Ellen G. White: Dejanja apostolov

42. Potovanje in brodolom
Temeljno besedilo: Dej 27 do 28,10


Končno je Pavel potoval v Rim. Luka je zapisal: "Ko pa je bilo sklenjeno, da se imamo po morju odpeljati v Italijo, so izročili Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume. In stopivši na ladjo iz Adramita, ki je bila namenjena v primorska mesta v Aziji, smo odrinili, in z nami je bil Aristarh, Macedonec iz Soluna." (Dej 27,1.2)

V prvem stoletju krščanske dobe so potovanje po morju spremljale izredne težave in nevarnosti. Mornarji so se na svoji poti ravnali večinoma po položaju sonca in zvezd. Ko pa teh ni bilo videti in je kazalo, da bo nevihta, si lastniki plovil niso drznili odpluti na odprto morje. V določenem delu leta je bila varna plovba skoraj nemogoča. Apostol Pavel je bil zdaj poklican zdržati preizkušnje, v katerih mu je bilo usojeno biti jetnik v verigah med dolgim in utrudljivim potovanjem v Italijo. Vendarle pa/439/ je neko dejstvo zelo olajšalo težavnost njegove usode — dovoljena mu je bila Lukova in Aristarhova družba. Slednjega je pozneje v svojem pismu Kološanom omenil kot "sojetnika". (Kol 4,10) Toda Aristarh je po svoji izbiri bival ob Pavlovih okovih, da bi mu lahko stregel med njegovim trpljenjem.

Potovanje se je začelo uspešno. Naslednji dan so se zasidrali v sidonskem pristanišču. Tukaj je Julij, stotnik, "priljudno ravnal s Pavlom", in ko je zvedel, da so v tem kraju kristjani, "mu je dovolil iti k prijateljem in si dati postreči". (Dej 27,3) Apostol je to dovoljenje izredno cenil, kajti bil je šibkega zdravja.

Ko so zapustili Sidon, se je ladja spopadla z nasprotnimi vetrovi; zapustila je določeno pot, zato je napredovala zelo počasi. V Miri, glavnem mestu Licije, je stotnik našel veliko aleksandrijsko ladjo, pripravljeno za potovanje proti italijanski obali, in nanjo je takoj premestil jetnike. Vetrovi pa so bili še vedno nasprotni in ladja je težko napredovala. Luka je zapisal: "Ko smo se bili pa mnogo dni počasi vozili in dospeli s težavo proti Knidu, kjer nam je veter branil pristati, smo pluli pod Kreto proti Salmoni. In le s težavo se vozeč mimo nje, smo prišli v neki kraj, ki se imenuje Dobro pristanišče." (Dej 27,7.8)

V Dobrem pristanišču so bili prisiljeni ostati nekaj časa, da bi dočakali ugodnejše vetrove. Zima se je hitro bližala, "vožnja je bila že nevarna" (Dej 27,9) in tisti, ki so bili odgovorni za plovilo, so se morali odpovedati upanju, da bodo dosegli svoj cilj, preden se bo končalo obdobje potovanja po morju/440/ za tisto leto. Edino vprašanje, o katerem so morali odločiti, je bilo, ali naj ostanejo v Dobrem pristanišču ali pa naj si prizadevajo doseči ugodnejše pristanišče za prezimovanje.

Glede tega so resno razpravljali, in stotnik je končno o tem vprašal Pavla, kogar so spoštovali oboji, mornarji in vojaki. Apostol je brez obotavljanja svetoval, da bi ostali, kjer so. Rekel je: "Možje, vidim, da hoče biti vožnja huda in silno nevarna, ne le za blago in ladjo, ampak tudi za naše življenje." (Dej 27,10) Toda krmar in lastnik ladje ter večina potnikov in posadke niso hoteli sprejeti tega nasveta. Ker pristanišče, v katerem so bili zasidrani, ni bilo "pripravno za zimovanje, so sklenili skoraj vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli dospeti do Fenike, ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugu in severozahodu". (Dej 27,12)

Stotnik se je odločil upoštevati mnenje večine. Ker je "potegnil jug", so se odločili odriniti iz Dobrega pristanišča. Upali so namreč, da bodo kmalu dosegli želeno pristanišče. "Toda ne dolgo potem zaveje od otoka hud veter, ki se imenuje vzhodni veter. Ko je pa zagrabilo ladjo, se ni mogla vetru upirati." (Dej 27,14.15)

Ladjo je gonil vihar in približala se je majhnemu otoku Kavda. V njegovem zavetju so se mornarji pripravili na najhujše. Rešilni čoln, njihovo edino upanje za rešitev, če bi ladja nasedla, je bil privezan in vsak čas bi se lahko raztreščil na kosce. Njihovo prvo delo je bilo povleči ta čoln na krov. Naredili so vse potrebno,/441/ da bi ojačali ladjo ter jo pripravili, da bi se uprla viharju. Nezadostna zaščita, ki jo je dajal majhen otok, jim ni dolgo pomagala in kmalu so bili ponovno izpostavljeni vsej silovitosti burje.

Nevihta je besnela vso noč in kljub varnostnim ukrepom je plovilo začelo puščati, zato so "drugi dan so začeli izmetavati blago". (Dej 27,18) Ponovno se je znočilo, toda veter ni ponehal. Neurje je šibalo ladjo z razrahljanimi jambori in potrganimi jadri, silni veter jo je metal sem ter tja. Medtem ko se je plovilo vrtelo in treslo zaradi silnega neurja, se je zdelo, da bo škripajoče ladijsko ogrodje vsak hip popustilo. Ladja je vse bolj puščala, potniki in posadka so nenehno delali pri črpalkah. Nihče na ladji si niti za trenutek ni mogel odpočiti. Luka piše: "In tretji dan so s svojimi rokami izmetali ladijsko opravo. Ko se pa ne sonce, ne zvezde niso pokazale več dni in je silna burja na nas pritiskala, je že izginilo vse upanje, da bi se oteli." (Dej 27,19.20)

Štirinajst dni jih je premetavalo pod nebom brez sonca in zvezd. Apostol jih je kljub telesnemu trpljenju v najtemnejših urah bodril z besedami upanja in pomagal v vsaki nuji. Z vero se je oklenil roke neskončne Moči in njegova duša se je zanašala na Boga. Ni se bal zase, vedel je, da ga bo Bog ohranil, da bo v Rimu pričal za Kristusovo resnico. Njegovo srce je bilo polno sočutja za uboge ljudi okrog sebe, ki so bili grešni, sprijeni in nepripravljeni na smrt. Ko je Boga goreče prosil, naj prizanese njihovemu življenju, mu je bilo razodeto, da bo njegova molitev uslišana./442/

Pavel je izkoristil zatišje med neurjem, stopil na krov, povzdignil glas in rekel: "Poslušali bi me bili, o možje, in ne odrinili od Krete in tako se obvarovali te nadloge in izgube. In sedaj vas opominjam, da bodite srčni: zakaj izgube ne bo nobenega življenja med vami, razen le ladje. Stal mi je namreč to noč ob strani angel Boga, čigar sem in ki mu služim, rekoč: Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih pelje s teboj. Zatorej bodite srčni, možje! Kajti verujem Bogu, da se res tako zgodi, kakor mi je bilo rečeno. Moramo pa se nameriti na neki otok." (Dej 27,21-26)

Ob teh besedah je oživelo upanje. Potniki in posadka so se zdramili iz potrtosti. Še veliko je bilo treba storiti in zelo so se morali potruditi, da bi preprečili uničenje.

Štirinajsto noč premetavanja...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Štirinajsto noč premetavanja na črnih visokih valovih so mornarji okoli polnoči slišali zvok razbijanja, in zdelo se jim je, "da se bližajo neki zemlji. In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; in ko pridejo malo dlje in izmerijo globočino, najdejo petnajst sežnjev." Luka dalje piše: "In boječ se, da ne bi naleteli na skalnata mesta, so vrgli s krme štiri mačke in so želeli, da bi se naredil dan." (Dej 27,27-29)

Ob zori so zagledali nejasne obrise nevihtne obale, niso pa zagledali običajnih razpoznavnih mornarskih znakov. Možnosti so bile tako mračne, da so poganski mornarji izgubili ves pogum in hoteli "pobegniti z ladje". (Dej 27,30) Namenili so se vreči "čolnič v morje z izgovorom, da hočejo s prednjega konca mačke vreči"./443/ Čoln so že spustili. Pavel pa je sprevidel njihov nizkotni načrt, zato je rekel stotniku in vojakom: "Če ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti." (Dej 27,31) Vojaki so nemudoma "odsekali vrvi čolniču in ga spuste, da je odplul". (Dej 27,32)

Najnevarnejša ura pa je bila še pred njimi. Apostol je ponovno spodbudno spregovoril in prosil vse, potnike in mornarje, naj zaužijejo nekaj hrane, rekoč: "Štirinajsti dan je danes, kar čakate in ste brez jedi, ne uživši ničesar. Zato vas prosim, vzemite jedi, zakaj to je za vašo ohranitev. Nikomur od vas se namreč ne pogubi las z glave.

In rekši to, vzame kruh in zahvali Boga pred vsemi, ter ga prelomi in začne jesti." (Dej 27,33-35) Potem se je izčrpana in malodušna skupina dvesto petinsedemdesetih ljudi, ki bi brez Pavla obupala, pridružila apostolu pri hrani. "In ko so se do sitega najedli, so olajšali ladjo, izmetavši žito v morje." (Dej 27,38)

Zdaj se je popolnoma zdanilo, vendar niso mogli videti ničesar, po čemer bi določili svoj položaj. "Ugledajo pa neki zaliv, da ima raven breg, in nanj so mislili, ko bi bilo mogoče, izvleči ladjo. In odsekajo mačke in jih puste v morju, obenem pa odvežejo vrvi pri krmilih; in razpno prednje jadro po vetru in se peljejo proti bregu. Ko pa jih je zagnalo na kraj, ki je imel na obeh straneh morje, so zadeli z ladjo ob tla; in prednji konec se je zasadil in trdno obtičal,/444/ a krma se je razbijala od sile valovja." (Dej 27,39-41)

Pavlu in drugim jetnikom je zdaj grozila usoda strašnejša od brodoloma. Vojaki so uvideli, da medtem ko si prizadevajo doseči kopno, ne morejo nadzirati jetnikov. Vsak človek si je po svojih močeh prizadeval narediti kar največ, da bi se rešil. Če pa bi kateri od jetnikov izginil, bi odgovorni zanj plačal z življenjem. Zato so vojaki želeli usmrtiti vse jetnike. Rimski zakon je dovoljeval to kruto zavarovanje, in načrt bi izvršili takoj, če ne bi bilo tega, kateremu so vse dolgovali. Stotnik Julij je vedel, da je Pavel pomagal rešiti življenja vseh na ladji. Predvsem pa je bil prepričan, da je Gospod z njim, in se je bal, da bi mu storil hudo. Zato je ukazal, "naj tisti, ki znajo plavati, najprej skočijo v vodo in se spravijo na suho, drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosih ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho." (Dej 27,43.44) Ko so preverjali seznam, ni manjkal niti eden.

Brodolomce so prijazno sprejeli divji prebivalci otoka Melita. Luka piše: "Zažgali so namreč grmado in sprejeli so nas vse, zavoljo dežja, ki je šel, in zavoljo mraza." (Dej 28,2) Pavel je bil med njimi, ki so skrbeli za blaginjo drugih. "Ko pa nabere kup hoste in jo dene na ogenj, se priplazi gad zaradi vročine in se mu obesi na roko." (Dej 28,3) Divjaki so bili trdi od strahu, in ko/445/ so po verigah videli, da je Pavel jetnik, so drug drugemu rekli: "Gotovo je ta človek ubijalec, ki ga, otetega iz morja, pravica maščevalka ne pusti živeti." (Dej 28,4) Pavel pa je stresel žival v ogenj in nič hudega mu ni bilo. Ker so ljudje poznali gadovo strupeno naravo, so gledali, kdaj se bo Pavel zgrudil na tla v strašnih bolečinah. "Ko so pa dolgo čakali in videli, da se mu nič hudega ne zgodi, so premenili svoje misli in so dejali, da je bog." (Dej 28,6)

V trimesečnem obdobju, ko je bila ladijska skupina na Meliti, so Pavel in njegovi sodelavci izkoristili mnogo priložnosti, da so oznanjali evangelij. Gospod je izredno deloval po njih. Zaradi Pavla se je z vsemi brodolomci ravnalo prijazno, vse njihove potrebe so bile zadovoljene, in ko so zapustili Melito, so jih radodarno oskrbeli z vsem potrebnim za potovanje. Najpomembnejše dogodke njihovega bivanja je Luka kratko zapisal takole:

"Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka, Publija po imenu, ki nas je sprejel in tri dni prijazno gostil. Zgodi se pa, da je oče Publijev ležal bolan za mrzlico in grižo: k temu gre Pavel in moleč položi roke nanj in ga ozdravi. In ko se je to zgodilo, so prihajali z otoka tudi drugi, ki so imeli bolezni, in so bili ozdravljeni. Ti so nam tudi izkazovali mnogotere časti, in ko smo odhajali, so nam naložili, kar je bilo potreba." (Dej 28,7-10)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

43. V Rimu
Temeljno besedilo: Dej 28,11-31; Flm


Ob začetku obdobja plovbe so se stotnik in njegovi jetniki odpravili na pot v Rim. Aleksandrijska ladja "Kastor in Poluks" je na svoji poti proti zahodu prezimila na otoku Melita in tam so se sedaj vkrcali potniki. Čeprav so zaradi nasprotnih vetrov nekoliko zamujali, so potovanje srečno končali in ladja se je zasidrala v prelepem pristanišču Puteole na italijanski obali.

Tukaj je živelo nekaj kristjanov, ki so prosili apostola, naj sedem dni ostane z njimi. Stotnik je prijazno ustregel prošnji. Odkar so italijanski kristjani prejeli Pavlovo pismo Rimljanom, so željno čakali na apostolov obisk. Niso si mislili, da ga bodo videli priti kot jetnika, toda zaradi njegovega trpljenja so ga samo še bolj vzljubili. Razdalja med Puteolami in Rimom je bila dvesto dvajset kilometrov, morsko pristanišče pa je bilo v neprestanem stiku s prestolnico, tako da so bili rimski kristjani obveščeni o Pavlovem/447/ prihodu. Nekateri so ga prišli pričakat in pozdravit.

Osmi dan po pristanku so se stotnik in jetniki odpravili proti Rimu. Julij je ustrežljivo zagotovil apostolu vsako uslugo, ki je bila v njegovi moči; ni pa mogel spremeniti njegovega stanja kot jetnika ali pa ga osvoboditi verig, ki so ga povezovale z vojaško stražo. Pavel je šel s težkim srcem naproti dolgo pričakovanemu obisku svetovne prestolnice. Kako drugačne so bile razmere od pričakovanih! Kako naj vklenjen in zaznamovan oznanja evangelij? Njegovi upi o tem, da bo v Rimu pridobil mnogo ljudi za resnico, so se na videz razblinili.

Končno so popotniki prispeli na Apijev trg, ki je dobrih šestdeset kilometrov oddaljen od Rima. Ko so si utirali pot skozi množice, ki so se zgrinjale na cesti, je bil osiveli starec, vklenjen s skupino hudodelcev otrdelega videza, deležen mnogo posmehljivih pogledov. Postal je predmet mnogih grobih in porogljivih šal.

Nenadoma je bilo slišati veseli vzklik. Iz množice mimoidočih je planil mož in se oklenil jetnikovega vratu, ga objemal s solzami in veseljem, kakor sin pozdravi dolgo odsotnega očeta. Prizor se je znova in znova ponavljal, ko so z očmi, polnimi ljubečega pričakovanja mnogi prepoznali v vklenjenem jetniku tega, ki jim je v Korintu, Filipih in Efezu govoril besede življenja.

Ko so se navdušeni učenci hrepeneče zgrnili okoli očeta v evangeliju, se je vsa skupina/448/ ustavila. Vojaki so bili nepotrpežljivi zaradi zamude, vendar niso imeli srca, da bi zmotili to veselo srečanje, saj so se tudi sami navadili spoštovati in ceniti svojega jetnika. Na utrujenem in od trpljenja prizadetem obrazu so učenci videli odsevati Kristusovo podobo. Pavlu so zagotavljali, da ga niso pozabili, niti nehali ljubiti, ker so mu dolžni zaradi veselega upanja, ki poživlja njihovo življenje ter jih spravlja z Bogom. V gorečnosti svoje ljubezni bi ga nosili na ramenih vso pot do mesta, če bi jim bila dana ta prednost.

Le redki dojamejo pomen Lukovih besed, ki pravi, da ko je Pavel videl svoje sovernike, "je zahvalil Boga in se napolnil zaupanja". (Dej 28,15) Sredi jokajoče in sočustvujoče množice vernikov, ki se ni sramovala njegovih verig, se je apostol glasno zahvaljeval Bogu. Oblak žalosti, ki je počival na njegovem duhu, je izginil. V njegovem krščanskem življenju so se vrstile preizkušnje, trpljenje in razočaranje, ampak v tisti uri se je čutil bogato poplačanega. S še bolj odločnim korakom in veselim srcem je nadaljeval svojo pot. Ni se pritoževal zaradi preteklosti in se ni bal prihodnosti. Vedel je, da ga čakajo okovi in trpljenje, vedel pa je tudi, da mora rešiti ljudi neskončno bolj strašnega jetništva, zato se je veselil v svojem trpljenju za Kristusovo delo.

V Rimu je stotnik Julij izročil svoje jetnike poveljniku cesarjeve straže. Dobro poročilo, ki ga je dal o Pavlu skupaj s Festovim pismom, je povzročilo, da je apostol pridobil naklonjenost glavnega/449/ poveljnika. Namesto da bi ga vrgli v ječo, mu je bilo dovoljeno živeti v lastni najeti hiši. Čeprav je bil še vedno priklenjen na vojaka, je lahko prosto sprejemal svoje prijatelje in delal za napredek Kristusovega dela.

Mnogo Judov, ki so bili izgnani iz Rima nekaj let prej, se je smelo vrniti, tako da jih je bilo sedaj tukaj precejšnje število. Pavel se je odločil predstaviti dejstva o sebi in svojem delu najprej njim, preden bi jih njegovi sovražniki utegnili razdražiti proti njemu. Tri dni po njegovem prihodu v Rim je sklical njihove vodje in jim preprosto razložil, zakaj je prišel v Rim kot jetnik.

Rekel je: "Možje bratje! Dasi jaz nisem ničesar storil zoper naše ljudstvo ali očetovske šege, vendar so me zvezanega iz Jeruzalema izdali v roke Rimljanom. Ti so me, ko so me bili zaslišali, hoteli izpustiti, zato ker ni bilo nobene smrtne krivice na meni. Ko so pa Judje ugovarjali, sem bil prisiljen, sklicati se na cesarja, ne kakor da bi imel svoj narod za kaj tožiti. Zavoljo tega razloga torej sem vas poklical, da bi vas videl in z vami govoril; zakaj zaradi Izraelovega upanja sem vkovan v to verigo." (Dej 28,17-20)

Ničesar ni povedal o surovosti, ki jo je pretrpel od Judov, ali o nenehnih zarotah, da bi ga ubili. Njegove besede sta označevala previdnost in prijaznost. Ni si prizadeval pritegniti osebne pozornosti ali naklonjenosti, temveč obraniti resnico in obdržati čast evangelija./450/

Poslušalci so mu odgovorili, da niso prejeli obtožb zoper njega ne po javnih pismih ne osebno ter da ga noben Jud, ki je prišel v Rim, ni obtožil kakršnega koli hudodelstva. Prav tako so izrazili močno željo, da bi sami slišali razloge njegove vere v Kristusa. Dejali so: "Kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo." (Dej 28,22)

Ker so sami to želeli, jim je Pavel dejal, naj mu določijo dan, ko jim bo lahko razložil evangeljske resnice. Ob napovedanem času se jih je mnogo zbralo, "in jim je razlagal vse ter pričeval o Božjem kraljestvu in jim služil k veri v to, kar se tiče Jezusa, iz Mojzesove postave in prerokov, od zore do mraka". (Dej 28,23) Podal je lastno izkušnjo in preprosto, iskreno in z močjo predstavil dokaze iz starozaveznih spisov.

Apostol je dokazal, da vera ni sestavljena iz obredov in običajev, prepričanja in teorij. Če bi bilo tako, bi jo lahko meseni človek razumel s preiskovanjem, kakor razume posvetne stvari. Pavel je učil, da je vera dejanska, zveličavna moč, načelo, ki v celoti prihaja od Boga, osebna izkušnja Božje preobražujoče moči v človeku.

Pokazal je, da je Mojzes usmeril Izraela h Kristusu kot Preroku, kogar naj poslušajo; da so vsi preroki pričali o njem kot o Božjem velikem zdravilu za greh, o Brezgrešnem, ki bo nosil grehe krivičnih. Pavel jim ni očital njihovega izpolnjevanja običajev in obredov, temveč je povedal, da dokler izpolnjujejo/451/ obredno službo z veliko natančnostjo, zavračajo njega, ki je bil vzorec celotne obredne postave.

Pavel je povedal, da pred spreobrnjenjem ni poznal Kristusa osebno, temveč le po zamisli, ki jo je skupaj z drugimi gojil glede značaja in dela prihajajočega Mesija. Jezusa iz Nazareta je zavrgel kot sleparja, ker ni izpolnil te zamisli. Zdaj pa je bilo Pavlovo razumevanje Kristusa in njegovega poslanstva daleč bolj duhovno in vzvišeno, saj je bil spreobrnjen. Apostol je trdil, da jim ni predstavil Kristusa po mesu. Herod je videl Kristusa v dneh njegove človeškosti; prav tako so ga videli Ana, Pilat, duhovniki in voditelji ter rimski vojaki. Vendar ga niso gledali z očmi vere, niso ga videli kot poveličanega Odrešenika. Spoznati Kristusa po veri, imeti o njem duhovno spoznanje, je veliko bolj zaželeno kakor pa ga osebno poznati, ko je bil na zemlji. Občestvo s Kristusom, ki ga je Pavel zdaj užival, je bilo zaupnejše in trajnejše kakor zgolj pozemsko in človeško druženje.

Ko je Pavel govoril o tem, ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je Pavel govoril o tem, kar je vedel, in pričal o tem, kar je doživel glede Jezusa iz Nazareta kot Izraelovega upanja, so bili iskreni iskalci resnice prepričani. Na nekatere so njegove besede naredile vtis, ki ni bil nikoli izbrisan. Drugi pa so trmasto zavrnili sprejetje jasnega pričevanja Pisem, celo ko jim jih je predstavil on, ki je imel posebno razsvetljenje Svetega Duha. Njegovih dokazov niso mogli ovreči,/452/ niso pa hoteli sprejeti njegovih sklepov.

Minilo je več mesecev od Pavlovega prihoda v Rim, preden so se Judje iz Jeruzalema osebno pojavili, da bi podali svoje obtožbe zoper jetnika. Njihovi načrti so vedno znova doživljali neuspeh; zato zdaj, ko bo Pavlu sodilo najvišje sodišče Rimskega cesarstva, niso hoteli tvegati še enega poraza. Lizija, Feliks, Fest in Agripa so vsi izrazili svoje prepričanje o njegovi nedolžnosti. Njegovi sovražniki so lahko upali na uspeh samo, če bi s spletkarjenjem pritegnili cesarja na svojo stran. Zamuda bi koristila njihovemu namenu, saj bi jim dala čas, da bi spopolnili in dovršili svoje načrte, zato so nekaj časa čakali, preden so osebno tožili apostola.

Po Božji previdnosti je bil sad te zamude pospeševanje evangelija. Zaradi naklonjenosti njih, ki so bili odgovorni za Pavla, mu je bilo dovoljeno bivati v udobni hiši. V njej se je lahko prosto shajal s prijatelji in tudi vsak dan razlagati resnico njim, ki so prišli poslušat. Tako je dve leti nadaljeval svoje delo, "oznanjujoč Božje kraljestvo in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil". (Dej 28,31)

V tem času ni pozabil cerkev, ki so bile ustanovljene v mnogih deželah. Ko je apostol spoznal nevarnosti, ki grozijo spreobrnjencem v novo vero, je, kolikor koli je bilo mogoče, poskušal zadovoljiti njihove potrebe s svarilnimi pismi in praktičnimi navodili. Iz Rima je/453/ pošiljal posvečene delavce delat ne samo za cerkve, temveč tudi na področja, ki jih ni obiskal sam. Ti delavci so kot modri pastirji okrepili delo, ki ga je začel Pavel. Apostol pa je z neprestano zvezo z njimi prejemal podatke o razmerah in nevarnosti cerkev ter tako vse modro nadzoroval.

Ko je bil Pavel tako navidezno ločen od dejavne službe, je širil daljnosežnejši in trajnejši vpliv, kakor pa če bi prosto potoval po cerkvah kakor v prejšnjih letih. Kot Gospodov jetnik je močneje pridobival ljubezen sovernikov. Besede, ki jih je napisal v sponah zaradi Kristusovega dela, so zahtevale večjo pozornost in spoštovanje kakor prej, ko je bil osebno med njimi. Dokler Pavel ni bil umaknjen izmed njih, se verniki niso zavedali, kako težka so bremena, ki jih je nosil zanje. Do sedaj so se v glavnem izmikali odgovornostim in nošenju bremen, ker so jim manjkale njegova modrost, obzirnost in neukrotljiva odločnost. Zdaj pa, ko so bili prepuščeni, da se v svoji neizkušenosti naučijo naukov, ki so se jim izogibali, so cenili njegova svarila, nasvete in navodila bolj, kakor so prej cenili njegovo osebno delo. Ko so slišali za njegov pogum in vero med dolgotrajnim ujetništvom, so bili spodbujeni k še večji zvestobi in vnemi v Kristusovem delu.

Med Pavlovimi pomočniki v Rimu so bili mnogi prejšnji spremljevalci in sodelavci. Luka, ljubljeni zdravnik, ki ga je spremljal na potovanju v Jeruzalem in bil zraven njega v dveh letih ujetništva v Cezareji in na nevarnem potovanju v Rim, je bil še vedno z njim./454/ Prav tako mu je bil Timotej v tolažbo. Tihik, "ljubljeni brat in zvesti služabnik in sohlapec v Gospodu", je plemenito stal ob apostolu. (Kol 4,7) Z njim sta bila tudi Dema in Marko. Aristarh in Epafra sta bila njegova sojetnika. (Kol 4,7-14)

Odkar je Marko v zgodnjih letih sprejel vero, se je njegova krščanska izkušnja poglobila. Ko je temeljiteje proučil Kristusovo življenje in smrt, je pridobil jasnejše razumevanje Zveličarjevega poslanstva, njegovih muk in bojev. Ko je v brazgotinah na Kristusovih rokah in nogah razbral znamenja njegove službe človeštvu in globine, do katere vodi samoodpoved, da bi rešila izgubljene in umirajoče, je postal voljan slediti Učitelju na poti samopožrtvovalnosti. Ko je zdaj delil usodo s Pavlom jetnikom, je bolje razumel kakor kdaj prej, da je imeti Kristusa neskončen dobiček, neskončna izguba pa pridobiti svet in izgubiti dušo, za katere odrešitev je bila prelita Kristusova kri. Kljub neprizanesljivim preizkušnjam in nadlogam je Marko ostal stanoviten. Bil je moder in ljubljen apostolov pomočnik.

Dema, ki je bil nekaj časa stanoviten, je pozneje zapustil Kristusovo delo. O tem je Pavel zapisal: "Zakaj Dema me je zapustil, iz ljubezni do tega sveta." (2 Tim 4,10) Prodal je vse vzvišene in plemenite cilje za posvetni dobiček. Kako kratkovidna zamenjava! Čeprav je imel posvetno bogastvo ali čast, je bil v resnici siromašen, ne glede na to, kako ponosno se je skliceval na svoje imetje. Marko, ki je izbral trpljenje zaradi Kristusa, je imel večna bogastva, v nebesih pa je bil zapisan kot Božji dedič in sodedič z njegovim Sinom./455/

Med njimi, ki so svoje srce izročili Bogu po Pavlovem prizadevanju v Rimu, je bil tudi Onezim, poganski suženj, ki se je pregrešil zoper svojega gospodarja Filemona, krščanskega vernika v Kolosah, in zbežal v Rim. Pavel je v svoji dobroti želel olajšati revščino in obup ubogega ubežnika in si potem prizadeval z lučjo resnice osvetliti njegov zatemnjeni um. On pa je prisluhnil besedam življenja, priznal svoje grehe in se spreobrnil ter sprejel Kristusovo vero.

Onezim se je priljubil Pavlu zaradi svoje pobožnosti in iskrenosti, nič manj pa zaradi nežne skrbi za apostolovo udobje in vneme za napredek evangeljskega dela. Pavel je v njem videl značajske poteze, ki ga lahko naredijo za koristnega pomočnika v misijonskem delu. Svetoval mu je, naj se nemudoma vrne k Filemonu, ga prosi za odpuščanje in se pripravi za prihodnost. Apostol je obljubil, da bo povrnil vsoto, ki je bila ukradena Filemonu. Ker je pravkar pošiljal Tihika s pismi v različne cerkve v Mali Aziji, je Onezima poslal z njim. Izročiti se gospodarju, zoper katerega se je pregrešil, je bil za sužnja velik preizkus. Ker pa je bil resnično spreobrnjen, se ni izogibal svoji dolžnosti.

Pavel je po Onezimu poslal pismo Filemonu, v katerem je s svojo navadno obzirnostjo in prijaznostjo zagovarjal spokorjenega sužnja in izrazil željo, da bi ga v prihodnosti obdržal za sodelavca. Pismo se začne s prisrčnim pozdravom Filemonu kot prijatelju in sodelavcu:/456/

"Milost vam in mir od našega Boga...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Milost vam in mir od našega Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa! Zahvaljujem svojega Boga vsekdar, spominjajoč se tebe v svojih molitvah, ker slišim o tvoji ljubezni in veri, ki jo imaš v Gospoda Jezusa in do vseh svetih, da se deleštvo tvoje vere izkaže delovno v pripoznavanju vsega dobrega, kar je v nas za Kristusa." (Flm 3-6) Apostol je Filemona spomnil, da za vse prave uspehe in značajske lastnosti, ki jih je imel, dolguje Kristusovi milosti. Samo to ga je naredilo drugačnega od popačenih in grešnih. Ista milost lahko iz nizkotnega hudodelca naredi Božjega otroka in koristnega delavca v evangeliju.

Pavel bi lahko zahteval od Filemona, da bo poslušen svoji krščanski dolžnosti, vendar je raje izbral prošnjo: "Tak, kakršen sem, Pavel stari, sedaj pa tudi jetnik Jezusa Kristusa — prosim za svoje dete, ki sem ga rodil v svojih sponah, Onezima, ki ti je bil nekdaj nekoristen, sedaj pa je meni in tebi koristen." (Flm 9-11)

Apostol je imel v mislih Onezimovo spreobrnitev, ko je Filemona prosil, naj sprejme spokorjenega sužnja kakor njegovega lastnega otroka, mu izkaže takšno naklonjenost, da bo želel ostati pri prejšnjem gospodarju, "ne več za hlapca, ampak nadhlapca, za ljubljenega brata". (Flm 16) Izrazil je svojo željo, da zadrži Onezima kot njega, ki mu lahko služi v njegovih sponah ravno tako kakor Filemon, vendar pod pogojem, da Filemon prostovoljno osvobodi sužnja.

Apostol je dobro vedel, kako neprizanesljivo so gospodarji ravnali s sužnji, vedel je tudi, da se Filemon/457/ zelo jezi zaradi vedenja svojega sužnja. Poskusil mu je pisati tako, da bi v njem prebudil najgloblja in najnežnejša krščanska čustva. Onezimovo spreobrnjenje ga je naredilo za njegovega brata v veri in kakršno koli kazen, ki bi doletela tega novega spreobrnjenca, bi Pavel sprejel, kakor da je doletela njega.

Pavel se je prostovoljno ponudil poravnati Onezimov dolg, da bi bilo krivemu prizaneseno sramotno kaznovanje in bi lahko ponovno užival prednosti, ki jih je zapravil. Filemonu je pisal: "Če imaš torej mene za tovariša, sprejmi ga kakor mene. Če ti je storil kaj žalega ali ti je dolžan, tisto vštej meni: jaz Pavel pišem s svojo roko, jaz to poplačam." (Flm 18.19)

Kakšna ustrezna ponazoritev Kristusove ljubezni do spokorjenega grešnika! Hlapec, ki je oškodoval svojega gospodarja, ni imel ničesar, s čimer bi to povrnil. Grešnik, ki je Boga oropal za leta službe, nima načina, da bi poravnal dolg. Jezus posreduje med grešnikom in Bogom, rekoč: "Jaz bom plačal dolg. Prizanesite grešniku; trpel bom namesto njega."

Ko je Pavel ponudil, da poravna Onezimov dolg, je spomnil Filemona, kako zelo je zadolžen pri apostolu. Dolgoval mu je sebe, saj je Bog Pavla uporabil kot posrednika pri njegovi spreobrnitvi. Potem je nežno in goreče prosil Filemona, naj tako kakor je s svojo velikodušnostjo poživil svete, poživi tudi apostolovega duha in mu zagotovi veselje. Dodal je: "Zaupajoč v tvojo pokorščino,/458/ ti pišem, vedoč, da boš še več storil, nego pravim." (Flm 21)

Pavlovo pismo Filemonu kaže vpliv evangelija na odnos med gospodarjem in hlapcem. Suženjstvo je bilo uveljavljena ureditev po vsem Rimskem cesarstvu. Gospodarje in sužnje je bilo najti v večini cerkev, za katere je Pavel delal. V mestih, kjer je bilo sužnjev pogosto številčno več kakor svobodnega prebivalstva, so imeli neverjetno stroge zakone za nujne, da bi jih ohranili v podložnosti. Bogat Rimljan je imel pogosto stotine sužnjev vseh slojev, iz vsakega naroda, vseh poklicev. S popolnim nadzorom nad dušami in telesi teh nebogljenih bitij jim je lahko prizadel trpljenje po lastni izbiri. Če si je kateri izmed njih v povračilo ali v samoobrambi drznil dvigniti roko zoper svojega lastnika, so lahko prestopnikovo družino nečloveško pobili. Najmanjšo napako, nesrečo ali malomarnost so pogosto kaznovali brez milosti.

Nekateri gospodarji, ki so bili bolj človeški od drugih, so bili prizanesljivejši do svojih sužnjev. Toda velika večina bogatašev in plemičev je v neomejenem vdajanju poželenju, strasti in teku svoje sužnje naredila za uboge žrtve muhavosti in okrutnosti. Nagnjenost celotne družbene ureditve je bila brezupno ponižujoča.

Apostolova naloga ni bila samovoljno ali nenadno strmoglaviti vzpostavljeni družbeni red. Če bi to poskusil, bi onemogočil uspeh evangelija. Učil je načela, ki so zadela sam temelj suženjstva in bodo, če bodo udejanjena, prav gotovo spodkopala/459/ celotno ureditev. Dejal je: "Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda." (2 Kor 3,17) Ko je suženj spreobrnjen, postane član Kristusovega telesa. Kot takega ga je treba ljubiti in z njim ravnati kakor z bratom in sodedičem z gospodarjem v Božjih blagoslovih in prednostih evangelija. Po drugi strani pa morajo sužnji opravljati svoje dolžnosti, "ne na oko, kakor bi hoteli ugajati ljudem, temveč kakor Kristusovi hlapci, delajoč Božjo voljo iz duše". (Ef 6,6)

Krščanstvo ustvarja tesno zvezo med gospodarjem in sužnjem, kraljem in podložnikom, evangeljskim oznanjevalcem in ponižanim grešnikom, ki je v Kristusu našel očiščenje od greha. Umiti so bili v isti krvi, poživljeni so z istim Duhom. So eno v Kristusu Jezusu./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

44. Cesarjev dvor
Evangelij je dosegal svoj največji uspeh med nižjimi družbenimi sloji. "Ni poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih." (1 Kor 1,26) Ni se moglo pričakovati, da bo Pavel, ubog in osamljen jetnik, zmožen pridobiti pozornost bogatih in uglednih slojev rimskih prebivalcev. Njim je pregreha kazala vso bleščečo zapeljivost in jih držala v prostovoljnem ujetništvu. Med izmučenimi, ubogimi žrtvami njihovega zatiranja, celo med ubogimi sužnji, pa so mnogi radostno prisluhnili Pavlovim besedam in v Kristusovi veri našli upanje in mir, ki sta jih spodbujala v stiskah njihove usode.

Apostolovo delo se je začelo pri ponižnih in skromnih, njegov vpliv pa se je razširil, dokler ni dosegel same cesarjeve palače.

Rim je bil v tem času svetovna prestolnica. Naduti cesarji so postavljali zakone skoraj vsakemu narodu/461/ na zemlji. Kralj in dvorjani so bili ali nepoučeni o ponižnem Nazarečanu ali pa so ga sovražili in zasmehovali. Pa vendar si je v manj kakor v dveh letih evangelij utrl pot iz skromnega jetnikovega doma v cesarjeve dvorane. Pavel je bil v sponah kakor hudodelec, vendar "Božja beseda ni vklenjena". (2 Tim 2,9)

V prejšnjih letih je apostol javno oznanjal Kristusovo vero s prepričljivo močjo. Z znamenji in čudeži je dajal očitne dokaze o njenem božanskem značaju. S plemenito odločnostjo je stal pred grškimi modreci in s svojim znanjem in govorništvom utišal dokaze ošabne filozofije. Z neustrašnim pogumom je stal pred kralji in namestniki ter razpravljal o pravičnosti, zmernosti in prihajajoči sodbi, dokler dokler niso naduti poglavarji trepetali, kakor da bi že zagledali strahote Božjega dne.

Zdaj apostolu niso bile zagotovljene takšne priložnosti. Omejen je bil na svoje bivališče in zmožen oznanjati resnico samo njim, ki so ga tam poiskali. Ni dobil božanskega ukaza kakor Mojzes in Aron, naj stopi pred izprijenega kralja ter v imenu velikega JAZ SEM okara njegovo krutost in nasilje. Pa vendar je bila prav v tem času, ko je bil glavni zagovornik navidezno umaknjen iz javnega dela, pridobljena velika zmaga za evangelij, saj so bili cerkvi pridani člani samega kraljevega dvora.

Nikjer ni bilo ozračja, ki bi bilo bolj nenaklonjeno krščanstvu kakor na rimskem dvoru. Zdelo se je, da je Neron iz svojega srca izbrisal zadnjo sled božanskega, celo človeškega, ter nosil/462/ Satanov žig. Njegovo spremstvo in dvorjani so bili na splošno enakega značaja kakor on sam — kruti, razuzdani in pokvarjeni. Na videz je bilo nemogoče, da bi krščanstvo pridobilo oporišče na Neronovem dvoru in v palači.

V tem primeru se je kakor v mnogih drugih izkazala resničnost Pavlove trditve, da je orožje tega vojskovanja "močno po Bogu za razrušitev trdnjav". (2 Kor 10,4) Celo na Neronovem dvoru je križ osvojil znamenja zmage. Izmed pregrešnega spremstva še pregrešnejšega kralja so prišli spreobrnjenci, ki so postali Božji sinovi. Ti niso bili kristjani na skrivaj, temveč javno. Niso se sramovali svoje vere.

S kakšnimi sredstvi pa je bil omogočen začetek in trdno oporišče krščanstvu tam, kjer se je zdel nemogoč celo njegov vstop? V pismu Filipljanom je Pavel lastnemu jetništvu pripisal uspeh v pridobivanju spreobrnjencev v vero na Neronovem dvoru. Zaskrbljen, da ne bi mislili, da so njegove stiske ovirale napredek evangelija, jim je zagotovil: "Želim pa, da spoznate, bratje, da je pripomoglo še bolj v prospeh evangeliju to, kar me je zadelo." (Flp 1,12)

Ko so krščanske cerkve prvič zvedele, da bo Pavel obiskal Rim, so se veselile spodbudne zmage evangelija v tem mestu. Pavel je odnesel resnico v mnoge dežele, oznanil jo je v velikih mestih. Mar ne bo temu junaku vere uspelo pridobiti ljudi za Kristusa celo v svetovni prestolnici? Toda njihove upe so razblinile novice, da je šel Pavel v Rim kot/463/ jetnik. Močno so upali, da se bo evangelij, brž ko bo vzpostavljen v tem velikem središču, hitro razširil med vse narode in postal prevladujoča moč na zemlji. Kako veliko je bilo njihovo razočaranje! Človeška pričakovanja so spodletela, ne pa tudi Božji namen.

Pozornost dvora so h krščanstvu pritegnile Pavlove spone, ne pa njegove pridige. Kot jetnik je z mnogo ljudi zlomil vezi, ki so jih držale v suženjstvu grehu. To pa ni bilo vse. Povedal je: "Večina bratov, v Gospodu dobivši zaupanje po mojih sponah, upa bolj brez strahu govoriti Božjo besedo." (Flp 1,14)

Pavlova potrpežljivost in vedrost v času njegovega dolgega in nepravičnega jetništva ter njegov pogum in vera so bili neprestana pridiga. Njegov duh, ki je bil tako drugačen od duha sveta, je pričal, da pri njem prebiva sila, ki je močnejša od zemeljske. Po njegovem zgledu pa so se kristjani s še večjo vnemo lotili zagovarjanja Božjega dela z javnim delom, iz katerega je bil Pavel umaknjen. Tako so bile apostolove spone imele velik vpliv. Ko sta bili njegov vpliv in uporabnost na videz onemogočena in se je zdelo, da ne more veliko narediti, je zbral snope za Kristusa na polju, iz katerega je bil videti popolnoma izključen.

Pred koncem dveletnega ujetništva je bil Pavel zmožen reči: "Tako ... so moje spone postale očitne, da so za Kristusa, vsej cesarski straži in vsem drugim." (Flp 1,13) Med njimi, ki so poslali pozdrave v Filipe, omenja posebno tiste "iz cesarjeve hiše". (Flp 4,22)/464/

Potrpežljivost je prispevala njegovim zmagam ravno toliko kakor pogum. Ljudi pridobimo za Kristusa s krotkostjo v preizkušnjah nič manj kakor s pogumnim prizadevanjem v boju. Kristjan, ki kaže potrpežljivost in vedrost ob izgubi ljubljene osebe in v trpljenju ter celo samo smrt dočaka v miru in spokojnosti neomahljive vere, lahko za evangelij naredi več, kakor pa doseže z dolgim življenjem zvestega dela. Kadar je Božji služabnik umaknjen iz dejavne službe, Bog pogosto po skrivnostni previdnosti, ki jo naše kratkovidno dojemanje objokuje, namerava dokončati delo, ki drugače nikoli ne bi bilo opravljeno.

Kristusov sledilec naj ne...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristusov sledilec naj ne misli, da ne more več služiti in si zagotoviti nagrade, ko ni več zmožen delati javno in dejavno za Boga in njegovo resnico. Prave Kristusove priče nikoli ne odnehajo. Bog jih še vedno uporablja v zdravju in bolezni, v življenju in smrti. Ko so bili Kristusovi služabniki preganjani zaradi Satanove zlobe in je bilo njihovo delo ovirano, ko so bili vrženi v ječo ali v areno ali privezani na mučilni kol, je resnica pridobila še večjo zmago. Ko so ti zvesti zapečatili svoje pričevanje s svojo krvjo, so se ljudje, ki so doslej še dvomili in bili negotovi, prepričali o Kristusovi veri in se pogumno postavili na njegovo stran. Iz pepela mučencev je pognala obilna žetev za Boga.

Gorečnost in zvestoba Pavla in njegovih sodelavcev ter vera in poslušnost spreobrnjencev v krščanstvo v tako težavnih razmerah so ostra graja malomarnosti in pomanjkanja vere v Kristusovi službi. Apostol/465/ in njegovi sodelavci bi lahko dejali, da je Neronove služabnike zaman vabiti k spokorjenju in veri v Kristusa, ker so bili podvrženi hudim skušnjavam, kakor so bili tudi sami obdani z velikanskimi ovirami, in izpostavljeni grenkemu nasprotovanju. Kako naj bodo poslušni resnici, četudi bi se prepričali o njej? Toda Pavel ni razmišljal tako; v veri je predstavil evangelij tem ljudem, in med njimi, ki so ga poslušali, je bilo nekaj takih, ki so se odločili ubogati za vsako ceno. Kljub oviram in nevarnostim bodo sprejeli luč ter zaupali Bogu, da jim bo pomagal, da bo njihova luč svetila drugim.

Ne samo da so bili v cesarjevem domu pridobljeni spreobrnjenci za resnico, temveč so po spreobrnitvi tudi ostali v tem domu. Niso si dovolili zapustiti svoje dolžnosti, ker njihovo okolje ni bilo več primerno. Resnica jih je našla tam in tam so ostali ter s svojim spremenjenim življenjem in značajem pričali o preobražujoči moči nove vere.

Ali je kdo v skušnjavi, da se izgovarja na svoje razmere, ker ni pričal za Kristusa? Takšen naj razmisli o razmerah učencev v cesarjevem domu — o vladarjevi pokvarjenosti in izprijenosti na dvoru. Težko si predstavljamo razmere, ki bi bile manj naklonjene verskemu življenju in bi sprožile večje žrtve ali nasprotovanja, kakor so bile te, v katerih so se znašli ti spreobrnjenci. Vendar so sredi težav in nevarnosti ohranili svojo zvestobo. Zaradi na videz nepremostljivih ovir se bo morda kristjan želel izgovoriti, da ne more ubogati resnice, kakršna je v Kristusu,/466/ toda nobenega zadovoljivega opravičila ne more najti. Če bi to lahko storil, bi Boga izkazal za nepravičnega, ker je svojim otrokom postavil pogoje zveličanja, ki jih ne morejo izpolniti.

Ta, čigar srce si želi služiti Bogu, bo našel priložnost, da bo pričal zanj. Težave ne bodo mogle ovirati njega, ki se je odločil najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost. V moči, ki jo je pridobil z molitvijo in proučevanjem besede, si bo prizadeval za čednosti in zapustil pregreho. Z gledanjem v Jezusa, Začetnika in Dokončevalca vere, ki je zdržal nasprotovanje grešnikov zoper sebe, bo vernik prostovoljno kljuboval zaničevanju in posmehovanju. On, čigar beseda je resnica, je obljubil pomoč in milost, ki zadostujeta za vse razmere. Njegove večne roke obdajo človeka, ki se obrne k njemu po pomoč. V njegovi skrbi lahko varno počivamo, rekoč: "Ob dnevu, ko me obhaja strah, postavljam svoje upanje vate." (Ps 56,3) Vsem, ki stavijo svoje upanje v Boga, bo izpolnil svojo obljubo.

Zveličar je s svojim zgledom kazal, da so njegovi sledilci lahko na svetu, pa vendar ne od sveta. On ni prišel sodelovat v njegovih varljivih zadovoljstvih ali se prilagajat njegovim običajem in sledit njegovim navadam, temveč izpolnit Očetovo voljo, iskat in rešit izgubljene. S tem ciljem pred seboj lahko kristjan neomadeževan stoji v vsakem okolju. Ne glede na svoje stanje ali okoliščine, ali je hvaljen ali ponižan, bo z zvestim opravljanjem dolžnosti razodeval moč prave vere.

Krščanski značaj se ne razvija brez preizkušnje,/467/ temveč sredi nje. Izpostavljenost roganju in nasprotovanju vodi Kristusovega sledilca k večji čuječnosti in resnejši molitvi k mogočnemu Pomočniku. Krute preizkušnje, ki jih zdržimo z Božjo milostjo, razvijejo potrpežljivost, budnost, stanoitnost ter globoko in trajno zaupanje v Boga. Zmagoslavje krščanske vere je v tem, da usposobi svoje sledilce, da trpijo in so močni; da se pokorijo in tako zmagajo; da jih ves dan morijo, pa vendar preživijo; da nosijo križ in tako osvojijo krono slave.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

45. Pismi iz Rima
Temeljno besedilo: Kol in Flp


Apostolu Pavlu so bile v začetku njegove krščanske izkušnje dane posebne priložnosti, da je spoznal Božjo voljo glede Jezusovih sledilcev. Bil je "vzet tja v tretja nebesa, ... v raj, in je slišal neizrečne besede, katerih ne sme človek govoriti". (2 Kor 12,2-4) Sam je priznal, da mu je Gospod dal mnogo "prikazni in razodetij". (2 Kor 12,1) Njegovo razumevanje načel evangeljske resnice je bilo enakovredno tistemu, ki so ga imeli "preveliki apostoli". (2 Kor 12,11) Jasno in popolnoma je dojel, kaj je "širjava in dolžina in globočina in visočina" Kristusove ljubezni, "ki presega spoznanje". (Ef 3,18.19)

Pavel ni mogel povedati vsega, kar je videl v prikazni, saj so bili med njegovimi poslušalci takšni, ki bi zlorabili njegove besede. Kar pa mu je bilo razodeto, ga je usposobilo, da je delal kot vodja in moder učitelj ter tudi sestavljal/469/ sporočila in jih v poznejših letih poslal cerkvam. Vtis, ki ga je dobil med videnjem, je ostal za vedno z njim in ga usposobil, da je pravilno prikazal krščanski značaj. Ustno in pisno je podajal sporočilo, da je odtlej pomagalo in krepilo Božjo cerkev. Današnjim vernikom to sporočilo jasno govori o nevarnostih, ki bodo grozile cerkvi, in o lažnih naukih, s katerimi se bodo morali srečati.

Apostol je želel, da ti, na katere je naslovil pisma z nasveti in svarili, ne bi bili več otroci in jih ne bi "semtertja metala in gonila vsaka sapa nauka", (Ef 4,14) temveč da bi vsi dospeli do "edinosti vere in spoznanja Božjega Sina, do doraslega moža, do mere dovršene rasti Kristusove polnosti". (Ef 4,13) Jezusove sledilce v poganskih skupnostih je rotil, naj ne živijo, "kakor žive tudi pogani v nečimrnosti svojega srca, otemnjeni v razumu, odtujeni Božjemu življenju ... zaradi otrplosti njihovega srca", (Ef 4,17.18) temveč naj živijo "previdno, ne kakor nemodri, ampak kakor modri, in skrbno rabite čas". (Ef 5,15.16) Vernike je spodbujal, naj gledajo naprej v čas, ko bo Kristus, ki je "ljubil cerkev in je samega sebe dal zanjo", pripravil "sam sebi slavno cerkev, ki nima madeža ali gube ali kaj enakega" — cerkev, ki bo "sveta in brezmadežna". (Ef 5,25.27)

Ta sporočila so bila napisana z močjo, ki ni od človeka, marveč od Boga. Vsebovala so nauke, ki bi jih morali proučiti vsi in/470/ jih je koristno pogosto ponavljati. V njih je poudarjena praktična pobožnost, podana so načela, ki bi jih morala upoštevati vsaka cerkev, in razložena pot, ki vodi v večno življenje.

Pavel v svojem pismu "svetim v Kolosah in vernim bratom v Kristusu", ki ga je napisal, ko je bil še jetnik v Rimu, omenja svoje veselje nad njihovo stanovitnostjo v veri. Te novice mu je prinesel Epafra. Apostol je še zapisal, da mu je tudi pripovedoval o njihovi ljubezni v Duhu. Nadaljeval je: "Zato molimo tudi mi od dne, ko smo to slišali, neprestano za vas in prosimo, da se napolnite s spoznanjem njegove volje v vsej duhovni modrosti in razumnosti, da živite dostojno Gospoda, v vsem njemu po volji, in rodite sad v vsakem dobrem delu ter rastete po Božjem spoznanju, z vso močjo krepčani po krepkosti njegove slave za vso stanovitnost in potrpežljivost, z radostjo." (Kol 1,9-11)

Tako je Pavel ubesedil svojo željo za vernike v Kolosah. Kako visok želeni cilj postavljajo te besede pred Kristusove sledilce! Kažejo čudovite možnosti krščanskega življenja in razlagajo, da ni meja za blagoslove, ki jih lahko prejmejo Božji otroci. Če neprestano rastejo v spoznanju Boga, lahko v krščanski izkušnji napredujejo od moči do moči in od višine do višine, vse dokler jih njegova veličastna moč ne usposobi "za delež dediščine svetih v luči". (Kol 1,12)

Apostol je pred verniki povzdignil Kristusa kot njega,/471/ po komer je Bog ustvaril vse stvari in omogočil njihovo odrešitev. Povedal je, da je roka, ki vzdržuje svetove v prostoru ter ohranja red in neutrudno dejavnost vseh stvari v Božjem vesolju, ista roka, ki je bila zanje pribita na križ. Pavel je zapisal: "V njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli ali gospostva ali poglavarstva ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj; in On je pred vsem in vse ima obstanek v njem. Tudi vas, ki ste bili nekdaj odtujeni in sovražni v mišljenju pri svojih hudobnih delih, — zdaj pa vas je spravil v telesu njegovega mesa, po njegovi smrti, da vas postavi svete in brezmadežne in brez graje pred seboj." (Kol 1,16.17.21.22)

Božji Sin se je ponižal, da bi dvignil padle. Zato je zapustil brezgrešne zgornje svetove, "devetindevetdeset" teh, ki so ga ljubili, in prišel na to zemljo, da bi bil "ranjen zaradi naših prestopkov, potrt zaradi naših krivic". (Lk 15,4; Iz 53,5) V vsem je bil enak svojim bratom. Postal je meso kakor smo mi. Vedel je, kaj pomeni biti lačen, žejen in utrujen. Preživljal se je s hrano in krepčal s spanjem. Bil je tujec in popotnik na zemlji — na svetu, vendar ne od sveta; bil je skušan in preizkušen, kakor so skušani in preizkušani današnji ljudje, pa vendar je živel brezgrešno življenje. Bil je nežen, usmiljen, sočuten in je vedno mislil na druge, in tako pokazal Božji značaj. "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami, ... polna milosti in resnice." (Jn 1,14)/472/

Ker so vernike v Kolosah obdajali poganski običaji in vplivi, so bili v nevarnosti, da bi se oddaljili od preprostosti evangelija. Pavel jih je posvaril pred tem in jih usmeril na Kristusa kot na edinega zanesljivega vodnika. Pisal je: "Hočem namreč, da veste, kako hud boj imam za vas in zanje, ki so v Laodiceji, in za vse, ki niso videli mojega obličja v mesu, da njihova srca prejmejo tolažbo, da so združeni v ljubezni in za vse bogastvo popolnega prepričanja razuma, da prav spoznajo Božjo skrivnost, Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja.

To pa pravim, da vas nihče ne prevara z dozdevno pametnimi besedami. ... Kakor ste torej sprejeli Kristusa Jezusa, Gospoda, tako živite v njem, ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri, kakor ste bili poučeni, in bodite po njej obilni v zahvaljevanju. Pazite, da vas kdo ne upleni z modrijanstvom in prazno prevaro, po človeškem izročilu, po začetnih naukih sveta in ne po Kristusu; ker v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno, in v njem ste dopolnjeni, ki je glava vsakega gospostva in vsake oblasti." (Kol 2,1-10)

Kristus je napovedal, da se...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus je napovedal, da se bodo pojavili zapeljivci, po katerih vplivu se bo razbohotila krivica in "mnogim omrzne ljubezen". (Mt 24,12) Učence je opozoril, da bo za cerkev to zlo veliko večja nevarnost, kakor pa ko jih bodo preganjali sovražniki. Vedno znova je Pavel svaril vernike pred lažnimi učitelji. Bolj kakor vsega drugega se morajo varovati pred to nevarnostjo,/473/ saj bodo s sprejetjem lažnih učiteljev odprli vrata zmotam, po katerih bo sovražnik zameglil duhovna dojemanja in omajal zaupanje njih, ki so se na novo pridružili evangeljski veri. Kristus je bil merilo, s katerim morajo preizkušati podane nauke. Kar se ne ujema z njegovimi nauki, morajo zavreči. Kristus, ki je bil križan zaradi greha, vstal od mrtvih in odšel v višavo — to je veda zveličanja, ki se je morajo naučiti in o njej poučevati.

Opozorila Božje besede glede nevarnosti, ki obdajajo krščansko cerkev, veljajo za nas danes. Kakor v apostolskih dnevih, ko so ljudje poskušali z izročilom in filozofijo uničiti vero v Pisma, tako želi danes sovražnik pravičnosti s prijetnimi mnenji visokega kriticizma, evolucijo, spiritualizmom, teozofijo in panteizmom zapeljati ljudi na prepovedane poti. Mnogim je Sveto pismo kakor svetilka brez olja, ker so svoj um usmerili k zagovornikom nezanesljivega verovanja, ki povzroča napačne razlage in zmedo. Visoki kriticizem, ki razčlenjuje, ugiba in prenareja, uničuje vero v Sveto pismo kot božansko razodetje. Božjo besedo oropa moči nadzora, moralnega dviga in navdihovanja človeških življenj. Spiritualizem uči množice, naj verujejo, da je želja najvišji zakon, da je razuzdanost svoboda ter da je človek odgovoren edino samemu sebi.

Kristusov sledilec se bo srečal "z dozdevno pametnimi besedami", (Kol 2,4) zoper katere je apostol svaril vernike v Kolosah. Srečal se bo s spiritualističnimi razlagami/474/ Svetega pisma, vendar jih ne sme sprejeti. Njegov glas mora jasno zagovarjati večne resnice Svetega pisma. S pogledom, usmerjenim na Kristusa, mora vztrajno napredovati po označeni poti ter zavreči vse zamisli, ki se ne ujemajo s Kristusovimi nauki. Božja resnica mora biti predmet njegovega proučevanja in razmišljanja. Sveto pismo mora biti zanj Božji glas, ki mu govori neposredno. Tako bo našel božansko modrost.

Spoznanje o Bogu, kakršno je razodeto v Kristusu, je spoznanje, ki ga morajo imeti vsi rešeni. To je spoznanje, ki spreminja značaj. Če je sprejeto v življenje, bo prenovilo človeka po Kristusovi podobi. Bog vabi svoje otroke, naj prejmejo to znanje, poleg katerega je vse drugo nečimrno in brezvredno.

V vsakem rodu in v vsaki deželi je bil pravi temelj za izoblikovanje značaja isti — načela, ki jih vsebuje Božja beseda. Edino varno in zanesljivo pravilo je delati tisto, kar pravi Bog. "Gospodove zapovedi so prave; kdor tako ravna, ne omahne nikdar." (Ps 19,8; 15,5) Apostoli so v tistem času nasproti lažnim teorijam postavili Božjo besedo, rekoč: "Kajti drugega temelja ne more nihče položiti, razen tega, ki je položen." (1 Kor 3,11)

V času svojega spreobrnjenja in krsta so se verniki v Kolosah zaobljubili, da se bodo odpovedali verovanjem in običajem, ki so bili dotlej del njihovega življenja, ter bodo zvesti svoji zavezi s Kristusom. Pavel jih je v svojem pismu spomnil na to in prosil, naj ne pozabijo, da se morajo/475/ neprestano upirati zlu, ki jih bo hotelo premagati, če želijo izpolniti svojo zaobljubo. Rekel je: "Če ste torej bili obujeni s Kristusom vred, iščite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. V mislih imejte, kar je gori, ne, kar je na zemlji. Kajti umrli ste, in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu." (Kol 3,1-3)

"Zato če je kdo v Kristusu, je novo stvarjenje; staro je prešlo, glej, postalo je vse novo." (2 Kor 5,17) S Kristusovo močjo so ljudje zlomili okove grešnih navad. Opustili so sebičnost. Posveten je postal pobožen, pijanec trezen, izprijenec pa čist. Ljudje, ki so bili podobni Satanu, so bili spremenjeni v Božjo podobo. Ta sprememba je sama po sebi čudež vseh čudežev. Sprememba z Besedo je ena najglobljih skrivnosti Besede. Ne moremo je razumeti. Lahko le verujemo, kakor piše v Pismih, da je "Kristus v vas, upanje slave". (Kol 1,27)

Kadar Božji Duh nadzoruje misli in srce, spreobrnjenec zapoje novo pesem, saj spozna, da je bila v njegovi izkušnji izpolnjena Božja obljuba in so mu bili prestopki odpuščeni, greh pa pokrit. Spokoril se je pred Bogom za kršitev božanskega zakona, in veroval v Kristusa, ki je umrl, da bi bil človek opravičen. Ko smo "opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu". (Rim 5,1)

Čeprav je kristjan doživel to izkušnjo, ne sme/476/ skleniti rok in se zadovoljiti s tem, kar je doseženo zanj. Kdor se je odločil stopiti v Božje kraljestvo, bo odkril, da so zoper njega razvrščene vse moči in poželenja stare narave, ki jih podpirajo sile kraljestva teme. Vsak dan mora obnavljati svoje posvečenje in se vsak dan boriti z zlom. Stare navade in podedovana nagnjenja k zlu si bodo prizadevala za prevlado. Zoper nje mora biti vedno na preži in si v Kristusovi moči prizadevati za zmago.

Pavel je pisal Kološanom: "Morite torej svoje ude, ki so na zemlji, ... ki ste med njimi tudi vi nekdaj hodili, ko ste živeli v teh grehih. ... Sedaj pa odložite tudi vi vse to: jezo, srd, hudobnost, preklinjanje, nečedno besedovanje iz svojih ust. Oblecite torej kot Božji izvoljeni, sveti in ljubljeni, srčno usmiljenje, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus odpustil vam, tako tudi vi; vrhu vsega tega pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj vlada v vaših srcih, ki ste bili vanj tudi poklicani v enem telesu; in bodite hvaležni." (Kol 3,5.7.8.12-15)

Pismo Kološanom je polno naukov najvičje vrednosti za vse, ki sodelujejo v Kristusovi službi, naukov, ki kažejo iskrenost namena in vzvišenost cilja, kar bo vidno v življenju njega, ki pravilno predstavlja Zveličarja. Vernik bo opustil vse, kar bi ga lahko oviralo pri napredovanju po poti, ki vodi navzgor, ali pa/477/ odvrnilo nogo drugega od ozke steze. Tako bo razodeval v svojem vsakdanjem življenju usmiljenje, prijaznost, ponižnost, krotkost, odpuščanje in Kristusovo ljubezen.

Naša velika potreba je moč za bolj vzvišeno, čisto in plemenito življenje. Preveč mislimo na svet in premalo na nebeško kraljestvo.

Ko se kristjan trudi, da bi dosegel želeni cilj, ki ga Bog ima zanj, nikoli ne sme obupati. Vsem sta po Kristusovi milosti in moči obljubljeni moralna in duhovna popolnost. Jezus je vir moči, izvir življenja. Daje nam svojo besedo in z drevesa življenja nam podarja listje, ki je v ozdravljenje naše, zaradi greha bolne duše. Vodi nas pred Božji prestol ter v naša usta polaga molitev, ki nas tesneje poveže z njim samim. V našo korist je dal na razpolago vsemogočne nebeške sile. Na vsakem koraku čutimo njegovo življenjsko moč.

Bog ne postavlja mej napredka....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog ne postavlja mej napredka njih, ki žele biti napolnjeni "s spoznanjem njegove volje v vsej modrosti in duhovni razumnosti". (Kol 1,9) Z molitvijo, budnostjo in rastjo v spoznanju in razumevanju morajo biti "z vso močjo krepčani po krepkosti njegove slave". (Kol 1,11) Tako bodo pripravljeni delati za druge. Zveličarjev namen je, da bi bili očiščeni in posvečeni ljudje njegova pomožna roka. Zahvalimo se za to prednost njemu, ki nas je "storil sposobne za delež dediščine svetih v luči, ki nas je rešil iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni". (Kol 1,12.13)/478/

Pavlovo pismo Filipljanom je bilo kakor pismo Kološanom napisano, ko je bil zapornik v Rimu. Cerkev iz Filipov je poslala Pavlu darila po Epafroditu. Njega Pavel imenuje "brata in sodelavca in mojega sovojaka, vašega pa poslanca in služabnika moje potrebe". (Flp 2,25) Epafrodit je med bivanjem v Rimu "zbolel in je bil blizu smrti; ali Bog se ga je usmilil, a ne samo njega, ampak tudi mene, da ne bi imel žalosti nad žalost", je zapisal Pavel. (Flp 2,27) Ko so Filipljani slišali za Epafroditovo bolezen, jih je zaskrbelo zanj, on pa se je odločil vrniti k njim. Pavel je zapisal: "Kajti hrepenel je po vseh vas in se žalostil, ker ste slišali, da je zbolel. Tem hitreje torej sem ga poslal, da ga vidite ter se veselite in da bom jaz manj žalosten. Sprejmite ga torej v Gospodu z vsem veseljem, in take imejte v čislih; kajti zaradi Kristusovega dela se je približal smrti, vnemar pustivši življenje, da bi nadomestil, s čimer mi vi niste mogli poslužiti." (Flp 2,26.28-30)

Po Epafroditu je Pavel poslal vernikom v Filipih pismo, v katerem se je zahvalil za njihove darove zanj. Od vseh cerkev je bila filipljanska najbolj radodarna v preskrbi Pavlovih potreb. Apostol je v svojem pismu dejal: "Veste pa tudi sami, Filipljani, da se v začetku širjenja evangelija, ko sem odšel iz Makedonije, nobena cerkev ni udeležila z menoj na račun dajanja in prejemanja, razen vas samih; saj tudi v Solun ste mi poslali enkrat ali dvakrat za potrebo. Ne da bi iskal daru, marveč/479/ sadu iščem, ki naj se množi vam na račun. Imam pa vsega dovolj in preobilo; napolnjen sem, dobivši od Epafrodita vaše darove, sladko dišavo, prijetno daritev, Bogu po volji." (Flp 4,15-18)

"Milost vam in mir od našega Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, vedno v sleherni molitvi za vas vse, ko opravljam molitev z veseljem, da ste se udeleževali širjenja evangelija od prvega do današnjega dne, ker sem prepričan prav o tem, da On, ki je začel v vas dobro delo, ga dokonča do dne Jezusa Kristusa; kakor je tudi meni spodobno misliti to za vas vse, ker vas imam v svojem srcu kot take, ki ste vsi in v mojih sponah in v zagovarjanju in utrjevanju evangelija sodeležniki milosti z menoj. Kajti priča mi je Bog, kako hrepenim po vas vseh. ... In za to molim, da naj vaša ljubezen še bolj in bolj raste v spoznanju in slehernem razumu, da presojate, kaj je boljše in kaj ne; da boste čisti in brez spotikljaja za Kristusov dan, napolnjeni s sadom pravičnosti, ki se množi po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Bogu." (Flp 1,2-11)

Božja milost je podpirala Pavla, ko je bil v ječi, ter ga usposabljala, da se je veselil v stiski. Z vero in gotovostjo je pisal svojim filipljanskim sovernikom, da so njegove spone obrodile napredek evangelija. Objavil je: "Želim pa, da spoznate, bratje, da je pripomoglo še bolj v razcvet evangeliju to, kar me je zadelo, tako da so moje spone postale očitne, da so za Kristusa, vsej cesarski straži in vsem drugim, in/480/ da si večina bratov, dobivši zaupanje v Gospodu po mojih sponah, upa bolj brez strahu govoriti Božjo besedo." (Flp 1,12-14)

V tej Pavlovi izkušnji najdemo nauk zase, saj razodeva Božji način delovanja. Gospod lahko doseže zmago tam, kjer mi vidimo neuspeh in poraz. Smo v nevarnosti, da pozabimo na Boga, da gledamo na vidno, namesto da bi z očmi vere opazovali nevidno. Kadar nas doleti nesreča ali nadloga, smo pripravljeni obtožiti Boga za ravnodušnost ali neusmiljenost. Če se mu zdi prav, da ustavi našo uspešnost na katerem področju, smo žalostni in ne razmišljamo, da morda Bog tako ravna za naše dobro. Naučiti se moramo, da je opomin del njegovega velikega načrta in da lahko kristjan pod šibo stiske včasih naredi več za Gospodarja kakor takrat, ko sodeluje v dejavni službi.

Pavel je kot zgled v krščanskem življenju Filipljane usmeril na Kristusa, "kateri, ko je bil v Božji podobi, ni štel za rop biti enak Bogu, temveč je samega sebe izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu". (Flp 2,6-8)

Nadaljeval je: "Zatorej, moji ljubljeni, kakor ste bili vsekdar poslušni, ne samo v moji pričujočnosti, temveč mnogo bolj sedaj v moji nepričujočnosti, v strahu in trepetu delajte za svoje zveličanje; Bog namreč je, ki dela v vas in voljo in delovanje, po svoji dobri volji. Vse delajte brez godrnjanja in pomišljanja, da boste brez pogreška/481/ in čisti, Božji otroci brez madeža sredi sključenega in spačenega rodu, med katerimi se svetite kakor nebeške luči na svetu in jim predstavljate besedo življenja; da imam hvalo za Kristusov dan, da nisem zaman tekal in se zaman trudil." (Flp 2,12-15)

Te besede so zapisane za pomoč vsakomur,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Te besede so zapisane za pomoč vsakomur, ki se bojuje. Pavel je povzdignil merilo popolnosti in kaže, kako ga lahko dosežemo. Rekel je: "Delajte za svoje zveličanje; Bog namreč je, ki dela v vas." (Flp 2,12.13)

Zveličanje se doseže s sodelujočim občestvom, z združenim delovanjem. Bog in spokorjeni grešnik morata sodelovati. To je nujno za oblikovanje pravih načel v značaju. Človek si mora resno prizadevati premagati tisto, kar ga ovira pred dosego popolnosti. Ampak njegov uspeh je popolnoma odvisen od Boga. Človeško prizadevanje samo po sebi ne zadošča. Brez pomoči božanske sile je vse zaman. Bog dela in človek dela. Človek se mora upirati skušnjavi, svojo moč pa mora črpati od Boga. Na eni strani so neskončna modrost, sočutje in moč, na drugi pa pomanjkljivost, grešnost in popolna nebogljenost.

Bog želi, da bi imeli oblast nad samim seboj. Ne more nam pomagati, če v to ne privolimo in sodelujemo. Božanski Duh deluje po močeh in sposobnostih, ki so podarjene človeku. Sami nismo zmožni uskladiti namenov, želj in nagnjenj z Božjo voljo. Če pa hočemo, da bi nas obdelal, bo Zveličar naredil za nas, da bomo razdevali "sovražne naklepe/482/ in vsako visokost, ki se vzdiguje zoper Božje spoznanje, in vodili vsako misel v sužnost pokorščine do Kristusa". (2 Kor 10,5)

Kdor želi izoblikovati močan, somerno razvit značaj, kdor želi biti uravnovešen kristjan, mora vse izročiti Kristusu in vse delati zanj, saj Odrešenik ne bo sprejel razdeljene službe. Vsak dan mora spoznavati pomen samoodpovedi. Proučevati mora Božjo besedo, spoznavati njen pomen in ubogati njene predpise. Tako lahko doseže merilo krščanske popolnosti. Dan za dnem Bog sodeluje z njim in spopolnjuje značaj, ki bo moral obstati v času končne preizkušnje. Dan za dnem vernik pred ljudmi in angeli opravlja vzvišeni poskus ter kaže, kaj lahko evangelij naredi za padla človeška bitja.

Pavel je zapisal: "Jaz ne mislim sam zase, da sem že dosegel; eno pa delam: pozabivši, kar je zadaj, a vzpenjajoč se po tem, kar je spredaj, hitim proti cilju za darilom Božjega nebeškega poklica v Kristusu Jezusu." (Flp 3,13.14)

Pavel je dosegel veliko. Od takrat ko je obljubil svojo zvestobo Kristusu, je bilo njegovo življenje napolnjeno z neutrudno službo. Potoval je iz mesta v mesto, iz dežele v deželo in oznanjal sporočilo o križu, pridobival spreobrnjence v evangelij in ustanavljal cerkve. Zanje je neprestano skrbel in jim v pouk napisal veliko pisem. Hkrati je opravljal svojo obrt, da si je zaslužil vsakdanji kruh. Toda v nobenih življenjskih dejavnostih ni Pavel nikoli izgubil pred seboj največjega cilja — hiteti proti nagradi/483/ svojega poklica. En cilj mu je bil stanovitno pred očmi — biti zvest njemu, kateri se mu je razodel pred damaščanskimi vrati. Nič ga ni moglo odvrniti od tega cilja. Povzdigniti golgotski križ je bila spodbuda, ki ga je popolnoma prežemala in navdihovala njegove besede in dejanja.

Veliki cilj, ki je priganjal Pavla, da je napredoval kljub težavam in stiskam, bi moral voditi vsakega krščanskega delavca, da se popolnoma posveti Božji službi. Ponujene mu bodo posvetne privlačnosti, da bi odvrnile njegovo pozornost od Zveličarja. Vendar mora hiteti proti cilju ter svetu, angelom in ljudem pokazati, da je upanje, da bo videl Božje obličje, vredno vseh prizadevanj in žrtvovanja, ki jih zahteva dosega tega upanja.

Čeprav je bil Pavel zapornik, mu to ni vzelo poguma. Namesto tega je v pismih, ki jih je pisal cerkvam iz Rima, zaslediti prizvok zmagoslavja. Filipljanom je zapisal: "Veselite se vedno v Gospodu! Še enkrat pravim: Veselite se! Nič ne skrbite, temveč v vsem naj se Bogu naznanjajo vaše želje v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, kar je resnično, kar čestito, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar sloveče, če je kaka čednost in če kaka hvala, to premišljajte." (Flp 4,4.6-8)

"Moj Bog pa napolni vsako vašo potrebo po svojem bogastvu v slavi v Kristusu Jezusu. Milost Gospoda Jezusa Kristusa z vašim duhom!" (Flp 4,19.23)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

46. Svoboden
Pavlovo delo v Rimu je obrodilo blagoslov s spreobrnitvijo mnogih ljudi ter okrepilo in opogumilo vernike. Tedaj pa so se začeli zbirati oblaki, ki so grozili ne samo njegovi varnosti, temveč tudi napredku cerkve. Ob prihodu v Rim je bil zaupan v oskrbo poveljnika cesarske straže. To je bil pravičen in pošten mož, po čigar dobrotljivosti je bil sorazmerno prost, da je lahko opravljal delo evangelija. Pred koncem dveletnega zaporništva pa so tega moža zamenjali z uradnikom, od kogar apostol ni mogel pričakovati posebne naklonjenosti.

Judje so bili zdaj v svojem prizadevanju zoper Pavla dejavnejši kakor prej. Našli so ustreznega pomočnika v pokvarjeni ženski, ki je bila Neronova druga žena. Bila je spreobrnjenka v judovstvo, zato je uporabila ves svoj vpliv, da bi pomagala njihovim morilskim načrtom proti zagovorniku krščanstva.

Pavel pri cesarju, na kogar se je sklical, ni mogel upati na veliko pravice. Neron je bil moralno nizkotnejši,/485/ po značaju objestnejši in istočasno zmožen veliko krvoločnejše krutosti kakor kateri koli vladar pred njim. Vladanje ne bi moglo biti zaupano bolj nasilnemu vladarju. Prvo leto njegove vladavine je bilo zaznamovano z zastrupitvijo njegovega mlajšega polbrata, ki je bil zakoniti dedič prestola. Neron je padal v vse večje globine pregrehe in zločina, dokler ni umoril lastne matere in potem še ženo. Ni bilo okrutnosti, ki je ne bi zagrešil, ne hudobije, h kateri se ne bi spustil. V vsakem plemenitem umu je vzbujal le stud in prezir.

Podrobnosti o sprijenosti, ki se jim je vdajal na svojem dvoru, so prenizkotne in prestrašne za opis. Njegova razuzdana podlost je povzročala stud in gnus celo v mnogih, ki so bili prisiljeni sodelovati v njegovih zločinih. Bili so v neprestanem strahu pred naslednjimi grozotami, ki jih bo predlagal. Vendar celo Neronovi zločini niso omajali vdanosti njegovih podložnikov. Bil je priznan kot neomejeni vladar celotnega naseljenega sveta. Še več, izkazovali so mu božanske časti in ga oboževali kakor boga.

S stališča človeške presoje je bila Pavlova obsodba pred sodnikom zanesljiva. Apostol pa je vedel, da se nima česa bati, dokler bo ostal zvest Bogu. Edini, ki je bil v preteklosti njegov zaščitnik, ga lahko obvaruje pred zlobo Judov in pred cesarjevo močjo.

In Bog je obvaroval svojega služabnika. Ko je bil Pavel izprašan, se obtožbe zoper njega niso obdržale. Neron je nasprotno splošnemu pričakovanju in s smislom za pravičnost,/486/ kar je bilo popolnoma nasprotno njegovemu značaju, razglasil zapornikovo nedolžnost. Pavlovi okovi so bili odstranjeni; ponovno je bil svoboden.

Če bi njegovo sojenje še naprej prelagali ali če bi bil iz katerega koli vzroka zadržan v Rimu do naslednjega leta, bi nedvomno umrl v preganjanju, ki je nastalo. Med Pavlovim bivanjem v zaporu so postali spreobrnjenci v krščanstvo tako številni, da so pritegnili pozornost in izzvali sovraštvo oblasti. Vladarjevo jezo je posebej vzbudila spreobrnitev članov njegovega dvora, zato je kmalu našel izgovor, da je kristjane naredil za cilj svojih neusmiljenih krutosti.

Nekako v tem času je v Rimu izbruhnil požar in požgal skoraj polovico mesta. Govorilo se je, da je plamene zanetil sam Neron. Da pa bi se izognil sumničenjem, je hlinil veliko radodarnost, tako da je pomagal brezdomcem in revežem. Kljub vsemu pa je bil obtožen zločina. Ljudje so bili vznemirjeni in besni. Da bi se Neron opravičil in da bi tudi mesto rešil sloja, ki se ga je bal in ga sovražil, je obtožil kristjane. Njegovi zvijači je uspelo in tisoče Kristusovih sledilcev — mož, žena in otrok — so kruto pobili.

Pavlu je bilo prizaneseno to grozno preganjanje, saj je kmalu po svoji osvoboditvi zapustil Rim. To zadnje obdobje svobode je marljivo uporabil za delo po cerkvah. Želel je vzpostaviti trdnejšo zvezo med grškimi in vzhodnimi cerkvami ter okrepiti um/487/ vernikov pred lažnimi nauki, ki so se plazili noter, da bi popačili vero.

Preizkušnje in skrbi, ki jih je Pavel zdržal, so spodkopale njegove telesne moči. Nadenj so prišle starostne betežnosti. Čutil je, da sedaj opravlja zadnje delo, in kakor se je čas njegovega delovanja krajšal, se je še toliko bolj trudil. Zdelo se je, da njegova gorečnost nima meja. Odločen v namenu, voljan za delo in močan v veri je potoval iz cerkve v cerkev v raznih deželah. Z vsemi sredstvi, ki so bila v njegovi moči, si je prizadeval okrepiti roke vernikov, da bi zvesto opravljali delo pridobivanja ljudi za Jezusa in v preizkusnih časih, ki so nastopili že takrat, lahko ostali stanovitni v evangeliju ter zvesto pričali za Kristusa,


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

47. Končno prijetje

Pavlovo delo med cerkvami, potem ko je bil osvobojen v Rimu, ni moglo uiti prežanju njegovih sovražnikov. Od začetka preganjanja pod Neronovim vodstvom so bili kristjani povsod izobčena ločina. Čez nekaj časa so se neverujoči Judje domislili, da bi Pavlu podtaknili hujskanje k požigu Rima. Nihče od njih ni niti za trenutek pomislil, da bi bil lahko kriv; vendar so vedeli, da bi takšna obtožba zapečatila njegovo usodo, če bi imela vsaj najmanjše možnosti, da se dokaže kot pristna. Po njihovem prizadevanju so ponovno prijeli Pavla ter ga gnali v končno ujetništvo.

Na drugem potovanju v Rim so Pavla spremljali nekateri prejšnji sodelavci. Drugi so iskreno želeli z njim podeliti njegovo usodo, vendar jim ni dovolil, da bi tako ogrozili svoje življenje. Obeti so bili veliko manj ugodni kakor v času prejšnjega zaporništva. Preganjanje pod Neronom je zelo zmanjšalo število kristjanov v Rimu. Tisoči so bili mučeni za svojo/489/ vero, mnogi so zapustili mesto, preostali pa so bili zelo potrti in zastrašeni.

Ob prihodu v Rim so Pavla namestili v temačno ječo, da bi tam ostal, dokler ne bo končan njegov sodni postopek. Obtožen je bil enega najnizkotnejših in najstrašnejših zločinov zoper mesto in ljudstvo ter bil predmet splošnega zgražanja.

Nekaj prijateljev, ki so delili apostolova bremena, ga je zdaj začelo zapuščati; nekateri so se mu izneverili, drugi pa so odšli po nalogah v različne cerkve. Prva sta odšla Figel in Hermogen. Potem je preganjanega apostola zapustil Dema, ki so ga prestrašili zbirajoči se oblaki težav in nevarnosti. Krescenta je Pavel poslal v cerkve v Galaciji, Tita v Dalmacijo, Tihika v Efez. Ko je Pavel pisal Timoteju o tej izkušnji, je zapisal: "Luka je sam pri meni." (2 Tim 4,11) Apostol nikoli ni potreboval toliko pomoči svojih bratov kakor zdaj, ko je bil oslabljen zaradi starosti, garanja in bolezni, zaprt v vlažni, temni kleti rimske ječe. Pomoč Luka, ljubljenega učenca in zvestega prijatelja, je bila Pavlu v veliko tolažbo in mu omogočila vzdrževati zvezo z verniki in zunanjim svetom.

V teh hudih časih so Pavlovo srce razveselili pogosti obiski Oneziforja. Ta sočutni Efežan je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je olajšal tegobe apostolove ječe. Njegov ljubljeni učitelj je bil v okovih zaradi resnice. Ker pa je bil sam svoboden, si ni prizanašal, ko si je prizadeval narediti Pavlovo usodo znosnejšo./490/

V zadnjem pismu, ki ga je apostol napisal, govori o tem zvestem učencu takole: "Usmiljenje daj Gospod Oneziforjevi hiši, ker me je mnogokrat poživil in se ni sramoval mojih spon, temveč me je, ko je bil v Rimu, z gorečnostjo iskal in našel. (Gospod mu daj, da najde usmiljenje pri Gospodu tisti dan.)" (2 Tim 1,16-18)

Željo po ljubezni in naklonjenosti je v srce vsadil sam Bog. Kristus je v uri smrtne muke v Getsemaniju hrepenel po naklonjenosti svojih učencev. Tudi Pavel je koprnel po sočutju in prijateljstvu, čeprav je bil videti ravnodušen do težav in trpljenja. Oneziforjevi obiski, ki so pričali o zvestobi v času osamljenosti in zapuščenosti, so prinesli veselje in radost njemu, ki je vse svoje življenje posvetil službi drugim./491


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

48. Pavel pred Neronom
Ko je bil Pavel poklican na sojenje pred cesarja Nerona, je bilo skoraj videti, da ga čaka zanesljiva smrt. Resna narava zločina, ki ga je bil obtožen, in prevladujoče sovraštvo do kristjanov je puščalo le malo upanja na ugoden razplet.

Med Grki in Rimljani je obstajal običaj, da so dovolili obtožencu pravico, da si je najel zagovornika, da ga je branil pred sodiščem. Z močjo dokazov, s silovitim govorom ali pa s prošnjami, rotenjem in solzami je takšnemu zagovorniku pogosto uspelo zagotoviti odločitev, ki je bila v prid zaporniku. Če pa mu to ni uspelo, je vsaj ublažil strogost kazni. Ko pa je bil pred Nerona poklican Pavel, si ga nihče ni upal zagovarjati ali govoriti njemu v prid. Ni bilo niti prijatelja, čigar roka bi ohrranila poročilo o obtožbah zoper njega ali o dokazih, ki jih je podal v svojo obrambo. Med kristjani/492/ v Rimu ni bilo niti enega, ki bi prišel v tisti hudi uri stat ob njem.

Edino zanesljivo poročilo o tem dogodku je zapisal sam Pavel v drugem pismu Timoteju. Apostol je zapisal: "O prvem mojem zagovarjanju mi ni bilo nikogar na strani, ampak vsi so me zapustili: naj se jim ne všteva! Gospod pa mi je bil v pomoč in me je ojačil, da se po meni slavno dovrši oznanjevanje in ga čujejo vsi pogani; in otet sem bil levu iz žrela." (2 Tim 4,16.17)

Pavel pred Neronom — kako osupljivo nasprotje! Naduti vladar, pred komer je Božji mož zagovarjal svojo vero, je dosegel vrhunec pozemske moči, oblasti in bogastva, pa tudi najgloblja brezna zločina in krivičnosti. V moči in velikosti ni imel tekmeca. Nihče se ni upal dvomiti o njegovi oblasti, nihče se ni upal upreti njegovi volji. Kralji so ob njegove noge polagali svoje krone. Mogočne vojske so marširale na njegovo povelje in zastave njegovega ladjevja so se odpravljale v zmage. V sodnih dvoranah so stali njegovi kipi, predpisi senatorjev in odločitve sodnikov pa so bili zgolj odmev njegove volje. Milijoni so bili poslušno pokorni njegovim odlokom. Pred Neronovim imenom je trepetal svet. Nakopati si njegovo jezo je pomenilo izgubo posesti, svobode in življenja; njegovega mrkega pogleda se je bilo treba bati bolj kakor kuge.

Ostareli jetnik je stal pred Neronom brez denarja, prijateljev in zagovornika — cesarjevo obličje je kazalo sramotno poročilo o strasteh, ki so besnele v njem. Obtoženčev obraz pa je pričal o srcu, ki je v miru/493/ z Bogom. Pavlovo življenje je bilo sama revščina, samozatajevanje in trpljenje. Kljub neprestanim lažem, obrekovanju in sramotenju, s katerimi so ga sovražniki hoteli zastrašiti, je pogumno povzdignil križevo zastavo. S svojim Učiteljem vred je bil tudi sam brezdomni popotnik in je tudi sam živel v blagoslov človeštva. Kako bi lahko Neron, muhast, nebrzdan, razuzdan tiran, razumel ali cenil značaj in spodbude tega Božjega otroka?

Velika dvorana je bila napolnjena z nestrpno in nemirno množico, ki je valovala in pritiskala naprej, da bi videla in slišala vse, kar se bo zgodilo. Tam so bili visoki in nizki, bogati in ubogi, učeni in neizobraženi, ošabni in ponižni, vsem pa je enako manjkalo pravo spoznanje o poti življenja in zveličanja.

Judje so proti Pavlu podali stare obtožbe o uporu in krivoverstvu. Oboji, Rimljani in Judje, pa so ga obtožili hujskanja k požigu mesta. Medtem ko so ga obtoževali, je Pavel ohranil neskaljeni mir. Ljudstvo in sodniki so ga začudeno opazovali. Udeležili so se mnogih sojenj in videli mnogo hudodelcev, vendar niso nikoli videli moža, ki bi kazal tako sveti mir kakor zapornik pred njimi. Ostrovidne oči sodnikov, ki so bile vajene brati z obličja jetnikov, so zaman preiskovale Pavlov obraz, da bi našle dokaz krivde. Ko mu je bilo dovoljeno spregovoriti v svojo obrambo, so vsi prisluhnili z veliko pozornostjo.

Pavel je imel priložnost še enkrat pred/494/ začudeno množico povzdigniti križevo zastavo. Ko je opazoval trumo pred sabo — Jude, Grke, Rimljane, tujce iz mnogih dežel — je njegovo dušo spodbudila goreča želja po njihovem zveličanju. Pozabil je na razmere in nevarnosti, ki so ga obdajale, na strašno usodo, ki je bila videti tako blizu. Videl je samo Jezusa, Posrednika, ki pred Bogom prosi za grešne ljudi. Z več kakor človeško zgovornostjo in močjo je Pavel predstavil resnice evangelija. Svoje poslušalce je usmeril k Daritvi, ki je bila darovana za padli rod. Povedal je, da je bila za človekovo odrešenje plačana neskončna cena. Omogočeno je bilo, da bo lahko deležen Božjega prestola. Zemlja je povezana z nebesi po angelskih poslancih je in vsa človekova dejanja, dobra ali slaba, so vidna očem Večne Pravice.

Tako je oznanjal zagovornik...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tako je oznanjal zagovornik resnice. Veren med nevernimi in zvest med nezvestimi je stal kot Božji predstavnik. Njegov glas je bil kakor glas iz nebes. V besedah ali pogledu ni bilo strahu, žalosti in malodušja. Z močno zavestjo o nedolžnosti in oborožen z resnico se je veselil, ker je Božji otrok. Njegove besede so bile kakor vzklik zmage nad besnenjem bitke. Cilj, kateremu je posvetil življenje, je razglasil za edinega, ki ne bo nikoli propadel. Čeprav lahko umre, evangelij ne bo uničen. Bog živi in njegova resnica bo zmagala.

Mnogi, ki so ga tisti dan opazovali, so videli "njegovo obličje kakor obličje angela". (Dej 6,15)

Še nikoli prej zbrani niso slišali takšnih besed. Dotaknile so se strune, ki je zatrepetala celo v srcih/495/ najbolj zakrknjenih. Jasna in prepričujoča resnica je strmoglavila zmoto. Svetloba je obsijala um mnogih, ki so pozneje rade volje sledili njenim žarkom. Resnicam, ki so bile izgovorjene tisti dan, je bilo namenjeno pretresti narode in živeti v vseh časih, vplivati na srca ljudi, ko bodo usta, ki so jih izgovorila, molčala v mučeniškem grobu.

Neron še nikoli prej ni slišal resnice, kakor jo je ob tej priložnosti. Še nikoli prej mu ni bila razodeta ogromna krivda njegovega življenja. Nebeška svetloba je predrla greh — omadeževane prostore njegovega srca. Z grozo je trepetal ob misli na sodbo, na katero bo on, vladar sveta, na koncu poklican in bodo njegova dejanja prejela pravično plačilo. Zbal se je apostolovega Boga in si ni upal izreči kazni nad Pavlom, zoper kogar ni bila podprta nobena obtožba. Občutek strahu je za nekaj časa obrzdal njegovega krvoželjnega duha.

Za trenutek so se krivemu in zakrknjenemu Neronu odprla nebesa, in si je zaželel njihove čistosti miru, ki sta se mu zdela privlačna. Tisti trenutek je bilo vabilo milosti ponujeno celo njemu. Toda misel na odpuščanje je bila sprejeta samo za trenutek. Potem je ukazal, naj Pavla odpeljejo v ječo. Ko so se za Božjim poslancem zaprla vrata, so se pred rimskim cesarjem za vedno zaprla vrata spokorjenja. Noben žarek svetlobe iz nebes ni nikoli več prodrl v temo, ki ga je obdajala. Kmalu bo trpel Božjo povračilno kazen.

Nedolgo zatem je Neron odplul na svoje razvpito potovanje v Grčijo. Tam je osramotil sebe in svoje cesarstvo/496/ z zaničevanja vredno in poniževalno objestnostjo. Ko se je z velikim bliščem vrnil domov, se je obdal z dvorjani in sodeloval v prizorih ostudne razuzdanosti. Sredi tega bučnega veseljačenja je bilo slišati hrup z ulic. Poslal je sla, da bi izvedel vzrok. Ta se je vrnil z groznimi novicami, da Galba na čelu svoje vojske hitro maršira proti Rimu, da je v mestu že prišlo do vstaje in da so ulice polne besne drhali, ki se hitro približuje palači in grozi s smrtjo cesarju in njegovim privržencem.

V tem času nevarnosti Neron ni imel mogočnega in usmiljenega Boga, na kogar bi se lahko zanesel kakor zvesti Pavel. V strahu pred trpljenjem in možnim mučenjem, ki bi mu bil lahko izpostavljen, če ga drhal dobi v roke, si je ubogi nasilnež hotel sam vzeti življenje. Vendar mu je v odločilnem trenutku upadel pogum. Popolnoma zapuščen je sramotno zbežal iz mesta in si poiskal zavetje v nekaj kilometrov oddaljenem posestvu, toda zaman. Kmalu so odkrili njegovo skrivališče in ko so se preganjalski jezdeci bližali, je poklical hlapca na pomoč ter si zadal smrtno rano. Tako je končal tiranski Neron, ko je bil star dvaintrideset let./497/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!