Ko se je ljudstvo pridružilo svojemu kralju in se ponižalo pred Bogom ter ga prosilo za pomoč, je nad Jahaziela, "levita iz Asafovih sinov", (2 Let 20,14) prišel Gospodov Duh, in je rekel:

"Poslušajte mene, ves Juda in prebivalci v Jeruzalemu in ti, kralj Josafat! Tako vam pravi Gospod: Ne bojte se, ne plašite se spričo te velike množice, zakaj boj ni vaš, ampak Božji. Jutri pojdite dol proti njim; glejte, gredo sem gor po klancu Zizu, in zalotite jih ob koncu doline, pred Jeruelsko puščavo. Vam se ni treba bojevati v tej bitki: razpostavite se in tiho stojte ter glejte Gospodovo rešenje pri sebi, Juda in Jeruzalem! Ne bojte se in ne plašite se: jutri pojdite ven proti njim, Gospod je z vami! Nato se Josafat pripogne z obrazom do tal, in ves Juda in jeruzalemski prebivalci padejo pred Gospodom in molijo Gospoda. Leviti pa izmed Kahatovih in Korahovih sinov vstanejo hvalit Gospoda, Izraelovega Boga, s silno velikim glasom." (2 Let 20,15-19)

Zgodaj zjutraj so vstali in odšli v Tekojsko puščavo. Ko so se približevali bojišču, je Josafat rekel: "Poslušajte me, Juda in vsi jeruzalemski prebivalci! Verujte v Gospoda, svojega Boga, in varni boste, verujte njegovim prerokom, in srečo boste imeli! In ko se je posvetoval z ljudstvom, postavi pevce, da naj pojo Gospodu in ga hvalijo v diki svetosti." (2 Let 20,20.21) Ti pevci so šli pred vojsko in peli hvalnice Bogu za obljubljeno zmago./201/

To je bil edinstven način bojevanja zoper sovražnikovo vojsko - hvaliti Gospoda s petjem in poveličevanjem Izraelovega Boga. To je bila njihova bojna pesem. Bili so navdihnjeni z lepoto svetosti. Ko bi danes bolj hvalili Boga, bi stalno naraščali upanje, pogum in vera. Ali ne bi to okrepilo roke teh, ki danes pogumno zagovarjajo resnico?

"Gospod je storil, da je šla zaseda zoper Amonove in Moabove sinove in tiste s Seirske gore, ki so bili prišli proti Judi; in bili so poraženi. Kajti Amonovi in Moabovi sinovi so se dvignili zoper prebivalce na Seirski gori, da bi jih docela pokončali in zatrli. In ko so storili konec prebivalcem Seira, so pomagali drug drugemu uničiti sebe. Ko pa pridejo Judovi k stražnemu stolpu ob puščavi, so se ozrli po množici, in glej, tu so ležala mrtva trupla po zemlji, nihče ni ubežal." (2 Let 20,22-24)

Bog je bil Judova moč v tej stiski in On je moč svojega ljudstva tudi danes. Ne zaupajmo v voditelje, niti ne postavljajmo ljudi na Božji prostor. Vedimo, da so ljudje zmotljivi in delajo napake ter da je On, ki ima vso moč, naš trden obrambni stolp. V vsaki težavi se moramo zavedati, da je boj njegov. Njegova sredstva so brezmejna, in kolikor bolj je zmaga videti neuresničljiva, toliko večja bo. "Reši nas, o Bog našega zveličanja, in zberi nas in reši poganov, da hvalimo tvoje sveto ime in se veličamo v tvoji hvali." (1 Let 16,35)/202/

Judova vojska se je naložena s plenom vrnila "z veseljem; zakaj Gospod jih je razveselil nad njihovimi sovražniki. In dospejo v Jeruzalem in stopijo v Gospodovo hišo s psalmovimi strunami in harfami in trobentami." (2 Let 20,27.28) Imeli so velik vzrok za veselje. Ker so bili poslušni zapovedi: "Razpostavite se in tiho stojte ter glejte Gospodovo rešenje. ... Ne bojte se, ne plašite se." (2 Let 20,17) Popolnoma so zaupali v Boga, in On se je izkazal za njihovo trdnjavo in rešitelja. Sedaj so lahko z razumevanjem peli navdihnjene Davidove hvalnice:

"Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah najhitrejša pomoč. Lok lomi in sulico krši, bojne vozove sežiga z ognjem. Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog! Povišan naj bom med narodi, povišan na zemlji. Gospod vojnih krdel je z nami, visok grad je nam Jakobov Bog. Kakor tvoje ime, tako je tvoja slava do krajev zemlje: pravičnosti je polna tvoja desnica. Veseli naj se gora Sion, radostno naj poskakujejo Judove hčere zavoljo tvojih sodb. Zakaj ta Bog je Bog naš vselej in vekomaj. Ta nas bo vodil preko smrti." (Ps 46,1.9-11; 48,10.11.14)

Zaradi vere Judovega vladarja in njegovih vojsk "je Božji strah obšel vsa kraljestva po deželah, ko so slišali, da se je Gospod bojeval zoper Izraelove sovražnike. In Josafatova kraljevina je uživala mir, kajti njegov Bog mu je dal pokoj z vseh strani." (2 Let 20,29.30)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

16. Padec Ahabovega doma
Temeljno besedilo: 1 Kr 21; 2 Kr 1


Grešni vpliv, ki ga je Jezabela od začetka širila nad Ahabom, se je nadaljeval tudi pozneje v njegovem življenju in obrodil sadove v sramotnih dejanjih in nasilju, ki mu v sveti zgodovini skoraj ni enakega. "Saj ni bilo nikogar mimo Ahaba, ki se je prodal, da bi delal, kar je zlo v Gospodovih očeh, ker ga je izpodbadala Jezabela, njegova žena." (1 Kr 21,25)

Ahab je bil po naravi pohlepen, Jezabela pa ga je podpirala in krepila, da se je ravnal po nagibih svojega hudobnega srca, dokler ni bil popolnoma pod nadzorom duha sebičnosti. Ni trpel odpovedovanja svojim željam, in je menil, da ima pravico do tega, kar si je poželel.

Ta prevladujoča Ahabova lastnost, ki je tako nesrečno vplivala na usodo kraljestva pod njegovimi nasledniki, se kaže v dogodku, ki se je pripetil, ko je bil Elija še prerok v Izraelu. Ob kraljevi palači je bil zasajen vinograd, ki je pripadal Jezreelčanu Nabotu. Ahab pa si je/204/ poželel ta vinograd. Predlagal je, da bi ga odkupil ali pa zamenjal za drug kos zemlje. Nabotu je dejal: "Daj mi svoj vinograd, da si napravim iz njega zelnik, ker je blizu, tik moje hiše, in dam ti zanj boljši vinograd, ali, če ti je prav, dam ti zanj srebra, kolikor je vreden." (1 Kr 21,2)

Nabotu je vinograd veliko pomenil, saj je pripadal pred tem njegovim prednikom, zato ga ni hotel prodati. Ahabu je odvrnil: "Gospod mi ne daj, da bi dal dediščino svojih očetov tebi!" (1 Kr 21,3) Po levitskem zakonu ni bilo mogoče zemlje za vedno prenesti v lastništvo koga drugega s prodajo ali zamenjavo. Vsak izmed Izraelovih otrok se je moral "držati dediščine, lastne rodu njegovih očetov". (4 Mz 36,7)

Sebični vladar pa je zaradi Nabotove zavrnitve zbolel. "In Ahab pride domov hude volje in srdit zaradi besede, ki mu jo je govoril Jezreelčan Nabot; ... In leže na posteljo, obrne obraz in noče užiti kruha." (1 Kr 21,4)

Jezabela je kmalu izvedela podrobnosti in ogorčena nad tem, da je kdo lahko zavrnil kraljevo prošnjo, je Ahabu zagotovila, da mu ni več treba žalovati. Rekla je: "Ali ne vladaš ti sedaj Izraelovega kraljestva? Vstani in jej kruh in bodi dobre volje! Jaz ti hočem dati vinograd Jezreelčana Nabota." (1 Kr 21,7)

Ahaba ni zanimalo, kako bo njegova žena dosegla želeni cilj, Jezabela pa se je takoj namerila izvršiti svoj hudobni načrt. Napisala je pisma v kraljevem imenu, jih zapečatila z njegovim pečatom in jih odposlala/205/ starešinam in plemenitnikom v mestu, kjer je bival Nabot. V njih je pisalo: "Razglasite post in posadite Nabota med prvake ljudstva; in postavite dva moža, Belijalova otroka, proti njemu, da pričujeta zoper njega: Preklel si Boga in kralja. Nato ga peljite ven in ga lučajte s kamenjem, da umre." (1 Kr 21,9.10)

Ukaz je bil izvršen. "In njegovi someščani, starešine in plemenitniki, ... store, kakor jim je Jezabela ukazala, prav kakor je bilo ukazano v listih, ki jim jih je poslala." (1 Kr 21,11) Potem se je Jezabela odpravila h kralju in mu velela, naj vstane in prevzame vinograd. Ahab se je ne glede na posledice slepo ravnal po njenem nasvetu in si prilastil želeno imetje.

Vendar kralju ni bilo dovoljeno nepokarano uživati tega, kar je pridobil s prevaro in prelitjem krvi. "A Gospodova beseda pride Eliju Tisbljanu, veleč: Vstani, pojdi dol naproti Ahabu, Izraelovemu kralju, ki prebiva v Samariji; glej, on je v Nabotovem vinogradu, kamor je šel, da ga vzame v posest. In govori mu, rekoč: Tako pravi Gospod: Ali nisi ubil in po sili vzel?" (1 Kr 21,17-19) Gospod pa je še naročil Eliju, naj objavi strašno obsodbo nad Ahabom.

Prerok je pohitel izvršit božanski ukaz. Krivični vladar je strahoma izgovoril besede, ko je srečal strogega Jahvejevega poslanca v vinogradu: "Ali si me našel, moj sovražnik?" (1 Kr 21,20)

Gospodov poslanec je brez obotavljanja odvrnil: "Našel sem te, zato ker si se prodal, da delaš, kar je hudo v Gospodovih očeh. Glej, jaz pripravim nesrečo nadte in te dočista izmetem, in iztrebim od Ahabovih vsakega moškega, sužnja in prostega v Izraelu." (1 Kr 21,20.21) Vse to se bo zgodilo brez/206/ milosti. Ahabova hiša bo dokončno uničena; Gospod je objavil po svojem služabniku: "In storim s tvojo hišo kakor s hišo Jeroboama, Nebatovega sina, in kakor s hišo Baasa, Ahijevega sina, zaradi draženja, s katerim si me dražil, in da si Izraela zapeljeval v greh." (1 Kr 21,22)

Za Jezabelo pa je Gospod rekel: "Psi bodo žrli Jezabelo ob jezreelskem obzidju. Kdor umre od Ahabovih v mestu, ga bodo žrli psi, in njega, ki umre na polju, bodo žrle nebeške ptice." (1 Kr 21,23.24)

Ko je kralj slišal to strašno sporočilo, "si raztrga oblačila in dene raševnik na telo in se posti in spi v raševniku ter hodi pohlevno. Tedaj pride Gospodova beseda Eliju Tisbljanu in reče: Ali vidiš, kako se je Ahab ponižal pred menoj? Ker se ponižuje pred menoj, ne pripravim nesreče v njegovih dneh; v dneh njegovega sina pošljem nesrečo nad njegovo hišo." (1 Kr 21,27-29)

Manj kakor tri leta pozneje so kralja Ahaba umorili Sirci. Ahazija, njegov naslednik, "je delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, hodeč po poti svojega očeta in po poti svoje matere in po poti Jeroboama. ... In služil je Baalu in se mu poklanjal in dražil v jezo Gospoda, Izraelovega Boga, po vsem, kakor je bil delal njegov oče." (1 Kr 22,53.54) Kazni pa so nastopile kmalu po grehih upornega kralja. Nesrečna vojna z Moabci in potem nezgoda, v kateri bi bil skoraj izgubil življenje, vse to je pričalo o Božji jezi zoper njega.

Ahazija je "padel skozi omrežje v svoji zgornji sobi" (2 Kr 1,2) in se resno poškodoval. Ker se je bal posledic, je poslal nekaj služabnikov, naj povprašajo Baalzebuba,/207/ boga v Ekronu, ali bo ozdravel ali ne. Bog v Ekronu naj bi domnevno dajal obvestila o prihodnjih dogodkih po svojih posrednikih duhovnikih. Veliko ljudi je hodilo povpraševat o tem, vendar so izgovorjene napovedi in dana obvestila izvirala od kneza teme.

Ahazijevi služabniki so srečali Božjega moža, ta pa jim je naročil, naj se vrnejo h kralju z naslednjim sporočilom: "Ali ni Boga v Izraelu, da greste povpraševat Baalzebuba, boga v Ekronu? Zatorej pravi tako Gospod: Ne vstaneš iz postelje, v katero si legel, temveč gotovo umreš!" (2 Kr 1,3.4) Ko je prerok povedal svoje sporočilo, je odšel.

Osupli služabniki so pohiteli nazaj h kralju in mu ponovili besede Božjega moža. Kralj je povprašal: "Kakšne podobe in obleke je bil mož, ki vam je prišel naproti in vam je to govoril?" Odgovorili so: "Lasat mož je bil in opasan z usnjenim pasom okoli ledij." (2 Kr 1,7.8) Ahazija je vzkliknil: "Elija Tisbljan je." (2 Kr 1,8) Vedel je, da se bo napoved vsekakor izpolnila, če je bil človek, ki so ga srečali njegovi služabniki, resnično Elija. Poslal je po preroka, ker je želel ustaviti grozečo napoved, če je le mogoče.

Ahazija je dvakrat poslal vojake..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ahazija je dvakrat poslal vojake prestrašit preroka, in dvakrat je nanje prišla kazen Božje jeze. Tretja skupina vojakov se je ponižala pred Bogom. Njihov poveljnik se je približal Gospodovemu poslancu, padel na kolena pred njim in ga prosil, govoreč: "Božji mož, prosim, bodi/208/ pred teboj drago moje življenje in življenje teh petdesetih tvojih hlapcev. ...

In Gospodov angel govori Eliju: Pojdi dol z njim in ne boj se ga! Vstane torej in gre dol z njim h kralju in mu reče: Tako pravi Gospod: Ker si poslal sle vprašat Baalzebuba, boga v Ekronu, kakor da ni nobenega Boga v Izraelu, za čigar besedo bi se vprašalo, zato ne vstaneš iz postelje, v katero si legel, temveč gotovo umreš." (2 Kr 1,13-16)

Ahazija je bil med očetovo vladavino priča čudovitim dejanjem Najvišjega. Videl je strašne dokaze, ki jih je dal Bog odpadlemu Izraelu o tem, kako ravna z njimi, ki zavračajo obvezne zahteve njegovega zakona. Ahazija se je vedel, kakor da je ta strašna resničnost samo prazna bajka. Namesto da bi ponižal svoje srce pred/209/ Gospodom, je hodil za Baalom in končno šel tako daleč, da je storil to skrajno drzno brezbožno dejanje. Uporen in nepripravljen za spokorjenje je Ahazija umrl, "po Gospodovi besedi, ki jo je bil govoril Elija". (2 Kr 1,17)

Zgodovina greha kralja Ahazija in njegova kazen vsebuje svarilo, ki ga nihče ne more prezreti, ne da bi bil kaznovan. Ljudje morda danes ne izkazujejo spoštovanja poganskim bogovom, vendar tisoči molijo v Satanovih svetiščih prav tako resnično, kakor je to počel Izraelov kralj. Duh malikovalstva je danes na svetu zelo razširjen, čeprav je pod vplivom znanosti in izobrazbe prevzel bolj uglajene in privlačne oblike, kakor so bile v dneh, ko je Ahazija povpraševal boga iz Ekrona. Vsak dan imamo vse več žalostnih dokazov, da vera v zanesljivo preroško besedo upada, namesto nje pa um mnogih zasedata praznoverje in satansko čarovništvo.

Danes so skrivnosti poganskega čaščenja zamenjala tajna društva in seanse, skrivnosti in čudesa spiritističnih medijev. Tisoči, ki nočejo sprejeti luči iz Božje besede ali po njegovem Duhu, željno sprejemajo sporočila teh medijev. Verujoči v spiritizem sicer porogljivo govore o starodavnih čarodejih, veliki zapeljivec pa se zmagoslavno posmehuje, ko sprejemajo različne oblike njegovih prevar.

Mnogi se z grozo odvračajo od misli, da bi se posvetovali z duhom po mediju, privlačijo pa jih prijetnejše oblike spiritizma. Druge zavedejo nauki krščanskih znanstvenikov ter misticizem teozofije in druge vzhodnjaške vere./210/

Oznanjevalci skoraj vseh oblik spiritizma trdijo, da imajo moč zdraviti. To moč pripisujejo elektriki, magnetizmu in tako imenovanim "simpatičnim zdravilom" ali skritim silam v človeškem umu. Celo v tem krščanskem obdobju jih ni malo, ki hodijo k zdraviteljem, namesto da bi zaupali v moč živega Boga in znanje dobro usposobljenih zdravnikov. Mati, ki bedi ob postelji bolnega otroka, vpije: "Ničesar več ne morem storiti. Ali ni zdravnika, ki bi mogel ozdraviti mojega otroka?" Ko pa zve za "čudovito" zdravljenje jasnovidcev ali zdraviteljev z magnetizmom, jim zaupa svojega ljubega v oskrbo; v resnici pa ga položi v naročje samemu Satanu. V mnogih primerih prihodnje življenje otroka upravlja satanska moč, ki se zdi nepremagljiva.

Bog se je upravičeno jezil zaradi Ahazijeve brezbožnosti. Kaj vse je že naredil, da bi pridobil srce Izraelcev in jih spodbudil, da bi zaupali vanj! Več stoletij je svojemu ljudstvu razodeval neprimerljivo dobrotljivost in ljubezen. Od začetka je kazal, da mu je bilo "veselje bivati pri človeških otrocih". (Prg 8,31) Vsem, ki so ga iskreno prosili, je pravočasno pomagal. Sedaj pa se je Izraelov kralj odvrnil od Boga in iskal pomoč pri najhujšem sovražniku svojega ljudstva ter tako poganom pokazal, da bolj zaupa njihovim malikom kakor nebeškemu Bogu. Enako ga ljudje sramotijo danes, ko se odvračajo od Vira moči in modrosti ter prosijo za pomoč ali nasvet sile teme. Če je Ahazijevo dejanje razvnelo Božjo jezo,/211/ kako potem Bog gleda nanje, ki imajo še večjo luč, pa uberejo podobno pot?

Kdor se izpostavlja Satanovemu čaranju, se lahko hvali, da je prejel velike koristi; vendar ali to dokazuje, da je njegovo ravnanje modro ali varno? Kakšen pomen bi imelo podaljšano življenje? Kakšen pomen bi imeli minljivi dosežki? Ali bi se na koncu izplačalo preziranje Božje volje? Vsi takšni navidezni dosežki se bodo na koncu izkazali kot nepopravljiva izguba. Nekaznovano ne moremo podreti niti ene ograje, ki jo je Bog postavil, da bi zaščitil svoje ljudstvo pred Satanovo močjo.

Ahazija ni imel sina, zato ga je nasledil njegov brat Joram in nad desetimi rodovi vladal dvanajst let. Ves ta čas je njegova mati Jezabela še vedno živela in dalje širila slab vpliv na ljudstvo. Večina ljudstva se je še vedno ukvarjala z malikovalstvom. Joram je "delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, pa ne kakor njegov oče in njegova mati; kajti odpravil je Baalov steber, ki ga je bil naredil njegov oče. Vendar pa se je oklepal grehov Jeroboama, Nebatovega sina, s katerimi je ta zapeljeval v greh Izraela, ni jih opustil." (2 Kr 3,2.3)

Med Joramovim vladanjem v Izraelu je umrl Josafat in njegov sin, ki se je tudi imenoval Joram, je zasedel prestol Judovega kraljestva. Ko se je Joram iz Jude poročil s hčerjo Ahaba in Jezabele, se je tesno povezal z Izraelovim kraljem; v svojem vladanju je šel za Baalom, "kakor je delala Ahabova hiša. Tudi je naredil višave po Judovih gorah in zapeljeval jeruzalemske/212/ prebivalce, da so nečistovali, in zapeljal je tudi Judo." (2 Let 21,6.11)

Judov kralj pa ni smel ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Judov kralj pa ni smel nekaznovano nadaljevati strašnega odpadništva. Prerok Elija še ni bil vzet v nebesa in ni mogel molčati, ko je Judovo kraljestvo šlo po isti poti, ki je severno kraljestvo pripeljala na rob uničenja. Prerok je Joramu iz Jude poslal pisno sporočilo, v katerem je hudobni kralj lahko prebral:

"Tako pravi Gospod, Bog Davida, tvojega očeta: Ker nisi hodil po poteh Josafata, svojega očeta, ne po poteh Asa, Judovega kralja, temveč hodiš po poti kraljev Izraelovih in zapeljuješ Judo in jeruzalemske prebivalce v nečistovanje, kakor je Ahabova hiša nečistovala, in si tudi umoril svoje brate iz hiše svojega očeta, ki so bili boljši od tebe: glej, zato Gospod udari s hudo šibo tvoje ljudstvo, tvoje otroke in žene in vse tvoje blago; ti pa boš veliko trpel od bolezni na črevih." (2 Let 21,12-15)

Kot izpolnitev te prerokbe je "Gospod obudil zoper Jorama duha Filistejcev in Arabcev, ki prebivajo poleg Etiopcev; in prišli so gor zoper Judo in so vdrli v deželo in odnesli vse blago, kar ga je bilo v kraljevi hiši, tudi njegove sinove in žene, da mu ni ostalo sina, samo Joahaz, najmlajši njegovih sinov.

In po vsem tem ga je Gospod udaril na njegovih črevih z neozdravljivo boleznijo. In to je trpelo od dne do dne, in ko je tako minil čas dveh let, ... je umrl v hudih/213/ bolečinah. In Ahazija, njegov sin, je zakraljeval na njegovem mestu." (2 Let 21,16-19; 2 Kr 8,24)

Ahabov sin Joram je še vedno vladal v Izraelovem kraljestvu, ko je njegov nečak Ahazija prišel na Judov prestol. Ahazija je vladal samo eno leto in v tem času je pod vplivom svoje matere Atalije, ki je bila njegova "svetovalka, da bi ravnal brezbožno, ... hodil po poti Ahabove hiše, delajoč, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh". (2 Let 22,3; 2 Kr 8,27) Njegova babica Jezabela je še vedno živela, zato se je drzno povezal s svojim stricem Joramom iz Izraela.

Judov kralj Ahazija pa je kmalu nesrečno končal. Preživeli člani Ahabove družine so mu bili resnično "svetovalci po smrti njegovega očeta, njemu v pogubo". (2 Let 22,4) Ko je Ahazija obiskal svojega strica v Jezreelu, je prerok Elizej dobil božansko navodilo, naj pošlje enega preroških sinov v Ramot v Gileadu pomazilit Jehuja za Izraelovega kralja. Združene vojske Jude in Izraela so se v tem času bojevale zoper Sirce pri Ramotu v Gileadu. Joram je bil v bitki ranjen in se je vrnil v Jezreel, Jehuja pa je pustil za sabo, da je poskrbel za kraljevsko vojsko.

Ko je Elizejev sel pomazilil Jehuja, je dejal: "Pomazilil sem te za kralja Gospodovemu ljudstvu, Izraelu." (2 Kr 9,6) Potem je slovesno izročil Jehuju posebno nalogo iz nebes: "In udaril boš hišo Ahaba, svojega gospoda," je povedal Gospod po svojem slu, "da maščujem kri svojih hlapcev prerokov in kri vseh Gospodovih hlapcev nad/214/ Jezabelino roko. Kajti vsa Ahabova hiša pogine." (2 Kr 9,7.8)

Ko je vojska Jehuja razglasila za kralja, je pohitel v Jezreel in pričel moriti nje, ki so namerno grešili in napeljevali v greh še druge. Jehu je umoril Jorama iz Izraela, Ahazija iz Juda in Jezabelo, mater kraljico, "ki so ostali od Ahabove hiše v Jezreelu, in vse njegove prvake in zaupnike in duhovnike, da mu ni ostal eden". (2 Kr 10,11) "Vse Baalove preroke, vse častilce in vse njegove duhovnike," (2 Kr 10,19) ki so živeli v središču Baalovega čaščenja blizu Samarije, je pokončal z mečem. Malikovalske podobe je uničil in sežgal, Baalov tempelj pa razdejal. "Tako je Jehu potrebil Baala iz Izraela." (2 Kr 10,28)

Novice o tem splošnem pokončanju je zvedela Atalija, Jezabelina hči, ki je še vedno zasedala visok položaj v Judovem kraljestvu. Ko je videla, da je njen sin, Judov kralj, mrtev, "vstane in pomori vse kraljeve potomce Judove hiše". (2 Let 22,10) V tem pokolu so bili uničeni vsi Davidovi potomci, ki so imeli pravico do prestola, živ je ostal le dojenček z imenom Joas, ki ga je žena velikega duhovnika Jojada skrila v templju. Otrok je ostal skrit šest let, medtem ko je "Atalija gospodovala deželi". (2 Let 22,12)

Ob koncu tega časa so se leviti in ves Juda združili z Jojadom, velikim duhovnikom, ter okronali in pomazilili otroka Joasa za kralja. "In ploskajo z rokami in govore: Živel kralj!" (2 Kr 11,12)/215/

"Ko pa je Atalija slišala glas ljudstva, ki je pritekalo in kralja hvalilo, pride k ljudstvu v Gospodovo hišo. In pogleda in glej, kralj stoji ob svojem stebru pri vhodu in poveljniki in trobente okoli kralja, in vse ljudstvo dežele se veseli in trobijo na trobente. ...

Tedaj si Atalija raztrga oblačila in reče: Zarota, zarota!" (2 Let 23,12. 13) Jojada pa je zapovedal poveljnikom, naj primejo Atalijo in vse njene pristaše ter jih peljejo iz templja na kraj, kjer so jih potem pomorili.

Tako je bil pokončan še zadnji član Ahabove hiše. Strašno zlo, ki se je širilo zaradi njegove poroke z Jezabelo, se je nadaljevalo, vse dokler ni bil uničen še zadnji potomec. Celo v Judovi deželi, kjer uradno niso nikoli prenehali častiti pravega Boga, je Ataliji uspelo zapeljati mnoge. Takoj po usmrtitvi uporne kraljice "je vse ljudstvo dežele šlo v Baalovo hišo in so jo porušili; oltarje in njegove podobe pa so strli v kosce in Matana, Baalovega duhovnika, so umorili pred oltarji". (2 Kr 11,18)

Nastopila je prenova. Ti, ki so sodelovali pri pomaziljenju Joasa za kralja, so se slovesno obvezali, "da bodo Gospodovo ljudstvo". (2 Let 23, 16) In sedaj, ko je bil hudobni vpliv Jezabeline hčere odstranjen iz Judovega kraljestva in so bili Baalovi duhovniki pomorjeni in njihov tempelj razdejan, "se je veselilo vse ljudstvo dežele in mesto je imelo mir". (2 Let 23,21)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

17. Poklicanje Elizeja

Bog je Eliju naročil, naj pomazili drugega za preroka namesto sebe. "Elizeja, Safatovega sina, ... pomazili za preroka namesto sebe," (1 Kr 19,16) je Bog spregovoril, Elija pa je poslušen temu naročilu šel iskat Elizeja. Med potovanjem proti severu je Elija lahko opazil, kako zelo se je pokrajina spremenila v kratkem času! Poprej so bila tla izsušena, njive neobdelane, saj tri leta in pol ni ne deževalo ne rosilo. Sedaj pa je na vsaki strani poganjalo zelenje, kakor da bi hotelo popraviti čas suše in lakote.

Elizejev oče je bil bogat kmetovalec, mož, čigar dom je bil eden teh, ki tudi med splošnim odpadništvom ni pripognil kolen pred Baalom. V njihovem domu so častili Boga in v njihovem vsakdanjem življenju je vladalo pravilo zvestobe veri starodavnega Izraela. V takšnih razmerah je minevalo Elizejevo otroštvo. V spokojnosti podeželskega življenja, poučevan od Boga in/217/ narave ter ob vzgoji pri koristnem delu si je izoblikoval navade preprostosti in poslušnosti staršem in Bogu, to pa ga je usposobilo za visoki položaj, ki mu je bil namenjen.

Elizej je bil poklican za preroka, ko je z očetovimi služabniki oral na polju. Oprijel se je najbližjega dela. Imel je voditeljske sposobnosti ter bil pripravljen krotko služiti. Čeprav je bil mirnega in krotkega duha, je bil kljub temu odločen in stanoviten. Bil je pošten in zvest ter je ljubil Boga in se ga bal. S ponižnim opravljanjem vsakdanjega dela je pridobil vztrajnost in plemenit značaj ter je neprestano rastel v milosti in spoznanju. Ob sodelovanju z očetom pri vsakdanjih domačih dolžnostih se je učil sodelovati z Bogom.

Elizej se je z zvestim opravljanjem drobnih opravil pripravljal za pomembnejše dolžnosti. Dan za dnem si je iz vsakdanje izkušnje pridobival lastnosti, ki so ga usposabljale za pomembnejše in bolj vzvišeno delo. Naučil se je streči, in tako se je naučil tudi poučevati in voditi. To je nauk za vse. Nihče ne ve, za kaj ga Bog vzgaja. Vsi pa smo lahko prepričani, da je zvestoba v malem dokaz usposobljenosti za večje odgovornosti. Vsako življenjsko dejanje razodeva značaj, Bog pa bo počastil z bolj vzvišeno službo samo njega, ki se v drobnih opravilih izkaže "kot delavca, ki se mu ni sramovati". (2 Tim 2,15)

Kdor meni, da ni pomembno, kako opravlja manjše naloge, se izkazuje neprimernega za častnejši položaj. Morda o sebi meni, da je popolnoma pripraven za prevzem večjih dolžnosti; toda Bog vidi globlje kakor pod površje./218/ Po preverjanju in preizkušnji je zanj zapisana sodba: "Pretehtan si bil na tehtnici in prelahek si se izkazal." (Dan 5,27) Žel bo posledice svoje nezvestobe. Ni pridobil značajske lepote, moči in trdnosti, ki se izoblikujejo v brezpogojni izročitvi.

Ker mnogi niso naravnost povezani s kakšno versko nalogo, menijo, da je njihovo življenje nekoristno in da ničesar ne prispevajo k napredku Božjega kraljestva. S kakšnim veseljem bi se lotili velikega dela, ko bi jim ga kdo zaupal! Ker pa lahko služijo samo v malem, menijo, da imajo prav, če nič ne delajo. V tem pa se motijo. Človek lahko dejavno dela za Boga, četudi opravlja navadne, vsakdanje dolžnosti - podira drevesa, trebi zemljišče ali orje. Mati, ki vzgaja svoje otroke za Kristusa, dela za Boga prav tako kakor pridigar za prižnico.

Mnogi si želijo posebnih nadarjenosti, s katerimi bi opravili izvrstno delo, ne menijo pa se za dolžnosti, ki so jim pri roki. Če bi jih opravili, bi njihovo življenje postalo dišava. Takšni naj se oprimejo dolžnosti, ki jih čakajo prav na njihovi poti. Uspeh ni odvisen toliko od nadarjenosti, kolikor od trdne volje in pripravljenosti. Za opravljanje sprejemljive službe nas ne usposabljajo čudovite nadarjenosti, temveč skrbno opravljanje vsakdanjih dolžnosti, zadovoljen duh ter pristno in iskreno zanimanje za blaginjo drugih. V najskromnejših življenjskih razmerah lahko najdemo pravo vrlino. Najnavadnejše naloge, ki jih opravimo z ljubeznijo in zvesto, so v Božjih očeh čudovite.

Ko se je Elija po božanskem naročilu podal iskat naslednika, je šel mimo polja, na katerem je oral Elizej, in/219/ mladeničeva ramena ogrnil s plaščem posvečenja. Med lakoto se je Safatova družina seznanila z Elijevim delom in poslanstvom, in sedaj je Božji Duh razložil Elizejevemu srcu, kaj pomeni prerokovo dejanje. To je bilo znamenje zanj, da ga je Bog poklical biti Elijev naslednik.

"In on popusti vole in teče za Elijem in reče: Dovoli mi, prosim, da poljubim svojega očeta in svojo mater, in potem pojdem za teboj!" (1 Kr 19,20) Elija pa je odgovoril: "Idi, vrni se! Kajti kaj sem ti storil?" (1 Kr 19, 20) To ni bilo zavračanje, marveč preizkus vere. Elizej je moral pretehtati - sam se je moral odločiti, ali bo sprejel ali zavrnil vabilo. Če je navezan na dom in njegove prednosti, se je lahko svobodno odločil ostati tam. Toda Elizej je razumel pomen vabila. Vedel je, da prihaja od Boga, zato se ni obotavljal ubogati. Za nič na svetu ne bi zamudil priložnosti, da postane Božji glasnik, ali žrtvoval prednosti druženja z njegovim služabnikom. "In vzame jarem volov ter ju zakolje; in skuha meso pri opravi, ki je bila na volih, in da ljudstvu, in so jedli. Potem vstane in hodi za Elijem in mu streže." (1 Kr 19,21) Brez obotavljanja je zapustil dom, kjer so ga imeli radi, ter spremljal preroka v njegovem negotovem življenju.

Ko bi Elizej vprašal, kaj se od njega pričakuje - kaj bo njegovo delo - bi mu Elija lahko odgovoril: Bog ve in On ti bo vse razložil. Če boš čakal Gospoda, bo odgovoril na vsako tvoje vprašanje. Lahko greš z menoj, če si prepričan, da te je poklical Bog. Sam moraš vedeti, da je z menoj Bog in/220/ da si slišal njegov glas. Če imaš vse za smeti, da boš lahko dosegel Božjo naklonjenost, potem pridi.

Vabilo, ki ga je bil prejel Elizej, je bilo podobno Kristusovemu odgovoru bogatemu mladeniču, kateri ga je vprašal: "Kaj dobrega naj storim, da imam večno življenje?" (Mt 19,16) Kristus je odgovoril: "Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj!" (Mt 19,21)

Elizej je sprejel vabilo v službo in se ni oziral na zadovoljstva in udobje, ki jih je zapustil. Ko pa je bogati mladenič slišal Zveličarjeve besede, je odšel "žalosten; kajti imel je mnogo premoženja". (Mt 19,22) Ni bil pripravljen za žrtev. Ljubezen do premoženja je bila večja od ljubezni do Boga. Ker se ni hotel odpovedati vsemu za Kristusa, se je izkazal nevrednega zasesti prostor v Učiteljevi službi.

Vsi so povabljeni izročiti vse na oltar službe. Seveda se ne zahteva od vseh, da bi služili, kakor je služil Elizej, niti ni vsem rečeno, naj prodajo vse, kar imajo. Vsekakor pa Bog zahteva, da njegovi službi damo prvi prostor v svojem življenju in da ne mine dan, ne da bi naredili kaj za napredek njegovega dela na zemlji. Ne pričakuje od vseh iste službe. Nekdo je lahko poklican služiti v tuji deželi, nekdo drug je zaprošen žrtvovati svoja sredstva, da bi podpiral evangeljsko delo. Bog sprejema daritev od vsakogar. Potrebno je posvetiti svoje življenje in vse njegove koristi. Kdor se tako posveti, bo slišal vabilo Nebes in mu sledil./221/

Gospod določi delo za druge vsakomur, kdor postane deležnik njegove milosti. Kot posamezniki moramo vstati v svojem okolju in reči: "Tukaj sem, pošlji me." Bodisi da je človek pridigar ali zdravnik, prodajalec ali kmetovalec, uradnik ali obrtnik - na vsakomur počiva odgovornost. Njegova naloga je drugim razodevati evangelij za njihovo zveličanje. Vse, česar se loti, se mora uporabiti kot sredstvo za doseganje tega cilja.

Od Elizeja se sprva ni zahtevalo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Od Elizeja se sprva ni zahtevalo kakšno veliko delo; njegovo usposabljanje je sestojalo iz običajnih dolžnosti. O njem je zapisano, da je polival z vodo roke svojega gospodarja Elija. Bil je pripravljen narediti vse, kar je zahteval Gospod, in na vsakem koraku se je učil ponižnosti in strežbe. Kot prerokov osebni spremljevalec se je še naprej izkazoval zvestega v malem, medtem ko se je vsak dan krepila njegova odločenost, da se posveti poslanstvu, ki mu ga je namenil Bog.

Elizejevo življenje potem, ko se je pridružil Eliju, ni bilo brez skušnjav. Doživel je veliko preizkušenj, vendar se je v vsaki težavi oprl na Boga. Bil je skušan razmišljati o domu, katerega je bil zapustil, vendar se za to skušnjavo ni zmenil. Ko je prijel za plug, se je odločil, da se ne bo obračal nazaj. V preizkušnjah in skušnjavah se je izkazal vreden zaupanja.

Služba oznanjevanja zajema veliko več kakor pridiganje. Pomeni usposabljanje mladeničev, kakor je Elija vzgajal Elizeja. Pomeni vzeti jih od vsakdanjih dolžnosti in jim naložiti odgovornosti, da jih opravljajo v Božjem delu - sprva majhne, ko pridobijo moč in izkušnje, pa večje. V pridigarski službi so ljudje vere in molitve, ki lahko/222/ rečejo: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja; ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam." (1 Jn 1,1-3) Mladi in neizkušeni delavci naj bi se pripravljali pri resničnem delu z izkušenimi Božjimi služabniki. Tako se bodo naučili, kako je treba nositi odgovornosti.

Kdor se loti takšnega poučevanja mladih delavcev, opravlja plemenito službo. Sam Gospod sodeluje pri njihovih prizadevanjih. Mladi, kateri so bili poklicani v sveto službo in uživajo prednost, da tesno sodelujejo z resnimi in pobožnimi delavci, bi morali čimbolj izkoristiti to priložnost. Bog jih je počastil, ko jih je izbral za svojo službo in jih postavil tja, kjer se bodo najbolje usposobili zanjo. Zato bi morali biti ponižni, zvesti, poslušni in pripravljeni za žrtev. Če dovolijo, da jih Bog vzgaja, izvršujejo njegova navodila in izbirajo njegove služabnike za svoje svetovalce, se bodo razvili v pravične, visoko načelne in stanovitne ljudi, ki jim Bog lahko zaupa odgovornosti.

Kadar je treba evangelij oznaniti v njegovi čistosti, bodo ljudje poklicani od svojega pluga in vsakdanjih življenjskih opravil, ki zelo zaposlujejo um. Poučili jih bodo izkušeni možje. Ko se bodo naučili učinkovito delati, bodo z močjo oznanjali resnico. Čudovito delovanje božanske previdnosti bo odstranilo gore težav in jih vrglo v morje. Prebivalci zemlje bodo slišali in razumeli sporočilo, ki je zanje toliko pomembno. Spoznali bodo,/223/ kaj je resnica. Delo bo vse bolj napredovalo, dokler ne bo vsa zemlja posvarjena, in tedaj pride konec.

Več let potem, ko je bil Elizej poklican, sta z Elijem skupaj delala. Mlajši je bil vsak dan bolj pripravljen na svoje delo. Elija je Bog uporabil za izkoreninjenje ogromnega zla. Malikovalstvo, ki sta ga podpirala Ahab in poganka Jezabela, je zapeljalo narod, zato ga je bilo treba odločno ustaviti. Baalovi preroki so bili pomorjeni. Celotno Izraelsko ljudstvo je bilo temeljito pretreseno in mnogi so se povrnili k čaščenju Boga. Elijev naslednik Elizej si bo moral prizadevati s skrbnim in potrpežljivim poučevanjem voditi Izraela po zanesljivi poti. Njegovo druženje z Elijem, največjim prerokom po Mojzesovem času, ga je pripravilo za delo, ki se ga je kmalu lotil sam.

V dneh skupnega dela je bil Elija včasih poklican strogo pokarati gnusno zlo. Ko si je hudobni Ahab prilastil Nabotov vinograd, je Elijev glas napovedal obsodbo zanj in za ves njegov dom. In ko se je Ahazija po smrti očeta Ahaba odvrnil od živega Boga k Baalzebubu, ekronskemu bogu, je bilo znova slišati Elijev glas resnega nasprotovanja.

Preroške šole, ki jih je ustanovil Samuel, so v letih Izraelovega odpada začele propadati. Elija je te šole na novo organiziral ter poskrbel, da so mladeniči lahko dobili izobrazbo, ki jih je usposobila poveličati postavo in jo postaviti v čast. Poročilo omenja/224/ tri od teh šol, eno v Gilgalu, drugo v Betelu in tretjo v Jerihu. Tik preden je bil Elija vzet v nebesa, sta z Elizejem obiskala ta vzgojna središča. Božji prerok je ponovil nauke, ki jih je podal ob prejšnjih obiskih. Posebej jih je poučil o njihovi vzvišeni prednosti, da vdano ohranijo svojo zvestobo nebeškemu Bogu. V misli jim je vtisnil tudi pomembnost potrebe, da preprostost označuje vse razsežnosti njihove vzgoje. Samo tako jih bodo nebesa lahko oblikovala, da bodo odšli na delo po Gospodovi volji.

Elijevo srce se je veselilo, ko je videl, kaj vse so dosegle te šole. Delo prenove še ni bilo popolno, vendar je po kraljestvu lahko videl potrditev Gospodove besede: "Storil pa sem, da mi jih ostane sedem tisoč v Izraelu, vsa kolena, ki se niso pripogibala pred Baalom." (1 Kr 19,18)

Ko je Elizej spremljal preroka na njegovem službenem potovanju od šole do šole, sta bili njegova vera in odločnost znova preizkušani. Prerok mu je v Gilgalu, Betelu in Jerihu rekel, naj se vrne. Elija je dejal: "Ostani tukaj, prosim; zakaj Gospod me je poslal tja do Betela." (2 Kr 2,2) Elizej pa se je v zgodnjih letih, ko je usmerjal plug, naučil, da ne odneha ali izgubi pogum. In sedaj ko je oral na drugem področju, prav tako ni hotel opustiti svojega cilja. Ni hotel zapustiti svojega gospodarja, dokler koli je imel priložnost, da se česa nauči za prihodnjo službo. Elija ni vedel, da je bilo njegovo vnebovzetje razodeto njegovim učencem v preroških šolah, še posebej pa Elizeju. Sedaj se je preizkušani služabnik Božjega moža držal blizu njega. Kadar/225/ koli je predlagal, naj se vrne, je odgovoril: "Kakor res živi Gospod in kakor živi tvoja duša, jaz te ne zapustim.

In gresta obadva naprej...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

In gresta obadva naprej. ... Onadva pa sta stala pri Jordanu. Tedaj vzame Elija svoj plašč ter ga zvije skup in udari z njim ob vodo, in se razdeli na obe strani, in onadva preideta po suhem. In ko sta šla na drugo stran, reče Elija Elizeju: Prosi, kaj naj ti storim, preden bom vzet od tebe!" (2 Kr 2,6-9)

Elizej ni prosil za posvetno čast ali za visok položaj med zemeljskimi veljaki. Želel si je obilno mero Duha, ki ga je Bog tako velikodušno izlil nanj, ki bo kmalu počaščen z vnebovzetjem./226/ Vedel je, da ga nihče, razen Duha, ki je bil v Eliju, ne more usposobiti za izpolnitev naloge v Izraelu, na katero ga je poklical Bog, zato je rekel: "Prosim, da dobim dvojen delež od tvojega duha!" (2 Kr 2,9)

Elija je v odgovor na to prošnjo rekel: "Težke reči si prosil; če me boš videl, kadar bom vzet od tebe, se ti zgodi; če pa ne, ne bo tega. In ko gresta še skupaj in se pogovarjata, glej, ognjen voz in ognjeni konji, ki ju ločijo narazen. In Elija je šel v viharju gor v nebesa." (2 Kr 2,10.11)

Elija je bil predstavnik svetih, ki bodo živeli na zemlji ob drugem Kristusovem prihodu in se bodo spremenili "v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti", ne da bi okusili smrt. (1 Kor 15,52) Kot predstavniku teh, ki bodo tako vzeti v nebesa, je bilo Eliju ob koncu Kristusove pozemske službe dovoljeno stati z Mojzesom ob Zveličarju na Gori spremenjenja. Ko so učenci gledali ta poveličana moža, so v malem videli prikaz kraljestva odrešenih. Jezusa so videli odetega v nebeško svetlobo, slišali so glas iz oblaka, ki ga je potrdil za Božjega Sina. Videli so Mojzesa kot predstavnika ljudi, ki bodo obujeni od mrtvih ob drugem Jezusovem prihodu. Ob njem pa je stal tudi Elija kot predstavnik tistih, ki bodo ob koncu zemeljske zgodovine spremenjeni iz smrtnih v nesmrtne ter vzeti v nebesa, ne da bi videli smrt./227/

Elija je v puščavi osamljen in malodušen rekel, da ima dovolj življenja, in prosil za smrt. Gospod pa mu v svoji milosti ni izpolnil prošnje. Elija je vendar še moral opraviti veliko delo, ko pa ga je končal, mu ni bilo namenjeno umreti v malodušju in osamljenosti. Ni mu bilo namenjeno oditi v grob, temveč se z Božjimi angeli dvigniti v navzočnost njegove slave.

"In Elizej je to videl in je klical: Moj oče, moj oče! Izraelovi vozovi in njegovi jezdeci! In ni ga videl več. Tedaj prime svoja oblačila ter jih raztrga na dva kosa. In dvigne Elijev plašč, ki mu je spadel, in se vrne ter stopi na breg Jordana. In vzame Elijev plašč, ki mu je spadel, in udari vodo in reče: Kje je Jahve, Elijev Bog? In ko je tudi udaril vodo, se razdeli na obe strani, in Elizej preide. In ko ga vidijo preroški sinovi, ki so stali pri Jerihu njemu nasproti, reko: Elijev Duh počiva nad Elizejem. In pridejo mu naproti in se mu poklonijo do tal." (2 Kr 2,12-15)

Ko se Gospodu v njegovi previdnosti zdi ustrezno umakniti z dela nje, ki jim je podaril modrost, pomaga njihovim naslednikom in jih okrepi, če se ozrejo vanj za pomoč in hodijo po njegovih poteh. Lahko so celo modrejši od svojih predhodnikov, saj lahko uporabijo njihove izkušnje in se naučijo modrosti iz njihovih napak.

Odslej je Elizej zasedal Elijev položaj. On, ki je bil zvest v malem, je dobil priložnost, da se izkaže zvestega v velikem./228/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

18. Ozdravitev vode
V času očakov je Jordansko dolino "povsod namakala voda, ... kakor Gospodov vrt". (1 Mz 13,10) To lepo dolino si je Lot izbral za svoj dom, ko je "pomikal prav do Sodome svoje šotore". (1 Mz 13,12) Ob uničenju mest na tej ravnini je območje okoli nje postalo puščava in od tedaj je to del Judejske puščave.

V delu prelepe doline so ostali poživljajoči izviri in potoki, da razveseljujejo človekovo srce. V tej dolini, ki je bila bogata z žitnimi polji ter dateljnovimi palmami in drugimi sadnimi drevesi, se je utaborila Izraelova vojska potem, ko je prečkala Jordan, in prvič jedla od sadov Obljubljene dežele. Pred njimi so stali zidovi Jeriha, močnega poganskega utrjenega mesta, središča čaščenja Ašere, najnizkotnejše in najbolj pokvarjene od vseh kanaanskih oblik malikovalstva. Njegovi zidovi so kmalu padli/229/ in prebivalci so bili pobiti.

Po padcu tega mesta je bilo vsemu Izraelu slovesno objavljeno: "Preklet bodi pred Gospodom mož, ki vstane, da sezida to mesto Jeriho: ko mu položi podstavo, naj izgubi svojega prvorojenca, in ko mu postavi vrata, naj izgubi svojega najmlajšega!" (Joz 6,26)

Minilo je pet stoletij. Kraj je bil opustošen zaradi Božjega prekletstva. Pod prekletstvom so usahnili celo studenci, zaradi katerih je bila ta dolina tako prijetna za življenje. V dneh Ahabovega odpadništva, ko je pod Jezabelinim vplivom oživelo čaščenje Ašere, je bil pozidan Jeriho, starodavni sedež tega čaščenja, čeprav je zato utrpel hude izgube njegov graditelj "Hiel Betelski, ... ko pa mu je položil podstavo, je izgubil Abirama, svojega prvenca, in ko mu je postavil vrata, je izgubil najmlajšega sina Seguba, po Gospodovi besedi." (1 Kr 16,34)

Blizu Jeriha sredi bujnih gajev je bila ena od preroških šol, in tja se je odpravil Elizej po Elijevem vnebovzetju. Med bivanjem pri ljudeh tega mesta so prišli meščani k preroku in se mu potožili: "Glej, prosimo, v tem mestu je dobro prebivati, kakor vidi moj gospod, toda voda je nezdrava in zemlja nerodovitna." (2 Kr 2,19) Studenec, ki je bil v preteklih letih čist in poživljajoč ter je dajal dovolj vode za mesto in okolico, je bil sedaj neuporaben.

V odgovor na prošnjo Jerihoncev je Elizej dejal: "Prinesite mi novo čašo in denite soli vanjo." (2 Kr 2,20) Ko je to prejel, je odšel k studencu/230/ in vrgel vanj sol ter dejal: "Tako pravi Gospod: Ozdravil sem to vodo, odslej ne bo iz nje več smrti ali nerodovitnosti." (2 Kr 2,21)

Jerihonska voda je bila ozdravljena zaradi čudežnega Božjega posega, ne pa zaradi človeške modrosti. Ljudje, ki so zgradili mesto, si niso zaslužili nebeške naklonjenosti, pa vendar je On, ki "veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim", (Mt 5,45) hotel s tem znamenjem usmiljenja razodeti, da je pripravljen ozdraviti Izraela njihovih duhovnih bolezni.

Ozdravljenje je bilo trajno. "In voda je bila zdrava do tega dne po besedi Elizeja, ki jo je bil govoril." (2 Kr 2,22) Iz veka v vek je voda tekla in tisti del doline naredila za oazo lepote.

Iz dogodka o ozdravljenju vode lahko vzamemo mnogo duhovnih naukov. Nova čaša, sol in studenec so znamenja z globokim pomenom.

Ko je Elizej vrgel sol v grenko vodo, je podal isti duhovni nauk, kakor ga je stoletja pozneje podal Zveličar, ko je svojim učencem dejal: "Vi ste sol zemlje." (Mt 5,13) Sol, ki je bila vržena v onesnažen studenec, je očistila vodo ter povrnila življenje in blagoslov tja, kjer sta bili prej poguba in smrt. Ko Bog primerja svoje otroke s soljo, jih uči, da jih je za podložnike svoje milosti naredil zato, da bi postali njegovo orodje za reševanje drugih.

Bog z izvolitvijo svojega ljudstva pred vsem svetom ni načrtoval/231/ samo njega posvojiti za svoje otroke, temveč je hotel, da bi svet po njem prejel milost, ki prinaša zveličanje. Ko je Gospod izbral Abrahama, tega ni storil le zato, da bi ta postal poseben Božji prijatelj, marveč da bi bil posrednik posebnih prednosti, ki jih je Gospod nameraval podariti narodom.

Svet potrebuje dokaze ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Svet potrebuje dokaze iskrenega krščanstva. Strup greha razjeda srce družbe. Mesta so se pogreznila v greh in moralno pokvarjenost. Svet je poln bolezni, trpljenja in krivičnosti. Ljudje so se povsod znašli v uboštvu in nesreči, teži jih občutek krivde ter propadajo, ker ni zveličavnega vpliva. Evangelij resnice je bil vedno pred njimi, pa vendar gredo v pogubo, ker jim tisti, ki bi jim morali biti dišava za življenje, pomenijo dišavo za smrt. Njihovo srce pije grenkobo, ker so izviri zastrupljeni, namesto da bi bili studenec, ki teče v večno življenje.

Sol je treba pomešati s snovjo, kateri se dodaja; mora jo prežeti in prepojiti, da bi jo ohranila. Prav tako samo z osebnim stikom in druženjem lahko ljudem oznanimo zveličavno moč evangelija. Ne rešujemo se kot množica, marveč kot posamezniki. Osebni vpliv ima moč. Delovati mora s Kristusovim vplivom in dvigovati, kakor dviguje Kristus, razglašati pravilna načela in ustaviti napredovanje svetovne pokvarjenosti. Širiti mora milost, ki jo lahko da samo Kristus. Dvigovati mora ter lepšati življenje in značaj drugih z močjo čistega zgleda, združenega z gorečo vero in ljubeznijo./232/

O dotlej onesnaženem studencu v Jerihu je Gospod dejal: "Ozdravil sem to vodo, odslej ne bo iz nje več smrti ali nerodovitnosti." (2 Kr 2,21) Onesnažena voda predstavlja človeka, ki je ločen od Boga. Greh ne samo da ločuje od Boga, temveč tudi uničuje v človeškem srcu željo in zmožnost, da bi ga spoznali. Greh povzroča motnje v celotnem človeškem telesu, um se popači, domišljija pokvari; duševne sposobnosti se izpridijo. Ni več čiste vere in svetosti srca. Preobražujoča Božja moč ni spremenila značaja. Srce je slabotno, in ker nima moralne moči za zmago, je omadeževano in ponižano.

Pri očiščenem srcu pa je vse drugače. Sprememba značaja je pričevanje svetu, da v nas prebiva Kristus. Božji Duh v srcu obnovi življenje, misli in želje pa podredi poslušnosti Kristusovi volji. Notranji človek se obnovi po Božji podobi. Slabotni ljudje tako svetu kažejo, da lahko odrešitvena moč milosti povzroči, da se pomanjkljivi značaj razvije v uravnovešenega in bogato rodovitnega.

Srce, ki sprejme Božjo besedo, ni kakor mlaka, ki izhlapeva, ni kakor počen zbiralnik, ki pušča vodo. Podoben je gorskemu potoku, ki ga napajajo neusahljivi izviri, katerih mrzla in iskriva voda poskakuje po skalah ter osvežuje utrujene, žejne in obremenjene. Je kakor reka, ki neprestano teče in se ob tem poglablja in širi, dokler njene poživljajoče vode ne zajamejo vse/233/ zemlje. Žuboreča reka za sabo pušča svoj dar zelenja in obilja. Trava na njenih bregovih je sveže zelena, drevje ima bujnejše krošnje, tudi cvetja je več. Ko je zemlja v žgoči poletni vročini pusta in rjava, pas zelenja označuje tok reke.

Tako je tudi s pravimi Božjimi otroki. Kristusova vera se samodejno razodeva kot poživljajoče in prodorno načelo, kot živa, dejavna in duhovna moč. Ko se srce odpre nebeškemu vplivu resnice in ljubezni, ta načela znova potečejo kakor potoki v puščavi in ustvarjajo rodovitnost tam, kjer sta sedaj puščava in pomanjkanje.

Ko se ljudje, ki jih je spoznanje svetopisemske resnice očistilo in posvetilo, srčno lotijo dela reševanja ljudi, postanejo resnično dišava življenja za življenje. Medtem ko vsak dan pijejo iz neizčrpnega studenca milosti in znanja, ugotavljajo, da je njihovo srce prepolno z Duhom svojega Učitelja in da je njihova nesebična služba mnogim prinesla telesni, duševni in duhovni blagoslov. Utrujeni bodo pokrepčani, bolni ozdravljeni, z grehom obremenjeni pa osvobojeni. V oddaljenih deželah se sliši zahvaljevanje iz ust njih, katerih srce se je odvrnilo od službe grehu k pravičnosti.

"Dajajte, in vam bo dano," (Lk 6,38) kajti Božja beseda je "studenec na vrtu, vodnjak žive vode in potoki, ki teko od Libanona". (Vp 4,15)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

19. Prerok miru (angleško)
Temeljno besedilo: 2 Kr 4


Delo preroka Elizeja se je na nekaterih področjih zelo razlikovalo od Elijevega. Eliju so bila zaupana sporočila graje in sodbe, njegov glas je neustrašno karal ter vabil kralja in ljudstvo, naj se odvrnejo od svojih hudobnih poti. Elizej je imel miroljubnejše poslanstvo; moral je razviti in okrepiti delo, ki ga je začel Elija. Ljudi je moral poučiti o Gospodovi poti. Navdihnjeno poročilo ga opisuje kot njega, ki se je osebno družil z ljudmi, bil obdan s preroškimi sinovi ter s svojimi čudeži in službo zdravil in razveseljeval.

Elizej je bil človek blagega in prijaznega duha; da pa je znal biti tudi strog, vidimo iz njegovega ravnanja, ko se mu je na poti v Betel posmehovala brezbožna mladina, ki je prišla iz mesta. Ti mladi so slišali za Elijev vnebohod in iz tega slovesnega dogodka so naredili predmet za posmehovanje, rekoč Elizeju: "Plešivec, pridi gor! Plešivec,/235/ pridi gor!" (2 Kr 2,23) Ko je prerok slišal njihove porogljive besede, se je obrnil in pod vplivom Vsemogočnega nad njimi izrekel prekletstvo. Strašna kazen, ki se je izvršila, je prišla od Boga. "In prideta dve medvedki iz gozda in raztrgata izmed njih dvainštirideset otrok." (2 Kr 2,24)

Ko bi Elizej dovolil, da bi ostalo posmehovanje nekaznovano, bi se mu množica še naprej posmehovala in rogala, to pa bi uničilo njegovo poslanstvo poučevanja in reševanja med hudo nevarnostjo za ljudstvo. Ta edini primer strašne strogosti je zadostoval, da so ga spoštovali vse življenje. Petdeset let je hodil skozi betelska vrata ter prehodil deželo iz mesta v mesto, med množicami lene, grobe in malopridne mladine, vendar se ni nihče norčeval iz njega, niti ni lahkomiselno spregovoril o njegovi veljavi kot preroka Najvišjega.

Tudi dobrota mora imeti svoje meje. Veljavo je treba ohraniti s strogostjo ali pa nas bodo mnogi zasmehovali in prezirali. Tako imenovana blagost, prilizovanje in popuščanje, ki jih starši in skrbniki kažejo do mladih, je ena najhujših nesreč, ki jih lahko doleti. V vsaki družini so nujne odločnost, doslednost in jasne zahteve.

Spoštljivost, ki je manjkala mladim, kateri so se posmehovali Elizeju, je lastnost, ki bi jo morali skrbno gojiti. Vsakega otroka je treba poučiti izkazovati pravo spoštovanje Bogu. Njegovega imena nikoli ne smemo imenovati po nemarnem ali lahkomiselno. Angeli si ob izgovarjanju njegovega imena zastrejo obličje. S kakšnim spoštovanjem bi torej morali mi, ki smo padli in grešni, omenjati njegovo ime s svojimi usti!/236/

Spoštovati moramo tudi Božje predstavnike - pridigarje, učitelje in starše - ki so poklicani govoriti in delovati v njegovem imenu. Ko spoštujemo nje, častimo Boga.

Vljudnost je še ena vrlina Duha in jo morajo gojiti prav vsi. Ima moč omehčati značaje, ki bi brez nje postali neusmiljeni in grobi. Kdor pravi, da je Kristusov sledilec in je hkrati grob, neprijazen in nevljuden, se ni ničesar naučil od Jezusa. Ne gre dvomiti o njegovi iskrenosti, niti o njegovi poštenosti, vendar ti čednosti ne bosta popravili pomanjkanja prijaznosti in vljudnosti.

Duha prijaznosti, ki je omogočil Elizeju mogočno vplivati na življenje mnogih v Izraelu, kaže dogodek o njegovem prijateljevanju z družino v Sunamu. Na potovanjih po vsem kraljestvu "gre nekega dne Elizej skozi Sunam, in ondi je bila bogata žena; ta ga pridrži, da bi pri njej jedel. In kadar koli je poslej šel mimo, je stopil k njej in zaužil kruha." (2 Kr 4,8) Gospodinja je dojela, da je Elizej "svet Božji mož", zato je dejala svojemu možu: "Narediva mu, prosim, zidano zgornjo izbico in vanjo mu postavimo posteljo, mizo, stol in svečnik; in kadar pride k nam, naj vstopi." (2 Kr 4,9.10) Elizej je pogosto prihajal v to zavetje, hvaležen za njegov tihi mir. Bog se je ozrl na ženino prijaznost. Njen dom je bil brez otrok, in sedaj je Gospod nagradil njeno gostoljubnost, tako da ji je podaril sina./237/

Minevala so leta. Otrok je bil dovolj star, da je bil na polju z žanjci. Neki dan je dobil sončarico, in "reče svojemu očetu: O moja glava, moja glava!" (2 Kr 4,19) Oče je naročil hlapcu, naj ga odnese k materi. "Ta ga vzdigne in odnese k njegovi materi. Ona ga posadi na svoja kolena do opoldne, in nato je umrl. In ona stopi gor in ga položi na posteljo Božjega moža, zaklene in odide ven." (2 Kr 4,20.21)

Sunamljanka se je v svoji nesreči odločila iti po pomoč k Elizeju. Prerok je bil na Karmelu, in žena se je v spremstvu hlapca takoj odpravila k njemu. "Ko jo zagleda Božji mož oddaleč, reče Gehaziju, svojemu hlapcu: Glej, tam je Sunamljanka! Sedaj pa ji teci, prosim, naproti in jo vprašaj: Ali se ti dobro godi? Ali je dobro tvojemu možu? Ali je dobro dečku?" (2 Kr 4,25.26) Služabnik je storil, kar mu je bilo naročeno, vendar je ožaloščena mati razodela vzrok svoje žalosti šele, ko je prišla do Elizeja. Ko je slišal za njeno izgubo, je rekel Gehaziju: "Opaši si ledja in vzemi mojo palico v roko in pojdi tja! Če te kdo sreča, ga ne pozdravi, in če te kdo pozdravi, ga ne zahvali, in položi mojo palico dečku na obraz!" (2 Kr 4,29)

Toda mati ni bila zadovoljna, dokler ni šel z njo sam Elizej. Dejala je: "Kakor res živi Gospod in kakor živi tvoja duša, tebe jaz ne pustim! Vstane torej in gre za njo. Gehazi pa ju je bil prešel in položil palico dečku na obraz, a ni bilo glasu, ne čuta. Zatorej se vrne in mu pride naproti in mu pove, rekoč: Deček se ni prebudil." (2 Kr 4,30.31)/238/

Ko so prišli do hiše,..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko so prišli do hiše, je šel Elizej v sobo, kjer je ležal mrtvi deček "in zaklene vrata pred njima obema in moli h Gospodu. In stopi gor in leže na dečka in položi svoja usta na njegova usta in svoje oči na njegove oči in svoje roke na njegove roke, in se razprostre nad njim, da se je ogrelo dečkovo meso. Potem se dvigne in hodi po hiši semintja, in zopet stopi gor in se razprostre nad njim. In deček kihne sedemkrat, potem odpre oči." (2 Kr 4,33-35)

Nato je Elizej poklical Gehazija in mu naročil, naj pokliče mater. "In ko pride noter k njemu, reče: Vzemi svojega sina! Tedaj pristopi ona in mu pade pred noge in se prikloni do tal, nato vzame sina in odide." (2 Kr 4,36.37)

Tako je bila nagrajena vera te ženske. Kristus, vzvišeni Dajalec življenja, je njenega sina povrnil v življenje. Podobno bodo nagrajeni njegovi zvesti, ko bo ob njegovem prihodu smrt izgubila svoje želo in grob ostal brez zmage, ki si jo je lastil. Takrat bo svojim služabnikom povrnil otroke, ki jim jih je iztrgala smrt. "Tako pravi Gospod: Glas se sliši v Rami, žalovanje in prebridek jok. Rahel joče po svojih otrocih, brani se tolažbe za svoje otroke, ker jih ni več. Tako pravi Gospod: Zdržuj glas svojega joka in solze svojih oči, kajti plačilo je tvojemu delu, ... ker se povrnejo iz sovražnikove dežele. In upanje je za tvojo prihodnost, govori Gospod, in tvoji otroci se povrnejo v svojo pokrajino." (Jer 31,15-17)/239/

Jezus nas tolaži v žalosti zaradi umrlih s sporočilom o neskončnem upanju: "Iz oblasti pekla jih rešim, iz smrti jih odkupim. Kje je tvoj pomor, o smrt? Kje je pekel, tvoja poguba? Jaz sem ... Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na veke vekov, in ključe imam od smrti in smrtne države. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (Oz 13,14; Raz 1,18; 1 Tes 4,16.17)

Elizej, ki je bil vzorec Zveličarja človeštva, je kakor On v svoji službi med ljudmi združeval delo zdravljenja s poučevanjem. Zvesto in neutrudno si je v svoji dolgoletni in uspešni službi prizadeval za razvoj in napredek pomembnega vzgojnega dela, ki so ga opravljale preroške šole. Po Božji previdnosti je njegove besede poučevanja, ki so bile namenjene iskrenim skupinam mladih mož, potrjevalo globoko delovanje Svetega Duha, včasih pa drugi nezmotljivi dokazi o njegovi veljavi, ki jo je imel kot Jahvejev služabnik.

Ob nekem takšnem obisku v šoli v Gilgalu je ozdravil zastrupljeno jed. "In bila je lakota v deželi, in preroški sinovi so sedeli pred njim; in veli svojemu hlapcu: Pristavi velik lonec in skuhaj jed iz zelenjave preroškim sinovom. In eden gre na polje nabirat zelišč in najde nekaj kakor trto in nabere z nje divjih bučk polno/240/ svoje oblačilo; in ko se vrne, jih zreže v lonec za jed; niso namreč tega poznali. In nalijejo možem, da bi jedli. In ko so jedli od te jedi, zavpijejo in reko: O Božji mož, smrt je v loncu! In niso mogli jesti. On pa veli: Prinesite sem moke! In vrže moke v lonec in reče: Izlij ljudstvu, da bi jedli! In ni bilo nič hudega v loncu." (2 Kr 4,38-41)

Elizej je tudi v Gilgalu, ko je v deželi še vladala lakota, nahranil sto ljudi z darilom, ki mu ga je prinesel mož iz Baal-salisa. "In prinese Božjemu možu od svojih prvin: dvajset ječmenovih kruhov in svežega klasja v svoji vreči." (2 Kr 4,42) Z njim so bili ljudje, ki so resnično potrebovali hrano. Ko je prejel dar, je rekel svojemu služabniku: "Daj ljudstvu, da bi jedli! Njegov strežnik pa reče: Kaj? Ali naj to dam sto možem? Pa on veli: Daj ljudstvu, da bi jedli! Zakaj tako pravi Gospod: Jedli bodo, in še preostane. Postavi torej prednje, in jedli so in je še ostalo po Gospodovi besedi." (2 Kr 4,43.44)

Kako blagohotno je Kristus po svojem poslancu naredil čudež in potešil lakoto! Gospod Jezus je od takrat vedno znova zadovoljeval človeške potrebe, čeprav ne vedno tako opazno in veličastno. Ko bi bila naša duhovna razsodnost ostrejša, bi veliko laže dojeli Božje usmiljeno ravnanje s človeškimi otroki.

Božja milost naredi, da mala količina zadošča za vse. Božja roka lahko pomnoži tudi stokratno./241/ Iz svojih zakladnic lahko postavi mizo tudi v puščavi. Z dotikom svoje roke lahko pomnoži pičlo količino hrane in je naredi dovolj za vse. Njegova moč je pomnožila kruhe in zrna v rokah preroških sinov.

Kristus je med svojo pozemsko službo naredil podoben čudež in nahranil množice, in tedaj se je razodela enaka nevera, kakršno so pokazali ljudje,/242/ ki so sodelovali s starodavnim prerokom. Elizejev služabnik je vprašal: "Kaj? Ali naj to dam sto možem?" (2 Kr 4,43) Ko je bil Jezus velel učencem, naj množici dajo jesti, so tudi odgovorili: "Nimamo več kakor pet hlebov in dve ribi, razen če gremo morda mi, da kupimo jedi za vse to ljudstvo." (Lk 9,13) Kaj je to med toliko množico?

Ta nauk velja Božjim otrokom vseh časov. Ko Gospod zahteva, da se opravi neko delo, naj se človek ne sprašuje, ali je to razumen ukaz in kaj bodo možne posledice poslušnosti. Zaloga v njihovih rokah se bo morda zdela prepičla, da bi zadovoljili potrebe, v Gospodovih rokah pa se bo izkazala za več kakor zadostna. Služabnik je postavil živila prednje, "in jedli so in še je ostalo po Gospodovi besedi". (2 Kr 4,44)

Cerkev danes zelo potrebuje popolnejše razumevanje Božje povezanosti z njimi, ki jih je odkupil, ko je dal svojega Sina, ter večjo vero v napredek njegovega dela na zemlji. Nihče naj ne trati časa z objokovanjem omejenosti svojih vidnih sredstev. Na zunaj je nekaj lahko videti neobetavno, toda odločnost in zaupanje v Boga bosta zagotovili sredstva. Dar, ki mu ga prinesemo z zahvaljevanjem in molitvijo za njegov blagoslov, bo pomnožil, kakor je pomnožil hrano, postreženo preroškim sinovom in utrujeni množici...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

20. Naaman
Temeljno besedilo: 2 Kr 5


"Naaman, poveljnik vojske sirskega kralja, je bil velik mož pri svojem gospodu in spoštovan, zakaj po njem je Gospod dal zmago Sircem; bil je tudi hraber vojščak, toda gobav." (2 Kr 5,1)

Sirski kralj Ben-hadad je porazil Izraelovo vojsko v bitki, v kateri je padel Ahab. Od takrat so se Sirci neprestano bojevali ob meji zoper Izraela in v enem od teh pohodov so odpeljali deklico, da je v deželi svojega jetništva "stregla Naamanovi ženi". (2 Kr 5,2) Čeprav je bila ta deklica kot sužnja tako daleč od doma, je bila vendar ena od Božjih prič, ki je nevede izpolnila cilj, zaradi katerega je Bog izvolil Izraela za svoje ljudstvo. Ko je stregla v tem poganskem domu, se ji je smilil njen gospodar; in ko se je spomnila osupljivih čudežev/244/ ozdravljenja, ki jih je naredil Elizej, je dejala svoji gospodinji: "Ah, da bi bil moj gospod pri preroku, ki je v Samariji! Potem bi ga ozdravil njegove gobavosti!" (2 Kr 5,3) Vedela je, da Elizeja spremlja nebeška moč, in verovala, da ta moč lahko ozdravi Naamana.

Dekličino vedenje in način, kako je služila v tem poganskem domu, je mogočno pričevanje o vplivu domače vzgoje v otroštvu. Ni večje odgovornosti, kakor je ta, ki je zaupana očetom in materam, da skrbijo za vzgojo svojih otrok. Starši postavljajo same temelje navad in značaja. S svojim zgledom in poučevanjem zelo določajo prihodnost svojih otrok.

Srečni so starši, katerih življenje pravilno odseva božanska načela, tako da obljube in Božje zapovedi v otroku spodbudijo hvaležnost in spoštovanje. Blagor staršem, katerih nežnost, pravičnost in potrpežljivost otroku kažejo Božjo ljubezen, pravičnost in potrpežljivost. Kajti ko učijo otroka, da jih ljubi, jim zaupa in jih uboga, ga učijo ljubiti, ubogati in zaupati nebeškemu Očetu. Starši, ki otrokom dajejo takšen dar, so jim podarili zaklad, ki je dragocenejši od bogastev vseh časov in trajen kakor večnost.

Ne vemo, na katero področje bodo poklicani služiti naši otroci. Morda bodo preživeli življenje v domačem krogu, morda se bodo zaposlili v običajnih poklicih ali pa bodo odšli kot učitelji evangelija v poganske dežele, vendar so vsi poklicani za Božje misijonarje, služabnike milosti svetu. Pridobiti morajo znanje, ki jim bo omogočilo stati na Kristusovi strani v nesebični službi./245/

Medtem ko so starši to judovsko sužnjo učili o Bogu, niso vedeli, kaj jo bo doletelo. Vendar so zvesto opravljali svojo nalogo, zato je v domu poveljnika sirske vojske njihova hči pričala o Bogu, ki se ga je naučila spoštovati.

Naaman je slišal besede, ki jih je sužnja povedala svoji gospodinji. Ko je dobil dovoljenje od kralja, se je odpravil iskat ozdravitev, s seboj pa je vzel "deset talentov srebra in šest tisoč zlatnikov in desetero prazničnih oblek". (2 Kr 5,5) Imel je tudi pismo sirskega kralja, namenjeno Izraelovemu kralju, v katerem je bilo sporočilo: "Glej, poslal sem Naamana, svojega služabnika, k tebi, da ga ozdraviš njegove gobavosti." (2 Kr 5,6) Ko je Izraelov kralj prebral pismo, "si raztrga oblačila in reče: Ali sem Bog, da morem usmrtiti in oživiti, da ta pošilja k meni moža, naj ga ozdravim gobavosti? Pa premislite, prosim, in glejte, da išče razloga za boj z menoj!" (2 Kr 5,7)

Novice o tem so prišle do Elizeja, zato je poslal sporočilo kralju, rekoč: "Zakaj si raztrgal svoja oblačila? Naj le pride k meni, in spozna, da je prerok v Izraelu!" (2 Kr 5,8)

"Tedaj pride Naaman s svojimi konji in s svojimi vozovi ter se ustavi pri vratih Elizejeve hiše." (2 Kr 5,9) Prerok mu je po slu naročil: "Pojdi in umij se v Jordanu sedemkrat, in meso se ti obnovi in boš čist." (2 Kr 5,10)

Naaman je pričakoval kakšno čudežno razodetje nebeške moči. Dejal je: "Glejte, menil sem, da pride gotovo ven k meni in pristopi in bo klical ime/246/ Gospoda, svojega Boga, in potegne svojo roko čez boleznivino, in tako ozdravi gobavost." (2 Kr 5,11) Ko pa mu je bilo naročeno, naj se umije v Jordanu, je bil prizadet njegov ponos, zato je užaljen in razočaran zavpil: "Nista li Abana in Farfar, reki v Damasku, boljši kakor vse Izraelove vode, da bi se v njiju umil in se očistil? Obrne se torej in jezen hoče oditi." (2 Kr 5,12)

Ošabni Naamanov duh se je uprl Elizejevim navodilom. Okolico rek, ki ju je omenil sirski poveljnik, so krasili gaji, in mnogi so prihajali k bregovom teh prijetnih voda častit svoje mališke bogove. Naamanu se ne bi bilo treba veliko ponižati, da bi stopil v katero od njih. Ampak ozdravel je lahko samo z upoštevanjem določenih prerokovih navodil. Samo prostovoljna poslušnost lahko obrodi želene sadove.

Naamana so služabniki rotili, naj izvrši Elizejeva navodila: "Če bi ti bil prerok ukazal kaj velikega," so dejali, "ne bi bil storil tega? Koliko bolj, ko ti je rekel samo: Umij se in bodi čist!" (2 Kr 5,13) Naamanova vera je bila na preizkušnji, ošabnost pa se je bojevala za prevlado. Toda vera je zmagala in ponosni Sirec je premagal svojo ošabnost ter se pokorno priklonil razodeti Jahvejevi volji. Sedemkrat se je potopil v Jordan, "kakor je velel Božji mož". (2 Kr 5,14) Njegova vera je bila nagrajena: "In meso se mu zopet naredi kakor meso majhnega dečka, in bil je čist." (2 Kr 5,14)

Hvaležen "se vrne k Božjemu možu, on in vse njegovo spremstvo," ter prizna: "Glej, sedaj/249/ vem, da ni Boga na vsej zemlji, samo v Izraelu!" (2 Kr 5,15)

Po navadi tistega časa je Naaman sedaj povabil Elizeja, naj sprejme dragoceno darilo. Prerok pa je to odklonil. Ni mogel sprejeti plačila za blagoslov, ki ga je milostljivo podaril Bog. Rekel je: "Kakor res živi Gospod, ki stojim pred njegovim obličjem, ničesar ne vzamem! In ga sili, naj vzame, pa on odkloni." (2 Kr 5,16)

Naaman je nato rekel..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Naaman je nato rekel: "Če torej nočeš, daj, prosim, svojemu hlapcu prsti, kolikor je moreta nesti dva mezga; zakaj tvoj hlapec ne bo odslej daroval žgalnih in klalnih žrtev drugim bogovom razen samemu Gospodu. Samo v tem bodi Gospod milostiv tvojemu hlapcu: Kadar gre moj gospodar v Rimonovo hišo molit in se nasloni na mojo roko in se jaz priklonim v Rimonovi hiši, naj prizanese Gospod temu mojemu priklanjanju v Rimonovi hiši iz tega razloga. On mu veli: Pojdi v miru! In šel je od njega nekoliko poti." (2 Kr 5,17-19)

Elizejev služabnik Gehazi je imel v dolgih letih priložnost razviti duha samopožrtvovalnosti, ki je bil značilen za življenjsko delo njegovega učitelja. Imel je prednost postati plemeniti praporščak v Gospodovi vojski. Dolgo je imel na voljo najboljše darove nebes, vendar se je od njih odvrnil in si poželel ničvredno posvetno bogastvo. Sedaj so ga prikrite želje njegovega pohlepnega duha vodile, da je popustil močni skušnjavi. Sam sebi je dejal: "Glej, moj gospodar je prevarčno ravnal s tem Sircem Naamanom, da ni vzel iz njegovih rok, kar je prinesel; ... potečem za njim, da/250/ prejmem kaj od njega." (2 Kr 5,20) Tako se je Gehazi na skrivaj podal za Naamanom.

Ko je Naaman videl, da teče za njim, je stopil z voza, mu šel naproti in rekel: "Ali je dobro? Ta reče: Dobro!" (2 Kr 5,21.22) Nato se je Gehazi načrtno zlagal: "Moj gospod me je poslal, naj sporočim: Glej, ravno sedaj sta k meni prišla dva mladeniča iz preroških sinov z Efraimskega gorovja. Daj jima, prosim, talent srebra in dve praznični obleki." (2 Kr 5,22) Naaman je rade volje izpolnil prošnjo in dal Gehaziju dva talenta srebra namesto enega in dve praznični obleki, in reče hlapcema, naj odneseta to nazaj.

Ko se je Gehazi približal Elizejevi hiši, je odpustil hlapca ter skril srebro in obleki. Ko je to opravil, se je postavil pred svojega gospodarja, in da bi se izognil graji, je izrekel drugo laž. V odgovor na prerokovo vprašanje: "Odkod si prišel, Gehazi?" mu je odgovoril: "Tvoj hlapec ni hodil ne sem, ne tja." (2 Kr 5,25)

Potem je prišla stroga obsodba, ki je pokazala, da Elizej vse ve. Vprašal je: "Ali ni šlo moje srce s teboj, ko se je vrnil mož s svojega voza tebi naproti? Ali je čas jemati srebro in oblačila in pridobivati oljkove vrte in vinograde, ovce in vole, hlapce in dekle? Zatorej se bo Naamanova gobavost prijela tebe in tvojega potomstva vekomaj!" (2 Kr 5,26.27) Kazen je takoj zadela krivca. Odšel je od Elizeja "gobav in bel kakor sneg". (2 Kr 5,27)/251/

Ta izkušnja njega, ki so mu bile zaupane vzvišene in svete prednosti, nam podaja slovesne nauke. Gehazijevo ravnanje je nastavilo kamen spotike na pot Naamana, čigar um je obsijala čudovita svetloba in je imel prednost spreobrniti se v službo živemu Bogu. Za Gehazijevo prevaro ni opravičila. Do svoje smrti je ostal gobav. Bog ga je preklel, ljudje pa so se ga izogibali.

"Kriva priča ne bo brez kazni, in kdor govori laži, ne bo ubežal." (Prg 19,5) Ljudje morda mislijo, da lahko skrijejo svoja grešna dejanja pred človeškimi očmi, vendar ne morejo prevarati Boga. "In stvari ni skrite pred njim, temveč vse je golo in razodeto očem njega, ki imamo z njim opravek." (Heb 4,13) Gehazi je menil, da je prevaral Elizeja, vendar je Bog razodel preroku besede, ki jih je Gehazi izgovoril Naamanu, in vsako podrobnost, ki se je zgodila med njima.

Resnica je od Boga, prevara pa je v vseh svojih neštetih oblikah od Satana. Kdor koli kakor koli odstopa z ravne poti resnice, se izpostavlja vplivu hudobnega. Kdor se uči od Kristusa, se ne udeležuje "nerodovitnih del teme". (Ef 5,11) V govoru in življenju je preprost, pošten in pravičen, saj se pripravlja za občestvo svetih, v katerih "ustih se ni našla laž". (Raz 14,5)

Stoletja potem, ko se je Naaman vrnil na svoj sirski dom telesno ozdravljen in spremenjenega duha, je njegovo čudovito vero omenil in pohvalil Zveličar kot nazoren nauk/252/ za vse, ki trdijo, da služijo Bogu. Zveličar je dejal: "In veliko gobavcev je bilo za preroka Elizeja v Izraelu, a nobeden od njih ni bil očiščen razen Sirca Naamana." (Lk 4,27) Bog je prezrl mnoge gobavce v Izraelu, ker jim je njihova nevera zaprla vrata za dobro. Poganski plemič, ki je bil zvest svojim prepričanjem o pravici in se zavedal svoje potrebe po pomoči, pa je bil v Božjih očeh vrednejši njegovih blagoslovov kakor bolni v Izraelu, ki so omalovaževali in zaničevali od Boga dane prednosti. Bog deluje zanje, ki cenijo njegovo pomoč in se odzivajo na luč, dano iz nebes.

Danes v vsaki deželi živijo odkritosrčni ljudje in nanje sveti luč iz nebes. Če bodo še naprej zvesto opravljali to, kar imajo za svojo dolžnost, jim bo postopoma dana vse večja luč, dokler ne bodo kakor nekoč Naaman prisiljeni priznati, da "ni Boga na vsej zemlji," razen živega Boga Stvarnika. (2 Kr 5,15)

Vsakemu iskrenemu človeku, ki "hodi po temi, komur ni svetlobe," je podano vabilo, "upaj v Gospodovo ime in opiraj se na svojega Boga! Zakaj od veka se ni slišalo, nikdar niso čula ušesa, tudi oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi toliko delal za njega, ki ga čaka. Naproti prihajaš njemu, ki se veseli pravičnosti in ji streže, njim, ki se spominjajo tebe na svojih poteh." (Iz 50,10; 64,4.5)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

21. Konec Elizejeve službe (angleško)
Elizej je bil poklican v preroško službo, ko je še vladal Ahab, in je v življenju videl veliko sprememb v Izraelovem kraljestvu. Izraelce je zadela sodba za sodbo med vladanjem Sirca Hazaela, ki je bil pomaziljen, da bi bil šiba odpadlemu narodu. Strogi ukrepi prenove, ki jo je vpeljal Jehu, so povzročili pokol vse Ahabove hiše. V nadaljnjih vojnah s Sirci je Jehujev naslednik Joahaz izgubil nekaj mest vzhodno od Jordana. Nekaj časa se je zdelo, kakor da bodo Sirci prevzeli nadzor nad celotnim kraljestvom. Toda prenova, ki jo je začel Elija ter nadaljeval Elizej, je mnoge spodbudila k iskanju Boga. Zapustili so Baalove oltarje in počasi, vendar zanesljivo se je uresničeval Božji namen v življenju njih, ki so se mu odločili služiti z vsem srcem.

Bog je iz ljubezni do grešnega Izraela dovolil Sircem, da so jih tlačili. Zaradi/254/ usmiljenja do njih, katerih moralna moč je oslabela, je obudil Jehuja, da je pobil hudobno Jezabelo in vso Ahabovo hišo. Še enkrat so bili zaradi milostne previdnosti Baalovi duhovniki in Aštorete odstranjeni in njihovi poganski oltarji podrti. Bog je v svoji modrosti predvidel, da bodo nekateri zapustili poganstvo in obrnili svoje obličje proti nebu, če bodo odstranjene te skušnjave. Zato je dovolil, da so jih druga za drugo zadele nesreče. Njegove kazni so bile ublažene z milostjo, in ko je dosegel svoj namen, je obrnil plimo nesreč v korist njih, ki so se ga naučili iskati.

Ko so se vplivi za dobro in slabo bojevali za premoč in je Satan delal vse, kar je mogel, da bi dokončal uničevalno delo, ki ga je pričel med vladanjem Ahaba in Jezabele, je Elizej še vedno podajal svoje pričevanje. Doletelo pa ga je nasprotovanje, vendar ni nihče mogel ugovarjati njegovim besedam. Po vsem kraljestvu so ga spoštovali in cenili. Mnogi so se hodili posvetovat k njemu. Še za Jezabelinega življenja je izraelski kralj Joram prišel k njemu po nasvet. Ko je bil nekoč v Damasku, so ga obiskali sli sirskega kralja Ben-hadada, ki so hoteli izvedeti, ali se bo njegova bolezen končala s smrtjo. Vsem je prerok zvesto pričeval, in sicer v času, ko so na vsakem koraku sprevračali resnico in se je velika večina ljudstva javno upirala nebesom.

Bog ni nikoli zapustil svojega izvoljenega glasnika. Ob neki priložnosti med sirskim vpadom je sirski kralj hotel umoriti Elizeja, ker je obveščal Izraelovega kralja o sovražnikovih načrtih. Sirski kralj/255/ je sprejel nasvet svojih služabnikov, rekoč: "Na tem in tem mestu bodi moj tabor." (2 Kr 6,8) Gospod je ta načrt razodel Elizeju, on pa je sporočil Izraelovemu kralju: "Varuj se, da ne greš na tisto mesto, kajti tja so se odpravili Sirci. In Izraelov kralj je poslal na mesto, ki mu je o njem Božji mož bil povedal in ga posvaril, in se ga je ognil ne samo enkrat ali dvakrat.

In sirskemu kralju se je srce hudo vznemirilo zaradi tega; in pokliče svoje služabnike in jim veli: Ali mi nočete povedati, kdo je od naših zvezan z Izraelovim kraljem. Eden njegovih služabnikov pa mu reče: Ni tako, moj gospod, kralj, temveč Elizej prerok, ki je v Izraelu, pravi Izraelovemu kralju besede, ki jih govoriš v svoji spalnici." (2 Kr 6,9-12)

Sirski kralj se je odločil odstraniti preroka in je zapovedal: "Pojdite in poglejte, kje je, da pošljem in ga ujamem." (2 Kr 6,13) Prerok pa je bil v Dotanu in ko je kralj to izvedel, je tja poslal "konje in vozove in veliko vojsko; in pridejo ponoči ter obkolijo mesto. In ko vstane strežnik Božjega moža zarana in gre ven, vidi vojsko s konji in vozovi okoli mesta." (2 Kr 6,14.15)

Elizejev služabnik se je prestrašen obrnil nanj z novicami. Rekel je: "Gorje, moj gospod, kaj bomo počeli?" (2 Kr 6,15)

"Ne boj se," je odgovoril prerok, "zakaj več jih je z nami kakor z njimi." (2 Kr 6,16) Da bi se služabnik prepričal o tem, je Elizej molil, rekoč: "Gospod, prosim, odpri mu oči, da bo videl. In Gospod je odprl mladeniču oči,/256/ in je videl, in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okoli Elizeja." (2 Kr 6,17) Med Božjim služabnikom in četami oboroženih sovražnikov je bila skupina nebeških angelov, ki ga je obdajala. Prišli so v silni moči, ne da bi uničili, ne da bi zahtevali spoštovanje, temveč da bi se ušotorili okoli slabotnih Gospodovih služabnikov in jim služili.

Kadar se Božje ljudstvo znajde v težavah, iz katerih na videz ni izhoda, se morajo zanašati samo na Gospoda.

Čete sirskih vojakov so drzno napredovale, ne zavedajoč se nevidne nebeške vojske, Elizej pa je molil h Gospodu: "Udari, prosim, ta narod s slepoto! In udaril jih je s slepoto po Elizejevi besedi. In Elizej jim reče: To ni tista pot, ne tisto mesto; pojdite za menoj in privedem vas k možu, ki ga iščete. In pripelje jih v Samarijo.

Ko pa pridejo v Samarijo, reče Elizej: Gospod, odpri oči tem možem, da vidijo. In Gospod je odprl njihove oči, in videli so, in glej, bili so sredi Samarije. In ko jih ugleda Izraelov kralj, reče Elizeju: Ali naj jih pobijem, moj oče? Naj jih pobijem? On odgovori: Ne pobijaj jih! Ali bi pobil tiste, ki si jih ujel z mečem in s svojim lokom? Postavi prednje kruha in vode, da jedo in pijo in se povrnejo k svojemu gospodu. In jim je pripravil veliko gostovanje. In ko so bili jedli/257/ in pili, jih je odpustil, in šli so k svojemu gospodu." (2 Kr 6,18-23)

Odtlej so bili Izraelci nekaj časa varni pred napadi Sircev. Pozneje pod odločnim vodstvom podjetnega kralja Hazaela pa so sirske čete obkolile Samarijo in jo oblegale. Izrael še nikoli ni bil v takšni stiski kakor med tem obleganjem. Grehi očetov so bili resnično obiskani na otrocih in vnukih. Strahote dolgotrajne lakote so izraelskega kralja prisilile k obupnim ukrepom, potem pa je Elizej za naslednji dan napovedal rešitev.

Ob svitu naslednjega dne je Gospod "dal sirski vojski slišati ropot voz in topotanje konj in hrup velike vojske", in od strahu "so vstali in pobegnili v mraku, zapustivši svoje šotore in svoje konje in osle v taboru, kakor je bil", z bogatimi zalogami hrane. "In so bežali, da si rešijo življenje", in se niso ustavili, dokler niso prišli čez Jordan. (2 Kr 7,6.7)

To noč, ko so oni zbežali, so se štirje gobavci pri mestnih vratih v obupu zaradi lakote odločili oditi v sirski tabor in se prepustiti na milost in nemilost oblegovalcem, pri tem pa so upali, da jim bodo naklonjeni in jim bodo dali hrano. Kako so bili presenečeni, ko so ob vstopu v tabor videli, da "ni bilo nikogar". (2 Kr 7,10) Ker jih nihče ni vznemirjal ali jim kaj prepovedal, "stopijo v najbližji šotor, jedo in pijejo in odneso odtod srebro, zlato in oblačil ter gredo in to skrijejo; in pridejo zopet in stopijo v drug šotor in pobero ravno tako, odneso in skrijejo. Tedaj reko drug drugemu: Ne delamo prav. Ta dan je/258/ dan veselega sporočila, in mi molčimo." (2 Kr 7,8.9) Hitro so se vrnili v mesto z veselimi novicami.

Plen je bil velik in zaloge hrane tolikšne, da je bila tisti dan "mera bele moke po seklu in dve meri ječmena po seklu," kakor je napovedal Elizej dan poprej. Še enkrat je bilo Božje ime poveličano pred pogani, "kakor je bil rekel Gospod" po svojem preroku v Izraelu. (2 Kr 7,16)

Tako je Božji mož nadaljeval ,,,..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tako je Božji mož nadaljeval delo iz leta v leto ter bil blizu ljudstvu z zvesto službo, med stiskami pa je stal ob strani kraljem kot modri svetovalec. Dolga leta malikovalskega odpadništva vladarjev in ljudstva so opravila svoje pogubno delo; temna senca odpadništva je bila še vedno povsod očitna. Vendar so se tu in tam še našli takšni, ki stanovitno niso hoteli pripogniti kolen pred Baalom. Elizej je nadaljeval svoje delo prenove in mnogi so se odvrnili od poganstva ter doživeli izkušnjo veselja v službi pravemu Bogu. Prerok se je veselil teh čudežev božanske milosti ter bil navdihnjen z globokim hrepenenjem, da bi dosegel vse iskrene v srcu. Kjer koli je bil, si je prizadeval biti učitelj pravičnosti.

S človeškega stališča je bilo pričakovati duhovno obnovo ljudstva prav tako brezupno, kakor je danes upanje Božjih služabnikov, ki delajo v temnih področjih sveta. Kristusova cerkev pa je Božje sredstvo za oznanitev resnice; On jo je pooblastil opravljati posebno nalogo. Če bo zvesta Bogu in poslušna njegovim zapovedim, bo prežeta s popolno božansko močjo. Če bo zvesta svoji/259/ dolžnosti, je ni moči, ki bi se postavila zoper njo. Sovražnikove sile je ne bodo mogle premagati nič bolj, kakor se pleve ne morejo upirati vetru.

Za cerkev bo napočil jasen in veličasten dan, če si bo nadela oblačilo Kristusove pravičnosti in se odpovedala vsakršni zvestobi svetu.

Bog vabi zveste, ki zaupajo vanj, naj pogumno spregovorijo ljudem, ki so brez vere in upanja. Obrnite se h Gospodu, vi jetniki v upanju. (Zah 9,12) Prosite za moč Boga, živega Boga. Pokažite neomajno in ponižno vero v njegovo moč in pripravljenost za reševanje. Ko se v veri oprimemo njegove moči, bo čudovito spremenil tudi najbolj brezupne in malodušne razmere. To bo naredil v slavo svojemu imenu.

Dokler je bil Elizej zmožen potovati iz kraja v kraj po Izraelovem kraljestvu, se je dejavno zanimal za ustanavljanje preroških šol. Kjer koli je bil, je bil Bog z njim ter govoril po njem in mu dajal moč delati čudeže. Ob neki priložnosti so preroški sinovi rekli Elizeju: "Glej vendar, kraj, kjer stanujemo pred teboj, je nam pretesen. Dovoli, da gremo k Jordanu, in ondi naj vsak vzame lesa, in naredimo si tam domovališče." (2 Kr 6,1.2)

Elizej se je z njimi podal k Jordanu in jih spodbujal s svojo navzočnostjo, jih poučeval in celo naredil čudež, da jim je pomagal pri delu. "In ko eden seka drevo, mu pade železo v vodo, in zavpije in reče: Gorje, moj gospod, saj še to sem vzel naposodo! A Božji mož vpraša: Kam je padlo?/260/ In pokaže mu tisti kraj. On pa odreže palico in jo porine tja in stori, da železo splava. In veli: Vzdigni si ga! In iztegne roko ter ga vzame." (2 Kr 6,5-7)

Elizejeva služba je bila tako uspešna in njegov vpliv tako razširjen, da je na njegovi smrtni postelji celo mladi kralj Joas, malikovalec, ki je zelo malo spoštoval Boga, spoznal v preroku očeta v Izraelu in priznal, da je bila njegova navzočnost med njimi med stisko veliko vrednejša od vojske s konji in vozovi. Poročilo pravi: "Elizej pa je zbolel za svojo boleznijo, za katero je tudi umrl. In Joas, Izraelov kralj, pride dol k njemu in joče nad njim ter reče: Moj oče, moj oče, Izraelovi vozovi in njegovi jezdeci!" (2 Kr 13,14)

Prerok je mnogim nesrečnikom v stiski pomagal kakor moder in ljubeč oče. Tudi v tem primeru se ni obrnil od brezbožnega mladeniča pred seboj, ki ni bil vreden odgovornega položaja, ki ga je zasedal in je bil tako zelo potreben nasveta. Bog je dal v svoji previdnosti kralju priložnost, da se odkupi za svoje pretekle napake in zagotovi prednost svojemu kraljestvu. Sirce, sovražnike, ki so sedaj zasedali področje vzhodno od Jordana, je bilo treba odgnati. Božja moč se je morala še enkrat razodeti za grešnega Izraela.

Umirajoči prerok je velel kralju: "Prinesi lok in puščice." (2 Kr 13,15) Joas je ubogal. Potem je prerok dejal: "Napni lok s svojo roko!" Joas "ga napne svojeročno. Elizej pa dene svoje roke na kraljeve in reče:/261/ Odpri okno proti vzhodu!" (2 Kr 13,16.17) Okno je gledalo proti mestom poleg Jordana, ki so bila v lasti Sircev. Ko je kralj odprl zamreženo okno, mu je Elizej velel, naj strelja. Ko je puščica poletela, je navdihnjeni prerok oznanil: "Puščica zmage od Gospoda, puščica zmage nad Sirijo! Zakaj udaril boš Sirce v Afeku, da jih pokončaš." (2 Kr 13,17)

Nato je prerok preizkusil kraljevo vero. Joasu je naročil, naj vzame puščice, in mu dejal: "Udarjaj ob zemljo!" (2 Kr 13,18) Kralj je trikrat udaril ob zemljo in potem ustavil svojo roko. Elizej je obupano zaklical: "Moral bi bil udariti petkrat ali šestkrat, pa bi bil udaril Sirijo,/262/ da bi jo bil pokončal. Sedaj pa boš udaril Sirijo samo trikrat." (2 Kr 13,19)

Nauk velja vsem na odgovornem položaju. Ko Bog odpre pot za dokončanje določenega dela in zagotavlja uspeh, morajo izbrana orodja narediti vse, kar morejo, da bi dosegli obljubljeni izid. Uspeh bo podarjen v sorazmerju z navdušenjem in vztrajnostjo, s katero se opravlja delo. Bog lahko dela čudeže za svoje ljudstvo samo, če ti opravijo svoj del z neutrudno odločnostjo. Na svoje delo vabi predane ljudi, ki imajo moralni pogum in gorečo ljubezen do bližnjih ter vnemo, ki nikoli ne poneha. Takšnim se nobena naloga ne bo zdela prenaporna, nobena možnost brezupna; neustrašno bodo delali, dokler se ne bo navidezni poraz spremenil v veličastno zmago. Ne zidovi ječe ne mučilni koli ne bodo omajali takšnih, da ne bi dokončali svojega dela skupaj z Bogom za vzpostavljanje njegovega kraljestva.

Elizejevo delo se je končalo s spodbudo in nasvetom, ki ga je dal Joasu. On, na kogar se je v polnoti izlil duh, ki je počival na Eliju, se je izkazal za zvestega do konca. Nikoli ni omahoval. Nikoli ni izgubil zaupanja v moč Vsemogočnega. Kadarkoli se je pot pred njim zdela zaprta, je vedno napredoval v veri, Bog pa je nagradil njegovo zaupanje in odprl pot pred njim.

Elizeju ni bilo dano, da bi se odpeljal za svojim učiteljem v ognjeni kočiji. Gospod je dovolil, da ga je doletela dolgotrajna bolezen. V dolgih urah človeške slabosti in/263/ trpljenja se je njegova vera trdno oklepala Božjih obljub, ob sebi pa je imel vedno nebeške glasnike tolažbe in miru. Kakor je na gori Dotanu videl, da ga obdajajo nebeške vojske, ognjeni Izraelovi vozovi in konjeniki, tako se je sedaj zavedal navzočnosti ljubečih angelov, ki so ga podpirali. V vsem življenju je kazal močno vero, in ko je napredoval v spoznanju Božje previdnosti in njegove usmiljene dobrotljivosti, je njegova vera dozorela v stanovitno zaupanje v Boga. Ko ga je smrt poklicala, je bil pripravljen za počivanje od svojega dela.

"Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih. Pravičnik ima nado tudi v smrti." (Ps 116,15; Prg 14,32) Elizej lahko skupaj s psalmistom reče z vsem zaupanjem: "Toda mojo dušo reši Bog iz oblasti groba, ker me vzame k sebi." (Ps 49,15) In veselo lahko priča: "A jaz vem, da živi moj Odrešenik, in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom. Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje, sitil se bom, ko se zbudim, s tvojo podobo." (Job 19,25; Ps 17,15


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!