Ellen G. White: Dejanja apostolov

14. Iskalec resnice
Temeljno besedilo: Dej 9,32 do 11,18


Apostol Peter je med svojo službo obiskal tudi vernike v Lidi. Tam je ozdravil Eneja, ki je bil osem let priklenjen na posteljo zaradi ohromelosti. "Eneja, Jezus Kristus te ozdravlja," je dejal apostol: "Vstani in postelji si sam! In precej vstane. In videli so ga vsi, ki so prebivali v Lidi in Saronu, in so se spreobrnili h Gospodu." (Dej 9,34.35)

V Jopi, ki je bila blizu Lide, pa je živela ženska po imenu Tabita. Ta je bila zelo priljubljena zaradi svojih dobrih del. Bila je zgledna Jezusova učenka in njeno življenje je bilo polno dejanj dobrote. Vedela je, kdo potrebuje udobno oblačilo in kdo sočutje; brezplačno je stregla revnim in žalujočim. Njeni spretni prsti so bili delavnejši kakor njen jezik.

"Zgodi se pa tiste dni, da zboli in umrje." (Dej 9,37) Cerkev v Jopi se je zavedala svoje izgube, in ko so verniki slišali, da je Peter v Lidi, pošljejo poslanca k njemu,/131/ "proseč, naj ne odlaša priti k njim. Peter pa vstane in gre z njima. In ko pride, ga peljejo v gornjo izbo; in vse vdove ga obstopijo, jokajoč in kažoč suknje in oblačila, ki jim jih je delala Srna, dokler je bila z njimi." (Dej 9,38.39) Ker je Srna živela življenje službe, sploh ni čudno, da so ženske jokale in so njihove tople solze padale na mrtvo telo.

Apostolovo srce je bilo ganjeno z usmiljenjem, ko je videl njihovo žalost. Potem je žalujoče prijateljice poslal iz sobe in pokleknil ter ponižno prosil Boga, naj Tabiti vrne življenje in zdravje. Obrnil se je k truplu in rekel: "Tabita, vstani! In ona odpre oči, in ko ugleda Petra, sede." (Dej 9,40) Tabita je bila cerkvi v veliko pomoč, in Bogu se je zdelo primerno pripeljati jo iz sovražnikove dežele, da bodo njene spretnosti in moč še naprej v blagoslov drugim ter bo s tem dokazom svoje moči tudi okrepil Kristusovo delo.

Ko je bil Peter še v Jopi, je prejel sporočilo od Boga, da odnese evangelij Korneliju v Cezareji.

Kornelij je bil rimski stotnik. Bil je bogat mož plemenitega rodu ter imel časti in zaupanja vreden položaj. Po rodu, vzgoji in izobrazbi je bil pogan. Med stiki z Judi pa je pridobil spoznanje o Bogu, zato ga je častil z vsem srcem in kazal iskrenost svoje vere s usmiljenjem do revnih. Daleč naokoli je bil znan po svoji dobrodelnosti, pravično življenje pa mu je prineslo dober sloves med Judi in pogani./132/ Njegov vpliv je bil blagoslov vsem, s katerimi je prišel v stik. Navdihnjeno poročilo opisuje, da je bil "pobožen in bogaboječ z vso svojo hišo, ki je dajal veliko miloščine ljudem in je molil k Bogu neprenehoma". (Dej 10, 2)

Kornelij je veroval v Boga kot Stvarnika nebes in zemlje, zato ga je spoštoval, priznaval njegovo oblast in ga poiskal njegov nasvet v vseh življenjskih zadevah. Jahveju je bil zvest kakor v domačem življenju tako tudi v službenih dolžnostih. V svojem domu je Bogu postavil oltar, ker si ni upal izpeljati svojih načrtov, niti prevzeti odgovornosti brez Božje pomoči.

Četudi je Kornelij veroval v prerokovanja in je pričakoval Mesija, ni poznal evangelija, kakor je razodet v Kristusovem življenju in smrti. Ni bil član judovske cerkve in rabini so nanj gledali kot na pogana in nečistega. Toda isti Sveti Varuh, ki je o Abrahamu dejal, "spoznal sem ga", (1 Mz 18,19) je spoznal tudi Kornelija in mu poslal sporočilo naravnost iz nebes.

Med molitvijo se mu je prikazal angel. Ko je stotnik zaslišal svoje ime, se je ustrašil, čeprav je vedel, da je to Božji poslanec. Vprašal je: "Kaj je, Gospod?" Angel mu je odgovoril: "Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle v spomin pred Bogom. In sedaj pošlji v Jopo mož in pokliči Simona, ki ima priimek Peter. On gostuje pri nekem Simonu strojarju, čigar hiša je pri morju." (Dej 10,4-6)

Natančnost teh navodil, v katerih je podan celo poklic moža, pri katerem je stanoval Peter,/133/ kaže, da so nebesa seznanjena z zgodovino in opravili ljudi v vseh življenjskih razmerah. Bog pozna izkušnjo in delo skromnega delavca prav tako kakor izkušnje in dela kralja na prestolu.

"Pošlji v Jopo mož in pokliči Simona." Tako je dal Bog dokaz, kako gleda na oznanjevanje evangelija in svojo organizirano cerkev. Angelu ni bila dana naloga pojasniti Korneliju zgodovino o križu. Človek, nagnjen k šibkostim in skušnjavam, je bil ta, ki naj bi Korneliju povedal o križanem in vstalem Zveličarju.

Bog za svoje predstavnike med ljudmi ne izbira angelov, ki niso nikoli padli v greh, temveč človeška bitja, ljudi z enakimi strastmi, kakršne imajo ti, katere želijo rešiti. Kristus je prevzel človeškost, da bi dosegel človeštvo. Potrebovali smo božansko-človeškega Zveličarja, da je svetu prinesel zveličanje. In možem in ženam je bila zaupana sveta odgovornost oznanjati "Kristusovo nezasledljivo bogastvo." (Ef 3,8)

Gospod v svoji modrosti pripelje iskalce resnice v stik z bližnjimi, ki poznajo resnico. Nebeški načrt je takšen, da prejemniki prejeto luč podelijo njim, ki so v temi. Človeštvo je s črpanjem svoje zmožnosti iz velikega Vira modrosti, postalo pripomoček, dejavni posrednik, po katerem evangelij izvaja svojo preobražujočo moč v umu in srcu.

Kornelij je z veseljem ubogal videnje. Po angelovem odhodu je poklical "dva svojih domačih in pobožnega vojaka izmed teh, ki so mu vedno služili,/134/ in razloživši jim vse, jih pošlje v Jopo". (Dej 10,7.8)

Angel je po pogovoru s Kornelijem odšel k Petru v Jopo. V tem času je Peter molil na strehi svojega bivališča in beremo da je, "postal lačen in hoče kaj zaužiti; ko pa pripravljajo, se zamakne". (Dej 10,10) Peter ni bil lačen le telesne hrane. Ko je s strehe svojega bivališča opazoval Jopo in okolico, je postal lačen zveličanja svojih rojakov. Občutil je močno željo, da bi jim iz Pisem pokazal prerokbe, ki se nanašajo na Kristusovo trpljenje in smrt.

V videnju je Peter videl, ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V videnju je Peter videl, "nebo odprto in da prihaja navzdol nekaka posoda kakor velik prt, in se za četvere vogle spušča na zemljo; v njej so bili raznovrstni četveronožci in zveri in golazen zemlje in nebeške ptice. In veli mu glas: Vstani, Peter, kolji in jej! Peter pa reče: Nikakor ne, Gospod, kajti nikoli še nisem jedel kaj nagnusnega ali nečistega. In glas mu zopet v drugič veli: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto. To pa se je zgodilo trikrat; in takoj je bila posoda vzeta gor v nebo." (Dej 10,11-16)

To videnje je Petru sporočilo grajo in navodila. Razkrilo mu je Božji namen — s Kristusovo smrtjo naj bi pogani postali skupaj z Judi deležni blagoslovov zveličanja. Doslej še noben učenec ni oznanjal evangelija poganom. V njihovih mislih je še zmeraj stala ločilna pregraja, ki je bila odstranjena/135/ s Kristusovo smrtjo, in njihova prizadevanja so bila omejena le na Jude, ker so na pogane gledali kot na izključene od blagoslovov in evangelija. Zdaj pa je Gospod želel naučiti Petra, da božanski načrt zajema ves svet.

Mnogi pogani so željno poslušali oznanjevanje Petra in drugih apostolov in mnogo grških Judov je začelo verovati v Kristusa, toda Kornelijeva spreobrnitev naj bi bila prva pomembna med pogani.

Za Kristusovo cerkev je prišel čas popolnoma nove stopnje dela. Vrata, ki so jih mnogi judovski spreobrnjenci zaprli pred pogani, naj bi se zdaj na stežaj odprla. Pogane, ki so sprejeli evangelij, je bilo treba imeti za enake judovskim učencem, brez obveznosti obreda obreze.

Kako previdno je Bog deloval, da bi premagal predsodke do poganov, ki jih je imel Peter zaradi judovske vzgoje! Z videnjem prta in njegove vsebine je želel apostolov um osvoboditi predsodkov in ga naučiti pomembne resnice, da nebesa ne delajo razlike med ljudmi; da so Judje in pogani enako dragoceni v Božjih očeh; da so po Kristusu pogani lahko deležni blagoslovov in prednosti evangelija.

Medtem ko je Peter razmišljal o pomenu prikazni, so prišli možje, ki jih je poslal Kornelij iz Jope, in se ustavili pred vrati hiše, v kateri je gostoval. Tedaj mu reče Duh:/136/ "Glej, trije možje te iščejo. Vstani torej, stopi dol in pojdi z njimi brez pomišljevanja; zakaj jaz sem jih poslal." (Dej 10,19)

Za Petra je bil to neprijeten ukaz in z odporom na vsakem koraku je prevzel obveznost, vendar si ni drznil nasprotovati. "In Peter gre dol k možem in jim reče: Glejte, jaz sem, ki ga iščete. Kaj je vzrok, da ste prišli?" (Dej 10,21) Povedali so mu o naročilu, rekoč: "Kornelij stotnik, mož pravičen in bogaboječ, ki je na dobrem glasu pri vsem judovskemu ljudstvu, je prejel povelje od svetega angela, naj te pokliče v svojo hišo, da sliši besede od tebe." (Dej 10,22)

S poslušnostjo navodilom, ki jih je pravkar prejel od Boga, je apostol obljubil, da bo šel z njimi. Naslednje jutro se je odpravil skupaj s šestimi soverniki. Ti naj bi bili priče Petrovim besedam in dejanjem, medtem ko bo na obisku pri poganih, kajti vedel je, da se bo moral zagovarjati za očitno kršitev judovskega nauka.

Ko je Peter stopil v poganovo hišo, ga Kornelij ni pozdravil kakor navadnega obiskovalca, ampak kot nekoga, ki ga nebesa častijo in mu ga je Bog poslal. Vzhodnjaška navada je prikloniti se pred knezom ali kako drugo osebnostjo kakor tudi otroci pred starši; toda Kornelij je preplavljen s spoštovanjem do tega, ki mu ga je poslal Bog, da ga poučuje, padel pred apostolove noge in ga častil. Peter se je zgrozil, dvignil je stotnika in dejal: "Vstani! Tudi jaz sem človek." (Dej 10,26)/137/

Medtem ko so Kornelijevi odposlanci odšli opravit nalogo, je stotnik "sklical svoje sorodnike in bližnje prijatelje", (Dej 10,24) da bi kakor on slišali oznanjevanje evangelija. Ko je Peter prispel, je našel veliko skupino, ki je željno čakala, da bi slišala njegove besede.

Zbranim je Peter najprej govoril o judovski navadi, da imajo za nedopustno mešati se s pogani in da takšno početje pomeni obredno skrunitev. Dejal je: "Vi veste, da ni dovoljeno Judu družiti se ali hoditi k ljudem drugega naroda; a meni je Bog pokazal, naj ne imenujem nikogar nagnusnega ali nečistega. Zato sem tudi brez ugovora prišel, ko sem bil poklican. Vprašam torej, iz katerega vzroka ste poslali pome?" (Dej 10,28.29)

Kornelij je potem pojasnil svojo izkušnjo in angelove besede ter na koncu dejal: "Zato sem precej poslal k tebi, in ti si prav storil, da si prišel. Sedaj torej smo vsi mi tu pred Božjim obličjem, da slišimo vse, kar ti je ukazano od Gospoda." (Dej 10,33)

Peter je odvrnil: "V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temveč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično." (Dej 10,34. 35)

Potem je apostol tej skupini pozornih poslušalcev govoril o Kristusu — njegovem življenju, čudežih, izdajstvu in križanju, vstajenju in vnebohodu ter o delu v nebesih, kjer dela kot človekov predstavnik in zagovornik. Ko je Peter navzoče usmeril na Jezusa kot na grešnikovo edino upanje,/138/ je tudi sam bolje razumel pomen videnja, ki ga je videl. Njegovo srce je plamtelo z duhom resnice, ki jo je razlagal.

Nenadoma je pogovor prekinil


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nenadoma je pogovor prekinil prihod Svetega Duha. "Ko je Peter še govoril te besede, pride Sveti Duh na vse, ki so poslušali besedo. In zavzemo se verniki iz obreze, ki so bili prišli s Petrom, da se je tudi na pogane izlil dar Svetega Duha; kajti slišali so jih govoriti jezike in poveličevati Boga.

Tedaj izpregovori Peter: Ali more kdo zabraniti vodo, da se ne bi krstili ti, ki so prejeli Svetega Duha, kakor tudi mi? In ukaže jih krstiti v imenu Jezusa Kristusa." (Dej 10,44-48)

Tako so evangelij slišali tudi tujci in priseljenci ter so postali someščani s svetimi in člani Božje družine. Spreobrnjenje Kornelija in njegove družine je bil prvi sad žetve, ki bo zbrana. Iz te družine se je delo milosti širilo v tem poganskem mestu.

Danes Bog išče ljudi tako med imenitnimi kakor tudi med skromnimi. Mnogo jih je podobnih Korneliju, ki jih želi Gospod povezati z njegovim delom v svetu. Naklonjeni so Gospodovemu ljudstvu, toda vezi, ki jih vežejo s svetom, so čvrste. Takšnim je potreben moralni pogum, da bi stopili na Kristusovo stran. Za takšne ljudi, ki so v veliki/139/ nevarnosti zaradi svojih odgovornosti in družbe, je potrebno izredno prizadevanje.

Bog kliče iskrene, ponižne delavce, ki bodo evangelij odnesli tudi višjim slojem. Med njimi se bodo dogajali čudeži pristnega spreobrnjenja, čudeži, ki jih zdaj ni opaziti. Niti največji možje tega sveta niso nedosegljivi za Božjo čudodelno moč. Če bodo ti, ki sodelujejo z njim, izrabili vsako priložnost ter pogumno in zvesto opravljali svoje delo, bo Bog spreobračal izobražene in vplivne ljudi na odgovornih položajih. Mnogi bodo sprejeli božanska načela z močjo Svetega Duha. Spreobrnjeni k resnici bodo postali orodje v Božjih rokah, po katerih se bo izlivala luč. Čutili bodo zlasti odgovornost za ljudi zapostavljenega sloja. Čas in denar bosta posvečena Gospodovemu delu, cerkev pa bo postala učinkovitejša in močnejša.

Ker je bil Kornelij poslušen vsem prejetim navodilom, je Bog poskrbel, da je dobil več resnice. Sel iz nebes je bil poslan rimskemu častniku in Petru zato, da bi Kornelij prišel v stik z njim, kateri bi ga lahko pripeljal do večje luči.

Na svetu živijo mnogi, ki so bližje Božjemu kraljestvu, kakor si mislimo. Gospod ima na tem temnem grešnem svetu mnogo dragocenih biserov, h katerim bo vodil svoje poslance. Povsod so takšni, ki se bodo postavili za Kristusa. Mnogi bodo Božjo modrost cenili nad zemeljskimi prednostmi in postali bodo zvesti nosilci/140/ luči. Pod vplivom Kristusove ljubezni bodo še druge pripeljali k njemu.

Ko so verniki v Judeji slišali, da je Peter odšel v poganovo hišo in oznanjal zbranim, so bili presenečeni in užaljeni. Bali so se, da bi takšno ravnanje, ki se jim je zdelo predrzno, razvrednotilo njihov nauk. Ko so naslednjič videli Petra, so mu strogo očitali, rekoč: "K neobrezanim možem si šel in si jedel z njimi!" (Dej 11,3)

Peter jim je razložil vso zadevo. Povezal je svojo izkušnjo s prikaznijo in se skliceval na to, da je bil opozorjen, naj ne dela razlike med obrezo in neobrezo in naj nima poganov za nečiste. Povedal jim je o ukazu za odhod k poganom, o prihodu poslancev, o svoji poti v Cezarejo in o srečanju s Kornelijem. Poročal je o pogovoru s stotnikom, v katerem mu je ta povedal, da mu je bilo v prikazni naročeno, naj pošlje po Petra.

"Ko pa jim začnem govoriti," je dejal med razlaganjem svojega doživljaja, "pride Sveti Duh nanje, kakor na nas v začetku. Tu sem se spomnil Gospodove besede, kakor je povedal: Janez sicer je krstil z vodo, toda vi boste krščeni s Svetim Duhom. Ko jim je torej dal Bog prav ta dar kakor tudi nam, ko smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa: kdo pa sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu zabraniti?" (Dej 11,15-17)/141/

Ko so verniki to slišali, so utihnili. Ker so spoznali, da je Petrovo ravnanje neposredna izpolnitev Božjega načrta in so bili njihovi predsodki in izključnost v nasprotju z duhom evangelija, so poveličevali Boga in govorili: "Torej tudi poganom je Bog dal spokorjenje za življenje!" (Dej 11,18)

Tako so bili predsodki premagani brez prepira, dolga stoletja ukoreninjena izključnost je izginila in odprla se je pot za oznanjevanje evangelija poganom./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

15. Rešen iz ječe
Temeljno besedilo: Dej 12,1-23


"V ta čas pa dvigne kralj Herod roke, da bi mučil nekatere od cerkve." (Dej 12,1) V Judeji je takrat vladal Herod Agripa, ki je bil podrejen rimskemu cesarju Klavdiju. Prav tako je imel položaj četrtnika v Galileji. Uradno se je spreobrnil v judovsko vero in kazal veliko gorečnost pri opravljanju obredov judovske postave. Želel si je pridobiti judovsko naklonjenost in upal, da si bo tako zavaroval položaj in ugled, zato je upošteval njihove želje in preganjal Kristusovo cerkev, zaplenjeval hiše in lastnino vernikov in zapiral cerkvene voditelje. Zaprl je Janezovega brata Jakoba in poslal rablja, da ga je umoril z mečem, kakor je nekoč neki drug Herod ukazal odsekati glavo preroku Janezu. (Mt 14,6-10) Ko je videl, da so Judje zelo zadovoljni, je zaprl tudi Petra./143/

Te krutosti so bile opravljene o pashi. Judje so praznovali svojo osvoboditev iz Egipta in se pretvarjali, da so izredno goreči za Božji zakon, hkrati pa so prestopali vsa njegova načela, ko so preganjali in morili Kristusove vernike.

Jakobova smrt je med verniki povzročila veliko žalost in grozo. Ko so prijeli še Petra, je vsa cerkev molila k Bogu in se postila. (Dej 12,5)

Judje so hvalili Herodovo dejanje usmrtitve Jakoba, čeprav so se nekateri pritoževali, ker je bilo opravljeno na skrivaj. Menili so, da bi javna usmrtitev temeljito prestrašila vernike in te, ki so jim naklonjeni. Zatorej je Herod Petra zadržal v ječi, saj je želel še bolj ustreči Judom z javno usmrtitvijo. Nekateri pa so menili, da ni varno staroste apostolov usmrtiti pred vso množico, ki je bila tedaj zbrana v Jeruzalemu. Bali so se, da bi se množici zasmilil, ko bi ga videla peljati na morišče.

Duhovniki in starešine so se bali, da bi Peter izgovoril eno od tistih mogočnih vabil, ki je ljudi spodbujalo k proučevanju Jezusovega življenja in značaja, kajti proti takim vabilom so bili z vsemi svojimi dokazi brez moči. Petrova gorečnost v zagovarjanju Kristusovega dela je mnoge prepričala, da naj stopijo na stran evangelija. Poglavarji so se bali, da bi množica zahtevala, naj ga cesar izpusti, če bi mu bilo omogočeno/144/ braniti svojo vero pred zbranimi, ki so prišli v mesto častit Boga.

Z mnogimi izgovori so prelagali Petrovo usmrtitev, dokler da je minila pasha. Verniki cerkve pa so imeli čas, da so temeljito preiskovali svoje srce in goreče molili. Neprestano so molili za Petra, kajti čutili so, da mu pri sojenju ne bo prizaneseno. Spoznali so, da so prišli tako daleč, da bo Kristusova cerkev uničena, če ne bo Bog kako posebno pomagal.

Medtem so častilci iz vseh narodov obiskovali tempelj, ki je bil namenjen češčenju Boga. Bleščeč zaradi zlata in dragih kamnov, je dajal videz lepote in veličastva. Toda Jahve ni več prebival v tej čudoviti palači. Izrael se je kot narod ločil od Boga. Ko se je Kristus pri koncu svoje duhovniške službe na zemlji še zadnjič ozrl v tempeljsko notranjost, je rekel: "Glej, vaša hiša se vam zapušča pusta." (Mt 23,38) Doslej je imenoval tempelj Očetova hiša, toda odkar je Božji Sin odšel izmed teh zidov, je bila za zmeraj umaknjena tudi Božja navzočnost.

Dan Petrove usmrtitve je bil končno določen, molitve vernikov pa so se še vedno dvigale v nebesa. Medtem ko so ti z vso svojo močjo in sočutjem pošiljali goreče klice za pomoč, so Božji angeli bedeli nad zaprtim apostolom.

Ker se je Herod spominjal prejšnjega pobega apostolov, je podvojil varnostne ukrepe./145/ Da bi bil Petru onemogočen pobeg, ga je stražilo šestnajst vojakov, ki so ga izmenično varovali dan in noč. V celici je bil med dvema vojakoma vklenjen v dve verigi, pritrjeni za zapestje teh vojakov. Niti premakniti se ni mogel, ne da bi onadva to opazila. Vrata zapora so bila varno zapahnjena, pred njimi pa je stala močna straža. Pri takšni močni zastraženosti ni bilo nobene možnosti za rešitev ali pobeg s človeškimi sredstvi. Toda človekova brezizhodnost pomeni Božjo priložnost.

Peter je bil zaprt v skalo vklesani .........


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Peter je bil zaprt v skalo vklesani celici, njena vrata pa so bila zaklenjena in dobro zapahnjena, vojaki na straži pa so bili odgovorni za varovanje jetnika. Toda ključavnica, zapah in rimski stražarji, ki so onemogočali kakršno koli pomoč od zunaj, so prispevali k še popolnejšemu Božjemu zmagoslavju Petrove osvoboditve. Herod je dvignil roke na Vsemogočnega, zato bo moral pretrpeti popoln poraz. Bog je uporabil svojo moč, da bi rešil dragoceno življenje, ki so ga zarotniški Judje nameravali uničiti.

Bila je zadnja noč pred napovedano usmrtitvijo. Mogočen angel je bil poslan iz nebes rešit Petra. Močna vrata, ki so bila zaprta pred Božjim svetnikom, so se odprla brez pomoči človeških rok. Angel Najvišjega je šel skozi, in vrata so se za njim neslišno zaprla. Stopil je v celico, kjer je ležal Peter in spal mirno spanje popolnega zaupanja.

Svetloba, ki je obdajala angela, je napolnila celico, vendar apostola ni zbudila. Šele tedaj, ko se ga je angel dotaknil in rekel: "Vstani hitro!" (Dej 12,7)/146/ se je zbudil in zagledal nebeško svetlobo, ki je osvetljevala ječo, in angela v veliki slavi, ki je stal pred njim. Samodejno je ubogal, kar mu je bilo rečeno, ko pa je vstal in dvignil roke, se je nejasno zavedal, da so verige padle z njegovih zapestij.

Spet je zaslišal glas nebeškega sla: "Opaši se in obuj svoje opanke." (Dej 12,8) Peter je podzavestno ubogal, sprašujoče je zrl v obiskovalca in mislil, da sanja ali pa vidi prikazen. Angel je še enkrat ukazal: "Ogrni si plašč in pojdi za menoj." (Dej 12,8) Podal se je proti vratom. Po navadi zgovoren Peter, zdaj pa nem od osuplosti, je šel za njim. Šla sta mimo stražarjev in prišla pred trdno zaklenjena vrata. Ta so se sama od sebe odprla in takoj spet zaprla, medtem ko so negibni stražarji stali na svojih mestih znotraj in zunaj.

Prišla sta do drugih vrat, ki so bila zastražena odznotraj in odzunaj. Odprla so se kakor prva brez škrtanja ključavnice in brez škripanja železnih zapahov. Šla sta skozi, in vrata so se zopet neslišno zaprla. Na enak način sta šla tudi skozi tretja vrata in se znašla na ulici. Nobena beseda ni bila izgovorjena, tudi korakov ni bilo slišati. Angel je neslišno drsel spredaj, obdan z oslepljujočo svetlobo, Peter, ki je še zmeraj mislil, da sanja, pa je šel za svojim rešiteljem. Tako sta prešla eno ulico. Tam je angel po opravljeni nalogi nenadoma izginil.

Nebeška luč se je postopoma izgubila in Peter se je znašel v gosti temi. Ko so se njegove oči privadile,/147/ se mu je zdelo, da se mrak redči. Potem je videl, da je sam v tihi ulici, in hladen nočni vetrič je pihal na njegovo čelo. Tedaj se je zavedel, da je prost in da stoji v znanem delu mesta; prepoznal je prostor, kamor je pogosto zahajal in za katerega je pričakoval, da ga bo jutri zadnjič videl.

Poskušal se je spomniti dogodkov nekaj preteklih trenutkov. Spomnil se je, da je zaspal zvezan med dvema vojakoma, brez opankov in vrhnjega oblačila. Pregledal se je in videl, da je popolnoma oblečen in obut. Njegova zapestja, ranjena od grobega železa, so bila brez okovov. Spoznal je, da njegova svoboda ni privid, ne sanje ali prikazen, ampak blagoslovljena resničnost. Zjutraj bi moral biti peljan na morišče, toda, glej, angel ga je rešil iz ječe in pred smrtjo. "Peter se zave in reče: Sedaj vem zares, da je poslal Gospod svojega angela in me je otel iz Herodove roke in vsega, kar je pričakovalo judovsko ljudstvo." (Dej 12,11)

Apostol je takoj pohitel v hišo, kjer so bili zbrani njegovi bratje in so tisti čas goreče molili zanj. "Ko pa potrka Peter na vežna vrata, pristopi deklica po imenu Roda, poslušat, kdo je. In spoznavši Petrov glas, od veselja ne odpre vrat, ampak zbeži noter in sporoči, da stoji Peter pred vrati. Oni ji pa reko: Meša se ti. Ali ona trdi, da je tako. Oni pa pravijo: Njegov angel je." (Dej 12, 13-15)

"A Peter čaka in trka. Ko pa odpro,/148/ ga ugledajo in ostrme. Namignivši pa z roko, naj molče, jim razloži, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe. ... In izide in odrine v drug kraj." (Dej 12,16.17) Veselje in zahvaljevanje sta napolnila srca vernikov, ker je Bog slišal njihove molitve in odgovoril nanje ter osvobodil Petra iz Herodovih rok.

Zjutraj se je zbrala velika množica ljudi, da bi bili priče apostolovi usmrtitvi. Herod je poslal častnike v ječo po Petra, da bi ga pripeljali v spremstvu vojske in straže, vendar ne samo zaradi preprečitve bega, temveč da bi tudi prestrašili privržence in pokazali kraljevo moč.

Ko so stražarji pred vrati ugotovili, da je Peter ušel, so otrpnili od groze. Izrecno jim je bilo povedano, da bodo zahtevana njihova življenja v zameno za jetnikovo, zato so bili še posebno previdni. Ko so prišli častniki po Petra, so bili stražarji še zmeraj pred vrati, vrata so bila še vedno zaklenjena in zapahnjena in verige so bile še vedno na zapestju stražarjev, toda jetnik je izginil.

Ko so Herodu naznanili Petrov pobeg, je postal jezen in ogorčen. Obtožil je stražarje nezvestobe in jih ukazal pomoriti. Herod je vedel, da noben človek ni mogel rešiti Petra, toda odločil se je, da ne bo priznal, da je božanska sila preprečila njegove načrte. Trmasto je kljuboval Bogu.

Nedolgo po Petrovi rešitvi iz ječe je Herod/149/ odšel v Cezarejo. Tam je pripravil veliko slovesnost, da bi izzval občudovanje in ploskanje ljudi. Na slovesnost so prišli ljubitelji uživanja, veliko se je jedlo in popivalo. Z velikim bliščem in slovesom se je pred ljudmi prikazal Herod in jih ogovoril s slavnostnim nagovorom. Odet v oblačila, okrašena s srebrom in zlatom, od katerega so se odbijali sončni žarki in bodli v oči zbranim, je bil videti sijajen. Veličastnost njegovega videza in moč skrbno izbranih besed sta mogočno vplivali na zbrano množico. Njihova čutila, ki so bila že omamljena od zabave in pijančevanja, so bila zaslepljena s Herodovim razkošjem in očarana nad njegovo držo in govorom. Divje navdušeni so ga obsuli z laskanjem in trdili, da noben smrtnik ne bi mogel tako nastopiti ali ukazovati s takšno osupljivo zgovornostjo. Šli so še dlje in trdili, da so ga doslej sicer spoštovali kot vladarja, odslej pa ga bodo častili kot boga.

Nekateri teh, katerih glasovi ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nekateri teh, katerih glasovi so zdaj oboževali podlega grešnika, so pred nekaj leti kričali: "Proč z Jezusom! Križaj ga, križaj ga!" (Jn 19,15) Judje so zavrnili Kristusa, čigar groba oblačila, ki so bila pogosto umazana od potovanja, so pokrivala srce božanske ljubezni. Njihove oči niso bile zmožne, da bi pod skromno zunanjostjo prepoznale Gospoda življenja in slave, četudi jim je bila razodeta Kristusova moč z deli, ki jih noben človek ne more narediti. Bili pa so pripravljeni po božje častiti ošabnega kralja, čigar krasna zlata in srebrna oblačila so pokrivala pokvarjeno, okrutno srce./150/

Herod je vedel, da ne zasluži poveličevanja in spoštovanja, ki so mu ju izkazovali, pa je vendar sprejel malikovanje tega ljudstva kot nekaj, do česar ima pravico. Njegovo srce je vztrepetalo od zmagoslavja in obraz mu je žarel od ošabnega veselja, ko je slišal vzklik: "Božji glas je to, a ne človeški." (Dej 12,22)

Toda nenadoma ga je zadela strašna sprememba. Obraz mu je pobledel in se spačil v smrtni bolečini. Velike kaplje potu so polzele iz njegovih por. Stal je tako nekaj trenutkov kakor preboden v bolečinah in grozi; nato je prebledeli in pomodreli obraz obrnil k zgroženim prijateljem in zavpil s hripavim in obupanim glasom: "Njega, kogar ste poveličevali kot boga, je zadela smrt!"

Trpel je neznanske muke, ko so ga odnesli s prizorišča veseljačenja in bahanja. Le trenutek prej je ponosno prejemal poveličevanje in oboževanje množice; zdaj pa se je zavedal, da je v rokah Vladarja, ki je močnejši od njega. Kesal se je; spomnil se je vseh preteklih preganjanj Kristusovih sledilcev; spomnil se je svojega krutega ukaza za umor nedolžnega Jakoba in namena, da bi izročil smrti tudi Petra; spomnil se je, kako je ponižan in v nemočnem besu dal duška nerazumnemu maščevanju nad zaporniškimi stražarji. Čutil je, da bo Bog obračunal z njim, neizprosnim preganjalcem. Ni bilo olajšanja za telesne bolečine ali duševno trpljenje in ga ni niti pričakoval.

Herod je poznal Gospodovo postavo, ki pravi: "Ne imej drugih bogov zraven mene." (2 Mz 20,3) Vedel je, da je s tem, ko je sprejel oboževanje ljudi,/151/ napolnil čašo krivičnosti in si nakopal pravično Jahvejevo jezo.

Isti angel, ki je prišel iz kraljevskega dvora rešit Petra, je bil za Heroda sel jeze in sodbe. Angelov udarec, ki je zbudil Petra iz spanja, je bil drugačen za zlobnega kralja, kateremu je prinesel kazen Vsemogočnega. Herod je umrl v hudih duševnih in telesnih mukah zadet od Božje povračilne sodbe.

To razodetje božanske pravice je imelo močan vpliv na ljudi. Novica, da je bil Kristusov apostol čudežno rešen iz ječe in pred smrtjo, medtem ko je njegovega preganjalca zadelo Božje prekletstvo, se je razširila po vseh deželah in postala sredstvo, po katerem so mnogi sprejeli vero v Kristusa.

Filipova izkušnja, ko ga je angel vodil na kraj, kjer je srečal iskalca resnice; Kornelijeva, ki ga je obiskal angel s sporočilom od Boga; Petrova, ko je bil v ječi in obsojen na smrt, odkoder ga je rešil angel vse kažejo na tesno povezavo med nebesi in zemljo.

Temu, ki dela za Boga, ta poročila o angelovih obiskih vlivajo moč in pogum. Danes se prav kakor v dnevih apostolov angeli sprehajajo po vsej zemlji in si prizadevajo potolažiti žalostne, zaščititi opotekajoče se in pridobiti srca ljudi za Kristusa. Ne moremo jih videti osebno,/152/ čeprav so zmeraj z nami, da nas vodijo, usmerjajo in varujejo.

Nebesa so približana zemlji s to skrivnostno lestvijo, katere osnova je trdno zasajena na zemljo, njen najvišji klin pa dosega prestol Neskončnega. Angeli se nenehno spuščajo in vzpenjajo po tej lestvi blesteče svetlobe, nosijo molitve potrebnih in stiskanih k Očetu zgoraj in prinašajo blagoslove in upanje, pogum in pomoč človeškim otrokom. Ti angeli luči ustvarjajo nebeško ozračje in nas dvigujejo proti nevidnemu in večnemu. Ne moremo jih videti z našim telesnim vidom; edino z duhovnimi očmi lahko opazujemo nebeške stvari. Le duhovno uho lahko sliši sozvočje nebeških glasov.

"Šotorišče postavlja Gospodov angel okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje." (Ps 34,7) Bog je pooblastil svoje angele, da rešijo izbrane pred nesrečo, da jih varujejo pred "pogubo, ki lazi v temi", in "kugo, ki razsaja opoldne". (Ps 91,6) Angeli so vedno znova govorili s človekom, kakor ta govori s prijateljem, in jih vodili na varno. Vedno znova so bodrilne besede angelov obnavljale pobitega duha zvestih in vodile njihove misli nad zemeljske reči, jih spodbujale, da z vero gledajo v bela oblačila, krone, palmove veje zmagoslavja, katere bodo prejeli zmagovalci, ko se bodo zbrali okrog velikega, belega prestola.

Angelska naloga je približati se utrujenim, trpečim in izkušanim. Neutrudno delajo v korist/153/ teh, za katere je umrl Kristus. Ko so grešniki spodbujeni, da bi se izročili Zveličarju, angeli prinašajo novico nebeškim stražarjem in med nebeškimi množicami zavlada neznansko veselje. "Pravim vam, da tako bo radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se spokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore." (Lk 15,7) Poročilo o vsakem našem uspešnem naporu, da bi razgnali temo in daleč razširili spoznanje o Kristusu, je poslano v nebesa. Ko se o teh dejanjih poroča pred Očetom, so vse nebeške vojske razigrane od veselja.

Nebeški starešine in oblasti opazujejo bojevanje, ki ga v malodušnih okoliščinah nadaljujejo Božji služabniki. Ko se kristjani zbirajo pod Odrešenikov prapor in gredo bojevat dobri boj vere, dosegajo nove zmage in dobivajo nova odličja. Vsi nebeški angeli so na voljo ponižnim, verujočim Božjim ljudem; in ko vojska Gospodovih delavcev na zemlji zapoje svoje pesmi hvale, se jim nebeški zbor pridružuje v petju hvalnic Bogu in njegovemu Sinu.

Bolje kakor doslej moramo dojeti nalogo angelov. Dobro bi bilo zapomniti si, da vsak pravi Božji otrok ima nebeška bitja za sodelavce. Nevidne vojske luči in sile dosegajo krotke in ponižne, ki verujejo v Božje obljube in se zanašajo nanje. Kerubini in serafini in angeli izredne moči stojijo ob Božji desnici. "Niso li vsi služabni duhovi v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?" (Heb 1,14)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

16. Evangeljsko sporočilo v Antiohiji
Temeljno besedilo: Dej 11,19-26; 13,1-3


Potem ko so bili učenci zapustili Jeruzalem zaradi preganjanja, se je evangeljsko sporočilo izredno hitro širilo zunaj mej Palestine; v pomembnih središčih je bilo ustanovljeno mnogo majhnih skupin vernikov. Nekateri učenci "so prehodili vse kraje prav do Fenicije in Cipra in Antiohije" ter oznanjevali Božjo besedo. (Dej 11,19) Njihovo delo je bilo omejeno na Jude in Grke judovskega rodu, ki jih je bilo v tistih časih možno najti v velikih naselbinah skoraj po vseh svetovnih mestih.

Med omenjenimi kraji, kjer je bil evangelij z veseljem sprejet, je tudi Antiohija, v tistem času prestolnica Sirije. Obsežna trgovina, ki so jo vodili iz tega gosto naseljenega središča, je pritegnila v mesto ljudi raznih narodnosti. Poteg tega je Antiohija slovela kot mesto za ljubitelje zadovoljstev in užitka, zaradi zdrave lege, lepe okolice, bogastva, kulture/155/ in uglajenosti. V apostolskih dnevih je postala mesto razkošja in pregrehe.

Evangelij so v Antiohiji javno poučevali učenci s Cipra in Cirene, ki so "oznanjevali evangelij Gospoda Jezusa. In Gospodova roka je bila z njimi." (Dej 11,20.21) Njihovo resno delo je obrodilo sad. "Veliko število se jih je, sprejemši vero, izpreobrnilo h Gospodu." (Dej 11,21)

"In glas o njih pride do ušes cerkvi, ki je bila v Jeruzalemu: in pošljejo Barnaba, naj gre v Antiohijo." (Dej 11,22) Ko je Barnaba prišel na to novo delovno področje, je videl, da je delo že opravljeno z božansko milostjo, ter "se razveseli in opominja vse, naj s stanovitnim srcem vztrajajo pri Gospodu". (Dej 11,23)

Barnabovo delo v Antiohiji je bilo bogato blagoslovljeno in tukaj so se mnogi pridružili številu vernikov. Ker se je delo razvijalo, je Barnaba spoznal, da potrebuje ustrezno pomoč za napredek tega, kar se je začelo po Božji previdnosti, zato je odšel v Tars iskat Pavla. Ta je po svojem odhodu iz Jeruzalema delal v sirijskih in kilikijskih krajih in oznanjeval "vero, ki jo je nekdaj zatiral". (Gal 1,23) Barnaba je Pavla našel in ga prepričal, da se je z njim vrnil kot sodelavec v službi.

V gosto naseljeni Antiohiji je Pavel našel odlično delovno polje. Njegova učenost, modrost in gorečnost so močno vplivali na prebivalce in obiskovalce tega kulturnega mesta. Izkazal se je kot ustrezna Barnabova pomoč. Leto dni sta učenca skupaj opravljala/156/ v zvesto službo. Mnogim sta prinesla zveličavno spoznanje o Jezusu iz Nazareta, Odrešeniku sveta.

V Antiohiji so učence prvič poimenovali za kristjane. To ime so dobili, ker je bil Kristus osrednja tema njihovega oznanjevanja, poučevanja in pogovora. Nenehno so pripovedovali o dogodkih, ki so se pripetili v dneh njegove službe na zemlji, ko so bili učenci blagoslovljeni z njegovo osebno navzočnostjo. Neutrudno so premišljevali o njegovih naukih in čudežih ozdravljenja. S trepetajočim glasom in s solzami v očeh so govorili o njegovem smrtnem boju v vrtu, njegovi izdaji, sojenju in usmrtitvi, o potrpežljivosti in ponižnosti, s katero je prenašal žalitve in mučenje, kateremu so ga izpostavili sovražniki, in o božanskem usmiljenju, s katerim je molil zanje, ki so ga križali. Njegovo vstajenje in vnebohod ter njegovo delo Posrednika v nebesih za padle ljudi so bile teme, o katerih so z veseljem razmišljali. Prav lahko so jih pogani imenovali kristjane, saj so oznanjevali Kristusa in po njem naslavljali svoje molitve k Bogu.

Bog je bil ta, ki jim je dal ime kristjani. To je kraljevsko ime, dano vsem, ki se pridružijo Kristusu. O tem imenu je Jakob zapisal: "Ali niso bogatini, ki vas zatirajo, in niso li oni, ki vas vlačijo pred sodbe? Niso li oni, ki preklinjajo slavno ime, ki je bilo klicano nad vami?" (Jak 2,6.7) In Peter trdi: "Če pa trpi kot kristjan, ne bodi ga sram, a slavi naj Boga v tem imenu. Če vas psujejo zaradi Kristusovega imena, blagor vam; zakaj Duh slave in Božji Duh počiva nad vami." (1 Pt 4,16.14)/157/

Verniki v Antiohiji so spoznali, da je Bog pripravljen ustvarjati v njihovih življenjih "in voljo in delovanje po svoji dobri volji". (Flp 2,13) Živeli so med ljudmi, katerim ni bilo mar za večne vrednosti, in si prizadevali pritegniti pozornost iskrenih v srcu in z gotovostjo pričati o njem, ki so ga ljubili in mu služili. V svoji ponižni službi so se naučili zanašati na moč Svetega Duha, da bi bila beseda življenja učinkovita. In tako so v različnih življenjskih razmerah vsak dan pričali za svojo vero v Kristusa.

Zgled antiohijskih Kristusovih sledilcev naj bo navdih tem, ki živijo danes v velikih mestih. Medtem ko je po Božji volji, da so izvoljeni posvečeni in nadarjeni delavci nastanjeni v pomembnih obljudenih središčih, da javno vodijo Božje delo, je prav tako njegov namen, da verniki cerkve, ki živijo v teh mestih, uporabijo svoje od Boga dobljene darove za reševanje ljudi. Bogati blagoslovi čakajo te, ki se popolnoma izročijo Božjemu vabilu. Ko si bodo takšni delavci prizadevali pridobiti ljudi za Jezusa, bodo ugotovili, da so se mnogi, ki se jih ne bi dalo doseči nikakor drugače, pripravljeni odzvati razumnemu osebnemu trudu.

Božje delo danes potrebuje žive predstavnike svetopisemske resnice. Sami posvečeni pridigarji ne bodo kos nalogi svarjenja velikih mest. Bog ne vabi samo pridigarje.repričanju, da ga je Bog poklical opravljat posebno delo za pogane. Ob njegovi spreobrnitvi je Bog določil, da naj bo služabnik poganom, da jim odpre oči, "da se spreobrnejo od teme k luči in od Satanove oblasti k Bogu: da prejmo odpuščanje grehov in delež med posvečenimi po veri" v Jezusa. (Dej 26,18) Angel, ki se je prikazal Ananiju, je rekel za Pavla: "Zakaj izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove." (Dej 9,15) Tudi Pavla je pozneje v njegovi krščanski izkušnji, ko je molil v templju v Jeruzalemu, obiskal angel iz nebes in mu ukazal: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)

Tako je Gospod Pavlu naročil......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tako je Gospod Pavlu naročil, da stopi v široko misijonsko polje poganskega sveta. Da bi ga Bog pripravil za to obsežno in težko delo, ga je povezal s seboj in pred njegovim navdušenim pogledom pokazal lepoto in slavo nebes. Dana mu je bila služba oznanjevanja "skrivnosti, ki je bila večne čase zamolčana", (Rim 16,25)/159/ "skrivnost svoje volje", (Ef 1,9) "ki se v drugih rodovih ni naznanila človeškim sinovom, kakor se je zdaj razodela njegovim svetim apostolom in prerokom po Duhu, namreč, da so pogani sodediči in soudje telesa in sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju, katerega služabnik sem postal. ... Meni najmanjšemu izmed vseh svetih je dana ta milost, oznanjati poganom Kristusovo nezasledljivo bogastvo in razsvetliti vse, kakšno je oskrbovanje skrivnosti, od vekomaj skrite v Bogu, ki je vse ustvaril, zato da se naznani zdaj poglavarstvom in oblastem v nebesih po cerkvi Božja mnogotera modrost, po sklepu od vekomaj, ki ga je storil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Ef 3,5-11)

Bog je obilno blagoslovil delo Pavla in Barnaba v letu, ko sta ostala med verniki v Antiohiji. Toda nihče izmed njiju še ni bil uradno posvečen za evangeljsko službo. Zdaj sta dosegla točko v svoji krščanski izkušnji, ko jima je Bog zaupal nadaljnje širjenje naporne misijonarske dejavnosti, in za njeno izvajanje sta potrebovala vsako prednost, ki bi jo lahko dobila s pomočjo cerkve.

"Bili pa so v cerkvi, ki je bila v Antiohiji, preroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij Cirenec in Manahem ... in Savel. Ko pa so oni opravljali službo Gospodu in se postili,/160/ veli Sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical." (Dej 13,1.2) Preden sta bila ta apostola poslana kot misijonarja v poganski svet, sta bila slovesno posvečena Bogu s postom in z molitvijo ter s polaganjem rok nanju. Tako ju je cerkev pooblastila, ne le poučevati o resnici, temveč tudi opravljati obred krsta in organizirati cerkve s popolno cerkveno oblastjo.

Krščanska cerkev je tedaj stopila v pomembno obdobje. Delo oznanjevanja evangelija poganom so zdaj odločno izvajali; sad tega pa je bil, da se je cerkev okrepila z veliko žetvijo ljudi. Apostoli, ki jim je bilo naročeno to delo, so bili izpostavljeni sumničenjem, predsodkom in zavisti. Njihovi nauki o podrti "ločilni pregraji", (Ef 2,14) ki je tako dolgo ločevala Jude in pogane, so jih vsekakor izpostavljali obtožbam krivoverstva, in njihovo pooblastilo za oznanjevalce evangelija so preverjali skrajniški Judje, ki so sprejeli vero. Bog je vnaprej videl težave, s katerimi se bodo srečevali njegovi delavci. Zato je po razodetju poučil cerkev, naj jih javno določi za delo službe, da bo njihovo delo povišano nad izzive. Njihova posvetitev je bila javno priznanje, da so od Boga določeni za nosilce blagovesti evangelija poganom.

Tako Pavel kakor Barnaba sta bila že prejela pooblastilo osebno od Boga in obred polaganja rok/161/ ni pridal nove milosti ali novih sposobnosti. To je bila priznana oblika imenovanja in priznanje nekogaršnje veljave v tej službi. S tem je bil dan pečat cerkve na Božje delo.

Za Jude je bil ta obred zelo pomemben. Ko je judovski oče blagoslavljal svoje otroke, je položil svoje roke na njihove glave. Ko je bila žival izbrana za daritev, je bila na glavo žrtve položena roka edinstvene duhovniške veljave. In ko so duhovniki cerkve vernikov v Antiohiji položili svoje roke na glavo Pavla in Barnaba, so s tem dejanjem prosili Boga, naj izlije svoj blagoslov na izbrana apostola v njuni predanosti posebnemu delu, za katero sta bila imenovana.

Pozneje je bil ta obred polaganja rok zelo popačen, dejanju je bila pridana neupravičena pomembnost, kakor da bi s polaganjem rok na posvečence nenadoma prišla moč in so neposredno usposobljeni za določeno kakor tudi za vse duhovniško delo. Toda v odločanju teh dveh apostolov ni nobenih poročil, ki bi kazala na to, da bi kakršna koli moč prišla na njiju samo zaradi polaganja rok. Obstaja le preprosto poročilo o njuni posvetitvi in o njenem pomenu za njuno prihodnje delo.

Okoliščine, povezane z odločanjem Pavla in Barnaba po Svetem Duhu, razločno kažejo, da Gospod deluje po izbranih predstavnikih v njegovi organizirani cerkvi. Leta poprej, ko je bil božanski načrt glede Pavla najprej razodet njemu osebno po samem Zveličarju, je bil Pavel nemudoma pripeljan/162/ v stik z verniki nanovo organizirane cerkve v Damasku. Še več, tamkajšnja cerkev ni dolgo tavala v temi glede izkušnje spreobrnjenega farizeja. In zdaj, ko je bilo treba božansko pooblastilo še povečati, je Sveti Duh spet pričal o Pavlu kot izvoljeni posodi, ki naj poganom odnese evangelij, cerkvi pa je naročil, naj posveti Pavla in njegovega sodelavca. Ko so vodje cerkve v Antiohiji "opravljali službo Gospodu in se postili, veli Sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical." (Dej 13,2)

Bog je svojo cerkev na zemlji določil za prenosnika luči, po njej sporoča svoje namene in svojo voljo. Ne daje enemu svojih služabnikov izkušnje neodvisno od izkušnje cerkve same ali v nasprotju z njo. Niti ne daje posameznemu človeku spoznanja svoje volje za vso cerkev, medtem ko bi cerkev — Kristusovo telo — ostala v temi. V svoji previdnosti svoje služabnike tesno povezuje s svojo cerkvijo, da bi vsak posameznik imel manj zaupanja vase in več v te, katere On vodi za napredek svojega dela.

V cerkvi so bili zmeraj takšni,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V cerkvi so bili zmeraj takšni, ki so se nagibali k posameznikovi neodvisnosti. Zdi se, da ne morejo razumeti, da neodvisnost duha vodi človeka k prevelikemu samozaupanju in zanašanju na svoje razsojanje, namesto da bi spoštoval nasvete in razsodbe svojih bratov,/163/ zlasti teh, ki jih je Bog postavil za vodje svojega ljudstva. Bog je dal svoji cerkvi posebno veljavo in oblast, ki ju nihče nima pravice zaničevati, kajti s tem zaničuje Božji glas.

Ti, ki so nagnjeni k temu, da jemljejo svoje razsojanje kot nezmotljivo, so v hudi nevarnosti. Satan se trudi, da takšne loči od drugih, ki so prenosniki luči, po katerih Bog gradi in širi svoje delo na zemlji. Omalovaževanje in zaničevanje teh, ki jim je Bog določil odgovornost za opravljanje vodilne vloge v delu širjenja resnice, pomeni zavračati sredstva, ki jih je On namenil za pomoč, opogumljanje in krepitev svojega ljudstva. Če kateri koli delavec Gospodovega dela to spregleda in meni, da ne more dobiti luči nikakor drugače kakor naravnost od Boga, se postavlja v položaj, kjer ga bo sovražnik zlahka zapeljal in premagal. Gospod je v svoji modrosti uredil, da bo s tesnim občestvom, ki naj bi ga gojili vsi verniki, kristjan povezan s kristjanom in cerkev s cerkvijo. Tako bo človeškim orodjem omogočeno sodelovati z božanskimi. Vsako delovanje bo podrejeno Svetemu Duhu in vsi verniki bodo združeni v urejenem in dobro vodenem prizadevanju, da bi svetu prinesli veselo sporočilo o Božji milosti.

Pavel je cenil svojo uradno posvetitev kot znamenje začetka novega, pomembnega obdobja v svojem življenjskem delu. Od tega časa dalje/164/ je računal začetek svojega apostolstva v krščanski cerkvi.

Medtem ko je evangeljska luč jasno svetila v Antiohiji, se je nadaljevalo pomembno delo po apostolih, ki so ostali v Jeruzalemu. Vsako leto o praznikih so prišli v Jeruzalem Judje iz vseh dežel molit v tempelj. Nekateri teh romarjev so bili vneti in iskreni proučevalci prerokb. Čakali so prihod obljubljenega Mesija, Izraelovega upanja in hrepeneli po njem. V času, ko je bil Jeruzalem poln takšnih obiskovalcev, so apostoli z neomejenim pogumom oznanjali Kristusa, čeprav so vedeli, da s tem izpostavljajo svoja življenja stalni nevarnosti. Božji Duh je dal svoj pečat na njihovo delo; mnogo se jih je spreobrnilo in ti so, ko so se vrnili v svoje domove po različnih krajih sveta, razsejali seme resnice po vseh narodih in družbenih slojih.

Pomembni med apostoli, ki so opravljali to delo, so bili Peter, Jakob in Janez. Ti so se zavedali, da jih je Bog določil za oznanjanje Kristusa doma med rojaki. Zvesto in modro so delali, pričali o tem, kar so videli in slišali, ter vabili k najtrdnejši "preroški besedi", (2 Pt 1,19) da bi prepričali "Izraelovo hišo, da je Bog in za Gospoda in za Kristusa postavil tega Jezusa", ki so ga Judje križali. (Dej 2,36)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

17. Glasniki evangelija
Temeljno besedilo: Dej 13,4-52


"Ona pa, poslana od Svetega Duha," potem ko so ju posvetili bratje v Antiohiji, — gresta dol v Selevkijo, in od tod sta se odpeljala po morju na Ciper." (Dej 13,4) Tako sta apostola pričela svoje prvo misijonarsko potovanje.

Ciper je bil eden od krajev, kamor so verniki iz Jeruzalema zbežali pred preganjanji, ki so nastala po Štefanovi smrti. Iz Cipra so nekateri odšli v Antiohijo "oznanjevat evangelij Gospoda Jezusa". (Dej 11,20) Barnaba je bil "s Cipra po rodu"; (Dej 4,36) in zdaj so on in Pavel ter Janez Marko, Barnabov sorodnik, obiskali otoško področje.

Markova mati je bila spreobrnjena v krščansko vero in njen dom v Jeruzalemu je služil učencem kot zavetišče. Tukaj so bili zmeraj z dobrodošlico sprejeti in so si lahko odpočili. Marko je ob nekem takšnem obisku apostolov v materinem domu/166/ predlagal Pavlu in Barnabu, da bi se jima pridružil na misijonarskem potovanju. V svojem srcu je čutil Božjo naklonjenost in želel se je popolnoma izročiti delu evangeljske službe.

Ko sta prišla v Salamino, sta "oznanjevala Božjo besedo po shodnicah Judov. ... In ko sta prešla ves otok do Pafa, najdeta nekega čarovnika, lažnivega preroka, ki je bil Jud in mu je bilo ime Barjezus; in je bil pri namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Pavla, ker je želel slišati Božjo besedo. Ali ustavljal se jima je Elima, čarovnik (tako namreč se tolmači njegovo ime), prizadevajoč si, da bi namestnika odvrnil od vere." (Dej 13,5-8)

Satan ne dovoli, da bi bilo brez boja vzpostavljeno Božje kraljestvo na zemlji. Sile zla se nenehno vojskujejo proti širjenju evangelija in te sile teme so še posebno dejavne, ko se resnica oznanja uglednim in poštenim ljudem. Tako je bilo tudi tedaj, ko je Sergij Pavel, ciprski namestnik, poslušal evangeljsko sporočilo. Namestnik je poslal po Barnaba in Pavla, da bi ga poučila o sporočilu, ki sta ga oznanjala; sile zla pa, ki so delovale po čarovniku Elimu, so si ga s pogubnimi predlogi prizadevale odvrniti od vere in tako preprečiti Božji namen.

Tako vedno deluje padli sovražnik, da bi v svojih vrstah zadržal vplivne može, ki bi spreobrnjeni lahko učinkovito pomagali v Božjem delu. Zvestemu evangeljskemu delavcu pa se ni treba bati/167/ poraza od sovražnikove roke. Opremljen je namreč z močjo od zgoraj, da zdrži vsak Satanov vpliv.

Pavel je kljub Satanovim napadom nanj imel pogum karati njega, po komer je deloval sovražnik. Apostol se je napolnil s Svetim Duhom in ga ostro pogledal ter rekel: "O, poln vsakršne zvijače in vsakršne hudobije, Hudičev sin, sovražnik vsake pravičnosti, ali ne boš nehal prevračati Gospodovih ravnih poti? In sedaj, glej, Gospodova roka je zoper tebe in oslepiš in ne boš videl sonca do nekaj časa. In pri tej priči se zgrneta nanj mrak in tema, in tipajoč okoli, išče, kdo bi ga vodil za roko. Tedaj je namestnik, videč, kaj se je zgodilo, sprejel vero in se je čudil Gospodovemu nauku." (Dej 13,9-12)

Čarovnik si je zatiskal oči pred dokazi evangeljske resnice, zato je Gospod v svoji pravični jezi storil, da so se mu zaprle telesne oči, tako da je bil prikrajšan tudi za dnevno svetlobo. Slepota ni bila trajna, temveč le začasna, kot opozorilo, da se bo lahko spokoril in prosil odpuščanja od Boga, katerega je tako bridko žalil. Zmedenost, v katero je bil tako spravljen, je onemogočila njegovi spretni zvijačnosti delovati proti Kristusovemu nauku. Dejstvo, da je moral slep tavati naokrog, je bilo vsem jasno, da je Božja moč naredila vse čudeže, ki sta jih storila apostola in jih je Elima označil za prevaro. Namestnik je sprejel evangelij, ker je bil prepričan o resničnosti nauka, ki sta ga učila apostola./168/

Elima ni bil izobražen, vendar je bil posebno ustrezen za opravljanje Satanovega dela. Oznanjevalci Božje resnice bodo srečevali premetene sovražnike najrazličnejših vrst. Včasih bodo to šolane osebe, toda pogosteje neizobraženi ljudje, ki jih je Satan naučil uspešno zavajati ljudi. Naloga Kristusovih služabnikov je zvesto stati na svoji dolžnosti v Božjem strahu in moči. Tako bodo lahko zmedli Satanove vojske in zmagali v Gospodovem imenu.

Pavel in njegova družba so nadaljevali potovanje in odšli v Pergo v Pamfiliji. Njihova pot je bila naporna; spopadali so se s težavami in pomanjkanji ter so jih oblegale nevarnosti. V mestih, skozi katera so hodili, pa tudi na samotnih stezah, so jih obdajale vidne in nevidne nevarnosti. Toda Pavel in Barnaba sta se naučila zaupati Božji moči, ki rešuje. Njuno srce je bilo polno goreče ljubezni do propadajočih ljudi. Kot zvesta pastirja, ki iščeta izgubljene ovce, se nista prepustila udobju in lagodnosti. Pozabila sta nase in nista omahovala zaradi lakote ali mraza. V mislih sta imela le en cilj — zveličanje teh, ki so odtavali daleč od črede.

Tukaj je Marko, premagan od strahu in malodušja, nekaj časa omahoval glede svojega namena, da bi se z vsem svojim bitjem izročil Gospodovemu delu. Ni bil vajen težav, zato so mu nevarnosti in pomanjkanje na poti vzele pogum. V ugodnih razmerah je bil uspešen;/169/ toda zdaj se je znašel v nasprotovanjih in nevarnostih, ki so jim tako pogosto izpostavljeni pionirji. Ni mu uspelo vztrajati v težavah kot dobremu vojščaku križa. Naučiti se je moral še pogumno kljubovati nevarnostim, preganjanju in nadlogam. Ko sta apostola delala dalje, so se pojavljale vse večje težave, Marko pa se je prestrašil, izgubil pogum in ni hotel iti naprej ter se je vrnil v Jeruzalem.

Ta odhod je povzročil, da je imel Pavel nekaj časa o Marku nezadovoljivo in ostro sodbo. Barnaba pa ga je po drugi strani skušal opravičiti zaradi neizkušenosti. Zaskrbljen je bil, da bo Marko opustil službo, saj je v njem videl sposobnosti, ki bi ga naredile za koristnega Kristusovega delavca. V poznejših letih je bilo njegovo zavzemanje v Markovo korist bogato nagrajeno, kajti ta mladi mož se je brez zadržkov izročil Gospodu in delu oznanjevanja evangelija v težavnih področjih. Po Božjem blagoslovu in Barnabovem modrem vodstvu se je razvil v vrednega delavca.

Pavel se je pozneje pobotal .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pavel se je pozneje pobotal z Markom in ga sprejel za sodelavca. Prav tako ga je predlagal Kološanom kot enega sodelavcev "za Božje kraljestvo, ki sta mi bila v tolažbo". (Kol 4,11) Ne dolgo pred svojo smrtjo je povedal za Marka: "Koristen mi je za službo." (2 Tim 4,11)

Po Markovem odhodu sta Pavel in Barnaba obiskala pisidijsko Antiohijo, in v soboto sta odšla v judovsko shodnico ter se usedla. "Po branju postave in prerokov pa pošljejo načelniki shodnice k njima/170/ s tem poročilom: Moža in brata, če imata besedo opomina in tolažbe za ljudstvo, govorita!" (Dej 13,15) Tako povabljen h govoru, "vstane torej Pavel in pomigne z roko, naj umolknejo, ter reče: Možje Izraelci in kateri se bojite Boga, poslušajte!" (Dej 13,16)

Na vrsti je bil čudovit govor. Pavel je podal zgodovinska dejstva o tem, kako je Gospod ravnal z Judi, potem ko jih je izpeljal iz egiptovskega suženjstva, in kako je bil iz Davidovega potomstva obljubljen Zveličar. Poudaril je: "Iz njegovega potomstva je Bog po svoji obljubi privedel Izraelu Zveličarja, Jezusa, potem ko je Janez, nastopivši pred njegovim javnim prihodom, oznanil krst spokorjenja vsemu Izraelovemu ljudstvu. Ko je pa Janez svoj tek dopolnjeval, je dejal: Nisem tisti, ki menite, da sem. Toda glejte, za menoj prihaja, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog." (Dej 13,23-25) Tako je mogočno oznanjal Jezusa kot Zveličarja ljudi in Mesija iz prerokovanj.

Ko je to povedal, je dejal: "Možje in bratje, sinovi Abrahamovega rodu in kateri se med vami bojite Boga: nam se je poslala beseda tega zveličanja. Zakaj prebivalci v Jeruzalemu in njihovi poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo izpolnili govore prerokov, ki se vsako soboto bero; in dasi niso našli nobene krivde za smrt, so vendar prosili Pilata, naj ga umori." (Dej 13,26-28)

Pavel se ni obotavljal govoriti jasne resnice o Zveličarju, kogar so Judovski voditelji zavrnili. Apostol je dejal: "In dasi niso našli nobene krivde za smrt, so prosili Pilata, naj ga umori./171/ In ko so dovršili vse, kar je bilo pisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob. A Bog ga je obudil iz mrtvih. In prikazoval se je več dni tem, ki so prišli z njim vred iz Galileje v Jeruzalem, ki so zdaj njegove priče pred ljudstvom." (Dej 13,28-31)

Apostol je nadaljeval: "In mi vam oznanjujemo blagovestje o obljubi, ki je bila dana očetom, da jo je Bog izpolnil nam, njihovim otrokom, obudivši Jezusa, kakor je tudi pisano v drugem psalmu: 'Moj Sin si ti; jaz sem te danes rodil.' Da ga je pa obudil iz mrtvih, da se ne vrne več v trohnenje, o tem je rekel tako: 'Dam vam Davidove svete in zanesljive obljube.' Zato pravi tudi na drugem mestu: 'Ne daš, da bi tvoj Svetnik videl trohnjenje.' David namreč, ko je bil ob svojem času poslužil Božji volji, je zaspal in položili so ga k njegovim očetom in je videl trohnenje." (Dej 13,29-36)

In zdaj ko je Pavel glasno in jasno spregovoril o izpolnitvi znanih prerokb o Mesiju, jim je govoril o spokorjenju in odpuščanju greha po zaslugah njihovega Zveličarja Jezusa. "Znano vam torej bodi, možje in bratje, da se vam po njem oznanjuje odpuščanje grehov; in vsega, česar se niste mogli opravičiti v Mojzesovi postavi, se v njem opraviči vsak, kdor veruje." (Dej 13,38.39)

Božji Duh se je pridružil izgovorjenim besedam in ganil srca poslušalcev. Apostolovo sklicevanje na starozavezne prerokbe in njegovo oznanjevanje, da so se te izpolnile v delu Jezusa iz Nazareta,/172/ je prepričalo mnoge duše, ki so željno pričakovale prihod obljubljenega Mesija. In govornikove prepričljive besede, da je "blagovestje" o zveličanju tako za Jude kakor za pogane, so vnašale upanje in veselje tem, ki niso bili šteti za Abrahamove otroke po mesu.

"Ko sta pa šla iz shodnice, so ju prosili, naj bi jim še drugo soboto govorila te besede." (Dej 13,42) Ko se je zbor razšel, so "Judje in pobožni pojudenci", ki so sprejeli njim oznanjeno veselo blagovestje, "šli za Pavlom in Barnabom, ki z njimi govorita in jih spodbujata, naj vztrajajo v Božji milosti". (Dej 13,43)

Pavlovo oznanjevanje v pisidijski Antiohiji je zbudilo zanimanje in naslednjo soboto "se je skoro vse mesto zbralo, da bi slišali Božjo besedo. Videč pa Judje množice, se napolnijo zavisti in ugovarjajo temu, kar je pravil Pavel, nasprotujoč in preklinjajoč." (Dej 13,45)

"In Pavel in Barnaba rečeta: Vam se je morala najprej govoriti Božja beseda; toda ker jo zametujete in se sami za nevredne štejete večnega življenja, glej, obračava se do poganov. Kajti tako nam je zapovedal Gospod: Postavil sem te za luč poganom, da boš v zveličanje vsem do konca zemlje." (Dej 13,46.47)

"Ko so pa pogani to slišali, so se veselili in slavili Gospodovo besedo, in sprejeli so vero, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje." (Dej 13,48) Izredno so se veselili,/173/ da jih je Kristus pripoznal za Božje otroke in s hvaležnimi srci so poslušali podano besedo. Ti, ki so verovali, so goreče oznanjali evangelij še drugim, in tako se je "Gospodova beseda raznašala po vsej deželi". (Dej 13,49)

Stoletja pred tem je navdihnjeno pero....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Stoletja pred tem je navdihnjeno pero opisalo to žetev poganov, toda ti preroški zapisi so bili nejasno dojeti. Ozea pravi: "Vendar bo število Izraelovih sinov enako morskemu pesku, ki se ne more premeriti, ne prešteti; in zgodi se, da se jim na mestu, kjer se jim je reklo: Niste moje ljudstvo, poreče: Sinovi ste mogočnega Boga." In spet: "In zasejem si jo po deželi, in usmilim se Lo-ruhame (tj. nepomiloščene); in porečem njim, ki niso bili moje ljudstvo; Moje si ljudstvo, in ono poreče; Ti si moj Bog!" (Oz 1,10; 2,23)

Sam Zveličar je med svojo pozemsko službo napovedal širjenje evangelija med pogani. V priliki o vinogradu je zakrknjenim Judom povedal: "Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove." (Mt 21,43) Po vstajenju je pooblastil učence, naj mu gredo pridobivat v učence vse narode. Nihče naj ne bi ostal neopozorjen: "Oznanite evangelij vsemu stvarjenju." (Mt 28,19; Mr 16,15)

S tem ko sta se Pavel in Barnaba obrnila k poganom v pisidijski Antiohiji, nista nehala oznanjevati Judom povsod, kjer koli sta imela ugodno priložnost, da bi ju radi poslušali./174/ Pozneje v Solunu, Korintu in Efezu ter drugih pomembnih središčih so Pavel in njegovi sodelavci oznanjali evangelij obojim, Judom in poganom. Toda njihova osrednja prizadevanja so bila usmerjena v vzpostavljanje Božjega kraljestva na poganskem področju, med ljudmi, ki so malo ali pa sploh nič niso poznali resničnega Boga in njegovega Sina.

Srce Pavla in njegovih sodelavcev je utripalo za te, ki so bili "v tistem času brez Kristusa, izključeni od Izraelovega meščanstva in tujci zavezam obljube, ne imajoč upanja in brez Boga na svetu". (Ef 2,12) Po neutrudnem oznanjevanju apostolov poganom so tujci in priseljenci, "ki so bili nekdaj daleč", spoznali, da so "postavljeni blizu po Kristusovi krvi" in da z vero v njegovo odkupitveno daritev lahko postanejo "someščani svetih in Božji domačini". (Ef 2,13.19)

Napredujoč v veri, je Pavel neutrudno delal za postavljanje Božjega kraljestva med temi, ki so jih izraelski učitelji zaničevali. Neprestano je poviševal Jezusa Kristusa, da je "Kralj kraljujočih Gospod gospodujočih", (1 Tim 6,15) in spodbujal vernike, da bi bili "ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri". (Kol 2,7)

Verujočim je Jezus zanesljiv temelj. Na tem živem kamnu lahko gradijo enako Judje in pogani. Na njem je dovolj prostora za vse in je dovolj močan, da zdrži težo in breme vsega sveta. To je dejstvo,/175/ ki ga je Pavel sam jasno spoznal. Ob koncu svojega dela se je apostol obrnil na skupino poganskih vernikov, ki so ostali trdni v svoji ljubezni evangeljske resnice, in zapisal: "Sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogelni kamen pa je Jezus Kristus sam." (Ef 2,20)

Ko se je evangeljsko sporočilo širilo v Pisidiji, so neverujoči Judje v Antiohiji s svojimi predsodki naščuvali "pobožne in odlične žene in mestne prvake, in povzročijo preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izženo iz svojih krajev". (Dej 13,50)

Apostola nista postala malodušna zaradi takega ravnanja, spomnila sta se besed svojega Učitelja: "Blagor vam, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite, ker veliko je vaše plačilo v nebesih. Kajti tako so preganjali preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12)

Evangeljsko sporočilo je napredovalo in apostola sta se popolnoma upravičeno počutila opogumljena. Njuno delo je bilo bogato blagoslovljeno med pisidijskimi Antiohijci, in verniki, ki sta za nekaj časa pustila, da bi sami nadaljevali delo, "so se napolnjevali veselja in Svetega Duha". (Dej 13,52)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

18. Oznanjevanje poganom
Temeljno besedilo: Dej 14,1-26


Iz pisidijske Antiohije sta Pavel in Barnaba odšla v Ikonijo. Tukaj sta prav kakor v Antiohiji začela delati v shodnici za svoje ljudstvo. Dosegla sta pomemben uspeh in "vero je sprejela velika množica Judov in Grkov". (Dej 14,1) Toda prav tako kakor v krajih, kjer sta prej delovala, so tudi v Ikoniji "tisti Judje, ki niso verovali, naščuli in nahujskali duše poganov zoper brate". (Dej 14,2)

Apostola pa se nista odvrnila od svojega poslanstva, kajti mnogo jih je sprejelo Kristusov evangelij. Kljub nasprotovanjem, zavisti in predsodkom sta nadaljevala svoje delo, "srčno govoreč v Gospodu, ki je pričeval za besedo svoje milosti in dajal, da so se znamenja in čudeži godili po njunih rokah". (Dej 14,3) Ti dokazi božanskega odobravanja so močno vplivali na te, katerih srca so bila odprta prepričanju, in število spreobrnjencev v evangelij je naraščalo./177/

Naraščajoča priljubljenost sporočila, ki sta ga prinesla apostola, je neverujoče Jude napolnila z zavistjo in sovraštvom, in so se odločili takoj ustaviti Barnabovo in Pavlovo delo. Z lažmi in napihnjenimi poročili so napeljevali oblastnike k strahu, da je vse mesto v nevarnosti zaradi hujskanja k vstaji. Razglasili so, da se je veliko število ljudi odzvalo apostoloma, in da imajo skrivnostne in nevarne namene.

Posledica teh obtožb je bila, da so bili učenci večkrat pripeljani pred oblastnike; vendar je bil njihov zagovor tako jasen in razumen ter njihove izjave o tem, kaj učijo, tako mirne in razumljive, da so se zanje potegnili zelo vplivni ljudje. Čeprav so bili sodniki polni predsodkov zaradi lažnih izjav, ki so jih slišali, se jih niso upali obsoditi. Niso mogli drugače, kakor priznati, da Pavlovi in Barnabovi nauki želijo ljudi spodbuditi h kreposti in poslušnosti zakonom ter da bi se morala in red v mestu izboljšala, če bodo sprejeli resnice, ki sta jih učila.

Zaradi nasprotovanj, na katera so naleteli učenci, je sporočilo resnice postalo še bolj poznano; Judje so opazili, da s tem, ko si prizadevajo preprečiti delo novih učiteljev, samo še povečujejo število ljudi, ki se pridružujejo novi veri. "Mestna množica se pa razdeli, in eni so bili za Jude, drugi pa za apostola." (Dej 14,4)

Judovski voditelji so bili ogorčeni, ker so se stvari obrnile tako, in so se odločili nasilno doseči svoj cilj. Z razvnemanjem najnižjih strasti v nevedni in /178/ hrupni drhali jim je uspelo povzročiti nered, pripisali pa so ga naukom učencev. Upali so, da bodo s temi lažnimi obtožbami pridobili pomoč sodnikov za izvedbo svojih nakan. Trdno so se odločili, da apostola ne smeta dobiti priložnosti za obrambo, temveč naj se vmeša drhal in s kamnanjem naredi konec njunemu delu.

Čeprav so bili prijatelji apostolov neverni, so ju opozorili o zahrbtnih naklepih Judov in ju spodbujali, da se po nepotrebnem ne izpostavljata besu drhali, temveč naj zbežita in si rešita življenje. Zatorej sta Pavel in Barnaba skrivno zapustila Ikonijo in vernikom prepustila širjenje evangelija za nekaj časa. Vendar nista odšla za zmeraj; nameravala sta se vrniti, brž ko bi se razburjenje pomirilo, in dokončati začeto delo.

V vseh obdobjih in deželah so se Božji poslanci morali srečevati z grenkimi nasprotovanji teh, ki premišljeno odklanjajo nebeško luč. Sovražniki evangelija pogosto s popačenim prikazovanjem in lažmi na videz slavijo zmago, ko zapirajo vrata, skozi katera Božji poslanci dosegajo ljudi. Toda ta vrata ne morejo ostati za zmeraj zaprta, in pogosto, ko se Božji služabniki čez nekaj časa vrnejo nadaljevat svoje delo, je Bog mogočno deloval v njihovo korist in jim omogočil postaviti spomenik v slavo svojega imena.

Po pregnanstvu iz Ikonije sta apostola odšla v Derbo in Listro v Likaoniji. V teh mestih so pretežno živeli poganski in praznoverni ljudje,/179/ toda med njimi so bili tudi takšni, ki so bili voljni poslušati in sprejeti evangeljsko sporočilo. Apostola sta se odločila za delo v teh krajih in upala, da se bosta izognila judovskim predsodkom in preganjanjem.

V Listri ni bilo judovske shodnice, čeprav je tu živelo nekaj Judov. Večina Listranov je molila v templju, posvečenem Jupitru. Ko sta se Pavel in Barnaba pojavila v mestu in zbrala okoli sebe Listrane, sta razlagala preproste evangeljske resnice, in mnogi so poskušali povezati te nauke s svojim vraževernim češčenjem Jupitra.

Apostola sta si prizadevala tem malikovalcem podati spoznanje o Bogu Stvarniku in o njegovem Sinu, Zveličarju človeštva. Sprva sta njihovo pozornost usmerila k čudovitim Božjim stvarstvom — soncu, mesecu, zvezdam, čudovitemu redu ponavljajočih se letnih časov, mogočnim zasneženim goram, visokim drevesom in drugim raznovrstnim čudesom narave, katera kažejo veščino, ki prekaša človeško dojemanje. Po teh delih Vsemogočnega sta apostola vodila misli poganov k premišljevanju o velikem Vladarju vesolja.

Ko sta jim pojasnila temeljne resnice o Stvarniku, sta povedala Listranom še za Božjega Sina, ki je prišel iz nebes na našo zemljo, ker je ljubil človeške otroke. Govorila sta o tem, kako je živel in kaj je delal, kako so ga zavrgli tisti, katere je prišel rešit, o njegovem sojenju in križanju, o njegovem vstajenju in odhodu v nebesa, kjer deluje kot človekov Zagovornik. Tako sta Pavel in Barnaba v Božjem Duhu/180/ in moči oznanjala evangelij v Listri.

Medtem ko je Pavel govoril ljudem o Kristusovem delu ozdravljanja bolnih in prizadetih, je opazil med poslušalci hromca, čigar pogled je bil prikovan nanj, in je sprejemal njegove besede in verjel vanje. Pavlovo srce je sočustvovalo s tem hromcem, in v njem je spoznal tega, ki "ima vero, da ozdravi". (Dej 14,9) V navzočnosti malikovalske množice je Pavel ukazal hromcu, naj vstane na svoje noge. Doslej je bil hromec zmožen le sedeti, zdaj pa je nemudoma ubogal Pavlov ukaz in prvič v svojem življenju stopil na svoje noge. Moč je prišla s tem naporom vere in ta, ki je bil hrom, je shodil.

"Ko pa vidi ljudstvo, kaj je Pavel storil,.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Ko pa vidi ljudstvo, kaj je Pavel storil, povzdignejo glas in kličejo likaonski: Bogova sta v človeški podobi prišla dol k nam." (Dej 14,11) Ta izjava se je ujemala z njihovim izročilom, da bogovi občasno obiščejo zemljo. Barnaba so imenovali Jupitra, očeta bogov, zaradi njegovega častitljivega videza, dostojanstvega vedenja in zaradi nežnosti ter dobrote, ki sta se kazali na njegovem obrazu. Za Pavla so verjeli, da je Merkur, "ker je bil on prvi govornik", (Dej 14,12) vnet in delaven ter zgovoren v besedah svarjenja in opominjanja.

Listrani so želeli izkazati hvaležnost, zato so nagovorili Jupitrovega duhovnika, da izkaže čast apostoloma in "pripelje juncev in prinese vencev k vratom ter jima hoče z ljudstvom darovati". (Dej 14,13) Pavel in Barnaba sta iskala pokoj in počitek in nista bila pozorna/181/ na te priprave. Kmalu pa so njuno pozornost pritegnili glasni zvoki glasbe in navdušeno vpitje številne množice, ki je prišla v hišo, kjer sta se nastanila.

Ko sta apostola dognala namen njihovega obiska in razburjenja, "si raztrgata oblačila in skočita med ljudstvo"; (Dej 14,14) da bi preprečila nadaljnje dogajanje. Pavel je z močnim, donečim glasom preglasil množico, zahteval njihovo pozornost, in ko je hrup v hipu ponehal, je dejal: "Možje! Kaj to delate? Tudi midva sva človeka z vami enake narave, in vam oznanjujeva blagovestje, da se od teh ničevih reči obrnete k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih, ki je v preteklih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih poteh. Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval vaša srca z jedjo in veseljem." (Dej 14,15-17)

Čeprav sta apostola zatrdila, da nista božanstvi, in čeprav si je Pavel prizadeval njihova srca usmeriti k resničnemu Bogu kot edinemu, ki je vreden češčenja, je bilo skoraj nemogoče odvrniti pogane od njihovega namena, da bi darovali daritve. Tako trdno so verovali, da sta resnično bogova, in nad tem so bili tako zelo navdušeni, da so stežka priznali svojo napako. Navdihnjeno poročilo pravi, da sta jih "le s težavo ustavila". (Dej 14,18)

Listrani so dojeli, da so videli s svojimi očmi čudežne moči, ki so bile izvršene po apostolih./182/ Videli so hromca, ki nikoli v življenju ni hodil, zdaj pa se je veselil v popolnem zdravju in moči. Šele po silnem Pavlovem prepričevanju in razlaganju svojega in Barnabovega poslanstva kot predstavnikov nebeškega Boga in njegovega Sina, vzvišenega Zdravnika, so ljudje opustili svoj namen.

Barnabovo in Pavlovo delo je bilo nenadoma ustavljeno zaradi nekaj zlobnih "Judov iz Antiohije in Ikonije". (Dej 14,19) Ko so zvedeli za uspeh delovanja apostolov med Likaonci, so se ju odločili zasledovati in pregnati. Po prihodu v Listro so ti Judje kmalu navdali ljudi z enako grenkobo duha, ki je podžigal njihove misli. Ti, ki so pred kratkim imeli apostola za božanstvi, so bili zaradi laži in obrekovanja prepričani, da sta v resnici slabša kakor morilca, ter si zato zaslužita smrt.

Razočaranje, ki so ga doživeli Listrani, ko jim je bilo preprečeno darovati žrtve apostoloma, jih je pripravilo, da so se obrnili proti Pavlu in Barnabu z enakim navdušenjem, s katerim so ju pozdravili kot bogova. Judje so jih hujskali, da so načrtovali fizično napasti apostola. Svetovali so jim, naj ne dovolijo Pavlu govoriti, in jih strašili, da bo uročil ljudi, če mu bodo dali priložnost.

Morilski načrti sovražnikov evangelija so bili kmalu udejanjeni. Pod vplivom zla so Listrani postali obsedeni s Satanovim besom, da so prijeli Pavla/183/ ter ga neusmiljeno kamnali. Apostol je mislil, da je prišel njegov konec. V mislih mu je oživelo Štefanovo mučeništvo in osebna kruta udeležba pri tem dejanju. Ves v ranah in omedlel od bolečine se je zgrudil in pobesnela drhal ga je izvlekla iz mesta, "misleč, da je umrl". (Dej 14,19)

V tej uri teme in preizkušnje je skupina listrskih vernikov, ki so se po Pavlovem in Barnabovem delu spreobrnili v Jezusovo vero, ostala vdana in zvesta. Nerazumni nasprotniki in kruti preganjalci so bili le sredstvo, ki je utrdilo vero teh predanih vernikov. In zdaj, čeprav so bili izpostavljeni nevarnosti in zaničevanju, so pokazali svojo zvestobo tako, da so se zbrali žalostni ob telesu njega, za kogar so verjeli, da je mrtev.

Kako so bili presenečeni, ko je sredi njihovih žalostink apostol nenadoma vzdignil glavo, vstal in slavil Boga s svojimi usti. Vernikom se je zdelo to nepričakovano oživljenje Božjega služabnika kot čudež božanske moči in zdelo se je, da je to nebeški pečat na njihovo spreobrnjenje v vero. Veselili so se z nedopovedljivo radostjo in slavili Boga s poživljeno vero.

Med spreobrnjenci v Listri ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Med spreobrnjenci v Listri in med pričami Pavlovega trpljenja je bil nekdo, ki je pozneje postal pomemben Kristusov delavec in je z apostoloma delil stiske in radosti pionirskega dela na težavnih področjih. To je bil mladenič po imenu Timotej. Ko so Pavla zvlekli iz mesta, je bil ta mladi učenec med temi, ki so žalovali nad navidezno mrtvim telesom in ga videli, da je vstal/184/ ves potolčen in okrvavljen, vendar s hvalnicami na ustih, ker mu je bilo dovoljeno trpeti za Kristusa.

Dan po Pavlovem kamnanju sta apostola odšla v Derbo. Tam je bilo njuno delo blagoslovljeno in mnogo duš je sprejelo Kristusa za Zveličarja. Toda "ko sta oznanila evangelij temu mestu in sta pridobila dosti učencev", (Dej 14,21) nista hotela nadaljevati dela drugod, če nista poprej utrdila vere spreobrnjencev, ki sta jih bila prisiljena za nekaj časa zapustiti v krajih, kjer sta prej delala. In tako sta se neustrašno "vrnila v Listro in Ikonijo in Antiohijo, potrjujoč duše učencev in jih opominjajoč, da naj vztrajajo v veri". (Dej 14,21.22) Mnogi so sprejeli veselo blagovestje evangelija in se tako izpostavili zaničevanju in nasprotovanju. Te sta apostola poiskala, da bi jih utrdila v veri in bi začeto delo lahko ostalo trdno.

Kot pomemben dejavnik duhovne rasti novih spreobrnjencev sta apostola poskrbela, da sta jih obdala s pravili evangeljskega reda. Cerkve so bile primerno organizirane v vseh krajih Likaonije in Pisidije, kjer so bili verniki. V vsaki cerkvi so bili določeni uslužbenci in vzpostavljena sta bila primerni red in ustroj za vodenje vsega, kar zadeva duhovno blaginjo vernikov.

To se ujema z evangeljskim načrtom združitve vseh Kristusovih vernikov v eno telo in po tem načrtu se je Pavel ravnal v vsej svoji službi. Ti,/185/ ki so v katerem koli kraju po njegovem delovanju sprejeli Kristusa za Zveličarja, so bili pravočasno organizirani v cerkev. To je bilo narejeno že takrat, ko jih je bilo po številu malo. Tako so se kristjani učili pomagati drug drugemu, misleč na obljubo, "kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi". (Mt 18,20)

Pavel ni pozabil tako organiziranih cerkev. Skrb za te cerkve je čutil na sebi kakor breme, ki ga je čedalje bolj težilo. Čeprav je bila družba še tako majhna, je bila predmet njegove neprestane skrbi. Na manjše cerkve je gledal z nežnostjo, saj je vedel, da so potrebne posebne nege, da bi bili verniki trdni v veri in poučeni, naj vneto in nesebično delajo za tiste okoli njih.

V vseh svojih misijonskih prizadevanjih sta Pavel in Barnaba sledila Kristusovemu vzoru voljne daritve in zvestemu, gorečemu delu za duše. Prebujena, vneta in neutrudljiva se nista menila za nagnjenja ali osebno udobnost, temveč sta s pobožno skrbnostjo in neprestanim delom sejala seme resnice. Med sejanjem sta bila pozorna na to, da sta dala vsem, ki so željno poslušali evangelij, praktične nasvete neprecenljive vrednosti. Ta duh resnosti in Božji strah sta na um novih učencev naredila trajen vtis o pomembnosti evangeljskega sporočila.

Ko so bili sposobni in obetavni ljudje spreobrnjeni kakor v Timotejevem primeru, sta Pavel in Barnaba vneto/186/ kazala na potrebo dela v vinogradu. In ko sta apostola odšla v drug kraj, se vera teh mož ni omajala, ampak celo rasla. Zvesto so bili poučeni o Božji poti in naučeni, kako naj nesebično, goreče in vztrajno delajo za zveličanje svojih bližnjih. To skrbno poučevanje novih spreobrnjencev je bil pomemben dejavnik v izrednem uspehu, ki sta ga Pavel in Barnaba dosegla, ko sta oznanjala evangelij v poganskih deželah.

Prvo misijonarsko potovanje se je hitro bližalo koncu. Ko sta zaupala novoorganizirane cerkve Gospodu, sta se apostola odpravila v Pamfilijo, "in ko sta govorila besedo v Pergi, gresta dol v Atalijo, in odtod se odpeljeta po morju v Antiohijo". (Dej 14,25.26)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!