Ellen G. White: Očaki in preroki

24.poglavje:  Pasha

Temeljno besedilo 2 Moj 11 do 12,32

Ko je bila egiptovskemu kralju prvič omenjena zahteva za izpustitev Izraela, je bilo hkrati dano opozorilo o najstrašnejši vseh šib. Mojzes je moral reči faraonu: "Tako pravi Gospod: Izrael je moj sin, moj prvenec. In velel sem ti, da odpustiš mojega sina, da mi služi; a ker si se branil ga pustiti, glej, umorim tvojega sina, tvojega prvenca." (2 Moj 4,22.23) Čeprav so Egipčani prezirali Izraelce, jih je Bog cenil, saj jih je namreč postavil, da bodo zaupniki njegovega zakona. V posebnih blagoslovih in prednostih, ki so jim bili podeljeni, so bili vzvišeni med narodi, kakor je prvorojenec med svojimi brati.

Sodba, na katero je bil Egipt najprej opozorjen, je bila izvršena zadnja. Bog je potrpežljiv in obilen v milosti. Nežno skrbi za bitja, ki so oblikovana po njegovi podobi. Če bi izguba žetve in živine pripeljala Egipt k spokorjenju, otroci ne bi bili udarjeni, toda ljudstvo je trmasto zavrnilo božanski ukaz in tik pred izvršitvijo je padel zadnji udarec.

Mojzesu je bilo z grožnjo smrti prepovedano pojaviti se pred faraonom, vendar je bilo še vedno treba odnesti zadnje Božje sporočilo upornemu vladarju in ponovno je stopil predenj s strašnim oznanilom: "Tako pravi Gospod: Opolnoči pojdem sredi Egipta; in umrjo vsi prvorojenci v Egiptovski deželi, od faraonovega prvenca, ki bi mu bilo sedeti na njegovem prestolu, do prvenca dekle pri ročnem mlinu in vsa prvenščina živali. In bo veliko vpitje po vsej Egiptovski deželi, kakršnega nikoli ni bilo in ga nikdar več ne bo. A pri vseh Izraelovih sinovih niti pes ne migne s svojim jezikom, ne proti ljudem, ne proti živini, zato da sprevidite, da/273/ Gospod dela razloček med Egipčani in Izraelom. In pridejo k meni dol vsi ti tvoji služabniki ter, priklanjajoč se mi, poreko: Izidi ti in vse ljudstvo, ki ti sledi; in potem izidem." (2 Moj 11,4-8)

Pred izvršitvijo te kazni je Gospod dal po Mojzesu ukaz Izraelovim otrokom glede njihovega odhoda iz Egipta, še posebej glede njihove ohranitve pred prihajajočo sodbo. Vsaka družina, samostojno ali skupaj z drugimi, je morala zaklati jagnje ali kozliča "brez madeža" in s šopkom izopa namazati njegovo kri na "oba podboja in naddurje pri hišah", (2 Moj 12,7) da angel uničevalec, ko bo ob polnoči šel mimo, ne bi stopil v to bivališče. Meso so morali pojesti pečeno z nekvašenim kruhom in grenkimi zelišči, ponoči, kakor je rekel Mojzes: "Ledja imejte opasana, svoje opanke na nogah in palico v roki; in jedli ga boste, kakor da proč hitite. Gospodova je pasha." (2 Moj 12,11)

Gospod je rekel: "Zakaj to noč pojdem skozi Egiptovsko deželo, in udarim vso prvenščino v Egiptovski deželi, od človeka do živali, in nad vsemi egiptovskimi bogovi napravim sodbo, jaz, Gospod. In ona kri vam bodi v znamenje na hišah, v katerih boste: in ko zagledam kri, pojdem mimo vas, in ne pride nad vas šiba, vam v pogubljenje, kadar udarim deželo Egipt." (2 Moj 12,12.13)

V spomin na to veliko rešitev bodo Izraelci v vseh prihodnjih rodovih vsako leto priredili slavje. "In ta dan vam bodi za spomin, in praznovali ga boste v praznik Gospodu; kot večno postavo v svojih prihodnjih rodovih ga praznujte." (2 Moj 12,14) Ko bodo v prihodnjih letih praznovali, naj tudi ponovijo otrokom zgodbo o tej veliki osvoboditvi, jih je rotil Mojzes: "Daritev pashe je to Gospodu, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je tepel Egipčane, in naše hiše je otel." (2 Moj 12,27)

Poleg tega so bili prvorojenci od ljudi in živali Gospodovi in so jih morali odkupiti. Tako so priznavali, da so bili med morjenjem egiptovskih prvorojencev Izraelovi milostno ohranjeni zaradi spravne daritve, čeprav so bili izpostavljeni enaki usodi. Gospod je rekel: "Zakaj vse prvorojeno je moje; v dan, ko sem udaril vse prvorojeno/274/ v Egiptovski deželi, sem posvetil zase vse prvence v Izraelu, od človeka do živali, naj bodo moji." (4 Moj 3,13) Po vzpostavitvi svetiščne službe si je Gospod izbral Levijev rod za delo v svetišču namesto prvorojencev izmed ljudstva. Rekel je: "Zakaj dani so, meni so dani izmed Izraelovih sinov; namesto vsega, kar prodira maternico, namesto vsega prvorojenega Izraelovih sinov sem si jih vzel." (4 Moj 8,16) Od vseh ljudi pa se je še naprej zahtevalo, da v priznanje Božje milosti plačajo odkupnino za prvorojenega sina. (4 Moj 18,15.16)

Pasha je imela spominski in ...
                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Pasha je imela spominski in simbolični pomen. Ni kazala samo nazaj na rešitev iz Egipta, temveč tudi naprej na večjo rešitev, ki jo bo opravil Kristus, ko bo osvobodil svoje ljudstvo spon greha. Daritveno jagnje je predstavljalo "Božje Jagnje", v katerem je naše zveličavno upanje. Apostol je rekel: "Kajti tudi naše pashalno Jagnje je bilo darovano, Kristus." (1 Kor 5,7) Ni bilo dovolj zaklati pashalno jagnje; njegovo kri je bilo treba namazati na naddurje; tako je treba zasluge Kristusove krvi pripisati duši. Verjeti moramo, ne samo da je umrl za svet, temveč da je umrl za nas - posameznika. Prilastiti si moramo moč spravne daritve.

Izop, ki je bil uporabljen za mazanje krvi, je bil simbol očiščenja. Uporabljali so ga pri očiščevanju gobavcev in tistih, ki so se oskrunili z dotikom mrtvega. Njegov pomen je viden tudi v psalmistovi molitvi: "Očisti me z izopom, da bom čist, operi me, da bom bolj bel kakor sneg." (Ps 51,7)

Jagnje so morali pripraviti célo, zlomiti mu niso smeli niti ene kosti; tako kakor ni bila polomljena kost Božjemu Jagnjetu, ki je umrl za nas. (Jan 19,36) Tudi s tem je bila prikazana popolnost Kristusove daritve.

Meso so morali pojesti. Ni dovolj, da samo verujemo, da nam bo Kristus odpustil grehe. Z vero moramo od njega iz njegove besede nenehno prejemati duhovno moč in hrano. Kristus je rekel: "Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje." (Jan 6,53.54) Da bi pojasnil pomen tega, je dodal: "Besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in so življenje." (Jan 6,63) Jezus/277/ je sprejel zakon svojega Očeta, v svojem življenju izvrševal njegova načela, razodeval njegovega duha in pokazal njegovo blagodejno moč v srcu. Janez pravi: "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo njeno slavo, slavo kakor Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice." (Jan 1,14) Kristusovi sledilci morajo biti sodeležniki njegove izkušnje. Prejeti morajo in osvojiti Božjo besedo tako zelo, da bo postala gibalna sila življenja in dejanja. Po Kristusovi moči se morajo spremeniti v podobnost njemu in odsevati božanske lastnosti. Jesti morajo meso in piti kri Božjega Sina ali pa v njih ni življenja. Kristusov duh in delo morata postati duh in delo njegovih učencev.

Jagnje je bilo treba zaužiti z grenkimi zelišči, kar je kazalo na grenkobo sužnosti v Egiptu. Ko se torej hranimo pri Kristusu, to delajmo s skrušenim srcem zaradi svojih grehov. Prav tako pomembna je bila uporaba nekvašenega kruha. V pashalni postavi je bilo strogo ukazano in Judje so v svojem običaju to upoštevali, da naj ne bo najti kvasa v njihovih hišah, medtem ko traja praznovanje. Prav tako morajo kvas greha odstraniti vsi, ki želijo prejeti življenje in hrano od Kristusa. Tako piše Pavel korintski cerkvi: "Postrgajte torej stari kvas, da boste novo testo, kakor ste opresni. Kajti tudi naše pashalno Jagnje je bilo darovano, Kristus: zato praznujmo ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobnosti in malopridnosti, temveč v presnini čistote in resnice." (1 Kor 5,7.8)

Pred osvoboditvijo so morali sužnji pokazati svojo vero v veliko rešitev, ki se ima zgoditi. Na svoje hiše so morali namazati krvno znamenje, s svojimi družinami so se morali ločiti od Egipčanov in se zbrati znotraj lastnega bivališča. Če Izraelci ne bi upoštevali katerega koli ukaza, ki jim je bil dan, če ne bi ločili svojih otrok od Egipčanov, če bi jagnje samo zaklali, pa ne bi namazali podbojev s krvjo, ali pa če bi kdo šel iz hiše, ne bi bili varni. Lahko bi iskreno verovali, da so naredili vse potrebno, toda njihova iskrenost jih ne bi rešila. Vsi, ki ne bi izpolnili Gospodovih ukazov, bi izgubili svojega prvorojenca po uničevalčevi roki./278/

S poslušnostjo so ljudje dokazovali...

         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....S poslušnostjo so ljudje dokazovali svojo vero. Tako morajo spoznati vsi, ki upajo na rešitev po zaslugah Kristusove krvi, da imajo tudi sami opraviti pri zagotovitvi svojega zveličanja. Samo Kristus nas lahko reši pred kaznijo za prestopek, mi pa se moramo obrniti od greha k poslušnosti. Človek je lahko zveličan z vero, ne z deli, vendar pa mora svojo vero pokazati z deli. Bog je dal svojega Sina, da je umrl kot sprava za greh, razodel je luč resnice in pot življenja, dal je pripomočke, predpise in prednosti. Zdaj pa mora človek sodelovati s temi zveličavnimi pomočniki; ceniti mora in uporabiti pomoč, ki jo je priskrbel Bog - verjeti in biti poslušen vsem božanskim zahtevam.

Ko je Mojzes ponovil Izraelu Božje ukrepe za njihovo rešitev, "se je ljudstvo priklonilo in molilo Boga". (2 Moj 12,27) Veselo upanje o svobodi, strašno spoznanje neizbežne sodbe, ki je visela nad njihovimi zatiralci, skrb in priprave za njihov hitri odhod - vse je bilo sprejeto s hvaležnostjo njihovemu milostnemu Rešitelju. Mnogo Egipčanov je pripoznalo Boga Hebrejcev kot edinega resničnega Boga, in ti so zdaj prosili, da bi jim bilo dovoljeno zateči se v domove Izraelcev, ko bo šel angel uničevalec skozi deželo. Bili so veselo sprejeti in obljubili so, da bodo odslej služili Jakobovemu Bogu in bodo z njegovim ljudstvom izšli iz Egipta.

Izraelci so se ravnali po ukazih, ki jih je dal Bog. Hitro in na skrivaj so se pripravili na odhod. Zbrali so svoje družine, zaklali pashalno jagnje, spekli meso na ognju ter pripravili nekvašen kruh in grenka zelišča. Očetje in duhovniki v družini so poškropili podboje in se pridružili družinam v hiši. V naglici in tišini so jedli pashalno jagnje. V strahu je ljudstvo molilo in bedelo, srce najstarejšega rojenega, od močnega možaka do otročička, je trepetalo od neskončne groze. Očetje in matere so vzeli v naročje svojega ljubljenega prvorojenca, ko so pomislili na grozen udarec, ki bo zadan to noč. Toda angel pokončevalec ni obiskal nobenega izraelskega doma. Znamenje krvi - znak Zveličarjeve zaščite - je bilo na njihovih vratih, in pokončevalec ni vstopil.

Opolnoči je "nastalo veliko vpitje po Egiptu, kajti ni bilo/279/ hiše, v kateri ne bi bilo mrtveca". (2 Moj 12,30) Vsi prvorojenci v deželi, "od faraonovega prvenca, ki bi bil sedel na njegovem prestolu, do jetnikovega prvenca, ki je bil v ječi, tudi vso prvenščino živali", (2 Moj 12,29) je udaril pokončevalec. Po vsem širnem egiptovskem kraljestvu je bil ponižan ponos vsakega doma. Jok in stok žalovalcev sta napolnila ozračje. Kralj in dvorjani so z zagrnjenimi obrazi in trepetajočimi udi osuplo stali ob prevladujoči grozi. Faraon se je spomnil, kako je nekoč vzkliknil: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil." (2 Moj 5,2) Zdaj se je njegov predrzni ponos ponižal do prahu. "In pokliče Mojzesa in Arona ponoči in veli: Vstanite in odidite izmed mojega ljudstva, vidva in Izraelovi sinovi, in pojdite, služite Gospodu, kakor sta govorila. Tudi svoje črede in svoja goveda vzemite s seboj, kakor sta govorila, in pojdite; in me tudi blagoslovite!" (2 Moj 12,31.32) Tudi kraljevi svetovalci in ljudstvo so rotili Izraelce, naj odidejo "iz dežele; kajti govorili so: Vsi poginemo!" (2 Moj 12, 33

                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

25. poglavje: Izhod   ( Exodus-izhod iz Egipta, iz suženjstva- 2. Mojzesova)

Temeljno besedilo 2 Moj 12,34 do 15

Z opasanimi ledji, s sandali na nogah in s palico v roki je stalo izraelsko ljudstvo tiho, spoštljivo in v pričakovanju. Čakali so kraljevski odlok, da lahko odidejo. Preden je napočilo jutro, so že potovali. V času trajanja šib, ko je razodevanje Božje moči zanetilo vero v srcu sužnjev in vneslo strah v njihove zatiralce, so se Izraelci postopoma zbrali v Gosenski deželi. Kljub nenadnosti njihovega naglega odhoda je bilo poskrbljeno za organizacijo in nadzor seleče se množice; razdeljeni so bili v skupine, katerim so bili določeni voditelji.

In odšlo jih je "okoli šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok. Pa tudi dosti mešane drhali je šlo gor z njimi." (2 Moj 12,37.38) V tej množici niso bili samo taki, ki jih je spodbudila vera v Izraelovega Boga, temveč tudi veliko večja množica, ki je želela samo ubežati pred šibami, ali pa taki, ki so sledili premikajoči se množici samo zaradi vznemirljivosti in radovednosti. Ta skupina je bila Izraelu vedno prepreka in past.

Ljudje so s seboj vzeli tudi "črede in goveda, živine jako veliko". (2 Moj 12,38) To je bila lastnina Izraelcev, ki svojega imetja nikoli niso prodali kralju, kakor so to storili Egipčani. Jakob in njegovi sinovi so črede ovac in govedi pripeljali s seboj v Egipt, tam pa so se zelo razmnožile. Preden so zapustili Egipt, je ljudstvo po Mojzesovem ukazu zahtevalo odškodnino za neplačano delo. Egipčani jih tega niso prikrajšali, ker so si goreče želeli, da bi se jih znebili. Sužnji so odšli naloženi z dragotinami svojih zatiralcev.

Ta dan se je izpolnila zgodovina, ki je bila stoletja prej razodeta Abrahamu v preroški prikazni: "Vedi zagotovo, da bodo tvoji potomci tujci v deželi, ki ni njihova, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let. A tudi narod, ki mu bodo/281/ sužnjevali, bom jaz sodil, in potem izidejo z obilnim blagom." (1 Moj 15,13.14)(c) Štiristo let se je izpolnilo. "Zgodilo se je ravno tisti dan, da so odrinile vse Gospodove vojske iz Egipta." (2 Moj 12,41) Ko so Izraelci šli iz Egipta, so s seboj nosili dragoceno zapuščino - Jožefove kosti, ki so tako dolgo čakale na izpolnitev Božje obljube in so bile v temnih letih sužnosti pomnik o Izraelovi rešitvi.

Namesto da bi šli naravnost po poti v Kanaan, ki je vodila skozi Filistejsko deželo, jih je Gospod vodil južno, proti obalam Rdečega morja. "Rekel je namreč Bog: Morda bi bilo ljudstvu žal, ko bi videli vojno; in bi se povrnili v Egipt." (2 Moj 13,17) Če bi poskušali prečkati Filistejo, bi naleteli na odpor. Filistejci bi jih namreč imeli za sužnje, ki so pobegnili svojim gospodarjem, zato se ne bi obotavljali iti v boj z njimi. Izraelci so bili slabo pripravljeni na spopad s tem mogočnim in bojevitim ljudstvom. Le malo so poznali Boga in imeli vanj le malo vere, zato bi se ustrašili in postali malodušni. Bili so neoboroženi in nevajeni bojevanja, njihov duh je bil zadušen zaradi dolgotrajnega suženjstva, za nameček pa so imeli s seboj še ženske in otroke ter črede. S tem ko jih je Gospod vodil po poti do Rdečega morja, se je izkazal tako za Boga sočutja kakor sodbe.

"In odrinili so iz Sukota, in taborili so v Etamu, kraj puščave. In Gospod je šel pred njimi, podnevi v oblakovem stebru, da bi jih vodil po poti, ponoči pa v ognjenem stebru, da bi jim svetil: tako so mogli potovati podnevi in ponoči. Nikoli se ni umaknil oblakov steber podnevi, ne ognjeni steber ponoči izpred ljudstva." (2 Moj 13,20-22) Psalmist je napisal: "Razgrnil je oblak, da jih zaslanja, in ogenj, da razsvetljuje noč." (Ps 105,39; glej tudi 1 Kor 10,1.2) Prapor njihovega nevidnega Vodja je bil vedno z njimi. Čez dan je oblak vodil njihovo potovanje ali pa se kakor baldahin raztegnil čeznje. Služil je za zaščito pred žgočo vročino in s svojo hladnostjo in vlago dajal hvale vredno osvežitev v suhi, žejni puščavi. Ponoči se je spremenil v ognjeni steber, ki je razsvetljeval njihov tabor in jih nenehno prepričeval o božanski navzočnosti./282/

V enem najbolj čudovitih in tolažilnih odstavkov Izaijevih prerokb je zapisano poročilo o oblakovem in ognjenem stebru. Z njim je predstavljena Božja skrb za njegovo ljudstvo v velikem končnem boju s silami zla: "In Gospod ustvari nad vsakim prebivališčem Sionske gore in nad njenimi zbori oblak in dim podnevi in svit plamtečega ognja ponoči; zakaj nad vso slavo bo okrilje. In koča bo za senčnico proti vročini podnevi in za pribežališče in zavetje pred viharjem in pred dežjem." (Iz 4,5.6)

Potovali so čez puščobno, mrko prostranstvo. Že so se spraševali, kam vodi njihova pot. Utrudili so se od naporne poti in v nekaterih srcih se je pojavil strah pred egiptovskim preganjanjem. Oblak je šel naprej, oni pa so šli za njim. Nenadoma je Gospod ukazal Mojzesu, naj zavijejo na stran v skalnat branik in se utaborijo poleg morja. Razodeto mu je bilo, da jih bo faraon zasledoval, Bog pa se bo poveličal z njihovo rešitvijo.

Po Egiptu se je razširilo poročilo, da se Izraelovi otroci niso zadržali v puščavi, da bi tam opravili bogoslužje, temveč so nadaljevali pot proti Rdečemu morju. Faraonovi svetovalci so oznanili kralju, da so jim sužnji ušli in se ne bodo nikoli več vrnili. Ljudje so objokovali svojo norost, da so smrt prvorojencev pripisali Božji moči. Ko so si njihovi velikaši opomogli od strahu, so šibe pripisali naravnim vzrokom. Slišalo se je njihovo zagrenjeno vpitje: "Kaj smo to storili, da smo odpustili Izraelce iz svoje službe?" (2 Moj 14,5)

Faraon je zbral svojo vojsko...
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..Faraon je zbral svojo vojsko "šeststo izbranih voz in vse egiptovske vozove", konjenike, poveljnike in vojake. (2 Moj 14,7) Sam kralj, ki so ga spremljali velikaši njegovega kraljestva, je vodil svojo bojevito četo. Da bi si pridobili naklonjenost bogov in si tako zagotovili uspeh v napadu, so se jim pridružili tudi duhovniki. Kralj se je namenil zastrašiti Izraelce z velikim razkazovanjem svoje moči. Egipčani so se bali, da bi jih njihova prisiljena podreditev Izraelovemu Bogu podvrgla zasmehovanju drugih narodov. Če pa bodo zdaj šli naprej z velikim razkazovanjem moči in pripeljali nazaj ujetnike, bodo odkupili svojo slavo in si spet pridobili sužnje.

Hebrejci so taborili poleg morja, katerega vode/283/ so predstavljale na videz neprehodno oviro pred njimi, na jugu pa so njihovo napredovanje ovirale skalnate gore. Nenadoma so v daljavi zagledali bliskajoče se orožje in premikajoče se vozove, ki so naznanjali prihod velike vojske. Ko so se približali, je bilo očitno, da jih zasledujejo egiptovske čete. Srca Izraelcev je napolnila groza. Nekateri so vpili h Gospodu, veliko več pa jih je pohitelo k Mojzesu s svojimi obtožbami: "Ni li bilo morda nobenih grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umremo v puščavi? Zakaj si nam to storil, da si nas izvedel iz Egipta? Ali ni to beseda, ki smo ti jo govorili v Egiptu, rekoč: Pusti nas, naj služimo Egipčanom, zakaj bolje nam je služiti Egipčanom kakor umreti v puščavi." (2 Moj 14,11.12)

Mojzes je bil zelo žalosten, ko je videl, kako malo vere v Boga kaže njegovo ljudstvo, kljub temu da so bili večkrat priče razodetjem njegove moči v njihovo dobro. Kako ga lahko obtožijo nevarnosti in težav tega položaja, ko pa je ubogal izrecni Božji ukaz? Res ni bilo možnosti, da bi se rešili, razen če bo sam Bog posredoval za njihovo rešitev. Mojzesa pa je v ta položaj pripeljala poslušnost božanskemu navodilu, zato se ni bal posledic. Njegov miren in prepričljiv odgovor ljudstvu je bil: "Ne bojte se, stojte trdno in glejte Gospodovo rešitev, ki jo za vas izvrši danes; zakaj Egipčanov, ki jih danes vidite, ne boste nikdar več videli na veke. Gospod se bo za vas bojeval, vi pa bodite mirni!" (2 Moj 14,13.14)

Izraelovih čet ni bilo lahko ohraniti mirnih pred Gospodom. Pomanjkanje vzgoje in samonadzora je povzročilo, da so postali nasilni in nerazumni. Pričakovali so, da bodo padli v roke svojih zatiralcev, zato je bilo njihovo tarnanje in žalovanje glasno in globoko. Čudovitemu oblakovemu stebru so sledili kot Božjemu znamenju, naj gredo naprej. Zdaj pa so se spraševali, ali ni morda naznanil velike nesreče, ko jih je takole vodil na napačno stran gora in neprehodno pot? Tako se je Božji angel prikazal njihovim zapeljanim umom kot glasnik pogube.

Ko so se jim zdaj približale egiptovske čete, ki so jih imele za lahek plen, se je oblakov steber veličastno dvignil v nebo, prešel preko Izraelcev in se spustil mednje in egiptovske vojske. Temni zid se je postavil/284/ med preganjane in preganjalce. Egipčani niso mogli več videti hebrejskega tabora in so se bili prisiljeni ustaviti. Ko pa je postala nočna tema še temnejša, je postal oblakov steber Hebrejcem velika luč, ki je ves tabor razsvetljevala z dnevno svetlobo.

V srce Izraelcev se je vrnilo upanje. Mojzes je povzdignil svoj glas h Gospodu, On pa mu je odvrnil: "Zakaj vpiješ k meni? Veli Izraelovim sinovom, naj gredo naprej! Ti pa povzdigni svojo palico in iztegni roko nad morje ter ga razdeli, in šli bodo Izraelovi sinovi sredi morja po suhem." (2 Moj 14,15.16)

Psalmist takole opeva Izraelov prehod čez morje: "Skozi morje je šla tvoja pot in tvoja steza skozi široke vode, kjer tvoji sledovi niso znani. Vodil si kakor čredo svoje ljudstvo po Mojzesu in Aronu." (Ps 77,19.20) Mojzes je iztegnil svojo palico, in vode so se razdelile. Izrael je šel po sredi morja po suhih tleh, vode pa so na vsaki strani stale kakor stene. Svetloba od Božjega ognjenega stebra je osvetljevala spenjene valove in pot, ki je bila izsekana kakor mogočen žleb skozi morje in se je izgubila v nejasnosti oddaljene obale.

"In Egipčani so gnali za njimi, in prišli so vsi faraonovi konji, njegovi vozovi in konjeniki v sredo morja. In zgodi se ob jutranji straži, da pogleda Gospod na vojsko Egipčanov iz ognjenega in oblakovega stebra in napravi zmešnjavo v vojski Egipčanov." (2 Moj 14,23.24) Skrivnostni oblak se je spremenil v ognjeni steber pred njihovimi začudenimi očmi. Grmelo je in se bliskalo. "Izlili so oblaki vode, glas so zagnali gornji oblaki, tudi tvoje pšice so švigale sem ter tja. Bobnel je tvoj grom v viharju, bliski so razsvetljevali vesoljni svet, potresla se je zemlja in trepetala." (Ps 77,17.18)

Egipčane sta zajeli zmeda in groza. Sredi razbesnelih prvin, v katerih so slišali glas jeznega Boga, so si prizadevali zbežati nazaj na obalo, ki so jo zapustili. Toda Mojzes je iztegnil svojo palico, in nakopičene vode so sikajoče, razbesnele in željne svojega plena pohitele skupaj ter pogoltnile egipčansko vojsko v svoje črne globine.

Ko je napočilo jutro, ...
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Ko je napočilo jutro, so Izraelove množice videle, kar je ostalo od mogočnega sovražnika - v oklepe odeta telesa, ki jih je vrglo/287/ na obalo. Ena noč je iz najstrašnejše nevarnosti prinesla popolno rešitev. Ta velika, nemočna truma boja nevajenih sužnjev, žensk, otrok in živine, z morjem pred sabo in mogočnimi egipčanskimi vojskami za sabo - je doživela, da se je pred njimi odprla pot skozi vode in požrla sovražnike v trenutku, ko so pričakovali zmago. Sam Jahve jih je rešil in k njemu so se v hvaležnosti in veri obrnila srca vseh. Svoja čustva so izrazili v hvalnici. Božji Duh je počival na Mojzesu in skupaj z ljudstvom je pel zmagoslavno pesem hvaležnosti, prvo in eno najbolj vzvišenih, ki so nam znane.

"Pel bom Gospodu, ker se je slavno poveličal: konja in njegovega jezdeca je pahnil v morje. Moja moč in moja pesem je Gospod, On mi je postal rešitev. Ta je moj mogočni Bog, slavil ga bom, Bog mojega očeta, poveličeval ga bom. Gospod je pravi vojščak, Gospod je njegovo ime. Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje, in njegovi najizvrstnejši vojvode so se pogreznili v Rdeče morje. Valovje jih je zagrnilo, pogreznili so se v globočine kakor kamen.

Tvoja desnica, Gospod, se je poveličala v moči, tvoja desnica, Gospod, je strla sovražnika. ...

Kdo je tebi enak med bogovi, Gospod? Kdo je kakor ti, poveličan v svetosti, poln vzvišene slave, čudeže delajoč? ... Ti si peljal v svojem usmiljenju ljudstvo, ki si ga bil odkupil; peljal si jih v svoji moči k prebivališču svoje svetosti. Začuvši to, so vztrepetali narodi. ... Naj jih obidejo strahovi in prešine groza, zaradi mogočnosti tvoje roke naj otrpnejo kakor kamen, dokler ne prejde mimo tvoje ljudstvo, Gospod, dokler ne prejde mimo ljudstvo, ki si ga sebi pridobil. Vpeljal jih boš in jih zasadil na gori svoje dediščine, na mesto, ki si ga pripravil, Gospod, za svoje prebivanje, v svetišče, Gospod, ki so ga utrdile tvoje roke." (2 Moj 15,1-17)

Kakor glas iz velikih globin se je slišalo petje obsežnih Izraelovih čet, ki so odpevale veličasten pripev. Izraelove žene, ki jih je vodila Mojzesova sestra Mirjama, so/288/ igrale na bobne in plesale. Daleč čez puščavo in morje je odmevalo veselo prepevanje in gore so odbijale odmev besed njihove hvalnice: "Pojte Gospodu, ker se je slavno poveličal." (2 Moj 15,21)

Ta pesem in velika rešitev, na katero spominja, sta dali vtis, da ne bosta nikoli zbrisani iz spomina hebrejskega ljudstva. Skozi stoletja je odmevala, ko so jo prepevali preroki in Izraelovi pevci, ki so tako pričali, da je Jahve moč in rešitev tem, ki zaupajo vanj. Pesem ne pripada samo judovskemu ljudstvu. Vnaprej kaže na uničenje vseh sovražnikov pravičnosti in na končno zmago Izraelovega Boga. Prerok s Patmosa je videl v belo oblečeno množico, ki je zmagala in stala na steklenem morju, namešanim z ognjem, in imela Božje citre v rokah. "In pojo pesem Mojzesa, Božjega hlapca, in Jagnjetovo pesem." (Raz 15,3)

"Ne nam, Gospod, ne nam,...
                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...."Ne nam, Gospod, ne nam, temveč svojemu imenu daj čast, zaradi svoje milosti, zaradi svoje resnice!" (Ps 115,1) Takšen duh je prežemal Izraelovo pesem rešitve in to je duh, ki naj bi prebival v srcu vseh, ki ljubijo Boga in se ga bojijo. Ko je Bog osvobodil našo dušo sužnjevanja grehu, je za nas izvršil rešitev, ki je večja kakor rešitev Hebrejcev ob Rdečem morju. Kakor so naredile hebrejske čete, bi morali Gospoda slaviti s srcem in dušo in glasom za njegova čudovita dela človeškim otrokom. Tisti, ki bivajo v Božji veliki milosti in ne pozabljajo njegovih najmanjših darov, si bodo opasali veselje in v svojem srcu peli Gospodu. Vsakodnevni blagoslovi, ki jih prejemamo iz Božje roke, in predvsem Jezusova smrt, ki nam je omogočila srečo in nebesa, naj bo snov nenehne hvaležnosti. Kakšno sočutje, kakšno neprimerljivo ljubezen nam je pokazal Bog, nam izgubljenim grešnikom, ko nas je povezal s sabo, da smo mu poseben zaklad! Kako se je naš Odrešenik žrtvoval, da se lahko imenujemo Božji otroci. Slavimo Boga za blagoslovljeno upanje, ki nam je ponujeno v velikem načrtu odrešenja, slavimo ga za nebeško dediščino in za njegove bogate obljube: slavimo ga, ker Jezus živi, da se poteguje za nas.

Stvarnik pravi: "Kdor daruje hvalo, me prav časti." (Ps 50,23) Vsi nebeški prebivalci so se združili v češčenju Boga. Naučimo se zdaj pesmi angelov, da jo bomo peli, ko se bomo pridružili njihovim sijočim vrstam. Recimo skupaj s psalmistom: "Hvalil/289/ bom Gospoda v svojem življenju, psalme prepeval svojemu Bogu, dokler bom živ. Slave naj te ljudstva, o Bog, slave te naj vsa ljudstva." (Ps 146,2; 67,5)

Bog je v svoji previdnosti Hebrejce pripeljal v varnost gora pred morje, da bi lahko razodel svojo moč v njihovi rešitvi in popolnoma ponižal ošabnost njihovih zatiralcev. Lahko bi jih rešil kako drugače, toda ta način je izbral, da bi preizkusil njihovo vero in okrepil njihovo zaupanje vanj. Ljudje so bili utrujeni in prestrašeni. Vendar če bi se umaknili, ko jim je Mojzes ukazal, naj gredo naprej, Bog nikoli ne bi odprl poti pred njimi. "Po veri so Izraelci prešli Rdeče morje kakor po suhem." (Heb 11, 29) Ko so korakali v vodo, so pokazali, da verujejo Božji besedi, ki jo je govoril Mojzes. Naredili so vse, kar je bilo v njihovi moči, potem pa je Izraelov Mogočni razdelil morje, da je naredil pot njihovim nogam.

Velik nauk, ki se ga tukaj lahko naučimo, velja za vse čase. Krščansko življenje pogosto obdajajo nevarnosti in se zdi težko opraviti dolžnost. Domišljijske slike pretijo s pogubo spredaj in s sponami ali smrtjo zadaj. Pa vendar Božji glas jasno pravi: "Pojdite naprej." Ubogajmo ta ukaz, čeprav naše oči ne morejo predreti teme in čeprav čutimo okoli svojih nog hladne valove. Ovire, ki preprečujejo naš napredek, ne bodo nikoli izginile pred negotovim in dvomečim duhom. Tisti, ki odlašajo poslušnost, dokler ne izgine vsaka senca negotovosti in dokler ne izgine tveganje, da bi nam spodletelo ali da bi bili poraženi, sploh ne bodo nikoli ubogali. Nevera šepeta: "Počakajva, dokler ne bodo prepreke odstranjene in bova jasno videla pot." Vera pa pogumno priganja naprej, vse upa, vse veruje.

Oblak, ki je bil Egipčanom temna stena, je bil Hebrejcem morje svetlobe, ki je razsvetljevala ves tabor in razlivala sijaj na pot prednje. Tako ravnanja Previdnosti neverujočemu prinesejo temo in obup, zaupajoči duši pa so polna svetlobe in miru. Steza, po kateri vodi Bog, morda pelje skozi puščavo ali morje, vendar je to kljub temu varna pot./290/

                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

26. poglavje: Od Rdečega morja do Sinaj

Temeljno besedilo 2 Moj 15,22 do 18

Izraelske množice so se od Rdečega morja odpravile na pot pod vodstvom oblakovega stebra. Prizori okoli njih so bili pusti - gole puščobne gore, neplodne planjave in morje, ki se je raztezalo v daljavi in katerega obala je bila posuta s trupli njihovih sovražnikov. Vendar so bili veseli. Zavedali so se prostosti, zato je bila utišana vsaka misel na nezadovoljstvo.

Tri dni, kolikor so potovali, niso našli vode. Zaloga, ki so jo vzeli s seboj, jim je pošla. Nič ni bilo, kar bi potešilo njihovo gorečo žejo, ko so se prebijali čez s soncem ožgano ravnino. Mojzes, ki je ta predel poznal, je vedel nekaj, česar drugi niso. Vedel je, da bodo v Mari, najbližjem počivališču, kjer je izvir, naleteli na neuporabno vodo. Z naraščajočo bojaznijo je opazoval vodeči oblakov steber. Z upadlim srcem je slišal veseli vzklik: "Voda, voda!" ki je odmeval v vrstah. Možje, žene in otroci so se z veselo naglico zbrali ob studencu, potem pa je iz čet izbruhnilo tesnobno vpitje; voda je bila grenka.

V svoji grozi in obupu so grajali Mojzesa, ker jih je tako vodil. Pozabili so, da je božanska navzočnost v tistem skrivnostnem oblakovem stebru vodila tako nje kakor njega. V žalosti in obupu je Mojzes storil, kar so oni pozabili narediti. Goreče je vpil k Bogu za pomoč. "In pokaže mu Gospod les, in ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka." (2 Moj 15,25) Tukaj je bila Izraelu po Mojzesu dana obljuba: "Ako boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in pazil na njegove zapovedi in čuval vse njegove postave, ne pošljem nadte nobene teh bolezni,/291/ ki sem jih poslal nad Egipt, zakaj jaz sem Gospod, tvoj zdravnik." (2 Moj 15,26)

Iz Mare je ljudstvo potovalo v Elim, kjer so našli "dvanajst studencev in sedemdeset palm". (2 Moj 15,27) Tukaj so ostali nekaj dni, preden so stopili v Sinsko puščavo. Mesec dni po odhodu iz Egipta so se prvič utaborili v puščavi. Njihova zaloga živil je začela pojemati. V puščavi je bilo le malo trave, in živina je začela hujšati. Kako naj priskrbijo hrano za tako obsežno množico? Dvom je napolnil srce in ponovno so godrnjali. Celo knezi in starešine so se pridružili obtožbam proti vodjem, ki jih je določil Bog: "O, da bi bili umrli po Gospodovi roki v Egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa in jedli kruh do sita! Kajti izpeljala sta nas v to puščavo, da vso tole množico pomorita z lakoto." (2 Moj 16,3)

Niso še trpeli lakote, njihove tekoče potrebe so bile zadovoljene, bali pa so se prihodnosti. Niso mogli razumeti, kako bi lahko ta velika množica obstala med potovanjem po puščavi. V svoji domišljiji so že videli svoje otroke, ki stradajo. Gospod je dovolil, da so jih doletele težave in jim je zmanjkalo živil, da bi se obrnili k njemu, ki je bil doslej njihov Rešitelj. Če bi ga v svojih potrebah klicali, bi jim zagotovil znake svoje ljubezni in skrbi. Obljubil je, da jih ne bo doletela nobena bolezen, če bodo poslušni njegovim zapovedim. Njihova grešna nevera je bila tista, ki je predvidevala, da bi oni in njihovi otroci lahko umrli od lakote.

Bog je obljubil, da bo njihov Bog, da jih bo posvojil kot ljudstvo in jih bo vodil v večjo in boljšo deželo. Vendar so bili pripravljeni omagati ob vsaki oviri, ki se je pojavila na poti v deželo. Na čudovit način jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti, da bi jih lahko povzdignil in oplemenitil ter naredil za hvalnico na zemlji. Potrebno pa je bilo, da se spopadejo s težavami in zdržijo bedo. Bog jih je vodil iz stanja bede in jih usposabljal, da bi zasedli časten prostor med narodi ter prejeli pomembno in sveto nalogo. Če bi imeli vero vanj glede na to, kaj vse je storil zanje,/292/ bi veselo prenašali neprijetnosti, težave in celo pravo trpljenje. Ampak niso bili pripravljeni zaupati Gospodu, brž ko niso bili priče nenehnim dokazom njegove moči. Pozabili so na svoje grenko služenje v Egiptu. Pozabili so na Božjo dobroto in moč, ki sta se razodeli njim v dobro, ko so bili rešeni sužnosti. Pozabili so, da je bilo njihovim otrokom prizaneseno, ko je uničujoči angel pobil vse egiptovske prvorojence. Pozabili so na veliko dejanje božanske moči pri Rdečem morju. Pozabili so, da so sami varno prešli po poti, ki se jim je odprla, medtem ko so vojsko njihovih sovražnikov, ki jim je poskušala slediti, premagale morske vode. Videli in čutili so samo navzoče sitnosti in tegobe. Namesto da bi rekli: "Gospod je storil velike stvari za nas; ko smo bili še sužnji, nas je storil v velik narod," so govorili o naporni poti in se spraševali, kdaj bo konec njihovega težkega romanja.

Zgodovina Izraelovega življenja v puščavi je bila zapisana za blaginjo Božjemu Izraelu ob koncu časa. Poročilo o Božjem ravnanju s tavajočimi v puščavi z vsemi potmi sem in tja, o njihovi izpostavljenosti lakoti, žeji in utrujenosti in o presenetljivem razodetju njegove moči za njihovo olajšanje je polno opozoril in navodil za njegovo ljudstvo vseh časov. Raznovrstne izkušnje Hebrejcev so bile šola priprave za njihov obljubljeni dom v Kanaanu. Bog želi, da njegovo ljudstvo sedanjega časa s ponižnim srcem in dovzetnim duhom pregleda preizkušnje, skozi katere je šel starodavni Izrael, da bi se poučili za svojo pripravo za nebeški Kanaan.

Mnogi se ozirajo po Izraelcih....
                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Mnogi se ozirajo po Izraelcih in se čudijo njihovi neveri in godrnjanju. Menijo, da sami ne bi bili tako nehvaležni. Ko pa je preizkušena njihova vera, celo z majhnimi preizkušnjami, ne pokažejo nič več vere ali potrpežljivosti, kakor jo je starodavni Izrael. Ko so stiskani, godrnjajo zaradi postopka, po katerem jih Bog očiščuje. Čeprav imajo mnogi zadovoljene svoje sedanje potrebe, niso pripravljeni zaupati Bogu v prihodnje in so v nenehnem strahu, da jih ne bi zadelo pomanjkanje in bi bili njihovi otroci prepuščeni trpljenju. Nekateri nenehno pričakujejo zlo ali napihujejo dejanske težave, tako da so njihove oči slepe za mnoge blagoslove, ki zahtevajo njihovo hvaležnost. Ovire, s katerimi se spopadajo,/293/ jih ločujejo od Boga, ker se zbujajo nemirni in nejevoljni, namesto da bi jih vodile po pomoč k njemu, ki je edini Izvir moči.

Ali je prav, da smo tako neverni? Zakaj bi bili nehvaležni in nezaupljivi? Jezus je naš prijatelj, vsa nebesa se zanimajo za našo blaginjo, naša zaskrbljenost in strah pa žalita Božjega Svetega Duha. Ne smemo popuščati skrbi, ki nas samo straši in obremenjuje, ne pomaga nam pa prenašati preizkušenj. Ne dajajmo prostora nezaupanju v Boga, zaradi katerega priprava za prihodnost postane glavna življenjska naloga, kakor da bi bila naša sreča sestavljena iz teh pozemskih stvari. Ni po Božji volji, da bi njegovo ljudstvo obremenjevale skrbi. Toda naš Gospod nam ne govori, da na naši poti ni nevarnosti. Ne namerava svojega ljudstva umakniti s sveta zla in greha, temveč nas usmerja k zanesljivemu zatočišču. Vabi utrujene in obremenjene: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim." (Mat 11,28) Odložite jarem zaskrbljenosti in posvetne skrbi, ki ste si ga naložili na pleča, in "vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen; in najdete pokoj svojim dušam". (Mat 11,29) V Bogu lahko najdemo pokoj in mir, če vržemo nanj vse svoje skrbi, saj On skrbi za nas. (Glej 1 Pet 5,7)

Apostol Pavel je rekel: "Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade od živega Boga." (Heb 3,12) Z vsem tem v mislih, kar je Bog storil za nas, mora biti naša vera močna, dejavna in stanovitna. Namesto godrnjanja in pritoževanja naj naše srce govori: "Slavi, moja duša, Gospoda, in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime! Slavi, moja duša, Gospoda in ne pozabi nobene njegovih dobrot." (Ps 103,1.2)

Bog ni bil brezbrižen do Izraelovih potreb. Njihovemu vodju je rekel: "Glej, dežil vam bom kruh z neba." (2 Moj 16,4) Dana so bila navodila, naj ljudje nabirajo dnevno zalogo, šesti dan pa dvojno količino, da bi lahko ohranjali sveto praznovanje sobote.

Mojzes je zagotovil zboru, da bodo njihove potrebe zadovoljene: "Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se nasitili kruha." (2 Moj 16,12) Dodal je: "Kaj sva pač midva? Ne zoper naju je mrmranje vaše, temveč zoper/294/ Gospoda." (2 Moj 16,8) Potem je naročil Aronu, naj jim reče: "Približajte se Gospodu, kajti slišal je vaše mrmranje." (2 Moj 16,9) Ko je Aron še govoril, "se obrnejo proti puščavi, in glej, Gospodova slava se je prikazala v oblaku". (2 Moj 16,10) Blišč, kakršnega niso videli še nikoli, je predstavljal božansko navzočnost. Po razodetju, ki je delovalo na njihova čutila, naj bi prejeli spoznanje o Bogu. Morali so se naučiti, da njihov vodja ni samo človek Mojzes, temveč Najvišji, čigar imena naj se bojijo in ubogajo njegov glas.

Ob sončnem zahodu so tabor preplavile jate prepelic. Dovolj jih je bilo za vse ljudi. Zjutraj pa je na zemeljskem površju ležalo "nekaj drobnega, luskinastega, drobnega kakor slana. Bilo je pa kakor belo koriandrovo seme." (2 Moj 16,14.31) Ljudje so ga imenovali mana. Mojzes je rekel: "To je tisti kruh, ki vam ga je dal Gospod za jed." (2 Moj 16,15) Ljudje so pobirali mano in spoznali, da je je dovolj za vse. Mleli "so jo v mlinčkih ali trli v možnarjih in kuhali v loncih in pripravljali iz nje kolače. In njegov okus je bil kakor medeni kolači." (4 Moj 11,8; 2 Moj 16,31) Ukazano jim je bilo, naj je vsak dan naberejo gomer za vsako osebo in je ne smejo pustiti do jutra. Nekateri so poskušali narediti zalogo za naslednji dan, ampak drugi dan ni bila več uporabna. Dnevno zalogo je bilo treba nabrati zjutraj, kolikor pa je je ostalo na zemlji, jo je stopilo sonce.

Ko so nabirali mano, so ugotovili, da nekateri naberejo več in nekateri manj od dogovorjene količine. Potem pa "so merili z gomerom: in kdor je mnogo nabral, mu ni ničesar preostalo, in kdor je malo nabral, mu ni ničesar manjkalo". (2 Moj 16,18) Razlago tega zapisa kakor tudi praktičen nauk iz njega nam daje apostol Pavel v svojem drugem pismu Korinčanom. Tam pravi: "Ne mislim namreč, da naj imajo drugi olajšavo, a vi stisko, temveč po načelu enakosti: vaša obilost v sedanjem času naj služi za njihovo pomanjkanje, da bi tudi onih obilost služila za vaše pomanjkanje, da bo enakost; kakor je pisano: Kdor je mnogo nabral, ni imel preobilo, in kdor je malo, ni mu manjkalo." (2 Kor 8,13-15)

Šesti dan je ljudstvo nabralo ...
     
                                                                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Šesti dan je ljudstvo nabralo dva gomerja za vsako osebo. Poglavarji so hiteli Mojzesu povedat, kaj se godi. Njegov odgovor je bil: "To je, kar je govoril/295/ Gospod: Jutri bo praznik, svet počitek Gospodu; kar hočete peči, pecite, in kar hočete kuhati, kuhajte, in kar koli preostane, denite na stran, da se prihrani do jutra." (2 Moj 16,23) Tako so delali in ugotovili, da je ostala hrana nepokvarjena. "In Mojzes reče: Jejte to danes, kajti danes je praznik Gospodu, danes ne najdete nič tega na polju. Šest dni boste nabirali, a sedmi dan je počitek, tedaj ne bo tega." (2 Moj 16,25.26)

Bog zahteva, da se njegov sveti dan v današnjem času prav tako sveto posvečuje, kakor se je v času Izraela. Hebrejcem dano zapoved bi morali vsi kristjani imeti za Jahvejev ukaz njim samim. Dan pred soboto naj bo dan priprave, da bo vse pripravljeno za njene svete ure. Naš lasten posel nikakor ne bi smel posegati v sveti čas. Bog je ukazal, da je treba poskrbeti za bolne in trpeče. Zahtevano delo, da bi jim bilo udobno, je delo usmiljenja, ne pa kršitev sobote, izogibati pa se je treba vsakemu nepotrebnemu delu. Mnogi malomarno odlašajo do začetka sobote drobna opravila, ki bi lahko bila opravljena na dan priprave. Tega naj ne bo. Delo, ki smo ga zanemarjali do začetka sobote, naj ostane neopravljeno, dokler sobota ne mine. To naj si zapomnijo nepremišljeni, da bi postali bolj skrbni in bi svoje delo opravili v šestih delovnih dnevih.

Vsak teden v svojem dolgem potovanju po puščavi so bili Izraelci priče trojnemu čudežu, katerega namen je bil v njihov um vtisniti zavest o svetosti sobote: šesti dan je padla dvojna količina mane, nič je ni padlo sedmi dan, za soboto potrebni del je ostal sladek in čist, če pa so ga pustili čez noč kak drug dan, je postal neužiten.

V okoliščinah, ki so povezane z dajanjem mane, imamo prepričljiv dokaz, da sobota ni bila ustanovljena šele tedaj, ko je bil dan zakon na Sinaju, kakor trdijo mnogi. Še preden so Izraelci prispeli do Sinaja, so razumeli, da jim je izpolnjevanje sobote obveza. Ko so bili tako obvezani vsak petek nabrati dvojno količino mane kot pripravo za soboto, ko mana ni padala, je sveta narava dneva počitka nenehno delala vtis nanje. In ko je šlo nekaj ljudi/296/ v soboto nabirat mano, je Gospod vprašal: "Doklej se pa boste upirali, da spoštujete moje ukaze in moja povelja?" (2 Moj 16,28)

"In jedli so Izraelovi sinovi mano štirideset let, dokler niso prišli v naseljeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje Kanaanske dežele." (2 Moj 16,35) Štirideset let jih je čudežna skrb spominjala na Božjo zanesljivo skrb in nežno ljubezen. Po psalmistovih besedah jim je Bog dajal "nebeško žito. Kruh močnih je jedel človek." (Ps 78,24.25) To pa pomeni, da so jim hrano priskrbeli angeli. Oskrbovani z nebeškim žitom so bili vsak dan poučeni, da so, ker imajo Božjo obljubo, tako varni, kakor da bi jih obdajala polja valujočega žita na rodovitnih kanaanskih ravninah.

Mana, ki je padala z neba za hrano Izraelu, je bila simbol njega, ki je prišel od Boga, da bi dal življenje svetu. Jezus je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so pomrli. Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da ne umre, kdor je od njega. ... Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta." (Jan 6,48-51) In med obljubami blagoslovov Božjemu ljudstvu v prihodnjem življenju je zapisano: "Njemu, kdor premaga, dam skrite mane." (Raz 2,17)

Ko so Izraelci zapustili Sinsko puščavo, so se utaborili v Rafidimu. Tukaj ni bilo vode, in ponovno so pokazali nezaupanje v Božjo previdnost. V svoji slepoti in drznosti so prišli ljudje k Mojzesu z zahtevo: "Dajta nam vode, da pijemo!" (2 Moj 17,2) Ampak on ni izgubil potrpežljivosti. Rekel je: "Kaj se pričkate z menoj? Zakaj izkušate Gospoda?" (2 Moj 17,2) Jezni so vpili: "Zakaj si nas izpeljal iz Egipta? Da z žejo umoriš mene, moje otroke in mojo živino?" (2 Moj 17,3) Ko so bili tako obilno preskrbljeni s hrano, so se s sramom spominjali svoje nevere in mrmranja ter obljubili, da bodo v prihodnje zaupali Gospodu. Toda kmalu so pozabili na svojo obljubo in padli na prvi preizkušnji svoje vere. Videti je bilo, da oblakov steber, ki jih je vodil, zagrinja strašno skrivnost. In Mojzes - kdo sploh je? so se spraševali, in kaj je cilj tega, da jih je izpeljal iz Egipta? Sumničavost in nezaupanje sta napolnila njihova srca. Drzno so ga obtožili, da jih je skupaj z otroki nameraval umoriti/297/ s pomanjkanjem in nadlogami, da bi samega sebe obogatil z njihovim imetjem. V vznemirjenosti zaradi besa in ogorčenosti je le malo manjkalo, da bi ga kamnali.

Mojzes je v obupu zavpil h Gospodu: "Kaj naj storim s tem ljudstvom?" (2 Moj 17,4) Ukazano mu je bilo, naj vzame Izraelove starešine in palico, s katero je delal čudeže v Egiptu, ter stopi pred ljudi. In Gospod mu je rekel: "Glej, jaz bom stal pred teboj na Horebu tam na skali; ti pa udari skalo, in voda priteče iz nje, da bo ljudstvo pilo." (2 Moj 17,6) Mojzes je ubogal in vode so bruhnile v živem potoku, ki je obilno oskrbel tabor. Namesto da bi Gospod ukazal Mojzesu dvigniti palico in nad zlobno godrnjave vodje priklicati strašne šibe, kakršne so doletele Egipt, je v svoji veliki milosti palico uporabil za pripomoček, da je po njej izvršil rešitev.

"Razklal je skale v puščavi in jih je obilo napojil kakor iz globočin. Potoke je izpeljal iz skale in storil, da so vode tekle dol kakor reke." (Ps 78,15.16) Mojzes je udaril skalo, toda v oblakov steber zavit Božji Sin je stal poleg Mojzesa in dal, da je tekla voda, ki daje življenje. Gospodovo slavo je zagledal ves zbor, ki je stal ob strani, ne pa samo Mojzes in starešine. Če bi se oblak odstranil, bi vsi popadali mrtvi zaradi strašne svetlobe njega, ki je bival znotraj oblaka.

V svoji žeji je ljudstvo skušalo Boga...
         
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...V svoji žeji je ljudstvo skušalo Boga, rekoč: "Ali je Gospod sredi nas, ali ga ni? - Če nas je Bog pripeljal sem, zakaj nam ne da vode kakor tudi kruha?" (2 Moj 17,7) Tako razodeta nevera je bila hudodelstvo, in Mojzes se je bal, da jih bo doletela Božja sodba. In tisti kraj je imenoval Masa, skušnjava, in Meriba, zdražba ali prepir, v spomin na njihov greh.

Potem jim je zagrozila nova nevarnost. Ker so godrnjali proti Gospodu, je dovolil, da so jih napadli sovražniki. Amaleki, nasilno in bojevito pleme, ki je naseljevalo tisto področje, so prišli nanje in udarili šibke in utrujene, ki so hodili zadaj. Mojzes je vedel, da večina ljudi ni pripravljena na boj. Zato je ukazal Jozuetu, naj zbere vojake iz posameznih rodov ter jih zjutraj povede proti sovražniku, medtem ko bo/298/ sam stal na bližnji vzpetini z Božjo palico v roki. Zatorej so naslednji dan Jozue in njegova družba napadli sovražnika, Mojzes, Aron in Hur pa so stali na griču in opazovali bitko. Z rokami, dvignjenimi proti nebu, in z Božjo palico v desnici je Mojzes molil za uspeh Izraelovih vojsk. Z razvojem bitke so zapazili, da tako dolgo, dokler so bile njegove roke iztegnjene navzgor, zmaguje Izrael, ko pa jih spusti, zmaguje sovražnik. Ko se je Mojzes utrudil, sta Aron in Hur podpirala njegove roke in tako sta jih držala vse do sončnega zahoda, ko je bil sovražnik pognan v beg.

Ko sta Aron in Hur podpirala Mojzesove roke, sta ljudstvu kazala njihovo dolžnost, da ga podpirajo v njegovem napornem delu, ko je prejemal besede od Boga in jih prenašal njim. Tudi Mojzesova drža je bila pomembna. Kazala je, da Bog drži njihovo usodo v svojih rokah, in dokler mu zaupajo, se bojuje zanje ter premaguje sovražnika. Ko pa se ne zanašajo več nanj in zaupajo v lastno moč, bodo celo šibkejši kakor tisti, ki nimajo spoznanja o Bogu, sovražniki pa jih bodo premagali.

Kakor so Hebrejci zmagovali, ko je Mojzes z rokami segal proti nebu in posredoval zanje, tako Božji Izrael zmaguje, ko se po veri zanese na moč svojega mogočnega Pomočnika. Pa vendar mora biti božanska moč združena s človeškim trudom. Mojzes ni verjel, da bi Bog premagal sovražnika, če bi Izrael ostal nedejaven. Medtem ko se je veliki voditelj zavzemal pred Gospodom, so se Jozue in njegovi pogumni sledilci na vso moč trudili odbiti Izraelove in Božje sovražnike.

Po porazu Amalekovcev je Bog ukazal Mojzesu: "Zapiši to v knjigo za spomin in ponavljaj vpričo Jozueta, da bom dočista izbrisal spomin Amalekov izpod neba." (2 Moj 17,14) Tik pred smrtjo je veliki vodja izročil svojemu ljudstvu svečano nalogo: "Spominjaj se, kaj ti je storil Amalek na poti, ko ste šli iz Egipta: kako te je napadel ob poti in pobil tvoj zadnji voj, vse slabotne, ki so zaostali, ko ste bili trudni in onemogli, in ni se bal Boga. ... Tedaj izbriši spomin Amaleka izpod/299/ neba. Ne pozabi tega!" (5 Moj 25,17-19) Glede tega zlobnega ljudstva je Gospod izjavil: "Gospodova vojska bo zoper Amaleka od roda do roda." (2 Moj 17,16)

Amalekovci so poznali Božji značaj ali njegovo nadoblast, toda namesto da bi se ga bali, so se upirali njegovi moči. Čudežem, ki jih je storil Mojzes pred Egipčani, so se Amalekovci posmehovali in se rogali strahu okoliških ljudstev. Svojim bogovom so zaprisegli, da bodo Hebrejce pobili in ne bo ušel niti eden. Bahali so se, da se jim Izraelov Bog ne bo mogel upreti. Izraelci jim niso niti grozili niti jih ranili. Njihov napad ni bil z ničimer izzvan. Božje ljudstvo so želeli uničiti, da bi razodeli svoje sovraštvo in kljubovanje Bogu. Amalekovci so bili dolgo obupni grešniki in njihova hudodelstva so vpila k Bogu po maščevanju. Vendar jih je njegova milost še vedno klicala k spokorjenju. Ko pa so Amalekovci napadli utrujene in nebogljene Izraelove vrste, so zapečatili usodo svojega naroda. Božja skrb še posebej bedi nad najšibkejšim izmed njegovih otrok. Nobeno kruto dejanje ali zatiranje ne uide nebeškim očem. Nad vsemi, ki ga ljubijo in se ga boje, se njegova roka razteza kakor ščit. Ljudje naj bodo previdni, da ne udarijo teh rok, ker drži meč pravice.

Nedaleč stran od ...
                           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Nedaleč stran od sedanjega Izraelovega tabora je imel dom Mojzesov tast Jetro. Ta je slišal za osvoboditev Hebrejcev. Zdaj se jih je odpravil obiskat in Mojzesu vrnit njegovo ženo in dva sina. Sli so velikega vodja obvestili, da se jim približujejo, in on se jim je vesel odpravil naproti. Ko so se pozdravili, jih je odpeljal do svojega šotora. Svojo družino je poslal nazaj, ko je odhajal v nevarnosti izpeljave Izraela iz Egipta. Zdaj je lahko ponovno užival v podpori in tolažbi njihove družbe. Jetru je poročal o čudovitem Božjem ravnanju z Izraelom, in očak se je veselil in poveličeval Gospoda. Pridružil se je Mojzesu in starešinam pri darovanju in priredil svečano slavje v spomin na Božjo milost.

Ko je bil Jetro nekaj časa v taboru, je kmalu spoznal, kako težko breme je počivalo na Mojzesu. Zadržati red in disciplino med tako obsežno in neizobraženo ter nevzgojeno množico je bila resnično težka naloga. Mojzes je bil njihov priznani/300/ vodja in sodnik. Predenj so prinašali ne samo splošne zadeve in dolžnosti ljudi, temveč tudi spore, ki so nastajali med njimi. To je dovolil, ker je imel tako priložnost poučiti jih, kakor je rekel: "In jim naznanjam Božja pravila in njegove postave." (2 Moj 18,16) Jetro pa je temu ugovarjal, rekoč: "Pretežavno je to delo zate; sam ga ne moreš vršiti. Preveč se utrudiš." (2 Moj 18,18) Potem mu je svetoval, naj določi prave osebe za načelnike čez tisoč in načelnike čez sto in načelnike čez petdeset in čez deset. Ozrl naj bi se "po vrlih možeh, bogaboječih, ki so vdani resnici, sovražni krivičnemu dobičku". (2 Moj 18,21) Ti naj bi razsojali manj pomembne stvari, težje in pomembnejše pa naj bi še vedno prinašali pred Mojzesa. On naj bo ljudstvu, kakor je rekel Jetro: "Bodi zastopnik ljudstva pred Bogom in donašaj njihove zadeve pred Boga; in razjasnjuj jim pravila in postave in oznanjaj jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo." (2 Moj 18,19.20) Mojzes je sprejel ta nasvet, ki mu ni le olajšal dela, temveč je med ljudmi vpeljal popolnejši red.

Gospod je zelo cenil Mojzesa in po njegovi roki izvrševal čudeže, vendar pa dejstvo, da je bil izbran za poučevanje drugih, ni pomenilo, da sam ni potreben navodil. Izbrani izraelski voditelj je veselo prisluhnil predlogom pobožnega madianskega duhovnika in sprejel njegov načrt kot moder ukrep.

Iz Rafidima je ljudstvo nadaljevalo svoje potovanje in šlo za oblakovim stebrom. Njihova pot je vodila čez puste ravnine, strme vzpetine in čez skalnate soteske. Mnogokrat so med prečkanjem peščenih predelov pred seboj zagledali robate gore kakor velike branike, ki so se nakopičili prav na njihovo pot in na videz preprečevali napredovanje. Ko pa so se približali, se jim je tu in tam pokazal prehod v gorski steni, za njo pa je bilo videti ravnino. Pravkar so prečkali enega globokih, peščenih prehodov. To je bil veličasten in imeniten prizor. Med skalnatimi previsi, ki so se na eni strani dvigovali nekaj sto metrov v višino, so se pomikali Izraelci s svojimi čredami kakor živo valovanje, kolikor daleč je seglo oko. Zdaj je pred njimi v svečani veličastnosti dvignila svoje mogočno pročelje gora Sinaj. Oblakov steber je počival na njenem vrhu, ljudje pa so postavili svoje šotore na planjavi podnjo. Tukaj je bil njihov dom skoraj leto dni. Ponoči/301/ jim je ognjeni steber zagotavljal božansko zaščito, in medtem ko so mirno spali, je na tabor tiho rosil nebeški kruh.

Jutranja zarja je pozlatila temne gorske vrhove in zlati sončni žarki so prodrli v globoke soteske. Utrujenim popotnikom so se zdeli kakor žarki milosti z Božjega prestola. Na vsakem koraku so te širne, grobe višine v svoji samotni veličini pričale o trajnosti in veličastnosti. Tukaj sta svečanost in spoštovanje naredila vtis na um. Človek je občutil svojo šibkost v navzočnosti njega, ki je "s tehtnico pretehtal gore in hribe na njenih torilih". (Iz 40,12) Tukaj je Izrael prejel najčudovitejše razodetje, ki ga je Bog kdaj dal ljudem. Tukaj je Gospod zbral svoje ljudstvo, da bi jim vtisnil svetost njegovih zahtev, tako da je s svojim glasom oznanil svoj sveti zakon. V njihovem življenju je moralo priti do velikih in korenitih sprememb, saj so poniževalni vplivi sužnjevanja in dolgotrajne povezave z malikovalstvom na njihovem značaju in navadah pustili svoje znamenje. Bog je deloval, da bi jih povzdignil na višjo moralno raven tako, da jim bo dal spoznanje o sebi./302/
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

27. poglavje:  Izrael sprejema zakon

Temeljno besedilo 2 Moj 19 do 24

Kmalu po utaboritvi pod Sinajem je bil Mojzes poklican na goro, da bi se sešel z Bogom. Sam se je povzpel po strmi in grobi poti ter se približal oblaku, ki je označeval prostor Jahvejeve navzočnosti. Izrael bo zdaj vzet v tesnejši in posebni odnos z Najvišjim - da bo kot cerkev in kot ljudstvo postavljen pod Božjo vlado. Mojzesu dano sporočilo za ljudstvo je bilo:

"Sami ste videli, kaj sem storil Egiptu in kako sem vas nosil na orlovih perutih in vas privedel k sebi. In sedaj, če boste resno poslušali moj glas in držali mojo zavezo, boste moja dragotina pred vsemi narodi, kajti moja je vsa zemlja; in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod." (2 Moj 19, 4-6)

Mojzes se je vrnil v tabor, zbral Izraelove starešine in jim ponovil božansko sporočilo. Njihov odgovor je bil: "Storiti hočemo vse, kar je govoril Gospod." (2 Moj 19,8) Tako so sklenili svečano zavezo z Bogom in se obvezali, da ga bodo sprejeli za svojega vladarja, po čemer so v posebnem smislu postali podložniki njegove oblasti.

Vodja se je ponovno odpravil na goro in Gospod mu je spregovoril: "Glej, jaz pridem k tebi v temnem oblaku, zato da bi čulo ljudstvo moj govor s teboj ter da bi ti tudi verovalo vekomaj." (2 Moj 19,9) Ko so jih na poti doletele težave, so godrnjali proti Mojzesu in Aronu ter ju obtožili, da sta Izraelove množice vodila iz Egipta, da bi jih uničila. Gospod pa je želel pred njimi počastiti Mojzesa, da bi mu zaupali v njegovih navodilih.

Bog je nameraval iz priložnosti, ko bo izgovoril svoj zakon, narediti prizor strašne imenitnosti skladno z njegovim vzvišenim značajem. Na ljudi naj bi se vtisnilo dejstvo, da se mora z največjim spoštovanjem ravnati z vsem, kar je povezano s službo Bogu./303/ Gospod je Mojzesu rekel: "Idi k ljudstvu in posveti jih danes in jutri, in naj operejo svoja oblačila, in naj bodo pripravljeni za tretji dan, zakaj tretjega dne pride Gospod pred očmi vsega ljudstva na goro Sinaj." (2 Moj 19,10.11) V teh vmesnih dneh so si morali vsi vzeti čas in se resno pripraviti, da se pokažejo pred Bogom. Njihova osebnost in obleka morata biti čisti. In ko bo Mojzes pokazal njihove grehe, se morajo ponižati, postiti in moliti, da bi bilo njihovo srce očiščeno krivde.

Priprave so potekale po ukazu. Mojzes je poslušen nadaljnjim nalogam zapovedal, naj postavijo okrog gore ograjo, da niti človek niti žival ne bi stopila na sveto področje. Če si je kdo drznil, da bi se je dotaknil, je bila kazen takojšnja smrt.

Zjutraj tretji dan, ko so bile oči vsega ljudstva obrnjene proti gori, je njen vrh pokrival temen oblak, ki je postajal vse bolj črn in gost. Spuščal se je dol, dokler ni bilo vse gorovje ogrnjeno v temo in strašno skrivnostnost. Potem je bilo slišati kakor glas trobente, ki je klicala ljudi, da bi se srečali z Bogom, Mojzes pa jih je vodil k vznožju gore. Iz goste teme so švigale žive strele, med bližnjimi višavami pa je odmevalo grmenje. "Vsa gora Sinaj pa se je kadila, zato ker je bil Gospod stopil nanjo v ognju, in njen dim se je valil kvišku kakor dim iz topilne peči; in vsa gora se je silno tresla." (2 Moj 19,18) V očeh zbrane množice je bila Gospodova slava kakor goreč ogenj na vrhu gore. "In glas trobente je bil čimdalje močnejši." (2 Moj 19,19) Dokazi Jahvejeve navzočnosti so bili tako strašni, da je Izraelove množice prevzel strah in so padli na obličje pred Gospoda. Celo Mojzes je vzkliknil: "V strahu sem in trepetu." (Heb 12,21)

Potem je gr menje ponehalo, trobent ni bilo več slišati, zemlja se je umirila. Nastalo je obdobje svečane tišine in zaslišali so Božji glas. Gospod je spregovoril iz goste teme, ki ga je obdajala. Stal je na gori sredi spremstva angelov in tako oznanil svoj zakon. Mojzes, ki je opisal prizor, je dejal: "Gospod je/304/ prišel s Sinaja, in vstal jim je s Seira; prikazal se je v svetlobi iznad Paranske gore in prišel od desettisočev svetih; v njegovi desnici je bila ognjena postava zanje. Res, on ljubi ljudstva! Vsi njihovi svetniki so v tvoji roki; sedli so pri tvojih nogah, vsak prejme od tvojih govorov." (5 Moj 33,2.3)

Jahve se ni razodel samo v strašni dostojanstvenosti sodnika in zakonodajalca, temveč tudi kot sočuten zaščitnik svojega ljudstva: "Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egiptovske dežele, iz hiše sužnosti." (2 Moj 20,2) On, ki so ga že poznali kot svojega Vodnika in Osvoboditelja ter jih je izpeljal iz Egipta, jim odprl pot skozi Rdeče morje ter premagal faraona in njegove čete, On, ki se je tako izkazal, da je nad vsemi egiptovskimi bogovi - je zdaj podal svoj zakon.

Zakon ni bil v tem času dan samo za ...
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Zakon ni bil v tem času dan samo za blaginjo Hebrejcev. Bog jih je počastil, ko jih je naredil za čuvaje in izpolnjevalce zakona, toda čuvati so ga morali kot sveto upanje za ves svet. Predpisi desetih zapovedi so prilagojeni za vse človeštvo in so dani kot navodila za vlado vseh. Deset kratkih, razumljivih in oblastnih predpisov obsega človekove dolžnosti do Boga in do soljudi. Vseh deset temelji na velikem temeljnem načelu ljubezni. "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči in iz vse svoje pameti, svojega bližnjega pa kakor samega sebe." (Luk 10,27; glej tudi 5 Moj 6,4.5; 3 Moj 19,18) V desetih zapovedih sta ti načeli izpeljani do podrobnosti ter prilagojeni človeškim razmeram in možnostim.

"Ne imej drugih bogov zraven mene." (2 Moj 20,3)

Jahve, večni, samoobstoječi in neustvarjeni, Izvir in Vzdrževalec vsega, je edini upravičen do največjega spoštovanja in češčenja. Človeku je prepovedano dati kateri koli drug predmet na prvi prostor v njegovih čustvih ali službi. Če gojimo kar koli, kar teži k temu, da zmanjšuje našo ljubezen do Boga ali pa moti službo njemu, iz tega delamo boga.

"Ne delaj si rezanih podob, niti nikakršnih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih." (2 Moj 20,4.5)/305/

Druga zapoved prepoveduje češčenje pravega Boga s podobami ali slikami. Mnogi poganski narodi so trdili, da so njihove podobe samo kipi ali prispodobe, s katerimi častijo Božanstvo, ampak Bog je tako češčenje označil za greh. Poskus, da bi Večnega predstavili z otipljivimi predmeti, zmanjšuje človekovo dojemanje Boga. Um, ki bi se odvrnil od neskončne Jahvejeve popolnosti, bi pritegnilo stvarstvo, namesto da bi ga pritegnil Stvarnik. In ko bi bilo znižano njegovo dojemanje Boga, bi se znižal tudi sam.

"Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, mogočni Bog, goreči." (2 Moj 20,5) Tesni in sveti odnos Boga z njegovim ljudstvom je predstavljen s prispodobo zakonske zveze. Malikovalstvo je duhovno prešuštvo, Božje nezadovoljstvo zaradi tega pa je ustrezno imenovano ljubosumnost.

"Obiskujem krivico očetov na sinovih do tretjega in četrtega pokolenja tistih, ki me sovražijo." (2 Moj 20,5) Neizogibno je, da otroci trpijo zaradi posledic napačnega ravnanja svojih staršev, toda ne bodo kaznovani za krivdo, ki so jo zagrešili starši, razen če sodelujejo v njihovih grehih. Ampak po navadi gredo otroci po stopinjah svojih staršev. Z dednostjo in zgledom postanejo sinovi sodeležniki grehov svojih staršev. Napačne težnje, pokvarjen tek in nizka morala kakor tudi telesne bolezni in izrojenost se prenesejo kot zapuščina z očeta na sina do tretjega in četrtega rodu. Ta strašna resnica bi morala imeti močan vpliv na ljudi, da bi jih odvrnila od grešnega življenja.

"In izkazujem milost tisočim onih, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi." (2 Moj 20,6) Druga zapoved s prepovedjo češčenja lažnih bogov zajame češčenje resničnega Boga. Zvestim v njegovi službi je obljubljena milost ne samo do tretjega in četrtega rodu, kakor grozi jeza tem, ki ga sovražijo, temveč tisočim rodovom.

"Ne imenuj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, zakaj Gospod ne pusti brez kazni njega, ki bi imenoval njegovo ime po nemarnem." (2 Moj 20,7)

Ta zapoved nas ne svari samo pred lažno prisego in navadnim preklinjanjem, temveč nam tudi prepoveduje Božje ime uporabljati lahkotno ali malomarno, ne da bi se zavedali njegovega spoštljivega pomena. Sramotimo ga z nepremišljeno omembo Boga v navadnih pogovorih, s sklicevanjem nanj v nepomembnih stvareh ter s pogostim in/306/ lahkomiselnim ponavljanjem njegovega imena. "Sveto in strašno je njegovo ime." (Ps 111,9) Vsi bi morali razmišljati o njegovi veličastnosti, čistosti in svetosti, da bi občutek njegovega vzvišenega značaja naredil vtis na srce; njegovo sveto ime pa moramo izgovarjati spoštljivo in svečano.

"Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ. Šest dni boš delal in opravljal ves svoj posel, ali sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu: v njem ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin ne tvoja hči ne tvoj hlapec ne tvoja dekla ne tvoja živina, niti tujec, ki je v tvojih vratih. Zakaj v šestih dneh je ustvaril Gospod nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil." (2 Moj 20,8-11)

Sobota ni predstavljena kot nova naredba, marveč kot ustanovljena ob stvarjenju. Spominjati se je moramo in jo posvečevati kot spomenik Stvarnikovega dela. Z usmerjanjem na Boga kot na Stvarnika nebes in zemlje loči resničnega Boga od vseh lažnih bogov. Vsi, ki posvečujejo sedmi dan, s tem dejanjem potrjujejo, da so Jahvejevi častilci. Tako je sobota znamenje človekove vdanosti Bogu tako dolgo, dokler bo kdo na zemlji, ki mu bo služil. Četrta zapoved je edina od vseh desetih, v kateri se omenja ime in naslov Zakonodajalca. Je edina, ki kaže, po čigavi oblasti je bil dan zakon. Tako vsebuje Božji pečat, ki je pritrjen k njegovemu zakonu kot dokaz njegove verodostojnosti in obvezujoče sile.

Bog je dal ljudem šest dni za delo in zahteva...
               
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog je dal ljudem šest dni za delo in zahteva, da svoje delo opravijo v šestih delavnikih. V soboto so dovoljena samo dejanja usmiljenja in nujnosti; za bolne in trpeče je treba poskrbeti v vsakem času, nepotrebnemu delu pa se je treba strogo izogibati. "Če obrneš od sobote svojo nogo, da ne boš delal, kar te veseli, v moj sveti dan, in boš soboto imenoval naslado, sveti častitljiv Gospodov dan, in če ga boš častil, ne hodeč po svojih poteh, ne delajoč, kar te veseli." (Iz 58,13) Toda prepoved se tukaj ne konča. Prerok pravi: "In ne govoreč praznih besed." Tisti, ki v soboto razpravljajo o poslovnih stvareh ali zanje delajo načrte, veljajo pri Bogu kakor da dejansko izvršujejo posel. Da bi soboto zares posvečevali, ne smemo niti svojim mislim dovoliti, da se ustavljajo pri stvareh posvetnega značaja. Zapoved zajema vse znotraj našega doma. Sostanovalci v/307/ domu morajo v času svetih ur odložiti svoje posvetne posle. Vsi naj se združijo v češčenju Boga z voljno službo v njegovem svetem dnevu.

"Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da se podaljšajo tvoji dnevi v deželi, katero ti da Gospod, tvoj Bog." (2 Moj 20,12)

Starši so upravičeni do stopnje ljubezni in spoštovanja, kakršna ne pripada nobeni drugi osebi. Sam Bog, ki je na starše položil odgovornost za duše, ki so jim zaupane v oskrbo, je ukazal, naj svojim otrokom v mlajših letih življenja stojijo na Božjem prostoru. Kdor zavrne zakonito oblast svojih staršev, zavrača Božjo oblast. Peta zapoved zahteva, da otroci svojim staršem ne nudijo samo spoštovanja, poslušnosti in pokornosti, temveč tudi ljubezen in nežnost, jim lajšajo skrbi, ščitijo njihov ugled ter jih na starost vzdržujejo in tolažijo. Zapoved prav tako predpisuje spoštovanje do duhovnikov in vladarjev in do vseh drugih, katerim je Bog zaupal oblast.

Apostol pravi, da je ta "prva zapoved z obljubo". (Ef 6,2) Za Izraelce, ki so pričakovali, da bodo kmalu stopili v Kanaan, je jamčila dolgo življenje v tej dobri deželi, če bodo poslušni; imela pa je tudi širši pomen. Zajemala je vsega Božjega Izraela in obljubljala večno življenje na zemlji, ko bo osvobojena prekletstva greha.

"Ne ubijaj." (2 Moj 20,13)

Vsa nepravična dejanja, ki težijo k skrajšanju dolgosti življenja; duh sovraštva in maščevalnosti ali pa popuščanje kateri koli strasti, ki nas napelje v krivična dejanja do drugih ali pa samo povzroči, da jim želimo slabo (kajti "vsak, kdor sovraži svojega brata, je ljudomorec" - 1 Jan 3, 15); sebično zanemarjanje skrbi za potrebne ali trpeče, vsako popuščanje samemu sebi ali nepotrebno prikrajšanje ali pretirano delo, ki slabi zdravje - vse to je manjše ali večje prestopanje šeste zapovedi.

"Ne prešuštvuj." (2 Moj 20,14)

Ta zapoved ne prepoveduje samo nečistih dejanj, temveč tudi pohotne misli ali želje ali pa katero koli navado, ki jih spodbujajo. Čistost se zahteva ne le v zunanjem življenju, temveč tudi v skrivnih nakanah in čustvih srca. Kristus, ki je učil o daljnosežni obveznosti Božjega zakona, je označil zlobno misel ali pogled za tako resen greh, kakor je nepostavno delo.

"Ne kradi." (2 Moj 20,15)/308/

V to prepoved spadajo javni in zasebni grehi. Osma zapoved obsoja krajo ljudi in trgovino s sužnji ter prepoveduje osvajalne vojne. Obsoja krajo in rop. Zahteva strogo poštenost tudi v najmanjših podrobnostih življenjskih zadev. Prepoveduje ukanjanje pri kupčijah in zahteva pravično plačilo dolgov ali plače. Pravi, da je vsak poskus okoriščanja z nevednostjo, šibkostjo ali nesrečo drugega v nebeških knjigah zapisan kot prevara.

"Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega." (2 Moj 20,16)

Tukaj so zajete lažne govorice glede česar koli in vsak poskus ali namen, da bi zavedel svojega bližnjega. Namen zavajanja je osnova laži. Laž je lahko z bežnim pogledom, gibom roke in izrazom obličja povedana enako učinkovito kakor z besedami. Vsako namerno pretiravanje, vsak namig ali šepet, s katerim želimo izzvati zmoten ali pretiravan vtis, celo izjava o dejstvih, ki je povedana zavajajoče, je laž. Ta predpis prepoveduje vsak trud, da bi prizadeli sosedov dober glas z napačnim predstavljanjem ali zlobnimi ugibanji, z opravljanjem ali s prenašanjem izmišljotin. Celo namerno zamolčanje resnice, zaradi česar bodo drugi prizadeti, je kršitev devete zapovedi.

"Ne poželi hiše svojega bližnjega, ne poželi žene svojega bližnjega, ne njegovega hlapca, ne njegove dekle, ne vola, ne osla, ne ničesar, kar je tvojega bližnjega." (2 Moj 20,17)

Deseta zapoved udari v samo korenino vsega greha, prepoveduje namreč sebično željo, iz katere požene grešno dejanje. Kdor se v poslušnosti Božjemu zakonu kroti pred popuščanjem grešni želji do tega, kar je last drugega, ne bo kriv slabega dejanja svojim sobitjem.

To so bili sveti predpisi desetih zapovedi...
                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!