotere podobe grde laznine in zverjadi in vsi ostudni maliki Izraelove hiše" - vse to se je postopoma zvrstilo pred osuplim prerokovim pogledom. (Ezk 8,10)

Ljudje, ki bi morali biti duhovni vodje ljudstva, starešine iz Izraelove hiše, sedemdeset mož, so darovali kadilo malikom v skritih prostorih znotraj svetega ozemlja tempeljskega dvorišča. "Gospod nas ne vidi," so si laskali Judovi možje, ko so opravljali poganske obrede; "Gospod je zapustil deželo," so bogokletno razglasili. (Ezk 8,12)

Prerok pa je v videnju...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Prerok pa je v videnju zagledal še večje gnusobe. Ob vratih, ki so vodila iz zunanjega v notranje/448/ dvorišče, je videl "žene, ki jočejo nad bogom Tamuzom"; in znotraj notranjega dvorišča je zagledal: "Pri vhodu v Gospodovo svetišče, med vežo in oltarjem, je petindvajset mož, s hrbtom obrnjenih proti Gospodovemu svetišču in z obrazom proti jutru; in klanjajo se soncu proti jutru." (Ezk 8,14.16)

Potem je veličastno Bitje, ki je spremljalo Ezekiela skozi to osupljivo videnje brezbožnosti vodilnih ljudi Judove dežele, povprašalo preroka: "Ali si to videl, sin človečji? Ali je malo Judovi hiši, da počenjajo gnusobe, ki jih delajo tukaj, da še polnijo zemljo s silovitostjo in me venomer dražijo? In glej, vejice drže pod nos. Zato bom tudi jaz ravnal v togoti; moje oko ne bo prizanašalo in ne usmilim se; in čeprav mi bodo z velikim glasom vpili na ušesa, jih vendar ne uslišim." (Ezk 8,17.18)

Gospod je po Jeremiju objavil naslednje o brezbožnih možeh, ki so si predrzno upali stati pred ljudstvom v njegovem imenu: "Ker prerok in duhovnik sta enako skrunilca svetega; celo v svoji hiši sem našel njuno hudobnost." (Jer 23,11) V strašni obtožbi Jude, ki jo je zapisal letopisec na koncu poročila o Zedekijevi vladavini, je bila ponovljena odgovornost zaradi kršenja svetosti templja. Navdihnjeni poročevalec je dejal: "Vrhutega so vsi poglavarji duhovnikov in ljudstvo zelo množili verolomnost, delajoč po vseh gnusobah poganov, in onečistili so Gospodovo hišo, ki jo je bil posvetil v Jeruzalemu." (2 Let 36,14)/449/

Dan uničenja Judovega kraljestva se je hitro bližal. Gospod jim ni več mogel zagotoviti upanja, da bo preprečil svoje najhujše kazni. Vpraševal je: "In vi bi bili čisto brez kazni? Ne boste brez kazni." (Jer 25,29)

Celo te besede so sprejeli s posmehom. Zakrknjeno so dejali: "Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič." (Ezk 12,22) Po Ezekielu pa je bilo to zanikanje zanesljive preroške besede strogo pokarano. Gospod je oznanil: "Povej jim torej: ... Konec storim temu pregovoru, in ne sme se več rabiti v rek v Izraelu. In povej jim tudi: Blizu so dnevi in izpolnitev vsake prikazni. Kajti ne bo več ničeve prikazni in laskavega vedeževanja v Izraelovi hiši. Zakaj jaz, Gospod, govorim; beseda, ki jo govorim, se mora zgoditi, ne bo se več zavlačevala. Kajti v vaših dneh, o uporna družina, izgovorim besedo in jo tudi izpolnim, govori Gospod Jahve." (Ezk 12, 23-25)

Ezekiel je izpričal: "Zopet mi pride Gospodova beseda, govoreč: Sin človečji, glej, Izraelova hiša, govori: Prikazen, ki jo ta vidi, velja za mnogo dni, in prerokuje za čase, ki so še daleč. Zatorej jim reci: Tako pravi Gospod Jahve: Nobena mojih besed se ne bo zavlačevala več, temveč beseda, ki jo izgovorim, se mora zgoditi, govori Gospod Jahve." (Ezk 12,26-28)

Med prvimi, ki so hitro vodili ljudstvo v pogubo, je bil njihov kralj Zedekija. Judov kralj je dokončno zavrgel Gospodove nasvete, ki so mu bili dani po prerokih, pozabil je hvaležnost, ki jo je bil dolžan Nebukadnezarju;/450/ prekršil je svečano prisego zvestobe, ki jo je podal v imenu Gospoda, Izraelovega Boga ter se tako uprl prerokom, svojemu dobrotniku in Bogu. V ničevosti svoje modrosti se je po pomoč obrnil k staremu sovražniku Izraelove blaginje, "poslal je svoje sporočnike v Egipt, da naj mu dado konj in dosti ljudstva". (Ezk 17,15)

"Ali bo imel srečo?" je spraševal Gospod glede njega, ki je tako sramotno izdal vse sveto zaupanje; "ali ubeži, ko je to storil? Prelomil je zavezo, pa bi ubežal? Kakor res živim, govori Gospod Jahve: v kraju, kjer prebiva kralj, ki ga je postavil za kralja, pa mu je prisego v nič dejal in zavezo z njim prelomil, pri njem umre v Babilonu. In nič ne opravi faraon zanj z veliko vojsko in z veliko množico v boju. ... Ker je v nič dejal prisego, prelomivši zavezo - in glej, v roko je bil nanjo segel, in vendar je storil vse to - ne ubeži." (Ezk 17,15-18)

Za brezbožnega kneza, (Ezk 21,25) skrunilca svetega, je nastopil dan obračuna. Gospod je zapovedal: "Snemite mu pokrivalo z glave, in vzemite mu krono!" (Ezk 21,26) Dokler ne bo sam Kristus vzpostavil svojega kraljestva, Judi ne bo več dovoljeno imeti kralja. Božanski ukaz glede prestola Davidove hiše se je glasil: "Uničim, uničim, uničim jo, tudi ta ne bo več, dokler ne pride, kateri ima pravico do nje; njemu jo dam." (Ezk 21, 27)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

37. Odhod ujetnikov v Babilon
V devetem letu Zedekijeve vladavine je prišel "Nebukadnezar, babilonski kralj, in vsa njegova vojska zoper Jeruzalem" ter oblegal mesto. (2 Kr 25,1) Za Judo ni bilo videti upanja. Sam Gospod je oznanil po Ezekielu: "Glej, jaz sem zoper tebe, ... jaz, Gospod, sem potegnil meč iz njegovih nožnic; ne vrne se več. In kopnelo bo vsako srce in vse roke opešajo in vsak duh omedli in vsa kolena se raztajajo kakor voda. In izlijem svoj srd nadte, ogenj svoje jeze bom pihal zoper tebe; in dam te v roko živinskim ljudem, ki kujejo pogubo." (Ezk 21,3.5.7.31)

Egipčani so si prizadevali priti na pomoč obleganemu mestu; Kaldejci pa, ki so jim to hoteli preprečiti, so za nekaj časa prenehali oblegati judejsko prestolnico. V Zedekijevem srcu se je pojavilo upanje in k Jeremiju je poslal/452/ glasnika ter ga prosil, naj moli k Bogu za judovsko ljudstvo.

Prerokov strašni odgovor se je glasil, da se bodo Kaldejci vrnili in uničili mesto. Ukaz je bil izdan; zakrknjen narod ni mogel več preprečiti božanskih sodb. Gospod je svaril svoje ljudstvo: "Ne slepite sami sebe, govoreč: Gotovo pojdejo od nas ti Kaldejci! Kajti ne pojdejo! Da, ko bi pobili vsa krdela Kaldejcev, ki se bojujejo zoper vas, in bi ostalo od njih le nekoliko prebodenih mož, vstanejo vsak v svojem šotoru in požgo to mesto z ognjem." (Jer 37,9.10) Judov ostanek je moral biti odpeljan v ujetništvo, da bi se v stiskah naučil naukov, ki se jih ni hotel naučiti v ugodnejših razmerah. Zoper ta sklep svetega Čuvaja se ni bilo možno pritožiti.

Med pravičnimi, ki so še bili v Jeruzalemu in jim je bil pojasnjen božanski načrt, so bili tudi takšni, ki so se odločili spraviti zunaj dosega brezobzirnih rok sveto skrinjo, v kateri sta bili kamniti plošči z desetimi zapovedmi. To so tudi storili. Z objokovanjem in žalostjo so skrili skrinjo v jamo, kjer naj bi bila skrita pred Izraelom in Judo zaradi njihovih grehov in je nikoli več ne bodo dobili nazaj. Sveta skrinja je še vedno skrita. Odkar so jo dali na varno, še nihče ni skalil njenega miru.

Jeremija je mnogo let stal pred ljudmi kot zvesta Božja priča; sedaj pa, ko je obsojeno mesto padlo v poganske roke, je menil, da je njegovo delo opravljeno. Ko je hotel oditi, mu je to preprečil sin enega lažnivih prerokov. Sporočil je namreč,/453/ da se bo Jeremija pridružil Babiloncem, katerim naj bi se predalo tudi judovsko ljudstvo, o čemer jih je bil pogosto prepričeval. Prerok je zanikal lažno obtožbo, kljub temu pa so se "raztogotili knezi zoper Jeremija in so ga pretepli in vrgli v ječo". (Jer 37,15)

Upanje, ki je nastalo v srcih knezov in ljudstva, ko so se Nebukadnezarjeve vojske obrnile na jug, da se spopadejo z Egipčani, je kmalu zamrlo. Gospodova beseda se je glasila: "Glej, jaz sem zoper tebe, faraon, egiptovski kralj." (Ezk 29,3) Moč Egipta je bila podobna nalomljenemu trsu. Navdihnjeni prerok je napovedal: "In zvedeli bodo vsi prebivalci Egipta, da sem jaz Gospod, zato ker so bili trstovec Izraelovi hiši. In okrepčam rami babilonskemu kralju, faraonovi rami pa upadeta. In spoznajo, da sem jaz Gospod, ko denem svoj meč babilonskemu kralju v roko, in on ga potegne proti Egiptovski deželi." (Ezk 29,6; 30,25)

Medtem ko so Judovi knezi še vedno zaman pričakovali pomoč od Egipta, je kralj Zedekija s hudimi slutnjami razmišljal o Božjem preroku, ki so ga vrgli v ječo. Po mnogih dneh je kralj poslal ponj in ga skrivaj vprašal: "Ali je neka beseda od Gospoda?" Jeremija je odvrnil: "Je, namreč: V roko babilonskega kralja boš izdan. Potem reče Jeremija kralju Zedekiju: Kaj sem grešil tebi ali tvojim hlapcem ali temu ljudstvu, da ste me dali v ječo? Kje neki so vaši preroki, ki so vam prerokovali in govorili:/454/ Ne pride babilonski kralj zoper vas in zoper to deželo? Zdaj pa poslušaj, prosim, moj gospod, kralj: Predte padam in te prosim, ne pošlji me nazaj v hišo pisarja Jonatana, da ne umrem tam." (Jer 37,17-20)

Tedaj je Zedekija zapovedal, naj "denejo Jeremija v vežo straže; in dajali so mu hleb kruha na dan iz pekovske ulice, dokler ni bil ves kruh použit v mestu. Tako je ostal Jeremija v veži straže." (Jer 37,21)

Kralj si ni upal javno kazati, da verjame Jeremiju. Čeprav ga je strah nagnal, da ga je zasebno povprašal, je bil še vedno prešibak, da bi izzval neodobravanje svojih knezov in ljudstva, če bi se pokoril Božji volji, ki jo je oznanjal prerok.

Iz veže straže je Jeremija še vedno svetoval, naj se pokorijo babilonski oblasti. Upirati se bi pomenilo priklicati zanesljivo smrt. Gospodovo sporočilo Judi se je glasilo: "Kdor ostane v tem mestu, umre od meča, lakote ali kuge; kdor pa pojde ven h Kaldejcem, bo živel, in življenje mu bo namesto plena in se ohrani v življenju." (Jer 38,2) Izgovorjene besede so bile jasne in resnične. Prerok je v Gospodovem imenu pogumno oznanil: "Vsekakor bo to mesto dano v pest vojski babilonskega kralja, in on ga vzame." (Jer 38,3)

Nazadnje so knezi, razbesnjeni zaradi neprestanih Jeremijevih nasvetov, ki so bili v nasprotju z njihovo politiko upora, drzno ugovarjali pred kraljem ter/455/ dejali, da je prerok sovražnik ljudstva, njegove besede pa so oslabile roke ljudstva in nadnje spravile nesrečo, zato ga je treba umoriti.

Strahopetni kralj je vedel, da so obtožbe lažne. Da pa bi si pridobil naklonjenost njih, ki so zasedali visoke in vplivne položaje v ljudstvu, je hlinil, da verjame njihovim lažem. Jeremija je izročil v njihove roke, da naj počno z njim, kar se jim zljubi. Preroka so vrgli v "jamo Malkija, kraljevega sina, ki je bila ob veži straže, spustivši Jeremija dol po vrveh. V jami pa ni bilo nič vode, ampak blato, in Jeremija se je pogreznil v blato." (Jer 38,6) Bog pa mu je obudil prijatelje, ki so prosili kralja zanj in so ga znova prestavili v vežo straže.

Kralj je še enkrat skrivaj poslal po Jeremija in ga prosil, naj po resnici pove Božji namen za Jeruzalem. Jeremija je v odgovor vprašal: "Če ti jo naznanim, ali me gotovo ne usmrtiš? In če ti svetujem, me ne boš poslušal." (Jer 38,15) Kralj Zedekija je sklenil s prerokom pogodbo in mu obljubil: "Kakor res živi Gospod, ki nam je ustvaril to dušo, ne usmrtim te in te ne dam v roko tistih mož, ki ti strežejo po življenju." (Jer 38,16)

Kralj je še vedno imel priložnost pokazati pripravljenost, da upošteva Jahvejeva svarila in s tem ublaži kazni, ki so že doletele mesto in ljudstvo. Sporočilo kralju se je glasilo: "Če pojdeš in se vdaš knezom babilonskega kralja, ohraniš svoje življenje in to mesto ne bo sežgano/456/ z ognjem; in živel boš ti in tvoja hiša. Če pa ne pojdeš h knezom babilonskega kralja, bo to mesto dano v roko Kaldejcem, ki ga požgo z ognjem; ti pa se ne rešiš iz njihovih rok." (Jer 38,17.18)

Kralj je odgovoril: "Hudo se bojim Judov, ki so uskočili h Kaldejcem, da me ne bi dali v njihovo roko in se ne norčevali z menoj." (Jer 38,19) Prerok pa je obljubil: "Ne bodo te dali," in goreče dodal: "Poslušaj, prosim, Gospodov glas, ki ti ga jaz oznanjam, in dobro ti bo in živela bo tvoja duša." (Jer 38,20)

Bog je do same....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog je do same poslednje ure razodeval, da je pripravljen izkazati usmiljenje njim, ki se bodo odločili pokoriti njegovim zahtevam. Ko bi se kralj odločil poslušati, bi bilo prizaneseno življenju ljudstva in mesto bi bilo rešeno pred požigom. Toda menil je, da je šel predaleč, da bi spremenil svojo pot. Bal se je Judov, bal se je posmehovanja, bal se je za svoje življenje. Po letih upiranja Bogu je Zedekija menil, da je preveč ponižujoče reči ljudstvu: Sprejemam Gospodovo besedo, ki jo je povedal po preroku Jeremiju; ne upam si iti v boj proti sovražniku po vseh teh svarilih.

Jeremija je s solzami rotil Zedekija, naj reši sebe in ljudstvo. Z bolečino v srcu mu je govoril, da se ne bo rešil, če ne bo ubogal Božjega nasveta, vse njegovo imetje pa bo postalo plen Babiloncev. Toda kralj se je podal po napačni poti in ni hotel spremeniti svojega ravnanja. Odločil se je/457/ upoštevati nasvet lažnivih prerokov in ljudi, ki so ga resnično zaničevali in se posmehovali njegovi slabosti, ker je popuščal njihovim željam. Žrtvoval je vzvišeno svobodo človeka in postal klečeplazen suženj javnega mnenja. Ni se sicer trdno odločil delati slabo, prav tako pa ni bil pripravljen pogumno stati za pravico. Čeprav je bil prepričan o koristnosti Jeremijevega nasveta, ni imel moralne moči, da bi ubogal, zato je stalno nadaljeval v napačni smeri.

Kralj je bil celo premalo odločen, da bi svojim dvorjanom in ljudstvu povedal, da se je pogovarjal z Jeremijem, tako zelo je strah pred ljudmi prežel njegovo srce. Kako veliko uničenje bi preprečil Zedekija, ko bi se pogumno postavil in objavil, da veruje prerokovim besedam, ki so se napol že izpolnile! Moral bi reči: Poslušal bom Gospoda in rešil mesto pred popolno pogubo. Ne upam si prezreti Božjih ukazov iz strahu pred ljudmi ali da bi pridobil njihovo naklonjenost. Ljubim resnico in sovražim greh, zato bom ravnal po nasvetu Vsemogočnega Izraelovega Boga.

Tedaj bi ljudstvo spoštovalo njegov pogum in tisti, ki so omahovali med vero in nevero, bi se odločno postavili za to, kar je prav. Sama neustrašnost in pravičnost takšnega ravnanja bi navdala njegove podložnike z občudovanjem in zvestobo. Imel bi veliko podporo in Judi bi bilo prizaneseno neizrecno gorje pokola, lakote in požiga.

Zedekijeva slabotnost je bila greh, za katerega je plačal strašno kazen. Sovražnik je vdrl kakor nezadržen plaz ter opustošil mesto. Judovska vojska/458/ je zbežala v zmedi. Dežela je bila podjarmljena. Zedekija je bil ujet, njegove sinove pa so pobili pred njegovimi očmi. Kralja so odpeljali iz Jeruzalema kot ujetnika, mu iztaknili oči, po prihodu v Babilon pa je bedno umrl. Kaldejci niso prizanesli čudovitemu templju, ki je več kakor štiri stoletja krasil vrh Sionske gore. "In sežgali so z ognjem Božjo hišo in porušili jeruzalemsko zidovje in požgali vse palače v njem in uničili vse dragocene posode v njih." (2 Let 36,19)

Ob Nebukadnezarjevi končni zmagi nad Jeruzalemom so mnogi ubežali strahotam dolgega obleganja, vendar so bili pokončani z mečem. Nekateri teh, ki so preživeli, predvsem vodilni duhovniki in častniki/459/ ter deželni knezi, pa so bili odpeljani v Babilon in tam usmrčeni kot izdajalci. Drugi so postali ujetniki in služili Nebukadnezarju in njegovim sinovom, "dokler ni zavladalo perzijsko kraljestvo, da bi se dopolnila Gospodova beseda po Jeremijevih ustih". (2 Let 36,20.21)

O samem Jeremiju pa je zapisano: "Povelje pa je dal Nebukadnezar, babilonski kralj, Nebuzaradanu, glavarju telesne straže, zastran Jeremija, rekoč: Vzemi ga in dobro pazi nanj in ne stori mu nič hudega, temveč delaj z njim, kakor ti poreče." (Jer 39,11.12)

Ko so babilonski uradniki osvobodili preroka iz ječe, se je odločil deliti usodo majhnega ostanka, najubožnejših iz ljudstva, ki so jih Kaldejci pustili, da bodo "vinogradniki in kmetovalci". (Jer 52,16) Nad temi so Babilonci postavili Gedalija za upravitelja. Minilo pa je le nekaj mesecev, ko je bil nanovo določeni upravitelj izdajalsko ubit. Voditelji so ubogo ljudstvo, ki je doživelo tolike nesreče, navsezadnje prepričali, da so si poiskali zavetje v Egiptu. Jeremija je povzdignil svoj glas proti temu odhodu. Rotil je: "Ne hodite v Egipt!" (Jer 42,19) Navdihnjenega nasveta pa niso ubogali in ves Judov ostanek, moški in ženske in otroci, je zbežal v Egipt. "Kajti niso poslušali Gospodovega glasu. In dospeli so v Tahpanhes." (Jer 43,7)

Prerokovanja o usodi, ki jo je ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Prerokovanja o usodi, ki jo je Jeremija objavil o ostanku, ki se je uprl Nebukadnezarju in zbežal v Egipt, so bila združena z obljubami o odpuščanju njim, ki se bodo spokorili za svoje neumno dejanje in se vrnili. Gospod ne bo prizanesel tem, ki so se odvrnili/460/ od njegovega nasveta k zapeljivim vplivom egiptovskega malikovalstva, vendar bo usmiljen z njimi, ki se bodo izkazali vdani in zvesti. Dejal je: "In kateri ubeže meču, se vrnejo iz Egiptovske dežele v Judovo deželo, neznatni po številu. In izkusi ves ostanek Judov, kolikor jih je šlo v Egiptovsko deželo, da bi tam prebivali, čigava beseda obvelja, moja ali njihova." (Jer 44,28)

Prerokova žalost nad skrajno pokvarjenostjo ljudi, ki bi morali biti duhovna luč sveta, njegova žalost zaradi usode Siona in ljudstva, ki je bilo odpeljano v babilonsko ujetništvo, je razodeta v žalostinkah, ki so ostale kot spomin na neumnost odvračanja od Jahvejevih nasvetov k človeški modrosti.

Jeremija je sredi ruševin še vedno lahko rekel: "Prevelika Gospodova dobrotljivost je, da nismo docela pokončani." (Žal 3,22) Neprestano je molil: "Preiskujmo ter izsledujmo svoje poti in vrnimo se h Gospodu!" (Žal 3,40) Ko je bila Juda še vedno kraljestvo med narodi, je prerok vpraševal Boga: "Ali si docela zavrgel Judo? Ali se je Siona naveličala tvoja duša?" (Jer 14,19) In bil je toliko pogumen, da je prosil: "Ne zaničuj nas zaradi svojega imena!" (Jer 14,21) Popolna prerokova vera v večni Božji načrt, da bo iz zmede naredil red in pokazal narodom sveta in vsemu vesolju svojo pravičnost in ljubezen, ga je sedaj spodbujala, da je z zaupanjem prosil zanje, ki se bodo odvrnili od zla k pravičnosti.

Toda Sion je bil sedaj dokončno uničen. Božje ljudstvo je živelo v sužnosti. Preroka je premagala žalost,/461/ da je zavpil: "Kako samotno je ostalo mesto, ki je bilo polno ljudstva! Podobno je vdovi - prej oblastno med narodi, kneginja med pokrajinami, sedaj plačuje davek! Joka in joka ponoči in solze ji teko po licih; nihče je ne tolaži izmed vseh njenih ljubiteljev; vsi njeni prijatelji so se ji izneverili, postali so ji sovražniki.

Juda je šel v pregnanstvo zaradi stiske in velike sužnosti: prebiva med pogani, pokoja ni našel; vsi njegovi preganjalci so ga dohiteli v tesnobi. Poti na Sion žalujejo, ker nihče ne pride na praznovanje; vsa njena vrata so zapuščena, njeni duhovniki zdihujejo; njene device so žalostne in sama je v bridkosti. Njeni zatiralci so ji postali glava, njeni sovražniki mirno žive; kajti Gospod jo je užalil zavoljo obilosti njenih pregreh; njeni otročiči gredo v sužnost vpričo zatiralca." (Žal 1,1-5)

"Kako je pokril Gospod z gostim oblakom sionsko hčer v svoji jezi! Iz nebes na zemljo je vrgel Izraelovo diko in ni se spomnil podnožja svojih nog v dan svoje jeze! Podrl je Gospod neusmiljeno vsa Jakobova prebivališča, v svojem srdu je porušil trdnjave Judove hčere; na tla je zvrnil, kakor oskrunjeno je zavrgel kraljestvo z njegovimi knezi. V srditi jezi je zdrobil vsak Izraelov rog; umaknil je svojo desnico, ko je prišel sovražnik, in požgal je Jakoba kakor plameneč ogenj, ki vse požira. Svoj lok je napel kakor sovražnik, postavil se je s svojo desnico kakor nasprotnik in pomoril je vse,/462/ kar je bilo drago očem; v šotoru sionske hčere je izlil kakor ogenj svojo togoto.

Kaj naj ti izpričam, kakšen zgled naj ti dam, o jeruzalemska hči? Kaj naj primerjam tebi, da te potolažim, o devica, sionska hči? Kajti veliko je kakor morje tvoje potrtje, kdo te more ozdraviti?" (Žal 2,1-4.13)

"Spomni se, o Gospod, kaj nas je zadelo, ozri se in poglej našo sramoto! Naša dediščina je pripadla tujcem, naše hiše inozemcem. Sirote smo, brez očeta, naše matere so kakor vdove. Naši očetje so grešili in ni jih več; nam pa je nositi njihove krivice. Hlapci nam gospodujejo, nikogar ni, ki bi nas oprostil iz njihove roke. Zato omedleva naše srce, zavoljo tega so nam otemnele oči.

Ti, Gospod, ostaneš vekomaj, tvoj prestol od roda do roda. Zakaj nas vekomaj pozabljaš, ali nas hočeš zapustiti za dolge čase? Pelji nas nazaj k sebi, o Gospod, da se povrnemo; ponovi naše dni kakor v prejšnjih časih!" (Žal 5,1-3.7.8.17.19-21)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

38. POGLAVJE:  Luč v temi
Temna leta razdejanja in smrti, ki so označevala konec Judovega kraljestva, bi spravila v obup tudi najbolj pogumno srce, če ga ne bi spodbujale preroške besede Božjih glasnikov. Po Jeremiju v Jeruzalemu, po Danielu na babilonskem dvoru in po Ezekielu na bregovih Kebarja je Gospod v usmiljenju pojasnil svoj večni načrt ter zagotovil, da je svojemu izvoljenemu ljudstvu pripravljen izpolniti obljube, ki so bile zapisane v Mojzesovih spisih. Kar je rekel, da bo naredil zanje, ki se bodo izkazali zvesti, bo zagotovo izpolnil. Božja beseda "živi in večno ostane". (1 Pt 1,23)

V dneh potovanja po puščavi je Gospod obilno poskrbel, da bi si njegovi otroci lahko zapomnili besede njegovega zakona. Ko so se nastanili v Kanaanu, so morali v vsakem domu vsak dan ponavljati božanska navodila. Napisali so si jih razločno na podboje/464/ in vrata ter na spominske plošče. Tudi spesnili so jih, da so jih prepevali tako mladi kakor stari. Duhovniki so učili te svete predpise na ljudskih zborovanjih, upravitelji dežele pa so jih vsak dan proučevali. Gospod je zapovedal Jozuetu glede knjige postave: "Premišljaj jo dan in noč, da bi si prizadeval delati po vsem, kar je pisano v njej; zakaj tedaj storiš uspešno svojo pot, tedaj ti pojde po sreči." (Joz 1,8)

Jozue je vsega Izraela poučeval o Mojzesovih spisih. "Ni bilo besede iz tega, kar je zapovedal Mojzes, ki je ne bi bil omenil Jozue pred vsem Izraelovim zborom in pred ženami in otročiči in tujci, ki so bivali med njimi." (Joz 8,35) V skladnosti z izrecnim Jahvejevim ukazom so v javnosti ponavljali besede knjige postave vsako sedmo leto o prazniku šotorov. Duhovnim voditeljem Izraela je bilo naročeno: "Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče in tujce, ki so v tvojih mestih, da bi čuli in da bi se učili bati se Gospoda, vašega Boga, in paziti, da izpolnjujejo vse besede tega zakona; da bi slišali tudi njihovi otroci, ki še ne umejo tega, in se učili bati se Gospoda, vašega Boga, vse dni, dokler boste živeli v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo posedete." (5 Mz 31,12.13)

Kako drugačna bi bila zgodovina Izraela, ko bi ubogali ta nasvet tudi v prihodnjih stoletjih! Edino če bi spoštovali sveto Božjo besedo in jo gojili v srcih ljudstva, bi lahko upali na izpolnitev božanskega/465/ načrta. Prav spoštovanje Božje postave je dalo Izraelu moč med Davidovo vladavino in v prvih letih Salomonovega vladanja. Vera v živo besedo je povzročila prenovo v Elijevih in Josijevih dneh. In prav k tem istim Spisom resnice, ki so bili najdragocenejši Izraelovi dediščini, je vabil Jeremija ter se trudil za obnovo. Kjer koli je služil, je ljudstvo resno prosil: "Poslušajte besede te zaveze!" (Jer 11,2) Te besede bi jim omogočile popolnoma razumeti Božji cilj, da bi razširil spoznanje o zveličavni resnici med vsemi ljudstvi.

V zadnjih letih Judovega odpadništva je bilo videti, da so bila svarila prerokov neuspešna. Ko so kaldejske vojske prišle že tretjič in četrtič oblegat Jeruzalem, je upanje izginilo iz vseh src. Jeremija je napovedal dokončno uničenje, ker pa jih je vztrajno prepričeval, naj se predajo, so ga nazadnje vrgli v ječo. Toda Bog ni prepustil brezupu zvestega ostanka, ki je ostal še vedno v mestu. Celo potem ko so Jeremija skrbno nadzorovali ti, ki so zaničevali njegova sporočila, je prejel nova razodetja o pripravljenosti nebes, da odpustijo in rešijo, kar je neizčrpen vir tolažbe Božji cerkvi od tistih dni do danes.

Jeremija, ki se je trdno oklepal Božjih obljub, je prebivalcem obsojenega mesta s priliko ponazoril svojo močno vero v dokončno izpolnitev Božjega namena za njegovo ljudstvo. Pred pričami je s skrbnim izpolnjevanjem vseh potrebnih zakonskih predpisov za sedemnajst seklov srebra odkupil/466/ njivo svojih prednikov v bližnji vasi Anatotu.

Po človeškem mnenju je bilo neumno dejanje odkupiti zemljišče, ki je že bilo na področju, ki so ga nadzorovali Babilonci. Sam prerok je napovedoval uničenje Jeruzalema, opustošenje Judeje in dokončni padec kraljestva. Prerokoval je dolgo obdobje ujetništva v oddaljenem Babilonu. Ker je bil že star, ni mogel upati, da bo sam imel korist od opravljenega nakupa. Njegovo proučevanje prerokb, ki so bile zapisane v Pismih, pa je v njegovem srcu ustvarilo trdno prepričanje, da ima Gospod namen vrniti svoje otroke iz ujetništva v staro posest Obljubljene dežele. Jeremija je z očmi vere videl izgnance, ki so se vračali po koncu let stiske in ponovno poselili deželo svojih očetov. Z nakupom zemlje v Anatotu je tudi drugim vlil upanje, ki je tako mogočno potolažilo njegovo srce.

Ko je podpisal listino o kupčiji in dobil sopodpise prič, je Jeremija naročil svojemu pisarju Baruhu: "Vzemi ti pismi, to zapečetano kupno pismo in to odprto pismo, in položi ju v prsteno posodo, da tam ostaneta mnogo dni. Zakaj tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Še se bodo kupovale hiše in njive in vinogradi v tej deželi." (Jer 32,14.15)

Ob tem izrednem nakupu je bilo upanja za Judo tako malo, da je bila Jeremijeva neomajna vera neusmiljeno preizkušena, brž ko je opravil podrobnosti nakupa in zagotovil/469/ ohranitev pisanih poročil. Ali je bil domišljav, ko si je prizadeval spodbuditi Judo? Ali je zbujal lažno upanje, ko si je želel, da bi ljudje zaupali obljubam Božje besede? Ti, ki so sklenili zavezni odnos z Bogom, so se že dolgo posmehovali Božji skrbi zanje. Ali se bodo obljube izvoljenemu ljudstvu sploh kdaj popolnoma izpolnile?

Prerok je zmeden v duhu in obremenjen z žalostjo zaradi trpljenja ljudi, ki se niso hoteli spokoriti za svoje grehe, prosil Boga za nadaljnja pojasnila glede božanskega namena za ljudi.

Molil je: "Oh, Gospod, Jahve! Glej, ti si naredil nebesa in zemljo s svojo preveliko močjo in s svojo iztegnjeno ramo: tebi ni pretežka nobena stvar; ki izkazuješ milost tisočim in poplačuješ krivice očetov v naročje njihovih sinov za njimi. Ti mogočni, veliki, silni Bog, čigar ime je Gospod nad vojskami, velik v svetu in mogočen v dejanju, ti, čigar oči so odprte nad vsemi potmi človeških otrok, da daš vsakemu po njegovih poteh in po sadu njegovih del; ki si delal znamenja in čudeže v Egiptovski deželi in še do tega dne in v Izraelu in med drugimi ljudmi in sebi pridobil ime, kakršno je dandanašnji. In izpeljal si svoje ljudstvo Izraela iz Egiptovske dežele z znamenji in čudeži in z mogočno roko in z iztegnjeno ramo in z velikim strahom; in dal si jim to deželo, ki si bil zanjo prisegel njihovim očetom, da jim jo daš, deželo, ki se cedi mleka in/470/ medu. Toda ko so prišli vanjo ter jo posedli, niso poslušali tvojega glasu in niso hodili po tvoji postavi; kar koli si jim zapovedal storiti, niso storili. Zato si storil, da jih je zadela vsa ta nesreča." (Jer 32,17-23)

Nebukadnezarjeve vojske so se ravno pripravljale z napadom zavzeti sionske zidove. Na tisoče jih je umrlo v zadnjem obupnem poskusu, da bi ubranili mesto. Mnogo več tisoč pa jih je pomrlo zaradi lakote in bolezni. Usoda Jeruzalema je bila že zapečatena. Oblegovalni stolpi sovražnih sil so že segali čez zidove. Prerok je nadaljeval v svoji molitvi k Bogu: "Glej, nasipe so nanesli proti temu mestu, da ga vzemo; in mesto bo dano v roke Kaldejcem, ki ga oblegajo, zavoljo meča in lakote in kuge. In kar si govoril, se godi; in glej, ti to vidiš. In vendar si mi velel, Gospod, Jahve: Kupi si tisto polje z denarjem in najemi priče - in mesto je dano v roke Kaldejcem!" (Jer 32,24.25)

Prerokova molitev je bila...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Prerokova molitev je bila milostno uslišana. Gospodova beseda je namreč prišla Jeremiju v tistih urah obupa, ko je bila vera glasnika resnice preizkušena z ognjem, rekoč: "Glej, jaz sem Gospod, Bog vsega mesa; ali bi mi bila pretežka kakšna stvar?" (Jer 32,27) Mesto je bilo tik pred tem, da pade v roke Kaldejcem; njegova vrata in palače so gorele. Kljub dejstvu, da je bilo uničenje neizbežno in so bili prebivalci Jeruzalema odpeljani kot ujetniki, se bo še vedno uresničil večni Jahvejev načrt za Izraela. Gospod je v nadaljnjem odgovoru na molitev/471/ svojega služabnika objavil glede teh, katere bodo doletele kazni:

"Glej, jaz jih zberem iz vseh pokrajin, kamor sem jih pregnal v svoji jezi in v svojem srdu in v veliki togoti, in pripeljem jih nazaj v ta kraj in jim dam prebivati na varnem. In ljudstvo mi bodo in jaz jim bom Bog. In dam jim eno srce in eno pot, da se me bodo bali vse dni, njim v dobro in njihovim otrokom za njimi. In sklenem z njimi večno zavezo, da se ne obrnem od njih, da jim ne bi delal dobrega; in svoj strah dam v njihovo srce, da ne krenejo od mene. In veselil se jih bom in jim delal dobro, in vsadim jih v to deželo v resnici iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše. Kajti tako pravi Gospod: Kakor sem pripeljal nad to ljudstvo vso to veliko nesrečo, tako pripeljem nadnje vse to dobro, katero jim obetam. Tedaj se bo kupovalo polje v tej deželi, ki pravite, da je opustošena, da ni v njej ne človeka, ne živali, da je dana v roko Kaldejcem. Njive bodo kupovali za denar in vpisovali v pismo in pečatili in privzemali priče v Benjaminovi deželi in v krajih okoli Jeruzalema in v Judovih mestih in v pogorskih mestih in v mestih na nižavi in v mestih na Jugu; kajti pripeljem nazaj njihove ujetnike, govori Gospod." (Jer 32,37-44)

Zagotovilo o rešitvi in obnovitvi je bilo potrjeno takole: "Prišla je pa Gospodova beseda Jeremiju drugič, ko je bil še zaprt v veži straže, rekoč:/472/

Tako pravi Gospod, ki to napravlja, Gospod, ki snuje in uresniči to, Gospod mu je ime: Kliči me, in odgovorim ti in pokažem ti velike in nedosežne reči, katerih ne poznaš. Kajti tako pravi Gospod, Izraelov Bog, o hišah tega mesta in o hišah Judovih kraljev, ki jih podirajo v obrambo zoper nasipe in meč. Glej, jaz ga pripravim v pravi stan in zdravje, ter jih ozdravim in jim razodenem obilost miru in resnice. In nazaj pripeljem Judove ujetnike in Izraelove ujetnike, in sezidam jih kakor poprej. In očistim jih vse njihove krivice. ... In to mesto mi bo v ime, v veselje in hvalo in diko pri vseh zemeljskih narodih, ki bodo slišali vse to dobro, katero jim storim; in bali se bodo in tresli ob vsem tem dobrem in ob vsem tem miru, ki jim ga dodelim.

Tako pravi Gospod: Še se bo slišal v tem kraju, ki o njem pravite: Opustošen je, da ni ne človeka, ne živali, v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah, opustošenih tako, da ni v njih človeka, ne prebivalca, ne živine, slišal se bo glas veselja in glas radosti, glas ženina in glas neveste, glas govorečih: Hvalite Gospoda nad vojskami, ker dober je Gospod, ker vekomaj traja njegova milost, glas njih, ki prinašajo žrtve v zahvalo v Gospodovo hišo. Zakaj nazaj pripeljem ujetnike te dežele, da bo kakor poprej, govori Gospod.

Tako pravi Gospod nad vojskami: Zopet bo v tem kraju, ki je opustošen, da ni v njem človeka ali živine, in v vseh njegovih/473/ mestih domovanje pastirjem, ki vodijo črede na počitek. V mestih na gorah, v mestih v nižavi in v mestih na Jugu in v Benjaminovi deželi in v krajih okoli Jeruzalema in v Judovih mestih bodo zopet prehajale črede pod roko njega, ki jih šteje, pravi Gospod.

Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim tisto dobro besedo, ki sem jo obljubil za Izraelovo hišo in Judovo hišo." (Jer 33,1-4.6-14)

Tako je bila potolažena Božja cerkev v eni najtemnejših ur svojega dolgega boja s silami zla. Satan je na videz zmagal v svojem prizadevanju, da bi uničil Izraela; ampak Gospod je vodil trenutne dogodke in v prihodnjih letih je njegovo ljudstvo dobilo priložnost, da se je odkupilo za preteklost. Njegovo sporočilo cerkvi se je glasilo:

"Ti torej se ne boj, moj hlapec Jakob, ... in ne plaši se Izrael! Zakaj, glej, jaz te otmem iz daljave in tvoj zarod iz dežele njegove sužnosti; in vrne se Jakob in bo počival in mirno živel, in nihče ga ne bo strašil. Kajti povrnem ti zdravje in zacelim tvoje rane." (Jer 30,10.17)

Na veseli dan obnove bodo rodovi razdeljenega Izraela znova združeni v eno ljudstvo. Gospoda bodo priznali kot vladarja nad vsemi Izraelovimi rodovinami. Dejal je: "In bodo moje ljudstvo. Z veseljem prepevajte zaradi Jakoba in ukajte zaradi glave narodov! Oznanjajte, hvalite in govorite: Reši, o Gospod, svoje ljudstvo,/474/ Izraelov ostanek! Glej, jaz jih pripeljem iz severne dežele in jih zberem od skrajnih koncev zemlje, med njimi slepega in hromega. ... Z jokom pridejo, in milo proseče jih popeljem; storim, da pojdejo poleg potokov voda po ravni poti, na kateri se ne spotaknejo; zakaj oče sem Izraelu in Efraim je moj prvorojenec." (Jer 31,1.7-9)

Tisti, ki so bili nekoč znani kot ljubljenci Nebes nad vsemi drugimi zemeljskimi ljudstvi, so bili sedaj ponižani v očeh narodov in so se v izgnanstvu učili naukov poslušnosti, ki so bili tako potrebni za njihovo prihodnjo srečo. Dokler se ne naučijo tega nauka, Bog ne more zanje narediti tega, kar si želi. "Strahoval te bom primerno in te ne bom pustil čisto brez kazni," (Jer 30,11) jim je dejal in razložil, da jih kaznuje zaradi njihove duhovne blaginje. Vendar ljudstvo, ki je bilo predmet njegove nežne ljubezni, ne bo za vekomaj zavrženo. Bog bo razodel svoj načrt pred vsemi narodi sveta in navidezni poraz spremenil v zmago, da bi rešil, ne pa uničil. Prerok je prejel sporočilo:

"On, ki je razkropil Izraela, ga zbere, in čuval ga bo kakor pastir svojo čredo. Kajti Gospod je odkupil Jakoba in ga oprostil iz roke močnejšega od njega. In prišli bodo in veselo peli na Sionski višavi, in vreli bodo vkup h Gospodovim dobrotam: k žitu in vinu in olju in k mladi drobnici in govedi; in njihova duša bo podobna namočenemu vrtu, in stradali ne bodo/475/ nikdar več. ... Njihovo žalost spremenim v veselje ter jih potolažim in razveselim po njihovi žalosti. In poživim dušo duhovnikov z mastjo in moje ljudstvo se nasiti z mojo dobroto, govori Gospod." (Jer 31,10-14)

"Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Še bodo govorili to besedo v Judovi deželi in v njegovih mestih, ko nazaj pripeljem njihove ujetnike: Blagoslovi te Gospod, o prebivališče pravičnosti, gora svetosti! In Juda in vsa njegova mesta bodo stanovala v njej skupaj, kmetovalci in kateri hodijo s čredami. Zakaj obilo napojim od žeje opešano dušo in vsako dušo, ki omedleva, nasitim." (Jer 31,23-25)

"Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem z Izraelovo hišo in z Judovo hišo novo zavezo; ne po zavezi, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti v dan, ko sem prijel njihovo roko, da jih izpeljem iz Egiptovske dežele, katero mojo zavezo so sami prelomili, dasi sem jim jaz bil soprog, govori Gospod. Kajti to je zaveza, ki jo sklenem z Izraelovo hišo po tistih dnevih, govori Gospod: svojo postavo dam v njihovo osrčje in v srce jim jo zapišem, in bom jim Bog in oni mi bodo ljudstvo. In ne bodo več učili vsak svojega prijatelja in vsak svojega brata, govoreč: Spoznajte Gospoda! Zakaj kolikor jih bo, me bodo spoznali vsi, od najmanjšega do največjega, govori Gospod. Kajti odpustim njihovo krivico in ne bom se več spominjal njihovih grehov." (Jer 31,31-34


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

39. Na babilonskem dvoru
Temeljno besedilo: Dan 1


Med Izraelci, ki so bili kot ujetniki odpeljani v Babilon v začetku sedemdesetletnega ujetništva, so bili tudi krščanski domoljubi. Ti so bili zelo zvesti načelom in jih ni pokvarila sebičnost, marveč so slavili Boga, četudi so zaradi tega vse izgubili. V deželi ujetništva so izpolnili Božji namen tako, da so poganskim narodom pričali o blagoslovih, ki jih prinaša poznavanje Jahveja. Bili so njegovi predstavniki. Nikoli niso sklepali sporazumov z malikovalci. Svojo vero in ime - častilci živega Boga - so morali nositi v visoki časti. In to so tudi počeli. Boga so častili tako v blaginji kakor v stiski, Bog pa je počastil nje.

Dejstvo, da so Jahvejevi častilci postali babilonski ujetniki in da so bile posode iz Božje hiše prenesene v tempelj babilonskih bogov, so zmagovalci ošabno navajali kot dokaz, da so njihova vera/479/ in običaji boljši od judovske vere in običajev.

Bog pa je prav po ponižanju, ki ga je doživel Izrael, ker ga je zapustil, dokazal svojo vrhovno oblast, svetost svojih predpisov in zanesljive sadove poslušnosti. To pričevanje je dal na edini možni način - po njih, ki so mu bili vdani.

Med temi, ki so mu ostali zvesti, so bili Daniel in njegovi trije prijatelji. Ti so slikovito ponazorili to, kaj lahko postanejo ljudje, ki se združijo z Bogom modrosti in moči. Ti mladeniči kraljevskega rodu so bili iz svojih sorazmerno preprostih judovskih domov odpeljani v najbolj veličastno mesto in celo na dvor največjega vladarja sveta. Nebukadnezar je "ukazal Aspenazu, načelniku svojih dvornikov, naj pripelje mladeničev iz Izraelovih sinov od kraljevega zaroda in od plemenitnikov, brez kakršnega koli madeža, lepe postave in dovzetnih za pouk v vsej modrosti, bistre pameti in obdarovanih z razumnostjo in sposobnih, da stoje v kraljevi palači ter da bi jih učili pismenstva in jezika Kaldejcev". (Dan 1,3.4)

"Bili pa so med njimi, iz Judovih sinov: Daniel, Hananija, Misael in Azarija." (Dan 1,6) Nebukadnezar je v njih videl izredno obetavne sposobnosti, zato se je odločil, da jih izučijo za pomembne položaje v njegovem kraljestvu. Da bi jih popolnoma usposobil za njihovo življenjsko delo, je določil, da so se učili kaldejščine, tri leta pa so jim bile zagotovljene izredne izobraževalne prednosti, ki so bile dostopne samo knezom kraljestva.

Danielu in njegovim tovarišem so spremenili imena/480/ v takšna, ki so predstavljala kaldejska božanstva. Judje so svojim otrokom dajali imena, ki so imela velik pomen. Pogosto so označevala značajske lastnosti, ki so si jih starši želeli razviti v otroku. Knez, v katerega oskrbo so bili izročeni mladi ujetniki, "je imenoval Daniela Beltsazarja, Hananija Sadraha, Misaela Mesaha in Azarija Abednega". (Dan 1,7)

Kralj ni silil judovskih mladeničev, naj se odrečejo svoji veri v prid malikovalstvu, vendar je upal, da se bo to postopoma zgodilo. Ko jim je določil malikovalska imena in jih je vsak dan povezoval z malikovalskimi običaji ter izpostavljal vplivu vabljivih obredov poganskega čaščenja, je upal, da jih bo napeljal k temu, da se bodo odpovedali veri svojega naroda in se pridružili babilonskemu čaščenju.

Že na samem začetku svoje poklicne poti so bili postavljeni pred odločilno preizkušnjo značaja. Določeno je bilo, da naj jedo hrano in pijejo vino s kraljeve mize. S tem jim je hotel kralj izkazati svojo naklonjenost in skrb za njihovo blaginjo. Ker pa je bil del hrane s kraljeve mize darovan malikom, je bila vsa hrana posvečena malikovalstvu; kdor je jedel od nje, je s tem izkazal spoštovanje babilonskim bogovom. Zvestoba Jahveju je Danielu in njegovim prijateljem prepovedovala, da bi se pridružili takšnemu spoštovanju. Že samo pretvarjanje, da jedo hrano in pijejo vino, bi pomenilo, da so zatajili svojo vero. Če bi to storili, bi se izenačili s poganstvom ter oskrunili načela Božjega zakona./481/

Prav tako si niso upali tvegati, da bi vpliv razkošja in razuzdanosti oslabil njihov telesni, duševni in duhovni razvoj. Poznali so zgodovino Nadaba in Abihuja. Poročilo o njuni nezmernosti in njenih posledicah je ohranjeno v starih spisih Peteroknjižja. Vedeli so, da bi pitje vina škodljivo vplivalo na njihovo telesno in duševno moč.

Daniela in njegove prijatelje so starši navadili na strogo zmernost. Učili so jih, da bodo pred Bogom odgovorni za svoje sposobnosti in da ne smejo nikoli krniti ali slabiti svojih moči. Ta vzgoja je Daniela in njegove prijatelje ohranjala sredi vplivov izprijenosti babilonskega dvora. Na pokvarjenem in razkošnem dvoru so jih obdajale močne skušnjave, vendar so ostali neomadeževani. Nobena sila in noben vpliv jih ni mogel odvrniti od načel, ki so se jih naučili v mladosti, ko so proučevali Božjo besedo in dejanja.

Ko bi Daniel želel, bi si lahko v svojih okoliščinah poiskal zadovoljiv izgovor za opuščanje svojih strogih navad zmernosti. Lahko bi dejal, da je pač odvisen od kraljeve naklonjenosti in podvržen njegovi oblasti, in zato mora jesti od kraljeve hrane in piti njegovo vino; če ostane zvest božanskemu nauku, bi s tem užalil kralja in najbrž izgubil svoj položaj in življenje. Neposlušen Gospodovi zapovedi pa bi ohranil kraljevo naklonjenost in si zagotovil prednosti umskega razvoja in laskav posveten uspeh./482/

Daniel pa se ni obotavljal. Božje odobravanje mu je bilo dragocenejše od naklonjenosti najmogočnejšega zemeljskega vladarja - dragocenejše tudi od samega življenja. Odločil se je ostati neomajen v svoji poštenosti, pa naj se zgodi kar koli. "Ampak Daniel se je namenil v srcu, da se ne bo omadeževal s kraljevo jedjo in z vinom, ki ga je pil kralj." (Dan 1,8) Pri tej odločitvi so ga podpirali njegovi trije prijatelji.

Mladi Judje so se pri tej odločitvi čvrsto oprli na Boga in niso domišljavo ravnali po svoje. Niso hoteli biti posebneži, vendar bi jim bilo ljubše tudi to, kakor da bi osramotili Boga. Ko bi v tem primeru popustili zlu in se podredili pritisku razmer, bi njihovo teptanje načel oslabilo občutek za dobro in stud do greha. Prvi napačni korak bi vodil k naslednjemu, dokler skušnjave ne bi pretrgale njihove zveze z nebesi.

"Bog pa je dal Danielu doseči milost in usmiljenje pri knezu dvornikov," (Dan 1,9) zato je bila prošnja, da se ne bi omadeževali, sprejeta z naklonjenostjo. Knez pa se je še vedno obotavljal, da bi jim ugodil. Danielu je pojasnil: "Bojim se svojega gospoda, kralja, ki vam je določil jed in pijačo. Kajti čemu naj vidi, da so vaši obrazi medlejši kakor drugih mladeničev vaše starosti? Tako bi bili krivi, če bi mi kralj vzel glavo." (Dan 1,10)

Potem je Daniel poklical oskrbnika, ki je bil posebej odgovoren za judovske mladeniče, ter ga prosil, da bi opravičil njihovo neuživanje kraljeve hrane in pijače. Prosil ga je, naj jih preizkusi za deset dni, v tem/483/ času naj judovskim mladeničem daje samo preprosto hrano, njihovi vrstniki pa naj jedo kraljevo izbrano hrano.

Čeprav se je oskrbnik bal, da si bo z odobritvijo te prošnje nakopal kraljevo nezadovoljstvo, je kljub temu privolil. Daniel pa je vedel, da je zmagal. Po izteku desetih dni se je izkazalo, da je izid prav nasproten temu, česar se je knez bal. "In po desetih dneh so se kazali njihovi obrazi boljši in mesnatejši od vseh mladeničev, ki so jedli kraljevo jed." (Dan 1,15) Judovski mladeniči so po zunanjem videzu izrazito prekašali svoje tovariše. Zato je bilo Danielu in njegovim trem prijateljem dovoljeno še naprej med šolanjem uživati preprosto hrano.

Judovski mladeniči so se..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Judovski mladeniči so se tri leta šolali, da so si pridobili "pismenstvo in jezik Kaldejcev". (Dan 1,4) V tem času so bili neomajno zvesti Bogu in se vedno zanašali na njegovo moč. Svojim navadam samopožrtvovalnosti so pridružili še resnost namena, marljivost in stanovitnost. Na kraljev dvor in v družbo njih, ki niso niti poznali niti se bali Boga, niso prišli zaradi ošabnosti ali slavohlepja; bili so ujetniki v tuji deželi, tja pa jih je postavila Neskončna Modrost. Ločeni od vpliva doma in posvečenih prijateljev so želeli ostati neoporečni v čast svojega zatiranega ljudstva in v slavo Boga, čigar služabniki so bili.

Gospod je z odobravanjem sprejel odločnost in samopožrtvovalnost judovskih mladeničev ter njihovo čistost vzgiba, zato jih je spremljal njegov blagoslov. Podaril "jim je znanje in razumnost v vsem slovstvu in modrosti, in Daniel je znal/484/ razbirati vse prikazni in sanje". (Dan 1,17) Tako se je izpolnila obljuba: "Tiste, ki me časte, počastim tudi jaz." (1 Sam 2,30) Daniel se je z neomajnim zaupanjem oprijel Boga, nadenj pa je prišel duh preroškega daru. Medtem ko je prejemal človeška navodila glede dolžnosti življenja na dvoru, ga je Bog učil razpoznavati skrivnosti prihodnosti in jih zapisati za prihodnje rodove. V prispodobah in znamenjih mu je kazal dogodke, ki so obsegali zgodovino tega sveta vse do konca časa.

Ko je nastopil čas, da bi bili mladeniči preizkušeni v znanju, so jih skupaj z drugimi poklicali k izpitu za službo v kraljestvu. "A med njimi vsemi ni bilo nobenega kakor Daniel, Hananija, Misael in Azarija." (Dan 1,19) Njihovo globoko dojemanje, obsežno znanje, ubrano in pravilno izražanje so pričali o popolni krepkosti in čilosti njihovih umskih sposobnosti. "In v vsaki stvari modrosti in razumnosti, za katero jih je vprašal kralj, jih je našel desetkrat boljše kakor vse pismouke in rotilce, ki so bili po vsej njegovi državi. Zato so stali v službi pred kraljem." (Dan 1,20.19)

Na babilonskem dvoru so se zbrali predstavniki iz vseh dežel, najbolj nadarjeni možje, najbolj bogato obdarjeni z naravnimi darovi, ki so imeli najboljšo kulturo, ki jo je svet lahko ponudil - med vsemi temi se nihče ni mogel kosati z judovskimi mladeniči. Po telesni moči in lepoti, po umski sposobnosti in izobraženosti jim ni bilo tekmeca. Postavnost, odločnost in prožnost koraka, prijeten videz ter bister um, svež dah - vse to so bili dokazi o dobrih navadah, znamenja plemenitosti, s katero narava počasti nje, ki so poslušni njenim zakonom./485/

Daniel in njegovi prijatelji so bili v pridobivanju babilonskega znanja veliko uspešnejši kakor njihovi vrstniki, vendar njihovo znanje nikakor ni bilo sad naključja. Znanje so si pridobili z zvesto uporabo svojih sposobnosti pod vodstvom Svetega Duha. Bili so povezani z Virom vse modrosti, spoznanje Boga so sprejeli za temelj svoje vzgoje. Z vero so prosili za modrost, živeli pa so v skladnosti s svojimi molitvami. Ravnali so tako, da jih je Bog lahko blagoslovil. Izogibali so se tega, kar bi lahko oslabilo njihove sposobnosti, ter izkoristili vsako priložnost za izpopolnjevanje svojega znanja na vseh področjih. Spoštovali so življenjska načela, kar jim je krepilo razum. Njihovo pridobivanje znanja je imelo en sam cilj - poveličati Boga. Zavedali so se, da morajo imeti bister um in popoln krščanski značaj, če želijo stati kot predstavniki prave vere sredi lažnih poganskih verstev. Sam Bog pa je bil njihov učitelj. Medtem ko so neprestano molili, se vestno učili in ohranjali zvezo z Nevidnim, so hodili z Bogom kakor Enoh.

Pravi uspeh na katerem koli področju ni sad priložnosti ali naključja ali usode. Je delo Božje previdnosti, nagrada vere in preudarnosti, vrline in vztrajnosti. Dobre duševne lastnosti in visoko moralni značaj niso sad naključja. Bog daje priložnosti; uspeh pa je odvisen od tega, kako jih bomo izkoristili.

Ko je Bog deloval v Danielu in njegovih prijateljih, da so hoteli in ravnali po njegovi dobri volji, so sami delali za svoje zveličanje. (Flp 2,13) Tukaj se kaže/486/ delovanje božanskega načela sodelovanja, brez katerega ne moremo doseči pravega uspeha. Človeški napor ne pomeni nič brez božanske moči; brez človeškega prizadevanja pa je božansko delovanje pri mnogih brezuspešno. Da bi bila Božja milost z nami, moramo opraviti svoj delež. Njegova milost je dana, da v nas povzroča hotenje in delovanje, vendar nikoli ni dana, da bi nadomestila naše prizadevanje.

Kakor je Gospod sodeloval z Danielom in njegovimi prijatelji, tako bo sodeloval z vsemi, ki si prizadevajo spolnjevati njegovo voljo. Dal bo tudi Svetega Duha, da bo podprl vsako pravo odločitev in vsak plemenit sklep. Kdor hodi po poti poslušnosti, se bo spopadal z mnogimi ovirami. Za ta svet jih lahko vežejo močni zahrbtni vplivi, vendar je Gospod zmožen izničiti vse, kar želi premagati njegove izvoljence; v njegovi moči lahko premagajo vsako skušnjavo ter zdržijo vsako težavo.

Bog je Daniela in njegove prijatelje povezal z babilonskimi velikaši, da so lahko sredi malikovalskega ljudstva predstavili njegov značaj. Kako so postali usposobljeni za tako zaupen in časten položaj? Zvestoba v malem je zaznamovala njihovo celotno življenje. Boga so častili tako v najmanjših dolžnostih kakor tudi v večjih odgovornostih.

Kakor je Bog poklical ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!