Vzvišena ljubezen do Boga in nesebična medsebojna ljubezen — to je najlepši dar, ki nam ga lahko podari nebeški Oče. Ta ljubezen ni nagon, marveč božansko načelo, trajna sila. Neposvečeno srce je ne more ustvariti ali doseči. Obstaja samo v srcu, v katerem kraljuje Jezus. "Mi ga ljubimo, ker nas je On prvi ljubil." (1 Jn 4,19) V srcu, ki je prenovljeno z božansko milostjo, je ljubezen prevladujoče načelo delovanja. Ta spreminja značaj, kroti nagone, nadzira strasti in plemeniti čustva. Ta ljubezen, ki jo gojimo v srcu, sladi življenje in izžareva vpliv, ki plemeniti vse okoli sebe.

Janez si je prizadeval voditi vernike, da bi razumeli vzvišene prednosti, ki jih bodo prejeli z uporabo duha ljubezni. Ko ta odrešujoča moč napolni srce, nadzira vse druge vzgibe in dviguje tega, ki jo ima,/551/ nad popačene vplive sveta. In ko bo tej ljubezni dovoljeno popolnoma upravljati in postati gonilna sila v življenju, bodo popolnoma zaupali v Boga ter se zanašali nanj in na njegovo ravnanje z njimi. Potem bodo lahko prišli k njemu v polnem zaupanju vere, saj bodo vedeli, da bodo od njega prejeli vse, kar potrebujejo za sedanje in prihodnje dobro. Zapisal je: "V tem se je dopolnila ljubezen pri nas, da imamo trdno zaupanje ob dnevu sodbe; ker kakor je On, smo tudi mi na tem svetu. Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen izganja strah. In to je trdno zaupanje, ki ga imamo do njega, da nas sliši, če kaj prosimo po njegovi volji; in če vemo, da nas sliši, ... vemo, da nam je izpolnjeno, česar smo ga prosili." (1 Jn 4,17.18; 5,14.15)

"Če se pa kdo pregreši, imamo Odvetnika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega; in On je sprava za naše grehe, ne pa samo za naše, ampak tudi za grehe vsega sveta. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice." (1 Jn 2,1.2; 1,9) Pogoji, da dobimo od Boga milost, so preprosti in razumljivi. Gospod ne zahteva, da naredimo kakšna mučna dejanja, da bi bili deležni odpuščanja. Ni nam treba na dolgo in utrudljivo romanje ali pa opraviti boleče pokore, da bi priporočili svojo dušo nebeškemu Bogu ali se spokorili za greh. Kdor se svojih grehov "obtoži in jih zapusti, doseže usmiljenje". (Prg 28,13)

V nebeških dvorih se Kristus poteguje za svojo cerkev — poteguje se zanje, za katere je plačal odkupnino/552/ s svojo krvjo. Niti stoletja niti dolga obdobja ne morejo zmanjšati moči njegove spravne daritve. Niti življenje niti smrt, niti globina niti višina nas ne morejo ločiti od Božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, pa ne zato, ker se ga mi tako trdno oprijemamo, temveč zato, ker nas On tako trdno drži. Ko bi bilo naše zveličanje odvisno od naših prizadevanj, ne bi mogli biti rešeni; odvisno pa je od njega, ki stoji za vsemi obljubami. Naše oprijemanje zanj je lahko videti slabotno, toda njegova ljubezen je kakor ljubezen starejšega brata; dokler koli namreč vzdržujemo svoje občestvo z njim, nas ne more nihče iztrgati iz njegove roke.

Ko so minevala leta in je število vernikov raslo, je Janez delal še z večjo zvestobo in gorečnostjo za sovernike. Časi so bili za cerkev nevarni. Povsod so obstajale satanske prevare. Z napačnim prikazovanjem in lažmi so Satanovi poslanci poskušali zbuditi nasprotovanje zoper Kristusove nauke. Posledica tega je bila, da so cerkev ogrožali odpad in krivoverstva. Nekateri, ki so priznavali Kristusa, so trdili, da jih je njegova ljubezen osvobodila poslušnosti Božjemu zakonu. Po drugi strani so mnogi menili, da je nujno izpolnjevati judovske običaje in obrede; da samo izpolnjevanje zakona brez vere v Kristusovo kri zadostuje za zveličanje. Nekateri so menili, da je bil Kristus dober človek, zanikali pa so njegovo božanstvo. Drugi, ki so se pretvarjali, da so zvesti Božjemu delu, so bili zapeljivci in so se dejansko odpovedali Kristusu in njegovemu evangeliju. Ker so sami živeli v grehu, so v cerkev vnašali krivo vero. Tako so bili mnogi zapeljani v blodnjak dvoma in zmot./553/

Janeza je zaskrbelo, ko je videl, da se v cerkev plazijo strupene zmote. Videl je nevarnosti, katerim je bila izpostavljena cerkev, z njimi pa se je spopadel pripravljen in odločen. Janezova pisma izžarevajo duha ljubezni. Zdi se, kakor da jih je napisal s peresom, pomočenim v ljubezen. Ko pa je prišel v stik z njimi, ki so prestopali Božji zakon in hkrati trdili, da živijo brezgrešno, jih je brez omahovanja posvaril pred njihovo strašno zmoto.

Ko je pisal pomočnici v evangeljskem delu, ženski dobrega slovesa in velikega vpliva, je dejal: "Kajti mnogi sleparji so prišli na svet, ki ne pripoznavajo Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu. Ta je slepar in antikrist. Pazite nase, da ne izgubite, kar ste pridelali, temveč prejmete popolno plačilo. Kdor koli prestopa in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor ostaja v nauku, ta ima Očeta in Sina. Če kdo prihaja k vam in ne prinaša tega nauka, ne sprejmite ga v hišo in ne pozdravljajte ga; kajti kdor ga pozdravlja, se udeležuje njegovih hudobnih del." (2 Jn 7-11)

Pravico imamo enako kakor ljubljeni učenec presojati nje, ki trdijo, da so v Kristusu, živijo pa v teptanju Božjega zakona. V zadnjih dneh obstajajo grehi, podobne tistim, ki so grozili napredku prakrščanske cerkve. Zato bi si morali skrbno zapomniti nasvete apostola Janeza o teh zadevah. "Ljubezen" je vzklik, ki ga je slišati povsod/554/ posebej od tistih, ki zagovarjajo posvečenje. Toda prava ljubezen je prečista, da bi prikrila nepriznani greh. Medtem ko moramo ljubiti ljudi, za katere je Kristus umrl, ne smemo sklepati sporazuma z grehom. Ne smemo biti združeni z uporniki in to imenovati ljubezen. Bog zahteva, da njegovo ljudstvo v tem obdobju zgodovine stoji za pravico tako neustrašno, kakor je stal Janez v nasprotovanju zmotam, ki uničujejo dušo.

Apostol uči, da medtem ko moramo razodevati krščansko vljudnost, obenem pa imamo pravico z grehom in grešniki ravnati odločno, saj to ni v nasprotju s pravo ljubeznijo. Zapisal je: "Vsak, kdor dela greh, dela tudi protizakonje; in greh je protizakonje. In veste, da se je On prikazal, da odvzame naše grehe; in greha ni v njem. Kdor koli ostaja v njem, ne greši; kdor koli greši, ga ni videl in ga ni spoznal." (1 Jn 3,4-6)

Janez se kot Kristusova priča ni spuščal v prerekanje, niti v mučne prepire. Govoril je o tem, kar je vedel, videl in slišal. Zaupno je bil povezan s Kristusom, poslušal je njegove nauke, bil priča njegovim mogočnim čudežem. Redki so videli lepoto Kristusovega značaja, kakor jo je videl Janez. Zanj je tema prešla, obsijala pa je prava luč. Njegovo pričevanje o Zveličarjevem življenju in smrti je bilo jasno in mogočno. Govoril je iz prepolnega srca, ki je prekipevalo od ljubezni do Zveličarja; nobena sila se ni mogla upreti njegovim besedam.

Povedal je: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči,/555/ kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja, ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam, da imate tudi vi deleštvo z nami; naše deleštvo pa je z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom." (1 Jn 1,1-3)

Tako naj bi vsak pravi vernik zmožen iz svoje izkušnje potrditi, "da je Bog resničen". (Jn 3,33) Priča lahko o tem, kar je videl, slišal in občutil o Kristusovi moči.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

55. Spremenjen po milosti
Janezovo življenje kaže zgled pravega posvečenja. V letih zaupnega druženja s Kristusom ga je Zveličar pogosto opozarjal in svaril; on pa je opomine sprejel. Ko se je Janezu razodeval Božji značaj, je uvidel svojo pomanjkljivost. To odkritje ga je naredilo ponižnega. Dan za dnem je v nasprotju s svojim neobrzdanim duhom opazoval Jezusovo nežnost in obzirnost ter poslušal njegove nauke o ponižnosti in potrpežljivosti. Kristus je dan za dnem pritegoval njegovo srce, dokler ni pozabil nase v ljubezni do svojega Učitelja. Moč in nežnost, veličastnost in krotkost, sila in potrpežljivost, ki jih je videl v vsakdanjem življenju Božjega Sina, so napolnili njegovo srce z občudovanjem. Svojo razburljivo in častihlepno naravo je pokoril preobražujoči Kristusovi moči, božanska ljubezen pa je v njem preoblikovala značaj.

V očitnem nasprotju s posvečenjem, ki je potekalo v Janezovem življenju, je izkušnja njegovega součenca/557/ Judeža. Tudi Judež je podobno kakor njegov družabnik trdil, da je Kristusov učenec, toda imel je le podobo pobožnosti. Ni bil neobčutljiv za lepoto Kristusovega značaja; med poslušanjem Zveličarjevih besed je bil pogosto prepričan, vendar ni hotel ponižati svojega srca ali priznati svojih grehov. Z upiranjem božanskemu vplivu je sramotil Učitelja, za kogar je trdil, da ga ljubi. Janez se je iskreno bojeval zoper svoje pomanjkljivosti; Judež pa je teptal svojo vest in popuščal skušnjavi, in njegove zle navade so ga vse zanesljiveje zasužnjevale. Izvajanje resnic, ki jih je učil Kristus, se ni ujemalo z njegovimi željami in nameni, zato ni mogel opustiti svojih zamisli, da bi prejel nebeško modrost. Namesto da bi hodil v luči, je izbral življenje v temi. Gojil je grešne želje, pohlepnost, maščevalnost, mračne in čemerne misli, dokler ni Satan pridobil popolne oblasti nad njim.

Janez in Judež predstavljata nje, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci. Oba sta imela enake priložnosti proučevati božanski Zgled in se ravnati po njem. Oba sta bila tesno povezana z Jezusom in uživala prednost poslušanja njegovega nauka. Vsak je imel resne značajske pomanjkljivosti; vsak je imel pristop k božanski milosti, ki spreminja značaj. Toda eden je ponižno spoznaval Jezusa, drugi pa je pokazal, da ni delavec besede, temveč zgolj poslušalec. Eden je vsak dan umiral sebi, premagoval greh in se posvečeval z resnico; drugi pa se je upiral preobražujoči moči milosti in popuščal sebičnim željam ter tako prispel v Satanovo suženjstvo./558/

Preobrazba značaja, kakršno vidimo v Janezovem življenju, je vedno sad občestva s Kristusom. V značaju posameznika so lahko izrazite slabosti, toda ko postane pravi Kristusov učenec, ga moč božanske milosti spremeni in posveti. Ko kakor v ogledalu opazuje Gospodovo slavo, se spreminja iz slave v slavo, dokler ni kakor On, kogar občuduje.

Janez je bil učitelj svetosti in v svojih pismih cerkvi je podal nezmotljiva pravila za kristjanovo vedenje. "In vsak, kdor ima to upanje vanj, očiščuje sebe, kakor je On čist. Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel." (1 Jn 3,3; 2,6) Učil je, da mora biti kristjan čist v srcu in življenju. Nikoli se ne sme zadovoljiti samo s praznim izpovedovanjem. Kakor je Bog svet na svojem področju, tako mora biti padli človek po veri v Kristusa svet na svojem.

Apostol Pavel je zapisal: "To namreč je Božja volja, vaše posvečenje." (1 Tes 4,3) Posvečenje cerkve je Božji cilj v vseh njegovih ravnanjih z njegovim ljudstvom. Izbral jih je od večnosti, da bi bili sveti. Dal je svojega Sina, da je umrl zanje, da bi lahko bili posvečeni po poslušnosti resnici, opustivši vsako sebičnost in nečimrnost. Od njih zahteva osebno delo, osebno izročitev. Boga lahko počastijo ti, ki trdijo, da verujejo vanj, samo če so njemu podobni in jih nadzoruje njegov Duh. Tedaj lahko kot Zveličarjeve priče oznanijo, kaj je božanska milost storila zanje./559/

Pravo posvečenje nastaja z udejanjanjem načela ljubezni. "Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog v njem." (1 Jn 4,16) Življenje njega, v čigar srcu prebiva Kristus, bo razodelo praktično pobožnost. Značaj bo očiščen, povzdignjen, oplemeniten in poveličan. Čisti nauk bo združen s pravičnimi deli; nebeški predpisi bodo spodbujali sveto ravnanje.

Kdor želi dobiti blagoslov posvečenja, mora najprej spoznati pomen samopožrtvovalnosti. Kristusov križ je osrednji steber, na katerem sloni "nad vse obilno večna množina slave". (2 Kor 4,17) Kristus pravi: "Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mt 16,24) Dišava naše ljubezni do bližnjih razodeva našo ljubezen do Boga. Potrpežljivost v službi prinaša duši mir. Ponižna, marljiva in zvesta prizadevanja so pospeševala Izraelovo blaginjo. Bog podpira in krepi njega, ki je pripravljen hoditi po Kristusovi poti.

Posvečenje ni delo enega trenutka, ene ure ali dneva, marveč celotnega življenja. Ne dosega se s posrečenim vzletom čustev, temveč je sad nenehnega umiranja grehu in neprestanega življenja za Kristusa. S šibkimi in občasnimi prizadevanji ni mogoče popraviti pomanjkljivosti značaja ali ga prenoviti. Samo z dolgotrajnim, vztrajnim prizadevanjem, strogim obvladovanjem in strogim bojem bomo lahko zmagali. Nikoli ne vemo, kako ogorčen bo naš naslednji boj. Dokler kraljuje Satan, moramo brzdati svoj jaz in premagovati ukoreninjene grehe. Dokler bo trajalo življenje, ne bo/560/ počivališča, niti točke, ki bi jo lahko dosegli in rekli: Vse sem dosegel. Posvečenje je sad dosmrtne poslušnosti.

Nihče izmed apostolov in prerokov ni nikoli trdil, da je brez greha. Ljudje, ki so živeli najbližje Bogu in bi raje žrtvovali svoje življenje, kakor pa zavestno napačno ravnali, ljudje, ki jih je Bog počastil z božansko lučjo in silo, so priznavali grešnost svoje narave. Niso zaupali v meso, niso trdili, da so pravični, marveč so se popolnoma zanašali na Kristusovo pravičnost.

Tako bo z vsemi, ki gledajo na Kristusa. Kolikor bliže prihajamo k Jezusu in kolikor jasneje spoznavamo čistost njegovega značaja, toliko jasneje bomo uvideli skrajno grešnost greha in toliko manj bomo pripravljeni poveličevati sebe. Duša bo neprestano segala proti Bogu ter stalno iskreno, skrušeno priznavala greh in se poniževala pred Bogom. Pri vsakem koraku naprej v naši krščanski izkušnji se bo poglobilo naše spokorjenje. Vedeli bomo, da je naša zadostnost samo v Kristusu in apostolovo priznanje bo tudi naše: "Kajti vem, da ne prebiva v meni, to je, v mojem mesu, dobro. A Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je meni svet razpet na križ in jaz svetu." (Rim 7,18; Gal 6,14)

Angeli pisarji naj zapišejo zgodovino svetih bojev in spopadov Božjega ljudstva; zapišejo naj njihove molitve in solze; toda naj ne bo Bog osramočen z izjavo človeških ust: Brez greha sem, jaz sem/561/ svet. Posvečena usta ne bodo nikoli izgovorila tako domišljavih besed.

Apostol Pavel je bil vzet v tretja nebesa...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Apostol Pavel je bil vzet v tretja nebesa ter videl in slišal neizrečne stvari. Njegova skromna izjava pa se vendar glasi: "Ne da sem že dosegel ali da sem že dovršen, a ženem se, da kako dosežem." (Flp 3,12) Nebeški angeli naj pišejo o Pavlovih zmagah v bojevanju dobrega boja vere. Nebesa naj se veselijo v njegovi stanovitni hoji proti nebesom, ko zaradi nagrade, ki jo ima pred očmi, šteje vse drugo za smeti. Angeli se vesele pripovedovanja o njegovih zmagah, Pavel pa se ne baha s svojimi dosežki. Pavlovo stališče je stališče, ki naj bi ga imel vsak Kristusov sledilec, ko si v boju za nesmrtno krono utira pot naprej.

Tisti, ki so nagnjeni k vzvišenim izjavam o svetosti, naj se pogledajo v ogledalo Božjega zakona. Ko bodo spoznali njegove daljnosežne zahteve in razumeli njegovo nalogo preiskovalca misli in srčnih namer, se ne bodo bahali, da so brez greha. Janez pravi, pri čemer pa se ne ločuje od sovernikov: "Če pravimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas. Če pravimo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca, in njegove besede ni v nas. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam grehe odpusti in nas očisti sleherne krivice." (1 Jn 1,8.10.9)

Obstajajo takšni, ki trdijo, da so sveti, in pravijo, da so popolnoma Gospodovi, ter si lastijo pravico do Božjih obljub, zavračajo pa poslušnost njegovim/562/ zapovedim. Ti kršitelji zakona si lastijo vse, kar je obljubljeno Božjim otrokom, vendar tako kažejo svojo domišljavost, saj nam Janez pravi, da se bo prava ljubezen do Boga razodela v poslušnosti vsem njegovim zapovedim. Ni dovolj verjeti teoriji resnice, ni dovolj izpovedovati vero v Kristusa, ni dovolj verjeti, da Jezus ni slepar, in svetopisemska vera ni pretkano izmišljena basen. Janez je zapisal: "Kdor pravi: Spoznal sem ga, a ne drži njegovih zapovedi, je lažnivec in v njem ni resnice; kdor pa izpolnjuje njegovo besedo, v njem je resnično Božja ljubezen dopolnjena. Po tem vemo, da smo v njem. In kdor drži njegove zapovedi, ostaja v njem in On v njem." (1 Jn 2,4.5; 3,24)

Janez ni učil, da si je treba zveličanje zaslužiti s poslušnostjo, marveč da je poslušnost sad vere in ljubezni. Rekel je: "In veste, da se je On prikazal, da odvzame naše grehe; in greha ni v njem. Kdor koli ostaja v njem, ne greši; kdor koli greši, ga ni videl in ga ni spoznal." (1 Jn 3,5.6) Če smo v Kristusu, če v srcu prebiva Božja ljubezen, bodo naša čustva, misli in dejanja v skladnosti z Božjo voljo. Posvečeno srce je usklajeno s predpisi Božjega zakona.

Mnogo jih je, ki si prizadevajo spolnjevati Božje zapovedi, in kljub temu nimajo miru ali veselja. To pomanjkanje v njihovi izkušnji je posledica neizvrševanja vere. Hodijo, kakor da bi bili v solnati pokrajini sredi izsušene puščave. Zahtevajo malo, ko bi lahko zahtevali veliko, kajti Božje obljube niso omejene./563/ Taki ne predstavljajo pravilno posvečenja, ki pride po poslušnosti resnici. Gospod želi, da so vsi njegovi sinovi in hčere srečni, spokojni in poslušni. Vernik postane imetnik teh blagoslovov, ko se vadi v veri. Po veri so lahko odpravljene vse značajske pomanjkljivosti, očiščena vsaka omadeževanost, popravljena vsaka hiba in razvita vsaka čednost.

Molitev so nebesa določila za sredstvo uspeha v boju z grehom in pri razvoju krščanskega značaja. Božanske sile, ki pridejo v odgovor na molitev vere, bodo izpolnile v prosilčevem srcu vse, za kar prosi. Prosimo lahko za odpuščanje greha, za Svetega Duha, za krščanski značaj, za modrost in moč, da opravimo njegovo delo, za kateri koli dar, ki ga je obljubil; obljuba pa se glasi: Prejeli boste.

Na gori z Bogom je Mojzes videl vzorec čudovite stavbe, ki bo prebivališče Gospodove slave. Na gori z Bogom — na skrivnem kraju molitve — razmišljajmo o njegovem veličastnem želenem cilju za človeštvo. V vseh časih je po tem sredstvu zveze z nebesi Bog izvrševal svoj namen za svoje otroke, tako da je njihovemu umu postopno razkrival nauke milosti. Njegov način podajanja resnice ponazarjajo besede: "Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit." (Oz 6,3) Kdor dovoli, da ga Bog razsvetli, napreduje kakor iz nejasne svetlobe svitanja do popolnega opoldanskega sijaja./564/

Pravo posvečenje pomeni popolno ljubezen, popolno poslušnost, popolno podrejenost Božji volji. Bogu moramo biti posvečeni s poslušnostjo resnici. Naša vest mora biti očiščena mrtvih del, da bi služili živemu Bogu. Nismo še popolni, vendar imamo prednost, da pretrgamo vezi sebičnosti in greha ter napredujemo k popolnosti. Vsem so lahko dosegljive velike možnosti, vzvišeni in sveti dosežki spoznanja.

Mnogi v tem obdobju zgodovine ne napredujejo bolj v duhovnem življenju zato, ker razlagajo Božjo voljo, kakor da je prav tisto, kar želijo delati. Sicer strežejo lastnim željam, obenem pa si laskajo, da se podrejajo Božji volji. Nimajo bojev s samim seboj. Obstajajo še drugi, ki se nekaj časa uspešno bojujejo zoper sebične želje po zadovoljstvu in ugodju. So iskreni in goreči, vendar se utrudijo od dolgotrajnih prizadevanj, vsakodnevnega umiranja in neprestanega napora. Brezbrižnost se zdi vabljiva, smrt samemu sebi pa odbojna; tako zaprejo svoje dremave oči in pridejo pod vpliv skušnjave, namesto da bi se ji uprli.

Navodila, ki so dana v Božji besedi, ne dovoljujejo sporazuma z grehom. Božji Sin se je razodel, da bi vse ljudi pritegnil k sebi. Ni prišel zazibat sveta v spanje, temveč pokazat ozko stezo, po kateri morajo iti vsi, ki bodo prišli do vrat Božjega mesta. Njegovi otroci morajo hoditi po stezi, ki jo je označil. Čeprav se je potrebno odpovedati lagodju ali sebičnemu popuščanju, ne glede na ceno prizadevanja ali trpljenja, se morajo neprestano bojevati s seboj./565/

Največja hvala, ki jo človek lahko da Bogu, je, da postane posvečen prenosnik, po katerem bo deloval Bog. Čas se hitro izteka v večnost. Ne prikrajšajmo Boga za to, kar je njegovo. Ne odrecimo mu tega, kar ne more biti utajeno brez pogube, četudi ne more biti prejeto zaradi zaslug. Zahteva celotno srce; dajmo mu ga, saj je njegovo, ker ga je ustvaril in odrešil. Zahteva naš razum; dajmo mu ga, saj je njegov. Zahteva naš denar; dajmo mu ga, njegov je. "Niste sami svoji, kajti kupljeni ste za drago ceno." (1 Kor 6,19.20) Bog zahteva pokornost posvečenega srca, ki se je pripravilo, da mu služi, tako da se je vadilo v veri, ki deluje po ljubezni. Pred nas postavlja najvišji želeni cilj, popolnost. Zahteva, da bi bili popolnoma in in v celoti na njegovi strani na tem svetu, kakor se On zavzema za nas pred Božjim obličjem.

"To namreč je Božja volja" za vas, "vaše posvečenje". (1 Tes 4,3) Ali je takšna tudi naša volja? Morda so naši grehi kakor gora pred nami, toda če ponižamo svoje srce in priznamo svoje grehe, zaupajoč v zasluge križanega in vstalega Zveličarja, nam bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti. Bog od nas zahteva popolno pokornost njegovemu zakonu. Ta zakon je odmev njegovega glasu, ki nam pravi: Svetejši, da, še svetejši. Hrepeneti moramo po polnosti Kristusove milosti. Naše srce naj bo napolnjeno s silnim hrepenenjem po njegovi pravičnosti, o katere delu Bog pravi, da je mir, njegov sad pa spokojnost in večna varnost./566/

Ko naše srce koprni po Bogu, bomo odkrili vedno več nedoumljivih bogastev njegove milosti. Ko razmišljamo o teh bogastvih, bodo postala naša last in nam razodela zasluge Zveličarjeve daritve, zaščito njegove pravičnosti, popolnost njegove modrosti in njegovo moč, da nas predstavi pred Očetom "brez madeža in brez hibe". (2 Pt 3,14)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

56. Patmos


Minilo je že več kakor polovica stoletja od ustanovitve krščanske cerkve. V tem času se je evangeljsko sporočilo stalno srečevalo z nasprotovanjem. Njegovi sovražniki si sploh niso prenehali prizadevati in jim je proti kristjanom končno uspelo pridobiti podporo oblasti rimskega cesarja.

V strašnih preganjanjih vernikov, ki so nastopila, je apostol Janez veliko pripomogel k utrjevanju in okrepitvi njihove vere. Nasprotniki niso mogli ovreči njegovega pričevanja, ki je pomagalo vernikom pogumno in vdano prenašati težave, ki so jih doletele. Kadar koli je kazalo, da se je v ognju preganjanj omajala vera kristjanov, je ostareli in preizkušeni Jezusov služabnik mogočno in zgovorno ponavljal poročilo o križanem in od mrtvih vstalem Zveličarju. Neomajno je zagovarjal svojo vero in iz njegovih ust je vedno prihajalo isto veselo sporočilo: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali/568/ in so tipale naše roke, o Besedi življenja, kar smo videli in slišali, oznanjamo vam." (1 Jn 1,1.3)

Janez je doživel zelo visoko starost. Bil je priča razdejanju Jeruzalema in uničenju veličastnega templja. Bil je zadnji živi učenec, ki je bil zaupno povezan z Jezusom, zato je imelo njegovo pričevanje močan vpliv pri dokazovanju dejstva, da je bil Jezus Mesija in Odrešenik sveta. Nihče ni mogel podvomiti o njegovi iskrenosti, in zato so bili pod vplivom njegovega učenja mnogi spodbujeni zapustiti nevero.

Judovski poglavarji so ga ogorčeno sovražili zaradi njegove neomajne vdanosti Kristusovemu delu. Trdili so, da njihovi napori proti kristjanom ne bodo učinkoviti, dokler koli bo Janezovo pričevanje odmevalo v ušesih ljudstva. Da bi se lahko pozabili Jezusovi čudeži in nauki, je moral utihniti glas neustrašne priče.

Zato so Janeza pozvali v Rim, da bi mu sodili zaradi njegovega verovanja. Oblastem so napačno predstavili njegov nauk. Lažne priče so ga obtožile, da širi uporniško krivoverje. Njegovi sovražniki so upali, da bodo s temi obtožbami dosegli njegovo smrt.

Janez se je zagovarjal jasno in prepričljivo, tako preprosto in iskreno, da so njegove besede zapustile močan vtis. Poslušalci so bili presenečeni zaradi njegove modrosti in zgovornosti. Toda kolikor prepričljivejše je postajalo njegovo pričevanje, toliko globlje je postajalo sovraštvo njegovih nasprotnikov. Cesar Domicijan je bil poln srda. Ni mogel/569/ ovreči dokazov zvestega Kristusovega predstavnika in ni bil kos moči, ki je spremljala podajanje resnice, toda vseeno se je odločil utišati njegov glas.

Janeza so vrgli v kotel z vrelim oljem, toda Gospod je ohranil življenje svojega zvestega služabnika na enak način, kakor je ohranil tri zveste Jude v razbeljeni peči. Ko so bile izgovorjene besede: Tako naj propadejo vsi, ki verujejo v sleparja Jezusa Kristusa iz Nazareta, je Janez svečano izjavil: "Moj Gospod je potrpežljivo prenašal vse, kar so si Satan in njegovi angeli lahko izmislili, da bi ga poniževali in mučili. Dal je svoje življenje, da bi rešil svet. Jaz sem počaščen, da lahko trpim zaradi njega. Sem slaboten in grešen človek. Kristus je bil svet, nedolžen, čist. On ni grešil in tudi prevara se ni našla v njegovih ustih."

Te besede so imele svoj vpliv, in Janeza so spravili iz kotla isti ljudje, ki so ga vrgli vanj.

Roka preganjanja se je spet z vso težo spustila na apostola. Po cesarjevem ukazu so Janeza pregnali na otok Patmos, obsojenega "zavoljo Božje besede in Jezusovega pričevanja". (Raz 1,9) Njegovi sovražniki so mislili, da se od tam ne bo več čutil njegov vpliv in da bo končno moral umreti v bedi in obupu.

Pust in skalnat otok Patmos v Egejskem morju so rimske oblasti izbrale kot kraj za pregon hudodelcev, toda za Božjega služabnika je to turobno bivališče postalo nebeška vrata. Tukaj, daleč od življenjskega vrveža in dejavne službe prejšnjih let, je bil v družbi s samim Bogom, Kristusom in z nebeškimi angeli ter je od njih sprejemal navodila/570/ za cerkev v vseh prihodnjih časih. Jasno so mu bili pokazani dogodki, ki se bodo zgodili na koncu zgodovine tega sveta, in tu je zapisal tudi prikazni, ki jih je prejel od Boga. Ko njegov glas ne bo mogel več pričati za njega, katerega je tako zelo ljubil in mu služil, bodo sporočila, dana na tej pusti obali, svetila kakor razplamtela svetilka in bodo objavila nezmotljiv Gospodov načrt za vse narode sveta.

Tudi tukaj med skalami in soteskami Patmosa je Janez vzdrževal stalno občestvo s Stvarnikom. Mir je napolnjeval njegovo srce, ko je razmišljal o svojem preteklem življenju in blagoslovih, ki jih je sprejemal. Živel je življenje kristjana, in zato je lahko v veri rekel: "Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje." (1 Jn 3,14) Toda cesar, ki ga je pregnal, se ni počutil tako. Lahko se je spominjall samo prizorišč bojev in prelivanja krvi, opustošenih domov, objokanih vdov in sirot — sadov svoje slavoljubne želje po nadoblasti.

V svojem osamljenem bivališču je Janez...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V svojem osamljenem bivališču je Janez lahko natančneje kakor kdaj prej proučeval razodetja Božje moči, ki so zapisana v knjigi narave in na straneh navdihnjenja. Užival je v razmišljanju o delih stvarjenja in v češčenju božanskega Načrtovalca. V prejšnjih letih so njegove oči počivale na gozdnatih gričih, zelenih dolinah in rodovitnih ravninah; zmeraj je užival, ko je v naravnih lepotah opažal sledove Stvarnikove modrosti in znanja. Sedaj so ga obdajala področja, ki bi bila za mnoge neprivlačna in žalostna, toda za Janeza so bila nekaj drugega. Čeprav je bila okolica/571/ pusta in gola, je bilo modro nebo, ki se je širilo nad njim, ravno tako vedro in čudovito kakor nad njegovim ljubljenim Jeruzalemom. V divjih, surovih skalah in skrivnostnih globinah, v veličastnostih nebeškega svoda je prebiral dragocene nauke. Vse je poročalo o Božji moči in slavi.

Povsod okoli sebe je apostol opažal dokaze o potopu, ki se je razlil čez zemljo, ker so si njeni prebivalci upali teptati Božji zakon. Skale, ki jih je vodna sila vrgla iz velikih globin in iz zemlje, so ustvarjale v njem predstavo o strahotah izlivanja Božjega srda. V glasu mnogih voda, ko "brezno kliče breznu", (Ps 42,7) je prerok slišal Stvarnikov glas. Morje, ki ga neusmiljeno bičajo vetrovi, je bilo zanj slika jeze užaljenega Boga. Ogromni valovi s svojim strašnim kipenjem, a vseeno obrzdani z mejami, ki jim jih je postavila nevidna roka, so pričali o vsemogočni Sili, ki vse drži v svoji oblasti. V nasprotju s tem je uvidel nebogljenost in neumnost smrtnika, ki poveličuje svojo umišljeno modrost in moč, in čeprav je le kakor črv v prahu, se v svojem srcu dviga proti Vladarju vesolja, kakor da je Bog enak kateremu od njih. Skale so ga spominjale na Kristusa, Skalo njegove moči, v katere zavetju se je lahko skril brez strahu. Duša apostola, pregnanega na skalnati Patmos, je izražala najgloblje hrepenenje po Bogu in najtoplejše molitve.

Janezovo življenje najbolje ponazarja, kako Bog lahko uporabi ostarele delavce. Ko je bil pregnan na otok Patmos, so mnogi/572/ mislili, da je sedaj njegove službe konec in da je samo še nalomljeni trs, ki se vsak trenutek lahko prelomi. Toda Gospod ga je nameraval še uporabiti. Čeprav je bil pregnan s prizorišča svojega prejšnjega dela, vseeno ni prenehal pričati za resnico. Celo na Patmosu je pridobil prijatelje in spreobrnjence. Prinašal je sporočilo veselja; oznanjal je, da vstali Zveličar posreduje v nebesih za svoje ljudstvo, dokler da bo spet prišel in jih vzel k sebi. Sedaj, ko je Janez že ostarel v Gospodovi službi, je prejel več sporočil iz nebes kakor vsa prejšnja leta svojega življenja.

Najnežneje moramo ravnati z njimi, katerim je Božje delo pomenilo življenjski cilj. Ti ostareli delavci so zvesto stali sredi burje in nadlog. Mogoče imajo svoje slabosti, toda še zmeraj imajo sposobnosti, zaradi katerih upravičeno zasedajo svoj prostor v Božjem delu. Čeprav so utrujeni in ne morejo nositi bremen, ki jih mlajši ljudje morejo in morajo nositi, so nasveti, ki jih lahko dajo, veliko vredni.

Mogoče so delali napake, toda ti spodrsljaji so jih naučili, da se izogibljejo zmotam in nevarnostim. Ali niso torej najprimernejši za dajanje nasvetov? Šli so skozi preizkušnje in stiske, in čeprav so izgubili nekaj svoje moči, jih Gospod ni zavrgel. Podarja jim posebno milost in modrost.

Spoštovati in ceniti moramo tiste, ki so služili Gospodu, ko so bile dosti težje razmere za delo, in so živeli v pomanjkanju in ostali zvesti resnici, čeprav jih je bilo/573/ zelo malo, ki so se postavili zanjo. Gospod želi, da mladi delavci pridobivajo modrost, moč in zrelost v sodelovanju s temi zvestimi ljudmi. Mladi se naj zavedajo, da je zanje posebna prednost imeti v svoji sredi takšne delavce. Naj jim dajo častno mesto na svojih posvetovanjih.

Ko se tisti, ki so svoje življenje porabili v službi za Kristusa, približajo koncu svojega dela na zemlji, jih Sveti Duh spodbuja, da pripovedujejo izkušnje, ki so jih pridobili z delom za Boga. Poročila o tem, kako je Bog čudežno vodil svoje ljudstvo, in o veliki dobroti, s katero jih je reševal iz stisk, je treba pogosto ponavljati pred njimi, ki so pred kratkim sprejeli vero. Bog želi, da stari in preizkušeni delavci ostanejo na svojih mestih in prispevajo svoj delež k reševanju ljudi, da jih ne odplavi močni tok zla; želi, da držijo orožje, dokler jih On ne pokliče, naj ga odložijo.

Izkušnje, ki jih je apostol Janez ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Izkušnje, ki jih je apostol Janez pridobil med izgnanstvom, vsebujejo čudežne, močne in tolažilne nauke za kristjane. Bog ne preprečuje hudobnim ljudem kovati zarote, toda stori, da se njihovi načrti obrnejo na dobro njim, ki tudi v stiski in boju ostanejo zvesti in vdani. Evangeljski mora delavec pogosto opravljati svoje delo sredi burje preganjanja, ogorčenega nasprotovanja in krivične obtožbe. V takšnih trenutkih nikoli ne sme pozabiti, da je izkušnja, ki je pridobljena v peči stiske in nadloge, vredna trpljenja, ki ga mora zdržati. Tako Bog približuje svoje otroke k sebi, da jim lahko pokaže njihovo nebogljenost in svojo moč. Uči jih, naj se zanašajo nanj. Pripravlja jih,/574/ da se lahko srečajo z vsako nenadno nevarnostjo, opravijo odgovorne dolžnosti in izpolnijo veliki cilj, za katerega jim je daroval moči.

V vseh časih so bile izbrane Božje priče izpostavljene sramotenju in preganjanju zaradi resnice. Jožef je bil obrekovan in preganjan, ker je branil svojo čistost in neoporečnost. Davida, izvoljenega Božjega poslanca, so sovražniki preganjali kakor divjo zver. Danijel je bil vržen v levnjak zaradi svoje zvestobe nebesom. Jobu so bile uničene vse pozemske dobrine in prizadet je bil s takšno boleznijo, da se je gnusil svoji družini in prijateljem; vendar je ohranil svojo neoporečnost. Jeremija se ni dal ustrahovati, da ne bi govoril besed, ki mu jih je Bog naročil oznaniti; njegovo pričevanje je tako razbesnelo kralja in kneze, da so ga vrgli v ostudno jamo. Štefan je bil kamnan, ker je oznanjal križanega Kristusa. Pavel je bil zaprt, pretepen, kamnan in na koncu ubit zato, ker je bil zvest Božji oznanjevalec poganom. Janez pa je bil pregnan na otok Patmos "zavoljo Božje besede in Jezusovega pričevanja". (Raz 1,9)

Ti primeri človeške stanovitnosti nam pričajo o zanesljivosti Božjih obljub, o njegovi neprestani navzočnosti in nepopustljivi milosti. Pričajo o moči vere, ki premaguje sile sveta. Vera stori, da se tudi v najtemačnejših trenutkih opiramo na Boga in tudi v najhujših burjah in najtežjih skušnjavah čutimo, da naš Oče stoji za krmilom. Samo oči vere lahko gledajo nad/575/ minljivim, da bi pravilno presodili vrednost večnih zakladov.

Jezus ne daje svojim sledilcem upanja, da bodo dosegli zemeljsko bogastvo in slavo ter živeli brez stiske. Namesto tega jih vabi, naj gredo za njim po poti samoodpovedi in ponižanja. Njemu, ki je prišel rešit svet, so nasprotovale vse združene sile zla. Grešni ljudje in zli angeli so se združili v neusmiljeno zaroto proti Knezu miru. Z vsako svojo besedo in dejanjem je razodeval Božje usmiljenje in to njegovo razlikovanje od sveta je izzvalo ogorčeno sovraštvo.

Tako bo tudi z vsemi tistimi, ki želijo živeti pobožno v Jezusu Kristusu. Preganjanje in zasramovanje čaka vse, ki so prežeti s Kristusovim Duhom. Način preganjanj se s časom lahko spreminja, toda načelo — duh, ki stoji v ozadju — je isti, ki je moril Gospodove izvoljence že od Abelovih dni.

Satan je v vseh časih preganjal Božje ljudstvo. Mučil jih je in ubijal, vendar so s svojo smrtjo postali zmagovalci. Pričali so o moči njega, ki je močnejši od Satana. Hudobni ljudje lahko mučijo in uničijo telo, toda življenja, ki je s Kristusom skrito v Bogu, se ne morejo niti dotakniti. Lahko zaprejo može in žene med zidove ječ, duha pa ne morejo okovati.

V stiski in preganjanju se razodeva Božja slava — njegov značaj — v njegovih izvoljencih. Svet sovraži in preganja nje, ki verujejo v Kristusa, On pa jih poučuje in vzgaja v svoji šoli. Tukaj na zemlji hodijo po ozki stezi in se čistijo v ognju stiske./576/ Kristusu sledijo tudi v najtežjih spopadih, prenašajo hude samoodpovedi in doživljajo grenka razočaranja. Vendar jih to uči o strahoti in odvratnosti greha, in zato z ogabnostjo gledajo nanj. Ker so sodeležniki Kristusovega trpljenja, lahko gledajo čez temo v slavo in rečejo: "Mislim namreč, da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja prihodnji slavi, ki se ima razodeti na nas." (Rim 8,18)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

57. Razodetje
V apostolskih dneh so bili krščanski verniki polni gorečnosti in navdušenja. Tako neutrudno so delali za svojega Učitelja, da so v sorazmerno kratkem času kljub hudemu nasprotovanju oznanili evangelij kraljestva po vseh naseljenih delih sveta. Vnemo, ki so jo razodeli Jezusovi sledilci v tistem času, je zapisalo navdihnjeno pero za spodbudo vernikom v vseh časih. O efeški cerkvi, ki jo je Gospod Jezus uporabil kot prispodobo celotne krščanske cerkve v apostolskih časih, je zvesta in resnična Priča povedala:

"Vem za tvoja dela in tvoj trud in tvojo stanovitnost, in da ne moreš prenašati hudobnih in si preizkusil nje, ki se imenujejo apostole, a niso, in si jih spoznal kot lažnivce; in stanovitnost imaš in za moje ime si mnogo prenesel in se nisi utrudil." (Raz 2,2.3)

Sprva sta izkušnjo cerkve v Efezu označevali otroška preprostost in vnema. Verniki/578/ so resno želeli ubogati vsako Božjo besedo, njihovo življenje pa je razodevalo iskreno in pristno ljubezen do Kristusa. Veselili so se v izpolnjevanju Božje volje, saj je bil v njihovem srcu nenehno navzoč Zveličar. Napolnjeni so bili z ljubeznijo do Odrešenika, zato so imeli za svoj najvišji cilj pridobivati ljudi zanj. Dragocenega zaklada Kristusove milosti niso nameravali obdržati zase. Zavedali so se pomembnosti svojega poklica, in pod težo odgovornosti sporočila: "Na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Lk 2,14) so goreli od želje, da bi odnesli veselo sporočilo o zveličanju do oddaljenih krajev zemlje. Svet pa spoznal, da so bili z Jezusom. Spokorjeni, opravičeni in posvečeni grešniki so bili privedeni k zaveznemu odnosu z Bogom po njegovem Sinu.

Verniki cerkve so bili zedinjeni v mišljenju in delovanju. Ljubezen do Kristusa je bila zlata veriga, ki jih je povezovala. Prizadevali so si, da bi se vse bolj spopolnili v spoznaju Gospoda, v njihovem življenju pa sta se razodela Kristusovo veselje in spokojnost. Obiskovali so sirote in vdove v njihovih stiskah in se niso omadeževali s svetom; zavedali so se, da bi bilo zanemarjanje takšnega življenja v nasprotju z njihovo vero in zatajevanje njihovega Odrešenika.

Delo je napredovalo v vseh mestih. Spreobračali so se ljudje, ki so čutili, da so dolžni govoriti o neprecenljivem zakladu, ki so ga prejeli. Niso mogli počivati, dokler ni luč, ki je razsvetlila njihovo dušo, obsijala še druge. Množice nevernikov so se/579/ seznanile z razlogi krščanskega upanja. Prijazna in navdihnjena osebna vabila so prišla do grešnih, izobčenih in do njih, ki so trdili, da poznajo resnico, pa so vendar ljubili zadovoljstvo bolj kakor Boga.

Sčasoma pa je začela vnema vernikov pojemati, njihova ljubezen do Boga in drug do drugega pa se je zmanjševala. V cerkev se je priplazila hladnost. Nekateri so pozabili na kakšen čudovit način so prejeli resnico. Drug za drugim so stari praporščaki popadali na svojih dolžnostih. Nekateri mlajši delavci, ki bi lahko delili bremena pionirjev in se tako pripravili za modro vodstvo, so se utrudili od pogosto ponavljanih resnic. V želji po čem novem in vznemirljivem so poskušali vnesti nove razvojne vidike nauka, ki bi ugajali mnogim, niso pa bili v skladnosti z osnovnimi načeli evangelija. V svojem zamozaupanju in duhovni zaslepljenosti niso spoznali, da bodo ta zavijanja resnice povzročila dvom mnogih o preteklih izkušnjah ter tako vodila v zmedo in nevero.

Ko so bili poudarjani ti lažni nauki, je prišlo do sporov. Oči mnogih so se odvrnile od Jezusa kot Začetnika in Dokončevalca njihove vere. Čas, ki naj bi bil porabljen za oznanjevanje evangelija, so potratile razprave o nepomembnih točkah nauka in razmišljanje o prijetnih basnih, ki si jih je izmislil človek. Množice, ki bi jih zvesta predstavitev resnic lahko prepričala in spreobrnila, so ostale neopozorjene. Pobožnost je hitro upadala in zdelo se je, da je Satan pridobil/580/ premoč nad njimi, ki so trdili, da so Kristusovi sledilci.

V tem odločilnem času cerkvene zgodovine je bil Janez obsojen na izgnanstvo. Nikoli ni cerkev bolj potrebovala njegovega glasu, kakor sedaj. Skoraj vsi njegovi prejšnji sodelavci v službi so umrli mučeniške smrti. Ostanek vernikov se je bojeval s hudim nasprotovanjem. Vse je kazalo, da ni bil več daleč dan, ko bodo sovražniki Kristusove cerkve slavili zmago.

Vendar se je v temi nevidno premikala Gospodova roka. Po Božji previdnosti je bil Janez premeščen tja, kjer mu je Kristus lahko dal čudovito razodetje o sebi in božanski resnici za razsvetljenje cerkev.

Ko so sovražniki resnice pregnali Janeza, so upali, da so za vedno utišali glas zveste Božje priče. Toda na Patmosu je učenec prejel sporočilo, katerega vpliv bo dalje krepil cerkev do konca časa. Čeprav tisti, ki so ga pregnali, niso bili rešeni odgovornosti svojega krivičnega dejanja, so postali orodje v Božjih rokah za izvršitev nebeškega namena. Prav to prizadevanje, da bi ugasnili luč, je še izraziteje izpostavilo resnico.

Gospod slave se je pregnanemu apostolu prikazal v soboto. Janez je na Patmosu posvečeval soboto prav tako sveto kakor takrat, ko je oznanjal ljudem v judejskih mestih in krajih. Lastil si je dragocene obljube, ki so bile dane glede tega dne: "Bil sem v Duhu ob Gospodovem dnevu," je zapisal Janez, "in sem slišal za seboj velik glas kakor trombe, govoreče:/581/ Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. ... In obrnil sem se, da bi videl glas, ki je govoril z menoj; in obrnivši se, sem videl sedem zlatih svečnikov in sredi svečnikov podobnega človečjemu sinu." (Raz 1,10.8.12.13)

Ta ljubljeni učenec je imel vzvišene prednosti. Videl je svojega Učitelja v Getsemaniju, ko so bile na njegovem obrazu krvave kaplje smrtnega boja, njegov "obraz je bil spačen, bolj kakor katerega moža, in njegova podoba bolj kakor človeških otrok". (Iz 52,14) Videl ga je v rokah rimskih vojakov, odetega v staro škrlatno oblačilo in okronanega s trnjem. Videl ga je viseti na golgotskem križu, kjer je bil predmet nečloveškega posmehovanja in zasramovanja. Zdaj je bilo Janezu spet dovoljeno zagledati svojega Gospoda. Toda kako spremenjen je bil njegov videz! Ni bil več mož bolečin, ki ga ljudje zaničujejo in sramotijo. Odet je bil v oblačilo nebeškega sijaja. "Njegova glava in njegovi lasje so beli kakor volna, kakor sneg, in njegove oči kakor plamen ognja, in njegove noge podobne svetlemu bronu, kakor v peči razbeljenemu." (Raz 1,14.15) Njegov glas je bil kakor glas mnogih voda. Njegovo obličje je svetilo kakor sonce. V roki je imel sedem zvezd in iz njegovih ust je izhajal dvorezen oster meč, znamenje moči njegove besede. Patmos je žarel od slave vstalega Gospoda.

Janez piše: "In ko sem ga videl, sem padel pred njegove noge kakor mrtev; in položil je name svojo desnico, rekoč: Ne boj se." (Raz 1,17)

Janez je bil okrepljen v navzočnosti svojega oslavljenega Gospoda. Potem so se njegovemu osuplemu pogledu/582/ odprla veličastva nebes. Dovoljeno mu je bilo videti Božji prestol in nad zemeljskimi boji je zagledal v belo oblečeno množico odrešenih. Slišal je glasbo nebeških angelov in zmagoslavno pesem njih, ki so premagali z Jagnjetovo krvjo in z besedo svojega pričevanja. V dobljenem razodetju so bili razkriti prizori pretresljivega pomena v izkušnji Božjega ljudstva ter zgodovina cerkve, ki je bila napovedana do konca časa. V prispodobah in simbolih so bile Janezu pokazane teme velikega pomena, ki jih je moral zapisati, da bi Božje ljudstvo, ki je živelo v njegovem času in v prihodnjih obdobjih, lahko razumno dojelo nevarnosti in boje, ki so pred njimi.

To razodetje je bilo dano...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

To razodetje je bilo dano za vodstvo in tolažbo cerkve skozi vse krščansko obdobje. Vendar so ga verski učitelji razglasili za zapečateno knjigo, njegove skrivnosti pa za nerazložljive. Zato so se mnogi odvrnili od preroškega poročila in niso hoteli posvetiti časa proučevanju njegovih skrivnosti. Bog pa ne želi, da bi njegovo ljudstvo tako ravnalo s to knjigo. To je "razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da pokaže svojim hlapcem, kaj se ima skoraj zgoditi. Blagor mu, kdor bere," pravi Gospod: "in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem zapisano, kajti čas je blizu. Pričam vsakemu, kdor sliši besede prerokovanja te knjige. Če kdo k temu kaj pristavi,/583/ njemu pridene Bog šib, ki so zapisane v tej knjigi. In če kdo kaj odvzame od besed knjige tega prerokovanja, odvzame Bog njegov delež od drevesa življenja in iz svetega mesta, od tega, kar je napisano v tej knjigi. On, ki to priča, pravi: Gotovo, pridem hitro." (Raz 1,1.3; 22,18-20)

V Razodetju so opisane globoke Božje resnice. Samo ime, ki je dano navdihnjenim stranem, "Razodetje", nasprotuje izjavi, da je to zapečatena knjiga. Razodetje je nekaj razodetega. Sam Gospod je razodel svojemu služabniku skrivnosti, ki jih vsebuje ta knjiga, in njegov namen je, da bi bile vsem na voljo za raziskovanje. Njegove resnice so namenjene njim, ki živijo v poslednjih dneh zemeljske zgodovine, kakor tudi njim, ki so živeli v Janezovem času. Nekateri prizori, ki so opisani v tem prerokovanju, so pretekli, nekateri se odvijajo sedaj, nekateri nam razodevajo konec velikega boja med silami teme in nebeškim Knezom, drugi pa razodevajo zmage in veselje odrešenih na novi zemlji.

Nihče naj ne misli, da zato, ker ne more razložiti pomena vsakega simbola v Razodetju, nima smisla preiskovati knjige, da bi spoznal pomen zajete resnice, ki jo vsebuje. On, ki je razodel te skrivnosti Janezu, bo dal marljivemu iskalcu resnice vnaprej občutiti nebeško ozračje. Kdor odpre svoje srce za sprejem resnice, bo zmožen razumeti njene nauke in zagotovljen mu bo blagoslov, ki je obljubljen njim,/584/ ki "slišijo besede tega prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano". (Raz 1,3)

V Razodetju se srečajo in končajo vse knjige Svetega pisma. Tukaj najdemo dopolnilo Danijelove knjige. Ena je prerokovanje; druga pa razodetje. Zapečatena ni bila knjiga Razodetja, temveč del Danijelovega prerokovanja, ki se nanaša na zadnje dneve. Angel je zapovedal: "Ti pa, Danijel, hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo do časa konca." (Dan 12,4)

Kristus pa je velel apostolu, naj zapiše to, kar mu bo razkrito. Zapovedal je: "Kar vidiš, zapiši v knjigo in pošlji sedmerim cerkvam: v Efez, v Smirno in v Pergam in v Tiatire in v Sarde in v Filadelfijo in v Laodikejo. In Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na veke vekov, in imam ključe od smrti in smrtne države. Zapiši torej, kar si videl in kar je in kar se ima zgoditi potem, skrivnost sedmerih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmero zlatih svečnikov. Sedmere zvezde so angeli sedmerih cerkev, in sedmeri svečniki so sedmere cerkve." (Raz 1,11.18- 20)

Imena sedmerih cerkev predstavljajo cerkev v različnih časih krščanskega obdobja. Število kaže na popolnost in je znamenje dejstva, da se sporočila raztezajo do časa konca, uporabljeni simboli pa razodevajo stanje cerkve v različnih časih svetovne zgodovine./585/

O Kristusu je rečeno, da hodi sredi zlatih svečnikov. Tako je prikazan njegov odnos do cerkev. Je v neprestani zvezi s svojim ljudstvom. Pozna njihove resnične razmere. Opazuje njihovo stanje, pobožnost in vdanost. Čeprav je veliki duhovnik in posrednik v zgornjem svetišču, je vendar predstavljen kot On, ki hodi gor in dol sredi svojih cerkev na zemlji. Z neutrudno budnostjo in neprestano pozornostjo bedi, da bi videl, ali je luč katerega njegovih stražarjev nejasna ali ugaša. Če bi bili svečniki prepuščeni samo človeški skrbi, bi migetav plamen slabel in ugasnil. Vendar je On pravi čuvaj v Gospodovi hiši, pravi varuh svetiščnih dvorov. Njegova nenehna skrb in vzdržujoča milost sta vir življenja in luči.

Kristus je predstavljen kot ta, ki drži sedem zvezd v svoji desnici. To nam zagotavlja, da se nobeni cerkvi, ki je zvesta svoji dolžnosti, ni treba bati, da bi propadla, saj iz Kristusove roke ni mogoče iztrgati niti ene zvezde, ki ima zaščito Vsemogočnega.

"To pravi On, ki drži sedmero zvezd v svoji desnici." (Raz 2,1) Te besede veljajo učiteljem v cerkvi — njim, ki jim je Bog zaupal velike odgovornosti. Blagodejni vplivi, ki naj bi jih bilo v cerkvi obilo, so povezani z Božjimi služabniki, ki morajo razodevati Kristusovo ljubezen. Nebeške zvezde so pod njegovim nadzorom. On jih oskrbuje s svetlobo. On vodi in usmerja njihovo gibanje. Če tega ne bi delal, bi postale padle zvezde. Tako je z njegovimi služabniki. So le orodje v njegovih rokah, in vse dobro, ki ga naredijo, je storjeno z njegovo močjo. Po njih/586/ mora naprej svetiti njegova luč. Zveličar mora biti njihova učinkovitost. Če bodo gledali nanj, kakor je On gledal na Očeta, bodo zmožni opraviti njegovo delo. Ko se zanašajo na Boga, jim daje svojo svetlobo, da jo odsevajo svetu.

V začetku cerkvene zgodovine je skrivnost krivičnosti, ki jo je napovedal apostol Pavel, začela svoje pogubno delo. In ko so lažni učitelji, pred katerimi je Peter opozoril vernike, vnašali krivoverstvo, so lažni nauki zapeljali mnoge. Nekateri so se spotaknili v preizkušnji in so bili skušani, da bi se odpovedali veri. V času, ko je bilo Janezu dano razodetje, so mnogi izgubili svojo prvo ljubezen do evangeljske resnice. Toda Bog v svojem usmiljenju ni zapustil cerkve, da bi še dalje drsela navzdol. V sporočilu neskončne nežnosti je razodel svojo ljubezen do njih in svojo željo, da bi opravili dobro delo za večnost. Prosil je: "Spominjaj se torej, od kod si padel, in spokori se in delaj prva dela." (Raz 2,5)

Cerkev je imela pomanjkljivosti, zato je bila potrebna stroge graje in opomina. Janez je bil navdihnjen, da je zapisal svarila, graje in prošnje njim, ki so spred oči izgubili temeljna načela evangelija in tako ogrozili svoje upanje na zveličanje. Besede graje, ki jih ima Bog za potrebne, da jih pošlje, so vedno izgovorjene z nežno ljubeznijo; vsakemu spokorjenemu verniku obljublja spokojnost. Gospod objavlja: "Glej, pri vratih stojim in trkam; če kdo čuje moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu, in večerjal bom z njim in on z menoj." (Raz 3,20)

Njim pa, ki bodo sredi boja....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Njim pa, ki bodo sredi boja ohranili/587/ svojo vero v Boga, je prerok namenil besede pohvale in obljube: "Vem za tvoja dela. Glej, postavil sem pred teboj odprta vrata, in nihče jih ne more zapreti, ker imaš majhno moč, in ohranil si mojo besedo in nisi zatajil mojega imena. Ker si ohranil besedo moje stanovitnosti, te ohranim tudi jaz iz ure skušnjave, ki ima priti na vesoljni svet, izkušat te, ki prebivajo na zemlji." (Raz 3,8.10) Verniki so bili posvarjeni: "Zbudi se in utrdi ostalo, kar je že umiralo. Hitro pridem; trdno drži, kar imaš, da ti nihče ne vzame venca." (Raz 3,2.11)

Po njem, ki je sebe opisal, da je "naš brat in sodeležnik v stiski", (Raz 1,9) je Kristus svoji cerkvi razodel, kaj bo morala pretrpeti zanj. Ostareli pregnanec je gledal skozi dolga stoletja teme in vraževerja ter videl množice, ki so trpele mučeništvo zaradi svoje ljubezni do resnice. Videl pa je tudi, da On, ki je podpiral svoje prve priče, ne bo zapustil svojih zvestih sledilcev med stoletji preganjanja, ki jih morajo prestati do konca časa. Gospod objavlja: "Nič se ne boj tega, kar ti bo trpeti. Glej, Hudič bo vrgel nekatere izmed vas v ječo, da boste izkušeni, in imeli boste stisko. ... Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja." (Raz 2,10)

Janez je slišal obljubo, namenjeno vsem zvestim, ki se bojujejo zoper zlo: "Njemu, kdor premaga,/588/ dam jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju. Kdor premaga, bo tako oblečen v bela oblačila, in nikakor ne izbrišem njegovega imena iz knjige življenja, a pripoznam njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Njemu, kdor premaga, dam sedeti z menoj na mojem prestolu, kakor sem tudi jaz premagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol." (Raz 2,7; 3,5.21)

Janez je videl usmiljenje, nežnost in Božjo ljubezen, združeno z njegovo svetostjo, pravičnostjo in močjo. Videl je, kako grešniki najdejo Očeta v njem, kogar so se bali zaradi svojih grehov. In ko je gledal za vrhunec velikega boja, je na Sionu opazil "zmagovalce ... stoječe ob steklenem morju z Božjimi citrami. In pojo pesem Mojzesa ... in Jagnjetovo pesem." (Raz 15,2.3)

Zveličar je bil Janezu predstavljen s prispodobo Leva, "ki je iz roda Judovega", in Jagnjeta, ki je stalo "kakor zaklano". (Raz 5,5.6) Ta znamenja predstavljajo edinost vsemogočne sile in samopožrtvovalne ljubezni. Lev iz Judovega rodu, ki je tako strašen za teptalce njegove milosti, bo Božje Jagnje poslušnim in zvestim. Ognjeni steber, ki je kršitelje Božjega zakona navdajal z grozo in strahom, je bil znamenje svetlobe in milosti ter osvoboditve njim, ki so spolnjevali njegove zapovedi. Roka, ki je močna, da udari upornike, bo močna, da bo rešila njegove zveste. Vsak, kdor je zvest, bo zveličan. "In pošlje svoje angele z močnim glasom trobente, in/589/ zbero njegove izvoljence od četverih vetrov, od konca nebes do njihovega kraja." (Mt 24,31)

V primerjavi z milijoni na svetu bo Božje ljudstvo mala čreda, kakor je bilo vedno; toda če bodo stali za resnico, kakor je razodeta v njegovi besedi, bo Bog njihovo zavetje. Stojijo pod širokim ščitom Vsemogočnega. Bog vedno pomeni večino. Ko bo zvok zadnje trobente prodrl v prebivališča mrtvih in bodo pravični prišli ven, vzklikajoč: "Kje je, smrt, tvoja zmaga?" (1 Kor 15,55) — in stali z Bogom, s Kristusom, z angeli in z zvestimi in vdanimi vseh časov, bodo Božji otroci v neprekosljivi večini.

Pravi sledilci hodijo za Kristusom skozi velike boje, prenašajo samoodpovedi in doživljajo grenka razočaranja; ampak to jih uči o pogubnosti in prekletstvu greha, in zato nanj gledajo s studom. Sodeležnikom Kristusovega trpljenja je namnjeno, da bodo sodeležniki njegove slave. Prerok je v svetem videnju videl končno zmago cerkve Božjega ostanka. Zapisal je:

"In videl sem kakor stekleno morje, namešano z ognjem, in zmagovalce, ... stoječe ob steklenem morju z Božjimi citrami. In pojo pesem Mojzesa, Božjega hlapca, in Jagnjetovo pesem, govoreč: Velika in čudovita so tvoja dela, o Gospod Bog, Vsegamogočni, pravične in resnične tvoje poti, o Kralj narodov." (Raz 15,2.3)

"In videl sem, in glej: Jagnje stoječe na gori Sionu in z njim stoštiriinštiridesettisoči, ki imajo/590/ njegovo ime in ime njegovega Očeta zapisano na svojih čelih." (Raz 14,1) Na tem svetu je bila njihova volja posvečena Bogu, služili so mu z umom in s srcem. Sedaj lahko zapiše svoje ime na njihova čela. "In kraljevali bodo na veke vekov." (Raz 22,5) Ne hodijo noter in ven kakor oni, ki moledujejo za prostor. Spadajo v število, o katerem Kristus pravi: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta." (Mt 25,34) Pozdravlja jih kot svoje otroke, rekoč: "Pojdi v veselje svojega Gospoda." (Mt 25,21)

"Ti so, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi, prvina Bogu in Jagnjetu." (Raz 14,4) Prerokovo videnje jih prikazuje kot stoječe na gori Sionu, opremljene za sveto službo, odete v belo oblačilo, ki je pravičnost svetih. Toda vsi, ki sledijo Jagnjetu v nebesih, mu morajo najprej slediti na zemlji, ne čemerno ali muhasto, temveč z zaupljivo, ljubečo in voljno poslušnostjo, kakor čreda sledi pastirju.

"In glas, ki sem ga slišal, je bil kakor citralcev, citrajočih na svoje citre. In pojo kakor novo pesem pred prestolom ... in nihče se ni mogel naučiti pesmi razen stoštiriinštiridesettisoči, ki so odkupljeni od zemlje. ... In v njihovih ustih se ni našla laž, brez madeža so." (Raz 14,2-5)

"In videl sem sveto mesto, novi Jeruzalem, da gre navzdol od Boga iz nebes, napravljeno kakor nevesta, odičena svojemu ženinu. In njegova svetloba je enaka predragemu/591/ kamnu, kakor kamnu jaspidu, čistemu kot kristal; ima velik in visok zid in ima dvanajstero vrat, in ob vratih dvanajst angelov in imena na njih zapisana, katera so dvanajsterih Izraelovih rodov. In dvanajstera vrata dvanajst biserov; vsaka vrata so bila iz enega bisera. In mestne ulice čiste kakor zlato, kakor prozorno steklo. A svetišča nisem videl v njem; zakaj Božja slava ga je razsvetlila, in njegova svetilnica je Jagnje." (Raz 21,2.11.12.21.22)

"In nobenega prekletstva ne bo več. In Božji in Jagnjetov prestol bo v njem; in njegovi hlapci mu bodo služili, in gledali bodo njegovo obličje, in njegovo ime bo na njihovih čelih. In noči ne bo več, in ni jim treba svetilnice in sončne luči, ker jim bo svetil Gospod, Bog." (Raz 22,3-5)

"In pokazal mi je reko vode življenja, svetlo kakor kristal, izhajajočo iz Božjega in Jagnjetovega prestola. Sredi njegovih ulic ter na to in ono stran reke je raslo drevo življenja, ki rodi dvanajst sadov, vsak mesec dajoč svoj sad, in drevesno listje je v ozdravljenje narodov. Blagor jim, ki pero svoja oblačila, da imajo oblast do drevesa življenja in da gredo skozi vrata v mesto." (Raz 22,1.2.14)

"In slišal sem velik glas od prestola, da govori: Glej, Božji šotor z ljudmi, in prebival bo z njimi; in oni bodo njegova ljudstva, in sam Bog bo med njimi, njihov Bog." (Raz 21,3)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

58. Zmagoslavna cerkev

Več kakor osemnajst stoletij (izvirnik napisan 1911 — op. ur.) je minilo, odkar so apostoli odšli počivat od svojega dela, toda zgodovina njihovega garanja in žrtev za Kristusa je še vedno med najdragocenejšimi zakladi cerkve. Ta zgodovina, ki je bila zapisana pod vodstvom Svetega Duha, je napisana, da bi bili po njej Kristusovi sledilci v vseh časih lahko spodbujeni k večji vnemi in gorečnosti za Zveličarjevo delo.

Učenci so izpolnili nalogo, ki jim jo je dal Kristus. Ko so ti križevi poslanci oznanjali evangelij, je prišlo do takega razodetja Božje slave, ki ji še nikoli prej smrtni človek ni bil priča. V sodelovanju z božanskim Duhom so apostoli opravili delo, ki je pretreslo svet. Evangelij je bil odnesen vsakemu narodu v enem samem rodu.

Sadovi, ki so spremljali delo Kristusovih izvoljenih apostolov, so bili veličastni. Na začetku svoje službe so bili nekateri izmed njih neuki možje, toda njihovo posvečenje/593/ delu njihovega Učitelja je bilo brez zadržkov. Po njegovih navodilih so se pripravili za veliko delo, ki jim je bilo zaupano. V njihovem srcu sta vladali milost in resnica, ki sta navdihovali njihove spodbude in nadzorovali njihova dejanja. Njihovo življenje je bilo skrito s Kristusom v Bogu, pozabili so na svoj jaz in se pogreznili v globine neskončne ljubezni.

Učenci so bili ljudje, ki so vedeli, kaj je iskrenost v besedi in molitvi, ljudje, ki so se oprijeli sile Izraelove Moči. Kako strogo so stali na Božji strani in povezali osebno čast z njegovim prestolom! Jahve je bil njihov Bog. Njegova čast je bila njihova čast. Njegova resnica je bila njihova resnica. Kakršen koli napad na evangelij je globoko prizadel njihovo srce, in z vsemi svojimi močmi so se bojevali za Kristusovo delo. Lahko so govorili besedo življenja, ker so bili deležni nebeškega maziljenja. Pričakovali so veliko, in si zato za veliko tudi prizadevali. Kristus se jim je razodel, in njega so prosili za vodstvo. Njihovo razumevanje resnice in njihova moč za upiranje nasprotovanju sta bila v sorazmerju z njihovo podrejenostjo Božji volji. Jezus Kristus ter Božja modrost in moč sta bili temi vsakega pogovora. Poveličali so njegovo ime — edino ime, ki je dano pod nebom, po katerem se človek lahko zveliča. Ko so oznanjali popolnost Kristusa, vstalega Zveličarja, so njihove besede ganile srca, in tako moški kakor ženske so bili pridobljeni za evangelij. Množice, ki so sramotile Zveličarjevo ime in zaničevale njegovo moč, so zdaj postale učenci Križanega./594/

Apostoli niso opravili svojega poslanstva v svoji moči, marveč v moči živega Boga. Njihovo delo ni bilo lahko. Začetek dela krščanske cerkve so spremljale stiske in grenke nadloge. V svojem delu so se učenci neprestano srečevali s pomanjkanjem, obrekovanjem in preganjanjem; toda svojega življenja niso šteli za vredno in veselili so se, da so bili poklicani trpeti za Kristusa. Neodločnost, omahljivost in mlačnost niso imeli prostora v njihovem delu. Bili so se pripravljeni razdati in biti porabljeni. Zavest o odgovornosti, ki je počivala na njih, je očistila in obogatila njihovo izkušnjo; v zmagah, ki so jih dosegli za Kristusa, pa se je razodevala nebeška milost. Z vsemogočno silo je Bog deloval po njih, da je evangelij zmagoval.

Na temelju, ki ga je položil sam Kristus, so apostoli gradili Božjo cerkev. V Svetem pismu je pogosto uporabljena prispodoba postavitve svetišča, da bi ponazorila zidanje cerkve. Zaharija govori o Kristusu kot o Odrasleku, ki bo postavil tempelj Gospodu. Govori o poganih, ki pomagajo pri delu: "In kateri so daleč, pridejo in bodo zidali pri Gospodovem templju." (Zah 6,12.15) Izaija pa objavlja: "In zidali bodo tujci tvoje zidove." (Iz 60,10)

Ko Peter piše o gradnji tega svetišča, pravi: "K njemu pristopajoč, kamnu živemu, ki so ga sicer zavrgli ljudje, pri Bogu pa je izvoljen in dragocen, se sezidavate tudi vi kot živi kamni v duhovno hišo, sveto duhovništvo, da darujete duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu." (1 Pt 2,4.5)/595/

Apostoli so delali v kamnolomu judovskega in poganskega sveta ter prinašali kamne, ki so jih polagali na temelj. V svojem pismu efeškim vernikom je Pavel dejal: "Tako torej niste več tujci in priseljenci, marveč ste someščani svetih in Božji domačini, sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogelni kamen pa je Jezus Kristus sam, v katerem je vse poslopje točno sestavljeno in raste v svet tempelj v Gospodu, v katerem se tudi vi z drugimi vred vzidavate v Božje bivališče v Duhu." (Ef 2,19-22)

Korinčanom pa je zapisal:...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Korinčanom pa je zapisal: "Po Božji milosti, ki mi je dana, sem položil kakor moder zidar temelj, a drug nanj zida; ali vsak naj gleda, kako nanj zida. Kajti drugega temelja ne more nihče položiti razen tega, ki je položen, ki je Jezus Kristus. Če pa kdo zida na ta temelj zlato, srebro, drago kamenje, drva, seno, strn: vsakega delo postane očitno; kajti dan ga razodene, ker se v ognju odkrije, in ogenj preizkusi delo vsakega, kakšno je." (1 Kor 3,10-13)

Apostoli so zidali na zanesljivem temelju, na Skali vekov. Na ta temelj so prinašali kamne, ki so jih izklesali iz sveta. Graditelji pa niso delali brez ovir. Njihovo delo je izredno otežilo nasprotovanje Kristusovih sovražnikov. Morali so se bojevati zoper pobožnjaštvo, predsodke in sovraštvo njih, ki so zidali na lažnem temelju. Mnoge,/596/ ki so delali kot zidarji cerkve, bi lahko primerjali z graditelji obzidja v Nehemijevem času, o katerih je zapisano, da so delali "na zidu. In bremenarji so nakladali, vsak z eno roko delajoč, z drugo pa držeč orožje". (Neh 4,17)

Kralji in oblastniki, duhovniki in poglavarji so hoteli uničiti Božji tempelj. Toda kljub zapiranju, mučenju in morjenju so zvesti možje še naprej opravljali delo. Zgradba je rasla, bila je lepa in somerna. Včasih so delavce skoraj zaslepile megle vraževerja, ki se je razraslo okoli njih. Včasih jih je skoraj premagalo nasilje njihovih nasprotnikov. Toda z neomahljivo vero in neusahljivim pogumom so vztrajali pri delu.

Drug za drugim so prvi graditelji padali od sovražnikove roke. Štefan je bil kamnan, Jakoba so umorili z mečem; Pavla so obglavili; Petra so križali; Janeza so pregnali. Cerkev pa je kljub temu rasla. Novi delavci so zasedli prostor padlih in dodajali kamen za kamnom na zgradbo. Tako se je počasi dvigal tempelj Božje cerkve.

Ustanovitvi krščanske cerkve so sledila stoletja krutega preganjanja, toda nikoli ni manjkalo ljudi, ki jim je bilo zidanje Božjega templja ljubše od samega življenja. O takšnih je zapisano: "Drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhutega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so/597/ v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah (njih ni bil svet vreden!), po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah." (Heb 11,36-38)

Sovražnik pravičnosti ni opustil ničesar, kaj je bilo v njegovi moči, da bi ustavil delo, ki je bilo zaupano Gospodovim zidarjem. Toda Bog "sebe ni pustil brez pričevanja". (Dej 14,17) Obujeni so bili delavci, ki so primerno branili vero, ki je bila nekoč izročena svetim. Zgodovinska poročila pričajo o stanovitnosti in junaštvu teh mož. Kakor apostoli so mnogi padli na svoji dolžnosti, toda zidanje templja je zanesljivo napredovalo. Delavce so morili, toda delo je napredovalo. Valdenžani, John Wycliff, Huss in Jeronim, Martin Luter in Zwingli, Cranmer, Latimer in Knox, hugenoti, John in Charles Wesley in množica drugih so na temelj polagali gradivo, ki bo trajalo vso večnost. In v poznejših letih pa so prav tako pomagali postaviti stavbo tisti, ki so si tako plemenito prizadevali pospeševati širjenje Božje besede, in oni, ki so s svojim delom v poganskih deželah pripravili pot za oznanjevanje zadnjega velikega sporočila.

Skozi stoletja, ki so minila od apostolskih dni, ni stavba Božjega svetišča nikoli prenehala rasti. Lahko se ozremo nazaj stoletja in vidimo žive kamne, ki so sestavljeni tako, da se lesketajo kakor prameni svetlobe skozi temo zmote in praznoverja. Skozi vso večnost se bodo ti dragoceni dragulji svetili z vse večjim sijem in pričali o moči Božje resnice. Bleščeča svetloba/598/ teh zglajenih kamnov razkriva ostro nasprotje med svetlobo in temo, med zlatom resnice in žlindro zmote.

Pavel in drugi apostoli in vsi pravični, ki so živeli odtlej, so opravili svoj delež pri zidanju templja. Toda stavba še ni dokončana. Mi, ki živimo v tem času, moramo opraviti svoj del posla. Na temelj moramo prinesti snov, ki bo zdržala ognjeno preizkušnjo — zlato, srebro in dragocene kamne, "obdelane po zidavi svetišča". (Ps 144,12) Njim, ki tako gradijo za Boga, Pavel posveča spodbudne in svarilne besede: "Če komu ostane delo, katero je postavil na njem, prejme plačilo; če komu delo zgori, prejme škodo, sam pa bo zveličan, ali tako, kakor po ognju." (1 Kor 3,14.15) Kristjan, ki zvesto podaja besedo življenja in vodi ljudi po poti svetosti in miru, prinaša na temelj trajno snov; v Božjem kraljestvu pa bo prejel priznanje kot moder zidar.

O apostolih je zapisano: "Oni pa so...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

O apostolih je zapisano: "Oni pa so šli in oznanjevali so povsod, in Gospod je sodeloval z njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili." (Mr 16,20) Kakor je Kristus odposlal svoje učence, tako danes pošilja vernike svoje cerkve. Na voljo imajo isto moč, ki so jo imeli apostoli. Če bo Bog njihova moč, bo On sodeloval z njimi in ne bodo delali zaman. Naj se zavedajo, da je delo, v katerem sodelujejo, tisto, na katero je Gospod odtisnil svoj pečat. Bog je rekel/599/ Jeremiju: "Ne pravi: Otrok sem; ampak kamor koli te pošljem, pojdi, in kar koli ti velim, govori! Ne boj se jih, ker jaz sem s teboj, da te rešim." (Jer 1,7.8) Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil ust svojega služabnika, rekoč: "Glej, svoje besede pokladam v tvoja usta." (Jer 1,9) Vabi nas, naj gremo oznanjat besede, ki nam jih daje, in občutimo njegov sveti dotik na naših ustih.

Kristus je dal cerkvi sveto nalogo. Vsak vernik bi moral biti prenosnik, po katerem lahko Bog svetu odkriva zaklade svoje milosti, nedoumljivo Kristusovo bogastvo. Ničesar si Zveličar ne želi bolj kakor predstavnike, ki bodo svetu pokazali njegovega Duha in njegov značaj. Ničesar svet ne potrebuje bolj kakor razodetje Zveličarjeve ljubezni po ljudeh. Vsa nebesa čakajo na ljudi, po katerih bo Bog lahko razodel moč krščanstva.

Cerkev je Božje sredstvo za oznanjevanje resnice, in On jo je pooblastil, da bi opravila posebno delo. Če mu bo zvesta, poslušna vsem njegovim zapovedim, bo v njej prebivala vzvišenost božanske milosti. Če bo zvesta svoji zavezi in častila Gospoda, Izraelovega Boga, se ji nobena sila ne bo mogla upreti.

Gorečnost za Boga in njegovo delo je spodbujala učence, da so evangelij oznanjali s silno močjo. Ali naj ne bi enaka gorečnost vnela tudi naše srce z odločnostjo, da bomo pripovedovali poročilo o odrešujoči ljubezni, o Kristusu, in sicer križanem? Prednost vsakega kristjana ni samo pričakovati, temveč tudi pospeševati Zveličarjev prihod./600/

Če bo cerkev odeta v oblačilo Kristusove pravičnosti in se odpovedala vsaki privrženosti svetu, ji bo zasvitala zora popolnega in slavnega dne. Njej namenjena Božja obljuba bo za vedno veljavna. Naredil jo bo za večno povišano, za radost mnogih rodov. Resnica, ki gre mimo njih, ki jo zaničujejo in zavračajo, bo zmagala. Čeprav je včasih videti, da je njen napredek oviran, ni nikoli ustavljen. Ko se Božje sporočilo sreča z nasprotovanjem, mu da Bog dodatno silo, da bi širilo še večji vpliv. Opremljeno z božansko silo si bo utrlo pot skozi najmočnejše zapreke in premagalo vsako oviro.

Kaj je Božjega Sina ohranjalo med življenjem garanja in darovanja? Videl je sad truda svoje duše in bil zadovoljen. Ko je videl v večnost, je zapazil srečo njih, ki so po njegovem ponižanju prejeli odpuščanje in večno življenje. Njegovo uho je ujelo vzklikanje odrešenih. Slišal je odkupljene, ki so peli Mojzesovo in Jagnjetovo pesem.

Tudi mi lahko imamo videnje prihodnosti, blaženost nebes. V Svetem pismu so razodeti opisi prihodnje slave, prizori, ki jih je naslikala Božja roka; in ti so dragoceni njegovi cerkvi. Z vero lahko stojimo na pragu večnega mesta in slišimo milozvočno dobrodošlico, ki velja njim, ki so v tem življenju sodelovali s Kristusom in imeli za čast, da so trpeli za njegovo delo. Ko bodo izgovorjene besede: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta," bodo položili svoje krone ob Odrešenikove noge, vzklikajoč: "Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti moč in bogastvo in krepkost in čast in slavo in blagoslov./601/ ... Sedečemu na prestolu in Jagnjetu blagoslov in čast in slava in moč na vekov veke." (Mt 25,34; Raz 5,12.13)

Tam se bodo odrešeni srečali z njimi, ki so jih pripeljali k Zveličarju. Vsi se bodo združili v hvalnici njemu, ki je umrl, da bi ljudje lahko imeli življenje, ki se meri z Božjim življenjem. Boj je končan. Konec je trpljenja in sporov. Pesmi zmage napolnjujejo vsa nebesa, ko odkupljeni veselo pojo: Vredno, vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano in spet živi kot zmagoslavni osvajalec.

"Potem sem videl, in glej; velika množica, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov, stoječe pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečene z belimi oblačili in palme v njihovih rokah, in kličejo z velikim glasom, rekoč: Zveličanje našemu Bogu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!" (Raz 7,9.10)

"To so tisti, ki prihajajo iz velike stiske in so oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi. Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi. Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne nobena vročina; kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njihovih oči. In smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več; kajti prvo je prešlo." (Raz 7,14-17; 21,4)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!