Ellen G. White: Dejanja apostolov

30. Poklicani doseči višje merilo  

Temeljno besedilo: 1 Kor


Pavel je upal, da bo v um korintskih vernikov odločno vtisnil pomembnost strogega samonadzora, popolne zmernosti in neomajne gorečnosti v Kristusovi službi. Zato je v pismu podal osupljivo primerjavo med krščanskim vojskovanjem in znamenitim vsakih nekaj let opravljenim tekom na tekališču v bližini Korinta. Med vsemi igrami, ki so jih prirejali Grki in Rimljani, je bilo tekmovanje v teku eno najstarejših in najbolj cenjenih. Navzoči so bili kralji, plemeniniki in državniki. Bogati mladeniči iz visokih družbenih slojev so sodelovali v njih in se niso bali nikakršnih naporov ali discipline, ki so nujni za dosego nagrade.

Na tekmovanjih so vladala stroga pravila, zoper katera se ni bilo mogoče pritožiti. Tisti, ki so se želeli udeležiti kot tekmovalci za nagrado, so morali najprej opraviti neprizanesljive priprave. Strogo prepovedano je bilo popuščanje teku ali kateremu koli drugemu užitku, ki bi zmanjšal duševno ali fizično moč. Kdor je gojil upanje/309/ na uspeh v teh preizkusih moči in hitrosti, je moral imeti čvrste in prožne mišice ter nadzorovati svoje živce. Vsak gib je moral biti zanesljiv, vsak korak hiter in neomajen; fizične moči so morale doseči najvišjo raven.

Ko so se udeleženci tekme pojavili pred čakajočo množico, so oznanili njihova imena in razločno poudarili tekmovalna pravila. Potem so vsi skupaj začeli, napeta pozornost gledalcev pa jih je navdajala z odločnostjo, da zmagajo. Sodniki so bili postavljeni blizu cilja, da bi lahko opazovali tekmo od začetka do konca ter nagradili pravega zmagovalca. Če je kdo prišel prvi v cilj tako, da je nezakonito dosegel prednost, ni dobil nagrade.

Na teh tekmah se je tudi veliko tvegalo. Nekateri si nikoli niso opomogli od strašnih telesnih naporov. Nič nenavadnega ni bilo, če je tekač na progi padel, krvavel iz ust in nosa, včasih pa se je tekmovalec tik pred ciljem zgrudil mrtev. Toda na možnost dosmrtne poškodbe ali smrti niso gledali kot na preveliko tveganje, da ne bi tekli za slavo, ki je bila podeljena uspešnemu tekmovalcu.

Ko je zmagovalec dosegel cilj, je tišino prekinilo ploskanje ogromne množice opazovalcev, da je odmevalo v zraku od okoliških gričev in gora. Pred vsemi gledalci je sodnik predstavil zmagovalca z znamenji zmage — z lovorovim vencem in palmovo vejo, da jo je nosil v desnici. Njegovo slavo so opevali po vsej deželi, njegovi starši so prejeli svoj delež časti, in celo mesto,/310/ v katerem je živel, je bilo visoko cenjeno, ker je dalo tako velikega športnika.

Ko je Pavel omenil ta tekmovanja kot prispodobo krščanskega vojskovanja, je poudaril pripravo, ki je potrebna za uspeh udeležencev tekme — pripravljalno disciplino, zdržnost v prehrani, potrebo po zmernosti. Izjavil je: "Vsak pa, ki se tam bori, se zdržuje vsega." (1 Kor 9,25) Tekači so se odpovedali vsaki razvadi, ki bi lahko oslabila njihovo fizično moč, ter s strogo in nenehno disciplino vadili svoje mišice v moči in vzdržljivosti, da bi lahko zdržali tudi najvišje obremenitve, ko pride dan tekmovanja. Koliko pomembnejše je, da kristjan, čigar večne koristi so na kocki, podredi tek in strasti razumu in Božji volji! Nikoli ne sme dovoliti, da mu pozornost pritegnejo zabave, razkošje ali udobnost. Vse navade in poželenja se morajo podrediti najstrožji disciplini. Vajeti nadzora mora držati razum, ki je razsvetljen z nauki Božje besede in ga vodi Božji Duh.

Ko pa je to opravljeno, se mora kristjan čimbolj potruditi, da zmaga. V korintskih igrah so si tekmovalci s skrajnim naporom poskušali obdržati nezmanjšano hitrost v zadnjih korakih. Tako naj kristjan, ko se približuje cilju, hiti naprej celo z večjo vnemo in odločnostjo kakor v začetku teka.

Pavel je predstavil nasprotje med vencem trohljivega lovora, ki ga prejme zmagovalec v teku, in krono/311/ nesmrtne slave, ki bo dana tistemu, ki zmagoslavno teče v krščanski tekmi. Pavel pravi, da to počnejo, "da dobe strohljiv venec, mi pa nestrohljivega". (1 Kor 9,25) Da bi starogrški tekmovalci pridobili minljivo nagrado, si niso prizanašali garanja in strogega reda. Mi pa si prizadevamo za nagrado, ki je neskončno vrednejša, to pa je sama krona večnega življenja. Koliko temeljitejše bi torej moralo biti naše prizadevanje, koliko bolj bi morali biti pripavljeni za požrtvovalnost in nesebičnost!

V pismu Hebrejcem se opozarja na prostodušnost namenov, ki naj bi označevali krščansko tekmo za večno življenje: "Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju, ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa." (Heb 12,1.2) Zavist, zloba, zlonamernost, obrekovanje in pohlep so bremena, ki naj jih kristjan odvrže, če želi uspešno teči v tekmi za nesmrtnost. Vsaka navada ali dejanje, ki vodita v greh in onečastita Kristusa, morata biti odstranjena, ne glede na žrtve. Blagoslova nebes ne more biti deležen nihče, ki prestopa večna načela pravičnosti. En greh, ki ga gojimo, zadostuje, da poniža značaj in zapelje druge.

Zveličar je rekel: "In če te pohujšuje tvoja roka, odsekaj jo; boljše ti je brez roke priti v življenje nego imeti obe roki in oditi v pekel, v neugasljivi ogenj. In če te tvoja noga pohujšuje, odsekaj jo; boljše ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v ognjeni pekel." (Mr 9,43.45)/312/ Če bi si zato, da rešiš telo pred smrtjo, moral odsekati roko ali nogo ali pa celo iztakniti oko, koliko bolj bi moral biti kristjan resen pri odstranjevanju greha, ki prinese smrt duši!

Tekmovalci v starih časih niso bili prepričani o zmagi, celo tedaj, ko so se podvrgli samozatajitvi in strogi disciplini. Pavel je vprašal: "Ali ne veste, da tisti, ki teko na tekališču, sicer vsi teko, a eden prejme darilo?" (1 Kor 9,24) Kolikor koli vneto in iskreno so si tekači prizadevali, je nagrada pripadla samo enemu. Samo ena roka je lahko prevzela želeni venec. Nekateri so se morda do skrajnosti trudili, toda ko so segli z roko proti vencu, je nekdo drug trenutek pred njimi pograbil želeni zaklad.

V krščanskem tekmovanju pa ni tako. Niti eden, ki izpolni pogoje, ne bo ob koncu tekme razočaran. Niti enemu, ki je iskren in vztrajen, ne bo spodletelo. Tekme ne dobijo niti hitri niti močni. Krono nesmrtne slave bo lahko nosil tako najšibkejši kakor tudi najmočnejši sveti. Zmagajo lahko vsi, ki v moči božanske milosti svoje življenje uskladijo s Kristusovo voljo. Izvajanje načel, ki so v življenjskih podrobnostih zapisana v Božji besedi, se tako pogosto ima za nepomembno — za preveč neznatno zadevo, da bi ji posvetili pozornost. Toda glede na to, za kakšen cilj gre, ni majhno nič, kar pomaga ali ovira. Vsako dejanje pokaže svoj učinek na tehtnici, ki odloča o življenjski zmagi ali porazu. Nagrada, ki bo dana zmagovalcem,/313/ bo sorazmerna z naporom in resnostjo, s katerima smo si prizadevali zanjo.

Apostol se je primerjal s tekačem v tekmi, ki je napel vsako žilico, da bi osvojil nagrado. O tem pravi: "Jaz torej tečem tako, ne kakor na negotovo; tako se borim, ne kakor bi po zraku mahal, temveč tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv." (1 Kor 9,26.27) Da Pavel ne bi tekel z negotovostjo ali brezciljno v krščanski tekmi, se je podvrgel strogemu urjenju. Besede "temveč tarem svoje telo" pomenijo, da s strogo disciplino obvladuje želje, nagone in strasti.

Pavel se je bal, da bi bil zavržen prav on, ki oznanja drugim. Spoznal je, da mu njegovo delo v korist drugim ne bo nič koristilo, če ne bo v svojem življenju sam izvajal načel, v katera je veroval in jih oznanjal. Njegove besede, vpliv in zavračanje ugajanja sebi morajo kazati, da njegova vera niso le besede, marveč vsakodnevno in živo občestvo z Bogom. Pred očmi je imel samo en cilj in si ga je prizadeval doseči — da doseže pravičnost, ki je "iz Boga pravičnosti, na podlagi vere". (Flp 3,9)

Pavel je vedel, da se njegov boj proti zlu....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

30. Poklicani doseči višje merilo Temeljno besedilo: 1 Kor


Pavel je upal, da bo v um korintskih vernikov odločno vtisnil pomembnost strogega samonadzora, popolne zmernosti in neomajne gorečnosti v Kristusovi službi. Zato je v pismu podal osupljivo primerjavo med krščanskim vojskovanjem in znamenitim vsakih nekaj let opravljenim tekom na tekališču v bližini Korinta. Med vsemi igrami, ki so jih prirejali Grki in Rimljani, je bilo tekmovanje v teku eno najstarejših in najbolj cenjenih. Navzoči so bili kralji, plemeniniki in državniki. Bogati mladeniči iz visokih družbenih slojev so sodelovali v njih in se niso bali nikakršnih naporov ali discipline, ki so nujni za dosego nagrade.

Na tekmovanjih so vladala stroga pravila, zoper katera se ni bilo mogoče pritožiti. Tisti, ki so se želeli udeležiti kot tekmovalci za nagrado, so morali najprej opraviti neprizanesljive priprave. Strogo prepovedano je bilo popuščanje teku ali kateremu koli drugemu užitku, ki bi zmanjšal duševno ali fizično moč. Kdor je gojil upanje/309/ na uspeh v teh preizkusih moči in hitrosti, je moral imeti čvrste in prožne mišice ter nadzorovati svoje živce. Vsak gib je moral biti zanesljiv, vsak korak hiter in neomajen; fizične moči so morale doseči najvišjo raven.

Ko so se udeleženci tekme pojavili pred čakajočo množico, so oznanili njihova imena in razločno poudarili tekmovalna pravila. Potem so vsi skupaj začeli, napeta pozornost gledalcev pa jih je navdajala z odločnostjo, da zmagajo. Sodniki so bili postavljeni blizu cilja, da bi lahko opazovali tekmo od začetka do konca ter nagradili pravega zmagovalca. Če je kdo prišel prvi v cilj tako, da je nezakonito dosegel prednost, ni dobil nagrade.

Na teh tekmah se je tudi veliko tvegalo. Nekateri si nikoli niso opomogli od strašnih telesnih naporov. Nič nenavadnega ni bilo, če je tekač na progi padel, krvavel iz ust in nosa, včasih pa se je tekmovalec tik pred ciljem zgrudil mrtev. Toda na možnost dosmrtne poškodbe ali smrti niso gledali kot na preveliko tveganje, da ne bi tekli za slavo, ki je bila podeljena uspešnemu tekmovalcu.

Ko je zmagovalec dosegel cilj, je tišino prekinilo ploskanje ogromne množice opazovalcev, da je odmevalo v zraku od okoliških gričev in gora. Pred vsemi gledalci je sodnik predstavil zmagovalca z znamenji zmage — z lovorovim vencem in palmovo vejo, da jo je nosil v desnici. Njegovo slavo so opevali po vsej deželi, njegovi starši so prejeli svoj delež časti, in celo mesto,/310/ v katerem je živel, je bilo visoko cenjeno, ker je dalo tako velikega športnika.

Ko je Pavel omenil ta tekmovanja kot prispodobo krščanskega vojskovanja, je poudaril pripravo, ki je potrebna za uspeh udeležencev tekme — pripravljalno disciplino, zdržnost v prehrani, potrebo po zmernosti. Izjavil je: "Vsak pa, ki se tam bori, se zdržuje vsega." (1 Kor 9,25) Tekači so se odpovedali vsaki razvadi, ki bi lahko oslabila njihovo fizično moč, ter s strogo in nenehno disciplino vadili svoje mišice v moči in vzdržljivosti, da bi lahko zdržali tudi najvišje obremenitve, ko pride dan tekmovanja. Koliko pomembnejše je, da kristjan, čigar večne koristi so na kocki, podredi tek in strasti razumu in Božji volji! Nikoli ne sme dovoliti, da mu pozornost pritegnejo zabave, razkošje ali udobnost. Vse navade in poželenja se morajo podrediti najstrožji disciplini. Vajeti nadzora mora držati razum, ki je razsvetljen z nauki Božje besede in ga vodi Božji Duh.

Ko pa je to opravljeno, se mora kristjan čimbolj potruditi, da zmaga. V korintskih igrah so si tekmovalci s skrajnim naporom poskušali obdržati nezmanjšano hitrost v zadnjih korakih. Tako naj kristjan, ko se približuje cilju, hiti naprej celo z večjo vnemo in odločnostjo kakor v začetku teka.

Pavel je predstavil nasprotje med vencem trohljivega lovora, ki ga prejme zmagovalec v teku, in krono/311/ nesmrtne slave, ki bo dana tistemu, ki zmagoslavno teče v krščanski tekmi. Pavel pravi, da to počnejo, "da dobe strohljiv venec, mi pa nestrohljivega". (1 Kor 9,25) Da bi starogrški tekmovalci pridobili minljivo nagrado, si niso prizanašali garanja in strogega reda. Mi pa si prizadevamo za nagrado, ki je neskončno vrednejša, to pa je sama krona večnega življenja. Koliko temeljitejše bi torej moralo biti naše prizadevanje, koliko bolj bi morali biti pripavljeni za požrtvovalnost in nesebičnost!

V pismu Hebrejcem se opozarja na prostodušnost namenov, ki naj bi označevali krščansko tekmo za večno življenje: "Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju, ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa." (Heb 12,1.2) Zavist, zloba, zlonamernost, obrekovanje in pohlep so bremena, ki naj jih kristjan odvrže, če želi uspešno teči v tekmi za nesmrtnost. Vsaka navada ali dejanje, ki vodita v greh in onečastita Kristusa, morata biti odstranjena, ne glede na žrtve. Blagoslova nebes ne more biti deležen nihče, ki prestopa večna načela pravičnosti. En greh, ki ga gojimo, zadostuje, da poniža značaj in zapelje druge.

Zveličar je rekel: "In če te pohujšuje tvoja roka, odsekaj jo; boljše ti je brez roke priti v življenje nego imeti obe roki in oditi v pekel, v neugasljivi ogenj. In če te tvoja noga pohujšuje, odsekaj jo; boljše ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v ognjeni pekel." (Mr 9,43.45)/312/ Če bi si zato, da rešiš telo pred smrtjo, moral odsekati roko ali nogo ali pa celo iztakniti oko, koliko bolj bi moral biti kristjan resen pri odstranjevanju greha, ki prinese smrt duši!

Tekmovalci v starih časih niso bili prepričani o zmagi, celo tedaj, ko so se podvrgli samozatajitvi in strogi disciplini. Pavel je vprašal: "Ali ne veste, da tisti, ki teko na tekališču, sicer vsi teko, a eden prejme darilo?" (1 Kor 9,24) Kolikor koli vneto in iskreno so si tekači prizadevali, je nagrada pripadla samo enemu. Samo ena roka je lahko prevzela želeni venec. Nekateri so se morda do skrajnosti trudili, toda ko so segli z roko proti vencu, je nekdo drug trenutek pred njimi pograbil želeni zaklad.

V krščanskem tekmovanju pa ni ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V krščanskem tekmovanju pa ni tako. Niti eden, ki izpolni pogoje, ne bo ob koncu tekme razočaran. Niti enemu, ki je iskren in vztrajen, ne bo spodletelo. Tekme ne dobijo niti hitri niti močni. Krono nesmrtne slave bo lahko nosil tako najšibkejši kakor tudi najmočnejši sveti. Zmagajo lahko vsi, ki v moči božanske milosti svoje življenje uskladijo s Kristusovo voljo. Izvajanje načel, ki so v življenjskih podrobnostih zapisana v Božji besedi, se tako pogosto ima za nepomembno — za preveč neznatno zadevo, da bi ji posvetili pozornost. Toda glede na to, za kakšen cilj gre, ni majhno nič, kar pomaga ali ovira. Vsako dejanje pokaže svoj učinek na tehtnici, ki odloča o življenjski zmagi ali porazu. Nagrada, ki bo dana zmagovalcem,/313/ bo sorazmerna z naporom in resnostjo, s katerima smo si prizadevali zanjo.

Apostol se je primerjal s tekačem v tekmi, ki je napel vsako žilico, da bi osvojil nagrado. O tem pravi: "Jaz torej tečem tako, ne kakor na negotovo; tako se borim, ne kakor bi po zraku mahal, temveč tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv." (1 Kor 9,26.27) Da Pavel ne bi tekel z negotovostjo ali brezciljno v krščanski tekmi, se je podvrgel strogemu urjenju. Besede "temveč tarem svoje telo" pomenijo, da s strogo disciplino obvladuje želje, nagone in strasti.

Pavel se je bal, da bi bil zavržen prav on, ki oznanja drugim. Spoznal je, da mu njegovo delo v korist drugim ne bo nič koristilo, če ne bo v svojem življenju sam izvajal načel, v katera je veroval in jih oznanjal. Njegove besede, vpliv in zavračanje ugajanja sebi morajo kazati, da njegova vera niso le besede, marveč vsakodnevno in živo občestvo z Bogom. Pred očmi je imel samo en cilj in si ga je prizadeval doseči — da doseže pravičnost, ki je "iz Boga pravičnosti, na podlagi vere". (Flp 3,9)

Pavel je vedel, da se njegov boj proti zlu ne bo končal, dokler bo živel. Razumel je potrebo nujnost strogega samonadzorovanja, da mesene želje ne bi premagale duhovne gorečnosti. Z vso močjo se je dalje boril proti naravnim nagnjenjem. Zmeraj je imel pred seboj želeni cilj, ki ga je želel doseči. Doseči pa si ga je prizadeval s prostovoljno poslušnostjo Božjemu zakonu. Njegove besede,/314/ njegova delovanja in strasti — vse je bilo pod nadzorom Božjega Duha.

Pavel je želel videti, da bi se ta iskrena težnja po zmagi na tekmi za večno življenje razodela v življenju korintskih vernikov. Vedel je, da jih čaka življenjski boj brez oddiha, če želijo doseči Kristusov visoki cilj zanje. Prosil jih je, naj si dan za dnem zakonito hrepenijo po pobožnosti in moralni popolnosti. Rotil jih je, naj odložijo vsako breme in se poženejo proti cilju popolnosti v Kristusu.

Korinčane je Pavel usmeril na izkušnje starodavnega Izraela, na blagoslove, ki so nagrajevali njihovo poslušnost, in na sodbe, ki so sledile njihovim prestopkom. Spomnil jih je na čudežen izhod Izraelcev iz Egipta pod zaščito oblakovega stebra podnevi in ognjenega stebra ponoči. Tako jih je varno vodil čez Rdeče morje, medtem ko so Egipčani utonili, ko so poskušali priti čez na enak način. S temi dejanji je Bog priznal Izraela za svojo cerkev. Vsi so "jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo; pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, a ta skala je bila Kristus". (1 Kor 10,3.4) Izraelci so imeli na vseh svojih potovanjih za vodja Kristusa. Mogočna skala je predstavljala Kristusa, ki je moral biti ranjen zaradi človeških prestopkov, da bi reka zveličanja lahko pritekla do vseh ljudi.

Navkljub naklonjenosti, ki jo je Bog pokazal do Izraelcev, so nadnje prišle Božje sodbe zaradi njihovega poželenja po obilju, ki so ga pustili v Egiptu,/315/ ter zaradi greha in upora. Apostol je korintskim vernikom naročil, naj bodo pozorni na nauke, ki jih vsebuje izraelska izkušnja. Povedal je: "To pa so postali zgledi za nas, da bi ne želeli hudega, kakor so tudi oni poželeli." (1 Kor 10,6) Pokazal je, kako je ljubezen do lagodnosti in užitka pripravila pot za grehe, ki so sprožili Božje maščevanje. Božji strah, ki so ga čutili, ko so poslušali razglasitev zapovedi, so izraelski otroci zavrgli, ko so sedli jest in pit potem pa vstali k plesu; in ko so naredili zlato tele, da bi predstavljalo Boga, ter ga častili. Po uživanju v razkošnem slavju povezanem s češčenjem Baalpeorja se je mnogo Izraelcev vdalo razuzdanosti. Prebudila se je Božja jeza in na njegov ukaz jih je bilo pobitih v enem dnevu triindvajset tisoč.

Apostol je rotil Korinčane: "Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade." (1 Kor 10,12) Če bi postali domišljavi in samozaupni ter bi zanemarjali čuječnost in ne bi molili, bi padli v žalosten greh, nadse pa bi priklicali Božji srd. Pa vendar jih Pavel ni želel prepustiti obupu ali malodušju. Dal jim je zagotovilo: "Ni vas nobena skušnjava zadela razen take, ki jo more človek prenesti; zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori s skušnjavo tudi izhod iz nje, da jo morete prenesti." (1 Kor 10,13)

Pavel je spodbujal sovernike, naj se vprašajo, kakšen vpliv imajo njihove besede in dejanja na druge, in naj ne naredijo ničesar, čeprav je samo po sebi nedolžno, kar bi/316/ lahko bilo videti kot odobravanje malikovanja ali pa bi bilo v spotiko občutljivi vesti tistih, ki so morda slabotni v veri. "Če torej jeste ali pijete ali kar koli delate, vse delajte Bogu na slavo. Bodite brez spotike Judom in Grkom in Božji cerkvi." (1 Kor 10,31.32)

Apostolovo opozorilo korintski cerkvi je primerno za vse čase, posebno pa ustreza za naš čas. Z malikovalstvom ni mislil samo češčenja malikov, temveč tudi sebičnost, ljubezen do udobnosti, zadovoljevanje teka in strasti. Le izpoved vere v Kristusa in bahanje s poznanjem resnice ne naredita nikogar za kristjana. Vera, ki si prizadeva zadovoljiti samo oko, uho in okus ali popušča samemu sebi, ni Kristusova vera.

S primerjavo cerkve s človeškim telesom je apostol nazorno prikazal tesno in skladno občestvo, ki naj bi obstajalo med verniki Kristusove cerkve. Zapisal je: "Z enim Duhom namreč smo vsi krščeni v eno telo, bodisi Judje ali Grki, bodisi sužnji ali svobodniki, in vsi smo napojeni enega Duha. Saj tudi telo ni eden ud, temveč mnogi. Ako reče noga: 'Ker nisem roka, nisem od telesa,' ali zato ni od telesa? In ako reče uho: 'Ker nisem oko, nisem od telesa,' ni li zato od telesa? Ko bi bilo celo telo oko, kje bi bil sluh? Ko bi bilo celo sluh, kje bi bil voh? Tako pa je Bog postavil ude, slehernega izmed njih po telesu, kakor je hotel. Ko bi bili pa vsi eden ud, kje bi bilo telo?/317/ Tako so pa sicer mnogi udje, a telo eno. Nikar ne more oko reči roki: 'Ni te mi treba,' ali zopet glava nogama: 'Ni mi vaju treba.' ... Ali Bog je zložil telo, davši pomankljivemu večjo čast, da bi ne bilo razpora v telesu, ampak da bi udje enako skrbeli drug za drugega. In če trpi eden ud, z njim trpe vsi udje; a če je eden ud v slavi, se vesele z njim vsi udje." (1 Kor 12,13-26)

Potem pa je z besedami, ki.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Potem pa je z besedami, ki so ljudem še danes vir navdihnjenja in poguma, izpostavil pomembnost tiste ljubezni, ki naj bi jo gojili Kristusovi sledilci: "Ko bi govoril človeške in angelske jezike, a ljubezni ne bi imel, bi bil brneča med in zvenčeče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in imel vse spoznanje, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi." (1 Kor 13,1-3)

Ni pomembno, kako zelo goreče izpovedujemo vero. Ta, čigar srce ni napolnjeno z ljubeznijo do Boga in svojih bližnjih, ni pravi Kristusov učenec. Čeprav ima veliko vero in ima celo moč delati čudeže, je vendar njegova vera nevredna, če nima ljubezni. Morda se razkazuje z veliko radodarnostjo, ampak če razda vse svoje dobrine, da nahrani uboge, iz kakšnega drugega vzgiba/318/ in ne pristne ljubezni, mu to dejanje ne bo prineslo Božje naklonjenosti. V svoji gorečnosti lahko celo umre mučeniške smrti, vendar če ga ni spodbujala ljubezen, ga bo Bog obravnaval kot zavedenega zanesenjaka ali pa stremuškega hinavca.

"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, se ne napihuje." (1 Kor 13,4) Najčistejše veselje prihaja iz najglobljega ponižanja. Najmočnejši in najplemenitejši značaji se oblikujejo na temelju potrpežljivosti, ljubezni in pokornosti Božji volji.

Ljubezen "se ne vede nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega". (1 Kor 13,5) Ljubezen, ki je podobna Kristusovi, ima najlepše mnenje o spodbudah in dejanjih drugih. Ne izpostavlja po nepotrebnem njihovih napak, ne posluša poželjivo neprijetnih poročil, temveč se raje poskuša spomniti dobrih lastnosti drugih.

Ljubezen "se ne veseli krivice, a veseli se resnice; vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša". (1 Kor 13,6.7) Takšna ljubezen "nikoli ne mine". (1 Kor 13,8) Nikoli ne more izgubiti svoje vrednosti, je nebeška lastnost. Kdor jo ima, jo bo nesel kakor dragocen zaklad skozi vrata Božjega mesta.

"Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen." (1 Kor 13,13)

Ko so se zniževala moralna merila med korintskimi verniki, so bili tudi takšni, ki so se odrekli nekaterim osnovnim odlikam svoje vere. Nekateri so šli celo tako daleč, da so zanikali nauk o vstajenju. Pavel se je spopadel s tem krivim naukom z zelo jasnim dokazom/319/ o nezmotljivem dejstvu Kristusovega vstajenja. Dejal je, da je bil Kristus po svoji smrti "tretji dan obujen po pismih, in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim. Potem se je prikazal nad petsto bratom naenkrat, katerih večina še sedaj živi, nekaj jih je pa že pozaspalo. Potem se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. In izmed vseh najnazadnje, kakor kakemu negodno rojenemu, se je prikazal tudi meni." (1 Kor 15,4-8)

S prepričevalno močjo je apostol predočil veliko resnico o vstajenju. Dokazoval je: "Če pa ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. A če Kristus ni vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna je pa tudi vaša vera. Kažemo se pa tudi lažnive Božje priče, ker smo popričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki pa ga ni obudil, če mrtvi ne vstajajo. Kajti če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal, ničeva je vaša vera, še ste v svojih grehih. Potemtakem so tudi ti, ki so v Kristusu zaspali, izgubljeni. Če upamo v Kristusa samo v tem življenju, smo vredni pomilovanja najbolj izmed vseh ljudi. Res pa je Kristus vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali." (1 Kor 15,13-20)

Apostol je misli korintskih vernikov prenesel v prihodost do zmagoslavja zore vstajenja, ko bodo vstali vsi speči sveti, da bi za vedno živeli z Gospodom. Apostol je povedal: "Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. To trohljivo/320/ mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: 'Požrta je smrt v zmagi.' Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo? ... Ali hvala Bogu, ki nam daje zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu." (1 Kor 15,51-57)

Zmagoslavje, ki čaka zveste, bo veličastno. Apostol, ki je spoznal možnosti, ki so čakale korintske vernike, si je prizadeval, da bi jim predočil to, kar povzdiguje iz sebičnega in čutnega ter poveličuje življenje z upanjem na nesmrtnost. Resno jih je spodbujal, naj bodo zvesti svojemu vzvišenemu poklicu v Kristusu. Rotil jih je: "Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni, vsekdar v Gospodovem delu, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu." ( 1 Kor 15,58)

Tako si je apostol najodločneje in najdojemljiveje prizadeval popraviti lažne in nevarne zamisli in navade, ki so prevladovale v korintski cerkvi. Govoril je odkrito, pa vendar z ljubeznijo do njihovih duš. V njegovih opominih in grajah je nanje sijala luč z Božjega prestola, da bi razkrila skrite grehe, ki so omadeževali njihovo življenje. Kako bo sprejeta?

Ko je Pavel odposlal pismo, se je bal, da bi to, kar je napisal, lahko preveč prizadelo te, katerim je želel pomagati. Globoko se je zgrozil zaradi nadaljnje odtujitve in je včasih želel preklicati svoje besede. Tisti, ki so kakor apostol čutili odgovornost do ljubljenih/321/ cerkev ali ustanov, lahko najbolje razumejo njegovo potrtost duha in samoobtoževanje. Božji služabniki, ki nosijo breme njegovega dela za ta čas, poznajo nekaj od te izkušnje v delu, spopadih in mučni skrbi, ki jih je bil deležen veliki apostol. Obremenjevali so ga razpori v cerkvi, srečanje z nehvaležnostjo in izdajo teh, od katerih je pričakoval naklonjenost in podporo, spoznavanje nevarnosti, v kateri so cerkve, ki prikrivajo krivičnost. Prisiljen je bil podati strogo pričevanje kot grajo grehu. Po drugi strani pa ga je težil strah, da ne bi nastopil s preveliko strogostjo. Trepetal je zaradi zaskrbljenosti in je čakal, da bo prejel kakšne novice o tem, kako je bilo sprejeto njegovo sporočilo./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

31. Sprejeto sporočilo
Temeljno besedilo: 2 Kor


Iz Efeza se je Pavel ponovno odpravil na misijonsko potovanje in upal, da bo v tem času lahko še enkrat obiskal področje svojega prejšnjega dela v Evropi. Ko se je za nekaj časa ustavil v Troadi "zavoljo Kristusovega evangelija", (2 Kor 2,12) je našel nekatere, ki so bili pripravljeni poslušati njegovo sporočilo. Pozneje je o svojem delu v tem kraju rekel: "Bila so mi odprta vrata v Gospodu." (2 Kor 2,12) Čeprav so bili njegovi napori v Troadi uspešni, tam ni mogel dolgo ostati. Skrb za cerkve in še posebej za cerkev v Korintu je z vso težo počivala na njegovem srcu. Upal je, da bo v Troadi srečal Tita in od njega zvedel, kako so korintski verniki sprejeli njegove nasvete in opomine, ki jim jih je poslal, ampak to pričakovanje ga je razočaralo. O tej izkušnji je zapisal: "Nisem imel miru v svojem duhu, ker nisem našel Tita, svojega brata." (2 Kor 2,13) Zapustil je torej Troado in odšel v Makedonijo ter v Filipih srečal Timoteja./323/

V tem času zaskrbljenosti za cerkev v Korintu je Pavel upal na najboljše, vendar so včasih njegovo dušo obšli občutki globoke žalosti, ker se je bal, da bi njegove nasvete in ukore napačno razumeli. Pozneje je zapisal: "Kajti tudi ko smo prišli v Macedonijo, ni imelo nič počitka naše meso, temveč smo bili stiskani z vseh strani: zunaj so bili boji, znotraj strah in bojazen. Ali Bog, ki tolaži ponižne, nas je potolažil s Titovim prihodom." (2 Kor 7,5.6)

Ta zvesti glasnik je prinesel vesele novice o tem, da je med korintskimi verniki nastala čudovita sprememba. Mnogi so sprejeli navodilo iz Pavlovih pisem in se spokorili za svoje grehe. Njihovo življenje ni bilo več sramota za krščanstvo, temveč je kazalo mogočen vpliv v prid dejavne pobožnosti.

To je apostola tako razveselilo, da je poslal korintskim vernikom še eno pismo. To je izžarevalo njegovo srčno zadovoljstvo zaradi dobrega dela, ki se je zgodilo med njimi: "Zakaj čeprav sem vas razžalostil z listom, mi ni žal, dasi mi je bilo žal." (2 Kor 7,8) Včasih, ko ga je mučil strah, da bodo njegove besede prezirali, je obžaloval, da je pisal tako odločno in strogo. Nadaljeval je: "Sedaj se radujem, ne da ste se razžalostili, temveč da ste se razžalostili na spokorjenje; razžalostili ste se namreč Bogu po volji, da bi v ničemer ne imeli škode od nas. Kajti žalost, ki je po volji Bogu, rodi spokorjenje na zveličanje, ki se ga nikdar ni kesati." (2 Kor 7,9.10) Spokorjenje, ki je sad vpliva božanske milosti na srce, bo vodilo k priznanju in opuščanju greha. Takšni so bili sadovi, ki jih je apostol videl v življenju korintskih vernikov. "Kolikšno/324/ vam je obrodilo marljivost, pa zagovarjanje, pa nevoljo, pa strah, pa hrepenenje, pa gorečnost, pa maščevanje!" (2 Kor 7,11)

Pavel je nekaj časa nosil breme duš za cerkve — breme, ki je bilo tako težko, da ga je komaj prenašal. Lažni učitelji so si prizadevali uničiti njegov vpliv med verniki in vsiliti svoje nauke namesto evangeljske resnice. Težave in ovire, ki so obdajale Pavla, so razodete v besedah: "Bili smo hudo preobteženi nad svojo močjo, tako da smo obupali tudi nad življenjem." (2 Kor 1,8)

Toda zdaj je bil en vzrok zaskrbljenosti odstranjen. Po novicah o sprejemanju njegovega pisma med Korinčani so iz Pavla izbruhnile besede veselja: "Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski, da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, s to tolažbo, s katero nas same tolaži Bog. Kajti kakor je obilno Kristusovo trpljenje pri nas, tako je po Kristusu obilna naša tolažba. Če smo pa stiskani, je to za vašo tolažbo in rešitev; če pa uživamo tolažbo, je to za vašo tolažbo, ki naj vas podpira v prenašanju istega trpljenja, ki ga tudi mi trpimo. In naše upanje je trdno za vas, ker vemo, da kakor ste deležniki trpljenja, tako ste tudi tolažbe." (2 Kor 1,3-7)

Ko je Pavel izrazil svoje veselje zaradi njihove spreobrnitve in rasti v milosti, je pripisal Bogu vso hvalo za preoblikovanje srca in življenja. Vzkliknil je: "Ali hvala Bogu,/325/ ki nam vsekdar daje zmago v Kristusu in vonjavo svojega spoznanja razodeva po nas na vsakem mestu. Kajti Kristusova prijetna dišava smo Bogu v teh, ki se zveličujejo, in v tistih, ki gredo v pogubo." (2 Kor 2,14.15) Takrat je bilo v navadi, da je poveljnik, ki je zmagal v vojni, ob svoji vrnitvi s sabo pripeljal sprevod ujetnikov. Ob takšnih priložnostih so določili nosilce kadila. Ko je vojska zmagoslavno marširala proti domu, je bila dišeča vonjava ujetnikom, določenim za poboj, vonjava za smrt; kazala je namreč, da se približuje čas njihove usmrtitve. Ujetnikom pa, ki so našli usmiljenje v očeh svojih osvajalcev in katerih življenju bo prizaneseno, je bila vonjava življenja ter jim kazala, da je blizu njihova osvoboditev.

Pavel je bil zdaj poln vere in upanja. Menil je, da Satan ne bo zmagal nad Božjim delom v Korintu; zato je v besedah hvale izlil svojo srčno hvaležnost. S svojimi sodelavci je proslavil zmago nad sovražniki Kristusa in resnice, tako da so z novo gorečnostjo dalje širili spoznanje o Zveličarju. Vonj evangelija naj bi se razširil po svetu kakor kadilo. Tistim, ki sprejmejo Kristusa, naj bi sporočilo pomenilo vonjavo življenja za življenje; tistim pa, ki bodo vztrajali v neveri, bo vonjava smrti za smrt.

Pavel se je zavedal ogromne velikosti dela, zato je vzkliknil: "In kdo je zmožen za to?" (2 Kor 2,16) Kdo je zmožen oznanjati Kristusa tako, da njegovi sovražniki ne bodo imeli upravičenega vzroka, da bi zaničevali poslanca ali sporočilo,/326/ ki ga oznanja? Pavel si je želel v vernike vtisniti slovesno odgovornost evangeljske službe. Samo zvestoba v oznanjevanju besede, ki je združena s čistim, doslednim življenjem, lahko naredi, da so pridigarjeva prizadevanja sprejemljiva Bogu in koristna ljudem. Pridigarji našega časa, ki čutijo težo velikosti dela, lahko skupaj z apostolom vzkliknejo: "In kdo je zmožen za to?" (2 Kor 2,16)

Bili so tudi takšni, ki so Pavla obtožili, da je v prejšnjem pismu priporočal samega sebe. Na to je apostol zdaj opozoril tako, da je vprašal vernike cerkve, ali tako sodijo o njegovih spodbudah. Vprašal je: "Začenjamo li zopet sami sebe priporočati? Ali potrebujemo li, kakor nekateri, priporočilnih listov do vas ali od vas?" (2 Kor 3,1) Verniki, ki so se selili v novi kraj, so pogosto s sabo nosili priporočilna pisma cerkve, kateri so prej pripadali; toda vodilni delavci in ustanovitelji teh cerkev takšnih priporočil niso potrebovali. Korintski verniki, ki so se obrnili od češčenja malikov k evangeljski veri, so bili sami zadostno priporočilo, ki ga je potreboval Pavel. Njihovo sprejetje resnice in sprememba, ki se je zgodila v njihovem življenju, je bila zgovorno pričevanje o zvestobi v njegovem delu in njegovi veljavi, da svetuje, kara in opominja kot Kristusov poslanec.

Pavel je imel korintske vernike za svoje priporočilno pismo. Rekel je: "Naš list ste vi, zapisan v naših srcih, ki ga poznajo in bero vsi ljudje, ker se kažete, da ste Kristusov list, napravljen po naši službi, pisan ne s/327/ črnilom, ampak z Duhom živega Boga, ne na kamenih ploščah, ampak na mesenih ploščah srca." (2 Kor 3,3.4)

Spreobrnitev grešnikov in njihova.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Spreobrnitev grešnikov in njihova posvetitev po resnici je pridigarjev najmočnejši dokaz za to, da ga je v službo poklical Bog. Dokaz njegovega apostolstva je zapisan na srcih spreobrnjenih in izpričan z njihovim prenovljenim življenjem. Kristus, upanje slave, je oblikovan v njih. Pridigarja močno spodbujajo takšni dokazi njegove službe.

Danes naj bi imeli Kristusovi služabniki enako pričevanje, kakršno je bila korintska cerkev o Pavlovem delu. Toda čeprav je v tem obdobju mnogo pridigarjev, so velika redkost sposobni in posvečeni poslanci možje napolnjeni z ljubeznijo, ki biva v Kristusovem srcu. Ošabnost, samozaupanje, ljubezen do sveta, iskanje napak, zagrenjenost in zavist so sadovi, ki jih obrodijo mnogi izpovedovalci Kristusove vere. Njihovo življenje, ki je v ostrem nasprotju z Zveličarjevim, pogosto žalostno priča o značaju pridigarskega dela, po katerem so se spreobrnili.

Človeka ne more doleteti večja čast, kakor če ga Bog sprejme kot sposobnega pridigarja evangelija. Ti, katere Gospod blagoslavlja z močjo in uspehom v njegovem delu, pa se ne bahajo. Priznavajo svojo popolno odvisnost od njega in se zavedajo, da sami od sebe nimajo moči. S Pavlom vred pravijo: "Ne da bi bili zmožni sami po sebi misliti kaj kakor sami iz sebe, temveč naša zmožnost je od Boga, ki nas je storil tudi zmožne, da smo služabniki nove zaveze." (2 Kor 3,5.6)

Pravi služabnik opravlja Gospodarjevo delo. Čuti/328/ pomembnost svojega dela in se zaveda, da je njegov odnos do cerkve in sveta podoben tistemu, ki ga je imel Kristus. Neutrudno dela, da bi grešnike vodil k plemenitejšemu, višjemu življenju, da bi lahko prejeli zmagovalčevo nagrado. Njegovih ust se je dotaknil ogel z oltarja, zato povzdiguje Jezusa kot grešnikovo edino upanje. Tisti, ki ga poslušajo, vedo, da se bliža Bogu v goreči in resni molitvi. Sveti Duh počiva na njem, njegova duša je občutila življenjski, nebeški ogenj in sposoben je primerjati duhovne stvari z duhovnimi. Dana mu je moč podirati Satanove trdnjave. Srca so ganjena, ko prikaže Božjo ljubezen, zato mnogi vprašajo: "Kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30)

"Zatorej, ker opravljamo to službo, kakor smo dobili usmiljenje, ne izgubljamo srca; ampak odrekli smo se skrivnim delom sramu ter ne ravnamo z zvijačami, tudi ne preobračamo Božje besede, marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga. Če je pa tudi naš evangelij zakrit, je zakrit tistim, ki gredo v pogubo, ki jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je Božja podoba. Kajti ne oznanjujemo sebe, temveč Jezusa Kristusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa. Ker je Bog, ki je rekel: 'Iz teme naj zasveti luč', On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju." (2 Kor 4,1-6)/329/

Tako je apostol poveličal Božjo milost in usmiljenje, prikazano v svetem skrbništvu, ki mu je bilo izročeno kot Kristusovemu služabniku. Po obilni Božji milosti so on in njegovi soverniki obstali v težavi, trpljenju in nevarnosti. Svoje vere in naukov niso oblikovali, da bi ustrezali željam svojih poslušalcev, niti niso zamolčali resnic, ki so bistvene za zveličanje, zato da bi svoj nauk naredili privlačnejši. Resnico so predstavili preprosto in jasno ter molili za prepričanje in spreobrnitev ljudi. Prizadevali so si svoje vedenje spraviti uskladiti s svojimi nauki, da bi se podana resnica lahko sama priporočila vesti vsakega človeka.

Apostol je nadaljeval: "Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7) Bog bi svojo resnico lahko oznanil po brezgrešnih angelih, vendar to ni njegov načrt. Za uresničenje svojih načrtov izbira človeška orodja, slabostim podvržene ljudi. Neprecenljivi zaklad je dan v lončene posode. Po človeku bodo svetu preneseni Božji blagoslovi. Po njih bo njegova slava svetila v temi greha. V službi ljubezni se bodo približali grešnim in potrebnim ter jih vodili h križu. V vsem svojem delu pa naj pripisujejo slavo, čast in hvalo njemu, ki je nad vsem in čez vse.

Pavel je, sklicujoč se na lastno izkušnjo pokazal, da pri izbiri službe za Kristusa ni bil spodbujen s sebičnimi spodbudami, saj je bila njegova steza posuta s tegobami in skušnjavami. Zapisal je: "Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo;/330/ preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo; vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu." (2 Kor 4,8-10)

Pavel je opomnil sovernike, da so on in njegovi sodelavci kot Kristusovi poslanci nenehno v nevarnosti. Stiske, ki so jih prenašali, so izčrpavale njihovo moč. Zapisal je: "Kajti vedno smo mi, ki živimo, izročani na smrt zavoljo Jezusa, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem smrtnem mesu. Tako smrt deluje v nas, a življenje v vas." (2 Kor 4,11.12) Ker so ti Kristusovi služabniki trpeli telesno zaradi pomanjkanja in napornega dela, so postali podobni njegovi smrti. Toda to, kar je njim povzročalo smrt, je prinašalo duhovno življenje in zdravje Korinčanom, ki so z vero v resnico postali sodeležniki večnega življenja. S tem v mislih so Jezusovi sledilci morali skrbeti, da z malomarnostjo in nezadovoljstvom ne bi delavcem povečevali bremen in nadlog.

Pavel je nadaljeval: "Imajoč istega duha vere po tem, kar je pisano: 'Veroval sem, zato sem govoril,' tudi mi verujemo, zato tudi govorimo." (2 Kor 4,13) Bil je popolnoma prepričan o pristnosti resnice, ki mu je bila zaupana, zato ga ni moglo nič napeljati, da bi z Božjo besedo ravnal sleparsko ali pa bi zamolčal prepričanja svoje duše. Ni hotel pridobiti bogastva, časti ali zadovoljstva s prilagajanjem svetovnemu nazoru. Čeprav je bil v nenehni nevarnosti pred mučeniško smrtjo zaradi vere, ki jo je oznanjal Korinčanom, ga to ni prestrašilo, ker je vedel, da ga bo obudil iz groba ter predstavil Očetu ta, ki je umrl in ponovno vstal./331/

Rekel je: "Vse je namreč zavoljo vas, da bi milost, pomnožena po mnogih prejemalcih, povečala zahvalo v Božjo slavo." (2 Kor 4,15) Apostoli niso oznanjali evangelija zaradi svojega poveličanja. Upanje, da se bodo zveličali ljudje, jih je vodilo, da so posvetili svoje življenje temu delu. In to upanje jih je varovalo, da niso popustili v svojih naporih zaradi grozeče nevarnosti ali pa trpljenja, ki jih je doletelo.

Pavel je povedal: "Zato ne izgubljamo...
......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pavel je povedal: "Zato ne izgubljamo srca, ali čeprav se naš zunanji človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne." (2 Kor 4,16) Pavel je čutil sovražnikovo moč, toda čeprav je njegova telesna moč pojemala, je vseeno zvesto in neustrašno oznanjal Kristusov evangelij. Oblečen v vse Božje orožje je ta junak križa šel naprej v boj. Njegov spodbujajoči glas je naznanjal, da bo zmagal v bitki. Svoj pogled je uprl na nagrado zvestih in zmagoslavno vzkliknil: "Kajti naša sedanja kratka in lahka stiska nam napravlja nad vse obilno množino slave, ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno." (2 Kor 4,17.18)

Zelo resno in ganljivo je apostolovo vabilo, v katerem so korintski verniki znova proučili neprimerljivo ljubezen svojega Odrešenika. Zapisal je: "Kajti poznate milost Gospoda našega Jezusa Kristusa, da je, ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli." (2 Kor 8,9) Poznate višino, s katere je sestopil, globino ponižanja, do katere se je spustil. Ko je stopil na pot samoodpovedi in žrtvovanja, se ni umaknil/332/ dotlej, dokler ni dal svojega življenja. Med prestolom in križem zanj ni bilo počitka.

Pavel je razlagal točko za točko, da bi bralci njegovega pisma lahko popolnoma doumeli Zveličarjevo čudovito ponižanje zaradi nas. Apostol je predstavil Kristusa, kakršen je bil, ko je bil enak Bogu in je bil z njim deležen spoštovanja angelov, ter opisal njegovo pot, dokler ni dosegel največje globine ponižanja. Pavel je bil prepričan, da bi iz njihovega življenja izginila vsa sebičnost, če bi lahko dojeli osupljivo daritev, ki jo je darovalo Veličastvo nebes. Prikazal je, kako je Božji Sin odložil svojo slavo in se prostovoljno podvrgel razmeram človeške narave, potem pa se ponižal kot hlapec ter postal poslušen do smrti "na križu", (Flp 2,8) da bi lahko dvignil padlega človeka iz ponižanja do upanja, veselja in nebes.

Ko proučujemo božanski značaj v luči križa, vidimo usmiljenje, nežnost in odpuščanje, ki so združeni z nepristranskostjo in pravičnostjo. Sredi prestola vidimo njega, ki ima na rokah, stopalih in prsih znamenja trpljenja, katero je zdržal, da bi spravil človeka z Bogom. Vidimo Očeta, neskončnega, ki biva v nedostopni svetlobi, pa vendar nas sprejema k sebi po zaslugah svojega Sina. Oblak maščevanja, ki napoveduje samo bedo in obup, v luči, ki odseva s križa, odkriva Božje sporočilo: Živi, grešnik, živi. Vi skesani, verujoči ljudje, živite! Plačal sem odkupnino.

Med razmišljanjem o Kristusu hodimo na obali/333/ neizmerljive ljubezni. Prizadevamo si govoriti o tej ljubezni, toda zmanjka nam besed. Ko razmišljamo o njegovem življenju na zemlji, njegovi daritvi za nas, njegovem delu v nebesih, kjer dela kot naš Zagovornik, in o prebivališčih, ki jih pripravlja za tiste, ki ga ljubijo, lahko samo vzkliknemo: O višina in globina Kristusove ljubezni! "V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je On ljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Poglejte, koliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci." (1 Jn 4,10; 3,1)

V vsakem pravem učencu gori ta ljubezen na oltarju srca kakor sveti ogenj. Na zemlji je Kristus razodel Božjo ljubezen. Na zemlji naj tudi njegovi otroci odsevajo to ljubezen z brezmadežnim življenjem. To bo grešnike vodilo h križu, da bi zagledali Božje Jagnje./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

32. Radodarna cerkev

Pavel je v svojem prvem pismu korintski cerkvi dal vernikom navodila glede splošnih načel, ki urejajo podpiranje Božjega dela na zemlji. Med pisanjem o svojem apostolskem delu zanje je vprašal:

"Kdo služi kdaj za vojaka na svoje stroške? Kdo sadi vinograd, pa ne je njegovega sadu? Ali kdo pase čredo, pa ne je mleka od črede? Govorim li to po človeško? Ali ne govori tega tudi postava? Kajti v Mojzesovi postavi je pisano: 'Ne zaveži gobca volu, ko vrši žito.' Ali skrbi Bog za vole? Ali pa pravi to vsekakor za nas? Res, zavoljo nas je to pisano, ker kdor orje, mora z upanjem orati, in kdor mlati, mlati z upanjem, da bo imel svoj delež.

Če smo vam pa mi duhovno posejali," je spraševal dalje, "ali je kaj velikega, če bomo mi vaše meseno želi?/335/ Če so drugi deležni te pravice pri vas, čemu ne tem bolj mi? Ali nismo se poslužili te pravice, marveč prenašamo vse, da ne povzročimo kake ovire Kristusovemu evangeliju. Ali ne veste, da ti, kateri opravljajo sveto službo, jedo od templja, in kateri služijo oltarju, imajo delež z oltarjem? Tako je tudi Gospod naredil, da naj ti, kateri oznanjujejo evangelij, žive od evangelija." (1 Kor 9,7-14)

Apostol tukaj misli na Gospodov načrt za vzdrževanje duhovnikov, ki so opravljali službo v templju. Tiste, ki so bili določeni za to sveto službo, so podpirali njihovi soverniki, katerim so stregli v duhovnih blagoslovih. "In tisti Levijevi sinovi, ki prejemajo duhovništvo, imajo zapoved odesetiniti ljudstvo po postavi." (Heb 7,5) Levijev rod je Gospod izbral za svete službe, ki se tičejo svetišča in duhovništva. Za duhovnika je bilo rečeno: "Zakaj njega je izvolil Gospod, ... da opravlja službo v Gospodovem imenu." (5 Mz 18,5) Desetina vseh prihodkov je Gospodova in zadrževanje desetine je bilo enako, kakor da bi ga ukanili.

Na ta načrt za podporo službe je mislil Pavel, ko je rekel: "Tako je tudi naredil Gospod, da naj ti, kateri oznanjujejo evangelij, žive od evangelija." (1 Kor 9,14) In pozneje, ko je pisal Timoteju, je apostol rekel: "Vreden je delavec svojega plačila." (1 Tim 5,18)

Dajanje desetine je vendar samo del Božjega načrta za/336/ podpiranje njegove službe. Božanski predpisi določajo številne darove in daritve. V judovskem ustroju so bili ljudje naučeni negovati duha radodarnosti tako v vzdrževanju Božjega dela kakor tudi v zadovoljevanju potrebnih. Ob posebnih priložnostih so prilagali prostovoljne darove. Ob žetvi in trgatvi so bili prvi sadovi polja — žito, vino in olje — posvečeni kot daritev Gospodu. Paberki na polju so bili puščeni ubogim. Prvo volno od striženja ovc in prvo omlateno žito so oddelili za Gospoda. Prav tako je bilo s prvorojenimi živalmi, za prvorojenega sina pa je bilo treba plačati odkupnino. Prve sadove so darovali Gospodu pred svetiščem, potem pa so jih izročili v uporabo duhovnikom.

S to načrtno radodarnostjo je Gospod želel poučiti Izraela, da mora biti On v vsem prvi. Tako so se spominjali, da je Bog lastnik njiv, čred ovac in govedi; da jim On pošilja sonce in dež, da se pridelki razvijejo in dozorijo. Vse, kar imajo, je njegovo, oni so samo oskrbniki njegovih dobrin.

Ni Božji načrt, da bi bili kristjani, katerih prednosti daleč presegajo prednosti judovskega ljudstva, manj radodarni od njih. Zveličar je povedal: "Od vsakogar, komur je dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo." (Lk 12,48) Radodarnost, ki se je zahtevala od Judov, je predvsem koristila njihovemu ljudstvu. Danes je Božje delo razširjeno/337/ po vsem svetu. Kristus je v roke svojih sledilcev položil bogastva evangelija in jim naložil odgovornost, da svetu oznanjajo veselo sporočilo o zveličanju. Vsekakor so naše obveznosti veliko večje, kakor pa jih je imel starodavni Izrael.

S širjenjem Božjega dela bodo vabila za pomoč postajala vse pogostejša. Da bi se ustreglo vsem tem zahtevam, morajo kristjani upoštevati ukaz: "Prinesite vso desetino v žitnice, da bo živeža v moji hiši." (Mal 3,10) Če bi tisti, ki se imajo za kristjane, zvesto prinašali Bogu desetine in darove, bi bila njegova zakladnica polna. Potem ne bi bilo vzroka, da bi se zatekali k sejmom, loterijam ali zabavam ali zadovoljstvom in tako zagotovili sredstva za podpiranje evangelija.

Ljudje so v skušnjavi, da bi uporabili svoja sredstva za svoje želje, zadovoljitev teka, osebno okraševanje ali pa za polepšanje svojega doma. Za te namene se mnogi verniki ne obotavljajo neomejeno in celo potratno zapravljati. Ko pa so povabljeni, naj priložijo v Gospodovo zakladnico, da bi se njegovo delo na zemlji lahko nadaljevalo, se obotavljajo. Morda, ker čutijo, da ne morejo drugače, priložijo vsoto, ki je daleč manjša od tiste, ki jo pogosto zapravijo za nepotrebne razvade. Ne kažejo resnične ljubezni do Kristusovega dela in nobenega iskrenega zanimanja za zveličanje ljudi. Ali je potem čudno, da je krščansko življenje takšnih le zakrnelo in bledikavo životarjenje!

Ta, katerega srce žari s Kristusovo ljubeznijo, ne jemlje tega samo kot obveznost, temveč kot zadovoljstvo, da pospeši/338/ napredek najvišjega in najsvetejšega dela, posvečenega človeku — dela predstavljanja svetu bogastev dobrote, usmiljenja in resnice.

Duh srebroljublja vodi ljudi, da zadržijo za lastne užitke sredstva, ki upravičeno pripadajo Bogu; ta duh pa je Bogu odvraten tako zdaj, kakor je bil takrat, ko je po preroku ostro pokaral svoje ljudstvo, rekoč: "Ali sme človek ukanjati Boga, da me ukanjate? Pa pravite: V čem, smo te ukanili? V desetinah in povzdigovalnih darilih. S prekletstvom ste prekleti, dokler me ukanjate, vsi iz tega naroda." (Mal 3,8.9)

Duh radodarnosti je nebeški duh. Ta se je najbolj vzvišeno razodel v Kristusovi daritvi na križu. Oče je zavoljo nas daroval svojega edinorojenega Sina. Kristus pa se je odrekel vsemu, kar je imel, in daroval sebe, da bi bil človek lahko rešen. Golgotski križ bi moral spodbujati k radodarnosti vsakega Zveličarjevega sledilca. Načelo, ki je tam prikazano, pravi: dajati, dajati. "Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel." (1 Jn 2,6)

Po drugi strani pa je duh sebičnosti Satanov duh. Načelo, ki ga kaže življenje posvetnih ljudi, pravi: jemati, jemati. Upajo, da si bodo tako zagotovili srečo in udobnost, toda sad njihove setve sta beda in smrt.

Dokler Bog ne preneha blagoslavljati svojih otrok, ne bo prenehala njihova obveznost, da mu vrnejo del, ki ga zahteva. Ne samo, da bi morali Gospodu povrniti del, ki mu pripada, temveč bi morali prinašati tudi/339/ v njegovo zakladnico prostovoljni dar kot daritev hvaležnosti. Z veselim srcem bi morali svojemu Stvarniku posvetiti prve sadove svojega obilja — svojo izbrano lastnino, najboljšo in najsvetejšo službo. Tako bodo pridobili bogate blagoslove. Sam Bog bo njihove duše naredil kakor namočen vrt, katerega vode ne presahnejo. In ko bo zbrana zadnja velika žetev, bodo snopi, katere so prinesli Gospodarju, nagrada za njihovo nesebično uporabo talentov, ki so jim bili sposojeni.

Izbrani Božji poslanci, ki stalno opravljajo to službo, nikoli ne bi smeli biti prisiljeni, da se bojujejo na svoje stroške, ne da bi bili deležni dobrohotne in prisrčne podpore sovernikov. (1 Kor 9,7) Verniki naj bodo radodarni do tistih, ki opustijo posvetno zaposlitev, da bi se lahko posvetili pridigarski službi. Ko so Božji služabniki spodbujeni, njegovo delo močno napreduje. Ko pa zaradi sebičnosti ljudi nimajo podpore, do katere so upravičeni, njihove roke oslabijo in njihova uporabnost je pogosto resno ohromljena.

Božje nezadovoljstvo se vname....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Božje nezadovoljstvo se vname proti tistim, ki trdijo, da so njegovi sledilci, pa vendar dovolijo, da posvečeni delavci trpijo zaradi pomanjkanja življenjskih potreb, ko so zaposleni v dejavni službi. Ti sebičneži bodo poklicani podati račun, ne samo zaradi zlorabe Gospodovega denarja, temveč tudi zaradi stisk in srčne bolečine, ki jo je njihovo ravnanje povzročilo njegovim zvestim služabnikom. Tisti, ki so poklicani na delo oznanjevanja evangelija in ob klicu dolžnosti vložijo vse v Božjo službo, morajo prejeti za svoj požrtvovalni/340/ trud plačilo, ki bo zadostovalo za preživljanje njih samih in njihove družine.

Na različnih področjih posvetnega dela, umskega in fizičnega, lahko zanesljivi delavci zaslužijo dobro plačilo. Ali ni širjenje resnice in vodenje ljudi h Kristusu pomembnejše kakor kateri koli navadni posel? In ali niso tisti, ki zvesto opravljajo to delo, upravičeni do zadostnega plačila? Kadar s svojim ocenjevanjem izenačujemo vrednost dela za moralno in telesno blaginjo, kažemo, koliko cenimo nebeško v primerjavi s pozemskim.

Da bi lahko bile v zakladnici zaloge za podpiranje službe oznanjevanja evangelija in da bi se zadovoljile potrebe po pomoči misijonarskih dejavnosti, je nujno, da daje Božje ljudstvo radostno in radodarno. Na pridigarjih leži svečana odgovornost, da pred cerkvijo razgrnejo potrebe Božjega dela in jo poučujejo, da bi bila radodarna. Ko se to zanemari in cerkev ne daje za potrebe drugih, ne trpi samo Gospodovo delo, marveč je zadržan tudi blagoslov, ki bi lahko prišel nad vernike.

Celo zelo ubogi naj bi prinesli svoje daritve Bogu. Naj bodo deležniki Kristusove milosti in zatajijo sebe, da bi pomagali tem, katerih potreba je nujnejša kakor njihova. Dar revnega človeka, sad samoodpovedi, prihaja pred Boga kakor dišeče kadilo. Vsako požrtvovalno dejanje pa krepi duha dobrodelnosti v dajalčevem srcu ter ga še tesneje poveže s tem, ki je bil bogat, pa je zaradi nas obubožal, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli./341/

Dejanje vdove, ki je vrgla v zakladnico dva denarca — vse, kar je imela — je zapisano za spodbudo teh, ki se borijo z revščino, pa kljub temu še vedno želijo s svojimi darovi podpreti Božje delo. Kristus je učence opozoril na žensko, ki je dala "ves svoj živež". (Mr 12,44) Njenemu daru je pripisal večjo vrednost kakor velikim darovom tistih, katerih darovi niso izvirali iz samoodpovedi. Od svoje obilosti so dali majhen delež. Da bi vdova priložila dar, je sebe prikrajšala celo za osnovne življenjske potrebe, zaupajoč v Boga, da bo poskrbel za njene potrebe jutrišnjega dne. O njej je Zveličar izjavil: "Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več, kakor vsi, ki mečejo v zakladnico." (Mr 12,43) Tako je učil, da vrednost daru ni ocenjena po količini, temveč po sorazmernosti, v kateri je dan, in po dajalčevi spodbudi.

Apostol Pavel si je v svoji službi v cerkvah neutrudno prizadeval srca novih spreobrnjencev navdihniti z željo, da bi naredili velike stvari za Božje delo. Pogosto jih je spodbujal k radodarnosti. Ko je starešinam v Efezu govoril o svojih prejšnjih prizadevanjih med njimi, je rekel: "V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati, kakor pa vzeti." (Dej 20,35) Korinčanom pa je zapisal: "Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. Vsak naj da, kakor je v srcu namenil,/342/ ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog." (2 Kor 9,6.7)

Skoraj vsi makedonski verniki so bili revni v dobrinah tega sveta, toda njihova srca so prekipevala od ljubezni do Boga in njegove resnice ter so radi darovali za podpiranje evangelija. Ko so v poganskih cerkvah organizirali skupno zbiranje za pomoč judovskim vernikom, je bila radodarnost spreobrnjencev v Makedoniji postavljena za zgled drugim cerkvam. Ko je apostol pisal Korinčanom, jih je opozoril na "Božjo milost, ki je dana v macedonskih cerkvah, da se je kljub mnogim stiskam, v katerih so bili preizkušeni, obilost njih radosti in njih prevelika revščina povzpela do bogate radodarnosti. Kajti po svoji moči, da, pričam, čez svojo moč so dali prostovoljno, z mnogo prošnjo nas proseč te milosti, da se smejo udeležiti službe za svete." (2 Kor 8,1-4)

Pripravljenost žrtvovanja pri makedonskih vernikih je sad posvetitve z vsem srcem. Ganjeni s Svetim Duhom so "sebe dali najprej Gospodu", (2 Kor 8,5) potem pa so bili pripravljeni prostovoljno dati od svoji sredstev za podpiranje evangelija. Ni jih bilo treba nagovarjati, da bi dali. Namesto tega so se veselili prednosti, da so se smeli prikrajšati, celo za najnujnejše, da bi tako zadovoljili potrebe drugih. Ko jih je apostol želel ustaviti, so ga prosili, naj sprejme njihovo daritev. V svoji preprostosti in poštenosti/343/ in v ljubezni do sovernikov so z veseljem zatajili samega sebe in tako obrodili obilen sad radodarnosti.

Ko je Pavel poslal Tita v Korint, da bi spodbudil tamkajšnje vernike, ga je poučil, naj cerkvi pomaga napredovati v milosti dajanja. V pismu vernikom je prav tako dodal svoje vabilo. Prosil je: "Ali kakor ste v vsem bogati: v veri in besedi in spoznanju in vsaki marljivosti in v svoji ljubezni do nas, bogati bodite tudi v tej milosti. Sedaj pa dokončajte tudi dejanje; kakor je bila dobra volja hoteti, tako naj bo tudi izvršitev po tem, kar imate. Kajti če je dobra volja, prijetna je po tem, kar kdo ima, in ne po tem, česar nima. Bog pa more na vas izliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar vso obilost in ste bogati za vsako dobro delo, ... da obogatite v vsem za vsako radodarnost, ki napravlja po nas zahvalo Bogu." (2 Kor 8,7.11.12; 9,8.11)

Nesebična radodarnost je prvo cerkev razveselila. Kajti verniki so vedeli, da njihov trud pomaga podajati evangeljsko sporočilo tistim, ki živijo v temi. Njihova radodarnost je pričala, da niso prejeli Božje milosti zaman. Kaj drugega bi lahko ustvarilo takšno radodarnost, če ne posvečujoči vpliv Duha? V očeh vernikov in nevernikov je bil to čudež milosti.

Duhovna blaginja je tesno povezana s krščansko radodarnostjo. Kristusovi sledilci naj se veselijo prednosti, da lahko v svojem življenju razodevajo dobrodelnost svojega/344/ Odrešenika. Ko dajejo Gospodu, imajo zagotovilo, da gre njihov zaklad pred njimi v nebeške dvore. Ali ljudje želijo zavarovati svoje imetje? Naj ga položijo v roke, ki nosijo znamenja križanja. Ali želijo uživati v njem? Naj ga uporabljajo za blagoslov potrebnim in trpečim. Ali želijo povečati svoje imetje? Naj bodo pozorni na božansko naročilo: "Časti Gospoda s svojim blagom in s prvinami vseh svojih pridelkov: tako se bodo polnile z obilostjo tvoje žitnice, in mošt poteče zvrhoma iz tvojih kadi." (Prg 3,9.10) Če bodo skušali zadržati svoje premoženje za sebične namene, jim bo v večno pogubo. Če pa svoj zaklad izročijo Bogu, bo od tistega trenutka nosil njegov napis. Zapečaten je z njegovo nespremenljivostjo.

Bog pravi: "Blagor vam, ki sejete poleg vseh voda." (Iz 32,20) Neprestano podeljevanje Božjih darov, kjer koli Božje delo ali človeške potrebe zahtevajo našo pomoč, ne bo povzročilo uboštva. "Nekateri razdaja obilo in bogati še bolj; drugi zadržuje celo, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo." (Prg 11,24) Sejalec pomnožuje seme, ko ga razsiplje. Tako je s tistimi, ki so zvesti v razdeljevanju Božjih darov. S podeljevanjem narašča njihov blagoslov. "Dajajte, in vam bo dano: mero dobro in natlačeno in potreseno in zvrhano bodo dali v vaše naročje; s kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerjalo." (Lk 6,38)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

33. Delo v hudih razmerah
Medtem ko je Pavel pazil, da je svojim spreobrnjencem predstavil jasen svetopisemski nauk glede pravega podpiranja Božjega dela, in kot služabnik evangelija govoril o svoji pravici, da bi nehal opravljati (1 Kor 9,6) posvetne posle, s katerimi se preživlja, pa je vendar v različnih časih med svojo službo v velikih svetovnih središčih opravljal ročna dela, da bi se vzdrževal.

Judje telesnega napornega dela niso imeli za nekaj nenavadnega ali ponižujočega. Po Mojzesu so jim bila dana navodila, naj vzgajajo svoje otroke tako, da bi pridobili delovne navade; imeli pa so za greh mladim dovoliti, da bi odraščali v brezdelju. Čeprav so otroke vzgajali za sveto službo, so imeli znanje o praktičnem življenju za življenjsko pomembno. Vsak mladenič, ne glede na to, ali so bili njegovi starši bogati ali ubogi, se je naučil kakšne obrti. Na starše, ki so zanemarjali takšno vzgojo svojih otrok, so gledali kot na te, ki odstopajo od Gospodovega/346/ navodila. Skladno s tem navodilom se je Pavel prej izučil izdelovanja šotorov.

Preden je postal Kristusov učenec, je zasedal visok položaj in za preživljanje ni bil odvisen od ročnega dela. Pozneje pa, ko je porabil vsa sredstva za napredek Kristusovega dela, se je občasno zatekel k svoji obrti, da bi se preživljal. Zlasti pa je bilo tako, ko je delal v krajih, kjer bi utegnili napačno razumeti njegove spodbude.

V Solunu prvič beremo o Pavlovem ročnem delu, da bi se preživljal, medtem ko je oznanjal besedo. V pismu tamkajšnjim vernikom jih je spomnil, da bi jim bil lahko v breme, in dodal: "Saj se spominjate, bratje, našega truda in težave; ker delali smo noč in dan, da ne bi bili nadležni komu izmed vas, ko smo vam oznanjali Božji evangelij." (1 Tes 2,9) In ponovno jim je v drugem pismu povedal, da on in njegovi sodelavci, dokler so bili z njim, niso jedli "kruha daroma od koga". Noč in dan smo delali, je zapisal, "da ne bi nadlegovali koga od vas; ne ker ne bi imeli za to pravice, temveč da vam bomo zgled, da nas posnemate". (2 Tes 3,8.9)

V Solunu je Pavel srečal takšne, ki niso hoteli delati s svojimi rokami. O tej vrsti ljudi je pozneje zapisal: "Čujemo namreč, da nekateri med vami žive neredno in ne delajo nič, ampak se pečajo z nepotrebnim. Takim pa zapovedujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu,/347/ da naj v miru delajo in jedo svoj kruh." (2 Tes 3,11.12) Med svojim delom v Solunu se je Pavel trudil takšnim dati pravi zgled. "Saj smo tudi, ko smo bili pri vas, to vam zapovedali: Če kdo noče delati, naj tudi ne je." (2 Tes 3,10)

V vseh časih se je Satan trudil pokvariti prizadevanje Božjih služabnikov tako, da je v cerkev vpeljal duha skrajništva. Tako je bilo v Pavlovem času in tako je bilo v poznejših stoletjih med reformacijo. Wycliffe, Luter in mnogi drugi, ki so bili v blagoslov svetu s svojim vplivom in vero, so se spopadali z zvijačami, s katerimi je sovražnik prevnete, neuravnovešene in neposvečene ljudi poskušal zapeljati v skrajništvo. Zapeljani ljudje so učili, da doseganje prave svetosti dviguje duha nad vse posvetne miselnosti in vodi ljudi, da se v celoti vzdržujejo dela. Drugi so sprejeli skrajniška stališča o nekaterih svetopisemskih besedilih in učili, da je delati greh, da kristjani naj ne bi mislili o pozemski blaginji zase in za svojo družino, temveč naj bi svoje življenje popolnoma posvetili duhovnosti. Nauk in zgled apostola Pavla sta graja za takšne skrajniške poglede.

Dokler je bil Pavel v Solunu, njegovo vzdrževanje ni bilo v celoti odvisno od dela njegovih rok. Ko je pozneje omenil svoje izkušnje v tem mestu, je pisal Filipljanom v potrdilo darov, ki jih je prejel od njih, medtem ko je bil tam, rekoč: "Saj tudi v Solun ste mi poslali enkrat ali dvakrat za potrebo." (Flp 4,16) Kljub dejstvu, da je prejel to pomoč, je bil/348/ previden, da je pred Solunčane postavil zgled marljivosti, da ga nihče ne bi mogel upravičeno obtožiti srebroljubja, pa tudi tiste, ki so imeli skrajniške poglede o telesnem delu, je praktično grajal.

Ko je Pavel prvič obiskal Korint, se je znašel med ljudmi, ki so bili nezaupljivi do vzgibov tujcev. Grki ob morski obali so bili sposobni trgovci. Tako dolgo so se urili v prebrisanih poslovnih dejavnostih, da so začeli verjeti, da je dobiček pobožnost in da je priporočljivo služiti denar bodisi s poštenimi sredstvi ali s prevaro. Pavel je bil seznanjen z njihovimi značilnostmi in jim ni dal priložnosti za govorice, da je oznanjal evangelij zato, da bi obogatel. Z vso pravico bi lahko zahteval podporo od korintskih poslušalcev, vendar se je bil pripravljen odpovedati tej pravici, da ne bi njegovi pridigarski učinkovitosti in uspehu škodovali neupravičeni dvomi, da oznanja evangelij zaradi dobička. Želel se je izogniti vsem povodom za nesporazum, da se ne bi izgubila moč njegovega sporočila.

Kmalu po prihodu v Korint je Pavel našel "nekega Juda, po imenu Akvila, iz Ponta po rodu, ki je nedavno prišel s Priscilo, svojo ženo". (Dej 18,2) Ta dva sta bila istega rokodelstva kakor on. Akvila in Priscila sta bila izgnana po Klavdijevem odloku, ki je ukazal vsem Judom, naj zapustijo Rim. Prišla sta v Korint in tam osnovala obrt kot izdelovalca šotorov. Pavel je o njiju povprašal in zvedel, da se bojita Boga in si prizadevata izogniti pokvarjenim vplivom, ki so ju/349/ obdajali. "In šel je k njima, in ker je bil istega rokodelstva, je ostal pri njiju, in delali so skupaj. ... In razgovarjal se je v shodnici vsako soboto in prepričeval Jude in Grke." (Dej 18,2-4)

Pozneje sta se Pavlu v Korintu pridružila še Sila in Timotej. S seboj sta prinesla sklade za podpiranje dela iz cerkev v Makedoniji.

Pavel je v svojem drugem pismu vernikom v Korintu, ki je bilo napisano potem, ko je tam osnoval močno cerkev, znova pregledal svoj način življenja med njimi. Vprašal je: "Ali pa sem storil greh, sam sebe ponižujoč, da se vi povišate, ker sem vam brezplačno oznanil Božji evangelij? Druge cerkve sem slekel, vzemši plačilo od njih, da morem služiti vam, in ko sem bil pri vas in sem stradal, nisem bil nikomur nadležen. Kolikor mi je namreč manjkalo, so doložili bratje, ki so prišli od Macedonije; in v vsem sem se zdržal brez nadlege vam in se še zdržim. Kakor je v meni Kristusova resnica, te hvale mi nihče ne vzame v ahajskih krajih." (2 Kor 11,7-10)

Pavel pojasnjuje, zakaj je tako delal v Korintu. Zato, da ne bi dal vzroka za očitanje njim, "ki iščejo priložnosti". (2 Kor 11,12) Medtem ko je delal kot izdelovalec šotorov, je prav tako zvesto oznanjal evangelij. Sam pravi o svojem delu: "Saj so se znamenja apostola godila med vami v vsem potrpljenju, v znamenju in čudežih in močeh." (2 Kor 12,12) In dodaja: "Kaj namreč je, v čemer ste bili prikrajšani nasproti drugim cerkvam, razen le, da vas jaz sam nisem nadlegoval? Odpustite mi to krivico! Glej,/350/ tretjič sem pripravljen priti k vam in ne bom vas nadlegoval; kajti ne iščem, kar je vašega, marveč vas. ... A jaz prav rad potrošim vse in sebe žrtvujem za vaše duše." (2 Kor 12,13-15)

Pavel je ponovno opravljal svojo obrt med dolgim obdobjem svojega dela v Efezu, kjer je tri leta učinkovito širil evangelij po tem področju. Tudi v Efezu ga je kakor v Korintu razveselila navzočnost Akvila in Priscile, ki sta se mu pridružila po njegovi vrnitvi v Azijo ob koncu drugega misijonskega potovanja.

Bilo jih je nekaj, ki so nasprotovali Pavlovemu telesnemu delu, rekoč, da se ne ujema z delom pridigarja evangelija. Zakaj naj bi Pavel, pridigar najvišje stopnje, tako povezal telesno delo z oznanjevanjem besede? Ali ni delavec vreden svojega plačila? Zakaj naj bi z izdelovanjem šotorov zapravljal čas, ki bi ga lahko csekakor bolje uporabil?

Pavel pa tako porabljenega časa....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pavel pa tako porabljenega časa ni štel za izgubo. Ko je delal z Akvilom, je bil v stiku z vzvišenim Učiteljem in ni izpustil priložnosti, da ne bi pričal za Zveličarja in pomagal tistim, ki so potrebovali pomoč. Njegov um je zmeraj segal po duhovnem spoznanju. Svoje sodelavce je poučeval v duhovnosti, prav tako je dajal zgled marljivosti in temeljitosti. Bil je hiter in spreten delavec, prizadeven pri delu, v duhu goreč ter služil Gospodu. (Rim 12,11) Ko je delal v svoji obrti, je imel dostop do sloja ljudi, ki ga drugače ne bi dosegel. Svojim družabnikom je pokazal,/351/ da je izurjenost v navadnih spretnostih dar od Boga. On namreč priskrbi oboje: dar in modrost, da ga pravilno uporabljamo. Učil je, da Boga častimo celo z vsakdanjim napornim delom. Njegove od dela otrdele roke niso zmanjšale moči njegovih ganljivih vabil kot krščanskega pridigarja.

Pavel je včasih delal noč in dan, vendar ne samo zase, marveč da bi lahko pomagal svojim sodelavcem. Svoj zaslužek je delil z Lukom, pomagal pa je še Timoteju. Včasih je bil celo lačen, samo da bi lahko olajšal potrebe drugim. Njegovo življenje je bilo nesebično.

Proti koncu službe, ko je imel poslovilni govor pred efeškimi starešinami v Miletu, je dvignil prednje svoje od dela utrujene roke in rekel: "Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj. V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa Kristusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti." (Dej 20,33-35)

Če pridigarji menijo, da trpijo stisko in pomanjkanje v Kristusovem delu, naj v domišljiji obiščejo delavnico, kjer je delal Pavel. V mislih naj imajo, da je ta od Boga izvoljeni mož s krojenjem platna služil kruh, ki ga je pošteno zaslužil s svojim delom kot apostol.

Delo je blagoslov, ne pa prekletstvo. Duh lenobe uničuje pobožnost in žalosti Božjega Duha. Voda v mlaki je odvratna, toda čist in tekoč potok širi zdravje/352/ in veselje po deželi. Pavel je vedel, da bodo kmalu oslabeli tisti, ki zanemarijo telesno delo. Mlade pridigarje je želel poučiti, da bodo z delom svojih rok, z vadbo mišic in tetiv, postali močnejši ter bodo laže zdržali napore in pomanjkanje, ki jih čaka na misijonskem polju. Zavedal se je, da bi njegovim naukom manjkal polet in moč, če ne bi pravilno uporabljal vseh delov telesa.

Lenuh je prikrajšan za neprecenljive izkušnje, ki se pridobijo z zvestim izvrševanjem navadnih življenjskih dolžnosti. Ne le malo, temveč na tisoče človeških bitij živi samo za to, da uporabljajo prednosti, ki jim jih je Bog v svoji veliki milosti podaril. Pozabijo pa Gospodu prinesti daritev hvaležnosti za bogastva, ki jim jih je zaupal. Pozabljajo, da so z modro uporabo darov, ki so jim bili posojeni, tako pridelovalci kakor potrošniki. Če bi razumeli delo, katero želi Gospod, da ga opravljajo kot njegove roke pomočnice, se ne bi izmikali odgovornosti.

Uporabnost mladih ljudi, ki čutijo, da jih je Bog poklical za pridigarje, je zelo odvisna od načina, kako se lotijo dela. Tisti, ki jih je Bog izbral za pridigarsko službo, bodo dokazovali svoj visok poklic in bodo uporabili vsa razpoložljiva sredstva, da bi se razvili v sposobne delavce. Prizadevali si bodo pridobiti izkušnje, ki jih bodo usposobile za načrtovanje, organiziranje in izvrševanje dela. Ker bodo cenili svetost svojega poklica, bodo s samodisciplino postajali vse bolj podobni svojemu Učitelju, razodevajoč njegovo dobroto, ljubezen in resnico. Ko pa bodo/353/ kazali gorečnost za pomnoževanje darov, ki so jim bili zaupani, jih bo cerkev premišljeno podpirala.

Vendar naj ne bi vseh, ki menijo, da so bili poklicani oznanjati, spodbujali, da sebe in svojo družino takoj naprtijo cerkvi, da bi jih stalno denarno podpirala. Obstaja nevarnost, da bi nekatere z omejenimi izkušnjami pokvarilo laskanje in nespametno spodbujanje pričakovanja polne podpore, ne da bi se sami potrudili za svoje vzdrževanje. Sredstva, ki so namenjena širjenju Božjega dela, naj ne bi trošili ljudje, ki želijo oznanjati samo zato, da bi prejemali podporo in tako zadovoljevali sebične težnje po udobnem življenju.

Mladi možje, ki želijo svoje darove uporabiti v pridigarskem delu, bodo našli koristen nauk v Pavlovem zgledu v Solunu, Korintu, Efezu in drugih krajih. Čeprav je bil zgovoren govornik in ga je Bog izbral, da bi opravil posebno delo, ni nikoli menil, da mu je nečast delati, niti se ni nikoli utrudil od žrtvovanja za stvar, ki jo je ljubil. Korinčanom je zapisal: "Prav doslej trpimo lakoto in žejo, in goli smo in bijejo nas za ušesa, in nimamo stalnega mesta in trudimo se, delajoč z lastnimi rokami; ko nas zmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, voljno trpimo." (1 Kor 4,11.12)

Pavel je kot eden največjih učiteljev med ljudmi veselo opravljal najskromnejše kakor tudi najbolj vzvišene dolžnosti. Ko so v njegovi službi za Učitelja razmere tako zahtevale, je rade volje opravljal svojo obrt. Pa vendar je bil vedno pripravljen odložiti svoje posvetno delo, da bi se srečal s sovražniki evangelija ali da/354/ bi izkoristil posebno priložnost in pridobil človeka za Jezusa. Njegova gorečnost in marljivost grajata lenobo in željo po udobnosti.

Pavel nam je dal zgled, ki nasprotuje pojmovanju, kakršno se je širilo v cerkvi, da lahko evangelij uspešno oznanijo samo takšni, ki so popolnoma prosti potrebe po telesnem delu. Praktično je prikazal, kaj lahko naredijo posvečeni nepoklicni pridigarji v mnogih krajih, kjer ljudje niso seznanjeni z resnicami evangelija. Njegovo ravnanje je navdihnilo mnoge ponižne delavce z željo, da naredijo, kar morejo, za napredek Božjega dela, medtem ko sami sebe preživljajo z vsakdanjim delom. Akvila in Priscila nista bila poklicana ves svoj čas podariti oznanjevanju evangelija, pa vendar ju je Bog uporabil, da bi Apolu popolneje pokazala pot resnice. Gospod uporablja različna orodja, da bi dosegel svoj namen. Medtem ko so nekateri s posebnimi darovi izbrani, da posvetijo vse svoje moči za poučevanje in oznanjevanje evangelija, so tudi mnogi drugi, ki niso bili nikoli posvečeni s polaganjem rok, poklicani opraviti pomembno vlogo v reševanju ljudi.

Pred evangeljskimi delavci,......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pred evangeljskimi delavci, ki se vzdržujejo sami, je odprto veliko polje. Mnogi lahko pridobijo koristne izkušnje v službi, medtem ko del časa opravljajo kakšno ročno delo. Tako se oblikujejo odločni delavci za pomembno službo v potrebnih poljih.

Samopožrtvovalni Božji služabnik, ki neutrudno dela v besedi in nauku, nosi v svojem srcu težko breme. Svoje delo ne meri z urami. Njegovo plačilo ga ne/355/ spodbuja pri delu, niti se ne odvrne od dolžnosti zaradi neugodnih razmer. Iz nebes je prejel pooblastilo in od nebes pričakuje nagrado, ko bo opravljeno delo, ki mu je bilo zaupano.

Božji namen je, da bi bili takšni delavci osvobojeni nepotrebnih bojazni, da bi imeli popolno priložnost ubogati Pavlov nasvet Timoteju: "Za to skrbi, v tem bivaj, da bo tvoj napredek očiten vsem." (1 Tim 4,15) Skrbeti morajo, da z ustrezno uporabo ohranjajo čilost telesa in duha, vendar ni Božji načrt, da bi bili prisiljeni porabiti velik del svojega časa v posvetnem delu.

Čeprav so ti zvesti delavci pripravljeni, da se žrtvujejo in izčrpajo za evangelij, jim niso prizanesene skušnjave. Nekatere skušnjavec okrutno napada, ko jih ovira in tare zaskrbljenost zaradi pomanjkanja, ker jim cerkev ne more dati ustrezne gmotne podpore. Ko vidijo, da se njihovo delo tako malo ceni, postanejo potrti. Res je, da pričakujejo čas sodbe, ko bodo prejeli pravično nagrado, in to jih opogumi, vendar morajo imeti do takrat njihove družine hrano in obleko. Ko bi čutili, da so prosti božanskega naročila, bi rade volje delali s svojimi rokami. Toda zavedajo se, da njihov čas pripada Bogu kljub kratkovidnosti tistih, ki bi jih morali oskrbeti z zadostnimi sredstvi. Dvignejo se nad skušnjavo, da bi se lotili poslov, ki bi jih hitro rešili pomanjkanja, in naprej delajo za napredek dela, ki jim je ljubše kakor samo življenje. Da bi/356/ lahko tako delali, bodo morda prisiljeni slediti Pavlovemu zgledu in za nekaj časa opravljati ročno delo ter še dalje opravljali svoje pridigarsko delo. To počnejo, ne zaradi svoje koristi, temveč zaradi koristi Božjega dela na zemlji.

So časi, ko se Božjim služabnikom zdi nemogoče opravljati potrebno delo, ker ni sredstev za nadaljevanje odločnega in temeljitega dela. Nekateri se bojijo, da s sredstvi, ki jih imajo na voljo, ne morejo narediti vsega, kar se zavedajo, da je potrebno opraviti. Toda če bodo napredovali v veri, se bo razodelo Božje zveličanje in njihov trud bo spremljal uspeh. On, ki je ukazak svojim sledilcem oditi v vse dele sveta, bo podpiral vsakega delavca, ki želi v poslušnosti njegovi zapovedi oznaniti njegovo sporočilo.

Gospod pri razvijanju svojega dela ne pojasni vedno vsega svojim služabnikom. Včasih preizkuša zaupanje svojega ljudstva tako, da jih pripelje v razmere, ki jih prisilijo, da napredujejo v veri. Pogosto jih pripelje v težavne in nevarne kraje ter jim ukaže, naj gredo naprej, ko se jim zdi, da so se njihove noge zmočile v vodah Jordana. Ko se v takšnih časih molitve njegovih služabnikov dvigajo k njemu v iskreni veri, Bog odpre pot pred njimi in jih "izpelje na plano". (Ps 18,19)

Ko se Božji poslanci zavejo svoje odgovornosti do zanemarjenih področij Gospodovega vinograda in v duhu Vrhovnega Delavca delajo neutrudno za spreobrnjenje ljudi, bodo Božji angeli pred njimi pripravili pot, in sredstva, ki jih potrebujejo za napredovanje/357/ dela, bodo priskrbljena. Ti, ki so razsvetljeni, bodo prostovoljno podpirali delo, ki je bilo opravljeno zanje. Radodarno se bodo odzvali vsakemu vabilu na pomoč in Božji Duh bo ganil njihovo srce, da bodo podpirali Gospodovo delo ne samo v domačem področju, temveč tudi v oddaljenih krajih. Tako bodo okrepljene moči delavcev v drugih krajih in Gospodovo delo bo napredovalo na način, ki ga je On določil.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

34. Posvečena služba
Kristus je v svojem življenju in naukih kazal popoln zgled nesebične službe, ki ima svoj izvir v Bogu. Bog ne samo živi zase. S stvaritvijo sveta in z vzdrževanjem vsega nenehno služi drugim. "On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim." (Mt 5,45) Ta zgled službe je Oče zaupal svojemu Sinu. Jezusu je bilo določeno stopiti na čelo človeštva in z zgledom učiti, kaj pomeni služiti. Njegovo celotno življenje je bilo podrejeno zakonom službe. Služil in pomagal je vsem.

Jezus je vedno znova poskušal vpeljati to načelo pri svojih učencih. Ko sta Jakob in Janez zahtevala posebne prednosti, je rekel: "Kdor koli hoče postati velik med vami, vam bodi služabnik, in kdor koli hoče biti prvi med vami, vam bodi hlapec. Kakor tudi človekov Sin ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mt 20,26-28)/359/

Kristus je po svojem odhodu nadaljeval svoje delo na zemlji po izbranih predstavnikih, po katerih je govoril človeškim otrokom in stregel njihovim potrebam. Vrhovna Glava cerkve upravlja svoje delo po človeških orodjih, ki jih je Bog določil, da delajo kot njegovi predstavniki.

Položaj teh, ki jih je Bog poklical na delo v besedi in nauku za zidanje njegove cerkve, je resno odgovoren. Namesto Kristusa morajo rotiti ljudi, da se spravijo z Bogom. Svoje poslanstvo pa lahko izpolnijo samo, če prejmejo modrost in moč od zgoraj.

Kristusovi pridigarji so duhovni varuhi ljudi, ki so jim zaupani v oskrbo. Njihovo delo je podobno stražarjevemu. V starih časih so bili stražarji večinoma razmeščeni po mestnem obzidju, od koder so lahko nadzirali pomembne točke in opozorili na bližajoče se sovražnike. Od njihove zvestobe je bila odvisna varnost vseh v mestu. V določenih časovnih razmikih so morali poklicati drug drugega, da bi se prepričali, ali so vsi budni in se ni nikomur nič zgodilo. Klic opogumljanja ali pa opozorila so prenašali drug drugemu tako, da je vsak ponovil klic, dokler niso obkrožili mesta.

Vsakemu služabniku Gospod pravi: "Tebe torej, človečji sin, sem postavil Izraelovi hiši za čuvaja, da bi jih, čujoč besedo iz mojih ust, svaril v mojem imenu. Ako rečem brezbožnemu: Brezbožnik, moraš umreti! ti pa ne govoriš, da bi posvaril in odvrnil brezbožnega/360/ z njegove poti: tedaj umre on, brezbožnik, zaradi svoje krivice, ali njegovo kri bom zahteval iz tvoje roke. Ako pa posvariš brezbožnega zavoljo njegove poti, da naj se obrne od nje, ... si otel svojo dušo." (Ezk 33,7-9)

Prerokove besede razodevajo resno odgovornost teh, ki so določeni kot stražarji Božje cerkve, oskrbniki Božjih skrivnosti. Stati morajo kakor stražarji na sionskih zidovih, naznanjati morajo svarilno sporočilo o sovražnikovem približevanju. Ljudje so v nevarnosti, da podležejo skušnjavi in bodo pogubljeni, če ne bodo Božji služabniki zvesti svoji dolžnosti. Če so iz katerega koli razloga njihovi duhovni čuti tako ohromljeni, da niso zmožni zaznati nevarnosti in so ljudje pogubljeni zato, ker jih niso opozorili, bo Bog iz njihovih rok zahteval kri izgubljenih.

Prednost stražarjev na sionskih zidovih je, da živijo tako blizu Boga, in da so tako dovzetni za vplive njegovega Duha, da lahko dela po njih in pove ljudem, da so v nevarnosti, ter jih usmeri na varen kraj. Zvesto jih morajo svariti o zanesljivih posledicah greha in zvesto morajo varovati cerkvene koristi. Njihova budnost nikoli ne sme popustiti. Njihovo delo zahteva uporabo vseh človekovih zmožnosti. Svoje glasove morajo povzdigniti kakor zvok trobente in nikoli naj ne zvenijo omahljivo, negotovo. Naj ne delajo za plačilo, temveč zato, ker ne morejo drugače, ker se zavedajo, da bo nad njimi prekletstvo, če jim ne bo uspelo oznaniti evangelija. Od Boga izbrani/361/ in zapečateni s posvečujočo krvjo morajo reševati ljudi pred uničenjem, ki jim preti.

Pridigar, ki sodeluje s Kristusom, bo imel globok občutek o svetosti svojega dela ter o naporu in žrtvovanju, ki sta potrebna za doseganje uspeha. Ne razmišlja o lastni lagodnosti ali udobnosti. Pozablja nase. Med iskanjem izgubljenih ovac se ne zaveda, da je sam utrujen, premražen in lačen. Pred seboj ima samo en cilj — reševanje izgubljenih.

Ta, ki služi pod s krvjo poškropljenim Emanuelovim praporjem, bo moral opraviti delo, ki zahteva junaške napore in potrpežljivo vztrajnost. Toda vojak križa stoji neustrašno v prvih bojnih vrstah. Ko sovražnik zaostruje napade nanj, se zateče po pomoč k Trdnjavi. Medtem ko se sklicuje pred Gospodom na obljube njegove besede, se krepi za sedanje dolžnosti. Zaveda se svoje potrebe po moči od zgoraj. Zmage, ki jih pridobi, ga ne vodijo k samopoviševanju, temveč povzročijo, da se vse močneje zanaša na Mogočnega. Z zanašanjem na to Moč je zmožen podati sporočilo zveličanja tako silno, da odmeva v mislih drugih.

Kdor poučuje besedo, mora sam živeti v zavestnem in neprestanem občestvu z Bogom po molitvi in proučevanju njegove besede, kajti tukaj je vir moči. Občestvo z Bogom bo prineslo pridigarjevemu prizadevanju moč, ki je veliko večja kakor vpliv njegovega oznanjevanja. Ne sme si dovoliti, da bi bil prkrajšan zanjo. Z gorečnostjo, ki se je ne da zatajiti, mora prositi Boga, da ga okrepi in utrdi za dolžnosti in preizkušnje ter da se njegovih ust dotakne/362/ živi ogenj. Kristusovi predstavniki pogosto premalo cenijo oporo, ki jo imajo v večni resničnosti. Če bodo ljudje hodili z Bogom, jih bo skril v razpoko na Skali. Tako skriti bodo lahko videli Boga, kakor ga je videl Mojzes. Z močjo in lučjo, ki ju On podeljuje, lahko dojamejo in dosežejo več, kakor pa se njihovemu omejenemu dojemanju zdi mogoče.

Satan svoje zvijače najuspešneje....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Satan svoje zvijače najuspešneje uporablja proti potrtim. Ko pridigarju grozi, da ga bo premagalo malodušje, naj pred Bogom razgrne svoje potrebe. Kadar so bila nebesa nad Pavlom kakor bron, je najbolj zaupal v Boga. Bolj kakor večina ljudi je poznal, kaj pomeni trpljenje. Toda prisluhnimo njegovemu zmagoslavnemu vzkliku, ko je oblegan s skušnjavo in bojem stopal proti nebesom: "Kajti naša sedanja kratka in lahka stiska nam napravlja nad vse obilno množino slave, ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi." (2 Kor 4,17.18) Pavlove oči so bile uprte v nevidno in večno. Ko je spoznal, da se bojuje proti nadnaravnim močem, je svoje zaupanje stavil v Boga, in v tem leži njegova moč. Z gledanjem na Nevidnega pridobimo čilost in moč duše, vpliv pozemskega nad umom in značajem pa je strt.

Pridigar bi se moral zbližati z ljudmi, za katere dela, da bi jih spoznal in vedel, kako naj prilagodi svoj nauk njihovim potrebam. Ko služabnik pridiga, se je njegovo delo šele začelo. Opraviti mora še osebno delo. Obišče naj/363/ ljudi na njihovih domovih, se z njimi pogovarja ter goreče in ponižno moli. Obstajajo družine, ki jih resnice Božje besede ne bodo nikoli dosegle, če ne bodo oskrbniki njegove milosti stopili v njihov dom in jih usmerili na višjo pot. Toda srca tistih, ki opravljajo takšno delo, morajo utripati usklajeno s Kristusovim.

Veliko je zajetega v ukazu: "Pojdi ven na poti in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni moja hiša." (Lk 14,23) Pridigarji naj učijo resnico po domovih in se približajo tem, za katere delajo. Ko bodo tako sodelovali z Bogom, jih bo odel z duhovno močjo. Kristus jih bo vodil pri njihovem delu, dajal jim bo besede, ki naj jih govorijo, da bodo segle globoko v srce poslušalcev. Prednost vsakega pridigarja je biti zmožen skupaj s Pavlom reči: "Zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse Božje volje. Kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah ... spreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa." (Dej 20,27.20.21)

Zveličar je hodil od hiše do hiše, zdravil bolne, tolažil žalostne, tešil trpeče, pomirjal vznemirjene. Majhne otroke je jemal v naročje in jih blagoslavljal ter govoril besede upanja in tolažbe utrujenim materam. Z neizčrpno nežnostjo in prijaznostjo se je spopadel z vsako obliko človeškega gorja in trpljenja. Delal je za druge in ne zase. Bil je hlapec vsem. Njegova jed in pijača pa sta bila vlivati upanje in moč vsem, s katerimi prihaja v stik. Medtem ko/364/ so ljudje poslušali resnice, ki so prihajale iz njegovih ust in so se tako razlikovale od izročil in okostenelih naukov, ki so jih poučevali rabini, je v njihovem srcu vzklilo upanje. V njegovem nauku je bila iskrenost, ki je njegovim besedam dajala prepričevalno moč.

Božji služabniki se morajo naučiti Kristusovega načina dela, da bi lahko iz zakladnice njegove besede prinašali to, kar bo zadovoljilo duhovne potrebe tistih, za katere delajo. Samo tako lahko izpolnijo svojo dolžnost. Isti Duh, ki je prebival v Kristusu in mu nenehno dajal navodila, mora biti vir njihovega znanja in skrivnost njihove moči za nadaljevanje Zveličarjevega dela na svetu.

Nekateri, ki so delali v oznanjevanju evangelija, niso doživeli uspeha, ker se niso posvetili z nerazdeljenim srcem Gospodovemu delu. Pridigarji ne smejo prevzeti osebnih koristi poleg vzvišenega dela — vodenja ljudi k Zveličarju. Ribiči, ki jih je Kristus poklical, so takoj zapustili svoje mreže in odšli za njim. Pridigarji ne morejo opravljati Bogu sprejemljivega dela in hkrati prenašati bremena pomembnih osebnih poslovnih podvigov. Takšne razdeljene koristi zamegljujejo njihovo duhovno dojemanje. Srce in um sta zaposlena s posvetnimi stvarmi in služenje Kristusu zdrsne na drugo mesto. Radi bi prilagodili svoje delo za Boga svojim okoliščinam, namesto da bi razmere prilagodili Božjim zahtevam.

Pridigarjev vzvišeni poklic zahteva vse njegove moči. Njegove najboljše sposobnosti pripadajo Bogu. Ne bi se smel ukvarjati s preračunljivimi posli ali s kakšnim drugim opravilom, ki bi ga/365/ odvrnili od vzvišenega dela. Pavel je izjavil: "Noben vojak, ko je v službi, se ne zapleta v opravila življenja, da je po volji temu, ki ga je najel." (2 Tim 2,4) Tako je apostol poudaril potrebo po neomejeni posvetitvi Učiteljevi službi. Pridigar, ki je popolnoma posvečen Bogu, se ne želi ukvarjati s poslom, ki bi oviral njegovo popolno izročitev samega sebe svetemu poklicu. Ne sme težiti po posvetni časti ali bogastvu. Njegov edini cilj je drugim povedati o Zveličarju, ki je daroval samega sebe, da bi ljudem prinesel bogastvo večnega življenja. Njegova največja želja ni nabiranje zakladov na tem svetu, temveč opozoriti brezbrižne in nezveste na resničnost večnosti. Utegne se zgoditi, da mu ponudijo sodelovanje v poslih, ki obljubljajo velik posvetni dobiček, toda na take skušnjave bo odgovoril: "Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje?" (Mr 8,36)

Satan je k temu poskušal spodbuditi Kristusa, ker je vedel, da če bo to sprejel, svet nikoli ne bi bil odkupljen. Z različnimi pretvezami isto skušnjavo ponuja Božjim služabnikom tudi danes, vedoč, da bodo tisti, ki bodo s tem zapeljani, postali nezvesti svojemu skrbništvu.

Božja volja ni, da bi njegovi pridigarji težili k bogastvu. Glede tega je Pavel zapisal Timoteju: "Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje; njemu vdani so nekateri zabredli od vere in sami so se presunili z mnogimi bolečinami. Ti pa, o Božji človek, beži od tega; hodi pa za pravičnostjo, pobožnostjo, vero,/366/ ljubeznijo, stanovitnostjo, krotkostjo." (1 Tim 6,10.11) Kristusov predstavnik z zgledom in naukom upošteva navodilo: "Bogatinom v sedanjem svetu zapoveduj, naj se ne prevzemajo, niti ne stavijo upa v negotovost bogastva, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje; naj dobro delajo, bogate v dobrih delih, naj bodo radodarni, sočutni, nabirajoč si zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja." (1 Tim 6,17-19)

Izkušnje apostola Pavla in njegovo navodilo glede svetosti pridigarskega dela so vir pomoči in navdiha tistim, ki delajo v evangeljski službi. Pavlovo srce je gorelo z ljubeznijo za grešnike in vse svoje moči je vlagal v delo pridobivanja ljudi. Še nikoli ni živel tako nesebičen in vztrajen delavec. Prejete blagoslove je imel za velike prednosti, ki jih mora uporabiti v blagoslov drugim. Izpustil ni nobene priložnosti, da bi govoril o Zveličarju ali pa pomagal tistim v težavah. Hodil je iz kraja v kraj, oznanjal Kristusov evangelij in ustanavljal cerkve. Kjer koli je našel poslušalce, si je prizadeval upreti zmotam in usmeriti noge ljudi na pot pravičnosti.

Pavel ni pozabil cerkev, ki jih je ustanovil. Po misijonskem potovanju sta se z Barnabom vrnila in obiskala cerkve, ki sta jih osnovala ter izbrala izmed ljudi takšne, ki bi jih lahko usposobila, da bi se jima pridružili pri oznanjevanju evangelija.

Ta opis Pavlovega dela vsebuje pomemben nauk/367/ za današnje pridigarje. Apostol je imel poučevanje mladih ljudi za pridigarsko službo za del svoje naloge. Jemal jih je s sabo na misijonska potovanja, da so si pridobivali izkušnje, ki so jih pozneje usposobile zasesti odgovorne položaje. Ko se je od njih ločil, je še vedno imel z njihovim delom stike. Njegova pisma Timoteju in Titu sta dokaz o tem, kako globoka je bila njegova želja po njunem uspehu.

Izkušeni delavci danes opravljajo plemenito delo, ko izučijo mlade delavce in položijo breme na njihova ramena, namesto da bi poskusili sami prenašati vse breme.

Pavel ni nikoli pozabil .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pavel ni nikoli pozabil odgovornosti, ki je počivala na njem kot Kristusovem pridigarju. Vedel je namreč, da ga bo Bog imel za odgovornega, če bodo ljudje izgubljeni zaradi njegove nezvestobe. O blagovesti je povedal: "Katere sem jaz postal služabnik po Božjem oskrbništvu, ki mi je dano za vas, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita od vekov in od rodov, zdaj pa je bila razodeta njegovim svetim, ki jim je Bog hotel naznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, ki je Kristus v vas, upanje slave; njega mi oznanjamo, opominjajoč vsakega človeka in učeč vsakega človeka v vsej modrosti, da napravimo vsakega človeka popolnega v Kristusu; za to se tudi trudim, boreč se po njegovi krepkosti, ki deluje v meni z močjo." (Kol 1,25-29)

Te besede postavljajo pred Kristusovega delavca visok cilj, pa vendar ga lahko dosežejo vsi, ki sebe podredijo vodstvu vzvišenega Učitelja, in se vsak dan učijo/368/ v Kristusovi šoli. Moč Božjega ukaza je brezmejna. Pridigar, ki se v svoji veliki potrebi zateče h Gospodu, je lahko prepričan, da bo prejel to, kar bo njegovim poslušalcem dišava življenja za življenje.

Pavlovi spisi kažejo, da mora biti evangeljski služabnik zgled resnic, ki jih uči: "Nikomur v ničemer ne dajemo spotike, da se naši službi nič ne očita." (2 Kor 6,3) Nazoren opis svojega dela nam je zapustil v pismu Korinčanom: "Temveč v vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike v mnogem potrpljenju, stiskah, v potrebah, v težavah, v udarcih, v ječah, v uporih, v trudih, v nespečnosti, v postu; v čistosti, v znanju, v prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v Svetem Duhu, v nehinavski ljubezni, v besedi resnice, v Božji moči; z orožjem pravičnosti na desno in levo, pri slavi in nečasti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljivci, in vendar resnični, kakor neznani, a dobro znani, kakor umirajoči, in glej, živimo, kakor kaznovani, in vendar ne umorjeni, kakor žalosteči se, a vedno se veselimo, kakor siromaki, a mnoge bogatimo, kakor ničesar ne imajoči, pa imamo vse." (2 Kor 6,4-10)

Titu pa je pisal: "Mlajše može prav tako opominjaj, da naj bodo zmerni; postavi sebe v vseh rečeh za zgled dobrih del, v uku tvojem naj se kaže čistost, dostojnost, zdrava beseda, ki se ne more zavreči, da se nasprotnik osramoti, ker nima kaj slabega reči o nas." (Tit 2,6-8)

Nič ni dragocenejšega v Božjih očeh kakor njegovi služabniki, ki gredo v neobdelane kraje zemlje sejat seme resnice in pričakujejo/369/ žetev. Nihče razen Kristusa ne more oceniti zaskrbljenosti njegovih hlapcev, ko iščejo izgubljene. Podarja jim svojega Duha in po njihovih prizadevanjih se ljudje obračajo od greha k pravičnosti.

Bog kliče ljudi, ki so pripravljeni zapustiti svoje kmetije, svoj posel, če je potrebno, tudi družine, da bi postali njegovi misijonarji. In vabilo bo sprejeto. V preteklosti so bili ljudje, ki so spodbujeni s Kristusovo ljubeznijo in potrebami zgubljenih zapustili udobje svojega doma in družbo prijateljev, celo ženo in otroke, da so odšli v tuje dežele med malikovalce in divjake oznanit sporočilo milosti. Mnogi so pri tem poskusu izgubili življenje, vendar so vstali drugi, da so nadaljevali delo. Tako je Kristusovo delo korakoma napredovalo in posejano seme je obrodilo bogato žetev. Spoznanje o Bogu se je na daleč razširilo in križev prapor je zavihral v poganskih deželah.

Pridigar mora uporabiti vse svoje moči za spreobrnitev enega samega grešnika. Človek, ki ga je Bog ustvaril in Kristus odrešil, ima veliko vrednost zaradi možnosti, ki so pred njim, zaradi duhovnih prednosti, ki so mu zagotovljene, sposobnosti, ki jih lahko ima, če bodo oživljene po Božji besedi, in nesmrtnosti, ki jo lahko pridobi po upanju, ki ga prinaša evangelij. In če je Kristus zapustil devetindevetdeset ovac, da bi poiskal in rešil samo eno izgubljeno ovco, ali se bomo opravičili, če delamo manj? Ali ne izdajamo svetega zaupanja in žalimo Boga, če zanemarimo delati, kakor je delal Kristus, in se ne žrtvujemo, kakor se je žrtvoval On?/370/

Srce pravega pridigarja je napolnjeno s silnim hrepenenjem po reševanju ljudi. Porablja ves čas in moč in se ne izogiblje naporom. Kajti drugi morajo slišati resnice, ki so njemu samemu prinesle toliko veselja, sreče in miru. Nad njim počiva Kristusov Duh. Išče ljudi kakor ta, ki bo odgovarjal zanje. Z očmi, ki jih ima uprte na golgotski križ, gleda povišanega Zveličarja, se zanaša na njegovo milost. Veruje, da bo z njim do konca kot njegov ščit, moč in zmožnost ter dela za Boga. Z vabili in prošnjami, ki so prežete z zagotovili Božje ljubezni, išče, kako bi pridobil ljudi za Jezusa. Nebesa pa ga uvrščajo med te, ki so "poklicani in izvoljeni in zvesti". (Raz 17,14


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!