Ljudstvo je dobro vedelo, da v bronasti kači ni moči, ki bi povzročala tako spremembo v teh, ki so pogledali nanjo. Moč za ozdravljenje je lahko prišla samo od Boga. V svoji modrosti je izbral to pot razodevanja svoje moči. S tem preprostim sredstvom je bilo ljudstvo primorano spoznati, da so jim ta udarec zadali njihovi grehi. Prav tako jim je bilo zagotovljeno, da nimajo vzroka za strah, dokler ubogajo Boga, ker jih bo obvaroval.

Povzdignjenje bronaste kače je moralo Izraela naučiti pomembnega nauka. Sami se niso mogli rešiti usodnega učinka strupa v svojih ranah. Samo Bog jih je bil sposoben ozdraviti. Vendar morajo sami pokazati vero v priskrbljeni ukrep. Da bi živeli, so morali pogledati. Po svoji veri so bili Bogu prijetni in z gledanjem v kačo so pokazali svojo vero. Vedeli so, da v sami kači ni nikakršne sposobnosti, marveč je simbol Kristusa; tako je bila njihovemu umu predstavljena potreba po veri v njegove zasluge. Do sedaj so mnogi prinašali Bogu svoje daritve in mislili, da so zadostili spravi za svoje grehe. Niso se popolnoma zanesli na prihajajočega Odrešenika, na katerega so kazale te daritve. Gospod jih je sedaj želel poučiti, da njihove daritve same po sebi nimajo nič več moči ali sposobnosti kakor bronasta kača, temveč le kakor ona usmerjajo misli na Kristusa, veliko daritev za greh./430/

"In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14.15) Vsi, ki so kdaj živeli na zemlji, so občutili smrtni ugriz stare kače, "ki se imenuje Hudič in Satan". (Raz 12,9) Usodne učinke greha lahko odstrani samo Božji ukrep. Izraelci so ohranili svoje življenje s pogledom na dvignjeno kačo. Ta pogled je vseboval vero. Živeli so, ker so verjeli Božji besedi in zaupali v sredstvo, ki ga je priskrbel za njihovo ozdravitev. Tako lahko grešnik pogleda Kristusa in živi. Po veri v spravno daritev prejme odpuščanje. Za razliko od negibnega in mrtvega simbola ima Kristus v samem sebi moč in sposobnost ozdraviti spokorjenega grešnika.

Čeprav se grešnik ne more rešiti sam, mora vseeno nekaj storiti, da si zagotovi zveličanje. Kristus pravi: "In tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jan 6,37) Toda priti moramo k njemu; in ko se spokorimo za svoje grehe, moramo verjeti, da nas sprejema in nam odpušča. Vera je Božji dar, moč, da jo izvršimo, pa je naša. Vera je roka, s katero se človek oprime božanskih darov milosti in usmiljenja.

Nič razen Kristusove pravičnosti nam ne daje pravice do blagoslovov zaveze milosti. Mnogo jih je, ki so dolgo hrepeneli in poskušali dobiti te blagoslove, vendar jih niso prejeli, ker so gojili zamisel, da lahko sami nekaj naredijo, da bi jih bili vredni. Niso pogledali stran od sebe in verovali, da je Jezus zadostni Zveličar. Ne smemo misliti, da nas bodo rešile naše zasluge; Kristus je naše edino upanje v zveličanje. "Zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Dej 4,12)

Ko popolnoma zaupamo Bogu, ko se zanesemo na zasluge Jezusa kot Zveličarja, ki odpušča grehe, bomo prejeli vso pomoč, ki smo si jo želeli. Nihče naj ne gleda nase, kakor da ima moč, da bi se sam rešil. Jezus je umrl za nas, ker sami ne moremo tega narediti. V njem je naše upanje, opravičenje in naša pravičnost. Ko vidimo svojo grešnost, ne klonimo in se ne bojmo, da nimamo Zveličarja ali pa da nima milosti za nas. Prav v takšnih trenutkih nas vabi, da pridemo k njemu v svoji nebogljenosti, in nas bo rešil./431/

Mnogi Izraelci niso videli pomoči v zdravilu, ki so ga določila Nebesa. Mrtvi in umirajoči so ležali povsod okoli njih in vedeli so, da bodo brez božanske pomoči zagotovo propadli; vendar pa so še dalje objokovali svoje rane, bolečine, svojo gotovo smrt, dokler ni njihova moč pošla in oči oslabele, v resnici pa bi lahko takoj ozdraveli. Če se zavedamo svojih potreb, ne porabimo nobene svoje moči za žalovanje nad njimi. Medtem ko spoznavamo svoje nebogljeno stanje brez Kristusa, se ne vdajajmo malodušju, temveč se zanesimo na zasluge križanega in vstalega Zveličarja. Poglejmo in živimo. Jezus jamči za svoje besede. Rešil bo vse, ki pridejo k njemu. Čeprav bodo milijoni, ki potrebujejo ozdravljenje, zavrnili njegovo ponujeno milost, ne bo prepuščen pogubi niti eden, ki zaupa v njegove zasluge.

Mnogi niso pripravljeni sprejeti Kristusa, dokler jim ni pojasnjena popolna skrivnost načrta zveličanja. Zavračajo pogled vere, čeprav vidijo tisoče, ki so pogledali in čutili učinkovitost gledanja na Kristusov križ. Mnogi tavajo v labirintih modrovanja ter iščejo razloge in dokaze, ki jih ne bodo nikoli našli, zavračajo pa dokaz, ki ga je voljan dati Bog. Nočejo hoditi v luči Sonca pravičnosti, dokler jim ne bo pojasnjeno, zakaj sije. Nihče, ki vztraja na tej poti, ne bo spoznal resnice. Bog ne bo nikoli odstranil vsakega povoda za dvom. Dovolj dokazov daje, na katerih lahko temeljimo svojo vero. Če pa teh ne sprejmemo, ostane um v temi. Če bi ti, katere je pičila kača, najprej nehali dvomiti in se spraševati ter bi šele nato privolili v pogled, bi umrli. Naša dolžnost je najprej pogledati, in pogled vere nam bo omogočil življenje./
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

39. POGLAVJE: Zmaga nad Basanom

Temeljno besedilo 5 Moj 2 do 3,11

Po prehodu na jug Edoma so se Izraelci obrnili proti severu ter ponovno naravnali svoja obličja proti obljubljeni deželi. Pot jih je zdaj vodila čez širno, dvignjeno planjavo, kjer je pihljal hladen svež vetrič s hribov. To je bila dobrodošla sprememba po žgoči dolini, skozi katero so potovali, in šli so naprej krepki in polni upanja. Ko so prečkali potok Zered, so šli do vzhoda Moabske dežele, saj jim je bil dan ukaz: "Ne vedite se sovražno proti Moabcem in ne spustite se v vojno z njimi; zakaj od njihove dežele ti ne dam posesti, ker sem dal Ar Lotovim sinovom v lastnino." (5 Moj 2,9) Isti ukaz je bil ponovljen v zvezi z Amonci, ki so bili prav tako Lotovi potomci.

Ko so izraelske množice še hodile proti severu, so kmalu dosegle Amorejsko deželo. To močno in bojevito ljudstvo je prvotno zasedalo južni del Kanaanske dežele. Nato pa so se namnožili in prečkali Jordan, se bojevali z Moabci ter zasedli del njihovega ozemlja. Tukaj so se ustalili in popolnoma zagospodarili nad vso deželo od Arnona daleč na sever do Jaboka. Pot do Jordana, po kateri so hoteli iti Izraelci, je vodila prav skozi to področje. Zato je Mojzes poslal prijateljsko sporočilo amorejskemu kralju Sihonu v njegovo glavno mesto: "Dovoli mi, da grem skozi tvojo deželo; naravnost po cesti hočem iti, ne ganem se ne na desno ne na levo. Živeža mi prodaš za denar, da jem, in vode mi daš za denar, da pijem, samo mi dovoli iti peš skozi deželo." (5 Moj 2,27.28) V odgovor je dobil odločno zavrnitev. Vse amorejske čete so bile poklicane nasprotovati napredovanju zavojevalcev. Ta ogromna vojska je Izraelce prestrašila, saj so bili slabo pripravljeni za spopad z dobro oboroženimi in dobro izurjenimi silami. Kar se/433/ tiče bojnih veščin, so imeli sovražniki prednost. Po človeški presoji bo Izraela kmalu konec.

Ampak Mojzes je imel svoj pogled uprt v oblakov steber in ljudstvo spodbudil z mislijo, da je znamenje Božje navzočnosti še vedno med njimi. Istočasno jim je ukazal narediti vse, kar je v človeški moči, da bi se pripravili za vojno. Njihovi sovražniki so bili vneti za bitko in prepričani, da bodo izbrisali nepripravljene Izraelce iz dežele. Lastnik vseh dežel pa je Izraelovemu voditelju ukazal: "Vstanite, odpravite se in pojdite čez potok Arnon! Poglej, dal sem ti v roko Sihona Amorejca, kralja v Hesbonu, in njegovo deželo: začni jo posedati in spusti se v boj z njim. Danes začnem pošiljati strah in grozo pred teboj nad ljudstva pod vsem nebom, da se bodo, ko začujejo glas o tebi, tresli in trepetali pred teboj." (5 Moj 2,24.25)

Ljudstvom na kanaanskih mejah bi bilo prizaneseno, če se ne bi uprla Božji besedi in nasprotovala Izraelovemu napredovanju. Gospod se je izkazal za potrpežljivega, zelo prijaznega in nežno sočutnega celo do poganskih ljudstev. Ko je bilo Abrahamu v prikazni pokazano, da bodo njegovi potomci, Izraelovi otroci, štiristo let tujci v tuji deželi, mu je Gospod obljubil: "Oni pa se vrnejo sem v četrtem rodu; zakaj krivica Amorejcev ni dozdaj še dopolnjena." (1 Moj 15,16) Kljub temu da so bili Amorejci malikovalci, ki so si zaradi svoje velike hudobnosti zapravili življenje, jih je Bog ohranil štiristo let. Tako jim je nezmotljivo pričal, da je edini resnični Bog, Stvarnik nebes in zemlje. Znani so jim bili vsi njegovi čudeži, ko je izpeljal Izraela iz Egipta. Dano jim je bilo dovolj dokazov. Lahko bi spoznali resnico, če bi se bili voljni odvrniti od malikovanja in razuzdanosti. Vendar so zavrnili luč in se oprijeli svojih malikov.

Ko je Gospod drugič pripeljal svoje ljudstvo do kanaanskih mej, je bil poganskim narodom zagotovljen dodaten dokaz o njegovi moči. Videli so, da je bil Bog z Izraelom, ko so premagali kralja Arada in Kanaance. O tem je pričal tudi čudež, ki je bil izvršen, da bi bili rešeni umirajoči zaradi ugriza kač. Čeprav je bil Izraelcem zavrnjen prehod skozi Edomsko deželo in so bili prisiljeni iti po/434/ dolgi in težavni poti ob Rdečem morju na vseh svojih potovanjih in utaboritvah, ko so šli mimo Edomske, Moabske in Amonske dežele, niso kazali sovražnosti in niso škodovali ljudstvu ali njihovemu imetju. Ko je Izrael prispel do meje Amorejcev, je prosil za dovoljenje za prehod skozi deželo in obljubil, da bo spoštoval enaka pravila, ki so veljala za stike z drugimi ljudstvi. Amorejski kralj pa je zavrnil to vljudno prošnjo in izzivalno zbral svoje čete za bitko, s tem pa je napolnil njihovo čašo krivičnosti. Zato je Bog zdaj uporabil svojo moč za njihovo uničenje.

Izraelci so prečkali reko Arnon in napredovali proti sovražniku. Prišlo je do boja, v katerem so Izraelove vojske slavile zmago. Zaradi te prednosti so kmalu obvladali Amorejsko deželo. Poveljnik Gospodovih vojsk je porazil sovražnike svojega ljudstva; isto bi naredil osemintrideset let prej, ko bi Izrael zaupal vanj.

Izraelova vojska je polna upanja in poguma vneto napredovala, in ker so se še vedno pomikali proti severu, so kmalu dosegli deželo, ki bo dobro preizkusila njihov pogum in vero v Boga. Pred njimi je ležalo mogočno in gosto naseljeno Basanovo kraljestvo, polno velikih utrjenih mest, ki so vse do tega dne vzbujala čudenje sveta. "Vsa ta mesta so bila utrjena z visokimi zidovi, z vrati in zapahi, razen mnogoštevilnih trgov brez obzidja." (5 Moj 3,5) Hiše so bile zgrajene iz ogromnih črnih kamnov take izredne velikosti, kakor da bi hoteli zgradbo narediti popolnoma nepremagljivo za katero koli silo tistega časa, ki bi prišla nadnje. To je bila dežela polna divjih votlin, globokih prepadov, zevajočih brezen in skalnatih trdnjav. Prebivalci te dežele so bili potomci velikanov. Bili so zelo visoki in močni ter zelo znani po nasilju in krutosti, tako da so bili groza za vse okoliške narode. Velikost in pogum Oga, kralja te dežele, pa sta bila omembe vredna celo za narod velikanov.

Ampak oblakov steber se je pomikal naprej. Hebrejske množice so šle za njegovim vodstvom in prispele v Edrej, kjer je kralj velikanov s svojimi silami čakal na njihov prihod. Og je spretno izbral kraj spopada. Mesto Edrej je stalo na meji visoke planote, ki se je strmo dvigala iz dolin in je bila pokrita z nazobčanimi skalami vulkanskega izvora. Približal si se ji lahko samo po ozkih/435/ stezicah, ki so bile strme in vzpon po njih težaven. Če bi bil poražen, bi njegove čete našle zatočišče v tej skalnati divjini, kamor tujci ne bi mogli za njimi.

O uspehu prepričan kralj je šel z ogromno vojsko naprej na odprto ravnino, zgoraj s planote, kjer je bilo videti kopja tisočev željnih spopada, pa je bilo slišati izzivalne krike. Ko so se Hebrejci ozrli na veliko postavo tega velikana velikanov, ki je stal visoko nad vojaki svoje vojske, ko so videli čete, ki so ga obdajale, in ko so ugledali na videz nepremagljivo trdnjavo, za katero so bili vkopani tisoči, so srca mnogih v Izraelu vztrepetala od strahu. Mojzes pa je bil miren in odločen; Gospod je rekel glede basanskega kralja: "Ne boj se ga, zakaj izročil sem njega in vse ljudstvo in njegovo deželo v tvojo roko, in stori mu, kakor si storil Sihonu, kralju Amorejcev, ki je prebival v Hesbonu." (5 Moj 3,2)

Neomajna vera njihovega voditelja je navdihnila ljudstvo z zaupanjem v Boga. Vse so zaupali njegovi vsemogočni roki in ni jih pustil na cedilu. Pred Poveljnikom Gospodove vojske niso mogli obstati ne mogočni velikani ne obzidana mesta, niti oborožene vojske niti kamnite trdnjave. Gospod je vodil vojsko, Gospod je premagoval sovražnika, Gospod je zmagal v Izraelovo korist. Velikanski kralj in njegova vojska sta bila uničena in Izraelci so kmalu posedli vso deželo. Tako je bilo z zemlje izbrisano čudno ljudstvo, ki se je vdajalo krivici in nagnusnemu malikovanju.

V zmagi nad Gileadom in Basanom ....

       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V zmagi nad Gileadom in Basanom se jih je mnogo spomnilo dogodkov, ki so skoraj štirideset let prej v Kadesu obsodili Izraela na dolgo tavanje po puščavi. Videli so, da je bilo poročilo oglednikov glede obljubljene dežele v mnogih ozirih pravilno. Mesta so bila obzidana in zelo velika ter poseljena z velikani. Hebrejci so bili v primerjavi z njimi kakor pritlikavci. Zdaj pa so lahko videli tudi, da je bila usodna napaka njihovih očetov nezaupanje v Božjo moč. Samo to jim je preprečilo, da niso mogli takoj stopiti v dobro deželo.

Prva priprava za vstop v Kanaan je bila daleč manj težavna kakor sedanja. Bog je svojemu ljudstvu obljubil, da bo šel pred njimi in se bojeval zanje, če bodo poslušali njegov glas; prav tako bi poslal/436/ sršene, da bi pregnali prebivalce dežele. Večina ljudstev se jih ni bala in le malo so se pripravljali za nasprotovanje njihovemu napredku. Ko pa je zdaj Gospod velel Izraelu, naj gre naprej, so morali napredovati proti čuječim in mogočnim sovražnikom ter se boriti s številčno močnejšimi in dobro izurjenimi vojskami, ki so se pripravljale za upor proti njim.

V boju z Ogom in Sihonom so bili ljudje pripeljani pred enako preizkušnjo, v kateri so njihovi očetje popolnoma padli. Toda preizkus je bil zdaj mnogo strožji kakor takrat, ko je Bog ukazal Izraelu, naj gre naprej. Težave na njihovi poti so se zelo pomnožile, ker niso hoteli kreniti naprej, ko jim je bilo rečeno, naj to storijo v Gospodovem imenu. Tako Bog še vedno preizkuša svoje ljudstvo. In če ne zdržijo preizkušnje, jih ponovno pripelje do iste točke, samo da je drugič preizkus težji in strožji od prejšnjega. To se nadaljuje, dokler ne zdržijo preizkusa ali pa, če so še vedno uporni, Bog umakne svojo luč od njih in jih pusti v temi.

Hebrejci so se zdaj spomnili, kako so bili poraženi in tisoči pobiti nekoč prej, ko so šle njihove čete v bitko. Ampak takrat so šli v nasprotju z Božjim ukazom. Šli so brez Mojzesa, od Boga določenega voditelja, brez oblakovega stebra, simbola božanske navzočnosti, in brez skrinje. Zdaj pa je bil Mojzes z njimi in krepil njihova srca z besedami upanja in vere; Božji Sin, ovit v oblakov steber, je kazal pot, sveta skrinja pa je spremljala množico. Ta izkušnja vsebuje nauk za nas. Mogočni Izraelov Bog je naš Bog. Vanj lahko zaupamo, in če ubogamo njegove zahteve, bo deloval za nas na prav tako viden način, kakor je deloval za svoje starodavno ljudstvo. Vsakogar, kdor želi hoditi po poti dolžnosti, bosta včasih napadla dvom in nevera. Pot bo včasih posuta z na videz tako nepremagljivimi ovirami, da bo vzela pogum njim, ki popuščajo malodušju. Bog takim pravi: Pojdite naprej. Opravite svojo nalogo, ne glede na ceno. Težave, ki se zde tako ogromne, da polnijo vašo dušo s strahom, bodo izginile, ko boste šli naprej po poti poslušnosti in ponižno zaupali v Boga.

                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

40. poglavje: Balaam

Temeljno besedilo 4 Moj 22 do 24

Po zmagi nad Basanom so se Izraelci vrnili na Jordan ter se pripravljali za takojšnji napad na Kanaan. Utaborili so se poleg reke nad izlivom v Mrtvo morje in ravno nasproti Jerihonski ravnini. Bili so ob samih mejah Moaba. Moabci pa so se prestrašili zaradi neposredne bližine zavojevalcev.

Izrael ni nadlegoval Moabcev, ti pa so vendar s strahom opazovali vse, kar se je zgodilo v okoliških deželah. Amorejce, pred katerimi so se bili prisiljeni umakniti, so Hebrejci premagali. Ozemlje, ki so ga Amorejci iztrgali Moabcem, je bilo zdaj v Izraelovi lasti. Basanske čete so pred skrivnostno, v oblakov steber ovito močjo, popustile in velikanske trdnjave so zasedli Hebrejci. Moabci si niso drznili tvegati in jih napasti; klic k orožju je bil brezupen glede na nadnaravne pomočnike, ki so delali v njihovo korist. Odločili pa so se, kakor se je faraon, najeti moč čarodejstva, da bi preprečili Božje delo. Izraela bodo prekleli.

Moabci so bili tesno povezani z Madianci tako z vezmi narodnosti kakor z vero. Balak, moabski kralj, je zbudil strah v sorodnem ljudstvu in si zagotovil njegovo sodelovanje v svojih načrtih zoper Izraela s sporočilom: "Zdaj pa požre ta množica vse okrog nas, kakor pomuli vol vso travo na polju." (4 Moj 22,4) Za Balaama, ki je bival v Mezopotamiji, so govorili, da ima nadnaravne moči, in njegov sloves je segel v Moabsko deželo. Odločili so se ga poklicati na pomoč. Zato so poslali "starešine Moabcev in Madiancev," (4 Moj 22,7) da bi zvedeli za njegovo napoved in bi izrekel urok zoper Izraela./438/

Tedaj so se poslanci odpravili na dolgo potovanje čez gore in prečkali puščavo do Mezopotamije. Poiskali so Balaama in mu povedali sporočilo svojega kralja: "Glej, iz Egipta je prišlo ljudstvo; glej, pokrilo je površje zemlje in ustanovilo se je tu meni nasproti. Pridi torej zdaj, prosim, in mi prekolni to ljudstvo, ker je močnejše od mene: morda se mi ga posreči poraziti ter izgnati iz dežele; zakaj vem, da je blagoslovljen, kogar ti blagosloviš, in preklet, kogar prekolneš." (4 Moj 22,5.6)

Balaam je bil nekoč dober mož in Božji prerok, vendar je odpadel in se vdal poželjivosti. Še vedno se je izdajal za služabnika Najvišjega. Znano mu je bilo Božje delo v korist Izraela, in ko so sli sporočili svoj opravek, je dobro vedel, da je njegova dolžnost zavrniti Balakove darove in odpustiti sle. Vendar si je drznil poigravati se s skušnjavo. Poslancem je rekel, naj ostanejo pri njem čez noč, ker ne more dati odgovora, dokler ne vpraša za nasvet Gospoda. Balaam je vedel, da to prekletje Izraelu ne more škodovati. Bog je bil na njihovi strani in dokler mu bodo zvesti, jih nobena sovražna zemeljska ali peklenska moč ne more premagati. Njegovi ošabnosti so prijale besede poslancev: "Da je blagoslovljen, kogar ti blagosloviš, in preklet, kogar prekolneš." (4 Moj 22,6) Podkupnina dragocenih darov in bodoče povišanje sta spodbudila njegovo poželjivost. Pohlepno je sprejel ponujene dragocenosti. Zato je najprej izjavil strogo poslušnost Božji volji, potem pa poskušal ustreči Balakovim željam.

Ponoči pa je Božji angel prišel k Balaamu s sporočilom: "Ne hodi z njimi; ne kolni ljudstva, zakaj blagoslovljeno je." (4 Moj 22,12)

Zjutraj je Balaam z nejevoljo odpustil poslance, vendar jim ni povedal, kaj je rekel Gospod. Jezen, ker so se nenadoma razblinile njegove prikazni o dobičku in časti, je čemerno rekel: "Pojdite v svojo deželo; zakaj Gospod mi noče dopustiti, da bi šel z vami." (4 Moj 22,13)

Balaam je "ljubil plačilo krivice". (2 Pet 2,15) Greh poželjivosti, ki ga je Bog razglasil za malikovalstvo, je Balaama naredil za preračunljivca. Po tej eni napaki je Satan pridobil/439/ popoln nadzor nad njim. To je povzročilo njegovo pogubo. Skušnjavec vedno ponuja posvetni dobiček in čast, da bi zapeljal od službe Bogu. Pravi jim, da jim njihova pretirana natančnost preprečuje blaginjo. Tako so mnogi napeljani, da si drznejo stopiti s poti stroge poštenosti. En sam napačen korak olajša naslednjega, in ljudje postanejo vedno bolj predrzni. Ko se enkrat prepustijo oblasti lakomnosti in želji po moči, počnejo in si drznejo storiti najstrašnejše stvari. Mnogi si laskajo, da lahko zaradi posvetnih prednosti za nekaj časa odstopijo od stroge poštenosti, saj lahko po doseženem cilju ponovno spremenijo svojo pot, kadar bodo želeli. Taki se zapletajo v Satanove pasti in redko mu pozneje lahko uidejo.

Poslanci so sporočili Balaku, da se jim prerok ni hotel pridružiti. Ampak niso mu omenili, da mu je Bog to prepovedal. Ker je kralj predvideval, da se Balaam obotavlja zaradi želje po večji nagradi, je poslal več knezov, ki so bili tudi bolj ugledni od prvih. Obljubil mu je večje časti in vse, kar bi Balaam zahteval. Balakovo nujno sporočilo preroku se je glasilo: "Ne daj si, prosim, z ničimer zabraniti, da ne bi prišel k meni. Zakaj z mnogimi častmi te hočem obsipati, in kar koli mi porečeš, rad storim; pridi torej, prosim, prekolni mi to ljudstvo." (4 Moj 22,16.17)

Balaam je bil preizkušen drugič. V odgovor na moledovanje poslancev je hlinil veliko vestnost in poštenost ter jim zagotavljal, da ga nobena vsota zlata ali srebra ne moreta napeljati k nasprotovanju Božji volji. Toda želel si je izpolniti kraljevo zahtevo. Čeprav mu je bila Božja volja že dokončno znana, je rotil poslance, naj ostanejo, da bi lahko povprašal Boga, kakor da bi bil Neskončni človek, ki se ga da prepričati.

Ponoči se je Balaamu prikazal Gospod in rekel: "Ako so te prišli ti možje klicat, vstani in pojdi z njimi; ali stori samo to, kar ti bom govoril." (4 Moj 22,20) Gospod mu je dovolil, da je delal po svoji volji, ker se je tako Balaam sam odločil. Ni hotel izpolniti Božje volje, temveč je izbral svojo pot in si potem prizadeval zagotoviti Gospodovo odobritev.

Na tisoče ljudi je danes, ki ravnajo podobno. Ne bi jim bilo težko razumeti/440/ svoje dolžnosti, če bi se ujemala z njihovimi nagnjenji. Ta jim je jasno razodeta v Svetem pismu ali pa jim jo jasno pokažejo okoliščine in razum. Ker pa ti dokazi nasprotujejo njihovim željam in nagnjenjem, jih pogosto zavračajo in si upajo oditi k Bogu, da bi spoznali svojo dolžnost. Z veliko navidezno vestnostjo dolgo in goreče molijo za luč. Toda z Bogom se ne da šaliti. Takim pogosto dovoli, da sledijo svojim željam in trpijo posledice. "Ali moje ljudstvo ni poslušalo mojega glasu. ... Zatorej sem jih pustil, naj hodijo po zakrknjenosti svojega srca in hodili so po svojih krivih naklepih." (Ps 81,11.12) Ko kdo jasno pozna svojo dolžnost, naj si ne drzne stopiti pred Boga z molitvijo, da bi bil oproščen njene izpolnitve. Namesto tega naj raje s ponižnim in pokornim duhom prosi za božansko moč in modrost, da bo izpolnil njene zahteve.

Moabci so bili pokvarjeno....
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Moabci so bili pokvarjeno, malikovalsko ljudstvo, pa vendar v očeh Nebes njihova krivda glede na luč, ki so jo prejeli, ni bila tako velika kakor Balaamova. Ker je Balaam trdil, da je Božji prerok, bi moral vse, kar je izrekel, reči z božansko oblastjo. Zato mu ni bilo dovoljeno govoriti, kakor bi želel, temveč je moral oznaniti sporočilo, ki mu ga bo dal Bog. Božanski ukaz se je glasil: "Stori samo to, kar ti bom govoril." (4 Moj 22,20)

Balaam je prejel dovoljenje, da lahko gre s poslanci iz Moaba, če ga pridejo zjutraj klicat. Ampak ti so vznejevoljeni zaradi njegovega obotavljanja in ker so pričakovali še eno zavrnitev, odpotovali proti domu, ne da bi se še enkrat posvetovali z njim. Zdaj je bil odstranjen vsak izgovor za izpolnitev Balakove zahteve. Balaam pa se je odločil dobiti svojo nagrado; vzel je oslico, na kateri je po navadi jahal, ter se podal na pot. Bal se je, da bi celo zdaj ostal brez božanskega dovoljenja, zato je nepotrpežljivo hitel, da mu ne bi zaradi česa spodletelo dobiti želene nagrade.

Toda "Gospodov angel mu stopi na pot kot nasprotnik". (4 Moj 22,22) Žival je videla božanskega sla, ki je bil človeku neviden, zato se je obrnila s poti na polje. Balaam je s krutimi udarci vrnil oslico na pot, toda na ozkem prostoru, ki so ga zapirale stene, se je ponovno pokazal angel. Žival se je poskušala izogniti preteči podobi, zato je pritisnila gospodarjevo nogo k steni. Balaam je bil slep za nebeško posredovanje in ni vedel, da mu je Bog/441/ zaprl pot. Mož se je razjezil in neusmiljeno tepel oslico ter jo silil, naj gre dalje.

Spet "Gospodov angel gre dalje in se postavi v tesnino, kjer se ni bilo kam izogniti ne na desno ne na levo". (4 Moj 22,26) Pojavil se je kakor prej v preteči drži in uboga žival se je, trepetajoč od strahu, ustavila ter padla na zemljo pod jezdecem. Balaam je bil neznansko besen in je s palico tepel žival še bolj kruto kakor prej. Zdaj je Bog odprl njena usta in "brezglasno vprežno živinče je spregovorilo s človeškim glasom ter zabranilo prerokovo nespamet. Kaj sem ti storila, da me že v tretjič tepeš?" je vprašala. (2 Pet 2,16; 4 Moj 22,28)

Balaam je besen, ker je bil tako ustavljen na svojem potovanju, odgovoril oslici, kakor da bi se pogovarjal z razumnim bitjem: "Ker se norčuješ z menoj! O da bi imel meč v roki, kar ubil bi te!" (4 Moj 22,29) Tukaj imamo dozdevnega čarodeja, ki se je podal na pot preklet vse ljudstvo, da ohromi njihovo moč, ni pa imel moči, da bi ubil žival, na kateri je jahal!

Zdaj so se odprle Balaamove oči. Zagledal je Božjega angela, ki je stal z mečem v roki in ga bil pripravljen ubiti. V strahu je povesil teme ter padel na obraz. Angel mu je rekel: "Zakaj si tepel svojo oslico zdaj že trikrat? Glej, izšel sem, da ti bom nasprotnik, ker tvoja pot drži v pogubo pred menoj. In oslica me je videla in se mi že trikrat izognila; sicer bi te bil, ko se mi ne bi bila umaknila, takoj umoril, njo pa ohranil živo." (4 Moj 22,32.33)

Balaam je dolgoval svoje življenje ubogi živali, s katero je tako kruto ravnal. Mož, ki je zase trdil, da je Gospodov prerok, in izjavil, da so njegove oči odprte in je videl prikazen Vsemogočnega, je bil tako zaslepljen zaradi pohlepa in stremuštva, da ni mogel opaziti Božjega angela, ki ga je videla njegova žival. "Jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli." (2 Kor 4,4) Koliko jih je tako zaslepljenih! Hitijo na prepovedane poti, prestopajo božanski zakon in ne morejo razločiti, da so Bog in njegovi angeli proti njim. Kakor Balaam se jezijo nanje, ki želijo preprečiti njihovo pogubo.

Balaam je s svojim ravnanjem z živaljo pokazal, kakšen duh ga vodi. "Pravični skrbi za življenje svoje živine, srce brezbožnih pa je neusmiljeno."/442/ (Preg 12,10) Malo jih spozna tako, kakor bi morali, da je greh zlorabljati živali ali pa jih puščati, da trpijo zaradi zanemarjanja. Ta, ki je ustvaril človeka, je prav tako ustvaril preproste živali, in "njegovo usmiljenje gre čez vsa njegova dela". (Ps 145,9) Živali so bile ustvarjene, da služijo človeku, vendar mu to ne daje pravice, da jim zadaja bolečino z grobimi udarci ali krutim primoravanjem.

Zaradi človekovega greha "vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj". (Rim 8,22) Trpljenje in smrt sta tako prenesena ne samo na človeški rod, temveč tudi na živali. Prav gotovo mora zato človek težiti k lajšanju in ne k povečevanju bremena, ki ga je njegov greh naprtil Božjim stvarstvom. Kdor slabo ravna z živalmi, ker jih ima v svoji oblasti, je strahopetec in tiran. Nagnjenje k povzročanju bolečine, bodisi bližnjemu ali živalim, je satansko. Mnogi ne vedo, da bo njihova krutost nekoč znana, ker je namreč uboga žival ne more razodeti. Toda če bi se lahko oči teh ljudi odprle, kakor so se Balaamove, bi videli Božjega angela, da stoji kot priča, ki bo pričal zoper nje v zgornjih dvorih. Poročilo gre v nebesa in prihaja dan, ko bo izrečena sodba zoper take, ki zlorabljajo Božja stvarstva.

Ko je Balaam zagledal Božjega sla, je v strahu vzkliknil: "Grešil sem, zakaj nisem vedel, da ti stojiš na poti proti meni; in sedaj, če se ti vidi hudobno, se vrnem." (4 Moj 22,34) Gospod mu je dopustil nadaljevati potovanje, toda dal mu je vedeti, da naj bodo njegove besede pod nadzorom božanske moči. Bog je želel Moabu dokazati, da so Hebrejci pod nebeško zaščito; in to je uspešno storil, ko jim je pokazal, kako nemočen je bil Balaam celo pri izgovorjavi prekletstva zoper nje brez božanskega dovoljenja.

Moabskemu kralju pa so sporočili, da se približuje Balaam. Tedaj je šel z velikim spremstvom do meje svojega kraljestva, da bi ga sprejel. Začudil se je zaradi Balaamove zamude, v mislih je namreč imel bogate nagrade, ki so ga čakale. Prerok mu je odgovoril: "Glej, zdaj pa sem prišel k tebi; toda morem li sploh kaj govoriti? Besedo, katero Bog dene v moja usta, to moram govoriti." (4 Moj 22,38) Balaam je zelo obžaloval to omejitev; bal se je, da ne bo mogel izpeljati svojega namena, ker je bil pod Gospodovim nadzorom.

Z velikim bliščem je kralj z glavnimi dostojanstveniki svojega/443/ kraljestva pospremil Balaama do baalskih višav, od koder je lahko opazoval hebrejsko množico. Opazujte preroka, ko stoji na visokem prostoru in opazuje tabor Božjega izvoljenega ljudstva. Kako malo so Izraelci vedeli, kaj se dogaja tako blizu njih! Kako malo so vedeli o Božji skrbi, ki je bila nad njimi razpeta noč in dan! Kako omejeno je dojemanje Božjega ljudstva! Kako počasni so v vsakem obdobju za razumevanje njegove velike ljubezni in milosti! Ali ne bi bilo njihovo srce napolnjeno s hvaležnostjo za njegovo ljubezen in s spoštovanjem ob misli na njegovo veličastnost in moč, če bi lahko razločili čudovito Božjo moč, ki se nenehno odkriva v njihovo korist?

Balaam je nekoliko poznal....
                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Balaam je nekoliko poznal daritve Hebrejcev in upal je, da jih bo prekosil v dragocenih darovih in si zagotovil Božji blagoslov ter zajamčil izpolnitev svojih grešnih načrtov. Tako so čustva malikovalskih Moabcev prevzela nadzor nad njegovim umom. Njegova modrost je postala neumnost, njegovo duhovno gledanje je potemnelo; s popuščanjem Satanovi moči si je nakopal slepoto.

Po Balaamovem navodilu so postavili sedem oltarjev. Na njih je daroval daritev. Potem se je umaknil "na gol hrib", da bi se srečal z Bogom, in obljubil, da bo Balaku oznanil vse, kar mu bo razodel Gospod. (4 Moj 23,3)

Kralj je stal z moabskimi plemenitaši in knezi poleg daritev, okoli njih pa se je zbrala radovedna množica, ki je čakala na prerokovo vrnitev. Končno je prišel in ljudje so čakali na besede, ki bodo za vedno uničile tisto čudežno moč, ki je tolikokrat delovala v korist osovraženih Izraelcev. Balaam je rekel:

"Iz Arama, z jutrovih planin, me je poklical Balak, moabski kralj: Pridi, prekolni mi Jakoba, pridi, jezo skliči nad Izraela! Kako naj kolnem, kogar Bog mogočni ne preklinja? In kako naj jezo skličem, na kogar se Gospod ne jezi? Zakaj z vrhov skal ga vidim in s hribov ga gledam: glej, ljudstvo je, ki prebiva posebej in se med poganske narode ne šteje. Kdo prešteje Jakobov prah in število četrtine Izraela? O, da bi umrl s smrtjo pravičnih in da bi bil moj konec podoben koncu teh!" (4 Moj 23,7-10)/444/

Balaam je priznal, da je prišel preklet Izraela; toda izgovorjene besede so bile naravnost v nasprotju s čustvi njegovega srca. Prisiljen je bil izreči blagoslove, medtem ko je bila njegova duša polna prekletstev.

Ko je Balaam zrl na izraelski tabor, je začuden opazil dokaz njihove blaginje. Prikazani so mu bili kot neolikana, neorganizirana množica, ki pustoši deželo v klateških skupinah, te pa so v nadlogo in strah okoliškim narodom. Njihov videz pa je bil prav nasproten. Videl je zelo obsežno in popolno ureditev njihovega tabora, vse je pričalo o temeljiti disciplini in redu. Pokazana mu je bila naklonjenost, s katero je Bog obravnaval Izraela, ter njihov poseben značaj, ki so ga imeli kot njegovo izvoljeno ljudstvo. Ni jim bilo namenjeno stati na ravni z drugimi ljudstvi, temveč so bili povišani nad vsemi. "Glej, ljudstvo je, ki prebiva posebej in se med poganske narode ne šteje." (4 Moj 23,9) Ob času, ko so bile izgovorjene te besede, Izraelci niso imeli stalnega bivališča in njihov posebni značaj, njihove navade in običaji Balaamu niso bili znani. Toda kako presenetljivo se je izpolnilo to prerokovanje v poznejši Izraelovi zgodovini! V vseh letih njihovega ujetništva in skozi vsa obdobja, odkar so bili razkropljeni med narodi, so ostali posebno ljudstvo. Tako je Božje ljudstvo - resnični Izrael - kljub razkropljenosti po vseh narodih samo popotnik na zemlji, katerega državljanstvo je v nebesih.

Balaamu ni bila pokazana samo zgodovina hebrejskega ljudstva kot naroda, temveč je videl tudi naraščanje in blaginjo resničnega Božjega Izraela ob koncu časa. Videl je posebno naklonjenost Najvišjega, katera spremlja te, ki ga ljubijo in se ga boje. Videl je, kako jih podpira njegova roka, ko so stopili v temno dolino smrtne sence. Zagledal jih je, kako prihajajo iz svojih grobov okronani s slavo, častjo in nesmrtnostjo. Videl je odrešene veseliti se v neminljivi slavi nove zemlje. Med opazovanjem prizora je vzkliknil: "Kdo prešteje Jakobov prah in število četrtine Izraela?" (4 Moj 23,10) In ko je zagledal na vsaki glavi krono slave ter veselje, ki je blestelo z vsakega obličja, in ko se je ozrl v brezkončno življenje neponarejene sreče, je izrekel svečano molitev: "O, da bi umrl s smrtjo pravičnih in da bi bil moj konec podoben koncu teh." (4 Moj 23,10)/447/

Ko bi bil Balaam voljan sprejeti luč, ki jo je dal Bog, bi uresničil svoje besede; takoj bi pretrgal vse povezave z Moabom. Nič več ne bi izkoriščal Božje milosti, temveč bi se vrnil k njemu z globokim spokorjenjem. Balaam pa je ljubil plačilo nepravičnosti in tega se je namenil dobiti.

Balak je samozavestno pričakoval prekletstvo, ki bo Izraela zadelo kakor uničevalna poguba. Ob teh prerokovih besedah je vročekrvno vzkliknil: "Kaj si mi to naredil? Da prekolneš moje sovražnike, sem te poklical, in glej, ti si samo blagoslovil!" (4 Moj 23,11) Balaam je to želel prikazati kot potrebno, zato je dejal, da je govoril natančno po Božji volji besede, ki jih je božanska moč izsilila iz njegovih ust. Odgovoril je: "Ni li mi treba paziti, da govorim to, kar mi Gospod dene v usta?" (4 Moj 23,12)

Balak celo zdaj ni opustil svojega načrta. Menil je, da je mogočen pogled na obsežen hebrejski tabor tako prestrašil Balaama, da si ni drznil prerokovati zoper nje. Kralj se je odločil preroka popeljati na točko, kjer je bilo videti samo majhen del množice. Če bi Balaama lahko navedel, da bi jih preklel v posameznih delih, bi bil kmalu ves tabor prepuščen uničenju. Na vrhu griča, imenovanega Pizga, so poskusili še enkrat. Ponovno so postavili sedem oltarjev in nanje položili enake daritve kakor prvič. Kralj in njegovi knezi so ostali pri daritvah, Balaam pa se je umaknil, da bi se srečal z Bogom. Preroku je bilo spet zaupano božansko sporočilo, ki ga ni mogel spremeniti ali zadržati.

Ko se je pojavil pred željno, pričakujočo družbo, mu je bilo zastavljeno vprašanje: "Kaj je govoril Gospod?" (4 Moj 23,17)In odgovor je kakor prej vnesel strah v srce kralja in knezov:

"Mogočni Bog ni človek, da bi lagal, tudi sin človečji ni, da bi se kesal: rekel li je kaj, a tega ne bo storil, govoril je, pa ne bo izpolnil? Glej, prejel sem, da blagoslavljam; On je blagoslovil, in jaz ne morem prevreči. Ne gleda krivičnosti v Jakobu in ne vidi nepravice v Izraelu. Gospod, njegov Bog, je z njim, in glas kraljeve trobente v njem." (4 Moj 23,19-21)/448/

Balaam je prestrašen zaradi teh razodetij vzkliknil: "Kajti ni vraževanja zoper Jakoba, ne vedeževanja zoper Izraela." (4 Moj 23,23) Veliki čarodej je preizkusil svojo moč čaranja skladno z željo Moabcev; toda glede tega dogodka bi moralo biti o Izraelu rečeno: "Kaj je Bog storil!" Dokler so bili pod božansko zaščito, jih nobeno ljudstvo ali narod ne more premagati, četudi bi mu pomagale vse Satanove moči. Ves svet naj bi se čudil ob občudovanja vrednem delu, ki ga je Bog storil v dobro svojega ljudstva - in sicer da je človeka, ki se je odločil iti po grešni poti, tako nadzorovala božanska moč, da je namesto prekletstva izrekel najbogatejše in najdragocenejše obljube v jeziku vzvišenega in razvnetega pesništva. V tem času razodeta Božja naklonjenost do Izraela je bila zagotovilo o njegovi zaščitni skrbi do njegovih poslušnih, zvestih otrok v vseh časih. Ko bo Satan navdihnil hudobne ljudi, da bodo napačno predstavljali, mučili in uničevali Božje ljudstvo, se bodo ti spomnili tega dogodka, da bo okrepil njihov pogum in vero v Boga.

Moabski kralj je malodušen ...
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Moabski kralj je malodušen in razžaloščen vpil: "Pa ga ne preklinjaj in tudi ne blagoslavljaj več!" (4 Moj 23,25) Še vedno je v njegovem srcu tlelo bledo upanje in odločil se je poskusiti še enkrat. Zdaj je Balaama popeljal na goro Peor, kjer je bil tempelj, posvečen razuzdanemu posvečevanju Baala, njihovega boga. Tukaj so postavili enako število oltarjev in darovali enako število daritev kakor prej, toda Balaam se tokrat ni oddaljil, kakor prejšnjikrat, da bi spoznal Božjo voljo. Ni se pretvarjal, da čara, temveč je stal poleg oltarjev in gledal na Izraelove šotore. Ponovno je prišel nadenj Božji Duh in iz njegovih ust je prišlo božansko sporočilo:

"Kako so lepi tvoji šotori, o Jakob, tvoja prebivališča, o Izrael! Kakor doline se razprostirajo, kakor vrtovi poleg reke, kakor alojeva drevesa, ki jih je Gospod zasadil, kakor cedre pri vodah. Voda poteče zvrhoma iz njegovih veder in njegovo seme bo v obilnih vodah; višji od Agaga bo njegov kralj in njegovo kraljestvo se poviša. ... Legel je, da bi počival, kakor lev in kakor levinja; kdo ga zbudi? Kdor koli te blagoslovi, bodi blagoslovljen, in kdor te preklinja, bodi preklet!" (4 Moj 24,5-9)/449/

Blaginja Božjega ljudstva je tukaj predstavljena z nekaterimi najlepšimi prispodobami, ki jih najdemo v naravi. Prerok primerja Izraela z rodovitnimi dolinami, ki jih pokriva obilna žetev; s cvetočimi vrtovi, ki jih namakajo neusahljivi izviri; z dišečim sandalovim drevesom in z veličastno cedro. Nazadnje omenjena prispodoba je ena najbolj osupljivo lepih in primernih, ki jih najdemo v navdihnjeni besedi. Libanonsko cedro so častili vsi narodi Vzhoda. Vrsto drevesa, ki mu je pripadala, je najti povsod po zemlji, kamor je šel človek. Uspevajo od arktičnih predelov, kjer kljubujejo mrazu, do tropskega pasu, kjer se vesele v vročini; poganjajo v bogatem obilju ob rečnem bregu in se visoko vzpenjajo v izsušeni in žejni puščavi. Svoje korenine poženejo globoko med gorske skale in drzno kljubujejo viharju. Njeni listi ostanejo sveži in zeleni, ko je vse drugo poginilo zaradi diha zime. Nad vsemi drugimi drevesi se libanonska cedra odlikuje po svoji debelini, trdnosti in izredni moči. To je uporabljeno kot prispodoba teh, katerih življenje je "skrito s Kristusom v Bogu". (Kol 3,3) Sveto pismo pravi: "Kakor palma bo zelenel pravičnik, kakor cedra na Libanonu bo rastel." (Ps 92,12) Božanska roka je povišala cedro kot kralja nad gozdom. "Ciprese se niso mogle enačiti z njegovimi vejami in javori niso bili kakor njegove mladike, nobeno drevo na Božjem vrtu mu ni bilo enako v lepoti." (Ezek 31,8) Cedra je ponovno uporabljena kot simbol kraljestva, njena uporaba v Svetem pismu, ko predstavlja pravične, kaže, kako Nebesa gledajo na te, ki spolnjujejo Božjo voljo.

Balaam je prerokoval, da bo Izraelov Kralj večji in mogočnejši od Agaga. To ime je bilo dano kralju Amalekovcev, ki so bili v tem času mogočen narod; toda če bo Izrael zvest Bogu, si bo podjarmil vse sovražnike. Izraelov Kralj je bil Božji Sin, in njegov prestol bo nekega dne ustanovljen na zemlji, njegova moč pa bo povišana nad vsa pozemska kraljestva.

Ko je Balak poslušal prerokove besede, so ga premagali potrto upanje, strah in bes. Bil je ogorčen, ker ga je Balaam zelo malo spodbudil z naklonjenim odgovorom, ko se je vse zarotilo zoper njega. Prerokovemu sporazumevanju in varljivi poti se je posmehoval. Kralj je silovito vzkliknil: "Zdaj pa se hitro poberi v svoj kraj! Mislil sem te s častmi obsipati, a glej, Gospod ti ni privoščil časti." (4 Moj 24,11) Odgovor se je glasil,/450/ da je bil kralj poprej posvarjen, da lahko Balaam poda samo sporočilo, ki mu ga bo dal Bog.

Preden se je Balaam vrnil k svojemu ljudstvu, je izrekel najlepše in najveličastnejše prerokovanje o Odrešeniku sveta in končnem uničenju Božjih sovražnikov: "Vidim jo, ali ne sedaj, gledam jo, a ne od blizu: zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviguje iz Izraela, ki potare obedve strani Moabcem in razdere sinove hruma." (4 Moj 24,17)

Končal je z napovedjo popolnega uničenja Moaba in Edoma, Amaleka in Kenejcev ter tako moabskemu kralju ugasnil vsak žarek upanja.

Balaam se je vrnil s svojega poslanstva, ki si ga je sam izbral, razočaran v svojih upih glede bogastva in napredovanja, ker mu kralj ni bil več naklonjen in ker se je zavedal, da je zanetil Božje nezadovoljstvo. Po prihodu domov ga je zapustila nadzorujoča moč Božjega Duha in njegova pohlepnost, ki jo je bilo težko krotiti, je prevladala. Bil se je pripravljen zateči h kateremu koli sredstvu, da bi pridobil nagrado, ki mu jo je obljubil Balak. Vedel je, da je Izraelova blaginja odvisna od njihove poslušnosti Bogu in da ni poti, po kateri bi povzročil njihov padec, razen da jih zapelje v greh. Zdaj si je odločil zagotoviti Balakovo naklonjenost tako, da je Moabcem svetoval, kako bodo nad Izraela priklicali prekletstvo.

Nemudoma se je vrnil v Moabsko deželo in razložil svoje načrte kralju. Sami Moabci so bili prepričani, da bo Bog Izraelov ščit tako dolgo, dokler mu bodo zvesti. Načrt, ki ga je predlagal Balaam, naj bi jih ločil od Boga z zapeljevanjem v malikovalstvo. Če bi jih lahko zapeljali v razuzdano češčenje Baala in Astarte, bi jim njihov vsemogočni Zaščitnik postal sovražnik, zato bi kmalu postali plen krutih in bojevitih ljudstev okoli njih. Ta načrt je kralj sprejel brez obotavljanja, sam Balaam pa je ostal, da bi ga pomagal izvršiti.

Balaam je bil priča uspehu svojega peklenskega naklepa. Videl je Božje prekletstvo, ki je zadelo njegovo ljudstvo in tisoče, ki so padli pod njegovimi sodbami; toda božanska pravica, ki je kaznovala greh v Izraelu, ni dovolila skušnjavcem uiti. Balaam je bil ubit v vojni med Izraelci in Moabci. Zaslutil je, da je blizu njegov konec, ko je vzkliknil:/451/ "O, da bi umrl s smrtjo pravičnih in da bi bil moj konec podoben koncu teh!" (4 Moj 23,10) Vendar ni izbral življenja pravičnih in njegova usoda je bila zapečatena z Božjimi sovražniki.

Balaamova usoda je podobna Judeževi in njuna značaja sta si zelo podobna. Oba moža sta poskušala združiti službo Bogu in mamonu ter doživela strašen poraz. Balaam je priznal pravega Boga in hlinil, da mu služi; Judež je veroval v Jezusa kot Mesija in se je pridružil njegovim sledilcem. Toda Balaam je upal, da mu bo služba Jahveju samo stopnica za dosego bogastva in pozemskih časti; to mu ni uspelo, spotaknil se je, padel in bil uničen. Judež je pričakoval, da si bo s povezavo s Kristusom zagotovil bogastvo in napredovanje v posvetnem kraljestvu, za katero je veroval, da ga je prišel vzpostavit Mesija. Njegovi neizpolnjeni upi so ga pahnili v odpadništvo in pogubo. Balaam in Judež sta prejela veliko luč in uživala posebne prednosti, toda vsak posamezno sta gojila greh, ki je zastrupil ves značaj in povzročil njuno uničenje.

Nevarno je dovoliti nekrščanski lastnosti bivati v srcu. Kdor goji greh, bo po malem znižal značaj in vse plemenite moči podredil hudobni želji. Odstranitev ene zaščite iz zavesti, popuščanje eni hudobni navadi, eno zanemarjanje visokih zahtev dolžnosti uniči obrambo telesa in odpre pot Satanu, ki pride in nas odpelje stran. Edina varna pot je, da se iz našega srca vsak dan iskreno dvigajo molitve, kakor se je Davidova: "Vzdržal sem svoje korake na tvojih stezah, niso se spotaknile moje noge." (Ps 17,5)
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

41. poglavje: Odpadništvo pri Jordanu

Temeljno besedilo 4 Moj 25

Zmagoslavna Izraelova vojska se je vrnila iz Basana z veselim srcem in obnovljeno vero v Boga. Pridobili so že dragoceno ozemlje in bili so prepričani o takojšnji osvojitvi Kanaana. Samo reka Jordan jih je ločevala od obljubljene dežele. Prav čez reko je bila bogata ravnina, pokrita z zelenjem, namakana s potoki in izviri in vsa v senci bujnih palmovih dreves. Na zahodni meji ravnine so se dvigovali stolpi in palače Jeriha, ki je bil tako obdan s palmovimi drevesi, da so ga imenovali Palmovo mesto.

Na vzhodni strani Jordana, med reko in visoko planoto, ki so jo prečkali, je bila prav tako ravnina, široka nekaj kilometrov in se raztezala nekaj kilometrov vzdolž reke. Ta zaščitena dolina je imela tropsko podnebje; tukaj je uspeval sitim ali akacija, drevo, po katerem se dolina imenuje Sitimska dolina. Tukaj so se Izraelci utaborili in v akacijevih nasadih poleg rečnega brega so našli ustrezno zatočišče.

Toda sredi te prijetne okolice so se morali spopadati z zlom, ki je bilo celo bolj pogubno od mogočnih čet oboroženih mož ali divjih puščavskih zveri. To z naravnimi ugodnostmi bogato deželo so oskrunjali njeni prebivalci. Med javnim češčenjem Baala, glavnega božanstva, so neprestano uprizarjali najsramotnejša in izprijena dejanja. Povsod so bili prostori, namenjeni malikovanju in razuzdanosti, sama imena so govorila o nizkotnosti in pokvarjenosti ljudi.

To okolje je kvarno vplivalo na Izraelce. Njihovemu umu so se udomačile hudobne misli, ki so bile nenehno pred očmi; njihovo lahkotno in brezdelno življenje je obrodilo pokvarjen sad. Skoraj nezavedno so/453/ odšli od Boga in prišli v stanje, kjer so bili lahek plen skušnjavi.

Ko so bili utaborjeni poleg Jordana, se je Mojzes pripravljal na zasedbo Kanaana. Veliki vodja se je popolnoma zakopal v to delo, toda za ljudstvo je bil ta čas negotovosti in pričakovanja velika skušnjava. Preden je minilo nekaj tednov, je bila njihova zgodovina že omadeževana z najstrašnejšim odstopanjem od čistosti in poštenosti.

Sprva je bilo malo stikov med Izraelci in njihovimi poganskimi sosedi, toda po nekem času so se v njihov tabor začele tihotapiti Madianke. Njihov prihod ni izzval preplaha in tako tiho so izpeljale svoje načrte, da Mojzes zadevi ni posvetil pozornosti. Cilj teh žensk je bil družiti se s Hebrejci in jih zapeljati v prestopanje Božjega zakona, pritegniti njihovo pozornost k poganskim obredom in navadam ter jih voditi v malikovalstvo. Te vzgibe so premišljeno skrile pod obleko prijateljstva, da celo ljudska straža ne bi posumila.

Na Balaamov predlog je moabski kralj priredil veliko slavje v čast njihovih bogov. Pripravljeno je bilo na skrivaj, da bi Balaam napeljal Izraelce k sodelovanju. Imeli so ga za Božjega preroka, zato mu ni bilo težko izpeljati svojega načrta. Veliko število ljudstva je obiskalo slavje. Drznili so si stopiti na prepovedano ozemlje in se zapletli v Satanovo past. Zaslepila sta jih glasba in ples ter očarala lepota poganskih vestalk, da so odvrgli zvestobo Jahveju. Ko so sodelovali v veseljačenju in zabavanju, je uživanje vina omračilo njihove čute in podrlo pregrade samonadzora. Strast je popolnoma prevzela vajeti; ko so svojo vest oskrunili z nespodobnostjo, so jih prepričali, da so se priklonili malikom. Darovali so na poganskih oltarjih in sodelovali v najsramotnejših obredih.

Ni bilo dolgo, ko se je strup kakor smrtna okužba razširil po izraelskem taboru. Te, ki bi v bitki porazili svoje sovražnike, so premagale zvijače pogank. Zdelo se je, da je vse ljudstvo zaslepljeno. Poglavarji in vodilni možje so bili med prvimi, ki so se pregrešili. Toliko ljudi je bilo krivih, tako da je odpadništvo postalo vseljudsko. "In Izrael se je oprijel Baal-peorja." (4 Moj 25,3) Ko je Mojzes/454/ opazil zlo, so bile sovražnikove zarote že tako uspešne, da Izraelci niso samo sodelovali v razuzdanem češčenju na gori Peor, temveč so poganske obrede opravljali v izraelskem taboru. Ostareli vodja je bil ogorčen in vnel se je Božji srd.

Razvratna dejanja so Izraelcem povzročila to, česar vsa Balaamova čaranja niso mogla - ločili so se od Boga. Po hitrih sodbah se je ljudstvo zavedlo grozote svojega greha. V taboru je izbruhnila strašna kuga, katere plen so hitro postali desettisoči. Bog je zapovedal, naj sodniki usmrtijo odpadle vodje. Ta ukaz so nemudoma ubogali. Prestopniki so bili pomorjeni, potem pa so njihova trupla obesili pred vsem Izraelom, da bi občina videla, kako strogo so kaznovali voditelje, po čemer bi lahko občutila Božji stud do njihovega greha in grozo njegovega srda zoper nje.

Vsi so čutili, da je kazen pravična, in ljudstvo je hitelo proti svetišču, kjer so v solzah in globokem ponižanju priznali svoj greh. Ko so tako jokali pred Bogom ob svetiščnih vratih in je šiba še vedno opravljala svoje smrtno delo ter so sodniki še vedno izvrševali svojo strašno nalogo, je v tabor drzno stopil Simri, izraelski plemič, v družbi z madiansko vlačugo, princezo poglavarja "očetovine med Madiani". (4 Moj 25,15) Oba sta šla v njegov šotor. Nikoli ni bila pregreha drznejša ali upornejša. Opit z vinom je Simri razodel svoj greh kakor sodomski in užival v svoji sramoti. Duhovniki in voditelji so bili v ponižnosti in žalosti na kolenih, jokali so med preddverjem in oltarjem ter rotili Gospoda, naj prizanese svojemu ljudstvu, naj ne daje svoje dediščine v sramoto. Ta knez pa se je v Izraelu šopiril s svojim grehom pred očmi vse občine, kakor da bi izzival Božje maščevanje in se rogal narodovim sodnikom. Pinehas, sin velikega duhovnika Eleazarja, se je dvignil izmed občine in pograbil kopje, šel "za tistim izraelskim možem v kočo" ter ju oba umoril. (4 Moj 25,8) Tako je bila ustavljena šiba, duhovnik, ki je izvršil božansko sodbo, pa je bil počaščen pred vsem Izraelom. Njemu in njegovi družini je bilo duhovništvo za večno zagotovljeno.

Pinehas je odvrnil Božjo jezo...
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pinehas je odvrnil Božjo jezo od Izraelovih sinov, božansko sporočilo pa se je glasilo: "Zato reci: Glej, dajem mu svojo zavezo, zavezo miru; in njemu in njegovemu/455/ zarodu po njem naj velja zaveza večnega duhovništva, zato ker je gorel za svojega Boga in storil poravnavo za Izraelove sinove." (4 Moj 25,12.13)

Sodbe, ki so doletele Izraela zaradi greha v Sitimu, so uničile preživele izmed tiste velike množice, ki so Izraelu skoraj štirideset let prej nakopali kazen. "Gotovo umrjo v puščavi." (4 Moj 26,65) Štetje ljudstva po božanskem naročilu med njihovim taborjenjem na Jordanskih ravninah je pokazalo, da "ni bilo onih, ki sta jih preštela Mojzes in Aron, duhovnik, ko sta štela Izraelove sinove v Sinajski puščavi. ... Ni ostalo torej nobenega izmed njih razen Kaleba, Jefunovega sina, in Jozueta, Nunovega sina". (4 Moj 26, 64.65)

Bog je nad Izraela poslal sodbe zaradi popuščanja madianskim skušnjavam; toda povzročitelji greha ne bodo ušli srdu božanske pravice. Amaleki, ki so napadli Izraela pri Rafidimu ter naskočili oslabele in šibke, še dolgo niso bili kaznovani, Madianci pa, ki so jih zapeljali v greh, so kmalu občutili Božje sodbe, saj so bili nevarnejši sovražniki. "Maščuj Izraelove sinove nad Madianci," se je glasil Božji ukaz Mojzesu, "potem boš zbran k svojemu ljudstvu." (4 Moj 31,2) Ta ukaz so takoj ubogali. Iz vsakega rodu so izbrali tisoč mož in jih poslali pod Pinehasovo poveljstvo. "In vojska je šla na Madiance, kakor je bil Gospod zapovedal Mojzesu. ... Pobili so tudi madianske kralje z drugimi pobitimi vred: Evija, Rekema, Zura, Hura in Reba, pet madianskih kraljev; Balaama tudi, sina Beorjevega, so umorili z mečem." (4 Moj 31,7.8) Tudi ženske, ki so jih ujele napadajoče čete, so po Mojzesovem naročilu pobili kot najbolj krive in najnevarnejše Izraelove sovražnice.

Tak je bil konec teh, ki so zoper Božje ljudstvo načrtovali zlo. Psalmist je rekel: "Pogreznili so se narodi v jamo, ki so jo sami napravili; v mrežo, ki so jo skrito nastavili, se je ujela njihova noga. Kajti Gospod ne zavrže svojega ljudstva in svoje dediščine ne zapusti. Temveč k pravičnosti se mora vrniti sodba." (Ps 9,15; 94,14.15) Ko se ljudje "zbirajo proti duši pravičnega," Gospod "obrača proti njim njihovo krivico in po njihovi hudobnosti jih pokonča". (Ps 94,21.23)/456/

Ko je bil Balaam poklican preklet Hebrejce, z nobenimi vražami ni mogel nadnje priklicati zla, kajti Gospod "ne gleda krivičnosti v Jakobu", niti ni "vedeževanja zoper Izraela". (4 Moj 23,21.23) Ko pa so s popuščanjem skušnjavi prestopili Božji zakon, je njihova obramba odstopila od njih. Ko je Božje ljudstvo zvesto njegovim zapovedim, "ni vraževanja zoper Jakoba, ne vedeževanja zoper Izraela". (4 Moj 23,23) Zato je Satan uporabil vse moči in zvijačnosti, da bi jih zapeljal v greh. Če ti, ki trdijo, da jim je zaupan Božji zakon, postanejo prestopniki njegovih predpisov, se ločijo od Boga in ne bodo sposobni stati pred sovražniki.

Izraelci, ki jih madianske roke ali zvijače niso mogle premagati, so postali plen njihovih vlačug. Taka je moč, ki jo je uporabila ženska, pridobljena za Satanovo službo, da je ujela in uničila ljudi. "Ker mnogo jih je prebodla in na tla zvrnila, in veliko jih je, katere je vse pomorila." (Preg 7,26) Tako so bili Setovi otroci zapeljani od svoje poštenosti in sveto potomstvo se je pokvarilo. Tako je bil skušan Jožef. Tako je Samson izdal svojo moč, Izraelovo obrambo, v filistejske roke. Tukaj se je spotaknil David. In Salomon, najmodrejši vseh kraljev, ki ga je Bog trikrat imenoval ljubljenega, je postal suženj strasti ter je žrtvoval svojo poštenost isti čarobni moči.

"To vse pa se jim je zgodilo kot zgledi, a napisalo se je za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov. Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade." (1 Kor 10,11.12) Satan dobro pozna snov, s katero ima opraviti v človeškem srcu. Pozna - saj je vražje vneto proučeval tisoče let - točke v vsakem značaju, ki jih je najlažje napasti; in po naslednjih rodovih je deloval, da bi strmoglavil najmočnejše može, kneze v Izraelu, z istimi skušnjavami, ki so se izkazale za tako uspešne ob Baal-peorju. Skozi stoletja so vidne naplavljene razbitine značajev, ki so se razbili na skalah čutne popustljivosti. Ko se bližamo koncu časa in ko Božje ljudstvo stoji na mejah nebeškega Kanaana, bo Satan, kakor v preteklosti, podvojil svoje napore, da bi jim preprečil vstop v dobro deželo. Vsakemu človeku nastavlja pasti. Zato morajo vsi stražiti, ne samo nevedni in neizobraženi,/457/ skušnjave bo pripravil tudi tem na najvišjih položajih, v najsvetejši službi. Če jih bo lahko zapeljal, da onesnažijo svoje duše, bo po njih lahko uničil mnoge. Zdaj uporablja enaka sredstva, kakor jih je uporabljal pred tisoč leti. S posvetnimi prijateljstvi, z lepoto, z iskanjem zadovoljstva, veselja, zabave ali čaše vina skuša doseči prekršitev sedme zapovedi.

Satan je zapeljal Izraela v razuzdanost, preden jih je odpeljal v malikovanje. Kdor bo onečastil Božjo podobo in oskrunil njegov tempelj v sebi, se ne bo obotavljal osramotiti Boga, da bi zadovoljil željo svojega pokvarjenega srca. Vdajanje čutnosti slabi um in ponižuje človeka. Moralne in umske moči ohromijo in odrevenijo zaradi zadovoljevanja živalskih nagonov. Suženj strasti ne more prepoznati svete dolžnosti do Božjega zakona, spoštovati sprave ali pravilno ceniti človeka. Ogenj poželenja použije dobroto, čistost in resnico, spoštovanje do Boga in ljubezen do svetih stvari - vse te svete občutke in plemenite želje, ki povezujejo človeka z nebeškim svetom. Človek postane mračna in opustošena puščava, prebivališče hudobnih duhov in "ječa vseh nečistih in sovraženih ptičev". (Raz 18,2) Bitja, ki so upodobljena po Božji podobi, so ponižana na raven živali.

Hebrejci so bili zaradi druženja z malikovalci in udeležbe na slavjih zapeljani k prestopanju Božjega zakona in so nakopali ljudstvu njegove sodbe. Tako je sedaj, ko se Kristusovi sledilci družijo z brezbožnimi in se udeležujejo zabav, s katerimi jih Satan zelo uspešno zapelje v greh. "Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte." (2 Kor 6,17) Bog tudi danes zahteva od svojega ljudstva enako veliko razliko od sveta v navadah, običajih in načelih, kakor jo je zahteval od starodavnega Izraela. Če bodo zvesto sledili naukom njegove besede, bo ta razlika obstajala; drugače ne more biti. Hebrejcem dana opozorila glede druženja s pogani niso bila nič bolj neposredna ali določna od teh, ki kristjanom prepovedujejo prilagajanje duhu in navadam brezbožnih. Kristus nam pravi: "Ne ljubite sveta, ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni Očetove ljubezni v njem. Ali ne veste, da je prijateljstvo/458/ sveta sovraštvo do Boga? Kdor koli torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik." (1 Jan 2,15; Jak 4,4) Kristusovi sledilci se morajo ločiti od grešnikov; njihovo družbo si smejo izbrati samo, kadar imajo priložnost, da bi jim delali dobro. Odločno se moramo izogibati družbi teh, ki se trudijo, da bi nas ločili od Boga. Ko molimo, "ne vpelji nas v skušnjavo", se moramo kolikor je mogoče izogibati skušnjavi. (Mat 6,13)

Ko so bili Izraelci na zunaj varni...
                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko so bili Izraelci na zunaj varni in so lahkotno živeli, so bili zapeljani v greh. Pozabili so imeti vselej pred seboj Boga, zanemarili so molitev in gojili duha samozaupanja. Lagodnost in samozadovoljnost sta pustili dostop v dušo nezaščiten, in sramotne misli so našle prost vstop. Izdajalci znotraj zidov so podrli trdnjave načela in izdali Izraela v Satanovo oblast. Satan še vedno želi na enak način pogubiti človeka. V kristjanovem srcu se odvija dolg pripravljalen postopek, ki je svetu neznan, preden ta stori javen greh. Um se ne spusti kar naenkrat iz čistosti in svetosti v pokvarjenost, izprijenost in hudodelstvo. Potreben je čas, da bi se bitja, ki so oblikovana po Božji podobi, ponižala do živalske ali satanske ravni. Z gledanjem se spreminjamo. S popuščanjem nečistim mislim lahko človek tako vzgoji svoj um, da mu postane prijeten greh, ki ga je nekoč sovražil.

Satan uporablja vsa sredstva, da bi hudodelstvo in sramotno pregreho naredil priljubljena. Ne moremo iti po ulicah naših mest, ne da bi se srečali s kričečimi podobnostmi s hudodelstvom, ki je bilo predstavljeno v kakšnem romanu ali pa odigrano v gledališču. Um je vzgojen tako, da mu greh postane domač. Nizkotno in razuzdano ravnanje je prikazano ljudem večkrat na dan, in vse, kar lahko izzove strast, jim je predočeno v vznemirljivih zgodbah. Slišijo in vidijo toliko nizkotnih hudodelstev, da dotlej tenkočutna vest zakrkne, čeprav so se nekoč zgražali ob takih prizorih, in premišljujejo o teh stvareh s poželjivim zanimanjem.

Danes v svetu mnoge priljubljene zabave, celo pri teh, ki trdijo, da so kristjani, težijo k istemu koncu kakor poganske. Resnično jih je med njimi le malo, ki jih Satan ne uporablja kot sredstvo za uničevanje ljudi. Stoletja je deloval po drami, da bi izzval strast in poveličal pregreho. Opero z njenim očarljivim razkazovanjem in osupljivo/459/ glasbo, maškarado, ples in kartanje Satan uporablja, da bi polomil pregrade načel in odprl vrata čutnemu popuščanju. V vsakem zbiranju k zadovoljstvu, kjer se pospešuje ošabnost ali vdaja teku, kjer je kdo napeljan, da pozabi Boga in izgubi izpred oči večne koristi, je navzoč Satan, ki okoli duše veže verigo.

Nasvet modreca se glasi: "Bolj nego vse, kar je stražiti, čuvaj svoje srce, kajti v njem so viri življenja." (Preg 4,23) Kajti človek "odmerja vse v svojem srcu". (Preg 23,7) Srce mora biti prenovljeno z božansko milostjo ali pa bo zaman hrepenelo po življenjski čistosti. Kdor si prizadeva izoblikovati plemenit, kreposten značaj neodvisno od Kristusove milosti, zida svojo hišo na živem pesku. Če pridrvijo silovite nevihte skušnjave, jo zagotovo podrejo. Davidova molitev naj bo prošnja vsakega človeka: "Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni." (Ps 51,10) Ko smo postali deležniki nebeškega daru, napredujmo do popolnosti, mi, ki nas "Božja moč čuva in po veri ohrani". (1 Pet 1,5)

Pa vendar se moramo upreti skušnjavi. Kdor ne želi postati plen Satanovih zvijač, mora dobro varovati dohode v dušo. Izogiblje naj se branju, gledanju ali poslušanju tega, kar vsiljuje nečiste misli. Misli naj ne tavajo brezciljno po vsaki temi, ki jo lahko predlaga človekov sovražnik. "Opašite ledja svojega razuma," pravi apostol Peter: "Bodite trezni, ... ne ravnajte se po prejšnjih željah v času svoje nevednosti, marveč po Svetem, ki vas je poklical, bodite tudi vi sveti v vsem svojem vedenju." (1 Pet 1,13-15) Pavel pravi: "Sicer pa, bratje, kar je resnično, kar čestito, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar sloveče, če je kaka čednost in če kaka hvala, to premišljajte." (Filip 4,8) To zahteva resno molitev in stanovitno čuječnost. Pomagati nam mora stalni vpliv Svetega Duha, ki bo naše misli usmerjal navzgor in jih privajal, da se ukvarjajo s čistimi in svetimi stvarmi. Marljivo moramo preiskovati Božjo besedo. Psalmist je rekel: "Kako ohrani mladenič svojo stezo brez madeža? Držeč se je po tvoji besedi. V svojem srcu sem shranil tvoj govor, da ne grešim zoper tebe." (Ps 119, 9.11)/460/

Izraelov greh pri Baal-peorju je nad narod priklical Božje sodbe. Četudi mogoče isti grehi ne bodo kaznovani tako hitro, bodo zagotovo kaznovani. "Če kdo pokvari Božji tempelj, tega pogubi Bog." (1 Kor 3,17) Narava je pripisala tem hudodelstvom strašne kazni - kazni, ki bodo prej ali slej doletele vsakega prestopnika. Ti grehi so bolj kakor kateri drugi povzročili strašno izprijenost našega rodu ter težo bolezni in bede, s katero je preklet svet. Človeku lahko uspe prikriti svoj prestopek pred svojimi bližnjimi, toda to ne pomeni, da ne bo požel manj posledic v trpljenju, bolezni, slaboumnosti ali smrti. Po tem življenju pa ga čaka sodišče s sodbo in njeno plačilo večne kazni. "Tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali Božjega kraljestva," (Gal 5,21) temveč bodo imeli skupaj s Satanom in hudobnimi angeli delež v ognjenem jezeru, ki "je druga smrt". (Raz 20,14)

"Zakaj med cede ustne tujke in glajša od olja so njena usta. Ali njen konec je grenek kakor pelin, oster kakor dvorezen meč. Daleč od nje hodi svojo pot in ne bližaj se durim njene hiše, da ne bi dal drugim svoje dike in svojih let grozovitniku; da se ne bi sitili tujci s tvojim premoženjem in tvoji trudi ostali v hiši inostranca. In ne bi zdihoval ob svojem koncu, ko se ti posuši meso in telo. Kajti v smrt se nagiblje njena hiša. ... Kateri koli zahajajo k njej, se ne povrnejo. Njeni povabljenci so mrtvi, tam, v globočinah smrtnega kraja." (Preg 5,3.4.8-11; 2,18.19; 9,18)

                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

42.poglavje: Ponovljeni zakon

Temeljno besedilo 5 Moj 4 do 6; 28

Gospod je Mojzesu objavil, da je pred njimi čas, določen za zavzetje Kanaana. Ko je ostareli prerok stal na vzpetini in opazoval reko Jordan in obljubljeno deželo, je z globokim zanimanjem strmel v dediščino svojega ljudstva. Ali je mogoče, da bi bila preklicana kazen, izrečena zoper njega zaradi njegovega greha ob Kadesu? Zelo goreče je rotil: "Gospod Jahve, ti si začel kazati svojemu hlapcu svojo velikost in svojo mogočno roko; kajti kje je mogočni Bog v nebesih ali na zemlji, ki bi delal tebi enaka dejanja in tebi enaka mogočna dela? Daj, prosim, da grem čez Jordan in vidim to dobro deželo na oni strani, to lepo gorovje in Libanon." (5 Moj 3,24.25)

Odgovor je bil: "Dosti ti bodi; nikar mi več ne govori o tem. Stopi na vrh Pizge in povzdigni oči proti zahodu in severu, proti jugu in jutru in jo poglej s svojimi očmi; zakaj čez ta Jordan ne pojdeš." (5 Moj 3,26.27)

Mojzes se je brez godrnjanja pokoril Božji odločitvi. Zdaj je veljala vsa njegova skrb Izraelu. Kdo se bo zanimal za njihovo blaginjo, kakor se je on? Iz prekipevajočega srca je izlil molitev: "Postavi naj Gospod, Bog duhov vsega mesa, nad občino moža, ki naj bi hodil pred njimi ven in noter, da ne bo Gospodova občina kakor ovce brez pastirja." (4 Moj 27,16.17)

Gospod je prisluhnil molitvi svojega služabnika in mu odgovoril: "Vzemi si Jozueta, Nunovega sina, moža, v katerem je Duh, in položi roko nanj, ter ga postavi pred Eleazarja in pred vso občino in mu zapovej vpričo njih, in deni nanj svoje časti, da bi mu bila poslušna vsa občina Izraelovih otrok." (4 Moj 27,18-20) Jozue je dolgo/462/ stregel Mojzesu in ker je bil moder, sposoben in zvest, je bil izbran za njegovega naslednika.

Potem ko je Mojzes položil roke na Jozueta in z njimi najvplivnejšo odgovornost, ga je svečano določil za Izraelovega vodja. Prav tako mu je bilo dovoljeno sodelovati v upravljanju. Mojzes je občini spregovoril Gospodove besede glede Jozueta: "In naj stopi pred Eleazarja, duhovnika, in ta naj vpraša zanj po sodbi Urima pred Gospodom: na njegovo povelje pridejo ven in na njegovo povelje pojdejo noter, on in vsi Izraelovi sinovi z njim, vsa občina." (4 Moj 27,21-23)

Preden je Mojzes prepustil svoj položaj vidnega Izraelovega vodja, mu je bilo ukazano, naj jim ponovi zgodovino rešitve iz Egipta in njihovega potovanja v puščavi ter tudi poudari na Sinaju dan zakon. Ko je bil dan zakon, je bilo le malo navzočih v občini dovolj odraslih, da so dojeli spoštljivo resnost dogodka. Ker bodo kmalu prečkali Jordan in zavzeli obljubljeno deželo, jim je Gospod želel predstaviti zahteve svojega zakona in jim povedati, da je poslušnost pogoj blaginje.

Mojzes je stal pred ljudstvom, da bi ponovil svoja zadnja opozorila in opomine. Njegov obraz je razsvetljevala sveta svetloba. Njegovi lasje so bili zaradi starosti beli, toda bil je vzravnan, njegovo obličje je izražalo nezmanjšano moč in zdravje, njegov vid je bil jasen in nezatemnjen. To je bil pomemben dogodek in čuteče je opisal ljubezen in usmiljenje njihovega Vsemogočnega Zaščitnika: "Vprašaj vendar po starih časih, ki so bili pred teboj, od dne, ko je Bog ustvaril človeka na zemlji, in od enega konca neba do drugega, se li je kdaj zgodila taka velika reč ali se je slišalo kaj enakega! Je li katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz sredi ognja, kakor si ti slišal, in je ostalo živo? Je li poskusil kateri bog priti, da si vzame narod izmed naroda z izkušnjami, z znamenji, s čudeži in z bojem, z mogočno roko in z iztegnjeno ramo ter z velikimi in groznimi deli, kakor je storil Gospod, vaš Bog, vse to za vas v Egiptu vam pred očmi? Tebi je bilo to pokazano, da bi spoznal, da Gospod je Bog in da razen njega ni drugega nobenega." (5 Moj 4,32-35)/463/

"Ni se k vam Gospod nagnil v ljubezni in vas izvolil, ker je vas več bilo nego kateregasibodi ljudstva, saj si najmanjše med vsemi ljudstvi; marveč ker vas Gospod ljubi in hoče ohraniti prisego, ki jo je prisegel vašim očetom, vas je izpeljal z mogočno roko in odrešil iz hiše sužnosti, iz roke faraona, egiptovskega kralja. Vedi torej, da Gospod, tvoj Bog, sam je Bog, zvesti mogočni Bog, ki hrani zavezo in milost do tisoč rodov tistim, ki ga ljubijo in drže njegove zapovedi." (5 Moj 7,7-9)

Izraelci so bili pripravljeni svoje težave pripisati Mojzesu. Zdaj pa so bili odstranjeni njihovi dvomi, da ga vodijo ošabnost, stremuštvo ali sebičnost, zato so zaupljivo prisluhnili njegovim besedam. Mojzes jim je zvesto predočil napake in prestopke njihovih očetov. Pogosto so bili nepotrpežljivi in uporni zaradi dolgotrajnega tavanja po puščavi, ampak Gospod ni bil kriv za to zamudo pri zavzetju Kanaana. Bil je bolj žalosten kakor oni, ker jih ni mogel takoj peljati v obljubljeno deželo in tako pokazati pred vsemi narodi svojo mogočno moč v rešitvi svojega ljudstva. Zaradi nezaupanja v Boga, ošabnosti in nevere niso bili pripravljeni stopiti v Kanaan. Nikakor ne bi mogli predstavljati ljudstva, katerega Bog je Gospod. Niso namreč imeli njegovega značaja čistosti, dobrote in dobrohotnosti. Če bi se njihovi očetje z vero pokorili Božjemu ukazu ter bili poslušni njegovim zakonom in živeli po njegovih predpisih, bi že zdavnaj poselili Kanaan kot uspešno, sveto in srečno ljudstvo. Njihova zamuda pri vstopu v dobro deželo je osramotila Boga in zmanjšala njegovo slavo v očeh okoliških narodov.

Mojzes, ki je razumel značaj in vrednost Božjega zakona, je prepričeval ljudstvo, da noben drug narod nima tako modrih, pravičnih in milostnih pravil, kakor so ta, ki so dana Hebrejcem. Rekel je: "Glejte, učim vas postave in sodbe, kakor mi je zapovedal Gospod, moj Bog, da tako ravnate v deželi, ki greste vanjo, da jo posedete. Hranite jih torej in izpolnjujte; kajti to bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev, ki bodo slišala vse te postave, tako da poreko: Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Moj 4,5.6)/464/

Mojzes je obrnil njihovo pozornost na dan, ko so stali pred Gospodom, svojim Bogom, na Horebu. Izzval je izraelsko množico: "Zakaj kje je velik narod, ki bi mu bili bogovi tako blizu, kakor nam je Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo? In kje je velik narod, ki ima postave in sodbe tako pravične, kakor je ves ta zakon, ki vam ga danes postavljam pred oči?" (5 Moj 4,7.8) Danes se lahko izziv Izraelu ponovi. Zakoni, ki jih je dal Bog svojemu starodavnemu ljudstvu, so bili modrejši, boljši in bolj človeški od katerih koli, ki so jih postavili najbolj civilizirani narodi na zemlji. Vsi človeški zakoni nosijo znamenja slabosti in strasti neobnovljenega srca, Božji zakon pa nosi pečat božanskega.

Mojzes je objavil: ..
                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mojzes je objavil: "Vas pa je Gospod vzel in peljal iz železne peči, iz Egipta, da bodite ljudstvo njegove dediščine." (5 Moj 4,20) Tako jim je opisal deželo, kamor naj bi kmalu vstopili in ki bo njihova pod pogojem, če bodo poslušni Božjemu zakonu - in kako so morale te besede ganiti srca Izraelcev, ko so se spomnili, da je ta, ki je tako navdušeno opisal blagoslove dobre dežele, zaradi njihovega greha izključen iz dediščine svojega ljudstva:

"Zakaj Gospod, tvoj Bog, te pelje v dobro deželo," ki "ni kakor Egiptovska dežela, iz katere ste odšli, kjer si sejal seme in moral napeljevati vodo nanje s svojo nogo kakor na zelenjavni vrt. Ampak dežela, kamor potujete, da se je polastite, je dežela hribov in dolin in pije vodo od dežja z neba." To je "dežela potokov, studencev in jezer, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo, kjer je dosti pšenice in ječmena, vinske trte in smokovih dreves in margaranovih jabolk, v deželo, kjer je obilo oljk in medu, v deželo, kjer ne boš jedel kruha po siromaško, kjer ti ničesar ne bo manjkalo; v deželo, katere kamni so železo in ki iz njenih gora lahko koplješ rude." Zanjo "skrbi Gospod, tvoj Bog: vedno so oči Gospoda, tvojega Boga, obrnjene nanjo, od začetka do konca leta". (5 Moj 8,7-9; 11,10-12)

"Ko te torej Gospod, tvoj Bog, pripelje v deželo, ki je zanjo prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da ti jo da: velika in lepa mesta, ki jih nisi zidal, in hiše, vsega dobrega polne, ki jih nisi napolnil, in izkopane vodnjake, ki jih nisi izkopal, vinograde in oljkova drevesa, ki jih nisi zasadil, in ko boš od tega/465/ jedel in se nasitil: varuj se, da ne pozabiš Gospoda. Varujte se torej, da ne pozabite zaveze Gospoda, svojega Boga. ... Zakaj Gospod, tvoj Bog, je ogenj, ki uničuje, je mogočni, goreči Bog." (5 Moj 6,10-12;  4,23.24) Če pa bodo delali, kar je hudobno v Gospodovih očeh, jim je Mojzes povedal: "Hitro in docela poginete s površja zemlje, v katero ste namenjeni iti čez Jordan, da jo posedete." (5 Moj 4,26)

Po javni ponovitvi zakona je Mojzes dokončal pisanje vseh zakonov, odredb in sodb, ki mu jih je dal Bog, ter vse predpise glede daritvenega sistema. Knjiga, v kateri je bilo to zapisano, je bila zaupana določenim uslužbencem in zaradi varnosti shranjena ob skrinjo. Veliki vodja se je še vedno bal, da bo ljudstvo odšlo od Boga. Najveličastneje in ganljivo jim je predočil blagoslove, ki bodo njihovi pod pogojem poslušnosti, in prekletstva, ki bodo posledica prestopka:

"In zgodi se, če boš marljivo poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in pazil, da izpolnjuješ vse njegove zapovedi, ki ti jih jaz zapovedujem danes; ... blagoslovljen boš v mestu, blagoslovljen na njivi. Blagoslovljen bo sad tvojega telesa, obrodek tvoje zemlje, prirastek tvoje živine, mladiči tvoje govedi in jagnjiči tvoje drobnice. ... Blagoslovljen bo tvoj koš in tvoje kadunje. Blagoslovljen boš, ko pojdeš noter, blagoslovljen tudi, ko pojdeš ven. Gospod stori, da bodo tvoji sovražniki, ki se vzpno zoper tebe, poraženi pred teboj. ... Zapove Gospod blagoslovu, da ti pride v žitnico in k vsakemu delu tvojih rok." (5 Moj 28,1.3-8)

"Ako pa ne boš poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi hranil in izpolnjeval vse njegove zapovedi in postave, ki ti jih danes zapovedujem: vse te prekletve pridejo nadte in te dohite. In boš v grozo, v pregovore in zabavljice med vsemi ljudstvi, kamor te zažene Gospod. In Gospod te razkropi med vsa ljudstva, od enega konca zemlje do drugega, in tam boš služil tujim bogovom, katerih nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, lesu in kamnu. In med temi narodi ti ne bo pokoja, in počivališča ne bo stopalu tvoje noge; in Gospod ti da trepetajoče srce, medle oči in onemoglo dušo. In tvoje življenje bo kakor na niti viseče tebi pred očmi, in v trepetu/466/ boš ponoči in podnevi, in ne boš si v svesti svojega življenja. Zjutraj porečeš: O, da bi bil že večer! In zvečer porečeš: O, da bi bilo že jutro! zaradi strahu svojega srca, v katerem boš trepetal, in zaradi tega, kar boš moral gledati s svojimi očmi." (5 Moj 28,15.37.64-67)

Mojzes je z Duhom navdihnjenja gledal daleč naprej skozi stoletja in opisal strašne prizore Izraelovega končnega strmoglavljenja kot naroda, in uničenje Jeruzalema, ki ga bodo pokončale rimske vojske: "Gospod pripelje nadte narod od daleč, od kraja zemlje, ki leti kakor orel, narod, čigar jezika ne razumeš; narod trdega obličja, ki se ne ozira na osebo starčka in se mladine ne usmili." (5 Moj 28,49.50)

Dokončno opustošenje dežele in strašno trpljenje ljudstva med obleganjem Jeruzalema pod Titovim vodstvom stoletja pozneje so bili živo opisani: "Ta poje prirastke tvoje živine in tvoje zemlje, dokler ne boš pokončan. ... In pritiskal bo nate ob vseh tvojih vratih, dokler ne razruši po vsej deželi tvojih visokih in močnih zidov, na katere se zanašaš. ... Tedaj boš jedel sad svojega telesa, meso svojih sinov in hčer, ki ti jih je dal Gospod, tvoj Bog, pri obleganju in v stiski, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik. ... Mehka in razvajena ženska med vami, ki še od mehkosti in razvajenosti ni poskusila postaviti svojega stopala na tla, bo nevoščljivo gledala naročja svojega moža in svojega sina in svojo hčer, zaradi trebeža, ki pride iz nje pri porodu, in zaradi otrok, katere porodi; kajti jedla jih bo skrivaj ob pomanjkanju vseh reči, pri obleganju in v stiski, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik v tvojih vratih." (5 Moj 28,51-57)

Mojzes je končal s temi vplivnimi besedami: "Za priči proti vam kličem danes nebo in zemljo. Predložil sem ti danes življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo: izvoli si torej življenje, da bi živel ti in tvoj zarod, da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga oklepaš; zakaj v tem je tvoje življenje in podaljšanje tvojih dni, da bi prebival v deželi, za katero je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo da." (5 Moj 30,19.20)

Da bi veliki vodja globlje vtisnil te resnice v misli vseh, jih je izrazil v svetem verzu. Ta pesem ni bila/467/ samo zgodovinska, temveč tudi preroška. Med naštevanjem Božjega čudovitega ravnanja z njegovim ljudstvom v preteklosti je prav tako napovedal velike prihodnje dogodke in končno zmago zvestih, ko bo Kristus prišel drugič v moči in slavi. Ljudstvu je bilo ukazano, naj si zapomni to preroško pesem in jo prenese svojim otrokom in otrokom svojih otrok. Pojejo jo naj, ko se občina zbere pri bogoslužju, in ponavljajo, ko opravljajo vsakdanje delo. Dolžnost staršev je bila te besede tako vtisniti v dovzeten spomin svojih otrok, da je nikoli ne bodo pozabili.

Ker bodo Izraelci v posebnem pomenu čuvaji in oskrbniki Božjega zakona, morajo posebno poznati pomen njegovih predpisov in pomembnost poslušnosti. Po njih pa bo prenesen otrokom in njihovim otrokom. Gospod je zapovedal glede svojih zakonov: "In marljivo jih uči svoje otroke ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš. Zapiši jih na podboje svoje hiše in na svoja vrata." (5 Moj 6,7.9)

V prihodnjem času bodo otroci vprašali: "Kaj so tista pričevanja in postave in sodbe, ki vam jih je ukazal Gospod, naš Bog?" (5 Moj 6,20) Tedaj naj starši ponovijo zgodovino Božjega milostnega ravnanja z njimi - kako jih je Gospod rešil, da bi bili poslušni njegovemu zakonu - in jim oznanijo: "Gospod nam je zapovedal, da izpolnjujmo vse te postave, da se bojmo Gospoda, svojega Boga, nam v dobro vse dni, da bi nas ohranil v življenju, kakor se vidi današnji dan. In to nam bo pravičnost, ako bomo pazili, da izpolnimo vso to zapoved pred Gospodom, svojim Bogom, kakor nam je zapovedal." (5 Moj 6,24.25)
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

43.poglavje: Mojzesova smrt

Temeljno besedilo 5 Moj 31 do 34

V vseh Božjih ravnanjih s svojim ljudstvom sta njegovi ljubezen in milost pomešani z najočitnejšim dokazom njegove stroge in nepristranske pravičnosti. To je ponazorjeno v zgodovini hebrejskega ljudstva. Bog je Izraelu podaril velike blagoslove. Njegovo usmiljenje do njih je ganljivo opisano: "Kakor orel spodbuja k letanju svoje gnezdnike in nad svojimi mladiči leta, razprostira svoje peruti, jih nanje jemlje in jih nosi na svojih krilih: tako ga je Gospod sam vodil." (5 Moj 32,11.12) Pa vendar, kako hitro in strogo so bili kaznovani za svoje prestopke.

Neskončna Božja ljubezen se je razodela v daru njegovega edinorojenega Sina za odrešitev izgubljenega rodu. Kristus je prišel na zemljo, da bi ljudem razodel značaj svojega Očeta. Njegovo življenje je bilo napolnjeno z deli božanske nežnosti in sočutja. Pa vendar sam Kristus oznanja: "Dokler ne prejdeta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave." (Mat 5,18) Isti glas, ki potrpežljivo, ljubeznivo in roteče vabi grešnika, naj pride k njemu ter najde odpuščanje in mir, bo na sodbi ukazal njim, ki so zavračali njegovo milost: "Pojdite od mene, prekleti!" (Mat 25,41) V vsem Svetem pismu je Bog predstavljen ne samo kot nežni oče, temveč tudi kot pravični sodnik. Čeprav se veseli, ko izkazuje usmiljenje ter "odpušča krivico in prestopek in greh", pa "krivega nikakor ne šteje za nedolžnega". (2 Moj 34,7)

Veliki vladar narodov je objavil, da Mojzes ne bo vodil izraelskega zbora v dobro deželo, in goreče prošnje Božjega služabnika niso mogle spremeniti njegove kazni. Vedel je, da mora umreti. Pa vendar ni niti za trenutek omahoval v svoji skrbi za Izraela. Zvesto si je prizadeval pripraviti zbor na vstop v obljubljeno dediščino. Na božanski ukaz sta Mojzes in Jozue odšla v/469/ svetišče, oblakov steber pa je prišel in se ustavil pri vratih. Tukaj je bilo ljudstvo slovesno izročeno Jozuetovi skrbi. Delo Mojzesa kot Izraelovega voditelja je bilo končano. Pa vseeno je pozabil nase v svojem zanimanju za ljudstvo. V navzočnosti zbrane množice je v Božjem imenu svojemu nasledniku za sveto spodbudo namenil tele besede: "Bodi močan in srčen; zakaj ti pripelješ Izraelove sinove v deželo, za katero sem jim prisegel, in jaz bom s teboj." (5 Moj 31,23) Potem se je obrnil k starešinam in uradnikom ter jim slovesno naročil, da zvesto ubogajo navodila, ki jim jih je sporočil od Boga.

Ljudje so strmeli v ostarelega moža, ki jim bo tako kmalu odvzet, in se znova spomnili, tokrat z novo in globljo hvaležnostjo, njegove starševske nežnosti, modrih nasvetov in neutrudnega dela. Kolikokrat so Mojzesove molitve prevladale pri Bogu, da jim je prizanesel, ko so s svojimi grehi priklicali nase Božje pravične sodbe! Njihovo žalost je povečevala očitajoča vest. Grenko so se spominjali, da je njihova lastna pokvarjenost izzvala Mojzesa, da je zagrešil greh, zaradi katerega bo moral umreti.

Odstranitev njihovega ljubljenega voditelja bo Izraelu veliko večja graja od katere koli druge, ki bi je bili deležni, če bi še živel in dalje opravljal svoje poslanstvo. Bog je želel, da bi občutili, da življenja svojega prihodnjega voditelja ne smejo otežiti tako, kakor so ga Mojzesu. Bog govori svojim ljudem po podarjenih blagoslovih; ko pa teh ne cenijo, jim spregovori z odstranitvijo blagoslovov, da bi videli svoje grehe in se povrnili k njemu z vsem srcem.

Prav tisti dan je Mojzes prejel ukaz: "Pojdi na ... goro Nebo, ... in poglej Kanaansko deželo, ki jo dam v lastnino Izraelovim sinovom, in umri na gori, na katero pojdeš, in boš zbran k svojemu ljudstvu." (5 Moj 32, 49.50) Mojzes je pogosto zapustil tabor, ko se je poslušno odzval božanskemu klicu, da bi imel občestvo z Bogom; ampak zdaj je moral oditi na novo in skrivnostno pot. Oditi je moral in izročiti svoje življenje v Stvarnikove roke. Mojzes je vedel, da mora umreti sam. Nobenemu pozemskemu prijatelju ni bilo dovoljeno, da mu streže v zadnjih urah. V prizoru, ki ga je čakal, je bilo čutiti skrivnostnost in grozo, zaradi česar se je njegovo srce krčilo od strahu. Najokrutnejši preizkus je bila njegova ločitev od ljudstva, ki ga je ljubil in zanj skrbel - ljudstva, za katero se je zanimal in bil tako dolgo povezan z njim./470/ Naučil pa se je Bogu zaupati in z neomajno vero je izročil sebe in svoje ljudstvo njegovi ljubezni in usmiljenju.

Mojzes je zadnjič stal pred zbranim ljudstvom. Spet je nad njim počival Božji Duh in v najveličastnejšem in ganljivem jeziku je izrekel blagoslov nad vsakim plemenom, končal pa z blagoslovom vseh:

"Ni ga, ki bi bil enak mogočnemu Bogu, o Ješurun, ki prijezdi po nebu tebi v pomoč in v svojem veličastvu na oblakih. Bog večnosti ti je prebivališče in pod teboj so večne rame; in On žene sovražnika pred teboj in veli: Pokončaj jih! In Izrael prebiva na varnem in posebej Jakobov vrelec, v deželi žita in vina, in izpod njegovega neba kaplja rosa. Blažen si, o Izrael! Kdo ti je enak, ljudstvo, rešeno po Gospodu, ki je ščit tvoje pomoči in meč tvojega veličastva." (5 Moj 33,26-29)

Mojzes je potem zapustil občino in se tiho in sam odpravil na vrh gore. Šel je "z Moabskih planjav na goro Nebo, na vrh Pizge". (5 Moj 34,1) Stal je na samotni višavi in z bistrim očesom opazoval prizor pred seboj. Daleč na zahodu so se razprostirale modre vode Velikega (Sredozemskega) morja; na severu se je dvigala gora Hermon in se stegovala proti nebu; proti vzhodu je ležala visoka Moabska planota in za njo je počival Basan, kjer so Izraelci zmagali; daleč proti jugu pa se je raztezala puščava, po kateri so tako dolgo tavali.

Mojzes je v samoti preletel ...
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mojzes je v samoti preletel svoje spremenljivo življenje, ki je bilo polno težav, odkar se je odvrnil od dvorskih časti in obetavnega kraljestva v Egiptu, da bi svojo usodo združil z usodo Božjega izvoljenega ljudstva. V spomin je priklical dolga leta, ki jih je preživel v puščavi skupaj z Jetrovimi čredami, Angelov obisk v gorečem grmu in vabilo, naj osvobodi Izraela. Ponovno je uzrl mogočne čudeže Božje moči, ki so bili narejeni v korist izvoljenega ljudstva, in Božjo potrpežljivo milost v letih njihovega tavanja in upora. Kljub vsemu, kar je Bog/471/ storil zanje, kljub njegovim molitvam in delu, sta bila samo dva od vseh odraslih v veliki množici, ki sta zapustila Egipt in se izkazala za tako zvesta, da bosta lahko stopila v obljubljeno deželo. Ko je Mojzes preiskoval sadove svojega dela, se mu je skoraj zaman zdelo življenje, ki je bilo polno skušnjav in žrtev.

Vendar pa ni obžaloval bremen, ki jih je prenašal. Vedel je, da je sam Bog določil njegovo poslanstvo in delo. Ko je bil prvič poklican iz suženjstva, da bi postal Izraelov vodja, se je zbal odgovornosti; ko pa se je že lotil dela, bremena ni vrgel raz sebe. Celo ko ga je Gospod nameraval razrešiti in uničiti upornega Izraela, Mojzes ni mogel privoliti. Čeprav so bile njegove preizkušnje velike, je užival posebna znamenja Božje naklonjenosti. Med potovanjem po puščavi je pridobil bogato izkušnjo, ko je bil priča razodetju Božje moči in slave ter občestva njegove ljubezni. Čutil je, da se je modro odločil, ko je izbral, da bo raje skupaj z Božjim ljudstvom trpel stisko, kakor pa da bi kratek čas užival v zadovoljstvih greha.

Med opazovanjem svoje izkušnje voditelja Božjega ljudstva je videl zapis popackan z enim napačnim dejanjem. Menil je, da se ne bi bal smrti, ko bi bilo mogoče izbrisati ta prestopek. Prepričan je bil, da sta spokorjenje in vera v obljubljenega Zveličarja vse, kar zahteva Bog, in ponovno je priznal svoj greh ter prosil za odpuščanje v Jezusovem imenu.

Zdaj mu je bilo dano videti panoramski pogled na obljubljeno deželo. Pred njim se je raztezal vsak del dežele, ne bled in negotov v oddaljenosti, temveč njemu v veselje zelo jasen, razločen in lep. V tem prizoru je bilo videti, ne kakor je bilo, temveč kakor bo z Božjim blagoslovom nad njo, ko ga posede Izrael. Zdelo se je, da gleda na drugi Raj. Tam so bile gore, oblečene v libanonske cedre, hribi, rjavi od oljk in dišeči od vonja po grozdnem soku; tukaj prostrane zelene planjave, pisane od rož in rodovitne, tropska palmova drevesa; tam so bila spet valujoča polja pšenice in ječmena; sončne doline, po katerih so melodično vijugali potočki in odmevale pesmi ptic, krasna mesta in lepi vrtovi, bogata jezera v "obilnosti morja"; (5 Moj 33,19) po hribih so se pasle črede, med skalami pa so divje čebele kopičile svoje zaklade. Resnično je bila to dežela, kakor jo je Mojzes, navdihnjen z Božjim Duhom, opisal Izraelu: "Blagoslovljena/472/ bodi od Gospoda ... s predragim darom neba, z roso in z globino, ki leži spodaj, in z najdražjimi pridelki sonca, ... in z najboljšimi rečmi starodavnih gora in z najdražjimi darovi večnih hribov, in z najdražjimi rečmi zemlje in njene obilnosti." (5 Moj 33,13-16)

Mojzes je videl izvoljeno ljudstvo, ustaljeno v Kanaanu, vsak od rodov je imel svojo last. Dobil je prikazen o njihovi zgodovini po tem, ko se bodo naselili v obljubljeni deželi; pred njim se je razgrnila dolga žalostna zgodba o njihovem odpadništvu in kazni. Videl jih je, da so zaradi lastnih grehov razkropljeni med pogani, slava je odšla od Izraela, njegova lepa mesta so bila uničena, ljudje pa ujetniki v tujih deželah. Videl jih je vrnjene v deželo očetov in končno pripeljane pod rimsko oblast.

Dovoljeno mu je bilo pogledati vzdolž toka časa in ugledati prvi prihod našega Zveličarja. Videl je Jezusa kot dojenčka v Betlehemu. Slišal je glasove angelske čete, ki so prepevali veselo hvalno pesem Bogu in razglašali mir na zemlji. Na nebu je opazil zvezdo, ki je vodila modre z Vzhoda k Jezusu, in velika luč je preplavila njegov um, ko se je spomnil preroških besed: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela." (4 Moj 24,17) Videl je Kristusovo skromno življenje v Nazaretu, njegovo službovanje ljubezni in naklonjenosti ter zdravljenja, kako ga je ošaben in neveren narod zavrnil. Začuden je prisluhnil njihovemu bahaškemu poviševanju Božjega zakona, medtem ko so zavrgli in prezirali njega, ki ga je dal. Videl je Jezusa na Oljski gori, ko se je jokajoč poslavljal od svojega ljubljenega mesta. Ampak ko je Mojzes zagledal, da je Jezusa končno zavrglo to ljudstvo, ki so ga nebesa tako zelo blagoslavljala - ljudstvo, za katero je tako garal in molil in se žrtvoval ter je bil zanj pripravljen dopustiti izbrisati svoje ime iz knjige življenja - in je poslušal tiste strašne besede: "Glej, vaša hiša se vam ostavlja pusta," (Mat 23,38) se je njegovo srce stisnilo zaradi tesnobe, iz oči pa so mu kapljale grenke solze.

Sledil je Zveličarju v Getsemani in videl smrtni boj v vrtu, izdajstvo, roganje in bičanje - križanje. Mojzes je videl, da mora biti Božji Sin povzdignjen, kakor je sam povzdignil kačo v puščavi, "da se ne pogubi kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno/475/ življenje". (Jan 3,15) Žalost, prizadetost in groza so napolnili Mojzesovo srce, ko je zrl v hinavstvo in satansko sovraštvo, ki ga je razodel judovski narod zoper svojega Odrešenika, mogočnega Angela, ki je hodil pred njihovimi očeti. Slišal je Kristusov smrtni krik: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mar 15,34) Videl ga je ležati v Jožefovem novem grobu. Zdelo se mu je, da svet obdaja tema brezupa. Še enkrat je pogledal in ga videl prihajati kot zmagovalca, ki odhaja v nebo v spremstvu častečih angelov in vodi množico ujetih. Videl je, da so se odprla svetleča vrata, da bi ga sprejela, nebeške čete pa so z zmagoslavno pesmijo pozdravljale svojega Poveljnika. Tam mu je bilo razodeto, da bo sam eden izmed Zveličarjevih spremljevalcev, ki mu bodo odprli večna vrata. Ko je opazoval prizor, se je njegovo obličje bleščalo zaradi svetega sija. Kako majhne so se sedaj zdele preizkušnje in žrtve v njegovem življenju, ko jih je primerjal s temi, kar jih je preživel Božji Sin! Kako lahke so bile v nasprotju z "nadvse obilno večno množino slave". (2 Kor 4,17) Veselil se je, da mu je bilo dovoljeno vsaj malo biti deležen Kristusovih trpljenj.

Mojzes je videl Jezusove učence, ko so oznanjevali njegov evangelij po svetu. Videl je, da Bog vendarle ni zavrgel Abrahamovega potomstva, čeprav izraelsko ljudstvo po mesu ni bilo uspešno pri izpolnitvi visokega cilja, h kateremu ga je poklical Bog, in zaradi svoje nevere ni postalo luč svetu in čeprav so prezirali Božjo milost in kljubovali blagoslovom kot izvoljeno ljudstvo. Izpolnjeni bodo veličastni nameni, katerih se je lotil, da bi jih dosegel po Izraelu. Vsi, ki bodo po Kristusu postali otroci vere, bodo šteti za Abrahamovo potomstvo in bodo dediči zaveznih obljub; kakor Abraham so bili poklicani čuvati in oznaniti svetu Božji zakon ter evangelij njegovega Sina. Mojzes je videl luč evangelija svetiti po Jezusovih učencih narodu, "ki je sedel v temi", (Mat 4,16) in tisočim iz poganskih dežel, ki so se zbirali v jasnosti njenega vzhajanja. Ko je to videl, se je veselil zaradi Izraelovega napredka in blaginje.

Potem mu je bil prikazan...
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Potem mu je bil prikazan naslednji prizor. Pokazano mu je bilo Satanovo delo zapeljevanja Judov, da zavržejo Kristusa, medtem ko trdijo, da častijo Očetov zakon. Zdaj je videl/476/ krščanski svet v pasti podobne prevare, trdeč, da sprejemajo Kristusa, zavračajo pa Božji zakon. Duhovnike in starešine je slišal besno vpiti: "Stran z njim! Križaj ga! Križaj ga!" Od hlinjenih krščanskih učiteljev pa je slišal vpitje: "Stran z zapovedmi!" Videl je teptano soboto, na njenem prostoru pa vzpostavljeno ponarejeno uredbo. Mojzes je bil spet poln začudenja in groze. Kako lahko tisti, ki verujejo v Kristusa, zavržejo zakon, ki ga je izgovoril sam s svete gore? Kako lahko kdo, ki se boji Boga, odvrže zakon, ki je temelj njegove vladavine v nebesih in na zemlji? Mojzes je radosten videl, da nekaj zvestih še vedno časti in poveličuje Božji zakon. Videl je zadnji veliki boj pozemskih moči, da bi uničile izpolnjevalce Božjega zakona. Veselil se je časa, ko bo Bog vstal, da kaznuje zemeljske prebivalce za njihovo krivičnost, kdor pa se je bal njegovega imena, bo na dan njegove jeze skrit in zaščiten. Slišal je Božjo zavezo miru s temi, ki spolnjujejo njegov zakon, in njegov glas, ki govori iz svetega prebivališča, ter kako se tresejo nebesa in zemlja. Videl je drugi Kristusov prihod v slavi, videl je vstajati mrtve pravične v nesmrtno življenje in žive svetnike, ki bodo spremenjeni, ne da bi videli smrt, kako skupaj odhajajo v Božje mesto s petjem veselih pesmi.

Na vpogled pa je imel še en prizor - zemljo, prosto prekletstva, ljubkejšo od lepe obljubljene dežele, ki jo je videl malo prej. Greha ni in smrt nima vstopa. Tukaj so narodi zveličanih našli svoj večni dom. Mojzes je z nepopisnim veseljem zrl na ta prizor - izpolnitev še veličastnejše rešitve, kakor pa si je v najsvetlejših upih lahko to predstavljal. Pozemska tavanja so za vedno minila, Božji Izrael je končno stopil v dobro deželo.

Prikazen je ponovno zbledela in njegove oči so počivale na Kanaanski deželi, ki se je v daljavi raztezala pred njim. Potem je, kakor utrujeni vojščak, legel počivat. "Umrl je torej Mojzes, Gospodov hlapec, ondi v Moabski deželi po Gospodovi besedi. In pokopal ga je v dolini, v Moabski deželi, nasproti Bet-peorju; ali nihče ne ve za njegov grob do današnjega dne." (5 Moj 34,5.6) Mnogi, ki niso ubogali Mojzesovih nasvetov, ko je bil še z njimi, so bili v nevarnosti, da bi zagrešili malikovanje/477/ nad njegovim truplom, ko bi vedeli, kje je pokopan. Zato je bil ta kraj ljudem skrit. Božji angeli so pokopali telo njegovega zvestega služabnika in čuvali osamljeni grob.

"A ni nastopil več noben prerok v Izraelu enak Mojzesu, katerega bi bil Gospod poznal od obličja do obličja, po vseh znamenjih in čudežih, ki jih ga je poslal Gospod izvršit ... in po vsej mogočni roki in po vseh velikih in grozovitih delih, ki jih je storil Mojzes pred očmi vsega Izraela." (5 Moj 34,10-12)

Če Mojzesovega življenja ne bi oskrunil en greh, ko ni dal Bogu slave pri izpeljavi vode iz skale v Kadesu, bi stopil v obljubljeno deželo ter bil prenesen v nebesa, ne da bi videl smrt. Vendar ni dolgo ostal v grobu. Sam Kristus je z angeli, ki so Mojzesa pokopali, prišel iz nebes, da bi poklical spečega svetnika. Satan je vriskal od veselja zaradi uspeha, da je Mojzes grešil zoper Boga ter tako postal podložen smrti. Veliki sovražnik je izjavil, da mu je oblast nad mrtvimi dala božanska izjava: "Kajti prah si in v prah se povrneš." (1 Moj 3,19) Moč groba do tedaj ni bila nikoli strta, zato si je vse, ki so v grobu, lastil za svoje ujetnike, ki ne bodo nikoli rešeni iz temne ječe.

Prvič je dal Kristus mrtvemu življenje. Ko so se Knez življenja in svetleči (angeli) približali grobu, se je Satan ustrašil za svojo nadoblast. S svojim zlobnimi angeli je stal, da bi branil ozemlje, za katero je trdil, da je njegovo. Bahal se je, da je Božji služabnik postal njegov jetnik. Izjavil je, da celo Mojzes ni bil sposoben izpolniti Božjega zakona in si je prilastil slavo, ki pripada samo Jahveju - storil je isti greh, kateri je povzročil Satanovo izgnanstvo iz nebes - in je zaradi prestopka padel pod Satanovo oblast. Veleizdajalec je navedel izvirne obtožbe, ki jih je sam zagrešil zoper božansko vladavino, in ponovil svoje obtožbe o Božji nepravičnosti do njega.

Kristus se ni spustil v prerekanje s Satanom. Lahko bi mu navedel kruta dela, ki so jih v nebesih naredile njegove prevare, ter povzročile pogubo velike množice nebeških prebivalcev. Lahko bi pokazal na laži, ki jih je povedal/478/ v Raju, in so vodile Adama v greh ter prinesle smrt na človeški rod. Lahko bi Satana opomnil, da je prav on skušal Izraela, naj godrnja in se upira, ter je s tem utrudil potrpežljivost njihovega voditelja; tako ga je v nečuječem trenutku presenetil, da je naredil greh, zaradi katerega je padel pod oblast smrti. Ampak Kristus je vse prepustil svojemu Očetu, rekoč: "Kaznuj te Gospod!" (Juda 9) Zveličar se ni spustil v prepir s svojim sovražnikom, temveč je tam in takrat začel svoje delo - zlomil je moč padlega sovražnika ter oživil mrtvega. Tukaj je dokaz, da Satan ni mogel oporekati nadvladi Božjega Sina. Vstajenje je bilo za zmeraj zagotovljeno. Satan je bil oropan svojega plena; umrli pravični bodo spet oživeli.

Zaradi greha je prišel Mojzes pod Satanovo oblast. Po lastnih zaslugah je bil zakoniti ujetnik smrti; toda obujen je bil v nesmrtno življenje, sklicujoč se na Odrešenikovo ime. Mojzes je vstal iz groba poveličan ter odšel s svojim Rešiteljem v Božje mesto.

Bog svoje pravičnosti in ljubezni vse dotlej, ko ju je pokazal s Kristusovo daritvijo, nikoli ni razodel bolj očitno, kakor prav ob svojem ravnanju z Mojzesom. Izključil ga je iz Kanaana, da bi ga naučil nauka, ki ga nikoli ne sme pozabiti - zahteva namreč strogo poslušnost, in ljudje morajo paziti, da si ne lastijo slave, ki pripada samo njihovemu Stvarniku. Ni mogel ustreči Mojzesovi molitvi, da bi bil deležen Izraelove dediščine, ni pa svojega služabnika pozabil ali ga zapustil. Bog nebes je razumel trpljenje, ki ga je prenašal Mojzes; zapazil je vsako dejanje zveste službe v dolgih letih težav in preizkušenj. Na vrhu Pizge je Bog poklical Mojzesa v dediščino, ki je neskončno veličastnejša od pozemskega Kanaana.

Na gori spremenjenja je bil Mojzes v družbi z Elijem, ki je bil spremenjen. Bila sta poslana kot nosilca luči in slave od Očeta k njegovemu Sinu. Tako je bila končno uslišana Mojzesova molitev, ki jo je izrekel stoletja pred tem. Stal je na lepem gorovju, v dediščini svojega ljudstva, in bil priča njemu, v katerem so zbrane vse Izraelove obljube. Tak je bil zadnji prizor, razodet smrtnemu pogledu o zgodovini človeka, ki so ga Nebesa zelo visoko častila./479/

Mojzes je bil prispodoba Kristusa. Sam je izjavil Izraelu: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog: njega poslušajte." (5 Moj 18,15) Bogu se je zdelo prav Mojzesa vzgojiti v šoli stiske in bede, preden bo pripravljen voditi Izraelove množice v pozemski Kanaan. Božji Izrael ima na svojem potovanju v nebeški Kanaan Poveljnika, ki ni potreboval človeških naukov, da bi bil usposobljen za svoje poslanstvo božanskega voditelja; pa vendar je bil izpopolnjen po trpljenju; in "v kolikor je sam trpel in izkušan bil, v toliko tudi more pomagati izkušanim". (Heb 2,10.18) Naš Odrešenik ni pokazal nobene človeške slabosti ali nepopolnosti, umrl je, da bi nam zagotovil vstop v obljubljeno deželo.

"In Mojzes je bil zvest v vsej njegovi hiši kakor služabnik, v pričanje tistega, kar se je imelo pozneje oznanjati; Kristus pa je zvest kakor Sin, vladajoč svoji hiši; čigar hiša smo mi, ako srčno zaupnost in hvalo upanja ohranimo trdno do konca." (Heb 3,5.6)
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!