...Tedaj so bile izgovorjene zadnje besede ljubezni, prelite zadnje solze in opravljen zadnji objem. Oče je dvignil nož, da bi zaklal svojega sina, ampak tedaj se je njegova roka nenadoma ustavila. "Abraham, Abraham!" Hitro je odgovoril: "Tu sem!" In spet je bilo slišati glas: "Ne iztezaj svoje roke na dečka in nič mu ne stori: kajti sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca." (1 Moj 22,11.12)/152/

Potem je Abraham zagledal ovna, ki je bil "z rogovi zapleten v trnje". (1 Moj 22,13) Hitro je pograbil novo žrtev in jo daroval "namesto svojega sina". (1 Moj 22,13) V svojem veselju in hvaležnosti je Abraham na novo poimenoval sveti kraj v "Jahve jire ... Gospod preskrbi". (1 Moj 22,14)

Na gori Moriji je Bog ponovno obnovil svojo zavezo in s svečano prisego potrdil blagoslov Abrahamu in njegovemu potomstvu po vseh prihodnjih rodovih: "Pri sebi samem prisegam, govori Gospod: Ker si to storil in mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom obiloma blagoslovil in silno pomnožil tvoje potomstvo kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morskem obrežju, in tvoje potomstvo bo v last imelo vrata svojih sovražnikov; in blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v tvojem potomstvu, ker si poslušal moj glas." (1 Moj 22,16-18)

Abrahamovo veliko dejanje vere stoji kakor steber luči, ki razsvetljuje pot Božjih služabnikov v vseh naslednjih vekih. Abraham se ni poskušal opravičiti, da mu ne bi bilo treba izvršiti Božje volje. V tistih treh dnevih potovanja je imel dovolj časa za premislek, da bi lahko dvomil o Bogu, če bi bil nagnjen k dvomu. Lahko bi razglabljal, da bi ga umor sina označil za morilca, drugega Kajna. Posledica tega bi bila, da bo njegov nauk zavržen in preziran ter bo uničena njegova moč, da dela dobro soljudem. Lahko bi se pogajal, da so leta opravičilo za njegovo neposlušnost. Toda očak se ni zatekel k nobenemu teh izgovorov. Abraham je bil človek, čigar hrepenenja in navezanost so bila kakor naša, vendar se ni ustavljal pri vprašanju, kako bo izpolnjena obljuba, če bo Izak zaklan. Ni se pogajal s svojim bolečim srcem. Vedel je, da je Bog pravičen in pošten v vseh svojih zahtevah, ter je ubogal ukaz do zadnje črke.

"Abraham pa je veroval Bogu, in vštelo se mu je za pravičnost, in Božji prijatelj je bil imenovan." (Jak 2,23) Pavel pa pravi: "Spoznajte torej, da so tisti, ki so iz vere, Abrahamovi sinovi." (Gal 3,7) Abrahamova vera se je razodevala z deli. "Ali ni bil Abraham, naš oče, opravičen iz del, ko je daroval Izaka, svojega sina, na oltarju? Vidiš torej, da je vera sodelovala z njegovimi deli, in iz del je bila vera popolna." (Jak 2,21.22) Mnogo jih je, ki ne razumejo povezave med vero in deli. Taki pravijo: "Samo veruj v Kristusa, pa boš rešen. Ni ti treba izpolnjevati/153/ zapovedi." Vendar se bo pristna vera pokazala v poslušnosti. Kristus je rekel neverujočim Judom: "Ko bi bili Abrahamovi sinovi, bi delali Abrahamova dela." (Jan 8,39) Glede očeta zvestih pa Gospod izjavlja: "Abraham je poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, naredbam in mojim postavam." (1 Moj 26,5) Apostol Jakob pa je rekel: "Tako tudi vera, ako nima del, je mrtva sama ob sebi." (Jak 2,17) Janez, ki se je zelo ukvarjal z ljubeznijo, pa nam pravi: "Kajti to je Božja ljubezen, da držimo njegove zapovedi." (1 Jan 5,3)

Po simbolu in obljubi je Bog "naprej oznanil Abrahamu blagovestje". (Gal 3,8) Očakova vera je bila uperjena na prihajajočega Odrešenika. Kristus je rekel Judom: "Abraham, vaš oče, se je veselil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se je vzradoval." (Jan 8,56) Oven, ki je bil darovan namesto Izaka, je predstavljal Božjega Sina, ki bo darovan namesto nas. Ko je bil človek obsojen na smrt zaradi prestopkov Božjega zakona, je Oče, gledajoč svojega Sina, rekel grešniku: "Ostani živ, našel sem odkupnino."

Bog je zapovedal Abrahamu zaklati sina, da bi to vtisnilo na njegov um resničnost evangelija in hkrati preizkusilo njegovo vero. Smrtni boj, ki ga je preživljal v temnih dnevih grozne preizkušnje, je bil dovoljen, da bi lahko iz lastne izkušnje razumel nekaj o velikosti daritve, ki jo bo neskončni Bog daroval za človekovo odrešitev. Noben drug preizkus ne bi Abrahamu prizadel toliko duševne muke kakor prav darovanje lastnega sina. Bog je prepustil svojega Sina smrtnemu boju in sramotitvi. Angelom, ki so bili priče poniževanju in duševni tesnobi Božjega Sina, ni bilo dovoljeno posredovati, kakor so pri Izaku. Ni bilo glasu, ki bi zaklical: "Dovolj je." Da bi rešil padli rod, je Kralj slave daroval svoje življenje. Kateri močnejši dokaz bi lahko bil dan o Božjem neskončnem sočutju in ljubezni? "On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi z njim nam vsega podaril?" (Rim 8,32)

Daritev, ki je bila zahtevana od Abrahama, ni bila samo za njegovo dobro in ne samo za korist prihodnjih rodov. Bila je tudi v pouk brezgrešnim bitjem nebes in drugim svetovom. Bojišče med Kristusom in Satanom - polje, na katerem se izvršuje načrt odrešitve - je učbenik vesolja. Ker je Abraham/154/ pokazal pomanjkanje vere v Božje obljube, ga je Satan pred Bogom in angeli obtožil, da ni izpolnil pogojev zaveze, in zato ni vreden njenih blagoslovov. Bog je želel dokazati zvestobo svojega služabnika pred vsemi nebesi. Želel je prikazati, da ne more sprejeti ničesar manj od popolne poslušnosti, in jim hkrati popolneje pokazati načrt zveličanja.

Nebeška bitja so bila priče prizoru, ko sta bili preizkušeni Abrahamova vera in Izakova pokornost. Preizkus je bil veliko težji od Adamovega. Sporazum o prepovedi, ki je bil naložen našim prvim staršem, ni zajemal trpljenja, ukaz Abrahamu pa je zahteval najbolj bolečo žrtev. Vsa nebesa so z občudovanjem in začudenjem opazovala Abrahamovo odločno poslušnost. Vsa nebesa so ploskala njegovi zvestobi. Satanove obtožbe so se izkazale za lažne. Bog je izjavil svojemu služabniku: "Sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca," čeprav te je Satan obtožil. (1 Moj 22,12) Božja zaveza, ki je bila Abrahamu potrjena s prisego pred razumnimi bitji drugih svetov, je pričala, da bo poslušnost nagrajena.

Celo angelom je bilo težko dojeti skrivnost odrešitve - dojeti, da mora Poveljnik nebes, Božji Sin, umreti za prestopnike. Ko je bil Abrahamu dan ukaz, naj daruje svojega sina, je to zbudilo zanimanje vseh nebeških bitij. S silno vnemo so opazovali vsak korak v izpolnitvi tega ukaza. Ko je na Izakovo vprašanje: "A kje je jagnje za žgalno daritev?"(1 Moj 22,7) Abraham odgovoril: "Bog si priskrbi jagnje," (1 Moj 22,8) in ko je bila očetova roka ustavljena ravno, ko je hotel zaklati sina, ter je bil namesto Izaka darovan oven - je na skrivnost odrešitve posijala svetloba. Tedaj so celo angeli jasneje razumeli čudovit ukrep, ki ga je Bog storil za človekovo zveličanje. (1 Pet 1,12)/155/
                           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

14. poglavje: Uničenje Sodome

Temeljno besedilo 1 Moj 19

Najlepše med mesti Jordanske doline je bilo Sodoma, ki je ležalo na planjavi in je bilo po rodovitnosti in lepoti "kakor Gospodov vrt". (1 Moj 13,10) Tukaj je uspevalo bujno tropsko rastlinstvo. Tukaj je bil dom palmovih dreves, oljk in trte, rože pa so širile svojo dišavo skozi vse leto. Polja so bila odeta v bogato žetev, okoliške hribe pa so napolnjevale črede ovac in govedi. Umetnost in trgovina sta prispevali k obogatitvi ponosnega nižinskega mesta. Zakladi Vzhoda so krasili njegove palače, puščavske karavane pa so mu prinašale zaloge dragocenih stvari, da bi preskrbele trgovsko središče. Z malo premišljevanja ali dela je bilo mogoče zadovoljiti vsako življenjsko potrebo, vse leto se je zdelo ena sama zabava.

Obilje, ki je vladalo vsepovsod, je povzročilo razkošje in ošabnost. Brezdelje in dobrine zakrnijo srce, ki ga nikoli niso težile potrebe ali žalost. Lagodnost in bogastvo sta pospešila ljubezen po uživanju in ljudje so se prepustili čutnim užitkom. Prerok pravi: "Glej, to je bila pregreha tvoje sestre Sodome: v prevzetnosti, v vsem obilju in brezskrbnem pokoju je živela s svojimi hčerami, roke pa ubogim in potrebnim ni pokrepčala; a prevzetovale so in počenjale gnusobe pred mojimi očmi. Zato sem jih odpravil, ko sem bil to videl." (Ezek 16,49.50) Med ljudmi ni stvari, ki bi si je bolj želeli kakor bogastvo in brezdelje. Pa vendar je to povzročilo grehe, ki so uničili nižinska mesta. Njihovo nevredno in prazno življenje jih je naredilo za plen Satanovim skušnjavam in so popačili Božjo podobo ter raje postali satanski kakor božanski. Brezdelje je največje prekletstvo, ki lahko zadene človeka, saj mu sledijo pregrešnost in hudodelstvo. Slabi um, kvari razumevanje in znižuje dušo. Satan preži v zasedi, pripravljen uničiti nezavarovane,/156/ katerih brezdelje mu daje priložnost, da se pritihotapi v privlačni preobleki. Nikoli ni uspešnejši kakor tedaj, kadar pride k ljudem, ko so brez dela.

V Sodomi je bilo veseljačenje in popivanje, zabava in pijančevanje. Najnizkotnejših in krutih strasti niso brzdali. Ljudje so odprto kljubovali Bogu in njegovemu zakonu ter se veselili v nasilnih delih. Čeprav so imeli pred sabo vzor predpotopnega sveta in so vedeli, kako se je pokazala Božja jeza, ko ga je uničil, so vseeno hodili po isti poti hudobnosti.

Ob času Lotove selitve v Sodomo pokvarjenost še ni postala splošna in Bog je v svoji milosti dovolil, da so med moralno pokvarjenostjo svetili žarki luči. Ko je Abraham osvobodil jetnike, ki so jih zajeli Elamci, so ljudje postali pozorni na pravo vero. Abraham je bil Sodomljanom znan in njegovo češčenje nevidnega Boga je postalo predmet posmehovanja med njimi. Toda njegova zmaga nad številčno močnejšimi silami in plemenit odnos do jetnikov in plena sta izzvala občudovanje in začudenje. Ko so hvalili njegovo spretnost in pogum, ni nihče mogel podvomiti, da ga je božanska moč naredila za zmagovalca. Njegov plemeniti in nesebični duh, ki je bil tako tuj sebičnim Sodomljanom, pa je bil še en dokaz premoči vere, ki jo je častil s svojim pogumom in zvestobo.

Melhizedek je z blagoslovitvijo Abrahama priznal Jahveja kot izvir njegove moči in zmage. "Blagoslovljen bodi Abraham od mogočnega Boga, Najvišjega, Stvarnika nebes in zemlje; in hvaljen bodi mogočni Bog, Najvišji, ki je izdal tvoje sovražnike v tvojo roko." (1 Moj 14,19.20) Bog je govoril tem ljudem po svoji previdnosti, toda tudi zadnji žarek luči so zavrgli kakor vse prej.

Zdaj se je približevala zadnja noč Sodome. Oblaki kazni so že zatemnili obsojeno mesto. Vendar ljudje tega niso zaznali. Medtem ko sta se angela približevala v svojem poslanstvu uničenja, so ljudje sanjarili o blaginji in zadovoljstvu. Zadnji dan je bil kakor vsi drugi, ki so prišli in odšli. Večer je padel na prizor ljubkosti in varnosti. Pokrajina nepopisne lepote se je kopala v žarkih zahajajočega sonca. Večerni hlad je priklical mestne prebivalce/157/ in veseljačenja željne množice so hitele sem in tja, zaverovane v užitke.

V somraku sta se mestnim vratom približala dva tujca. Očitno sta bila popotnika, ki sta prišla prenočit. Nihče ni mogel v teh ponižnih romarjih prepoznati mogočnih glasnikov božanske sodbe in vesela, brezskrbna množica ni niti malo pomislila, da bo z ravnanjem s tema nebeškima poslancema to noč dosegla vrhunec krivde, ki je obsodila njihovo ponosno mesto. Bil pa je mož, ki je tema tujcema pokazal prijazno pozornost in ju povabil v svoj dom. Lot ni vedel za njun pravi značaj, ampak vljudnost in gostoljubnost sta mu bili v krvi. Bili sta del njegovih verskih naukov, ki se jih je naučil od Abrahamovega zgleda. Če ne bi gojil duha vljudnosti, bi bil prepuščen pogubi skupaj z drugimi Sodomljani. Mnoge družine, ki zapirajo vrata tujcem, tako zapro vrata Božjemu poslancu, ki bi jim prinesel blagoslov, upanje in mir.

Vsako življenjsko dejanje,...
                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Vsako življenjsko dejanje, naj bo še tako majhno, pričuje za dobro ali slabo. Zvestoba ali pa zanemarjanje v navidezno malih dolžnostih lahko odprejo vrata za najbogatejše življenjske blagoslove ali pa največjo nesrečo. Male stvari preizkusijo značaj. Bog z naklonjenostjo gleda na skromna vsakdanja dela nesebičnosti, ki so opravljena z veselim, voljnim srcem. Ne živimo zase, temveč za druge. In le s samozatajevanjem, z gojenjem ljubečega, na pomoč pripravljenega duha lahko svoje življenje naredimo za blagoslov. Majhne pozornosti, majhna, skromna ustrežljivost nas lahko zelo osreči, zanemarjanje teh pomembnih osnov pa povzroča človeško bedo.

Lot je videl sramotenje, ki sta mu bila izpostavljena tujca v Sodomi, zato je začutil kot svojo dolžnost, da ju obvaruje, ko bosta vstopila, tako da jima ponudi pogostitev v svoji hiši. Ko sta se tujca približala, je sedel ob mestnih vratih, opazoval ju je, potem pa vstal in jima šel naproti. Vljudno se je priklonil in rekel: "Glejta, moja gospoda, ustavita se, prosim, v hiši svojega hlapca, ter prenočita in umijta si noge." (1 Moj 19,2) Kaže, da sta odklonila njegovo gostoljubnost, rekoč: "Ne, ampak na ulicah bova prenočila." (1 Moj 19,2) Njun cilj tega odgovora je bil dvojen: preizkusiti Lotovo iskrenost in prav tako pokazati se, kakor da ne poznata značaja Sodomljanov, kakor da sta predvidevala, da je varno ostati ponoči na ulici. Po njunem odgovoru/158/ se je Lot še trdneje odločil, da ju ne bo prepustil na milost in nemilost tolpe. Vztrajal je pri svoji odločitvi, dokler se nista vdala in se mu pridružila v njegovi hiši.

Tujca je pripeljal v svoj dom po ovinkasti poti. Upal je namreč, da mu bo pred brezdelneži ob vratih uspelo prikriti to namero. Toda zaradi njunega obotavljanja in zamude ter njegovega vztrajnega prepričevanja so postali opazni. Še preden so se spravili počivat, se je pred hišo zbrala razuzdana množica. To je bila ogromna družba mladih in priletnih ljudi, ki so jih enako podžigale hudobne strasti. Tujca sta povpraševala o značaju mesta. Lot pa ju je posvaril, naj to noč ne stopita iz hiše. In prav tedaj so zaslišali tuljenje in posmehovanje drhali, ki je zahtevala, naj jim ju Lot izroči.

Lot je vedel, da bodo zlahka vdrli v hišo, če bodo izzvani k nasilju. Zato je stopil ven in jih skušal prepričati. Rekel je: "Ne, prosim, bratje, ne delajte zlega!" (1 Moj 19,7) Izraz bratje je uporabil v smislu sosedje. Upal je namreč, da jih bo pomiril in da jih bo sram hudobnih naklepov. Toda te besede so bile kakor olje na ogenj. Njihov bes je postal kakor divjanje viharja. Norčevali so se iz Lota, da se ima za njihovega sodnika, ter mu zagrozili, da bodo z njim ravnali še huje, kakor pa so nameravali narediti z gostoma. Skočili so k njemu in bi ga raztrgali na kose, če ga ne bi rešila Božja angela. Nebeška poslanca sta iztegnila svoje roke "in potegneta Lota k sebi v hišo in zapreta vrata". (1 Moj 19,10) Dogodki, ki so sledili, so razodeli značaj gostov, ki ju je povabil. "A tiste može, ki so bili pri hišnih vratih, udarita s slepoto, od najmanjšega do največjega, tako da so onemogli in niso našli vrat." (1 Moj 19,11) Če jih ne bi zadela dvojna slepota, ne bi odstopili od srčne zakrknjenosti in Božji udarec ne bi povzročil strahu, da bi odstopili od svojega hudobnega dela. Zadnje noči niso označili nič večji grehi od mnogih prejšnjih; toda tako dolgo prezirana milost se je končno prenehala potegovati zanje. Sodomljani so prestopili meje božanske prizanesljivosti - nevidno mejo med Božjo potrpežljivostjo in jezo. Ogenj njegovega maščevanja je bil tik pred tem, da zagori v Sidimski dolini.

Angela sta Lotu razodela cilj svojega poslanstva: "Kajti pokončala bova ta kraj, zato ker je veliko njih vpitje pred Gospodovim obličjem, in poslal naju je Gospod ga/159/ pogubit." (1 Moj 19,13) Tujca, ki si ju je Lot prizadeval zaščititi, sta zdaj obljubila, da bosta zaščitila njega in rešila tudi njegovo družino, ki bo z njim zbežala iz hudobnega mesta. Drhal se je naveličala in odšla, Lot pa se je odpravil posvarit svoje otroke. Ponovil je besede angelov: "Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod pokonča mesto." (1 Moj 19,14) Vendar se jim je zdel, kakor da se mu meša. Smejali so se temu, kar so imeli za njegove vraževerne strahove. Na njegovi hčeri sta vplivala njuna moža. Dobro jima je bilo, kjer sta bili. Nista videli nevarnosti. Vse je bilo kakor po navadi. Imeli so veliko posesti in niso mogli verjeti, da bi utegnila biti čudovita Sodoma uničena.

Lot se je žalostno vrnil domov in povedal o svojem neuspehu. Angela sta ga rotila, naj vstane, vzame svojo ženo in dve hčeri, ki sta še živeli z njim, in zapusti mesto. Toda Lot se je obotavljal. Kljub šoku zaradi dnevnih prizorov zlobnosti ni imel pravega spoznanja o poniževalni in ostudni krivičnosti, ki so jo opravljali v tem pokvarjenem mestu. Ni spoznal strašne potrebe po Božji sodbi, ki bo ustavila greh. Nekateri njegovi otroci so se oklepali Sodome, žena pa ni hotela oditi brez njih. Misel, da bi odšel brez najdražjih na svetu, se mu je zdela nevzdržna. Bilo je težko zapustiti razkošni dom in vse bogastvo, ki ga je pridobil z življenjskim delom, ter postati reven popotnik. Omamljen od žalosti je zavlačeval in ni hotel oditi. Če ne bi bilo Božjih angelov, bi vsi umrli v pogubi Sodome. Nebeška poslanca sta prijela Lota, njegovo ženo in hčeri za roke ter jih vodila iz mesta.

Tam sta jih angela zapustila....
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Tam sta jih angela zapustila in se vrnila v Sodomo dokončat uničenje. Drugi - Ta, s komer se je pogajal Abraham - se je približal Lotu. V vseh nižinskih mestih ni bilo najti niti deset pravičnih, toda v odgovor na očakovo molitev je bil uničenju iztrgan edini človek, ki se je bal Boga. Silovito mu je bil dan ukaz. "Reši se zaradi svoje duše, ne oziraj se za seboj in ne ustavi se na vsej tej ravnini; otmi se na ono goro, da ne pogineš." (1 Moj 19,17) Zdaj bi bila obotavljanje in muja usodna. Ozreti se hrepeneče na ljubljeno mesto, obotavljati se za trenutek zaradi obžalovanja, da so zapustili tako lep dom, bi jih/160/ stalo življenja. Vihar božanske sodbe je čakal samo na to, da ti ubogi ubežniki zbežijo.

Lot pa ga je zmeden in prestrašen prepričeval, da ne more storiti, kakor je zahtevano, da ga ne bi dohitelo zlo in bi umrl. Zaradi življenja v tistem hudobnem mestu sredi nevere je njegova vera postala slabotna. Nebeški knez mu je stal ob strani, pa vendar je prosil za svoje življenje, kakor da ga Bog, ki je razodel tako skrb in ljubezen zanj, ne bi še naprej varoval. Popolnoma bi se moral prepustiti božanskemu Poslancu, izročiti svojo voljo in življenje v Gospodove roke brez dvoma ali vprašanj. Toda kakor mnogi drugi si je prizadeval načrtovati sam: "Glej, prosim, to mesto! Blizu je, lahko tja zbežim, in prav majhno je: tja naj se, prosim, otmem (ni li prav majhno?), da živi moja duša." (1 Moj 19,20) Tukaj omenjeno mesto je bilo Bela, ki so ga potem preimenovali v Zoar. Bilo je le nekaj kilometrov oddaljeno od Sodome in prav tako pokvarjeno ter obsojeno na uničenje. Lot pa je prosil, da bi bilo temu mestu prizaneseno, roteč, da je to le majhna prošnja, in njegovi želji je bilo ustreženo. Gospod mu je zagotovil: "Glej, ozrl sem se milostno nate tudi v tej stvari, da ne razdenem mesta, za katero si govoril." (1 Moj 19,21) O, kako velika Božja milost do njegovih grešnih stvarjenj!

Spet je bil dan resen ukaz, naj pohiti, ker bo ognjena nevihta samo še malo preložena. Vendar si je ena od ubežnic drznila pogledati nazaj na obsojeno mesto in postala je spomenik Božje sodbe. Če se Lot ne bi obotavljal ubogati angelskega opozorila in bi vneto zbežal v gore brez pogajanja in pritožb, bi tudi njegova žena ubežala. Vpliv njegovega zgleda bi jo rešil greha, ki je zapečatil njeno usodo. Ampak njegovo obotavljanje in odlašanje sta povzročila, da je površno vzela božansko opozorilo. Medtem ko je bila s telesom na planjavi, se je njeno srce oklepalo Sodome, zato je umrla skupaj z njo. Uprla se je Bogu, ker so njegove sodbe zajemale njeno posest in otroke v pogubi. Čeprav je imela to prednost, da je bila poklicana iz hudobnega mesta, je čutila, da se z njo ravna brezobzirno, ker bo pogubljeno bogastvo, ki ga je toliko let zbirala. Namesto da bi hvaležno sprejela rešitev, se je domišljavo ozrla po življenju tistih, ki so zavrgli božansko opozorilo. Njen greh je pokazal, da ni/161/ vredna življenja, zaradi ohranitve katerega je čutila tako malo hvaležnosti.

Pazimo, da ne bomo zlahka jemali Božjih milostnih ukrepov za naše zveličanje. So kristjani, ki pravijo: "Ni mi mar, da bi bil rešen, če ne bodo z menoj rešeni tudi moj tovariš in otroci." Mislijo, da nebesa zanje ne bodo nebesa brez navzočnosti njihovih dragih. Ampak ali imajo ti, ki gojijo take občutke, pravo predstavo o svojem odnosu do Boga, glede na njegovo veliko dobroto in milost do njih? Ali so pozabili, da so zvezani z najmočnejšimi vezmi ljubezni in časti in zvestobe s službo svojega Stvarnika in Odrešenika? Milostna vabila so namenjena vsem. Ali se bomo tudi mi obrnili stran, ker naši prijatelji zavračajo Zveličarjevo prosečo ljubezen? Odrešitev ljudi je dragocena. Kristus je plačal neskončno ceno za naše zveličanje. Zato nihče, ki ceni vrednost te velike daritve ali pa vrednost človeka, ne bo preziral Božje ponujene milosti, ker to počnejo drugi. Dejstvo, da se drugi ne menijo za njegove pravične zahteve, bi nas moralo spodbuditi k večji marljivosti, da bi sami častili Boga in vodili vse, na katere lahko vplivamo, da sprejmejo njegovo ljubezen.

"Sonce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prihajal v Zoar." (1 Moj 19, 23) Jasni jutranji žarki so bili videti, kakor da prinašajo nižinskim mestom samo blaginjo in mir. Na ulicah se je začenjal življenjski vrvež. Ljudje so odhajali po številnih opravkih ali pa na vsakodnevne užitke. Lotova zeta sta se posmehovala strahovom in opozorilom slaboumnega starca. Nenadoma in nepričakovano pa, kakor strela z jasnega, se je pojavil vihar. Gospod je z nebes dežil žveplo in ogenj na mesta in rodovitno nižino, na palače in svetišča, na dragocena prebivališča, vrtove in vinograde in na veselo, zabave iščočo trumo, ki je prejšnjo noč žalila nebeška poslanca. Vsi so bili uničeni. Dim požara se je dvigal kakor dim velike peči. Lepa Sidimska dolina pa je bila opustošena, prostor, ki ne bo nikoli več pozidan ali poseljen - priča vsem rodovom o gotovosti Božje sodbe nad prestopkom.

Plameni, ki so použili nižinska mesta, mečejo svojo svarilno svetlobo celo na naš čas. Poučeni smo o strašnem in resnem nauku, da dokler je Božja milost s prestopnikom, obstaja meja, ki je človek ne sme prestopiti v/162/ grehu. Ko doseže to skrajnost, so milostne ponudbe umaknjene, začne pa se opravljati sodba.

Odrešenik sveta pravi, da ....

                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Odrešenik sveta pravi, da obstajajo večji grehi od teh, zaradi katerih sta bili uničeni Sodoma in Gomora. Ti, ki slišijo evangeljsko vabilo, ko vabi grešnike k spokorjenju, in se zanj ne zmenijo, so pred Bogom bolj krivi kakor prebivalci Sidimske doline. Še večji greh pa je greh tistih, ki trdijo, da poznajo Boga in spolnjujejo njegove zapovedi, pa vendar odbijajo Kristusa v svojem značaju in vsakodnevnem življenju. V luči Zveličarjevega svarila usoda Sodome resno opozarja ne samo te, ki so krivi greha, temveč vse, ki se igrajo z lučjo in prednostmi, katere so poslala Nebesa.

Resnična Priča je sporočila cerkvi v Efezu: "Toda imam zoper tebe, da si opustil svojo prvo ljubezen. Spominjaj se torej, odkod si padel, in spokori se in delaj prva dela; ako pa ne, ti pridem in premaknem tvoj svečnik z njegovega mesta, če se ne spokoriš." (Raz 2,4.5) Zveličar opreza za odgovori na svoje ponudbe ljubezni in odpuščanja z nežnejšim sočutjem od tistega, ki gane srce pozemskega roditelja, da odpusti svojeglavemu, trpečemu sinu. Za izgubljencem vpije: "Vrnite se k meni in obrnem se k vam." (Mal 3,7) Toda če tisti v zmoti vztrajno zavrača glas, ki ga kliče z usmiljeno in nežno ljubeznijo, bo nazadnje puščen v temi. Srce, ki je dolgo zavračalo Božje usmiljenje, zakrkne v grehu in ni več dovzetno za vpliv Božje milosti. Strašna bo usoda takega človeka, o katerem bo posredujoči Zveličar nazadnje rekel: "Združil se je z maliki, pusti ga." (Oz 4,17) Na dan sodbe bo lažje nižinskim mestom kakor pa tistim, ki so poznali Kristusovo ljubezen, pa so se vseeno obrnili stran in izbrali užitke grešnega sveta.

Vi, ki prezirate milostne ponudbe, pomislite na dolg seznam številk, ki se zbirajo proti vam v nebeških knjigah. Obstaja namreč zapis o brezbožnosti ljudstev, družin in posameznikov. Bog lahko dolgo prenaša, vendar se zapiski kopičijo. Vabila k spokorjenju in ponudbe odpuščanja so lahko dani, vendar bo prišel čas, ko bo poročilo polno in bo odločeno o človeku ter bo njegova usoda zapečatena po lastni izbiri. Takrat bo dano znamenje, da se izvrši sodba./165/

Danes razmere v verskem svetu povzročajo preplah. Z Božjo milostjo se igra. Množice razveljavljajo Jahvejev zakon, "učeč nauke, človeške zapovedi". (Mat 15,9) V mnogih cerkvah naše dežele prevladuje nevera, ne nevera v širšem smislu - odkrito zanikanje Svetega pisma - temveč nevera, odeta v krščanska oblačila, ki pravzaprav spodkopava vero v Sveto pismo kot Božje razodetje. Goreča izročitev in življenjska pobožnost sta se umaknili praznemu formalizmu. Sad tega je prevladovanje odpadništva in čutnosti. Kristus je izjavil: "Enako tudi, kakor je bilo v Lotovih dnevih, ... ravno tako bo tisti dan, ko se razodene Sin človekov." (Luk 17,28.30) Dnevno poročilo tekočih dogodkov priča o izpolnitvi njegovih besed. Svet hitro dozoreva za žetev uničenja. Kmalu bodo izlite Božje sodbe, greh in grešniki pa bodo uničeni.

Naš Zveličar je rekel: "Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada kakor zanka. Kajti tako pride na vse, ki prebivajo na licu vse zemlje - (na vse, ki jih zanima samo ta svet). Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim." (Luk 21,34-36)

Pred uničenjem Sodome je Bog poslal Lotu sporočilo: "Reši se zaradi svoje duše, ne oziraj se za seboj, in ne ustavi se na vsej tej ravnini, otmi se na ono goro, da ne pogineš." (1 Moj 19,17) Enak opozorilni glas so slišali Kristusovi učenci pred uničenjem Jeruzalema. "Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo njegovo razdejanje. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore." (Luk 21,20.21) Ne smejo ostati, da bi vzeli kar koli svojega, temveč morajo izkoristiti priložnost in zbežati.

Takrat je oditi, odločno se ločiti od hudobnih, pomenilo rešiti si življenje. Tako je bilo v Noetovih dnevih; z Lotom; z učenci pred uničenjem Jeruzalema; in tako bo v zadnjih dneh. Spet je slišati Božji glas v opozorilnem sporočilu, proseč svoje ljudstvo, naj se loči od prevladujoče krivičnosti./166/

Stanje pokvarjenosti in odpadništva, ki bo obstajalo v zadnjih dneh v verskem svetu, je predstavil prerok Janez s prikaznijo o Babilonu: "Je veliko mesto, ki ima kraljestvo nad kralji zemlje." (Raz 17,18) Pred njegovim uničenjem bo poslano vabilo iz nebes: "Izidite iz nje, moje ljudstvo, da se ne udeležite njenih grehov in da ne prejmete od njenih šib." (Raz 18,4) Kakor v Noetovih in Lotovih dneh mora biti vidna ločitev od greha in grešnikov. Med Bogom in svetom ne more biti sporazuma, nobenega obračanja nazaj, da bi zavarovali posvetne zaklade. "Ne morete Bogu služiti in mamonu." (Mat 6,24)

Kakor prebivalci Sidimske doline ljudje tudi danes sanjarijo o napredku in miru. "Reši se zaradi svoje duše," (1 Moj 19,17) se glasi opozorilo Božjih angelov. Drugi glasovi pa pravijo: "Ne vznemirjaj se, ni vzroka za preplah." Množice vzklikajo: "Mir in varnost," (1 Tes 5,3) medtem ko Nebesa oznanjajo, da bo prestopnika doletelo hitro uničenje. Noč pred njihovim uničenjem so nižinska mesta razgrajala v zabavah ter se posmehovala strahu in opozorilom Božjega poslanca, toda ti zasmehovalci so pomrli v plamenih. Prav tisto noč so se za vedno zaprla vrata milosti hudobnim in brezskrbnim prebivalcem Sodome. Bogu se ne bo večno posmehovalo, niti se ne bo z njim večno igralo. "Glej, Gospodov dan prihaja, grozoviten, poln srda in goreče jeze, da spremeni v puščavo to deželo, da iztrebi njene grešnike iz nje." (Iz 13,9) Velika svetovna množica bo zavrgla Božjo milost ter bo premagana v hitri in nepopravljivi pogubi. Tisti pa, ki upoštevajo opozorilo, bodo bivali "v zavetju Najvišjega" in počivali "v senci Vsemogočnega". (Ps 91,1) Njegova resnica bo njihov ščit in zaščita. Njim velja obljuba: "Nasitim ga z dolgostjo življenja in storim, da z veseljem gleda moje zveličanje." (Ps 91,16)

Lot je le malo časa bival.....
                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Lot je le malo časa bival v Zoaru. Kakor v Sodomi je tudi tam prevladovala krivičnost, zato se je bal ostati, ker bi bilo mesto lahko uničeno. Ne dolgo zatem je bil požgan tudi Zoar, kakor je načrtoval Bog. Lot se je napotil v gore in bival v jami, oropan vsega, zaradi česar si je drznil svojo družino izpostaviti vplivom hudobnega mesta. Ampak prekletstvo Sodome mu je sledilo celo sem. Grešno vedenje njegovih hčera je bilo posledica zlobne povezanosti s tistim pokvarjenim krajem. Njegova moralna pokvarjenost se je/167/ tako vtkala v njun značaj, da nista mogli ločiti med dobrim in zlim. Edini Lotovi potomci so bili Moabci in Amonci. Bili so nizkotni in malikovalski rodovi, uporniki proti Bogu in zagrizeni sovražniki njegovega ljudstva.

Kako zelo se je Lotovo življenje razlikovalo od Abrahamovega! Nekoč sta bila tovariša, opravljala sta bogoslužje ob enem oltarju, bivala skupaj v romarskih šotorih, zdaj pa tako daleč narazen! Lot si je izbral Sodomo zaradi užitka in dobička. Ko je zapustil Abrahamov oltar in vsakodnevno darovanje živemu Bogu, je dovolil svojim otrokom, da se pomešajo s pokvarjenim in malikovalskim ljudstvom. Pa vendar je v njegovem srcu ostal Božji strah, saj je zanj v Svetem pismu rečeno, da je pravičen. Njegovo pravično dušo so žalostili nizkotni pogovori, katere je moral poslušati, ter nasilje in zločini, ki jih ni mogel preprečiti. Nazadnje je bil rešen kakor "glavnja, potegnjena iz ognja", (Zah 3,2) vendar brez vse lastnine, zapuščen brez žene in otrok, bivajoč v jami kakor divja zver, pokrit s sramoto v zreli dobi; svetu pa ni dal rodu pravičnih, temveč dva malikovalska naroda, ki sta bila v sovraštvu z Bogom in v vojni z njegovim ljudstvom, dokler ne bodo, ko bo njihova čaša krivičnosti polna, določeni za uničenje. Kako strašne so bile posledice, ki so nastale zaradi enega samega napačnega koraka!

Modri mož je rekel: "Ne trudi se, da bi obogatel: te svoje razumnosti se odvadi! Nesrečno dela svojo hišo, kdor se žene za dobičkom, kdor pa sovraži darila, bo živel." (Preg 23,4; 15,27) In apostol Pavel izjavlja: "Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v skušnjavo in past in v mnoga nespametna in škodljiva poželenja, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin." (1 Tim 6,9)

Ko je Lot prišel v Sodomo, se je nameraval držati stran od krivičnosti in enako zapovedati svoji družini. Vendar mu je popolnoma spodletelo. Vplivi pokvarjenosti okoli njega so učinkovali na njegovo vero, povezava njegovih otrok s Sodomljani pa je nekoliko povezala njegovo zanimanje z njihovim. Sad nam je znan.

Mnogi počenjajo podobne napake. Ko izbirajo dom, se ozirajo bolj po pridobitvi posvetne prednosti, kakor pa po moralnih in družbenih vplivih, ki bodo obdajali nje same in družino. Izberejo si lepo in rodovitno pokrajino ali pa se odselijo v uspešno mesto, v upanju, da si bodo zagotovili večjo/168/ blaginjo. Toda njihove otroke obdaja skušnjava in prepogosto sklenejo prijateljstva, ki niso naklonjena razvoju pobožnosti in izoblikovanju pravega značaja. Razpoloženje medle morale, nevere in brezbrižnosti do verskih stvari teži k nasprotovanju staršem. Zgledi upora starševski in božanski oblasti so mladim vedno na voljo. Mnogi se navežejo na nevernike in združijo svojo usodo z Božjimi sovražniki.

Ko izbiramo dom, Bog želi, da najprej razmislimo o moralnih in verskih vplivih, ki bodo obdajali nas in našo družino. Lahko da bomo postavljeni v preizkusne okoliščine, saj mnogi ne morejo bivati, kjer bi hoteli; in kadar koli nas kliče dolžnost, nas bo Bog usposobil, da bomo stali nepokvarjeni, če bomo pazili in molili ter zaupali v Kristusovo milost. Ne smemo pa se po nepotrebnem izpostavljati vplivom, ki niso naklonjeni razvoju krščanskega značaja. Ko se prostovoljno izpostavimo ozračju posvetnosti in nevere, žalimo Boga in izženemo svete angele iz našega doma.

Tisti, ki svojim otrokom za ceno večnosti zagotovijo posvetno bogastvo in čast, bodo na koncu spoznali, da so te prednosti strašna izguba. Mnogi vidijo kakor Lot svoje otroke pogubljene in komaj rešijo lastno dušo. Njihovo življenjsko delo je izgubljeno, njihovo življenje je žalosten neuspeh. Če bi uporabljali pravo modrost, bi imeli njihovi otroci morda manj posvetne blaginje, zagotovili pa bi si upravičenost do nesmrtne dediščine.

Dediščina, ki jo je Bog obljubil svojemu ljudstvu, ni od tega sveta. Abraham ni imel posesti na zemlji "še za stopinjo noge ne". (Dej 7,5) Bil je lastnik velike vrednosti in jo uporabljal na slavo Bogu in za blaginjo svojih bližnjih, na ta svet pa ni gledal kot na svoj dom. Gospod ga je poklical, naj zapusti svoje malikovalske rojake, in mu obljubil Kanaansko deželo kot večno posest, čeprav je nista dobila ne on ne njegov sin ne vnuk. Ko je Abraham potreboval grob za svojega mrtvega, ga je moral kupiti od Kanaancev. Vsa njegova posest v obljubljeni deželi je bil kamniti grob v Makpelski jami.

Toda Božja beseda ni razočarala; ni pa se dokončno izvršila niti tedaj, ko je izraelsko ljudstvo posedlo Kanaan. "Abrahamu pa so bile dane obljube in njegovemu potomstvu."/169/ (Gal 3,16) Sam Abraham naj bi bil deležen dediščine. Zdelo se je, da izpolnitev Božje obljube dolgo zamuja, kajti "en dan je pred Gospodom kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan". (2 Pet 3,8) Zdelo se je, da zamuja, ampak ob določenem času "gotovo pride, se ne zakasni". (Hab 2,3) Dar Abrahamu in njegovemu potomstvu ni zajemal samo Kanaanske dežele, temveč ves svet. Apostol pravi: "Kajti ni se dala po postavi obljuba Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bo dedič sveta, ampak po pravičnosti vere." (Rim 4,13) In Sveto pismo jasno uči, da bodo Abrahamu dane obljube izpolnjene po Kristusu. Vsi, ki so Kristusovi, so "Abrahamovo potomstvo, in po obljubi dediči" - dediči "v prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine" - zemlje, rešene prekletstva greha. (Gal 3,29; 1 Pet 1,4) "In kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dala ljudstvu svetnikov Najvišjega. Krotki bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru." (Dan 7,27; Ps 37,11)

Bog je dal Abrahamu videti nesmrtno dediščino, in s tem upanjem je bil zadovoljen. "Po veri se je preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema iste obljube; čakal je namreč mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog." (Heb 11,9.10)

O Abrahamovih potomcih je zapisano: "V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub, temveč so jih od daleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji." (Heb 11,13) Tudi mi moramo tukaj bivati kakor tujci in priseljenci, če želimo pridobiti boljšo, to je nebeško domovino. (Heb 11,16) Tisti, ki so Abrahamovi otroci, bodo iskali mesto, ki ga je iskal sam, "katerega zidar in stvarnik je Bog". (Heb 11,10)/170/

                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

15.poglavje: Izakova poroka

Temeljno besedilo 1 Moj 24

Abraham se je postaral in pričakoval skorajšnjo smrt. Čakalo ga je še eno dejanje, da bi zagotovil izpolnitev obljube potomcem. Izaka je Bog določil za naslednika kot izpolnjevalca Božjega zakona in očeta izvoljenega ljudstva, vendar še ni bil poročen. Kanaanci so bili predani malikovalstvu in Bog je prepovedal poroke med njimi in njegovim ljudstvom, ker je vedel, da take zveze vodijo v odpadništvo. Očak se je bal kvarnih vplivov, ki so obdajali njegovega sina. Abrahamova stalna vera v Boga in podrejenost njegovi volji sta odsevali v Izakovem značaju. Ampak mladeničeva čustva so bila močna, zato je bil nagnjen k nežnosti in popustljivosti. Če bi se družil s kakšno, ki se ne boji Boga, bi bil v nevarnosti, da žrtvuje načela zaradi skladnosti. Abrahamu je bila izbira žene za sina zelo pomembna stvar. Želel ga je poročiti s tako, ki ga ne bo odpeljala od Boga.

V starih časih so priprave na poroko v glavnem opravili starši. To je bila navada tudi med tistimi, ki so častili Boga. Od nikogar se ni zahtevalo, da se poroči s kom, kogar ne ljubi. Toda kot dokaz svoje naklonjenosti so mlade vodili njihovi izkušeni, bogaboječi starši. Starši so bili osramočeni in štelo se je celo za hudodelstvo, če se ni ravnalo tako.

Izak je zaupal očetovi modrosti in ljubezni in mu zadovoljno prepustil zadevo. Veroval je namreč, da bo tudi sam Bog vodil izbiro. Očakove misli so se vrnile k sorodstvu njegovega očeta v Mezopotamiji. Čeprav niso bili prosti malikovalstva, so gojili spoznanje pravega Boga in ga tudi častili. Izak ne sme zapustiti Kanaana, da bi odšel k njim, toda morda je med njimi najti tako, ki bi zapustila dom in se pridružila Izaku pri vzdrževanju/171/ čistega češčenja živega Boga. Abraham je pomembno zadevo zaupal "svojemu najstarejšemu hlapcu", pobožnemu, izkušenemu možu z zdravim razsojanjem, ki mu je že dolgo in zvesto služil. (1 Moj 24, 2) Od hlapca je zahteval, da svečano priseže pred Gospodom, da ne bo vzel Izaku žene izmed Kanaank, temveč bo izbral mladenko iz Nahorjeve družine v Mezopotamiji. Naročil mu je, naj ne jemlje Izaka s seboj. Če poslanec ne bo mogel najti mladenke, ki bo pripravljena zapustiti svoje sorodnike, bo prost te prisege. Očak je opogumil hlapca za težavno in občutljivo nalogo in mu zagotovil, da bo Bog storil uspešno njegovo poslanstvo. Rekel je: "Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše mojega očeta, ... on pošlje svojega angela pred teboj." (1 Moj 24,7)

Poslanec ni odlašal. S seboj je vzel deset kamel za svojo družbo in da se bo nevesta lahko vrnila z njim. Poskrbel je tudi za darove za bodočo ženo in njene prijateljice ter odpotoval čez Damask in naprej do rodovitnih nižin ob robu veletoka Vzhoda. Ko je prispel v Haran, "Nahorjevo mesto", (1 Moj 24,10) je počival zunaj obzidja blizu vodnjaka, h kateremu so ob večerih hodile zajemat ženske. Bil je zaskrbljen. Njegova izbira bo obrodila pomembne sadove ne samo za družino njegovega gospodarja, temveč tudi prihodnjim rodovom. In kako naj izbere modro med popolnimi tujkami? Spomnil se je Abrahamovih besed, da bo Bog pred njim poslal angela, zato je goreče molil za jasno vodstvo. V domu svojega gospodarja je bil navajen nenehne prijaznosti in gostoljubnosti, zato je zdaj prosil, da bi dejanje ustrežljivosti pokazalo mladenko, ki jo je izbral Bog.

Komaj je izgovoril molitev, že je bil dan odgovor. Med ženami, ki so se zbrale pri vodnjaku, je njegovo pozornost pritegnilo vljudno vedenje ene izmed njih. Ko je šla od vodnjaka, ji je šel tujec naproti in jo prosil za vodo iz vrča, ki je visel čez njeno ramo. Prošnja je naletela na prijazen odgovor in ponudbo, da bo napojila tudi kamele. To je bilo delo, ki je bilo v navadi tudi za hčere knezov, da so napojile očetove črede ovac in govedi. Tako je bilo dano želeno znamenje. Deklica je bila "silno lepe postave", njena pripravljenost pomagati pa je pričala o prijaznem srcu ter delavni/172/ in energični naravi. (1 Moj 24,16) Tako daleč je bila božanska roka z njim. Ko je poslanec nagradil njeno prijaznost z bogatimi darovi, je vprašal po njenih starših, in ko je spoznal, da je hči Betuela, Abrahamovega nečaka, se je "priklonil in molil Gospoda". (1 Moj 24,26)

Mož je vprašal, ali lahko ostane v očetovi hiši, s svojimi izrazi hvaležnosti pa je razodel dejstvo o svoji povezavi z Abrahamom. Ko se je vrnila domov, je mladenka povedala, kaj se je zgodilo, njen brat Laban pa je takoj pohitel pripeljat tujca in njegove spremljevalce, da bi jih pogostili.

Eliezer pa ni hotel pokusiti hrane,...
                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

.....Eliezer pa ni hotel pokusiti hrane, dokler ni razložil svoje naloge, svoje molitve ob vodnjaku in okoliščin, ki so to spremljale. Potem je rekel: "Sedaj torej, če vas je volja milost in zvestobo izkazati mojemu gospodu, mi povejte; če pa ne, mi povejte, da krenem na desno ali na levo." (1 Moj 24,49) Odgovorili so: "Od Gospoda je izšla ta reč, ne moreva ti reči slabega ali dobrega. Glej, Rebeka ti je na voljo, vzemi jo in odidi, in žena bodi sinu tvojega gospodarja, kakor je govoril Gospod." (1 Moj 24,50.51)

Potem ko je družina privolila, so povprašali tudi Rebeko, ali bi šla tako zelo daleč od očetove hiše, da bi se poročila z Abrahamovim sinom. Iz dogodkov je sklepala, da jo je Bog izbral za Izakovo ženo, zato je rekla: "Pojdem." (1 Moj 24,58)

Ker je služabnik vedel, kako vesel bo gospodar zaradi uspeha njegovega poslanstva, je želel hitro oditi. Zjutraj so se odpravili na pot domov. Abraham je bival v Bersebi in Izak, ki je šel pogledat črede v sosednjo deželo, se je vrnil v očetov šotor, da bi pričakal prihod poslanca iz Harana. "In Izak je šel premišljat po polju, ko se je večerilo; in ko povzdigne oči in pogleda, glej, velblode, ki so se bližali. In Rebeka povzdigne oči in zagleda Izaka, in spusti se dol z velbloda. In reče hlapcu: Kdo je oni mož, ki prihaja po polju nam naproti? In hlapec reče. Ta je moj gospod. Ona pa vzame svoje zagrinjalo ter se pokrije. Tedaj pove hlapec Izaku vse, kar je bil opravil. In Izak jo pelje v šotor Sare, svoje matere, in vzame Rebeko, da mu bo žena, in ljubil jo je. Tako se je Izak potolažil po svoji materi." (1 Moj 24,63-67)

Abraham je poznal posledice mešane poroke teh, ki se bojijo Boga, s temi, ki se ga ne boje, od Kajnovega/173/ do svojega časa. Pred očmi je imel posledice svojega zakona z Agaro in zakonske zveze Izmaela in Lota. Pomanjkanje vere pri Abrahamu in Sari je z Izmaelovim rojstvom mešalo pravično potomstvo z brezbožnim. Očetovemu vplivu na sina je nasprotovalo materino malikovalsko sorodstvo in Izmaelova zveza s poganskimi ženami. Ljubosumnost Agare in žena, ki jih je izbrala Izmaelu, so obdajale njegovo družino z oviro, ki si jo je Abraham zaman prizadeval premagati.

Abrahamovi prejšnji nauki so vplivali na Izmaela, toda vpliv njegovih žen je povzročil, da so v njegovi družini malikovali. Izmael je bil ločen od očeta in zagrenjen zaradi zdrah in povezanosti z domom, v katerem je manjkalo ljubezni in Božjega strahu. Zato je bil primoran izbrati divje in roparsko življenje puščavskega poveljnika; "njegova roka bo zoper vse in vseh roke zoper njega". (1 Moj 16,12) V poznejših dnevih se je spokoril zaradi svojih hudobnih poti in se vrnil k očetovemu Bogu, vendar je ostalo njegovo potomstvo ožigosano za zmeraj. Mogočno ljudstvo, ki je izšlo iz njega, je bilo nemirno in pogansko ljudstvo ter je vedno nadlegovalo in žalostilo Izakove potomce.

Lotova žena je bila sebična in neverna ženska ter se je trudila ločiti svojega moža od Abrahama. Če ne bi bilo nje, Lot ne bi ostal v Sodomi in ne bi bil prikrajšan za nasvet modrega, bogaboječega očaka. Vpliv njegove žene in zveza s hudobnim mestom bi ga pripeljala do tega, da bi odpadel od Boga, če ne bi imel zveste izobrazbe, ki jo je prej prejel od Abrahama. Lotova poroka in njegova izbira Sodome za dom sta bili prva člena v verigi dogodkov, ki so bili nevarni za svet v naslednjih rodovih.

Nihče, ki se boji Boga, se ne more brez nevarnosti povezati s kom, ki se ga ne boji. "Moreta li dva skupaj hoditi, če se ne sporazumeta?" (Am 3,3) Sreča in blaginja zakonskega odnosa temeljita na enotnosti zakoncev. Med vernikom in nevernikom pa obstaja osnovna razlika v okusu, nagnjenjih in namenih. Takšna služita dvema gospodarjema, med katerima ne more biti soglasja. Naj bodo načela enega še tako čista in pravilna, bo vpliv nevernega težil k temu, da bi ga oddaljil od Boga./174/

Kdor je sklenil zakon....

                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

.....Kdor je sklenil zakon pred spreobrnjenjem, postane s svojo spreobrnitvijo še bolj obvezen biti zvest partnerju, naj se še tako razlikujeta glede vere. Vendar mora Božje zahteve spoštovati nad vsako pozemsko povezavo, čeprav zaradi tega lahko nastopijo preizkušnje in preganjanje. Z duhom ljubezni in krotkosti ima lahko taka zvestoba vpliv, da pridobi neverujočega. Poroka kristjana z nevernim pa je v Svetem pismu prepovedana. Gospodov ukaz je: "Ne vlecite tujega jarma z neverniki." (2 Kor 6,14)

Izaka je Bog zelo počastil, ko ga je naredil za dediča obljub, ki bodo v blagoslov svetu. Pa vendar se je pri štiridesetih letih pokoril očetovi presoji, ko je določil izkušenega bogaboječega služabnika, da mu izbere ženo. Sad te poroke je, kakor kaže Sveto pismo, nežna in lepa slika domače sreče: "In Izak jo pelje v šotor Sare, svoje matere, in vzame Rebeko, in ljubil jo je. Tako se je Izak potolažil po svoji materi." (1 Moj 24,67)

Kakšno nasprotje med Izakom in mladino naših dni, celo med tistimi, ki trdijo, da so kristjani! Mladi prepogosto mislijo, da je izročitev njihovih čustev stvar, o kateri se morajo posvetovati samo s seboj. Stvar, ki naj je ne bi nadzirali ne starši ne Bog. Že dolgo preden postanejo zreli moški in ženske, se imajo za sposobne za odločanje brez pomoči svojih staršev. Nekaj let zakonskega življenja po navadi zadostuje, da uvidijo svojo napako, vendar je pogosto prepozno, da bi preprečili njene pogubne posledice. Zaradi enakega pomanjkanja modrosti in samonadzora, ki sta narekovala naglo izbiro, je dovoljeno, da se zadeva slabša, vse dokler zakon ne postane težak jarem. Mnogi so si tako uničili srečo v tem življenju in upanje v prihodnje življenje.

Če obstaja kaj, kar mora biti skrbno premišljeno in v čemer moramo prositi za nasvet starejše in bolj izkušene osebe, potem je to zakon. Če je bilo Sveto pismo kdaj potrebno kot svetovalec, če moramo kdaj prositi za božansko vodstvo v molitvi, potem je to, preden storimo korak, ki zveže osebi za vse življenje.

Starši ne smejo nikoli pozabiti svoje odgovornosti za prihodnjo srečo svojih otrok. Izakovo spoštovanje/175/ očetove presoje je bilo sad vzgoje, ki ga je učila ljubiti življenje poslušnosti. Medtem ko je Abraham zahteval od svojih otrok, da spoštujejo starševsko oblast, je njegovo vsakdanje življenje pričalo, da ta oblast ni sebično ali samovoljno nadzorovanje, temveč temelji na ljubezni in ima za cilj otrokovo blaginjo in srečo.

Očetje in matere bi morali čutiti, da so dolžni voditi čustva mladih, da bi vzljubili primerno družbo. Za dolžnost bi morali imeti s svojimi nauki in zgledi ob pomoči Božje milosti oblikovati značaj otrok že od najzgodnejših let, da bi bili čisti in plemeniti ter bi jih privlačilo, kar je dobro in prav. Podobno privlači podobno; podobno ceni podobno. Vsadite ljubezen do resnice in čistosti in dobrote že zelo zgodaj v otroka, pa bo otrok iskal družbo tistih, ki imajo te značilnosti.

Starši naj v svojem značaju in domačem življenju ponazorijo ljubezen in dobrotljivost nebeškega Očeta. Dom naj bo poln sončne svetlobe. To bo vašim otrokom pomenilo veliko več kakor pa zemljišče ali denar. Domača ljubezen naj bo živa v njihovem srcu, da se bodo lahko na dom svojega otroštva ozirali kot na kraj miru in sreče, ki je skoraj nebeški. Člani družine nimajo vsi enakega značaja, zato bodo kdaj priložnosti za vajo iz potrpežljivosti in obzirnosti, toda z ljubeznijo in samodisciplino bodo lahko vsi povezani v najtesnejše občestvo.

Prava ljubezen je vzvišeno in sveto načelo. Po značaju se zelo razlikuje od ljubezni, ki jo prebudi vzgib in ki umre, ko je neprizanesljivo preizkušena. Z zvestobo do dolžnosti v domu staršev se morajo mladi pripraviti za svoj dom. Tukaj naj vadijo nesebičnost in razodevajo prijazno, vljudno in krščansko sočustvovanje. Tako bo ljubezen v srcu ostala topla, kdor pa bo šel iz takega doma osnovat svojo družino, bo vedel, kako povečati srečo nje, ki jo je izbral za življenjsko družico. Tako poroka ne bo konec ljubezni, temveč zgolj njen začetek./176/

                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

16. poglavje: Jakob in Ezav

Temeljno besedilo 1 Moj 25,19-34; 27

Izakova sinova dvojčka Jakob in Ezav predstavljata osupljivo nasprotje tako v značaju kakor tudi v življenju. To različnost je napovedal Božji angel, še preden sta se rodila. V odgovor na Rebekino žalostno molitev je izjavil, da bo rodila dva sinova, in ji predočil njuno prihodnjo zgodovino. Vsak od njiju bo postal načelnik mogočnega naroda, vendar bo eden večji od drugega, mlajši pa bo prevladal.

Ezav je zrasel in ljubil užitke ter vsa svoja zanimanja vlagal v sedanjost. Ker ni maral omejitev, je užival v divji svobodi lova, zato je zgodaj izbral lovčevo življenje. Bil je očetov ljubljenček. Tihega in miroljubnega pastirja sta privlačila smelost in živahnost njegovega starejšega sina, ki se je neustrašno podil čez hribe in puščavo ter se vračal domov z ulovom za očeta in vznemirljivimi poročili o svojih pustolovščinah. Jakob pa je bil resen, marljiv in skrben. Vedno je bolj mislil na prihodnost kakor pa sedanjost. Zadovoljen je bil, če je bil doma, zaposlen s skrbjo za črede in obdelovanjem zemlje. Njegovo potrpežljivo vztrajnost, varčnost in previdnost pa je cenila mati. Njegova čustva so bila globoka in močna, njegova neprestana pozornost jo je veliko bolj osrečevala kakor priložnostna, bučna Ezavova prijaznost. Rebeka je bolj ljubila Jakoba.

Izak in Rebeka sta imela obljube, dane Abrahamu in potrjene njegovemu sinu, za velik cilj svojih želja in upov. Jakob in Ezav sta dobro poznala te obljube. Bila sta poučena, da sta imela pravico po dediščini za stvar velike pomembnosti, saj ni zajemala samo dediščine posvetne blaginje, temveč tudi duhovno premoč. Kdor jo je prejel, je postal duhovnik svoje družine in po njegovem potomstvu bo prišel Odrešenik sveta. Po drugi strani pa so na imetniku pravice do dediščine ležale obveznosti. Kdor/177/ bo podedoval njene blagoslove, mora svoje življenje posvetiti službi Bogu. Biti mora poslušen božanskim zahtevam kakor Abraham. V zakonu, v družinskih zvezah in v javnem življenju se mora posvetovati z Božjo voljo.

Izak je sinovoma pojasnil te prednosti in pogoje ter jasno navedel, da ima Ezav kot najstarejši pravico do prvorojenstva. Toda Ezav ni ljubil posvetitve, ni bil nagnjen k verskemu življenju. Zahteve, ki so spremljale rojstno pravico do dediščine, so bile zanj nedobrodošla in celo osovražena omejitev. Božji zakon, ki je bil pogoj božanske zaveze z Abrahamom, se je Ezavu zdel kakor suženjski jarem. Nagnjen k popuščanju samemu sebi si ni ničesar želel bolj kakor svobodo, da lahko počne, kar mu je všeč. Srečo so mu pomenili moč in bogastvo, zabava in bučno veseljačenje. Žarel je v neomejeni svobodi svojega divjega, klateškega življenja. Rebeka si je zapomnila angelove besede in je jasneje videla značaj svojih sinov kakor pa njen mož. Prepričana je bila, da je dediščina božanske obljube namenjena Jakobu. Izaku je ponovila angelove besede, ampak očetova čustva so bila osredotočena na starejšega sina, zato je bil v svojem namenu neomajen.

Jakob je od svoje matere zvedel za božansko napoved, da naj bi prvorojenska pravica pripadla njemu. Zato je neubesedljivo hrepenel po prednostih, ki bi se prenesle nanj. Ni hrepenel po očetovem bogastvu, cilj njegovega hrepenenja je bila duhovna prvorojenska pravica. Da bi bil v občestvu z Bogom kakor pravični Abraham, daroval spravno daritev za svojo družino, bil duhovni oče izvoljenega ljudstva in obljubljenega Mesija ter podedoval nesmrtne posesti, ki so zajete v zaveznem blagoslovu - to so bile prednosti in časti, ki so zanetile njegove najbolj goreče želje. Njegov um je segal v prihodnost in posegal po nevidnih blagoslovih.

S skritim hrepenenjem je prisluhnil vsemu, kar je oče povedal o duhovni prvorojenski pravici. Previdno je hranil, česar se je naučil od matere. Stvar je dan in noč zaposlovala njegove misli, dokler ni to postalo to, kar ga je najbolj zanimalo v življenju. Ampak čeprav je Jakob tako cenil večne blagoslove nad začasnimi, ni imel praktičnega spoznanja o Bogu, ki ga je častil. Božanska milost še ni obnovila njegovega srca. Veroval je, da se obljuba glede njega ne more izpolniti,/178/ dokler ima Ezav pravico prvorojenca. Zato je nenehno premišljal, kako bi si izmislil način, da bi si zagotovil blagoslov, ki ga je brat jemal tako površno, njemu samemu pa je bil tako dragocen.

Nekega dne pa se je Ezav vrnil...
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Nekega dne pa se je Ezav vrnil domov utrujen in izčrpan zaradi lova ter prosil za hrano, ki jo je pripravil Jakob. Ta, ki mu je bila glavna samo ena misel, je segel po priložnosti in bil pripravljen potolažiti bratovo lakoto za ceno pravice prvorojenstva. Nespameten in popustljiv lovec je zavpil: "Glej, proti smrti hitim, čemu mi tisto prvorojenstvo?" (1 Moj 25,32) Za krožnik rjave jedi se je odpovedal prvorojenstvu in potrdil prenos s prisego. V kratkem času bi mu večina zagotovila hrano v očetovem šotoru, ampak da bi zadovoljil trenutno željo, je brezskrbno prodal slavno dediščino, ki jo je sam Bog obljubil njegovim očetom. Zanimala ga je samo sedanjost. Bil je pripravljen žrtvovati nebeško za pozemsko, zamenjati prihodnjo blaginjo za trenutni užitek.

"Tako je Ezav zaničeval prvorojenstvo." (1 Moj 25,34) Ko se ga je znebil, je čutil olajšanje. Zdaj je bila njegova pot prosta, lahko je počel, kar je hotel. Koliko jih še vedno proda svoje prvorojenstvo čiste in neomadeževane večne dediščine v nebesih za divje zadovoljstvo, ki ga imenujejo svoboda!

Ezav je bil vedno podložen samo zunanjim in zemeljskim privlačnostim, zato si je vzel dve ženi izmed Hetovih hčera. Bili sta častilki lažnih bogov, njuno malikovalstvo pa je grenko žalostilo Izaka in Rebeko. Ezav je prekršil enega od pogojev zaveze, ki je prepovedovala poroko med izvoljenim ljudstvom in pogani, Izak pa kljub temu ni odstopil od namena, da mu podeli prvorojenstvo. Rebekino prepričevanje, Jakobova močna želja po blagoslovu in Ezavova brezbrižnost do njenih dolžnosti niso vplivali na spremembo očetovega namena.

Leta so minevala. Izak je ostarel in oslepel ter pričakoval skorajšnjo smrt. Tedaj se je odločil, da ne bo več odlašal podelitve blagoslova starejšemu sinu. Ker pa je vedel za Rebekino in Jakobovo nasprotovanje, se je odločil na skrivaj izpeljati svečan obred. V skladnosti z običajem, da se ob taki priložnosti naredi slavje, je očak naročil Ezavu: "Pojdi na polje ter ulovi mi lov; in pripravi mi okusno jed, ... da te blagoslovi moja duša, preden umrem." (1 Moj 27,3.4)/179/

Rebeka je sprevidela njegov namen. Bila je prepričana, da je to v nasprotju s tem, kar je Bog razodel kot svojo voljo. Izak je bil v nevarnosti, da si bo nakopal Božje nezadovoljstvo in prikrajšal svojega mlajšega sina za položaj, h kateremu ga je poklical Bog. Zaman je poskušala pregovoriti Izaka, zato se je odločila zateči k zvijači.

Ezav se ni nič prej odpravil po svojem opravku, kakor se je Rebeka odločila za izpeljavo svojega načrta. Jakobu je povedala, kaj se je zgodilo, in poudarila, da je potrebno nemudno ukrepati, da bi dokončno in nepreklicno preprečila podelitev blagoslova Ezavu. Sinu je zagotovila, da ga lahko dobi, kakor je obljubil Bog, če bo ubogal njena navodila. Jakob ni rade volje privolil v načrt, ki ga je predlagala. Misel, da bo prevaral očeta, ga je zelo vznemirila. Čutil je, da bi tak greh prej prinesel prekletstvo kakor pa blagoslov. Toda njegovi pomisleki so bili premagani in izvršil je materine predloge. Ni imel namena naravnost izgovoriti laž, ampak po prihodu v očetovo navzočnost se mu je zdelo, da je šel že predaleč in da se ne more več umakniti. Tako je s prevaro dobil želeni blagoslov.

Jakobu in Rebeki je uspel načrt, toda s prevaro sta si nakopala le težave in žalost. Bog je izjavil, da bo Jakob prejel prvorojenstvo, in njegova beseda bi se izpolnila ob njegovem času, če bi v veri čakala, da dela za njiju. Toda kakor mnogi, ki danes trdijo, da so Božji otroci, nista bila pripravljena stvari prepustiti njegovim rokam. Rebeka se je bridko spokorila zaradi napačnega nasveta, ki ga je dala sinu. To je bilo sredstvo, ki ju je ločilo, in nikoli več ni videla njegovega obličja. Od ure, ko je prejel prvorojenstvo, je Jakoba težilo samoobtoževanje. Grešil je zoper očeta, brata, sebe in Boga. V kratki uri je zakrivil delo, ki je vse življenje zahtevalo spokorjenje. V poznejših letih mu je bil ta prizor živ pred očmi, ko je njegovo dušo tiščalo hudobno ravnanje njegovih lastnih sinov.

Jakob je zapustil očetov šotor,....

                                             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Jakob je zapustil očetov šotor, šele ko je vstopil Ezav. Čeprav je Ezav prodal svoje prvorojenstvo in potrdil prenos s svečano prisego, je bil zdaj odločen, da si zagotovi blagoslov, ne glede na bratovo sklicevanje. Z duhovnim prvorojenstvom je bilo povezano tudi posvetno. Z njim bi postal vodja družine in dobil v posest dvojni delež očetovega/180/ premoženja. To so bili blagoslovi, ki jih je cenil. Rekel je: "Vstani, moj oče, ter jej od lova svojega sina, da me blagoslovi tvoja duša." (1 Moj 27,31)

Trepetajoč od začudenja in žalosti je slepi, ostareli oče spoznal prevaro, ki so mu jo podtaknili. Njegovi dolgo in ljubeče gojeni upi so bili preprečeni in močno je čutil razočaranje, ki je moralo doleteti njegovega starejšega sina. Skozenj je šinilo prepričanje, da je Božja previdnost preprečila njegov namen in izvršila stvar, ki jo je želel preprečiti. Spomnil se je angelovih besed Rebeki in kljub grehu, katerega je bil zdaj kriv Jakob, je videl v njem tega, ki je najbolj usposobljen doseči Božje namene. Ko je še izgovarjal blagoslov, je čutil nad sabo Duha navdihnjenja, in zdaj, ko je poznal okoliščine, je potrdil blagoslov, ki ga je nevede izgovoril nad Jakobom: "In sem ga blagoslovil. Tudi ostane blagoslovljen." (1 Moj 27,33)

Ezav je malo cenil blagoslov, dokler mu je bil dosegljiv, zdaj, ko ga je za vedno izgubil, pa ga je želel imeti. Zbudile so se vse sile njegove vzkipljive, strastne narave. Njegova žalost in jeza sta bili strašni. S skrajno bridkim vzklikom je zaklical: "Blagoslovi me, tudi mene, moj oče! Ali imaš le edin blagoslov, moj oče?" (1 Moj 27,38) Vendar se dana obljuba ni mogla preklicati. Prvorojenstva, ki ga je tako brezskrbno prodal, ne more dobiti nazaj. Za krožnik leče, za trenutno zadovoljitev teka, ki ga ni nikoli brzdal, je Ezav prodal svojo dediščino; ko pa je spoznal svojo neumnost, je bilo prepozno, da bi povrnil blagoslov. "Ko je hotel pozneje zadobiti blagoslov, (je bil) zavržen, (ni dosegel namreč izpremene misli), dasi ga je želel s solzami." (Heb 12,17) Ezav ni bil prikrajšan za prednost iskanja Božje naklonjenosti s spokorjenjem, ni pa mogel povrniti prvorojenstva. Njegova žalost ni izvirala iz prepričanja o grehu, ni se želel spraviti z Bogom. Obžaloval je posledice svojega greha, ne pa njega samega.

Ezav je zaradi svoje brezbrižnosti do božanskih blagoslovov in zahtev v Svetem pismu imenovan "nečistnik". (Heb 12,16) Predstavlja tiste, ki ne cenijo dovolj odrešenja, ki jim ga je pripravil Kristus, ter so pripravljeni žrtvovati svojo dediščino do nebes za minljive pozemske stvari. Množice živijo za sedanjost, ne da bi pomislile ali skrbele za prihodnost. Kakor Ezav/181/ vpijejo: "Jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!" (1 Kor 15,32) Nad njimi vladajo nagnjenja in raje se bodo odpovedali najvrednejšim stvarem, kakor pa da bi vadili samoodpoved. Če mora kdo opustiti ali zadovoljitev pokvarjenega teka ali nebeške blagoslove, obljubljene samo nesebičnim in bogaboječim, prevladajo zahteve teka, Bog in nebesa pa so resnično prezirani. Koliko celo dozdevnih kristjanov se oklepa zadovoljstev, ki so škodljiva za zdravje in hromijo rahločutnost duše. Ko jim je predstavljena dolžnost, da se očistijo vse umazanije mesenosti in duha ter izboljšajo svetost v Božjem strahu, so užaljeni. Vidijo, da ne morejo pridobiti teh škodljivih užitkov in si zagotoviti nebes. Zato sklenejo, da ne bodo več hodili po poti v večno življenje, ker je tako ozka.

Množice prodajajo prvorojenstvo za čutna zadovoljstva. Žrtvujejo zdravje, duševne sposobnosti oslabijo in zapravijo nebesa. Vse to le za začasni užitek - za zadovoljitev, ki slabi in ponižuje. Kakor se je Ezav prebudil in videl norost svoje prenagljene zamenjave, ko je bilo prepozno za povrnitev izgubljenega, tako bo tudi na dan Božje sodbe s tistimi, ki so svojo nebeško dediščino zamenjali za sebične užitke./182/

                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

17. POGLAVJE: Jakobov beg in izgnastvo

Temeljno besedilo 1 Moj 28 do 31

Jakobu je grozila smrt zaradi Ezavove jeze, zato je pobegnil iz hiše svojega očeta, s sabo pa odnesel njegov blagoslov. Izak mu je ponovil zavezno obljubo in ga prosil, da si kot njen dedič poišče ženo v družini svoje matere v Mezopotamiji. Jakob se je na samotno potovanje odpravil z obteženim srcem. Samo s palico v roki je moral prepotovati stotine kilometrov skozi pokrajino, ki so jo naseljevala divja, klateška plemena. V svojem kesanju in plahosti se je izogibal ljudi, da ga njegov jezni brat ne bi izsledil. Bal se je, da je za zmeraj izgubil blagoslov, ki mu ga je Bog načrtoval dati, Satan pa je bil takoj ob njem, da ga je skušal.

Na večer drugega dne je bil že daleč od očetovih šotorov. Občutil je, da je izgnanec. Zavedal se je, da so vse težave prišle nadenj zaradi lastnih napak. Tema obupa je pritiskala nanj in komaj si je upal moliti. Toda bil je tako zelo osamljen, da je čutil potrebo po Božji zaščiti, kakor je še nikoli ni. V joku in globoki ponižnosti je priznal svoj greh ter milo prosil za kak dokaz, da ni popolnoma pozabljen. Njegovo obremenjeno srce pa še vedno ni čutilo olajšanja. Izgubil je vse zaupanje vase in se bal, da ga je zavrgel Bog njegovih očetov.

Ampak Bog ni pozabil Jakoba. Njegova milost se je še vedno razprostirala nad njegovim tavajočim, nezaupljivim služabnikom. Gospod je sočutno razodel prav to, kar je Jakob potreboval - Zveličarja. Grešil je, vendar se je njegovo srce napolnilo hvaležnosti, ko je videl razodeto pot, po kateri bo lahko spet pridobil Božjo naklonjenost.

Izčrpan od poti je popotnik legel na tla in za vzglavnik uporabil kamen. Ko je zaspal, je v sanjah videl jasno in svetlečo lestev, katere začetek je bil na zemlji, konec pa je segal do neba. Po tej lestvi so se vzpenjali in sestopali angeli. Na vrhu je bil Gospod slave in iz/183/ nebes je bilo slišati njegov glas: "Jaz sem Gospod, Bog Abrahama, tvojega očeta, in Izakov Bog." (1 Moj 28,13) Zemlja, na kateri je ležal kot izgnanec in ubežnik, je bila obljubljena njemu in njegovim potomcem z zagotovilom: "In v tebi in v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje." (1 Moj 28,14) Ta obljuba je bila dana Abrahamu in Izaku, zdaj pa je bila ponovljena Jakobu. Potem so mu bile posebej zaradi sedanje osamljenosti in žalosti izrečene tolažilne in spodbudne besede: "Glej pa, jaz sem s teboj in te ohranim, kamor koli pojdeš, in te pripeljem nazaj v to deželo; kajti ne zapustim te, dokler ne izpolnim, kar sem ti obljubil." (1 Moj 28,15)

Gospod je poznal hudobne vplive, ki bodo obdajali Jakoba, in nevarnosti, katerim bo izpostavljen. V milosti je pred spokorjenim ubežnikom razprostrl prihodnost, da bi lahko razumel božanski namen glede sebe in bil pripravljen za upiranje skušnjavam, ki ga bodo zagotovo doletele, ko bo sam med malikovalci in spletkarji. Vedno bo pred njim visoko merilo, katero mora doseči, in spoznanje, da bo po njem Bog izvrševal svoj namen, ga mora nenehno spodbujati k zvestobi.

V tej prikazni je bil Jakobu pokazan načrt odrešitve, ne sicer v celoti, temveč v takih delih, ki so bili zanj v tistem času pomembni. Skrivnostna lestev, ki jo je videl v sanjah, je bila ista, o kateri je Kristus spregovoril v svojem pogovoru z Natanaelom. Rekel je: "Videli boste nebesa odprta in Božje angele stopati gor in dol do Sina človekovega." (Jan 1,51) Do časa človekovega upora proti Božji vladavini je obstajalo prosto občestvo med Bogom in človekom. Adamov in Evin greh pa je ločil zemljo od nebes, tako da človek ne more govoriti s svojim Stvarnikom. Ampak svet vseeno ni bil prepuščen samotarskemu brezupu. Lestev predstavlja Jezusa, določenega posrednika za zvezo. Če ne bi z lastnimi zaslugami premostil prepada, ki ga je naredil greh, službujoči angeli ne bi mogli ohranjati občestva s padlim človekom. Kristus povezuje človeka v njegovi šibkosti in nebogljenosti z izvirom neskončne moči.

Vse to je bilo Jakobu razodeto v sanjah. Čeprav je njegov um doumel del razodetja, je njegove velike in skrivnostne resnice proučeval vse življenje, in te so se vse bolj razkrivale njegovemu razumevanju./184/

Jakob se je prebudil iz sna, ko je bila še tiha noč. Svetleče oblike njegove prikazni so izginile. Njegove oči so videle samo medle obrise samotnih hribov in nad njimi nebo polno svetlečih zvezd. Imel pa je svečan občutek, da je Bog z njim. Nevidna navzočnost je napolnila samotnost. Rekel je: "Resnično, Gospod je v tem kraju, in jaz nisem vedel! ... Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata!" (1 Moj 28,16.17)

"In Jakob vstane zgodaj tisto jutro ter vzame kamenje, ki si ga je položil za podglavje, in ga postavi v spomenik in izlije olja na njegov vrh." (1 Moj 28,18) V skladu z navado počastitve pomembnih dogodkov je Jakob postavil spomenik Božje milosti, da se bo vedno, ko bo šel tod mimo, lahko ustavil na tem svetem mestu in častil Gospoda. Kraj je imenoval Betel ali "Božja hiša". Z globoko hvaležnostjo je ponovil obljubo, da bo Božja navzočnost z njim, potem pa je svečano prisegel: "Ako bo Bog z menoj ter me ohrani na tej poti, po kateri sedaj potujem, in mi da kruha za jed in oblačila, da ga oblečem, in se vrnem srečno na dom svojega očeta: tedaj mi Gospod bodi Bog, in to kamenje, katero sem postavil v spomenik, bodi Božja hiša; in kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino." (1 Moj 28, 20-22)

Jakob se ni želel pogajati z Bogom...
                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Jakob se ni želel pogajati z Bogom. Gospod mu je že obljubil blaginjo, zato je bila prisega izliv hvaležnosti polnega srca zaradi zagotovila Božje ljubezni in milosti. Jakob je čutil, da ima Bog nad njim pravico, ki jo mora priznati, in da so mu posebni znaki božanske naklonjenosti zagotovili zaprošeno vrnitev. Tako vsak blagoslov, ki nam je dan, zahteva odgovor Viru vseh naših milosti. Kristjan bi se moral pogosto spominjati preteklega življenja in hvaležno priklicati v spomin dragocene rešitve, ki jih je zanj storil Bog - podpiral ga je v težavah in mu kazal pot, ko se je vse zdelo temno in nevarno, ter ga osveževal, ko je omagoval. Vse to bi moral prepoznati kot dokaze budne čuječnosti nebeških angelov. Če ima v mislih te neštete blagoslove, bi moral pogosto ponižno in s hvaležnim srcem vprašati: "Kaj naj povrnem Gospodu za vse njegove dobrote meni?" (Ps 116,12)

Naš čas, naši talenti in naša lastnina bi morali biti sveto izročeni njemu, ki nam je zaupal te blagoslove. Kadar koli je za naše dobro storjena rešitev ali pa so nam zagotovljene nove in/187/ nepričakovane milosti, moramo priznati Božjo dobroto ne samo z izražanjem hvaležnosti z besedami, temveč kakor Jakob z darovi in daritvami za njegovo delo. Kakor nenehno prejemamo Božje blagoslove, tako moramo nenehno dajati.

Jakob je rekel: "In kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino." (1 Moj 28,22) Ali naj bomo manj naklonjeni podelitvi mi, ki uživamo popolno luč in prednosti evangelija, in zadovoljni, če dajemo Bogu manj, kakor so dajali tisti, ki so živeli prej? Ne. Ali naj naše dolžnosti ne rastejo sorazmerno z velikostjo blagoslovov, ki jih uživamo? Ampak kako malo jih cenimo! Kako jalovi so poskusi, da bi z matematičnimi pravili, časom, denarjem in ljubeznijo izmerili ljubezen, ki je neizmerljiva, in dar nepredstavljive vrednosti. Desetina za Kristusa! O boren obrok, sramotno povračilo za nekaj, kar je veliko stalo! Z golgotskega križa kliče Kristus po nepridržani posvečenosti. Vse, kar imamo in kar smo, moramo posvetiti Bogu.

Jakob je nadaljeval svojo pot v "deželo Jutrovcev" (1 Moj 29,1) z novo in trajno vero v božanske obljube ter prepričan o navzočnosti in zaščiti nebeških angelov. Kako drugačen je bil njegov prihod od Abrahamovega poslanca pred skoraj sto leti! Služabnik je prijezdil na kamelah s sprevodom spremljevalcev in z bogatimi darovi zlata in srebra. Rebekin sin pa je bil osamljen potnik bolečih nog, brez posesti razen palice. Kakor Abrahamov služabnik se je tudi Jakob ustavil ob studencu in tukaj je srečal Rahelo, Labanovo mlajšo hčer. Zdaj je stregel Jakob, ko je odvalil kamen z vodnjaka in napojil čredo. Ko je oznanil svojo rodovino, so ga povabili v Labanov dom. Čeprav je prišel brez deleža in spremstva, je nekaj tednov pokazalo vrednost njegove marljivosti in spretnosti, zato so ga prosili, naj ostane. Dogovorili so se, da bo sedem let služil za Rahelino roko.

V prejšnjih časih je moral ženin po običaju pred sklenitvijo zakona plačati tastu vsoto denarja ali pa enako vrednost v drugem blagu, kar je bilo odvisno od razmer. To je bilo jamstvo za zakonsko zvezo. Očetje so menili, da ni varno zaupati sreče hčera možu, ki ni poskrbel za vzdrževanje družine. Če niso imeli dovolj prihrankov ali moči, da bi vodili posel in pridobili živino ali zemljo, se je bilo bati, da/188/ se bo njihovo življenje izkazalo za ničvredno. Vendar je bilo poskrbljeno tudi za preizkus tistih, ki niso imeli s čim plačati za ženo. Dovoljeno jim je bilo delati za očeta hčere, ki so jo ljubili, čas dela pa je določala vrednost zahtevane dote. Če se je snubec izkazal zvest v delu in se tudi drugače izkazal za vrednega, je dobil hčer za ženo. Po navadi ji je bila dana ob ženitvi dota, ki jo je oče prejel. Pri Raheli in Leji je Laban sebično zadržal doto, ki bi jima jo moral dati. Na to sta mislili, ko sta tik pred odhodom iz Mezopotamije rekli: "Saj naju je prodal in tudi izkupiček za naju je požrl." (1 Moj 31,15)

Starodavni običaj je obrodil dobre sadove, čeprav so ga včasih zlorabili kakor Laban. S tem ko je bilo snubcu ponujeno služiti, da bi dobil nevesto, so preprečili prenagljeno poroko in pridobili priložnost preizkusiti globino njegovih čustev, pa tudi njegovo sposobnost za samostojno vzdrževanje družine. V našem času se mnogokrat izkaže slabo, ker se ravna drugače. Pogosto se dogaja, da imata osebi pred poroko premalo priložnosti, da bi spoznala navade in nagnjenja drug drugega. Zato sta si, kar se tiče vsakdanjega življenja, tujca, ko združita svoje koristi pred oltarjem. Mnogi prepozno spoznajo, da niso drug za drugega, in posledica zveze je nesreča, ki traja vse življenje. Žena in otroci pogosto trpijo zaradi brezbrižnosti in nesposobnosti ali pa zaradi moževih in očetovih slabih navad. Če se snubčev značaj preizkusi pred poroko v skladnosti s starodavnim običajem, se lahko prepreči veliko gorje.

Jakob je plačal za Rahelo sedem let zveste službe in leta, ko je služil, "so se mu zdela kakor nekaj dni, zato ker jo je ljubil". (1 Moj 29,20) Sebični in lakomni Laban pa je želel obdržati tako dobrega pomočnika, zato je s kruto prevaro zamenjal Lejo za Rahelo. Ker je sama Leja sodelovala v prevari, je Jakob ni mogel ljubiti. Njegov ogorčen očitek Labanu je naletel na ponudbo, naj dela še sedem let za Rahelo. Oče je vztrajal, da naj Leje ne odslovi, ker bi to osramotilo družino. Jakob je bil tako postavljen v boleč in preizkusen položaj. Končno se je odločil zadržati Lejo in se poročiti z Rahelo. Rahela je bila vedno najbolj ljubljena, toda njegova posebna nagnjenost do nje/189/ je vzbudila Lejino ljubosumje in zavist. Tekmovalnost med sestrama ženama je Jakobu grenilo življenje.

Jakob je ostal v Mezopotamiji dvajset let ....
                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

.....Jakob je ostal v Mezopotamiji dvajset let in služil Labanu, ki ni gledal na družinske vezi, temveč si je v zvezi z njimi prizadeval zagotoviti vse dobrote. Za svoji hčeri je zahteval štirinajst let garanja, in v tem času se je Jakobovo plačilo spremenilo desetkrat. Jakob pa je kljub temu ostal marljiv in zvest. Besede, ki jih je namenil Labanu v njunem zadnjem pogovoru, živo opisujejo neutrudno pazljivost, ki jo je posvetil zahtevnemu gospodarju. "Dvajset let je, odkar sem bil s teboj: tvoje ovce in koze niso bile jalove, in ovnov tvoje črede nisem jedel. Raztrganih živali nisem prinesel k tebi: sam sem škodo trpel, iz moje roke si to zahteval, ukradeno mi podnevi, ukradeno mi ponoči. Tako je bilo: podnevi me je morila vročina in mraz ponoči, spanje se je umikalo mojim očem." (1 Moj 31,38-40)

Pastir je moral čuvati črede noč in dan. Bile so v nevarnosti pred roparji in pred neštetimi, drznimi divjimi živalmi. Pogosto so v nezaščiteni čredi povzročile pravi pokol. Jakob je imel za skrb obsežne Labanove črede na voljo pomočnike, vendar je bil sam odgovoren za vse. V določenih letnih obdobjih je moral biti osebno s čredami, da jih je v sušnem obdobju obvaroval pred poginom zaradi žeje. V hladnejših mesecih pa jih je čuval pred zmrznitvijo v hladnih nočnih zmrzalih. Jakob je bil glavni pastir, služabniki, ki so mu služili, so bili nižji pastirji. Če je kakšna ovca manjkala, je izgubo utrpel glavni pastir. Ta je poklical služabnike, katerim je zaupal skrb za čredo. Zahteval je strogo poročilo, če čreda ni bila v dobrem stanju.

Pastirjevo marljivo in skrbno življenje ter njegovo nežno sočutje do nebogljenih bitij, ki so mu bila zaupana, so navdihnjeni pisci uporabili za ponazoritev nekaterih najdragocenejših evangeljskih resnic. Kristus je v povezavi s svojim ljudstvom primerjan s pastirjem. Po padcu je videl svoje ovce obsojene na pogubo na temnih poteh greha. Da bi rešil tavajoče, je pustil čast in slavo Očetove/190/ hiše. Pravi: "Izgubljene poiščem, razgnane pripeljem nazaj, ranjene obvežem in bolne pokrepčam. Rešim svoje ovce, da vam ne bodo več v plen. Tudi zveri zemlje jih ne bodo žrle." (Ezek 34, 16.22.28) Slišati je njegov glas, ki jih kliče v svojo čredo: "In koča bo za senčnico proti vročini podnevi in za pribežališče in zavetje pred viharjem in pred dežjem." (Iz 4,6) Njegova skrb za čredo je vztrajna. Krepča šibke, tolaži trpeče, zbira jagnjeta okoli sebe in jih nosi v svojem naročju. Zato ga njegove ovce ljubijo. "A za tujcem ne gredo, temveč beže od njega, ker ne poznajo glasu tujcev." (Jan 10,5)

Kristus pravi: "Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir, ki mu ovce niso lastne, vidi volka, da gre, in zapusti ovce in zbeži, in volk trga in razganja ovce, on pa beži, ker je najemnik, in ne mara za ovce. Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje in moje poznajo mene." (Jan 10,11-14)

Kristus, glavni Pastir, je zaupal skrb za svojo čredo svojim služabnikom kot nižjim pastirjem. Nje prosi, naj bodo enako skrbni, kakor je bil On, in naj čutijo enako sveto odgovornost za nalogo, ki jim jo je zaupal. Resno jim je zapovedal, naj bodo zvesti, naj hranijo čredo, krepčajo šibke, poživljajo omagujoče in jih zaščitijo pred požrešnimi volkovi.

Da bi Kristus rešil svoje ovce, je dal življenje. Svojim pastirjem tako kaže ljubezen, ki je bila razodeta kot zgled. On, ki je "najemnik ... ki mu ovce niso lastne", se v resnici ne meni za čredo. Dela samo zaradi zaslužka in skrbi le zase. Razmišlja o lastnem dobičku, namesto da bi mislil na svojo nalogo. V času nevarnosti bo zbežal in zapustil čredo.

Apostol Peter opominja nižje pastirje: "Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno, tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi." (1 Pet 5,2.3) Pavel pravi: "Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti/191/ Duh postavil za škofe, da pasete Božjo cerkev, ki si jo je pridobil z lastno krvjo. Jaz vem, da pridejo po mojem odhodu med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi." (Dej 20,28.29)

Vse, ki imajo zvestim pastirjem ....
                             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!