Ellen G. White: Dejanja apostolov

7. Opomin proti hinavščini
Temeljno besedilo: Dej 4,32 do 5,11.


Učenci so oznanjevali resnico evangelija po Jeruzalemu, Bog pa je potrjeval z znamenji njihove besede, zato so mnogi sprejeli vero. Mnoge teh prvih vernikov je skrajništvo judovskih pobožnjakov hitro ločilo od družin in prijateljev, tako jim je bilo potrebno priskrbeti hrano in zavetje.

Poročilo pravi: "Ni ga bilo namreč ubožca med njimi," (Dej 4,34) in pove, kako so poskrbeli za njihovo pomanjkanje. Verniki, ki so imeli denar in posestva, so jih radi podarili, da bi se zadovoljile te potrebe. Prodali so svoje hiše in zemljo ter denar prinesli "apostolom pred noge: in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval". (Dej 4,35)

Ta velikodušnost vernikov je bila sad izlivanja Svetega Duha. Tisti, ki so sprejeli evangelij, so bili "enega srca in enega duha". (Dej 4,32) Vodila jih je skupna želja — uspeh poslanstva, jim je bilo zaupano,/70/ in v njihovem življenju ni bilo prostora za pohlepnost. Ljubezen do bratov in dela, ki so se mu izročili, je bila večja od ljubezni do denarja in posesti. Njihova dela so pričala, da imajo ljudje zanje večjo vrednost kakor pozemsko bogastvo.

Tako bo vedno, kadar Božji Duh vodi življenje. Tisti, katerih srca so napolnjena s Kristusovo ljubeznijo, se bodo zgledovali po njem, ki je obubožal zaradi nas, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli. Denar, čas in vpliv — vse darove, ki so jih prejeli iz Božje roke — bodo imeli samo za sredstva za pospeševanje oznanjevanja evangelija. Tako je bilo v prvi cerkvi. Ko pa se bo tudi v današnji cerkvi videlo, da z močjo Svetega Duha spodbujeni verniki odvračajo svojo ljubezen od pozemskih reči in se prostovoljno žrtvujejo, da bi lahko njihovi bližnji slišali evangelij, bo oznanjena resnica zapustila mogočen vtis na poslušalce.

Ravnanje Ananija in Safire je bilo v ostrem nasprotju z duhom prostovoljnosti, ki so ga pokazali verniki. Njuno doživetje, ki ga je zapisalo navdihnjeno pero, je zapustilo temen madež na zgodovini prve cerkve. Tako imenovana učenca sta imela z drugimi vred prednost slišati za evangelij, ki so ga oznanjevali apostoli. Z drugimi verniki sta bila navzoča, ko se je po molitvi apostolov zatresel prostor, v katerem so bili zbrani, in so se vsi napolnili Svetega Duha. (Dej 4,31) Vse navzoče je prevzelo globoko prepričanje. Ananija in Safira sta pod neposrednim vplivom Božjega Duha/71/ obljubila, da bosta darovala Gospodu izkupiček od prodane njive.

Pozneje pa sta žalila Svetega Duha, ker sta dovolila, da je nad njima zagospodarila pohlepnost. Začela sta obžalovati, kar sta obljubila, in sta kmalu izgubila blagodejni vpliv blagoslova, ki je bil segrel njuno srce z željo, da bi čim več naredila za Kristusovo delo. Menila sta, da sta se prenaglila in morata znova pretehtati svojo odločitev. Pogovorila sta se o tem in se odločila, da ne bosta izpolnila obljube. Spoznala pa sta, da verniki visoko cenijo nje, ki dajejo del svojega premoženja za potrebe siromašnih vernikov. Sram bi ju bilo, da bi njuni soverniki spoznali, da njuna duša iz sebičnosti godrnja zaradi slovesno dane obljube Bogu. Zato sta se premišljeno odločila prodati njivo in se potem pretvarjati, da sta ves denar priložila v skupno blagajno, v resnici pa bosta velik del obdržala zase. Tako si bosta zagotovila vzdrževanje iz skupnih sredstev, obenem pa ju bodo soverniki visoko cenili.

Bog pa sovraži hinavščino in laž. Ananija in Safira sta prevarala Boga. Zlagala sta se Svetemu Duhu, zato je njun greh doletela hitra in huda obsodba. Ko je Ananija prinesel svoj dar, mu je Peter rekel: "Ananija, zakaj je Satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu, in si utajil nekaj od izkupička njive? Ali ne bi bila, ko bi jo bil obdržal, tebi ostala? In ko je bila prodana, ali ni bila v tvoji oblasti? Kaj, da si to reč položil v svoje srce? Nisi lagal ljudem, ampak Bogu./72/

Ko pa je Ananija slišal te besede, pade in izdahne. In velik strah obide vse, ki so to slišali." (Dej 5,3-5)

Peter je vprašal: "Ali ni bila v tvoji oblasti?" Na Ananija ni torej izvršen nikakršen pritisk, naj svoje premoženje daruje za splošno blaginjo. To je naredil prostovoljno. Toda ko je poskušal preslepiti učence, se je zlagal Vsemogočnemu.

"Zgodi se pa kake tri ure pozneje, da pride tudi njegova žena, ne vedoč, kaj se je zgodilo. Peter pa jo ogovori: Povej mi, ali sta za toliko prodala njivo. Ona pa reče: Da, za toliko. Peter ji pa reče: Zakaj sta se dogovorila, da bosta izkušala Gospodovega Duha? Glej, noge teh, ki so pokopali tvojega moža, so pred durmi in te poneso ven. In pri tej priči mu pade pred noge in izdahne. In ko mladeniči vstopijo, jo najdejo mrtvo in jo odneso ven in pokopljejo poleg njenega moža. In velik strah je obšel vso cerkev in vse, ki so to slišali." (Dej 5,7-11)

Neskončna Modrost je videla, da je ta izredni dokaz njegove jeze potreben, da bi mlado cerkev varoval pred pokvarjenostjo. Število vernikov je naglo raslo. Nastala bi nevarnost za cerkev, če bi se ji pri tej nagli rasti pridružili takšni, ki trdijo, da služijo Bogu, častijo pa mamona. Ta kazen priča, da ljudje ne morejo preslepiti Boga, da On odkrije grehe, ki so skriti v srcu, in se nikoli ne bo pustil zasmehovati. Kazen je bila namenjena cerkvi za opomin,/73/ naj se izogiblje pretvarjanju in hinavščini in se varuje ukanjanja Boga.

Ta zgled Božjega sovraštva do pohlepnosti, goljufije in hinavščine je bil dan kot opozorilo na nevarnost za vse prihodnje rodove, ne pa samo za prvotno cerkev. Ananija in Safira sta gojila pohlepnost. Želja, da bi si obdržala del tega, kar sta bila obljubila Gospodu, ju je zapeljala k prevari in hinavščini.

Bog je določil, da bo oznanjevanje evangelija odvisno od prizadevanja in darov njegovega ljudstva. Prostovoljni darovi in desetine so dohodek Gospodovega dela. Od sredstev, ki jih je Bog zaupal človeku, zahteva določeni del, desetino. Vsem pa prepušča na voljo, ali bodo dali več kakor to ali ne. Toda ko je Sveti Duh spodbudil srce in je bila dana obljuba, da bo nekaj darovano, dajalec obljube več nima pravice do posvečenega dela. Takšne vrste obljuba, dana ljudem, se ima za obveznost; ali ni potem takšna obveznost še večja, če je bila dana Bogu? Ali so obljube, ki so bile dane v dobri vesti manj obvezne od pisnih človeških pogodb?

Ko božanska luč zasije v....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko božanska luč zasije v srcu s svojo nenavadno svetlobo in močjo, ukoreninjena sebičnost izgublja moč, njen prostor pa zasede nagnjenje k darovanju za Božje delo. Toda nihče naj ne misli, da mu bo dovoljeno izpolniti obljubo brez Satanovega nasprotovanja. On namreč ni zadovoljen, če vidi, da se na zemlji razvija Odrešenikovo kraljestvo. On prišepetava, da je obljubljeno preveč/74/ in bodo zaradi tega prikrajšani v prizadevanju za pridobivanje premoženja ali ne bodo mogli zadovoljevati družinskih želja.

Bog blagoslavlja ljudi s premoženjem. To dela zato, da bi jim omogočil prilaganje za napredek njegovega dela. Pošilja sonce in dež. Stori, da rastejo rastline. Daje zdravje in sposobnost za pridobivanje sredstev. Vsi naši blagoslovi prihajajo iz njegove radodarne roke. Za povračilo pa želi, da ljudje pokažejo hvaležnost, ko mu del sredstev vrnejo z desetinami in darovi — z darovi hvaležnosti, s prostovoljnimi darovi in daritvami za greh. Če bi sredstva prihajala v zakladnico v skladnosti s tem Božjim načrtom — z desetinami od vsega dohodka in s prostovoljnimi darovi — bi bilo obilo sredstev za napredek Gospodovega dela.

Toda ljudje postajajo trdosrčni zaradi sebičnosti. Zato kakor Ananija in Safira padajo v skušnjavo, da bi zadržali zase del denarja, hkrati pa se pretvarjajo, da izpolnjujejo Božje zahteve. Mnogi potratno zapravljajo denar za svoje užitke. Ljudje se posvetujejo s svojimi željami in strežejo svojemu okusu, Bogu pa darujejo po sili kakšen skop dar. Pozabili so, da bo Bog nekega dne zahteval natančen račun, kako so uporabljali njegove dobrine, in da miloščine, ki jo prilagajo v zakladnico, ne bo sprejemal bolje, kakor je sprejel Ananijev in Safirin dar.

Iz te stroge kazni, ki je doletela ta krivoprisežnika, nas Bog želi naučiti, kako globoko Bog sovraži in prezira vsakršno hinavstvo in prevaro. Ko sta se Ananija in Safira pretvarjala,/75/ da sta dala vse, sta se zlagala Svetemu Duhu; in zaradi tega sta izgubila pozemsko in večno življenje. Isti Bog, ki je kaznoval njiju, tudi danes obsoja vsako laž. Gnusna so mu usta, ki lažejo. Povedal je, da v sveto mesto ne bo prišlo "nič nečistega, ne kdor dela gnusobo in laž". (Raz 21,27) Trdno in odločno se držimo sprejete resnice. Postane naj sestavina našega življenja. Igrati se z resnico lahkomiselno in neodgovorno ter se sprenevedati zaradi zadovoljevanja osebnih načrtov pomeni doživeti brodolom v veri. "Stojte torej opasani okoli ledij z resnico." (Ef 6,14) Kdor govori neresnico, prodaja svojo dušo zelo poceni. Njegove laži so lahko včasih videti koristne v nuji; lahko se zdi, da se tako dosežejo poslovni uspehi, ki jih ni možno doseči s poštenim ravnanjem. Ampak takšen na koncu pride v razmere, da sam ne zaupa nikomur več. Ker sam vara, ne more zaupati besedam drugih.

V Ananijevem in Safirinem primeru je bil greh prevaranja Boga hitro kaznovan. Enak greh se je pogosto ponavljal v poznejši cerkveni zgodovini, mnogi pa ga delajo še danes. Čeprav ni deležen vidnega dokaza Božjega neodobravanja, je vendar Bogu še danes enako gnusen, kakor je bil v apostolskem času. Opomin je bil dan; Bog je jasno pokazal, koliko sovraži ta greh. Vsakdo, ki popušča hinavščini in pohlepnosti, je lahko prepričan, da uničuje svojo dušo./7


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

8. Pred velikim zborom
Temeljno besedilo: Dej 5,12-42.


Križ, orodje sramotenja in mučenja, je prinesel svetu upanje in zveličanje. Učenci so bili skromni ljudje brez bogastva ali kakršnega koli drugega orožja razen Božje besede. Kljub temu so s Kristusovo močjo hodili in objavljali čudovito zgodovino od jasli do križa ter premagovali vsako nasprotovanje. Brez pozemske časti in priznanja so bili junaki vere. Iz njihovih ust so prihajale besede božanske zgovornosti, ki so pretresle svet.

V Jeruzalemu, kjer so imeli največje predsodke in najmanj jasne pojme o Človeku, ki je bil križan kakor hudodelec, so učenci dalje pogumno oznanjevali besede življenja. Judom so predstavili Kristusovo delo in poslanstvo, njegovo križanje, vstajenje in vnebohod. Duhovniki in poglavarji so osupli poslušali jasno in pogumno pričevanje apostolov. Zares se je na učence izlila moč vstalega Zveličarja/77/ in njihovo delo so spremljala znamenja in čudeži, zaradi česar je število vernikov vsak dan naraščalo. Na ulice, skozi katere so hodili učenci, so ljudje polagali bolnike "na postelje in na odre, da bi vsaj senca mimoidočega Petra obsenčila koga od njih". (Dej 5,15) Tja so prinašali tudi tiste, ki so jih mučili nečisti duhovi. Množica se je zbirala okoli njih, ozdravljenci pa so vzklikali hvalo Bogu in poveličevali Odrešenikovo ime.

Duhovniki in poglavarji so videli, da je Kristus povzdignjen bolj kakor oni. Ko so saduceji, ki niso verovali v vstajenje, slišali apostole objavljati Kristusovo vstajenje od mrtvih, so se raztogotili. Uvideli so, da bo saducejske ločine kmalu konec, če bo apostolom dovoljeno oznanjati obujenega Zveličarja in delati čudeže v njegovem imenu, saj bodo ljudje zavrgli nauk, da ni vstajenja. Farizeji pa so se razjezili, ko so spoznali, da bo apostolski nauk spodkopal judovske obrede in razveljavil daritvene službe.

Do tedaj so bila zaman vsa prizadevanja za zatiranje novega nauka. Toda farizeji in saduceji so se odločili narediti konec apostolskemu delu, ker je dokazovalo njihovo krivdo za Jezusovo smrt. Togotni duhovniki so položili nasilne roke na Petra in Janeza ter ju vrgli v javno ječo.

Voditelji judovskega naroda sploh niso uresničili namena, ki ga je Bog določil izvoljenemu ljudstvu. Tisti,/78/ ki jih je Gospod postavil za zaupnike resnice, so se izkazali nevredni zaupanja, zato je Bog izbral druge, da bodo opravili njegovo delo. Ti voditelji so v svoji zaslepljenosti popustili uzde svoji, kakor so jo imenovali, pravični jezi zoper tiste, ki so zavrgli njihov priljubljeni nauk. Niso dopuščali nobene možnosti, da sami napačno razumejo Božjo besedo ali pa narobe razlagajo in zlorabljajo Pisma. Vedli so se kakor ljudje, ki so izgubili razum. Govorili so: Kakšno pravico imajo ti ljudje, med katerimi so nekateri zgolj ribiči, da oznanjajo ljudstvu zamisel, nasprotne nauku, ki ga učimo mi? Odločeni, da preprečijo nadaljnje oznanjevanje te zamisli, so prijeli njene oznanjevalce.

To dejanje pa učencev ni prestrašilo in jim ni vzelo poguma. Sveti Duh jih je spomnil na besede, ki jih je Kristus izgovoril: "Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. Ali to vse vam bodo delali zavoljo mojega imena, ker ne poznajo tega, ki me je poslal. Izobčijo vas iz shodnic; pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu. Ali to sem vam povedal, da bi se, kadar ta ura pride, spomnili tega, da sem vam jaz to rekel." (Jn 15,20.21; 16,2.4)

Sam nebeški Bog, mogočni vladar vesolja, je sam vzel primer zaprtih učencev svoje roke, ker so se ljudje bojevali proti njegovemu delu. Ponoči/79/ je Gospodov angel odprl vrata ječe in rekel učencem: "Pojdite in ustopite se in govorite v templju ljudstvu vse besede tega življenja." (Dej 5,20) To povelje je bilo popolno nasprotje ukazu, ki so ga dali judovski poglavarji; toda ali so apostoli rekli: Ne moremo tega narediti, dokler ne vprašamo poglavarjev za dovoljenje. Ne! Bog je rekel: "Pojdite," in so ubogali. "Gredo zjutraj v tempelj ter uče." (Dej 5,21)

Ko sta se Peter in Janez pojavila med verniki in povedala, kako ju je angel peljal mimo skupine ječarjev in rešil ter jima naročil, naj nadaljujeta prekinjeno delo, je vernike prevzelo začudenje in veselje.

Medtem pa "pride veliki duhovnik in njegovi pristaši, ter skličejo veliki zbor in vse starejšine Izraelovih sinov". (Dej 5,21) Duhovniki in poglavarji so se odločili obdolžiti učenca vstaje, jo obtožili umora Ananija in Safire ter zarote, da bi odvzela duhovnikom oblast. Upali so, da bodo tako razdražili drhal, da bo vzela zadevo v svoje roke in ravnala z učencema tako, kakor je z Jezusom. Zavedali so se, da so bili nekateri ljudje, ki niso sprejeli Kristusovega nauka, nezadovoljni s samovoljnim upravljanjem judovskih oblasti in so želeli, da se naredijo nekatere spremembe. Duhovniki so se bali, da bi ti nezadovoljneži sprejeli resnico, ki so jo oznanjali apostoli, in priznali Kristusa za Mesija. Potem pa bi lahko izbruhnil bes vsega ljudstva proti verskim voditeljem, da bi morali odgovarjati,/80/ ker so umorili Kristusa. Zato so se odločili s strogimi ukrepi to preprečiti.

Ko so naročili pripeljati jetnika predse, jih je zelo osupnilo sporočilo, da so našli vrata v ječo skrbno zaprta in pred njimi stoječe stražarje, jetnikov pa ni bilo nikjer.

Kmalu so dobili presenetljivo sporočilo: "Glej, možje, ki ste jih deli v ječo, stoje v templju in uče ljudstvo. Tedaj odide poglavar s služabniki ter jih pripelje, ne siloma, ker so se bali ljudstva, da jih ne bi kamnalo." (Dej 5,25.26)

Čeprav sta bila apostola čudežno rešena iz ječe, nista bila prosta zasliševanja in kazni. Kristus jim je rekel, ko je bil še z njimi: "Vi pa varujte sebe! Kajti izročali vas bodo sodiščem." (Mr 13,9) S tem ko jima je Bog poslal angela, da ju je rešil, jima je dal dokaz svoje ljubezni in zagotovilo svoje navzočnosti. Sedaj je bil njun delež trpeti zavoljo njega, čigar evangelij sta oznanjala.

V zgodovini prerokov in apostolov ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V zgodovini prerokov in apostolov najdemo mnogo plemenitih zgledov zvestobe Bogu. Kristusove priče so bile raje vržene v ječe, mučene in usmrčene, kakor pa da bi prekršile Božje zapovedi. Poročilo o Petru in Janezu kaže neprekosljivo junaštvo pri širjenju evangelija. V njunih besedah in vedenju ni bilo nikakršnega strahu ali neodločnosti, ko sta bila že drugič pripeljana pred ljudi, ki so želeli njuno smrt. Ko pa je veliki duhovnik rekel: "Ali vam nismo ostro naročili, da ne smete učiti/81/ o tem imenu? In glej, napolnili ste Jeruzalem s svojim naukom in hočete na nas spraviti kri tega človeka!" je Peter odgovoril: "Boga je treba bolj poslušati nego ljudi." (Dej 5,28.29) Nebeški angel jih je osvobodil ječe in jim ukazal, naj oznanjajo v templju. Z ravnanjem po tem naročilu so izpolnjevali Božjo zapoved, in to so morali nadaljevati, ne glede na ceno.

Tedaj se je na učence spustil Duh Navdihnjenja; obtoženci so postali tožniki in so za Kristusovo smrt obtožili člane zbora. Peter je dejal: "Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili. Tega je Bog s svojo desnico povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu spokorjenje in odpuščanje grehov. In mi smo mu priče teh reči in tudi Sveti Duh, katerega je Bog dal tem, ki so pokorni njemu." (Dej 5,30-32)

Te besede so toliko razjezile Jude, da so se odločili vzeti zakon v svoje roke in jetnika obsoditi na smrt brez nadaljnega sojenja ali dovoljenja rimskih oblasti. Ker so že bili krivi za Kristusovo kri, so bili tudi sedaj pripravljeni umazati svoje roke s krvjo njegovih učencev.

V zboru pa je sedel človek, ki je v besedah učencev prepoznal Božji glas. To je bil Gamalijel, farizej na dobrem glasu, učen človek in na uglednem položaju. S svojim bistrim umom je dojel, da bi nasilni korak, ki so ga nameravali storiti duhovniki, utegnil imeti hude posledice. Preden je spregovoril navzočim,/82/ je ukazal odpeljati jetnike. Dobro je vedel, s kom ima opravek; zavedal se je, da se Kristusovi morilci nikakor ne bodo obotavljali uresničiti svojih namenov.

Govoril je zelo preudarno in umirjeno: "Možje Izraelci, pazite nase pri teh ljudeh, kaj hočete storiti. Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo se mu je število mož kakih štiristo; on je bil ubit in vsi, ki so ga poslušali, so se razpršili in so bili uničeni. Za tem je vstal Juda Galilejec v dneh popisovanja in je potegnil dosti ljudstva za seboj; tudi on je poginil in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili. In zato vam sedaj pravim: odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere; če je pa od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete nasprotnih Bogu." (Dej 5,35-39)

Duhovniki so uvideli, da je ta nasvet razumen, zato so morali soglašati z Gamalijelom. Vendar so zelo težko obvladovali svoje predsodke in sovraštvo. Učence so zelo nejevoljno izpustili, četudi so jih najprej pretepli in jim z grožnjo smrtne kazni prepovedali govoriti v Jezusovem imenu. "Oni gredo torej izpred velikega zbora in se vesele, da so bili spoznani za vredne trpeti sramoto za njegovo ime. In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus." (Dej 5,41.42)/83/

Kristus je kratek čas pred svojim križanjem učencem zapustil zavezo miru. Dejal je: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor daje svet. Ne bodi vam srce plašno in boječe." (Jn 14,27) Ta mir se ne doseže s prilagajanjem svetu. Kristus ni nikoli kupoval miru tako, da bi delal sporazum z zlom. Mir, ki ga je Kristus zapustil učencem, ni bil zunanji, temveč notranji, in bi moral ostati z njegovimi pričami v bojih in sporih. (Jn 14,27)

Jezus je zase rekel: "Ne mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mt 10,34) Čeprav je bil Knez miru, je pogosto povzročil razdor. On, ki je prišel oznanjevat veselo sporočilo in prebudit upanje in veselje v srcih človeških otrok, je povzročil razpor, ki silno gori in razvnema silovito strast človeških src. Svoje sledilce je opozoril: "Na svetu imate bridkost. A pred vsem tem polože svoje roke na vas in bodo vas preganjali, in izdajali vas bodo shodnicam in ječam in vodili pred kralje in poglavarje zavoljo mojega imena. Izdajali vas pa bodo celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas umore." (Jn 16,33; Lk 21,12.16)

Prerokba se je izrazito spolnila. Jezusove sledilce je doletelo vsakršno ponižanje, sramota in surovost, k čemur je Satan lahko spodbudil človeško srce. In zopet se bo to očitno izpolnilo, ker se meseno srce še vedno bojuje proti Božjemu/84/ zakonu in se noče pokoriti njegovim zapovedim. Svet niti danes ni v večji skladnosti s Kristusovimi načeli, kakor je bil v apostolskih dneh. To isto sovraštvo, ki je spodbudilo kričanje: "Križaj ga!" in pripeljalo do preganjanja učencev, deluje še danes v otrocih nepokorščine. Ta isti duh, ki je v temačnem srednjem veku izročal ljudi v ječe, pregnanstva in smrt, si izmislil strašna mučenja inkvizicije in pripeljal do pokola v šentjernejski noči ter prižgal ogenj Smitfielda, še vedno deluje s hudobno močjo v nespreobrnjenih srcih. Zgodovina resnice je vedno bila poročilo o boju med pravico in krivico. Oznanjevanje resnice na tem svetu je bilo vedno izpostavljeno nasprotovanju, nevarnosti, izgubam in trpljenju.

V čem je bila moč tistih, ki so bili v preteklosti trpeli preganjanje zaradi Kristusa? V občestvu z Bogom, s Svetim Duhom in Kristusom. Ponižanje in preganjanje sta mnoge ločila od zemeljskih prijateljev, vendar nikoli od Kristusove ljubezni. Človeka, ki je izpostavljen burji skušnjav, Zveličar najbolj ljubi takrat, ko trpi ponižanje zaradi resnice. Kristus je rekel: "In jaz ga bom ljubil in mu razodenem sebe." (Jn 14,21) Ko vernik zaradi resnice stoji pred zemeljskim sodiščem, ob njem stoji Kristus. Ko je med zidovi ječe, se mu Kristus odkriva in mu razveseljuje srce z ljubeznijo. Če gre v smrt zaradi Kristusa, mu Zveličar govori: "Ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti. Srčni bodite,/85/ jaz sem svet premagal. Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem tvoj Bog; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico svoje pravičnosti." (Mt 10,28; Jn 16,33; Iz 41,10)

"Kateri upajo v Gospoda, so podobni Sionski gori, ki se ne gane, vekomaj trdna ostane. Kakor obdajajo Jeruzalem gore, tako obdaja Gospod svoje ljudstvo od tega časa na vekomaj. Zatiranja in silovitosti oprosti njih dušo, ker draga je njihova kri v njegovih očeh." (Ps 125,1.2; 72,14)

"Gospod nad vojskami jim bo obrana ... In Gospod, njihov Bog, jim da rešitev tisti dan kot čredi svojega ljudstva; kajti bodo kakor kamni v kroni, ki se leskečejo nad njegovo zemljo." (Zah 9,15.16)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

9. Sedem diakonov
Temeljno besedilo: Dej 6,1-7.


"V teh dnevih pa, ko so se učenci množili, nastane godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce, da se pri vsakdanji postrežbi zanemarjajo njihove vdove." (Dej 6,1)

Prakrščanska cerkev je bila sestavljena iz ljudi različnih družbenih slojev in raznih narodnosti. Ob izlivanju Svetega Duha ob petdesetnici so živeli v "Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega naroda, ki je pod nebom". (Dej 2,5) Med ljudmi judovske vere, ki so bili zbrani v Jeruzalemu, je bilo precej takih, ki so jih imenovali Grki. Med njimi in Judi iz Palestine je že dolgo vladalo nezaupanje in celo sovraštvo.

Srca njih, ki so se spreobrnili po delovanju apostolov, je omehčala in združila krščanska ljubezen. Kljub prejšnjim predsodkom so bili složni med seboj. Satan je vedel, da ne bo mogel ovirati širjenja evangeljske resnice,/87/ dokler bo trajalo takšno občestvo. Zato se je potrudil izkoristiti njihov prejšnji način mišljenja v upanju, da mu bo tako uspelo vnesti v cerkev prvine razdora.

Tako se je zgodilo, ko se je pomnožilo število učencev, da se je sovražniku posrečilo prebuditi dvom pri nekaterih, ki so že prej imeli navado z nevoščljivostjo gledati na brate v veri in iskati napake pri svojih duhovnih vodjih. Zato je nastalo "godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce". (Dej 6,1) Vzrok za pritožbe je bilo domnevno zanemarjanje grških vdov pri vsakdanjem razdeljevanju hrane. Kakršna koli neenakost bi bila v nasprotju z duhom evangelija, Satanu pa je kljub temu uspelo vzbuditi nezaupanje. Nujno je bilo naglo ukrepati in odstraniti vsak vzrok za nezadovoljstvo ter onemogočiti sovražnikovo prizadevanje za zasejanje razdora med verniki.

Izkušnja Jezusovih učencev je zašla v težavo. Evangeljskim glasnikom zaupano delo je naglo napredovalo pod modrim vodstvom apostolov, ki so složno delali v moči Svetega Duha. Cerkev se je neprestano povečevala, rast števila vernikov pa je nalagala vse težje breme voditeljem Božjega dela. Noben posameznik in nobena skupina ljudi ni mogla sama dalje delati in nositi tega bremena, ne da bi bil s tem ogrožen prihodnji napredek cerkve. Nastala je neizogibna potreba po razdelitvi odgovornosti, ki so jih v prvih dneh cerkve zvesto nosili samo nekateri. Apostoli so se morali takoj lotiti pomembnega koraka/88/ pri zboljšanju evangeljskega dela, tako da so prenesli na druge del odgovornosti, ki so jih dotlej nosili sami.

Apostoli so sklicali vernike in jim pod vodstvom Svetega Duha podali načrt za boljšo organizacijo vseh delovnih moči v cerkvi. Povedali so, da je napočil čas, da se duhovni vodje, ki skrbijo za cerkev, razbremenijo dolžnosti razdeljevanja siromašnim in podobnih opravil, da se bodo lahko popolneje posvetili delu oznanjevanja evangelija. Dejali so vernikom: "Ozrite se torej, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, ki so na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti, da jih postavimo nad tem opravilom; a mi se bomo marljivo držali molitve in službe besede." (Dej 6,3.4) Predlog je bil sprejet. Sedem izvoljenih mož so z molitvijo in polaganjem rok slovesno posvetili za opravljanje diakonske službe.

Imenovanje sedmerice za nadzorovanje posebnih opravil v Božjem delu se je za cerkev izkazalo kot velik blagoslov. Ti uslužbenci so vestno skrbeli kakor za potrebe posameznikov tako tudi za splošne premoženjske zadeve cerkve. S svojim modrim ravnanjem in pobožnim zgledom so zelo pomagali drugim sodelavcem povezati razne cerkvene koristi v združeno celoto.

Dobri sadovi dela so takoj pokazali, da je bil ta korak po volji Bogu. "In Božja beseda je rasla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov/89/ je bila pokorna veri." (Dej 6,7) Ta žetev duš se je zgodila zaradi večje razbremenjenosti apostolov in zaradi gorečnosti in moči, ki so jo kazali sedmeri diakoni. Dejstvo, da so bili ti bratje posvečeni za posebno službo skrbi za potrebe siromašnih, jih ni izvzelo iz poučevanja o veri. Nasprotno, s tem so bili še posebno usposobljeni za poučevanje drugih o resnici in so to delo opravljali zelo resno in uspešno.

Prvi cerkvi je bilo zaupano delo, ki se je neprestano širilo — to je bilo ustanavljanje središč luči in blagoslova povsod, kjer živijo pošteni ljudje, ki so se pripravljeni posvetiti Kristusovi službi. Oznanjevanje evangelija se je moralo razširiti po vsem svetu. Glasniki križa niso mogli pričakovati, da bodo opravili svoje pomembno poslanstvo, če jih ne bo združevala vez krščanske edinosti, ki bo pokazala svetu, da so eno s Kristusom v Bogu. Ali njihov božanski Vodja ni prosil Očeta: "Ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi." (Jn 17,11) Ali ni On rekel za učence: "In svet jih je sovražil, ker niso od sveta." (Jn 17,14) Ali ni prosil Očeta: "Da bodo vsi eno ... in da spozna svet, da si me ti poslal." (Jn 17,21.23) Njihovo duhovno življenje in moč sta bili odvisni od tesne zveze z Edinim, ki jim je naročil oznanjati evangelij.

Učenci so lahko pričakovali, da jih bo spremljala moč Svetega Duha in da bodo nebeški angeli sodelovali z njimi samo tedaj,/90/ če bodo zedinjeni s Kristusom. S pomočjo teh božanskih moči bodo lahko pokazali svetu edinost svojih vrst in zmagali v bojih, ki jih bodo morali neprestano voditi proti močem teme. Dokler koli bodo složno delali, bodo nebeški poslanci šli pred njimi in jim odpirali pot; tako bodo srca pripravljena za sprejemanje resnice in mnogi bodo pridobljeni za Kristusa. Dokler koli bodo ostali združeni, bo cerkev napredovala "lepa kakor mesec, čista kakor sonce, strašna kakor vojske z zastavami". (Vp 6,10) Nič ne bo moglo ustaviti njenega napredka. Napredovala bo iz zmage v zmago, ko bo slavno izpolnjevala svoje božansko poslanstvo z oznanjevanjem evangelija svetu.

Organizacija cerkve v Jeruzalemu..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Organizacija cerkve v Jeruzalemu je morala biti za zgled organizacije cerkvam v vseh drugih krajih, kjer bodo oznanjevalci resnice pridobili spreobrnjence za evangelij. Njim, ki jim je bila zaupana odgovornost vsesplošnega nadzora nad vso cerkvijo, ni bilo rečeno, naj bodo gospodarji Gospodove dediščine, temveč kakor modri pastirji: "Pasite Božjo čredo; ... da ste zgledi čredi." (1 Pt 5,2.3) Diakoni pa so morali biti ljudje "na dobrem glasu, polni Svetega Duha in modrosti". (Dej 6,3) Morali so složno stati na strani pravičnosti ter jo neomajno in odločno zagovarjati. Samo tako bodo lahko imeli združevalni vpliv na vso čredo.

V poznejši zgodovini prve cerkve, ko so se po raznih krajih sveta od skupin vernikov organizirale cerkve, se je cerkvena organizacija/91/ dalje spopolnjevala, da sta se v njej še naprej ohranjala skladno delovanje in red. Vsak vernik je bil spodbujan k zvestemu delovanju na svojem področju. Vsakdo je moral modro izkoristiti darove, ki so mu bili zaupani. Nekatere je Sveti Duh obdaril s posebnimi darovi "prvič za apostole, drugič za preroke, tretjič za učitelje, potem je dal čudežne moči, potem darove ozdravljanja, zmožnost pomagati, vladati, raznovrstnost jezikov". (1 Kor 12,28) Toda vsi ti delavci so morali delati skladno.

"So pa razločki v darovih, ali eden je Duh, in so razločki v službah, ali eden je Gospod, in so razločki v delovanju, ali eden je Bog, ki dela vse v vseh. A vsakemu se daje razodevanje Duha v občno korist. Enemu se namreč po Duhu daje beseda modrosti, a drugemu beseda znanja po istem Duhu, drugemu pa vera v istem Duhu, a drugemu dar ozdravljati v istem Duhu, a drugemu dela čudežnih moči, drugemu pa preroštvo, a drugemu razločevanje duhov, drugemu pa raznovrstnost jezikov, a drugemu razkladanje jezikov. A vse to dela isti edini Duh, podeljujoč vsakemu posebej, kakor hoče. Kajti kakor je telo eno in ima mnogo udov, a vsi udje enega telesa, čeprav jih je mnogo, so eno telo: tako tudi Kristus." (1 Kor 12,4-12)

Svečana odgovornost počiva na njih, ki so poklicani za vodje Božje cerkve na zemlji. Ko je v dneh bogovladja Mojzes poskušal sam nositi tako težka bremena in bi se kmalu izčrpal/92/ pod njimi, mu je Jetro svetoval modro razdelitev odgovornosti. "Bodi zastopnik ljudstva pred Bogom in donašaj njihove zadeve pred Boga; in razjasnjuj jim pravila in postave in oznanjaj jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo." (2 Mz 18,19.20) Jetro mu je dalje svetoval, naj se ozre po "vrlih možeh, bogaboječih, ki so vdani resnici in sovražni krivičnemu dobičku; in postavi jih za načelnike čez tisoč, čez sto, načelnike čez petdeset in načenike čez deset. Oni naj sodijo ljudstvu vsak čas." (2 Mz 18,21.22) Tako so osvobodili Mojzesa utrudljive odgovornosti reševanja mnogih manjših zadev, ki so jih lahko modro rešili posvečeni pomočniki.

Čas in moč njih, ki so po Božji volji postavljeni na vodilne in odgovorne položaje v cerkvi, morata biti posvečena reševanju večjih zadev, ki zahtevajo posebno modrost in širokosrčnost. Ni Božja volja, da takšne ljudi kličemo k urejanju preproste zadeve, ki jih lahko drugi popolnoma dobro rešijo. Jetro je svetoval Mojzesu: "Vse velike zadeve naj razgrnejo tebi, kar koli pa bo manjšega, naj sodijo sami: tako olajšaj sebi, in oni naj nosijo breme s teboj. Če ta nasvet izpolniš in ti Bog ukaže, boš mogel prestati, pa tudi to ljudstvo pride vse do svojega kraja v miru." (2 Mz 18,22.23)

V skladnosti s tem načrtom je Mojzes izbral vrle može "izmed vseh Izraelcev in jih postavil za poglavarje nad ljudstvom: za načelnike čez tisoč, načelnike čez sto, načelnike čez petdeset in za načelnike/93/ čez deset. In sodili so ljudstvu vsakteri čas: težke stvari so razgrinjali Mojzesu, kar koli pa je bilo manjšega, so sodili sami." (2 Mz 18,25.26)

Mojzes je pozneje izbral sedemdeset starešin, da bi z njim nosili vodstveno odgovornost. Za svoje pomočnike je skrbno izbral ljudi, ki so bili dostojanstveni, imeli zdravo razsojanje in izkušnje. Ko jim je spregovoril pri posvečenju, je poudaril nekaj lastnosti, ki morajo krasiti človeka, da bi mogel postati moder vodja v cerkvi. Dejal je: "Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva z njim. Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temveč poslušajte malega kakor velikega; nikogar se ne bojte, zakaj Božja je sodba." (5 Mz 1,16.17)

Kralj David je pred koncem svojega vladanja podal svečane naloge njim, ki so v njegovem času nosili breme Božjega dela. "In David zbere v Jeruzalem vse Izraelove poglavarje, vojvode rodov in poveljnike trum, ki so stregli kralju zaporedoma, in poveljnike čez tisoč in čez sto in oskrbnike imetja in kraljevih posestev in njegovih sinov, z dvorniki in junaki in z vsemi hrabrimi možmi vred." (1 Let 28,1) In potem je ostareli kralj slovesno spregovoril vsem "vpričo vsega Izraela, Gospodovega zbora, in vpričo našega Boga velim: Spolnjujte in v čislih imejte vse zapovedi Gospoda, svojega Boga." (1 Let 28,8)/94/

David je Salomonu, poklicanemu na odgovorni vodilni položaj, namenil izredno svarilo: "Ti pa Salomon, moj sin, spoznaj Boga, ki je Bog tvojega očeta, in mu služi z nerazdeljenim srcem in z radovoljnim duhom! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in razume vse naklepe misli. Če ga boš iskal, ga najdeš; če ga zapustiš, te vrže vekomaj. Sedaj torej pazi, kajti Gospod te je izvolil, ... močan bodi in delaj!" (1 Let 28,9.10)

Ti, ki so bili postavljeni za nadzorstvo novoorganizirane Božje cerkve pri širjenju, evangelija so se morali držati istih načel pobožnosti in pravičnosti, ki so se jih držali poglavarji ljudstva v Mojzesovem in Davidovem času. Ko so apostoli vpostavili red v cerkvah in postavljali odgovorne voditelje, so se držali istih vzvišenih načel, ki so bila podana v Stari zavezi. Poudarjali so, da tisti, ki je poklican na odgovorni položaj v cerkvi, "mora biti brez oponosa, kakor Božji oskrbnik; ne samovšečen, ne nagle jeze, ne pijanec, ne pretepač, ne grdega dobička željen; ampak gostoljuben, prijatelj dobrega, zmeren, pravičen, svet, zdržljiv, držeč se zveste besede, ki je v soglasju z naukom, da bo zmožen opominjati v zdravem uku in prepričevati nasprotno govoreče". (Tit 1,7-9)

Red, ki je vladal v prakrščanski cerkvi, je omogočal, da so podobno kakor dobro urejena vojska odločno napredovali, oblečeni v vse Božje orožje./95/ Skupine vernikov, ki so bile razkropljene po širokem ozemlju, so bile udje enega telesa; vse so delale v medsebojni slogi in skladnosti. Če pa je v kateri krajevni cerkvi nastal odpad, kakor se je to zgodilo v Antiohiji in drugod, in ko verniki niso mogli doseči sporazuma, niso dovolili, da bi takšne zadeve povzročile razkol v cerkvi. Takšne zadeve so dostavili glavnemu zboru telesa vernikov, ki so ga sestavljali izvoljeni predstavniki iz raznih krajevnih cerkev z apostoli in starešinami na čelu. Tako so bili Satanovi poskusi, da bi napadel cerkev na osamljenih krajih, prestreženi s složnim delovanjem vseh in Satanovi razdiralni in uničevalni načrti so bili onemogočeni.

"Zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor po vseh svetniških zborih." (1 Kor 14,33) On zahteva, da se pri izvrševanju cerkvenih opravil spoštuje red, enako kakor so ga spoštovali v starih časih. Želi, da njegovo delo napreduje temeljito in pravilno, da bi lahko dobilo pečat njegovega odobravanja. Kristjan se mora združiti s kristjanom, cerkev s cerkvijo, človeško orodje mora sodelovati z božanskim, vsako delovanje mora biti podrejeno Svetemu Duhu, vsi skupaj pa moramo oznanjati svetu dobra sporočila o Božji milosti


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

10. Prvi krščanski mučenec
Temeljno besedilo: Dej 6,5 do 7


Štefan, prvi izmed sedmih diakonov, je bil človek iskrene pobožnosti in trdne vere. Čeprav je bil po rojstvu Jud, je govoril grško in dobro poznal grške navade in običaje. Zato je dobil priložnost za oznanjevanje evangelija v shodnicah grških Judov. Zelo si je prizadeval za Kristusovo delo in pogumno izpovedoval svojo vero. Šolani rabini in učitelji postave so javno razpravljali z njim in z zaupanjem pričakovali lahko zmago. "Ali niso se mogli upirati modrosti in Duhu, po katerem je govoril." (Dej 6,10) Pa ne samo da je govoril v moči Svetega Duha, temveč je bilo tudi očitno, da je proučil prerokovanja in da dobro pozna vso postavo. Uspešno je branil resnico, ki jo je zagovarjal, in popolnoma porazil nasprotnike. Na njem se je izpolnila obljuba: "Vtisnite si torej v srce, da vam ni skrbeti naprej, kako se boste zagovarjali; zakaj jaz/97/ vam dam usta in modrost, kateri se ne bodo mogli upirati, ne ugovarjati vsi vaši nasprotniki." (Lk 21,14.15)

Ko so duhovniki in poglavarji spoznali moč, ki je spremljala Štefanove besede, so se napolnili z ogorčenim sovraštvom. Namesto da bi priznali dokaze, ki jih je podajal, so se odločili z usmrtitvijo utišati njegov glas. Že večkrat so podkupili rimske oblastnike, da so molče spregledale primere, pri katerih so Judje vzeli zakon v svoje roke in jetnike po ljudski navadi zasliševali, obsojali in kaznovali. Štefanovi sovražniki so bili prepričani, da tudi sedaj lahko naredijo tako, ne da bi ogrozili sebe. Odločili so se tvegati, ne glede na posledice. Zato so ujeli Štefana in ga pripeljali na sojenje pred Veliki zbor.

Iz okoliških dežel so poklicali izobražene Jude, da bi ovrgli jetnikove dokaze. Navzoč je bil tudi Savel iz Tarsa in imel vodilno vlogo pri obravnavi proti Štefanu. Uporabil je zgovornost in logiko rabinov, da bi prepričal ljudi, da Štefan oznanja sleparske in nevarne nauke; toda pri Štefanu je naletel na človeka, ki je popolnoma razumel Božji načrt za širjenje evangelija drugim narodom.

Ker duhovniki in poglavarji niso mogli premagati Štefanove jasne in spokojne modrosti, so se odločili, da ga bodo postavili za zgled strahu; s potešitvijo svojega maščevalnega sovraštva bodo hkrati preprečili drugim sprejeti njegovo vero. Najeli so priče,/98/ in te so lažnivo pričale, da so ga slišale bogokletno govoriti zoper tempelj in postavo. Priče so rekle: "Slišali smo ga namreč, da pravi: Ta Jezus Nazarečan razdene to mesto in premeni šege, ki nam jih je izročil Mojzes." (Dej 6,14)

Ko je Štefan stal pred sodniki, da bi odgovoril na obtožbo o kletvini, je njegov obraz zažarel s svetim sijem. "In ostro ga pogledajo vsi, ki sede v Velikem zboru, in vidijo njegovo obličje kakor obličje angela." (Dej 6,15) Mnogi, ki so videli to svetlobo, so zatrepetali in skrili svoje obraze, toda trdovratna nevera in predsodki poglavarjev se niso omajali.

Ko so vprašali Štefana, ali so te obtožbe zoper njega resnične, se je začel braniti z jasnim in pretresljivim glasom, ki je donel po sodni palači. Z besedami, ki so očarale zbrane, je začel podajati zgodovino Božjega izvoljenega ljudstva. Pokazal je, da popolnoma pozna judovsko obredno ureditev in njeno duhovno razlago, ki se je sedaj razodela v Kristusu. Ponovil je Mojzesove besede, ki so napovedovale Mesija: "Preroka izmed tebe in tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog: njega poslušajte." (5 Mz 18,15)

Jasno je priznal svojo zvestobo Bogu in judovski veri, hkrati pa je pokazal, da zakon, na katerega so se Judje zanašali za zveličanje, ni mogel obvarovati Izraela pred malikovalstvom. Jezusa Kristusa je povezal s celotno judovsko zgodovino. Omenil je, da je Salomon zidal tempelj, in jih spomnil na Salomonove in Izaijeve besede: "Ali Najvišji ne prebiva v svetiščih, z rokami narejenih, kakor pravi prerok: Nebo mi je/99/ stol, a zemlja podnožje mojim nogam. Kakšno hišo mi sezidate? pravi Gospod; ali katero naj bo mesto mojemu počivanju? Ni li moja roka vsega tega naredila?" (Dej 7,48-50)

Zardi teh Štefanovih besed je med ljudstvom završalo. Ko je Kristusa povezal s prerokovanji in ko jim je tako govoril o templju, so se duhovniki hlinili, da jih je obšla groza, zato so raztrgali svoja oblačila. Za Štefana pa je to pomenilo, da bo njegov glas kmalu za vedno umolknil. Videl je odpor, na katerega so naletele njegove besede, zato je vedel, da daje svoje zadnje pričevanje. Čeprav je bil šele na sredini svojega govora, ga je naglo dokončal.

Nepričakovano se je ločil od toka zgodovine, ki jo je prej podajal, in se obrnil k razbesnelim sodnikom ter vzkliknil: "Trdovratni in neobrezanih src in ušes! Vi se vedno upirate Svetemu Duhu, kakor vaši očetje, tako vi. Katerega od prerokov niso preganjali vaši očetje? In pomorili so te, ki so naprej oznanjevali prihod Pravičnika, čigar izdajalci in ubijalci ste sedaj postali vi, ki ste prejeli postavo po uredbi angelov, in je niste ohranili." (Dej 7,51-53)

Duhovniki in poglavarji so bili od jeze ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Duhovniki in poglavarji so bili od jeze popolnoma iz sebe. Njihovo ravnanje je bilo bolj podobno krvoločnim zverem kakor pa človeškim bitjem, in tako so se zagnali nad Štefana in škripali z zobmi. Zapornik je s surovih obrazov okrog sebe prebral svojo usodo, vendar ga nič ni omajalo. Strah pred smrtjo je izginil. Jezni duhovniki in razdražena drhal mu niso vlivali nikakršnega strahu. Zaradi videnja, ki ga je dobil, ni več videl prizora pred seboj. Pred njim so se odprla nebeška vrata, on pa je skoznje videl slavo Božjih dvorov in Kristusa, ki je tedaj vstal s/100/ prestola in bil pripravljen podpreti svojega služabnika. Štefan je zmagoslavno vzkliknil: "Glej, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici." (Dej 7,56)

Ko je opisoval veličastni prizor, v katerega so strmele njegove oči, tega njegovi preganjalci niso mogli več zdržati. Zaprli so si ušesa, da ne bi slišali njegovih besed, ter na ves glas vpili, medtem ko so se vsi hkrati jezno zagnali vanj in ga peljali iz mesta. "In pobijajo s kamenjem Štefana, ki kliče h Gospodu in reče: Gospod Jezus, sprejmi mojega duha! In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal." (Dej 7,59.60)

Nad Štefanom ni bila izrečena nikakršna zakonita obsodba, toda rimske oblasti so bile podkupljene z veliko vsoto denarja, da ne bi preiskovale tega primera.

Štefanova mučeniška smrt je naredila globok vtis na vse navzoče. Spomin na Božje znamenje na njegovem obrazu in besede, ki so pretresle dušo poslušalcev, so ostale v spominu navzočih in pričale o resničnosti tega, kar je oznanjeval. Njegova smrt je bila boleča preizkušnja za cerkev, toda obrodila je Savlovo spreobrnjenje. Ta namreč ni mogel izbrisati iz spomina mučenčeve vere in stanovitnosti ter slave, ki je počivala na njegovem obrazu.

Savel je bil med Štefanovim sojenjem in smrtjo videti prežet z neukrotljivo gorečnostjo. Pozneje se je jezil na svoje skrivno prepričanje, da je Bog izkazal čast Štefanu prav tedaj, ko so ga ljudje/101/ zasramovali. Savel je naprej preganjal Božjo cerkev in iskal vernike, jih lovil po hišah in jih izročal duhovnikom in poglavarjem, naj jih zapro in pomore. Njegova gorečnost pri tem preganjanju je povzročala grozo pri kristjanih v Jeruzalemu. Rimska oblast ni ukrenila ničesar, da bi ustavila to surovo ravnanje, na skrivaj je celo pomagala Judom, da bi si zagotovila njihovo naklonjenost.

Savla so po Štefanovi smrti izvolili za člana Velikega zbora in mu tako izkazali priznanje za delež, ki ga je imel pri tem dogodku. Nekaj časa je bil močno orožje v Satanovih rokah, po katerem se je dalje upiral Božjemu Sinu. Ampak ta neusmiljeni preganjalec je bil kmalu uporabljen za napredek cerkve, ki jo je sedaj podiral. Močnejši od Satana je izvolil Savla, da je zasedel prostor mučenca Štefana, oznanjeval Kristusovo ime in trpel zanj ter daleč naokoli razglasil sporočilo o zveličanju po njegovi krvi./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

11. Evangelij v Samariji
Temeljno besedilo: Dej 8


Po Štefanovi smrti je nastalo v Jeruzalemu tako neumiljeno preganjanje vernikov, da so se vsi "razkropili po judejskih in samarijskih krajih. Savel je zatiral cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo." (Dej 8,3) Pozneje je rekel za svojo gorečnost pri tem nečloveškem delu: "Tudi jaz sem sicer menil, da moram zoper ime Jezusa Nazarečana storiti veliko nasprotnega. To sem tudi storil v Jeruzalemu; in veliko svetih sem zaprl v ječe. ... In po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa; in neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih." (Dej 26,9-11) Štefan ni bil edini, ki je bil umorjen. To je razvidno iz Savlovih besed: "In ko so jih morili, sem dajal svoj glas zoper nje." (Dej 26,10)/103/

V tem nevarnem času je nastopil Nikodem in pogumno izpovedal svojo vero v križanega Zveličarja. Bil je član Velikega zbora in z drugimi vred vznemirjen zaradi Jezusovega nauka. Ko je bil priča Kristusovih čudovitih del, se je v njem utrdilo prepričanje, da je to Božji Poslanec. Bil je preošaben, da bi javno priznal svojo naklonjenost do galilejskega Učitelja, zato se je na skrivaj sešel z njim. Jezus mu je pri tem pogovoru razložil načrt zveličanja in svoje poslanstvo na svetu, Nikodem pa se je še vedno obotavljal. Skril je resnico v svoje srce in v treh letih pokazal malo vidnih sadov. Toda čeprav se ni javno opredelil za Kristusa, je v Velikem zboru večkrat preprečil namere duhovnikov, ko so ga hoteli ubiti. Ko je bil končno Kristus pribit na križ, se je Nikodem spomnil besed, ki mu jih je Jezus rekel med tistim nočnim pogovorom na Oljski gori: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov," (Jn 3,14) in v Jezusu je videl Odrešenika sveta.

Nikodem je skupaj z Jožefom iz Arimateje poravnal stroške za Jezusov pogreb. Učenci so se bali javno pokazati, da so Kristusovi sledilci, Nikodem in Jožef pa sta jim pogumno prišla pomagat. V tem temačnem času jim je bila zelo potrebna pomoč teh bogatih in uglednih mož. Ta dva sta lahko naredila za njihovega mrtvega Učitelja to, česar revni učenci niso mogli; njuno bogastvo in vpliv pa sta pomenila veliko zaščito pred sovraštvom duhovnikov in poglavarjev./104/

Ko so si Judje prizadevali uničiti mlado cerkev, je nastopil Nikodem in jo začel braniti. Nič več se ni bal in dvomil, temveč je krepil vero učencev, svoje bogastvo pa je uporabljal za vzdrževanje cerkve v Jeruzalemu in za napredek evangeljskega dela. Tisti, ki so mu nekoč izkazovali čast, so ga sedaj napadali in preganjali, zato je postal ubog v posvetnih dobrinah, vendar ga nič ni omajalo pri zagovarjanju svoje vere.

Preganjanja, ki so doletela cerkev v Jeruzalemu, so postala velika spodbuda za evangeljsko delo. Oznanjevanje besede v tem mestu je bilo uspešno, zato je začela groziti nevarnost, da bodo učenci predolgo ostali v njem in pozabili na Zveličarjevo naročilo, naj gredo po vsem svetu. Pozabili so, da se moč za upiranje hudemu najbolje doseže s prodornim delom, in začeli misliti, da je njihova najvažnejša naloga braniti cerkev v Jeruzalemu pred sovražnikovimi napadi. Namesto da bi poučevali novospreobrnjene, kako naj oznanijo evangelij njim, ki zanj še niso slišali, jim je začela pretiti nevarnost, da bi ubrali pot, po kateri bi vsi postali zadovoljni s tem, kar je bilo doseženo. Bog je dovolil preganjanje nad svojimi predstavniki, da bi jih razkropil na vse strani, kjer bi morali delati za druge. Iz Jeruzalema pregnani verniki, "ki so se razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4)

Mnogi med njimi, ki jim je Zveličar naročil, naj gredo učit vse narode, so bili skromnega poklica, namreč ljudje, ki so se naučili ljubiti svojega Gospoda in odločili posnemati njegov zgled nesebične službe./105/ Tem skromnim ljudem je bila enako kakor učencem, ki so bili z Zveličarjem med njegovo službo na svetu, zaupana dragocena odgovornost. Njihova naloga je bila oznaniti svetu veselo sporočilo o zveličanju po Kristusu.

Ti so se zaradi preganjanja razkropili in odšli na vse strani napolnjeni z misijonsko gorečnostjo. Razumeli so odgovornost svojega poslanstva. Vedeli so, da imajo v svojih rokah kruh življenja za svet, ki umira od lakote, Kristusova ljubezen pa jih je priganjala, da so ga delili vsem, ki so ga potrebovali. Gospod je delal po njih. Kamor koli so prišli, so zdravili bolne in revnim oznanjali evangelij.

Filip, eden od sedmerih diakonov, je bil tudi med pregnanci iz Jeruzalema. Šel je "v samarijansko mesto in jim oznanjeval Kristusa. In množica je pazila enega duha na to, kar je pravil Filip, poslušajoč in gledajoč znamenja, ki jih je delal. Kajti nečisti duhovi so izhajali iz mnogih obsedencev ... in veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo. In nastala je velika radost v tem mestu." (Dej 8,5-8) Kristusovo sporočilo Samarijanki, s katero se je pogovarjal pri Jakobovem studencu, je obrodilo sad. Samarijanka je slišala njegove besede in odšla k ljudem v mestu ter rekla: "Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila, ali ni ta Kristus?" (Jn 4,29) Ljudje so odšli za njo, poslušali Jezusa in začeli verovati vanj. Želeli so slišati še več, zato so ga prosili, naj še ostane z njimi. Ostal je še dva dni. "In veliko več jih je sprejelo vero zavoljo njegove besede." (Jn 4,41)

Ko so bili učenci pregnani iz Jeruzalema,/106/ jih je nekaj našlo zanesljivo zavetje v Samariji. Samarijani so z veseljem sprejeli te poslance evangelija, judovski spreobrnjenci pa so poželi dragoceno žetev med tistimi, ki so bili nekoč njihovi najbolj ogorčeni sovražniki.

Filipovo delo v Samariji je doživelo velik uspeh. To ga je tako opogumilo, da je zaprosil za pomoč iz Jeruzalema. Apostoli so tedaj doumeli pomen Kristusovih besed: "Boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje." (Dej 1,8) Filip je bil še v Samariji, ko mu je nebeški poslanec rekel: "Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ki pelje iz Jeruzalema dol v Gazo. ... In vstane ter odide." (Dej 8,26.27) Ni dvomil o vabilu in se ni obotavljal ubogati, ker se je naučil biti poslušen Božji volji.

"In glej, mož iz Etiopije, komornik in oblastnik Kandake, etiopske kraljice, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel molit v Jeruzalem, se vrača domov, in sedeč na svojem vozu, prebira preroka Izaija." (Dej 8,27.28) Ta Etiopec je bil zelo ugleden in vpliven mož. Bog je videl, da bo ta po svojem spreobrnjenju drugim oznanjal luč, ki jo je dobil, in mogočno vplival v prid evangelija. Božji angeli so spremljali tega iskalca luči, in tako je bil pritegnjen k Zveličarju. Gospod ga je po Svetem Duhu pripeljal v stik z njim, kateri ga je lahko vodil k luči.

Filipu je bilo rečeno, naj pristopi k Etiopcu in mu razloži prerokovanje, ki ga je bral. "Duh pa reče Filipu:/107/ Pristopi in pridruži se temu vozu. Filip pa priteče in ga sliši, da bere preroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš? On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti? In zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu. Vrsta pisma, ki jo je bral, pa je bila ta: 'Pelje se kakor ovca na klanje, in kakor jagnje molči pred svojim strižcem, tako ne odpre svojih ust. V njegovem ponižanju se je priklicala njegova sodba. A njegov rod kdo razloži? Kajti njegovo življenje se vzame od zemlje.' Izpregovori pa komornik in reče: Prosim te, o kom govori to prerok? O sebi ali o kom drugem? Filip pa odpre usta in, začenši od tega pisma, mu oznani blagovestje o Jezusu." (Dej 8,29-35)

Med razlaganjem Pisma.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Med razlaganjem Pisma je bilo človekovo srce globoko ganjeno, ko pa je učenec končal, je bil pripravljen sprejeti podarjeno luč. Ni se začel izgovarjati, da ne more sprejeti evangelija zaradi svojega visokega svetovnega položaja. "Ko se pa tako peljeta po cesti, prideta k vodi; in komornik reče: Glej, voda! Kaj brani, da bi bil krščen? Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovori in reče: Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin. In ukaže ustaviti voz; in oba stopita v vodo, Filip in komornik, in ga krsti. Ko pa stopita iz vode, vzame Gospodov Duh Filipa; in ni ga več videl komornik, zakaj nadaljeval je vesel svojo pot. A Filip/108/ se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo." (Dej 8,36-40)

Etiopec je predstavnik velike skupine ljudi, ki jih morajo poučiti misijonarji, kakršen je bil Filip, namreč ljudje, ki poslušajo Božji glas in gredo, kamor jih pošlje. Mnogi berejo Sveto pismo, toda ne razumejo njegovega pravega pomena. Po vsem svetu možje in žene hrepeneče zrejo v nebesa. Molitve, solze in vprašanja se dvigajo iz duš, ki hrepenijo po luči, milosti in Svetemu Duhu. Mnogi stojijo na samem pragu nebeškega kraljestva in samo čakajo, da jih kdo popelje vanj.

Kakor je angel takrat vodil Filipa k človeku, ki je iskal luč in bil pripravljen sprejeti evangelij, prav tudi danes angeli vodijo korake tistih delavcev, ki dovoljujejo Svetemu Duhu posvetiti njihov jezik ter očistiti in oplemenititi njihova srca. Angel, ki je bil poslan k Filipu, je lahko sam opravil delo za Etiopca, vendar to ni Božji način dela. Njegov načrt je, da ljudje delajo za svoje bližnje.

Pri nalogi, ki je bila zaupana prvim učencem, morajo sodelovati tudi verniki vseh časov. Vsakomur, ki je sprejel evangelij, je zaupana sveta resnica, ki jo mora odnesti svetu. Božje zvesto ljudstvo je vedno imelo dejavne misijonarje, ki so svoja sredstva posvetili časti njegovega imena in modro uporabljali svojo nadarjenost za njegovo službo.

Nesebično delo kristjanov v preteklosti mora biti za nas nazoren nauk in navdihnjenje. Verniki Božje cerkve morajo biti goreči za dobra dela, prosti posvetnega častihlepja in hoditi za njim,/109/ ki je hodil naokrog in delal dobro. S srcem, ki je polno sočutja in usmiljenja, morajo streči njim, ki potrebujejo pomoč, in prinašati grešnikom spoznanje o Zveličarjevi ljubezni. Za takšno delo so potrebna velika prizadevanja, toda to bo prineslo bogato nagrado. Tisti, ki se temu posvečajo z iskrenim namenom, bodo videli ljuudi, ki so bili pridobljeni za Zveličarja; kajti vpliv, ki spremlja dejansko izvajanje božanske naloge, je nepremagljiv.

Odgovornost za izvrševanje te naloge ni naložena samo posvečenim pridigarjem. Vsakdo, ki je sprejel Kristusa, je poklican na delo zveličanja svojih bližnjih. "In Duh in nevesta govorita: Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi!" (Raz 22,17) Vsa cerkev je odgovorna za pošiljanje tega vabila. Kdor koli je slišal to vabilo, mora ponavljati sporočilo čez gore in doline, govoreč: "Pridi!"

Usodna napaka je meniti, da je delo reševanja duš odvisno samo od pridigarjev. Ljudje, katerim je Gospod zaupal večjo odgovornost, morajo spodbujati ponižne posvečene vernike, na katere je Gospodar vinograda položil breme skrbi za duše. Tisti, ki so postavljeni za vodje Božje cerkve, morajo razumeti, da je Zveličarjevo naročilo zaupano vsem, ki verujejo v njegovo ime. Bog bo poslal v svoj vinograd mnoge, ki niso bili posvečeni za pridigarsko službo s polaganjem rok.

Na stotine in celo tisoče njih, ki so slišali za sporočilo zveličanja, še vedno brezposelni stoje na trgu, lahko pa bi bili zaposleni v kakšni dejavnosti. Takšne/110/ Kristus sprašuje: "Kaj stojite tu ves dan brez dela?" In dodaja: "Pojdite tudi vi v moj vinograd." (Mt 20,6.7) Zakaj se jih mnogo več ne odzove temu vabilu? Ali je to zato, ker menijo, da se lahko opravičijo s tem, ker ne stojijo za prižnico? Pomagajte jim razumeti, da obstaja mnogo večje delo, ki ga daleč od prižnice opravlja na tisoče posvečenih nepoklicnih delavcev.

Bog že dolgo čaka, da bi duh službe zajel vso cerkev, tako da bi vsak vernik delal zanj po svojih zmožnostih. Ko bodo verniki Božje cerkve opravljali zaupano delo na potrebnih področjih doma in v tujini in izponili evangeljsko nalogo, bo ves svet kmalu opozorjen in Gospod Jezus bo znova prišel na ta svet z močjo in veliko slavo. "In ta evangelij kraljesta se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec." (Mt 24,14


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

12. Preganjalec postane učenec
Temeljno besedilo Dej 9,1-18


Savel iz Tarsa je slovel med judovskimi voditelji, kateri so se močno vznemirili zaradi uspeha, ki ga je doseglo oznanjevanje evangelija. Rojen je bil kot rimski državljan, vendar je bil judovskega rodu, in v Jeruzalemu so ga vzgojili najuglednejši rabini. Savel je bil "iz Izraelovega rodu, Benjaminove rodovine, Hebrejec iz Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjalec cerkve, po pravičnosti, ki sloni na postavi, brez pogreška". (Flp 3,5.6) Rabini so ga imeli za mladeniča, ki je veliko obetal, in močno upali vanj kot sposobnega in gorečega zagovornika stare vere. S povišanjem v člana Velikega zbora je zasedel vpliven položaj.

Savel je odigral pomembno vlogo pri Štefanovem zaslišanju in obsodbi. Osupljivi dokazi Božje navzočnosti ob mučencu so ga spravili v dvom o pravičnosti/112/ zadeve, ki jo je zagovarjal proti Jezusovim sledilcem. Njegov duh je bil globoko pretresen. V svoji zbeganosti se je obrnil nanje, v katerih modrost in razsodbo je popolnoma zaupal. Dokazi duhovnikov in poglavarjev so ga končno prepričali, da je bil Štefan bogokletnik, Kristus pa, o katerem je mučeni učenec oznanjal, je bil slepar, potemtakem morajo imeti prav ti, ki opravljajo sveto službo.

Do tega sklepa Savel ni prišel brez hudih notranjih bojev. Na koncu pa so ga njegova vzgoja, predsodki, spoštovanje do svojih nekdanjih učiteljev in napuh priljubljenosti uklenili, da se je uprl glasu vesti in Božje milosti. Ko se je dokončno odločil, da imajo duhovniki in pismouki prav, je postal zelo ogorčen nasprotnik nauka, ki so ga učili Jezusovi učenci. Mnogo svetih mož in žena je odvlekel pred sodišče, da so nekatere zaradi vere v Jezusa obsodili na zapor in nekatere celo na smrt. To pa je novoorganizirani cerkvi prizadevalo žalost in potrtost, zaradi česar so mnogi poiskali varnost z begom.

Ti, ki so pred preganjanjem zbežali iz Jeruzalema, "so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4) Med mesti, kamor so prišli, je bil Damask, kjer je nova vera pridobila mnogo spreobrnjencev.

Duhovniki in poglavarji so upali, da bodo krivoverstvo zatrli s skrbnimi napori in krutim preganjanjem. Sedaj so bili prepričani, da morajo tudi v drugih mestih tako odločno ukrepati zoper novi nauk, kakor so v Jeruzalemu./113/ Za posebno delo, ki so ga želeli opraviti v Damasku, se je ponudil Savel. "Še vedno dihteč pretenje in morjenje zoper Gospodove učence, pristopi k velikemu duhovniku in izprosi od njega pisem v Damask do shodnic, če najde kake pristaše tega pota, bodisi može ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem." (Dej 9,1.2) Tako je Savel iz Tarsa "z oblastjo in dovoljenjem od višjih duhovnikov" (Dej 26,12) v mladostni moči in odločnosti podžigan z ognjem napačne gorečnosti odšel na to pomembno pot presenetljivih dogodkov, ki so spremenili celoten potek njegovega življenja.

Utrujeni potniki so se zadnji dan potovanja opoldne približali Damasku. Pred njimi se je razprostiralo obdelano rodovitno polje, prelepi vrtovi, nasadi sadnih dreves, ki so jih namakali hladni potočki z bližnjih gora. Po dolgi poti skozi puste kraje je to ponudilo pravo osvežitev. Medtem ko je Savel s svojimi spremljevalci občudoval rodovitno ravnino in čudovito mesto pod njo, je, kakor je pozneje pojasnil, na lepem: "Videl ... z neba luč, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je obsijala mene in tiste, ki so šli z menoj". (Dej 26,13) Bila je preveličastna za smrtno oko. Savel je oslepljen in zmeden padel na tla.

Medtem ko je luč dalje svetila okrog njih, je Savel slišal glas, ki mu je govoril v hebrejščini: "Savel, Savel, kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati." (Dej 26,14) Savel je vprašal: "Kdo si, Gospod?" Gospod pa mu je odvrnil: "Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš." (Dej 9,5)/114/

Savlovi spremljevalci so prestrašeni in skoraj oslepljeni od močne svetlobe slišali glas, toda nikogar niso videli. Vendar je Savel popolnoma razumel izgovorjene besede, in ta, ki je govoril, se mu je razodel kot sam Božji Sin. V veličastnem Bitju, ki je stalo pred njim, je spoznal Križanega. Zveličarjeva podoba se je za zmeraj vtisnila v dušo prizadetega Juda. Izgovorjene besede so zadele njegovo srce s strahovito močjo. Temne kotičke njegove duše so preplavile s svetlobo, ki je razkrila neznanje in zmote prejšnjega življenja in njegovo sedanjo potrebo po razsvetljenju s Svetim Duhom.

Savel je sedaj spoznal, da je s preganjanjem Jezusovih sledilcev v bistvu opravljal Satanovo delo. Videl je, da so bili njegovi nazori o pravičnosti in njegove dolžnosti utemeljeni predvsem na slepem zaupanju v duhovnike in poglavarje. Verjel jim je, ko so mu povedali, da je zgodba o vstajenju spretna izmišljotina učencev. Sedaj pa, ko se mu je razodel sam Jezus, je bil prepričan, da je res, kar trdijo učenci.

Savlov um je v tem trenutku nebeške razsvetlitve deloval izredno hitro. Preroška poročila Svetih spisov so se odprla njegovemu razumevanju. Dojel je, da so bili judovsko zavračanje Jezusa, njegovo križanje, vstajenje in vnebohod napovedani po prerokih, zatorej dokazujejo, da je obljubljeni Mesija. V Savlov spomin se je mogočno vrnila Štefanova pridiga v času njegovega mučeništva, in dojel je, da je mučenec res videl Božjo slavo, ko je povedal: "Glej, nebesa vidim/115/ odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici." (Dej 7,56) Duhovniki so te besede razglasili za bogokletje, Savel pa je zdaj vedel, da so bile resnične.

Kakšno razodetje je bilo vse to za preganjalca! Savel je sedaj zagotovo vedel, da je obljubljeni Mesija prišel na svet kot Jezus iz Nazareta ter so ga zavrgli in križali ti, ki jih je prišel rešit. Prav tako je vedel, da je Zveličar zmagoslavno vstal iz groba in odšel v nebesa. V tem trenutku božanskega razodetja je Savel z grozo spoznal, da je bil Štefan, ki je pričal za Zveličarjevo križanje in vstajenje, žrtvovan z njegovo privolitvijo ter da je pozneje z njegovo pomočjo v krutem preganjanju umrlo še veliko drugih pomembnih Jezusovih sledilcev.

Zveličar je spregovoril Savlu.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zveličar je spregovoril Savlu po Štefanu, čigar dokazovanje je bilo neovrgljivo. Izobraženi Jud je videl, da je mučenčev obraz odseval svetlobo Kristusove slave, saj je žarel "kakor obličje angela". (Dej 6,15) Bil je priča Štefanove potrpežljivosti s sovražniki in kako jim je odpustil. Videl pa je tudi trdnost in vedro spokojnost mnogih, katerim je povzročil muke in trpljenje. Videl je mnoge, ki so se veselo odpovedali življenju zaradi svoje vere.

Vse je močno obtoževalo Savla in včasih izzivalo v njem skoraj nepremagljivo prepričanje, da je bil Jezus obljubljeni Mesija. Včasih se je vse noči bojeval proti temu prepričanju in vselej je zadevo končal s priznanjem svojega verovanja,/116/ da Jezus ni bil Mesija, njegovi sledilci pa so zapeljani skrajneži.

Sedaj pa je Kristus spregovoril Savlu osebno: "Savel, Savel, kaj me preganjaš?" Na vprašanje: "Kdo si, Gospod?" je odvrnil isti glas: "Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš." Kristus se je tukaj poistil s svojim ljudstvom. Savel je s preganjanjem Jezusovih sledilcev prizadeval naravnost Gospoda nebes. Ko jih je lažno obtoževal in pričal proti njim, je to počel proti Zveličarju sveta.

Savel ni več dvomil, da je bil ta, ki je spregovoril z njim, Jezus iz Nazareta, dolgo pričakovani Mesija, Izraelov Tolažnik in Odrešenik. Trepetajoč in osupel je vprašal: "Kaj naj storim, Gospod?" Gospod pa mu je odgovoril: "Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti pove, kaj ti je treba storiti." (Dej 9,6)

Ko je veličastna svetloba izginila in je Savel vstal, je ugotovil, da je popolnoma oslepel. Svetloba Kristusove slave je bil premočna za njegove smrtne oči; ko pa je izginila, je na njegove oči padla temačnost noči. Veroval je, da je slepota Božja kazen za kruto preganjanje Jezusovih sledilcev. V grozni temi je tipal okoli sebe, in njegovi spremljevalci ga v strahu in osuplosti "primejo za roko in pripeljejo v Damask". (Dej 9,9)

Zjutraj tega znamenitega dne se je Savel približeval Damasku z občutkom samozadovoljstva zaradi zaupanja, ki mu ga je izkazal veliki duhovnik./117/ Zaupane so mu bile visoke pomembne odgovornosti. Naročeno mu je bilo ščititi judovsko vero tako, da prepreči, če je mogoče, širjenje nove vere po Damasku. Odločil se je, da bo njegovo poslanstvo doživelo uspeh, in željno pričakoval prihodnje izkušnje.

Ampak kako drugačen je bil njegov vstop v mesto od tega, kar je pričakoval. Prizadet s slepoto, nebogljen, mučen zaradi očitanja vesti, in ne vedoč, kakšna kazen ga še utegne doleteti, je poiskal dom učenca Juda, kjer je imel priložnost v samoti razmišljati in moliti.

Savel "tri dni ni videl, in ni jedel, ne pil." (Dej 9,9) Ti dnevi duševne muke so se mu zdeli kakor leta. S tesnobo v srcu se je vedno znova spominjal svojega sodelovanja pri Štefanovem mučeništvu. Z grozo je mislil na svojo krivdo, ker je dovolil, da sta zloba in predsodki duhovnikov in poglavarjev vplivali nanj celo tedaj, ko je Štefanov obraz obsijala nebeška luč. Z žalostnim in potrtim duhom je podoživljal trenutke, ko je zatiskal oči in ušesa pred najtrdnejšimi dokazi in z neizprosno gorečnostjo preganjal verujoče v Jezusa iz Nazareta.

Te dneve natančnega samopreiskovanja in ponižnosti srca je preživel na samem. Verniki, ki so bili opozorjeni na cilj Savlovega prihoda v Damask, so se bali, da se pretvarja, da bi jih laže prevaral; zato so se ga/118/ izogibali in mu niso želeli izkazati nikakršne naklonjenosti. Ni imel želje, da bi se potožil nespreobrnjenim Judom, s katerimi se je nameraval združiti v preganjanju vernikov; vedel je namreč, da ne bodo hoteli poslušati njegove zgodbe. Kazalo je, da je prikrajšan za sleherno človeško sočutje. Njegovo edino upanje za pomoč je bilo v usmiljenem Bogu in nanj se je obrnil s strtim srcem.

V dolgih urah, ki jih je Savel preživel sam z Bogom, se je spomnil mnogih svetopisemskih besedil, ki se nanašajo na prvi Kristusov prihod. Skrbno je preiskoval prerokovanja po spominu, prebujenim s prepričanjem, ki je preželo njegov um. Ko mu je bil pojasnjen pomen teh prerokb, je osupnil nad svojo prejšnjo slepoto dojemanja in nad slepoto Judov na splošno, zaradi česar so zavrgli Jezusa kot obljubljenega Mesija. Njegovemu razsvetljenemu duhu je bilo sedaj vse jasno. Spoznal je, da so mu prejšnji predsodki in nevera zameglili duhovno dojemanje in mu preprečevali v Jezusu iz Nazareta prepoznati Mesija iz prerokovanj.

Ko se je Savel popolnoma prepustil prepričevalni moči Svetega Duha, je spoznal zmote v svojem življenju in daljnosežne zahteve Božjega zakona. On, ki je bil ošabni farizej in prepričan, da bo opravičen zaradi svojih dobrih del, se je sedaj priklonil pred Bogom v svoji ponižnosti in preprostosti majhnega otroka, priznal svojo nevrednost in se skliceval na zasluge križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja. Savel si je zaželel priti v popolno skladnost in občestvo z Očetom in Sinom; in v svoji močni/119/ želji po odpuščanju in sprejemu je pošiljal goreče prošnje k prestolu milosti.

Molitve spokorjenega farizeja niso bile zaman. Božanska milost je preoblikovala njegove najbolj skrite misli in čustva, njegove plemenite sposobnosti pa so se uskladile z večnimi Božjimi nameni. Kristus in njegova pravičnost sta postali Savlu več kakor ves svet.

Savlova spreobrnitev je jasen dokaz čudežne moči Svetega Duha, ki ljudi prepričuje o grehu. Zares je bil veroval, da Jezus iz Nazareta ni spoštoval Božjega zakona in da je učil učence, da ni več veljaven. Po svoji spreobrnitvi pa je spoznal Jezusa kot njega, ki je prišel na svet jasno in odločno zagovarjat Očetov zakon. Prepričal se je, da je bil Jezus utemeljitelj celotnega judovskega daritvenega ustroja. Spoznal je, da sta se pri križanju srečala vzorec in uresničitev ter da je Jezus izpolnitev starozakonskih prerokovanj o Izraelovem Odrešeniku.

V zapisih o Savlovi spreobrnitvi......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V zapisih o Savlovi spreobrnitvi so nam dana pomembna načela, na katera moramo vedno misliti. Savel se je znašel v neposredni Kristusovi navzočnosti. Bil je eden izmed njih, ki jih je Kristus izvolil za najpomembnejše delo, njegova "izvoljena posoda"; (Dej 9,15) vendar mu Gospod ni takoj povedal, katero delo mu je določeno. Ustavil ga je na njegovi poti in ga prepričal o grehu; ko pa je Savel vprašal: "Kaj naj storim?" je Zveličar tega Juda povezal s svojo cerkvijo, da je potem v njej zvedel, kaj je Božja volja zanj./120/

Prekrasna luč, ki je razsvetlila Savlovo temo, je bila Gospodovo delo; obstajalo pa je tudi delo, ki naj bi ga zanj opravili učenci. Kristus je opravil delo razodevanja in prepričanja; zdaj pa je bil spokorjenec pripravljen, da ga učijo ti, ki jih je Bog izbral za poučevanje njegove resnice.

Medtem ko je Savel na samem v Judovi hiši dalje molil in ponižno prosil, se je Gospod oglasil v videnju nekemu učencu "v Damasku, po imenu Ananija", in mu povedal, da Savel iz Tarsa moli in potrebuje pomoč. Nebeški poslanec je dejal: "Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna, in vprašaj v Judovi hiši po nekem Taršanu, ki se imenuje Savel. Kajti, glej, moli, in je videl v prikazni moža, po imenu Ananija, da vstopi in položi nanj roke, da bi spregledal." (Dej 9,11.12)

Ananija je komaj verjel angelovim besedam; kajti poročila o Savlovem ogorčenem preganjanju svetih v Jeruzalemu so se širila dalje naokrog. Drznil si je ugovarjati: "Gospod, slišal sem od mnogih o tem možu, koliko je hudega storil tvojim svetim v Jeruzalemu. In tu ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo tvoje ime." (Dej 9,13.14) Toda ukaz je bil strog: "Pojdi, zakaj izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove." (Dej 9,15)

Ananija je ubogal angelov ukaz in poiskal moža, ki je do pred kratkim močno hrepenel groziti vsem, ki so verovali v Jezusovo ime; položil je roke na glavo tega spokorjenega trpina, rekoč: "Savel, brat! Gospod me je poslal, Jezus, ki se ti/121/ je prikazal na poti, po kateri si šel, da spregledaš in se napolniš Svetega Duha.

In precej padejo z njegovih oči kakor luskine, in takoj spregleda. In vstane ter se da krstiti." (Dej 9,17.18)

Tako je Jezus potrdil veljavo svoje organizirane cerkve in povezal Savla s svojimi izvoljenimi predstavniki na zemlji. Kristus ima sedaj cerkev za svoje predstavništvo na zemlji in ji je določil delo, da spokorjene grešnike usmerja na pot življenja.

Mnogi mislijo, da so za svojo luč in izkušnje odgovorni le Kristusu neodvisno od njegovih priznanih sledilcev na zemlji. Jezus je prijatelj grešnikov, zato njihova nesreča prizadeva njegovo srce. Ima vso oblast v nebesih in na zemlji; vendar spoštuje pomočnike, ki jih je posvetil za razsvetljevanje in zveličanje ljudi; grešnike pošilja v cerkev, ki jo je postavil za prenosnika luči svetu.

Ko se je Savlu sredi njegove zaslepljenosti z zmoto in predsodki razodel Kristus, kogar je preganjal, ga je neposredno povezal s cerkvijo, ki je luč svetu. V tem primeru Ananija predstavlja Kristusa in obenem njegove duhovnike na zemlji, ki so določeni delovati namesto Kristusa. Namesto Kristusa se je Ananija dotaknil Savlovih oči, da je spregledal. Namesto Kristusa je položil roke na Savla, da je sprejel Svetega Duha. Vse je bilo narejeno v Kristusovem imenu in z njegovo oblastjo. Kristus je izvir; cerkev pa je prenosnik zveze./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

13. Dnevi priprave
Temeljno besedilo Dej 9,19-31


Pavel je po svojem krstu prekinil post in ostal "nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku. In precej je po shodnicah oznanjeval Jezusa, da je On Božji Sin." (Dej 9,19.20) Pogumno je razglašal Jezusa iz Nazareta kot dolgo pričakovanega Mesija, ki je "umrl za naše grehe po pismih in da je bil pokopan in je bil tretji dan obujen po pismih, in da se je prikazal ... dvanajsterim" in drugim. "In izmed vseh nazadnje," dodaja Pavel, "kakor kakemu negodno rojenemu se je prikazal tudi meni." (1 Kor 15,4.5.8) Njegovi dokazi iz prerokb so bili tako prepričljivi in njegova prizadevanja je tako očitno podpirala Božja moč, da so bili Judje zbegani in niso mogli ugovarjati.

Novica o Pavlovi spreobrnitvi je Jude silno presenetila. Ta, ki je potoval v Damask "z oblastjo in dovoljenjem višjih duhovnikov", (Dej 26,12) da bi preganjal in zapiral vernike,/123/ je zdaj oznanjal evangelij križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja, podpiral roke tistih, ki so že bili njegovi učenci, in pridobival nove spreobrnjence za vero, ki ji je nekoč tako ogorčeno nasprotoval.

Pavel je bil prej znan kot goreč branilec judovske vere in kot neutruden preganjalec Jezusovih sledilcev. Pogum, neodvisnost, vztrajnost, nadarjenost in vzgoja so mu omogočili delovanje v skoraj vseh razmerah. S svojo izredno jasno razsodnostjo in uničevalno pikrostjo je spravljal nasprotnika v nezavidljiv položaj. Sedaj pa so Judje videli tega nenavadno obetavnega mladeniča v družbi teh, ki jih je prej preganjal, kako neustrašno oznanja v Jezusovem imenu.

V boju padli sovražnikov vojskovodja je izguba za svojo vojsko, vendar njegova smrt ne okrepi nasprotnikovih moči. Ko pa se pomemben človek pridruži nasprotnikovi sili, ni samo prizadel pogube svoji dotedanji stranki, temveč so z njim tudi pridobili odločno prednost tisti, katerim se je pridružil. Gospod bi bil lahko uničil Savla iz Tarsa na poti v Damask, in velika moč na strani preganjalcev bi bila zmanjšana. Ampak Bog v svoji previdnosti ni samo ohranil Savlovega življenja, temveč ga je tudi spreobrnil in prestavil s sovražnikove na Kristusovo stran. Izreden govornik in oster kritik Pavel je zaradi svoje stanovitnosti in neukrotljivega poguma imel prav tiste sposobnosti, ki jih je potrebovala prva cerkev.

Ko je Pavel v Damasku oznanjal Kristusa, so bili osupli vsi, ki so ga slišali. Spraševali so: "Ni li ta tisti,/124/ ki je zatiral v Jeruzalemu te, ki so klicali to ime, in sem je prišel zato, da jih zvezane popelje k višjim duhovnikom?" (Dej 9,21) Pavel je trdil, da njegova sprememba vere ni nastala nagonsko ali zaradi skrajništva, temveč je sad neovrgljivih dokazov. V predstavitvi evangelija je iskal jasne prerokbe, ki se nanašajo na prvi Kristusov prihod. Prepričljivo je dokazoval, da so bile te prerokbe dobesedno izpolnjene v Jezusu iz Nazareta. Osnova njegove vere je bila zanesljiva preroška beseda.

Pavel je dalje vabil presenečene poslušalce, "naj se spokore in spreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna spokorjenja". (Dej 26,20) Postajal je čedalje "močnejši in begal Jude, ki so bili v Damasku, trdno dokazujoč, da je ta Kristus". (Dej 9,26) Mnogi pa so zakrknili svoje srce in so se upirali njegovemu sporočilu in kmalu se je njihova osuplost nad Pavlovo spreobrnitvijo spremenila v sovraštvo, kakršno so pokazali do Jezusa.

Nasprotovanje se je širilo tako bliskovito, da Pavlu ni bilo več mogoče dalje delati v Damasku. Nebeški poslanec mu je ukazal, naj odide za nekaj časa, in Pavel je odšel "v Arabijo" (Gal 1,17) in tam našel varno zatočišče.

Tukaj v samoti puščave je imel čas za spokojno proučevanje in razmišljanje. Mirno je razmislil o preteklih izkušnjah in se resnično spokoril. Iskal je Boga z vsem srcem in se ni umiril, dokler ni zanesljivo vedel, da je njegovo spokorjenje sprejeto in njegov greh odpuščen. Hrepenel je po zagotovilu, da bo Jezus z njim v njegovi prihodnji službi. Spraznil je svojo dušo/125/ predsodkov in izročil, ki so poprej usmerjali njegovo življenje, in sprejel nasvete od Izvira resnice. Jezus se je pogovarjal z njim in ga utrdil v veri ter mu podelil obilo modrosti in milosti.

Ko človekov um pride v zvezo z Božjim — omejeno z Neskončnim — je učinek na telo, duha in dušo neprecenljiv. Takšno občestvo temelj najvišje izobrazbe. To je Božji način napredka. "Sprijazni se, pravim, z njim," (Job 22,21) je njegovo sporočilo človeštvu.

Svečana naloga, ki je bila dana Pavlu ob pogovoru z Ananijem, ga je vse bolj obremenjevala. Ko je v odgovor na besede: "Brat Savel, spreglej!" Pavel prvič pogledal v obraz tega predanega moža, je Ananija pod vplivom Svetega Duha rekel: "Bog naših očetov te je vnaprej določil, da spoznaš njegovo voljo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust; kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal. In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi svoje grehe, kličoč Gospodovo ime." (Dej 22,13-16)

Te besede so se ujemale z besedami samega Jezusa, ki je ustavil Savla na poti v Damask in mu rekel: "Zato namreč sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom pokazoval, ko te bom reševal od judovskega ljudstva/126/ in poganov, med katere te sedaj pošiljam, da jim odpreš oči, da se spreobrnejo od teme k luči in od Satanove oblasti k Bogu: da prejmejo odpuščanje grehov in delež med posvečenimi v veri, ki je v mene." (Dej 26,16-18)

Pavel je med razmišljanjem o tem v svojem srcu vse bolj razumel pomen poklica kot "apostol Jezusa Kristusa po Božji volji". (1 Kor 1,1) Poklican je bil "ne od ljudi, tudi ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in po Bogu Očetu". (Gal 1,1) Veliko delo, ki ga je čakalo, ga je spodbujalo k temeljitejšemu proučevanju Svetih spisov, tako da je lahko oznanjal evangelij "ne v modrosti besede, da se ne uniči moč Kristusovega križa, temveč v dokazovanju Duha in moči, da vaša vera ne bi slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči". (1 Kor 1,17; 2,4.5)

S preiskovanjem Svetih spisov ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

S preiskovanjem Svetih spisov je Pavel spoznal, da nikoli ni bilo "poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mogočnih, ne mnogo imenitnih; marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti modre, in kar je slabotnega na svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočnega, in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog, in to, česar ni, da uniči to, kar je, da se ne hvali nobeno meso pred Božjim obličjem". (1 Kor 1, 26-29) Po takšnem presojanju modrosti sveta v luči križa se je Pavel odločil, da ne bo "vedel kaj drugega .../127/ razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega". (1 Kor 2,2)

Pavel v poznejšem delovanju nikoli ni izgubil izpred oči Vira svoje modrosti in moči. Poglejmo, kaj pravi po mnogih letih: "Zakaj meni je življenje Kristus." (Flp 1,21) In spet: "Tudi zdaj imam vse za izgubo, ker je mnogo boljše spoznanje Jezusa Kristusa, mojega Gospoda, zaradi katerega sem vse izgubil, ... da pridobim Kristusa in se najdem v njem, ne imajoč svoje pravičnosti, ki izvira iz postave, ampak tiste, ki je po veri v Kristusa, iz Boga pravičnosti, na podlagi vere: da spoznam njega in moč njegovega vstajenja in sodeleštvo njegovega trpljenja." (Flp 3,8-10)

Iz Arabije se je Pavel zopet "povrnil v Damask" (Gal 1,17) in srčno govoril v imenu Jezusa. Judje se niso mogli upreti modrosti njegovega dokazovanja, zato so se odločili, "da bi ga umorili". (Dej 9,24) Mestna vrata so bila noč in dan skrbno zastražena, da bi preprečili njegov pobeg. Ta težava je spodbudila učence k vnetemu iskanju Boga, nazadnje pa so Pavla ponoči spustili čez zid po vrvi v košu.

Po pobegu iz Damaska se je Pavel odpravil v Jeruzalem okoli tri leta po svoji spreobrnitvi. Glavni namen njegovega odhoda v Jeruzalem, kakor je pozneje sam povedal, je bil obiskati Petra. (Gal 1,18) Po prihodu v mesto, kjer je bil nekoč znan kot "preganjalec Savel", "se je poskušal pridružiti učencem, toda vsi so se ga bali,/128/ ker niso verjeli, da je učenec". (Dej 9,26) Težko jim je bilo verjeti, da pobožnjaški farizej, ki si je tako močno prizadeval uničiti cerkev, lahko postane iskren Jezusov sledilec. "Barnaba pa ga vzame in pripelje k apostolom in jim razloži, kako je bil na poti videl Gospoda in da je v Damasku srčno govoril v Jezusovem imenu." (Dej 9,27)

Ko so učenci to slišali, so ga sprejeli za enega izmed njih. Kmalu so imeli obilno dokazov za pristnost njegove krščanske izkušnje. Bodoči apostol poganom je bil zdaj v mestu, kjer so živeli mnogi njegovi nekdanji somišljeniki, in tem judovskim voditeljem je želel pojasniti prerokovanja o Mesiju, ki so se izpolnila z Zveličarjevim prihodom. Pavel je bil prepričan, da so ti Izraelski učitelji, s katerimi se je nekoč dobro poznal, enako iskreni in pošteni kakor on sam. Uštel pa se je glede duha judovskih bratov in njegovo upanje, da se bodo hitro spreobrnili, je doživelo grenko razočaranje. Čeprav je srčno govoril v Gospodovem imenu "in se prepiral z grškimi Judi", načelniki judovske cerkve niso hoteli verovati in "so ga nameravali umoriti". (Dej 9,29) Žalost je napolnila njegovo srce. Pripravljen je bil odpovedati se življenju, če bi s tem vsaj nekatere pripeljal do spoznanja resnice. Bilo ga je sram, ko se je spomnil svoje udeležbe pri Štefanovem mučeništvu, in zdaj si je v svoji vroči želji, da bi zbrisal madež zaradi ene takšne krivične obtožbe, prizadeva obraniti resnico, za katero je Štefan dal svoje življenje./129/

Pavel je obremenjen zaradi tistih, ki so odklonili resnico, molil v templju in se zamaknil, kakor je kasneje poročal; pred njim pa se je pojavil nebeški poslanec in mu dejal: "Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne sprejmejo tvojega pričevanja o meni." (Dej 22,18)

Pavel je želel ostati v Jeruzalemu, da bi se soočil z nasprotniki. Zdelo se mu je strahopetno bežati, če bi lahko z ostankom med nadaljevanjem bivanja prepričal nekatere trmaste Jude o resničnosti evangeljskega sporočila, četudi bi to plačal z življenjem. Zato je odgovoril: "Gospod, sami vedo, da sem jaz zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe; in ko se je prelivala kri Štefana, tvojega pričevalca, sem tudi jaz stal zraven in sem se z njimi vred veselil njegove smrti ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali." (Dej 22,19.20) Vendar ni bilo v skladnosti z Božjim načrtom, da bi njegov služabnik brez potrebe izpostavljal svoje življenje; in poslanec mu je odgovoril: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)

Soverniki so poučeni s tem videnjem pospešili Pavlov tajni beg iz Jeruzalema zaradi strahu, da bi ga umorili. Odpeljali so ga v Cezarejo in ga poslali v Tars. Pavlov odhod je za nekaj časa utišal nasilno nasprotovanje Judov, in cerkev je imela obdobje miru, v katerem so se ji pridružili mnogi verniki.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!