Zerubabelu (znanemu tudi kot Sesbazar - Ezr 1,8), ki je bil potomec kralja Davida, je Cir zaupal odgovornost/559/ upravitelja ljudstva, ki se je vračalo v Judejo. Z njim je bil tudi veliki duhovnik Jozue. Dolgo potovanje skozi puščavo se je varno končalo in srečna družba je bila hvaležna Bogu za njegove mnoge milosti ter se takoj lotila obnove tega, kar je bilo uničeno in podrto. "Poglavarji očetovin" so prostovoljno prispevali darove, s čimer so pomagali kriti stroške obnove templja. Ko je ljudstvo videlo njihov zgled, je prav tako prostovoljno darovalo iz svoje borne zaloge. (Glej Ezr 2,64-70)

Kolikor hitro je bilo mogoče, so ob starem oltarju na tempeljskem dvorišču postavili novega. Ljudstvo se je "kakor en mož" zbralo k opravilom, ki so bila povezana s posvečenjem tega oltarja. Tam so se združili v obnovitvi svetih služb, ki so bile prekinjene ob Nebukadnezarjevem razdejanju Jeruzalema. Preden so se razšli, da bi živeli v domovih, ki so jih želeli obnoviti, "so praznovali praznik šotorov". (Ezr 3,1-6)

Postavitev oltarja za vsakdanje daritve je zelo razveselila zvesti ostanek. Srčno so se lotili nujnih priprav za obnovo templja ter postajali pogumnejši, ko so iz meseca v mesec priprave napredovale. Veliko let niso videli znamenj Božje navzočnosti. Sedaj pa so, obdani z mnogimi žalostnimi spomini na odpadništvo svojih očetov, hrepeneli po kakšnem stalnem znamenju božanskega odpuščanja in naklonjenosti. Bolj kakor osebno lastnino in starodavne prednosti so cenili Božje odobravanje. Čudovito je deloval zanje,/560/ zato so čutili zagotovilo o njegovi navzočnosti; vendar so si kljub temu želeli še večje blagoslove. Z radostnim pričakovanjem so se veselili časa, ko bo tempelj znova zgrajen in bodo lahko v njem videli njegovo slavo.

Delavci, ki so sodelovali v pripravi gradbenega materiala, so med ruševinami našli ogromne kamne, ki so bili na tempeljski prostor prineseni še v Salomonovem času. Ti so bili pripravljeni za uporabo, priskrbeli pa so še veliko novega materiala. Kmalu je delo napredovalo toliko, da so lahko položili temeljni kamen. To so naredili v navzočnosti tisočev, ki so se zbrali, da bi bili priče napredku dela in da bi izrazili svoje veselje, ker so sodelovali v njem. Ko so postavljali temeljni kamen na njegov prostor, je ljudstvo skupaj s trobentami duhovnikov in s cimbalami Asafovih sinov "odpevalo drug drugemu, hvaleč in zahvaljujoč Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja njegova milost nad Izraelom". (Ezr 3,11)

Stavba, ki se je morala obnoviti, je bila predmet mnogih prerokb glede naklonjenosti, ki jo je Bog želel izkazati Sionu, in vsi, ki so bili navzoči pri postavitvi temeljnega kamna, bi morali biti prežeti z razpoloženjem, ki bi bilo primerno tej priložnosti. Vendar je bilo z glasbo in vzkliki hvale, ki so se slišali na ta veseli dan, slišati tudi neskladne glasove. "Mnogi iz duhovnikov in levitov in poglavarjev očetovskih družin, stari možje, ki so bili videli prejšnjo hišo, so glasno jokali, ko se je pokladal temelj tej hiši pred njihovimi očmi." (Ezr 3,12)/563/

Bilo je naravno, da je žalost prežemala srca teh ostarelih mož, ko so premišljevali o posledicah dolgotrajne zakrknjenosti. Ko bi skupaj s svojim rodom ubogali Boga in izpolnili njegov načrt za Izraela, tempelj, ki ga je dal zgraditi Salomon, ne bi bil uničen in ujetništvo ne bi bilo potrebno. Zaradi nehvaležnosti in nezvestobe pa so bili razkropljeni med pogane.

Razmere so se sedaj spremenile. Gospod je v nežni milosti znova obiskal svoje ljudstvo in jim dovolil vrniti se v svojo deželo. Žalost zaradi preteklih napak bi morala prenehati in prepustiti prostor veliki radosti. Bog je vplival na Cirovo srce in jim pomagal prenoviti tempelj, to pa bi moralo povzročiti izraze globoke hvaležnosti. Toda nekateri niso dojeli očitne Božje previdnosti. Namesto da bi se veselili, so bili nezadovoljni in malodušni. Videli so slavo Salomonovega templja in žalovali zaradi manjvrednosti stavbe, ki so jo sedaj postavljali.

Godrnjanje, pritoževanje in nenaklonjene primerjave so jemale pogum mnogim in oslabile roke graditeljev. Delavci so se spraševali, ali naj nadaljujejo gradnjo stavbe, ki jo od začetka tako grajajo in je vzrok žalovanja.

Med zbranimi je bilo vendar veliko takšnih, ki so imeli globoko vero in široke poglede ter niso na to manjšo slavo gledali z nezadovoljstvom. "Mnogi so pa glasno vriskali od veselja; tako da ljudstvo ni moglo razločiti veselega/564/ vriskanja od glasnega jokanja med ljudstvom, zakaj ljudstvo je vriskalo z močnim glasom, in glas se je daleč razlegal." (Ezr 3,12.13)

Ko bi ljudje, ki se niso veselili, ob polaganju temeljnega kamna za tempelj, lahko videli posledice pomanjkanja svoje vere na ta dan, bi se zgrozili. Kako malo so se zavedali teže svojih besed neodobravanja in razočaranja; kako malo so vedeli, koliko njihovega izraženega nezadovoljstva bo oviralo dovršitev Gospodove hiše.

Veličastnost prvega templja in obredi verskih služb so bili vir Izraelove ošabnosti pred sužnostjo; v njihovem bogoslužju je velikokrat manjkalo lastnosti, ki jih Bog ceni kot najnujnejše. Slava prvega templja in blišč njegovih služb jih nista mogla priporočiti Bogu, kajti v njegovih očeh je vredno tisto, česar niso darovali. Niso mu prinašali daritev ponižnega in skrušenega duha.

Ko pozabimo življenjsko pomembna načela Božjega kraljestva, postanejo obredi številni in nesmiselni. Ko pozabimo na izoblikovanje značaja, ko manjka okrasje srca in ko zaničujemo preprostost pobožnosti, takrat ošabnost in ljubezen po razkazovanju zahtevata veličastne cerkvene stavbe, sijajno okrasje in zapeljive obrede. Toda v vsem tem se ne časti Bog. On ceni svojo cerkev, vendar ne zaradi zunanjosti, temveč zaradi iskrene pobožnosti, ki jo ločuje od sveta. Ceni jo glede na to, koliko njeni verniki napredujejo v spoznanju Kristusa in/565/ v duhovni izkušnji. Išče načela ljubezni in dobrote. Tudi vsa lepota umetnosti se ne more primerjati z lepoto nravi in značaja, ki se razodevata v Kristusovih predstavnikih.

Cerkveno občestvo je lahko tudi najrevnejše v deželi. Lahko je brez zunanje privlačnosti, toda če verniki odsevajo načela Kristusovega značaja, se jim bodo pri njihovem bogoslužju pridružili tudi angeli. Hvala in zahvaljevanje iz hvaležnih src se bosta dvigali pred Boga kakor prijetna daritev. "Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja njegova milost! Tako naj govore Gospodovi rešenci, ki jih je rešil iz rok tlačitelja. Pojte mu, psalme mu prepevajte, pogovarjajte se o vseh njegovih čudovitih delih! Hvalite se v njegovem svetem imenu; veseli naj se srce njih, ki iščejo Gospoda. On siti potrebno dušo in gladno dušo napolnjuje z dobrim." (Ps 107,1.2; 105,2.3; 107,9


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

46. "Božja preroka ... sta ju podpirala"
Blizu Izraelcev, ki so se posvetili obnovitvi templja, so prebivali Samarijani, mešano prebivalstvo, ki je nastalo po sklepanju zakonskih zvez poganskih naseljencev iz asirskih pokrajin z ostankom desetih rodov v Samariji in Galileji. Pozneje so Samarijani trdili, da častijo pravega Boga, po srcu in življenju pa so bili malikovalci. Drži, da so menili, da jih njihovi maliki samo spominjajo na živega Boga, Vladarja vesolja, vendar so bili ljudje nagnjeni k čaščenju rezanih podob.

Med obnovo so ti Samarijani postali znani kot "Judovi in Benjaminovi nasprotniki". (Ezr 4,1) Ko so slišali, da "grade sinovi ujetništva tempelj Gospodu, Izraelovemu Bogu, pristopijo k Zerubabelu in k poglavarjem očetovin". (Ezr 4,1.2) Povedali so, da se jim želijo pridružiti pri obnovi. Predlagali so: "Naj zidamo z vami, kajti mi iščemo vašega Boga prav tako kakor vi./567/ Ali mu ne darujemo od časa asirskega kralja Esarhadona, ki nas je pripeljal sem gor?" (Ezr 4,2) Prednost, za katero so prosili, pa jim je bila zavrnjena. Izraelski voditelji so rekli: "Ne spodobi se vam, da z nami zidate hišo našemu Bogu, temveč mi sami hočemo zidati Gospodu, Izraelovemu Bogu, kakor nam je zapovedal kralj Cir, kralj Perzije!" (Ezr 4,3)

Samo ostanek se je odločil vrniti iz Babilona in ko so se sedaj lotili dela, ki je na videz presegalo njihovo moč, so jim najbližji sosedje ponudili pomoč. Samarijani so omenili čaščenje pravega Boga in izrazili željo, da bi delili prednosti in blagoslove, ki so bili povezani s tempeljsko službo. Trdili so: "Mi iščemo vašega Boga prav tako kakor vi. Naj zidamo z vami." Toda ko bi judovski voditelji sprejeli pomoč, bi odprli vrata malikovalstvu. Spregledali so neiskrenost Samarijanov. Zavedali so se, da pomoč, ki bi jim jo zagotovila zveza s temi ljudmi, ne bi bila nič v primerjavi z blagoslovom, ki ga lahko dobijo, če se bodo ravnali po jasnih Jahvejevih navodilih.

Gospod je po Mojzesu objavil glede odnosa, ki naj bi ga imel Izrael z okoliškimi narodi: "Ne skleni zaveze z njimi, tudi se jih ne usmili. Ne skleni svaštva z njimi. ... Zakaj one bodo zapeljale tvoje sinove, da bi služili tujim bogovom; tako se vname Gospodov srd zoper vas in vas hitro pokonča. Zakaj sveto ljudstvo si Gospodu, in Gospod si/568/ te je izvolil, da mu bodi ljudstvo lastnine izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje." (5 Mz 7,2-4; 14,2)

Posledica takšne zveze z okoliškimi narodi je bila jasno napovedana. Mojzes je objavil: "Gospod te razkropi med vsa ljudstva, od enega konca zemlje do drugega, in tam boš služil tujim bogovom, katerih nisi poznal ne ti, ne tvoji očetje, lesu in kamnu. In med temi narodi ti ne bo pokoja, in počivališča ne bo stopalu tvoje noge; in Gospod ti da trepetajoče srce, medle oči in onemoglo dušo. In tvoje življenje bo kakor na niti viseče tebi pred očmi, in v trepetu boš ponoči in podnevi, in ne boš si v svesti svojega življenja. Zjutraj porečeš: O, da bi bil že večer! In zvečer porečeš: O, da bi bilo že jutro! zaradi strahu svojega srca, v katerem boš trepetal, in zaradi tega, kar boš moral gledati s svojimi očmi. Ampak odondod boste iskali Gospoda, svojega Boga, in ga našli, ko boste vpraševali po njem iz vsega svojega srca in z vso svojo dušo." (5 Mz 28,64-67; 4,29)

Zerubabel in njegovi tovariši so poznali ta in podobna besedila in v nedavnem ujetništvu so imeli dokaz za dokazom, da so se izpolnila. Ko so se sedaj spokorili grehov, ki so nadnje in nad njihove očete pripeljali sodbo, ki je bila jasno napovedana po Mojzesu, in so se z vsem srcem obrnili k Bogu in obnovili svojo zavezo z njim, jim je bilo/569/ dovoljeno vrniti se v Judejo, da bi lahko obnovili, kar je bilo uničeno. Ali naj bi na samem začetku svoje naloge sklenili zavezo z malikovalci?

Bog je dejal: "Ne skleni zaveze z njimi." Kdor se je pred kratkim na novo posvetil Gospodu ob oltarju, ki so ga postavili pred ruševinami njegovega templja, je spoznal, da je treba vedno nedvoumno jasno ohraniti ločnico med njegovim ljudstvom in drugim svetom. Niso hoteli skleniti zaveze z ljudmi, ki so sicer poznali zahteve Božjega zakona, vendar niso sprejeli njegovih predpisov.

Po načelih, ki so predstavljena v 5 Mojzesovi knjigi in so bila dana v pouk Izraelu, se mora ravnati tudi Božje ljudstvo v času konca. Pravi napredek je odvisen od našega trajnega zaveznega odnosa z Bogom. Nikoli si ne smemo privoščiti popuščanja glede načel s sklepanjem zaveze z njimi, ki se ne boje Boga.

Stalno obstaja nevarnost, da bi ti, ki trdijo, da so kristjani, začeli misliti, da se morajo nekoliko prilagoditi svetu, če želijo vplivati na posvetne ljudi. Čeprav se morda zdi, da takšno ravnanje prinaša velike prednosti, se vedno konča z duhovno izgubo. Božje ljudstvo se mora strogo paziti vsakega zvitega vpliva, ki se želi vriniti z laskavim prepričevanjem sovražnikov resnice. So namreč tujci in priseljenci na tem svetu, potujejo po stezi, na kateri so nevarnosti. Ne smejo se ukvarjati s premetenimi izgovori in privlačnimi pregovarjanji, ki se ponujajo, da bi jih zvabili od zvestobe.

Ni pa se treba najbolj bati javnih in odkritih sovražnikov Božje resnice./570/ Kdor kakor Judovi in Benjaminovi sovražniki pride z lepimi besedami in prijetnimi predlogi in na videz išče prijateljsko zvezo z Božjimi otroki, ima večjo moč zapeljivosti. Pred takšnimi se mora varovati vsakdo, da ne bi kakšna skrbno načrtovana in mojstrsko izpeljana past ujela neslutečega. Še posebej danes, ko se zgodovina sveta približuje koncu, Gospod zahteva od svojih otrok budnost, ki ne pozna premora. Toda čeprav je boj neprestan, ni nihče prepuščen, da se bojuje sam. Angeli pomagajo in ščitijo nje, ki ponižno hodijo pred Bogom. Naš Gospod se ne bo nikoli izneveril njemu, kateri zaupa vanj. Ko se mu njegovi otroci bližajo, da bi jih zaščitil pred zlom, v usmiljenju in ljubezni dvigne zanje zastavo zoper sovražnika. Pravi: "Ne dotaknite se jih, kajti moji so. Vdolbel sem si jih na dlani svojih rok."

Samarijani so neutrudni v svojem nasprotovanju "slabili roke Judovemu ljudstvu ter jih s strašenjem motili pri zidanju. In najemali so svetnike zoper nje, da podkopljejo njihovo namero, vse dni Cira, perzijskega kralja, do kraljevanja Darija, kralja Perzije." (Ezr 4,4.5) Z lažnimi poročili so izzvali dvom v umih, ki jih ni bilo težko napeljati k temu. Toda veliko let so bile sile zla brzdane tako, da je ljudstvo na Judovem svobodno nadaljevalo svoje delo.

Medtem ko si je Satan prizadeval vplivati na mogočnike v medo-perzijskem kraljestvu, da bi bili nenaklonjeni Božjemu ljudstvu, so angeli delovali v prid izgnancev. Bil se je boj za katerega so se zanimala vsa nebesa. Po preroku Danielu nam je podarjen utrinek tega mogočnega boja med silami dobrega in silami zla./571/ Tri tedne se je Gabriel bojeval s silami teme in hotel izničiti vplive, ki so delovali na Cirov um. Preden se je boj končal, je prišel Gabrielu na pomoč sam Kristus. Gabriel je objavil: "Toda stal mi je nasproti knez perzijskega kraljestva enaindvajset dni, in glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč, in zmagal sem tam pri perzijskih kraljih." (Dan 10,13) Nebesa so naredila vse, kar se je dalo narediti za Božje ljudstvo. Končno je bila dosežena zmaga. Sile zla so bile ustavljene ves čas Cira in njegovega sina Kambisa, ki je vladal okoli sedem let in pol.

To je bilo obdobje čudovite....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

To je bilo obdobje čudovite priložnosti za Jude. Najvišje nebeške sile so delovale na srca kraljev, Božje ljudstvo pa se je moralo skrajno potruditi, da je izvršilo Cirov odlok. Z vsemi močmi so si morali prizadevati, da bi naredili vse za obnovo templja in njegovih služb ter se znova naselili v svojih judejskih domovih. Toda ob Božjem delovanju se mnogi niso odzvali. Nasprotovanje sovražnikov je bilo močno in odločno, zato so graditelji postopoma izgubili pogum. Nekateri niso mogli pozabiti prizora ob polaganju temeljnega kamna, ko so mnogi izrazili pomanjkanje zaupanja pri tem dejanju. Tako so Samarijani postajali vse bolj drzni, mnogi Judje pa so dvomili o tem, ali je sploh nastopil čas za obnovo. Kmalu se je takšno mnenje na splošno razširilo. Mnogi delavci so se malodušni in potrti vrnili na svoje domove ter se lotili vsakdanjih življenjskih opravil.

Med Kambisovim vladanjem je obnova templja počasi napredovala. Ko pa je vladal lažni Smerd/572/ (imenovan Artakserks v Ezr 4,7), pa so Samarijani dosegli, da je brezobzirni samozvanec izdal odlok, s katerim je prepovedal Judom obnovo templja in mesta.

Več kakor leto dni je bil tempelj zanemarjen in skoraj pozabljen. Ljudje so bivali doma in si prizadevali doseči posvetno blaginjo, toda njihove razmere so bile obžalovanja vredne. Čeprav so trdno delali, ni bilo uspeha. Zdelo se je, da so se zoper nje zarotile tudi naravne prvine. Ker so zanemarili tempelj, jim je Gospod poslal sušo. Bog jih je obdarjal s poljskimi in vrtnimi pridelki, z žitom in vinom in oljem kot z znamenjem svoje naklonjenosti. Ker pa so uporabili te obilne darove tako sebično, so bili blagoslovi odtegnjeni.

Takšne so bile razmere v zgodnji vladavini Darija Histaspa. Izraelci so bili v žalostnem stanju tako duhovno kakor posvetno. Tako dolgo so godrnjali in dvomili; tako dolgo so postavljali svoje koristi na prvi prostor in ravnodušno opazovali Gospodov tempelj v ruševinah, da so mnogi pozabili Božji namen, da bi jih obnovil v Judeji. Takšni so govorili: "Ni še prišel čas, čas Gospodovi hiši, da jo zgradimo." (Hag 1,2)

Ampak tudi v tem temnem obdobju je obstajalo upanje zanje, ki so zaupali v Boga. V tej stiski sta bila poklicana preroka Hagaj in Zaharija, da bi se spoprijela s to težavo. Ta izvoljena poslanca sta s pretresljivimi pričevanji razodevala ljudstvu vzrok njihovih težav. Preroka sta trdila, da je pomanjkanje posvetnih dobrin nastalo zato, ker niso na prvi prostor postavili Boga. Ko bi bili Izraelci počastili Boga in mu izkazali dolžno spoštovanje in priznanje, tako da bi si najprej prizadevali obnoviti/573/ njegovo hišo, bi lahko priklicali njegovo navzočnost in njegove blagoslove.

Nje, ki so postali malodušni, je Hagaj ogovoril s preiskujočim vprašanjem: "Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih z deskami obitih hišah, ta hiša pa bodi pusta? Sedaj pa pravi tako Gospod nad vojskami: Pazite na svoje poti!" (Hag 1,4.5) Zakaj ste naredili tako malo? Zakaj skrbite samo za svoje hiše, za Gospodov dom pa vam ni mar? Kje je gorečnost, ki ste jo nekoč pokazali za Gospodovo hišo? Kaj ste dosegli s tem, da ugajate sebi? Želja, da bi se izognili revščini, vas je zapeljala, da ste zanemarili tempelj, toda s tem ste priklicali nase prav to, česar ste se bali. "Veliko ste sejali, a malo ste spravili pod streho; jeste, pa se ne nasitite, pijete, pa se ne napijete; oblačite se, a nihče se ne ogreje; in kdor prisluži plačilo, ga vrže v raztrgano mošnjo." (Hag 1,6)

Nato je Bog z besedami, ki se niso mogle narobe razumeti, razodel vzrok njihovega pomanjkanja. "Po velikem ste gledali, in glej, malo je postalo; in če ste kaj prinesli domov, sem to razpihnil. Zakaj to? govori Gospod nad vojskami. Zavoljo moje hiše, ker je pusta, a vi hitite vsak za svojo hišo. Zato je nebo zadržalo roso nad vami in zemlja je zadržala svoj sad. In poklical sem sušo na deželo in na gore, na žito in vino in olje in na vse, kar rodi zemlja, in na ljudi in na živino in na vse delo rok." (Hag 1,9-11)/574/

Gospod je poudaril: "Pazite na svoje poti! Pojdite v gore in pripeljite lesa in zidajte hišo! To mi bo prijetno in se oslavim, pravi Gospod." (Hag 1,7.8)

Izraelski voditelji in ljudstvo so upoštevali Hagajev nasvet in grajo. Dojeli so, da jim Bog resno govori. Niso si upali omalovaževati ponovljenega navodila, ki jim je bilo poslano - kajti njihova blaginja, tako posvetna kakor duhovna, je bila odvisna od zveste poslušnosti Božjim zapovedim. Prerokovi opomini so predramili Zerubabela in Jozueta in ves ostanek ljudstva, da so poslušali "glas Gospoda, svojega Boga, in besede preroka Hagaja". (Hag 1,12)

Kakor hitro se je Izrael odločil ubogati, je po besedah opomina prišlo spodbudno sporočilo. "Tedaj je rekel Hagaj, Gospodov poslanec, v Gospodovem poročilu ljudstvu: Jaz sem z vami, govori Gospod. In Gospod je zbudil duha Zerubabelu" in Jozuetu in "vsemu ostanku ljudstva; in prišli so in se lotili dela pri hiši Gospoda nad vojskami, svojega Boga." (Hag 1,13.14)

Manj kakor mesec dni zatem, ko se je delo na templju spet nadaljevalo, so graditelji prejeli naslednje ohrabrilno sporočilo. Sam Gospod je velel po preroku: "Bodi močan, o Zerubabel, ... bodi krepak, o Jozue, ... in bodi močno, vse ljudstvo dežele, govori Gospod, in delajte! Kajti jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami." (Hag 2,4)

Izraelu, ki je bil utaborjen pred Sinajem, je Gospod dejal: "In prebival bom sredi Izraelovih sinov in jim bom Bog. In spoznajo, da sem jaz Gospod,/575/ njihov Bog, ki sem jih odpeljal iz Egiptovske dežele, da bi prebival sredi njih. Jaz sem Gospod, njihov Bog." (2 Mz 29,45.46) In čeprav so se "uprli in žalili duha njegove svetosti", (Iz 63,10) je zdaj Bog še enkrat po sporočilih svojega preroka iztegnil svojo roko in jih rešil. V priznanje njihovega sodelovanja z njegovim načrtom je obnovil svojo zavezo, da bo njegov Duh ostal med njimi, in jim ukazal: "Ne bojte se!" (Hag 2,5)

Gospod danes svojim otrokom pravi: "Bodite močni ... in delajte! Kajti jaz sem z vami." (Hag 2,4) Kristjani imamo vedno mogočnega pomočnika v Gospodu. Morda ne razumemo načinov, kako nam Gospod pomaga, vendar vemo tole: Nikoli ne bo zapustil njih, ki zaupajo vanj. Ko bi kristjani vedeli, kolikokrat je Gospod ukrepal v njihovem življenju, da se sovražnikovi načrti proti njim niso mogli uresničiti, se ne bi spotikali in pritoževali. Ohranili bi zaupanje v Boga in noben preizkus jih ne bi mogel premakniti. Sprejeli bi ga za svojo modrost in moč, On pa bi izvršil to, kar si želi opraviti po njih.

Goreče prošnje in spodbude preroka Hagaja je še poudarjal in okrepil Zaharija, ki ga je Bog obudil, da bi stal ob njem ter vabil Izraela, naj izvrši ukaz o zidanju in obnovi. Prvo Zaharijevo sporočilo je bilo zagotovilo, da se Božja beseda nikoli ne bo izneverila, ter obljuba blagoslova njim, ki bodo poslušni zanesljivi preroški besedi./576/
Čeprav so bila polja Izraelcev opustošena in so se njihove pičle zaloge hitro zmanjševale ter so jih obdajali nič kaj prijateljski narodi, so kljub temu napredovali v veri v odgovor na vabilo Božjih poslancev in marljivo delali, da bi obnovili porušeni tempelj. To je bilo delo, ki je zahtevalo odločno zanašanje na Boga. Ko so si ljudje prizadevali opraviti svoj del in so si želeli obnoviti Božjo milost v srcu in življenju, so po Hagaju in Zahariju prejemali vedno nova sporočila z zagotovili, da bo njihova vera bogato nagrajena in da se Božja beseda glede prihodnje slave templja, katerega zidove so obnavljali, ne bo izneverila. Ko bo napočil čas, se bo prav v tej stavbi pojavil On, ki je Hrepenenje vseh narodov, kot Učitelj in Zveličar človeštva.

Tako graditelji niso bili prepuščeni, da se bojujejo sami: z njimi sta bila "Božja preroka, ki sta ju podpirala"; (Ezr 5,2) sam Gospod nad vojskami pa je objavil: "Sedaj pa bodi močan, ... in delajte. Kajti jaz sem z vami." (Hag 2,4)

Z iskrenim spokorjenjem in pripravljenostjo za napredovanje v veri je prišla tudi obljuba o pozemski blaginji. Gospod je objavil: "Od tega dne bom blagoslavljal." (Hag 2,19)

Njihovemu voditelju Zerubabelu - ki je bil v letih po vrnitvi iz Babilona tako hudo preizkušan - je bilo dano najdragocenejše sporočilo. Gospod je objavil, da prihaja dan, ko bodo vsi sovražniki njegovega izvoljenega ljudstva uničeni. "Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, te vzamem, o Zerubabel, ... svojega služabnika, govori Gospod, ter te naredim kakor za pečatni prstan; kajti tebe sem izvolil." (Hag 2,23) Sedaj je Izraelov upravitelj lahko dojel pomen/577/ previdnosti, ki ga je vodila skozi malodušnost in težave; v vsem je lahko razpoznal Božji načrt.

Osebno sporočilo Zerubabelu je bilo zapisano za spodbudo Božjim otrokom v vseh časih. Bog ima načrt, ko dovoli preizkus svojih otrok. Nikoli jih ne vodi drugače, kakor bi želeli biti vodeni, ko bi lahko od začetka videli konec in bi razumeli slavo namena, ki ga izpolnjujejo. Vsaka preizkušnja in stiska, ki jih po njegovem dovoljenju zadene, pride, da bi se okrepili v delu in trpljenju zanj.

Sporočila, ki sta jih podala Hagaj in Zaharija, so predramila ljudstvo, da so naredili vse, kar so lahko, za obnovo templja. Med delom pa so jih resno nadlegovali Samarijani in drugi, ki so si izmislili veliko načinov, da bi jih ovirali. Ob neki priložnosti so pokrajinski upravitelji medo-perzijskega kraljestva obiskali Jeruzalem in zahtevali ime njega, ki je odobril obnovo stavbe. Ko Judje v tistem času ne bi zaupali v Gospodovo vodstvo, bi imelo to pozvedovanje zanje hude posledice. "A oko njihovega Boga je bilo obrnjeno v Judove starešine, da se jim ni branilo, dokler se ni stvar sporočila Dariju." (Ezr 5,5) Upraviteljem je bilo odgovorjeno tako modro, da so se odločili poslati pismo Dariju, ki je bil takrat vladar Medo-Perzije. Njegovo pozornost so usmerili na izvirni ukaz, ki ga je izdal Cir, kjer je bilo ukazano, naj se obnovi Božja hiša v Jeruzalemu in naj se stroški zanjo poravnajo iz kraljeve zakladnice./578/

Darij je dal poiskati ta ukaz in ga našel. Tako je ukazal njim, ki so pozvedovali, naj dovolijo obnovo templja. Zapovedal je: "Pustite jim delati pri tej Božji hiši; naj poglavar Judov in starešine Judov grade to Božjo hišo na njenem mestu. Vrhutega sem izdal povelje, kako naj pomagate tistim starešinam Judov pri stavbi te Božje hiše, namreč, da se iz kraljevega imetja, iz davkov onostran reke, plačujejo stroški z vso natančnostjo tem možem, da jim ne bo ovire. In kar potrebujejo, telet, ovnov in jagnjet v žgalne daritve Bogu nebes, pšenice, soli, vina in olja, po zahtevi duhovnikov v Jeruzalemu, naj se jim daje dan za dnevom neprestano, da morejo darovati daritve v prijetno dišavo Bogu nebes in da molijo za kraljevo in za njegovih sinov življenje." (Ezr 6,7-10)

Kralj je izdal tudi povelje za strogo kaznovanje njih, ki bi kakor koli spremenili ta ukaz. Končal je s pomembno izjavo: "Bog, ki je storil, da bi ondi prebivalo njegovo ime, razdeni vse kralje in ljudstva, ki bodo iztegnili svojo roko, da premene ta ukaz, da se poruši ta Božja hiša v Jeruzalemu. Jaz, Darij, sem izdal povelje; naj se natančno izvrši!" (Ezr 6,12) Tako je Gospod pripravil pot za dovršitev templja.

Že več mesecev pred izdajo ukaza so Izraelci delali v veri, Božja preroka pa sta jim pomagala z ustreznimi sporočili, s katerimi/579/ so delavci ohranjali v mislih božanski načrt za Izraela. Dva meseca za tem, ko je bilo izročeno poslednje Hagajevo zapisano sporočilo, je Zaharija prejel niz videnj o Božjem delu na zemlji. Ta sporočila, ki so bila dana v obliki prilik in simbolov, so prišla ob veliki negotovosti in zaskrbljenosti ter so imela poseben pomen za ljudi, ki so delali v imenu Izraelovega Boga. Voditeljem se je zdelo, kakor da bo Judom zagotovljeno dovoljenje za obnovo vsak čas preklicano; prihodnost se je zdela zelo temna. Bog je videl, da je njegovo ljudstvo potrebovalo podporo in spodbudo z razodetjem njegovega neskončnega usmiljenja in ljubezni.

V videnju je Zaharija slišal Gospodovega angela, ki je spraševal: "O Gospod nad vojskami, doklej se ne usmiliš Jeruzalema in Judovih mest, na katera si se srdil že sedemdeset let?" (Zah 1,12) Zaharija je povedal: "In Gospod je odgovoril angelu, ki je z menoj govoril, dobre besede, tolažilne besede. Angel pa, ki je govoril z menoj, mi reče: Oglasi in reci: Tako pravi Gospod nad vojskami: Vnet sem za Jeruzalem in za Sion z veliko gorečnostjo; in z velikim srdom se srdim nad lahkoživimi poganskimi narodi; kajti jezil sem se le malo, oni pa so nesrečo pospeševali. Zato pravi tako Gospod: Obrnil sem se zopet k Jeruzalemu z mnogim usmiljenjem, moja hiša se bo zidala v njem, ... in merska vrv bo raztegnjena čez Jeruzalem." (Zah 1,13-16)

Preroku je bilo sedaj ukazano, naj napove: "Tako pravi/580/ Gospod nad vojskami: Moja mesta bodo zopet imela obilost dobrot; in Gospod zopet potolaži Sion in zopet izvoli Jeruzalem." (Zah 1,17)

Nato je Zaharija videl sile, ki so "razkropile Judo, Izraela in Jeruzalem", (Zah 1,19) ki so jih predstavljali štirje rogovi. Takoj zatem je videl štiri kovače, ki so predstavljali sile, katere Gospod uporablja za obnovo svojega ljudstva in njegovega molitvenega doma. (Glej Zah 1,20.21)

Zaharija je rekel: "In povzdignem oči, in glej: mož z mersko vrvjo v roki. In rečem: Kam greš? In mi reče: Da zmerim Jeruzalem, da vidim, kolika je njegova širina in kolika dolžina. In glej, angel, ki je govoril z menoj, stopi ven, in drugi angel pride njemu naproti. In mu reče: Teci, govori temu mladeniču in veli: V Jeruzalemu bodo stanovali brez obzidja zavoljo množine ljudi in živine, ki bo v njem. Jaz pa, govori Gospod, mu bom ognjen zid kroginkrog in v slavo mu bom sredi njega." (Zah 2,1-5)

Bog je ukazal obnovo Jeruzalema; videnje merjenja mesta pa je bilo zagotovilo, da bo tolažil in krepil svoje stiskano ljudstvo ter jim izpolnil obljube o večni zavezi. Njegova ljubeča zaščita pa bo, kakor je izjavil, "ognjen zid kroginkrog" in po njih se bo razodevala njegova slava vsem človeškim sinovom. To, kar je storil za svoje ljudstvo, se mora razglasiti po vsej zemlji. "Glasno vpij in radostno poj, sionska prebivalka! Zakaj velik je sredi tebe Izraelov Svetnik!" (Iz 12,6)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

47. Jozue in Angel
Stalni napredek, ki so ga dosegali zidarji templja, je zelo razočaral in vznemiril vojske zla. Satan se je odločil še bolj potruditi, da bi oslabil Božje ljudstvo in mu odvzel pogum tako, da jim bo predočal pomanjkljivosti njihovega značaja. Če bo znova lahko napeljal nje, ki so dolgo trpeli zaradi svojih prestopkov, da bi spet kršili Božje zapovedi, jih bo znova lahko zasužnjil z grehom.

Ker je bil Izrael izvoljen, da bi ohranil spoznanje o Bogu na zemlji, je bil vedno posebno deležen Satanovega sovraštva. Odločil se je povzročiti njihovo uničenje. Dokler so bili poslušni, jim ni mogel storiti žalega, zato je moral uporabiti vso svojo moč in zvijačnost, da bi jih napeljal v greh. Ko so jih skušnjave zapeljale, so prestopali Božji zakon in tako postali plen svojih sovražnikov.

Čeprav so bili kot sužnji odpeljani v Babilon, jih Bog ni pozabil. Pošiljal jim je svoje preroke/582/ s karanjem in svarili ter jih spodbujal, da bi uvideli svojo krivdo. Ko so se ponižali pred njim in se povrnili k njemu resnično spokorjeni, jim je poslal spodbudna sporočila in oznanil, da jih bo rešil iz ujetništva, jim znova postal naklonjen ter jih še enkrat ustanovil v njihovi deželi. Ko se je sedaj pričelo to delo obnove in se je Izraelov ostanek že vrnil v Judejo, se je Satan odločil onemogočiti uresničitev božanskega načrta, in zato je vplival na poganske narode, da bi jih dokončno uničili.

V tej stiski je Gospod spodbujal svoje ljudstvo in jim "govoril dobre besede, tolažilne besede". (Zah 1,13) S prepričljivo ponazoritvijo Satanovega in Kristusovega delovanja je prikazal moč njihovega Posrednika, da lahko premaga tožnika svojega ljudstva.

Prerok je v videnju zagledal velikega duhovnika Jozueta, da je bil oblečen v umazana oblačila in stal pred Gospodovim angelom ter prosil Božje usmiljenje za stiskano ljudstvo. Prosil je za izpolnitev Božjih obljub, Satan pa se je predrzno postavil in mu nasprotoval. Pokazal je na Izraelove prestopke, zaradi katerih jim Bog ne more biti znova naklonjen. Trdil je, da so njegov plen, in zahteval, da jih izročijo v njegove roke.

Veliki duhovnik ni mogel braniti sebe ali ljudstva pred Satanovimi obtožbami. Ni zanikal Izraelove krivde. V umazanih oblačilih, ki so ponazarjala grehe ljudstva, ki jih je nosil kot njihov predstavnik, je stal pred Angelom, priznaval njihovo krivdo, vendar tudi kazal na njihovo/583/ spokorjenje in ponižanje ter zanašanje na milost Odrešenika, ki odpušča grehe. V veri se je oprijel Božjih obljub.

Potem je Angel, ki je bil sam Kristus, Zveličar grešnikov, utišal tožnika svojega ljudstva, rekoč: "Pokara naj te Gospod, Satan, da pokaraj te Gospod, ki je izvolil Jeruzalem! Ali ni ta mož glavnja, potegnjena iz ognja?" (Zah 3,2) Izrael je bil dolgo hudo preizkušan. Zaradi grehov jih je zajel ogenj, ki so ga zanetili Satan in njegovi pomočniki, da bi jih uničili, ampak sedaj je Bog iztegnil svojo roko, da bi jih potegnil ven.

Ko je bilo Jozuetovo posredovanje sprejeto, je bil dan ukaz: "Vzemite umazana oblačila z njega!" (Zah 3,4) Jozuetu pa je Angel dejal: "Glej, snel sem s tebe tvoje krivice in oblečem te v praznična oblačila. ... In so mu dali čisto pokrivalo na glavo ter ga oblekli v nova oblačila." (Zah 3,4.5) Njegovi grehi in grehi ljudstva so bili odpuščeni. Izrael je bil oblečen v "praznična oblačila" - podarjena jim je bila Kristusova pravičnost. Pokrivalo, ki ga je Jozue dobil na glavo, je bilo takšno, kakršno so nosili duhovniki. Imelo je napis: "Svetost Gospodu." (2 Mz 28,36) To je pomenilo, da je kljub prejšnjim prestopkom sedaj vreden služiti pred Bogom v njegovem svetišču.

Tedaj je Angel dejal Jozuetu: "Tako pravi Gospod nad vojskami: Če boš hodil po mojih poteh in če boš pridno stregel na moji straži, boš tudi sodil mojo hišo in tudi čuval moje veže, in dam ti prost vhod/584/ med temi, ki tu stoje." (Zah 3,7) Če bo poslušen, bo počaščen kot sodnik ali poglavar templja in njegovih služb, hodil bo med angelskim spremstvom že v tem življenju in končno se bo pridružil poveličani množici okoli Božjega prestola.

"Poslušaj, o Jozue, veliki duhovnik, ti in tvoji tovariši, ki sede pred teboj - predpodobe so! Kajti glej, jaz storim, da pride moj hlapec Odraslek." (Zah 3,8)

Odraslek, prihajajoči Rešitelj, je bil Izraelovo upanje. Z vero v prihajajočega Zveličarja so Jozue in njegovo ljudstvo prejeli odpuščanje. Po veri v Kristusa so si znova pridobili Božjo naklonjenost. Zaradi njegovih zaslug bodo postali "prispodobe" in jih bodo spoštovali kot nebeške izvoljence med zemeljskimi narodi, če bodo hodili po njegovih poteh in izpolnjevali njegove zakone.

Kakor je Satan obtoževal Jozueta in njegovo ljudstvo, tako v vseh časih obtožuje nje, ki prosijo za Božje usmiljenje in naklonjenost. On je "tožnik naših bratov, ki jih je tožil pred našim Bogom noč in dan". (Raz 12,10) Boj se ponovi zaradi vsake duše, ki je rešena sile zla in katere ime je zapisano v Jagnjetovi knjigi življenja. Nikoli ni nihče sprejet v Božjo družino, ne da bi zaradi tega nastal odločen sovražnikov odpor. Toda On, ki je bil v tistih časih Izraelovo upanje, obramba, opravičenje in odrešenje, je tudi upanje današnje cerkve.

Satanovih obtožb zoper ljudi, ki iščejo Gospoda, ne spodbudi nezadovoljstvo zaradi njihovega greha. Od veselja vriska zaradi njihovega pomanjkljivega značaja, saj sam ve, da lahko samo z njihovih prestopanjem Božje postave dobi oblast nad njimi./585/ Njegove obtožbe izvirajo samo iz njegovega sovraštva do Kristusa. Jezus namreč z načrtom zveličanja uničuje Satanov vpliv na človeško družino ter rešuje ljudi njegove oblasti. Vse sovraštvo in vsa zloba vrhovnega upornika se vnameta, ko vidi dokaze Kristusove premoči. Z vražjo močjo in zvijačami deluje, da bi mu iztrgal človeške otroke, ki so sprejeli zveličanje. Ljudi napeljuje k dvomu ter povzroča, da izgubijo zaupanje v Boga in se ločijo od njegove ljubezni. Skuša jih, da prekršijo zakon, potem pa trdi, da so njegovi ujetniki, ter spodbija Kristusovo pravico, da mu jih odvzame.

Satan ve, da bo prejel odpuščanje in milost vsak, ki zanju prosi Boga, zato ljudem kaže njihove grehe, da bi jim vzel pogum. Nenehno išče priložnosti, da bi obtoževal nje, ki se trudijo ubogati Boga. Tudi njihovo najboljšo in najbolj sprejemljivo službo želi predstaviti kot spačeno. Z neštetimi najbolj zvitimi in krutimi načrti si prizadeva zagotoviti njihovo obsodbo.

Človek se s svojo močjo ne more braniti sovražnikovih obtožb. Pred Bogom stoji v oblačilih, ki so umazana od greha, in priznava svojo krivdo. Toda naš Zagovornik Jezus uspešno prosi za vse, ki so v spokorjenju in veri zaupali svoje duše njemu. On zagovarja njihov primer in z mogočnimi dokazi z Golgote premaguje njihovega tožnika. Njegova popolna poslušnost Božjemu zakonu mu je dala vso oblast v nebesih in na zemlji, ter od Očeta prosi milosti in sprave za grešnega človeka. Tožniku njegovega ljudstva pa pravi:/586/ "Pokara naj te Gospod, Satan!" (Zah 3,2) Ti so odkupljeni z mojo krvjo, so glavnja, potegnjena iz ognja. Njim, ki se v veri zanašajo nanj, pa zagotavlja: "Snel sem s tebe tvoje krivice in oblečem te v praznična oblačila." (Zah 3,4)

Vsi, ki so si nadeli......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Vsi, ki so si nadeli oblačilo Kristusove pravičnosti, bodo stali pred njim kot izvoljeni in zvesti in pravični. Satan jih ne bo mogel iztrgati iz Zveličarjeve roke. Kristus ne bo dovolil priti pod sovražnikovo oblast niti enemu človeku, ki se spokori in v veri prosi za njegovo zaščito. Njegova beseda obljublja: "Naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj!" (Iz 27,5) Obljuba, ki je bila dana Jozuetu, velja za vse: "Če boš hodil po mojih poteh, ... ti dam prost vhod med temi, ki tu stoje." (Zah 3,7) Božji angeli bodo ob njih že na tem svetu, in končno bodo stali med angeli, ki bodo obdajali Božji prestol.

Zaharijevo videnje Jozueta in Angela izredno kaže izkušnjo Božjega ljudstva v sklepnih prizorih velikega dne sprave. Cerkev ostanka bo takrat doživela hudo preizkušnjo in stisko. Kdor spolnjuje Božje zapovedi in ima Jezusovo vero, bo občutil bes zmaja in njegovih vojsk. Satan šteje svet za svojega; pridobil si je nadzor celo nad mnogimi, ki trdijo, da so kristjani. Obstaja pa majhna skupina, ki se upira njegovi moči. Ko bi jih lahko zbrisal s površja zemlje, bi bila njegova zmaga popolna. Kakor je vplival/587/ na poganske narode, da so uničili Izraela, tako bo v bližnji prihodnosti izzval hudobne sile na zemlji, da bi uničile Božje ljudstvo. Ljudje bodo prisiljeni poslušati človeške ukaze in tako kršiti božanski zakon.

Tem, ki bodo ostali zvesti Bogu, bodo grozili, jih ožigosali in izobčili. Takšne bodo izdajali v smrt "celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji". (Lk 21,16) Njihovo edino upanje je Božja milost; njihova edina obramba bo molitev. Kakor je Jozue prosil pred Angelom, tako bo cerkev ostanka s skrušenim srcem in neomajno vero prosila odpuščanja in rešitve po Jezusu, svojem Zagovorniku. Popolnoma se bodo zavedali grešnosti svojega življenja ter spoznali svojo pomanjkljivost in nevrednost, da jih bo to spravilo v obup.

Skušnjavec bo ob njih, da jih bo obtoževal, kakor se je postavil, da bi nasprotoval Jozuetu. Kazal bo na njihova umazana oblačila in pomanjkljiv značaj. Kazal bo na njihove slabosti in nevrednost, na grehe nehvaležnosti, na njihovo nepodobnost Kristusu, s čimer so osramotili svojega Odrešenika. Prizadeval si jih bo prestrašiti z mislijo, da je njihov primer brezupen, da madež njihovega greha ne bo nikoli odstranjen. Upa, da bo tako uničil njihovo vero in da bodo popustili njegovim skušnjavam ter se odvrnili od svoje zvestobe Bogu.

Satan natanko pozna grehe, v katere je zapeljal Božje ljudstvo. Zato jih obtožuje in pravi, da so zaradi svojih grehov izgubili pravico do božanske zaščite, in trdi, da jih ima pravico uničiti. Zatrjuje, da si z njim vred ne zaslužijo Božje naklonjenosti. Sprašuje:/588/ "Ali so to ljudje, ki naj bi zasedli moj prostor v nebesih in prostor angelov, ki so se mi pridružili? Pravijo, da spolnjujejo Božji zakon, toda ali so se držali njegovih predpisov? Ali niso bolj ljubili sebe kakor Boga? Ali niso svojih koristi postavili nad službo njemu? Mar niso ljubili stvari tega sveta? Poglejte si grehe, ki so značilni za njihovo življenje. Poglejte njihovo sebičnost, zlobo in sovraštvo drug do drugega. Ali bo Bog izgnal mene in moje angele spred sebe in nagradil nje, ki so krivi enakih grehov? Tega ne moreš storiti, o Gospod, če si pravičen. Pravica zahteva, da jih kaznuješ."

Toda čeprav so Kristusovi sledilci grešili, niso dovolili, da bi jih nadzorovale satanske sile. Spokorili so se svojih grehov in ponižno in skrušeno iskali Gospoda, in božanski Zagovornik se je potegoval zanje. On, ki ga je njihova nehvaležnost najbolj prizadela ter pozna njihov greh in tudi njihovo spokorjenje, pravi: "Gospod te pokaraj, Satan. Življenje sem dal za te ljudi. Vdolbeni so na moje dlani. Res, da je njihov značaj nepopoln; morda jim je spodletelo v njihovih prizadevanjih, vendar so se spokorili, jaz pa sem jim odpustil in jih sprejel."

Satanovi napadi so močni, njegove prevare so prebrisane, vendar Gospodovo oko bedi nad njegovim ljudstvom. Njihova stiska je velika, zdi se, da bodo zgoreli v ognjeni peči, toda Jezus jih bo izpeljal iz nje kakor zlato, prečiščeno v ognju. Njihova posvetnost bo odstranjena, da bodo lahko popolnoma razodevali Kristusovo podobo./589/

Včasih se zdi, da je..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Včasih se zdi, da je Gospod pozabil nevarnosti, ki obdajajo njegovo cerkev, in krivico, ki so ji jo storili njeni sovražniki. Vendar Bog ne pozablja. Nič na tem svetu ni Božjemu srcu dragocenejše kakor njegova cerkev. Ne želi, da bi svetovna preračunljivost omadeževala njeno poročilo. Ne bo dovolil, da bi Satanove skušnjave premagale njegovo ljudstvo. Kaznoval bo tiste, ki ga napačno predstavljajo, usmiljen pa bo z vsemi, ki se iskreno spokorijo. Njim, ki ga prosijo za moč, da bi si razvili krščanski značaj, bo dal vso potrebno pomoč.

V času konca bo Božje ljudstvo vzdihovalo in jokalo nad gnusobami, ki se bodo počele po svetu. S solzami bodo opozarjali grešnike na nevarnost, ki jim preti zaradi teptanja božanskega zakona, in z nepopisno žalostjo se bodo skrušeno ponižali pred Gospodom. Grešniki pa se bodo posmehovali njihovi žalosti in se rogali njihovim resnim vabilom. Ampak tesnoba in ponižnost Božjega ljudstva sta nezmotljiv dokaz, da znova dosegajo čvrst in plemenit značaj, ki je bil izgubljen zaradi greha. Ker se vedno bolj bližajo Kristusu in imajo svoje oči uprte na njegovo popolno čistost, lahko jasno dojemajo skrajno grešnost greha. Krotkost in ponižnost sta pogoja uspeha in zmage. Krona slave čaka ljudi, ki se bodo poklonili ob križevem vznožju.

Božji zvesti otroci, ki molijo, so kakor vedno pod njegovim zavetjem. Ne zavedajo se svoje varne zaščite. Vladarji tega sveta jih želijo uničiti, ker jih podpihuje Satan, toda ko bi se oči Božjih otrok lahko odprle, kakor so se odprle oči Elizejevega služabnika/590/ pri Dotanu, bi videli, da jih obdajajo Božji angeli in zadržujejo vojske teme.

Ko bo Božje ljudstvo mučilo svojo dušo pred Bogom in prosilo za čisto srce, bo dan ukaz: "Vzemite umazana oblačila," in slišali bodo spodbudne besede: "Glej, snel sem s tebe tvoje krivice in oblečem te v praznična oblačila." (Zah 3,4) Brezmadežno oblačilo Kristusove pravičnosti bo oblečeno preizkušanim, skušanim in zvestim Božjim otrokom. Zaničevani ostanek bo odet v slavno obleko, ki je ne bo nikoli več umazala pokvarjenost tega sveta. Njihovo ime bo ostalo v Jagnjetovi knjigi življenja, zapisani so med najbolj zveste vseh časov. Uprli so se zapeljivčevim zvijačam; zmajevo rohnenje jih ni odvrnilo od zvestobe. Sedaj pa so za vedno varni pred skušnjavčevimi prevarami. Njihovi grehi so bili preneseni na začetnika greha. Na njihovo glavo je položeno čisto pokrivalo.

Medtem ko je Satan podajal svoje obtožbe, so nevidni sveti angeli hiteli sem in tja ter pečatili zveste s pečatom živega Boga. To so ti, ki stojijo na gori Sion skupaj z Jagnjetom in imajo Očetovo ime zapisano na svojem čelu. Pojejo novo pesem pred prestolom, pesem, ki se je ne more naučiti nihče razen stoštiriinštiridesettisoči, ki so bili odrešeni z zemlje. "Ti so, kateri se niso oskrunili z ženami; device so namreč. Ti so, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi, prvina Bogu in Jagnjetu. V njihovih ustih se ni našla laž, brez madeža so." (Raz 14,4.5)/591/

Sedaj so se dokončno izpolnile besede Angela: "Poslušaj o Jozue, veliki duhovnik, ti in tvoji tovariši, ki sede pred teboj - predpodobe so! Kajti glej, jaz storim, da pride moj hlapec Odraslek." (Zah 3,8) Kristus je sedaj razodet kot Odkupitelj in Osvoboditelj svojega ljudstva. Sedaj je ostanek resnično znamenje, saj se solze ponižanja njihovega romanja umikajo veselju in časti pred Bogom in Jagnjetom. "Tisti dan bo Gospodov Odraslek v diko in slavo in sad zemlje v odliko in hvalo njim, ki se ohranijo Izraelu. In zgodi se: Kdor preostane na Sionu in kdor preostane v Jeruzalemu, ga bodo imenovali svetega, vsakega, ki je zapisan za življenje v Jeruzalemu." (Iz 4,2.3)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

48.poglavje:  "Ne z vojsko, ne z močjo"

Prerok Zaharija je takoj zatem, ko je videl Jozueta in Angela, prejel sporočilo o Zerubabelovem poslanstvu. Objavil je: "In angel, ki je govoril z menoj, se je vrnil in me je zbudil kakor človeka, ki se prebudi. In mi reče: Kaj vidiš? Rečem: Vidim, glej, svečnik ves iz zlata in njegovo oljenko vrhu njega in sedem njegovih svetilnic na njem in sedem cevi do svetilnic, ki so ob njegovem vrhu; in dve oljki zraven njega, ena ob desni strani oljenke in druga ob njeni levi plati.

In spregovorim in rečem angelu, ki je govoril z menoj: Kaj so ti, moj Gospod? ... Tedaj odgovori in mi reče: To je Gospodova beseda Zerubabelu: Ne z vojsko, ne z močjo, ampak po mojem duhu, pravi Gospod nad vojskami.

In spregovorim ter mu rečem: Kaj sta ti dve oljki ob desni strani svečnika in/593/ ob njegovi levi? In spregovorim drugič in mu rečem: Kaj sta ti dve oljkovi mladici, ki sta poleg tistih dveh zlatih cevi, ki izlivata zlato olje iz sebe? ... Nato reče: To sta dva sinova olja, ki stojita pri Gospodarju vse zemlje." (Zah 4,1-4.6.11.12.15)

V tem videnju sta dve oljki, ki stojita pred Bogom, prikazani, da izlivata iz sebe zlato olje po zlatih ceveh v svečnik. Iz tega se napajajo luči v svetišču, da lahko dajejo sijajno in trajno svetlobo. Tako s pomaziljenih, ki stojijo pred Bogom, polnota božanske luči, ljubezni in moči prehaja na njegovo ljudstvo, da bi lahko še drugim prenašali svetlobo, veselje in osvežitev. Kdor je tako obogaten, mora bogatiti tudi druge z bogastvom Božje ljubezni.

Zerubabel je kljub številnim težavam še naprej obnavljal Gospodovo hišo. Od samega začetka so nasprotniki "slabili roke Judovemu ljudstvu ter jih s strašenjem motili pri zidanju ... in so jim branili z močno pestjo". (Ezr 4,4.23) Gospod pa je posredoval v korist graditeljev in sedaj je po svojem preroku spregovoril Zerubabelu, rekoč: "Kdo si ti, velika gora, pred Zerubabelom? V ravnino boš! In on prinese vrhnji kamen z glasnim vpitjem: Milost, milost njemu!" (Zah 4,7)

Skozi zgodovino Božjega ljudstva so se dvigale velike gore težav, ki so bile na videz nepremagljive pred njimi, ki so poskušali izvršiti nebeški/594/ načrt. Gospod dovoljuje takšne ovire kot preizkus vere. Ko smo obdani z vseh strani, je to najboljši čas, da zaupamo v Boga in moč njegovega Duha. Kazati živo vero pomeni rast duhovne moči in razvoj neomajnega zaupanja. Tako človek postane zmagovalec. Ovire, ki jih je nastavil Satan na kristjanovo pot, bodo pred vero izginile, saj bodo na pomoč prišle nebeške sile. "In nič vam ne bo nemogoče." (Mt 17,20)

Svet nastopa z bliščem in bahanjem. Bog pa začenja veličastne zmage resnice in pravičnosti z dnevom "malih začetkov". (Zah 4,10) Včasih poučuje svoje služabnike tako, da dovoli razočaranje in navidezni neuspeh. Njegov namen je, da bi se naučili premagovati težave.

Ljudje so pogosto v skušnjavi, da bi omahovali pred težavami in ovirami, ki se postavijo prednje. Toda če se bodo od začetka do konca trdno držali svojega zaupanja, bo Bog odprl pot. Uspeh bodo dosegli, ko se bodo bojevali s težavami. Pred Zerubabelovim smelim duhom in neomajno vero so velike gore težav postale ravnina; in čigar roke so postavile temelj, "njegove roke jo dodelajo. In on prinese vrhnji kamen z glasnim vpitjem: Milost, milost njemu!" (Zah 4,9.7)

Človeška moč in sila nista ustanovili Božje cerkve in je prav tako ne moreta uničiti. Cerkev ni bila utemeljena na skali človeške moči, temveč na Jezusu Kristusu, Skali/595/ vekov, in "peklenska vrata je ne bodo premagala". (Mt 16,18) Božja navzočnost daje trdnost njegovemu delu. "Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega," pravi beseda, ki nam je dana. (Ps 146,3) "V mirovanju in upanju bo vaša moč." (Iz 30,15) Božje veličastno delo, ki je utemeljeno na večnih načelih pravice, ne bo nikoli propadlo. Napredovalo bo vse močneje "ne z vojsko, ne z močjo, ampak po mojem duhu, pravi Gospod nad vojskami". (Zah 4,6)

Obljuba "Zerubabelove roke so položile temelj tej hiši in njegove roke jo dodelajo" se je dobesedno izpolnila. (Zah 4,9) "In Judovi starešine so zidali in uspevalo jim je delo po prerokovanju Hagaja, preroka, in Zaharija, Idovega sina. Tako so zidali in dokončali po zapovedi Izraelovega Boga in po povelju Cira in Darija in Artakserksa, kraljev v Perziji. In ta hiša je bila dokončana tretji dan meseca adarja, ko je bilo šesto leto vladanja kralja Darija." (Ezr 6,14.15)

Kmalu potem je bil obnovljeni tempelj posvečen. "In Izraelovi sinovi, duhovniki, leviti in drugi sinovi ujetništva so praznovali posvečevanje te Božje hiše z veseljem. Štirinajsti dan prvega meseca ... so praznovali pasho". (Ezr 6,16.19)

Drugi tempelj se po veličastnosti ni mogel primerjati s prvim, niti ni bil počaščen z vidnimi znamenji božanske navzočnosti, kakor se je zgodilo v prvem templju. Prav tako se ni razodela/596/ nadnaravna moč, da bi zaznamovala njegovo posvetitev. Ni bilo videti oblaka slave, da bi napolnil nanovo postavljeno svetišče. Z neba ni švignil ogenj, da bi sežgal daritev na oltarju. Med keruboma v najsvetejšem ni bilo videti Božje slave; v njem ni bilo niti skrinje, prestola milosti in plošč pričevanja. Nobeno znamenje z nebes ni oznanjalo Jahvejeve volje duhovniku, ki je spraševal po njej.

Kljub temu pa je bila to stavba, za katero je Gospod objavil po preroku Hagaju: "Poslednja slava te hiše bo večja kakor prva. In potresem vse poganske narode, in pridejo dragocenosti vseh narodov, in to hišo napolnim s slavo, pravi Gospod nad vojskami." (Hag 2,9.7) Stoletja so si učeni ljudje prizadevali razložiti, kako se je izpolnila Božja obljuba, ki jo je dal po Hagaju; kljub temu pa so mnogi odločno zavrgli možnost, da bi v prihodu Jezusa iz Nazareta, Dragocenosti vseh narodov, ki je z osebno navzočnostjo posvetil tempeljski prostor, prepoznali kakršno koli posebno znamenje. Ošabnost in nevera sta oslepila um za razumevanje pravega pomena preroških besed.

Drugi tempelj je bil počaščen, vendar ne z oblakom Jahvejeve slave, marveč z navzočnostjo Njega, v komer telesno prebiva "vsa polnost božanstva" - sam Bog "razodet v mesu". (Kol 2,9; 1 Tim 3,16) Drugi tempelj je presegel slavo prvega samo zato, ker je bil počaščen z osebno Kristusovo navzočnostjo med njegovo službo na zemlji. Dragocenost vseh narodov je resnično prišla v njegov tempelj, ko je Mož iz Nazareta učil in zdravil na svetem dvorišču.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

49. V dneh kraljice Estere

Zaradi naklonjenosti, ki jo je pokazal Cir, je skoraj petdeset tisoč otrok ujetništva izkoristilo prednost ukaza, ki je dovoljeval njihovo vrnitev. To pa je v primerjavi s stotinami tisoči, ki so bili razkropljeni po območju Medo-Perzije, pomenil samo majhen ostanek. Večina Izraelcev se je raje odločila ostati v deželi svojega izgnanstva kakor pa prestajati težave, ki bi jih bili deležni na poti nazaj in med ponovnim poseljevanjem svojih opustošenih mest in domov.

Minilo je dvajset ali več let, ko je bil izdan drug odlok, prav tako ugoden kakor prvi. Izdal ga je takratni vladar Darij Histasp. Tako je Bog v svoji usmiljenosti omogočil še eno priložnost Judom v medo-perzijskem kraljestvu, da bi se lahko vrnili v deželo svojih očetov. Gospod je vnaprej videl težavne čase, ki bodo nastopili po vladanju Kserksa - Ahasverja iz Esterine knjige - zato ni povzročil samo spremembe razpoloženja v srcih oblastnikov,/598/ temveč je navdihnil tudi Zaharija, da je prosil izgnance, naj se vrnejo.

"Oh, oh, bežite iz severne dežele!" se je glasilo sporočilo, namenjeno razkropljenim Izraelovim rodovom, ki so se naselili v mnogih deželah daleč od svojega prejšnjega doma. "Kajti na četvere vetrove neba sem vas razkropil, govori Gospod. Oh, Sion, beži, ki prebivaš pri babilonski hčeri! Kajti tako pravi Gospod nad vojskami: Da prejmem slavo, me je poslal k poganskim narodom, ki so vas plenili; zakaj kdor se vas dotakne, se dotakne punčice njegovega očesa. Kajti, glej, jaz zavihtim roko nad njimi, in bodo v plen tistim, ki so jim sužnjevali; in spoznate, da me je poslal Gospod nad vojskami." (Zah 2,6-9)

Gospod se je še vedno držal svojega namena, ki ga je zasnoval v začetku, da bi bilo njegovo ljudstvo slavno na zemlji in v čast njegovemu imenu. V dolgih letih izgnanstva jim je ponujal veliko priložnosti, da bi obnovili svojo zvestobo njemu. Nekateri so se odločili ubogati in se učiti, drugi pa so doživeli zveličanje sredi trpljenja. Mnogi teh so bili šteti za ostanek, ki se je vrnil. Navdihnjena beseda jih je primerjala z vršičkom visoke cedre, ki bo zasajen "na visoki in vzvišeni ... Izraelovi gori". (Ezk 17,22.23)

Ti, "katerih duha je obudil Bog", (Ezr 1,5) so se vrnili po Cirovem ukazu. Bog pa ni prenehal vabiti tudi tistih, ki so prostovoljno ostali v deželi svojega izgnanstva, in jim je na številne načine omogočal,/599/ da bi se tudi oni lahko vrnili. Množica takšnih, ki se niso odzvali na Cirov ukaz, je ostala neobčutljiva za poznejše vplive, in niso ubogali vabila celo tedaj, ko jih je Zaharija svaril, naj brez omahovanja zbežijo iz Babilona.

Medtem pa so se razmere v medo-perzijskem kraljestvu hitro spreminjale. Darija Histaspa, pod čigar vladavino je bila Judom izkazana izredna naklonjenost, je nasledil Kserks Veliki. Med njegovo vladavino so Judje, ki niso ubogali sporočila in zbežali, doživeli hude stiske. Ker niso hoteli izkoristiti rešitve, ki jo je priskrbel Bog, so sedaj zrli smrti v oči.

Satan si je v tem času prizadeval nasprotovati Božjim načrtom po Hamanu Agagejcu, brezobzirnem človeku, ki je zasedal visok položaj v Medo-Perziji. Haman je gojil ogorčeno sovraštvo proti Judu Mardoheju. Mardohej ni storil krivice Hamanu, preprosto se mu ni hotel klanjati in ga s tem oboževati. Haman se je nato odločil dvigniti roko ne samo zoper Mardoheja, temveč tudi "pokončati vse Jude, ki so bili po vsej Ahasverovi kraljevini, Mardohejev narod". (Est 3,6)

Lažne Hamanove trditve so Kserksa zavedle, da je izdal ukaz, po katerem naj bi pomorili vse Jude, "razkropljene in zase ločene med ljudstvi po vseh deželah kraljestva" Medo-Perzije. (Est 3,8) Določili so dan, v katerem naj bi pobili Jude in zasegli njihovo imetje. Kralj se sploh ni zavedal daljnosežnih posledic, ki bi/600/ nastale zaradi popolne izvršitve tega ukaza. Sam Satan, skriti pobudnik te zvijače, je poskušal s sveta odpraviti nje, ki so ohranjali spoznanje o pravem Bogu.

"In v vsaki pokrajini, kamor koli je prispelo kraljevo povelje in njegov ukaz, je bila velika žalost med Judi, in postili so se in jokali in jadikovali ter mnogi so ležali na raševini in pepelu." (Est 4,3) Ukaza Medov in Peržanov ni bilo mogoče preklicati; razmere so bile na videz brezupne. Vsi Izraelci so bili obsojeni na uničenje.

Sovražnikove namere pa je preprečila Moč, ki vlada med človeškimi otroki. Po Božji previdnosti je Estera, Judinja, ki se je bala Najvišjega, postala kraljica medo-perzijskega kraljestva. Mardohej je bil njen sorodnik. V skrajni nuji sta se odločila prositi Kserksa za svoje ljudstvo. Estera naj bi tvegala stopiti predenj kot posrednica. "In kdo ve," je rekel Mardohej, "ali nisi za takšen čas, kakršen je sedaj, dosegla kraljestva?" (Est 4,14)

Stiska, s katero se je spoprijela Estera, je zahtevala hitro in resno delovanje. Oba, Mardohej in ona, pa sta vedela, da bo njun trud zaman, če ne bo Bog mogočno posredoval za nje. Zato si je Estera vzela čas za občestvo z Bogom, virom njene moči. Mardoheju je naročila: "Pojdi, zberi vse Jude, ki bivajo v Susanu, in postite se zame, da ne jeste in ne pijete tri dni, ne dan, ne noč; tudi jaz s svojimi deklami se bomo enako postile. In potem pojdem noter h kralju, dasi ni po postavi; in če umrem, naj umrem!" (Est 4,16)/601/

Naslednji dogodki so se hitro vrstili - Esterin odhod pred kralja in njegovo izkazovanje naklonjenosti, pojedina kralja in kraljice s Hamanom kot edinim gostom, kraljeve težave s spanjem, javno izkazana čast Mardoheju ter Hamanovo ponižanje in padec ob odkritju njegove zlobne zarote - vsi ti so deli znane zgodbe. Bog je čudovito posredoval za svoje spokorjeno ljudstvo in novi ukaz, ki ga je izdal kralj, jim je dovoljeval, da se bojujejo za svoje življenje. Hitri sli so ga objavili po vseh delih kraljestva, saj so "odšli, podvizaje se po kraljevi zapovedi. In v vsaki pokrajini in po vseh mestih, kamor koli je prispelo kraljevo povelje in njegova postava, so imeli Judje veselje in radost, gostijo in praznik. In mnogi izmed ljudstev dežele so postali Judje, kajti strah pred Judi jih je prevzel." (Est 8,14.17)

Na dan, določen za ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Na dan, določen za njihovo uničenje, "so se zbrali Judje v svojih mestih po vseh pokrajinah kralja Ahasvera, da polože roko na tiste, ki so iskali njihovo nesrečo. In nihče ni mogel stati pred njimi, zakaj strah pred njimi je obvladal vsa ljudstva." (Est 9,2) Bog je poslal neprekosljivo močne angele zaščitit svoje ljudstvo, ko "so branili svoje življenje". (Est 9,16)

Mardohej je prejel častni položaj, ki ga je prej zasedal Haman. "Bil je drugi za kraljem Ahasverom in velik med Judi in priljubljen množici svojih bratov." (Est 10,3) Prizadeval si je za Izraelovo blaginjo. Tako je Bog svojemu izvoljenemu ljudstvu še enkrat zagotovil naklonjenost medo-perzijskega dvora/602/ in tako omogočil uresničitev svojega načrta, da jih povrne v njihovo deželo. Vendar se jih je šele nekaj let pozneje, v sedmem letu Artakserksa prvega, ki je nasledil Kserksa Velikega, večje število vrnilo v Jeruzalem pod Ezrovim vodstvom.

Težavna izkušnja, ki jo je doživelo Božje ljudstvo v Esterinih dneh, ni bila značilna samo za tisto obdobje. Ko je pisec Razodetja gledal skozi stoletja v čas konca, je oznanil: "In razsrdi se zmaj nad ženo in gre napravljat vojsko z ostalimi njenega potomstva, ki hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa." (Raz 12,17) Nekateri, ki živijo v današnjem času, bodo doživeli izpolnitev teh besed. Isti duh, ki je v preteklih stoletjih napeljeval ljudi, da so preganjali pravo cerkev, bo v prihodnosti podpihoval k podobnemu preganjanju teh, ki bodo ostali zvesti Bogu. Že sedaj se opravljajo priprave na poslednji veliki boj.

Ukaz, ki bo na koncu izdan zoper ostanek Božjega ljudstva, bo zelo podoben tistemu, ki ga je izdal Ahasver zoper Jude. Danes sovražniki prave cerkve v skupini ljudi, ki posvečuje soboto, vidijo Mardoheja, ki sedi pri vratih. Spoštovanje Božjega ljudstva do njegovega zakona nenehno graja nje, ki so zavrgli Gospodov strah in teptajo njegov dan počitka.

Satan bo izzval ogorčenost zoper manjšino, ki ne bo hotela sprejeti priljubljenih običajev in izročil. Ljudje na odgovornih in uglednih položajih se bodo pridružili nizkotnim in podležem ter se z njimi dogovarjali zoper Božje ljudstvo. Bogati, nadarjeni in izobraženi se bodo združili, da bi jih zaničevali./605/ Proti njim se bodo zarotili preganjalski vladarji, duhovniki in verniki. Z besedo in peresom, z vpitjem, grožnjami in posmehovanjem si bodo prizadevali uničiti njihovo vero. Z lažnim prikazovanjem in razdražljivimi vabili bodo razburjali strasti ljudstva. Ker se proti posvečevalcem sobote ne bodo mogli sklicevati na geslo "tako piše v Svetem pismu", bodo to nadomestili s krutimi predpisi. Da bi si zakonodajalci zagotovili priljubljenost in zaveznike, se bodo podredili zahtevam po nedeljskih zakonih. Kdor pa se boji Boga, ne more sprejeti predpisa, ki krši eno izmed desetih Božjih zapovedi. Na tem bojišču bo zadnji veliki spopad v boju med resnico in zmoto. Glede izida pa nismo prepuščeni negotovosti. Gospod bo danes branil svojo resnico in svoje ljudstvo, kakor je to počel v dneh Estere in Mardoheja.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

50. Duhovnik in pismouk Ezra

Okoli sedemdeset let po vrnitvi prve skupine izgnancev pod vodstvom Zerubabela in Jozueta, je prišel na medo-perzijski prestol Artakserks Longiman. Ime tega kralja je povezano s sveto zgodovino po nizu izrednih dogodkov. Med njegovo vladavino sta živela in delala Ezra in Nehemija. Leta 457 pred Kristusom je izdal tretji in dokončni ukaz za obnovo Jeruzalema. Med njegovo vladavino so se Judje vrnili pod vodstvom Ezra, dokončali jeruzalemsko obzidje pod vodstvom Nehemija in njegovih družabnikov ter znova vpeljali tempeljske službe; Ezra in Nehemija pa sta sprožila tudi veliko versko prenovo. Med svojo dolgo vladavino je velikokrat pokazal naklonjenost do Božjega ljudstva, v svojih zaupnih in priljubljenih judovskih prijateljih Ezru in Nehemiju pa je spoznal moža, ki ju je Bog določil in poklical za posebno nalogo.

Ezrove izkušnje iz življenja med Judi, ki so ostali v Babilonu, so bile tako nenavadne, da je to pritegnilo blagohotno zanimanje kralja Artakserksa, s komer je/607/ odkrito govoril o moči nebeškega Boga in o božanskem načrtu za vrnitev Judov v Jeruzalem.

Ezra se je rodil kot potomec Aronovih sinov, zato je bil deležen duhovniške vzgoje. Poleg tega je poznal spise magov, astrologov in modrijanov v medo-perzijskem kraljestvu. Toda ni bil zadovoljen s svojim duhovnim stanjem. Hrepenel je po popolni skladnosti z Bogom in po modrosti, da bi izvršil božansko voljo. Tako je "pripravil svoje srce, da bo preiskoval Gospodov zakon in ga izpolnjeval". (Ezr 7,10) To ga je spodbudilo k marljivemu preiskovanju zgodovine Božjega ljudstva, kakor je bila zapisana v spisih prerokov in kraljev. Preiskoval je zgodovinske in pesniške svetopisemske knjige, da bi izvedel, zakaj je Bog dovolil, da je bil Jeruzalem uničen, njegovo ljudstvo pa odvedeno v ujetništvo v pogansko deželo.

Ezra je še posebej premišljeval o Izraelovih izkušnjah od časa, ko je bila Abrahamu dana obljuba. Proučil je navodila, ki so bila podana na gori Sinaj in med dolgim potovanjem po puščavi. Ko je vse bolj spoznaval Božje ravnanje z njegovimi otroki in dojel svetost zakona, oznanjenega na Sinaju, je njegovo srce zatrepetalo. Doživel je ponovno in temeljito spreobrnjenje ter se odločil obvladati poročila svete zgodovine, da bi s tem znanjem lahko prinesel blagoslov in luč svojemu ljudstvu.

Ezra si je prizadeval dobro pripraviti za delo, za katero je veroval, da ga čaka. Boga je iskreno prosil, da bi lahko postal moder učitelj v Izraelu. Ko se je naučil podrediti um in voljo božanskemu nadzoru, je v/608/ življenju začutil načela pravega posvečenja, ki so v poznejših letih odločilno vplivala ne samo na mladino, ki ga je prosila za nasvet, marveč tudi na druge, ki so se družili z njim.

Bog je izvolil Ezra kot orodje za Izraelovo blaginjo, da bi duhovništvu povrnil ugled in slavo, ki je med ujetništvom zelo potemnela. Ezra se je razvil v izredno učenega človeka in postal "pismouk, izurjen v Mojzesovem zakonu". (Ezr 7,6) Zaradi teh lastnosti je postal ugleden mož v medo-perzijskem kraljestvu.

Ezra je postal Božji glasnik; poučeval je ljudi o načelih, ki vladajo v nebesih. V preostanku svojega življenja je bilo njegovo najpomembnejše delo poučevanje, ne glede na to, ali je bil blizu dvora medo-perzijskega kralja ali pa v Jeruzalemu. Ko je drugim govoril o resnicah, ki jih je spoznal, je postajal vse bolj sposoben za to delo. Postal je pobožen in goreč človek. Bil je Gospodova priča svetu o moči svetopisemske resnice, ki oplemeniti vsakdanje življenje.

Ezrovo prizadevanje, da bi obudil zanimanje za proučevanje Svetih spisov, se je kazalo v stalnem skrbnem delu ohranjanja in prepisovanja Svetih spisov, ki ga je opravljal vse življenje. Zbral je vse izvode zakona, ki jih je lahko našel, ter jih dal prepisovati in razdeljevati. Čista beseda, ki se je tako množila in prišla v mnoge roke, je omogočila spoznanje neprecenljive vrednosti.

Ezrova vera, da bo Bog opravil mogočno delo za svoje ljudstvo, ga je gnala, da je Artakserksu govoril o svoji želji, da bi se vrnil v Jeruzalem in obnovil zanimanje za proučevanje Božje/609/ besede in pomagal svojim bratom obnoviti sveto mesto. Kralj je bil globoko ganjen, ko je Ezra izpovedal svoje popolno zaupanje v Izraelovega Boga, ki je vsekakor zmožen zaščititi svoje ljudstvo in skrbeti zanj. Dobro je razumel, da se Izraelci vračajo v Jeruzalem služit Jahveju. Kraljevo zaupanje v Ezrovo poštenost pa je bilo tako veliko, da mu je izkazal posebno naklonjenost, ko je ugodil njegovi prošnji in mu dal bogate darove za tempeljske službe. Postavil ga je za posebnega predstavnika medo-perzijskega kraljestva in mu podelil veliko oblast, da lahko izvrši načrt, ki ga je imel v srcu.

Ukaz, ki ga je izdal Artakserks Longiman za pozidavo Jeruzalema, je bil že tretji, odkar se je končalo sedemdesetletno ujetništvo. Značilno je po besedah, ki se nanašajo na nebeškega Boga, po priznanju Ezrovih dosežkov in po radodarnosti do ostanka Božjega ljudstva. Artakserks omenja Ezra kot duhovnika, pismouka "v besedah Gospodovih zapovedi in njegovih postav za Izraela", (Ezr 7,11) učitelja "zakona Boga nebes". (Ezr 7,12) Kralj se je pridružil svojim svetovalcem, ko so radovoljno darovali "Izraelovemu Bogu, čigar prebivališče je v Jeruzalemu". (Ezr 7,15) Poleg tega pa je poskrbel za poravnavo velikih stroškov, za katere je naročil, naj se izplačajo "iz kraljeve zakladnice". (Ezr 7,20)

Artakserks je dejal Ezru: "Poslan si od kralja in njegovih sedmih svetovalcev, da napraviš preiskavo o Judi in Jeruzalemu na podlagi zakona svojega Boga, ki je v tvoji roki. Kar koli/610/ je zapovedano po Bogu nebes, naj se natančno stori za hišo Boga nebes, kajti čemu naj pride Božji srd nad kraljevo državo in njegove sinove?" (Ezr 7,14.23)

Ko je Artakserks dovolil Izraelcem, da se vrnejo, je poskrbel, da duhovniki obnovijo starodavne obrede in se jim vrnejo prednosti. Objavil je: "Tudi se vam naznanja, da nimate oblasti nakladati davke, užitnino in cestnino kateremu koli iz duhovnikov, levitov, pevcev, vratarjev, Netinimcev in služabnikov te Božje hiše." (Ezr 7,24) Poskrbel je tudi za imenovanje upraviteljev, ki naj bi pravično vladali ljudstvu po judovskih zakonih. Ukazal je: "Ti pa, Ezra, po modrosti tvojega Boga, katera je v tvoji roki, postavi za sodnike in pravdnike, ki naj sodijo vse ljudstvo onostran reke, vse takšne, ki poznajo postave tvojega Boga. In kdor jih ne pozna, tega naučite. In kdor koli ne bo izpolnjeval postave tvojega Boga in kraljeve postave, nad tem naj se izvrši sodba z vso strogostjo, bodisi na smrt ali v pregnanstvo ali v zaplenjenje imetja ali v ječo." (Ezr 7,25.26)

"Ker je bila dobrotljiva roka njegovega Boga nad" (Ezr 7,9) Ezrom, je prepričal kralja, naj zagotovi ugodne razmere za vrnitev vsega Izraela ter duhovnikov in levitov v medo-perzijskem kraljestvu, vseh, ki "hočejo rade volje iti v Jeruzalem". (Ezr 7,13) Tako so razkropljeni otroci znova dobili priložnost, da se vrnejo v svojo deželo, s čimer je bila povezana obljuba Izraelovi hiši, da jo bodo imeli v lasti./611/ Ta ukaz je povzročil veliko veselje ljudi, ki so se pridružili Ezru pri proučevanju Božjega načrta za njegovo ljudstvo. Ezra je vzkliknil: "Hvaljen bodi Jahve, Bog naših očetov, ki je dal to kralju v srce, da se olepša Gospodova hiša, ki je v Jeruzalemu, in ki mi je naklonil milost pred kraljem in njegovimi svetovalci in pred vsemi kraljevimi močnimi vojvodami." (Ezr 7,27.28)

V tem Artakserksovem ukazu se je razodela Božja previdnost. Nekateri so jo razpoznali in radostno izkoristili prednost, da se povrnejo v tako ugodnih razmerah. Določili so skupni kraj za zbiranje in ob napovedanem času so se ljudje, ki so se želeli vrniti v Jeruzalem, zbrali na dolgo potovanje. Ezra pravi: "In zbral sem jih ob reki, ki teče v Ahavo, in tam smo taborili tri dni." (Ezr 8,15)

Ezra je pričakoval, ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ezra je pričakoval, da se bo v Jeruzalem vrnila velika množica, vendar se jih je zelo malo odzvalo vabilu. Mnogi, ki so si kupili hiše in zemljo, niso želeli žrtvovati tega imetja. Ljubili so lagodnost in udobnost ter so z zadovoljstvom ostali. Njihov zgled je slabo vplival na druge, ki bi se sicer odločili pridružiti tem, ki so napredovali v veri.

Ko je Ezra opazoval zbrano množico, je bil presenečen ob ugotovitvi, da ni nikogar izmed Levijevih potomcev. Kje so člani rodu, ki je bil določen za sveto tempeljsko službo? Leviti bi se morali med prvimi odzvati vabilu: Kdo je na Gospodovi strani? (2 Mz 32,26)/612/ Med ujetništvom in tudi po njem so jim bile zagotovljene številne prednosti. Uživali so popolno svobodo služiti duhovnim potrebam svojih bratov v izgnanstvu. Gradili so shodnice, da so v njih duhovniki opravljali bogoslužja in poučevali ljudstvo. Dovoljeno je bilo posvečevati soboto in opravljati svete obrede, značilne za judovsko vero.

Minevala so leta in ko se je končalo ujetništvo, so se razmere spremenile; na Izraelovih voditeljih so počivale mnoge nove odgovornosti./613/ Tempelj v Jeruzalemu so pozidali in še več duhovnikov je bilo potrebnih za opravljanje službe v njem. Pokazala se je velika potreba po Božjih služabnikih, ki bi delovali kot učitelji ljudstva. Poleg tega je Judom, ki so ostali v Babilonu, pretila nevarnost, da jim bo omejena verska svoboda. Po preroku Zahariju, pa tudi po svoji nedavni izkušnji hudih časov Estere in Mardoheja, so bili Judje v Medo-Perziji jasno opozorjeni, naj se vrnejo v svojo deželo. Nastopil je čas, ko je bilo zanje nevarno bivati sredi poganskih vplivov. Glede na te spremenjene razmere bi morali duhovniki v Babilonu hitro dojeti izdajo odloka kot posebno vabilo, da se vrnejo v Jeruzalem.

Kralj in njegovi knezi so opravili več kakor samo svoj delež, ko so omogočili vrnitev. Zagotovili so številna sredstva, toda kje so bili ljudje? Levijevi sinovi so se izneverili v času, ko bi vpliv njihove odločitve, da se pridružijo bratom, lahko spodbudil druge, da bi se ravnali po njihovem zgledu. Njihova čudna ravnodušnost je žalostno kazala odnos Izraelcev v Babilonu do Božjega načrta za njegovo ljudstvo.

Ezra se je še enkrat obrnil k levitom in jih nujno povabil, da se pridružijo njegovi skupini. Da bi poudaril pomembnost hitrega delovanja, je poslal napisano prošnjo po "Izraelovih prvakih" in "izvedencih". (Ezr 7,28; 8,16)

Ko so popotniki čakali z Ezrom, so zaupni sli pohiteli nazaj s prošnjo, "da bi nam privedli strežaje/614/ za hišo našega Boga". (Ezr 8,17) Prošnja je bila sprejeta. Nekateri, ki so še omahovali, so se dokončno odločili vrniti. Vse skupaj je v tabor prišlo okoli štirideset duhovnikov in dvesto dvajset Netinimcev - ljudi, na katere se je Ezra lahko zanesel kot na modre duhovnike in dobre učitelje ter pomočnike.

Sedaj so bili vsi pripravljeni na pot. Čakalo jih je nekajmesečno potovanje. Možje so s seboj vzeli svoje žene in otroke, imetje, pa še veliko dragocenosti za tempelj in njegove službe. Ezra se je zavedal, da ob poti nanje prežijo sovražniki, ki so njega in skupino pripravljeni oropati in uničiti, toda kljub temu ni od kralja zahteval oboroženih vojakov za zaščito. Pojasnil je: "Sramoval sem se namreč prositi kralja čete vojakov in konjenikov, da bi nam pomagali zoper sovražnike na poti; kajti dejali smo bili kralju: Roka našega Boga je nad vsemi, ki ga iščejo, v dobro, a njegova moč in jeza je zoper vse, ki ga zapuščajo." (Ezr 8,22)

V tem so Ezra in njegovi tovariši videli priložnost, da bi poveličali Božje ime pred pogani. Vera v moč živega Boga bo okrepljena, če bodo Izraelci sedaj razodeli brezpogojno zaupanje v svojega božanskega Vodja. Zato so se odločili popolnoma zanesti nanj. Niso prosili za vojaško zaščito. Poganom ne bodo dali priložnosti, da bi človeški moči pripisali slavo, ki pripada samo Bogu. Niso si mogli privoščiti v mislih poganskih prijateljev izzvati niti najmanjši dvom, da se kot Božje ljudstvo iskreno zanašajo/615/ nanj. Moč se ne prejema z bogastvom, silo in vplivom malikovalcev, temveč zaradi naklonjenosti Boga. Varni bodo samo, če bodo izpolnjevali Gospodov zakon in če si ga bodo prizadevali ubogati.

Poznavanje razmer, v katerih jih bo še naprej vodila Božja dobrotljiva roka, je prispevalo k izredni slovesnosti službe posvečenja, ki jo je opravil Ezra in njegova skupina zvestih ljudi tik pred odhodom. Ezra je povedal o tej izkušnji: "Nato sem oklical post ondi, pri reki Ahavi, da bi se ponižali pred svojim Bogom, da izprosimo od njega ravno pot za sebe in za svoje otročiče in za vse svoje blago. Postili smo se torej in svojega Boga prosili tega, in dal se nam je izprositi." (Ezr 8,21.23)

Božji blagoslov vendar ni izključeval ukrepov preudarnosti in previdnosti. Ezra je kot posebne varnostne ukrepe, da bi zaščitil zaklad, "odločil dvanajstero poglavarjev duhovnikov", ljudi, ki so se izkazali zvesti in vdani. "In odtehtal sem jim srebro in zlato in posode, dar povzdignjenja za hišo našega Boga, ki so ga bili darovali kralj in njegovi svetovalci in vojvode in vsi Izraelci, kar jih je bilo ondi." (Ezr 8,24.25) Tem ljudem je bila zaupana slovesna naloga, da bdijo kot budni oskrbniki nad zaupanim zakladom. Ezra je objavil: "Vi ste sveti Gospodu, in te posode so svete in srebro in zlato je dobrovoljen dar Gospodu, Bogu vaših očetov. Bodite budni in jih čuvajte, dokler jih ne stehtate pred poglavarji duhovnikov in levitov/616/ in poglavarji Izraelovih očetovin v Jeruzalemu, v hramih Gospodove hiše." (Ezr 8,28.29)

Skrb, ki jo je Ezra pokazal, ko je zagotovil prevoz in varnost Gospodovih zakladov, nas uči nauka, ki je vreden skrbnega premisleka. Samo ljudje, ki so bili vredni zaupanja, so bili izbrani in jasno poučeni glede odgovornosti, ki jim je bila naložena. Ko je Ezra določil zveste ljudi za zakladnike Gospodovih dobrin, se je zavedal potrebe in vrednosti reda in organizacije v Božjem delu.

V nekaj dnevih, kolikor so Izraelci bivali ob reki, so dokončali vse priprave za dolgo potovanje. Ezra piše: "Potem smo odrinili ... dvanajsti dan prvega meseca, da potujemo v Jeruzalem; in roka našega Boga je bila nad nami, in otel nas je iz roke sovražnikov in opotnih zasednikov." (Ezr 8,31) Potovali so okoli štiri mesece, saj so bile v množici, ki je spremljala Ezra in je štela skupaj nekaj tisoč ljudi, tudi ženske in otroci, zato so počasi napredovali. Vendar so bili vsi varni. Sovražniki jim niso mogli škodovati. Njihovo potovanje je bilo uspešno in prvi dan petega meseca v sedmem letu kralja Artakserksa so pripotovali v Jeruzalem.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

51. Duhovna obnova
Ezra je pravočasno prispel v Jeruzalem. Zelo so namreč potrebovali njegov vpliv. Njegov prihod je vlil upanje in pogum v srce mnogih, ki so delali v težavnih razmerah. Odkar se je vrnila prva skupina izgnancev pod vodstvom Zerubabela in Jozueta pred sedemdesetimi leti, so veliko naredili. Tempelj je bil dokončan, mestno obzidje je bilo delno popravljeno. Veliko pa je še ostalo nedokončanega.

Med ljudmi, ki so se poprej vrnili v Jeruzalem, so bili mnogi, ki so ostali zvesti Bogu do konca življenja; toda precejšnje število otrok in vnukov je pozabilo svetost Božjega zakona. Celo nekateri odrasli, ki so jim bile zaupane odgovornosti, so odkrito grešili. Njihovo ravnanje je zelo onemogočalo trud drugih, za napredek Božjega dela. Dokler koli očitni kršilci zakona/618/ ne bodo kaznovani, se nebeški blagoslov ne bo mogel izliti na ljudstvo.

Po Božji previdnosti so tisti, ki so se vrnili z Ezrom, določili poseben čas za iskanje Gospoda. Izkušnje, ki so jih pravkar preživeli na poti iz Babilona, ko jih ni varovala nobena človeška sila, so jih naučile bogatih duhovnih naukov. Vera mnogih se je okrepila, in ko so se ti pomešali z malodušnimi in brezbrižnimi v Jeruzalemu, je bil njihov vpliv mogočen dejavnik v prenovi, ki je kmalu nastala.

Četrti dan po njihovem prihodu so bili zakladi srebra in zlata skupaj s posodami za svetiščne službe izročeni v roke tempeljskih uradnikov v navzočnosti prič in z izredno natančnostjo. Vsak predmet so pregledali "po številu in po teži". (Ezr 8,34)

Otroci ujetništva, ki so se vrnili z Ezrom, "so darovali žgalne daritve Izraelovemu Bogu" (Ezr 8,35) kot daritev za greh in v znamenje svoje hvaležnosti in zahvale za zaščito svetih angelov med potovanjem. "In izročili so kraljeve ukaze kraljevim namestnikom in deželskim oblastnikom tostran reke. Ti pa so podpirali ljudstvo in Božjo hišo." (Ezr 8,36)

Kmalu zatem je k Ezru pristopilo nekaj poglavarjev z resno pritožbo. "Izraelovo ljudstvo in duhovniki in leviti" doslej niso upoštevali svetih Jahvejevih zapovedi, da naj/619/ ne sklepajo zakonske zveze z okoliškimi narodi. "Zakaj jemali so njihove hčere zase in za svoje sinove," je bilo povedano Ezru, "in so se, sveto seme, zmešali z ljudmi teh" poganskih dežel; "in roka poglavarjev in načelnikov je bila prva v tej nezvestobi." (Ezr 9,1.2)

Ezra je raziskoval vzroke, ki so povzročili babilonsko ujetništvo, in spoznal, da je Izraelovo odpadništvo predvsem posledica mešanja s poganskimi narodi. Dojel je, da bi jim bilo prizaneseno mnogo žalostnih in ponižujočih izkušenj, če bi bili poslušni Božji zapovedi in bi se ločili od okoliških narodov. Ko je sedaj izvedel, da si kljub naukom iz preteklosti ugledni možje upajo prestopati zakone, ki so bili dani kot zaščita pred odpadništvom, je bilo njegovo srce vznemirjeno. Pomislil je na Božjo dobroto, ko je svoje ljudstvo znova postavil na trdna tla v njihovi domači deželi. Prevzela ga je pravična jeza in žalost zaradi njihove nehvaležnosti. Napisal je: "Ko sem to slišal, sem si raztrgal suknjo in plašč ter si pulil lase z glave in brado in sedel potrt. Tedaj se zbero k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Izraelovega Boga zaradi nezvestobe tistih, ki so prišli iz ujetništva. Jaz pa sem sedel potrt do večerne daritve." (Ezr 9,3.4)

Ob večerni daritvi je Ezra vstal in si še enkrat raztrgal oblačilo in plašč, padel na kolena in razbremenil svoje srce v molitvi Nebesom. Iztegnil je roke proti Gospodu in zavpil: "O moj Bog, sramujem se in se bojim povzdigniti obličje/620/ k tebi, moj Bog; zakaj naše krivice so nam zrasle nad glavo in naša krivda je prispela do neba!

Od časa naših očetov smo v veliki krivdi do tega dne, in zaradi svojih krivic smo bili izročeni mi, naši kralji in naši duhovniki rokam kraljev dežel, meču, ujetništvu, plenjenju in očitni sramoti, kakor je danes. In sedaj nam je za kratek trenutek izkazal milost Gospod, naš Bog, da nam je pustil ostanek rešencev in dal, da smemo zabiti šotorov klin na njegovem svetem kraju, da bi nam naš Bog razsvetlil oči ter nas malo poživil v naši sužnosti. Zakaj sužnji smo; vendar pa nas ni zapustil naš Bog v naši sužnosti, ampak nam je naklonil milost pred kralji Perzije, da bi nam pripravil oživitev, da postavimo Božjo hišo in popravimo njene razvaline, ter da bi nam dali zid v Judi in v Jeruzalemu. In sedaj, naš Bog, kaj hočemo reči po vsem tem? Kajti zapustili smo tvoje zapovedi, ki si jih zapovedal po svojih hlapcih, prerokih. Po vsem tem pa, kar je prišlo nad nas za naša huda dela in za našo veliko krivdo (ker si nas ti, naš Bog, kaznoval manj, kakor zaslužijo naše krivice, in si nam dal toliko rešencev tukaj), ali bomo zopet prelamljali tvoje zapovedi in sklepali svaštvo z ljudstvi, ki počenjajo te gnusobe? Ali se ne bi srdil nad nami, dokler nas ne bo konec, da ne ostane nikogar in se nihče ne reši? O Gospod, Izraelov Bog, ti si pravičen; kajti preostali smo kot rešenci, kakor se danes vidi. Glej, pred teboj smo v svoji krivdi, kajti nihče ne more stati pred teboj zaradi tega." (Ezr 9,6-11.13-15)/621/

Žalost, ki so jo čutili Ezra in njegovi tovariši nad zlom, ki se je zahrbtno vtihotapilo v samo jedro Gospodovega dela, je obrodila spokorjenje. Mnogi, ki so grešili, so bili globoko ganjeni. "Kajti ljudstvo je grozno jokalo." (Ezr 10,1) Vsaj nekoliko so se pričeli zavedati ostudnosti greha in kakšna gnusoba je to v Božjih očeh. Dojeli so svetost zakona, ki je bil dan na Sinaju, in mnogi so zatrepetali ob misli na svoje grehe.

Eden od navzočih, Sekanija po imenu, je priznal, da so vse Ezrove besede resnične. Priznal je: "Nezvesto smo ravnali proti svojemu Bogu, ker smo si jemali žene tujke iz ljudstev dežele. A zdaj je še upanje Izraelu ob tem!" (Ezr 10,2) Sekanija je predlagal, naj bi vsi, ki so se pregrešili, sklenili zavezo z Bogom, da bodo opustili greh in da se jim sodi po zakonu. Ezru je velel: "Vstani, ker to je tvoj posel, in mi bomo pri tebi in srčen izvrši to! Nato vstane Ezra in zapriseže poglavarje duhovnikov, levitov in vsega Izraela, da bodo storili po tej besedi." (Ezr 10,4.5)

Tako se je začela čudovita prenova. Ezra je z neskončnim potrpljenjem in tankočutnostjo in skrbno obzirnostjo do pravic in blaginje vsakega vpletenega posameznika skupaj s svojimi družabniki poskušal pripeljati potrtega Izraela na pravo pot. Predvsem pa je bil Ezra učitelj postave, zato se je osebno posvečal preiskovanju vsakega primera, da bi ljudje dojeli svetost tega zakona in blagoslove, ki jih lahko prejmejo s poslušnostjo./622/

Kjer koli je Ezra deloval, je obudil zanimanje za proučevanje Svetih spisov. Določili so tudi učitelje, da so poučevali ljudi. Tako je bil Gospodov zakon poveličan in postavljen v čast. Preiskovali so preroške knjige in še posebej besedila, ki so napovedovala prihod Mesija, ki bo prinesel upanje in tolažbo mnogim žalostnim in utrujenim srcem.

Več kakor dva tisoč...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Več kakor dva tisoč let je minilo, odkar je Ezra "pripravil svoje srce, da bo preiskoval Gospodov zakon in ga spolnjeval", (Ezr 7,10) pa vendar ta čas ni zmanjšal vpliva njegovega pobožnega zgleda. Dolga stoletja je poročilo o njegovem življenju posvečenja navdihovalo mnoge, da so se odločili preiskovati in spolnjevati Gospodov zakon.

Ezrovi vzgibi so bili vzvišeni in sveti; k vsemu, kar je počel, ga je spodbujala globoka ljubezen do ljudi. Usmiljenje in nežnost do grešnikov, bodisi zavestnih ali iz nevednosti, bi morala biti nazoren nauk vsem, ki si prizadevajo doseči prenovo. Božji služabniki morajo biti trdni kakor skala, kadar gre za načela pravičnosti; vendar pa morajo hkrati kazati tudi naklonjenost in prizanesljivost. Kakor Ezra naj prestopnikom predočijo načela, ki so temelj vsake pravičnosti, ter jih tako učijo pot življenja.

V naših dneh, ko Satan na različne načine poskuša zaslepiti ljudi za obvezujoče zahteve Božjega zakona, so potrebni ljudje, ki bodo mnoge pripravili do tega, da bodo trepetali ob "zapovedi našega Boga". (Ezr 10,3) Potrebni so pravi prenovitelji, ki bodo usmerili prestopnike k vzvišenemu Zakonodajalcu ter jih poučili, da "je Gospodova postava popolna, oživlja/623/ dušo". (Ps 19,7) Potrebujemo ljudi, ki poznajo Sveto pismo, ljudi, katerih vsaka beseda in dejanje povišujeta Jahvejeve predpise, ljudi, ki si prizadevajo okrepiti vero. O, kako zelo potrebujemo učitelje, ki bodo navdihnili srce s spoštovanjem in ljubeznijo do Pisem.

Splošno razširjeno krivičnost danes lahko pripišemo predvsem zanemarjanju proučevanja in poslušnosti Svetim spisom, kajti ko je Božja beseda odrinjena, je zavržena njena moč, da brzda hudobne grešne strasti naravnega srca. Ljudje sejejo v meso in iz njega žanjejo pokvarjenost.

Zanemarjanje Svetega pisma pa povzroča zavračanje Božjega zakona. Nauk, da so ljudje osvobojeni poslušnosti božanskim predpisom, je oslabil silo moralne obveznosti ter odprl zapornice poplave krivičnosti na svet. Brezzakonje, razuzdanost in pokvarjenost so se razširili kakor vsesplošen potop. Povsod je videti zavist, zla sumničenja, hinavščino, odtujitev, tekmovalnost, razdore, izdajo svetega zaupanja in popuščanje poželenju. Ves ustroj verskih načel in naukov, ki bi moral biti temelj in okvir družbenega življenja, je podoben majavi gmoti, ki se bo vsak trenutek zrušila.

Glas, ki je spregovoril s Sinaja, v zadnjih dneh zgodovine sveta še vedno oznanja: "Ne imej drugih bogov zraven mene." (2 Mz 20,3) Človek se je s svojo voljo uprl Božji, vendar ne more utišati besede zapovedi. Človeški um se ne more izogniti odgovornosti višji oblasti. Teorije in ugibanja lahko prevladujejo; človek si lahko prizadeva znanost postaviti nasproti razodetju in tako/624/ odpraviti Božji zakon, toda vse glasneje bo slišati ukaz: "Moli Gospoda, svojega Boga, in njemu samemu služi." (Mt 4,10)

Nič ne more oslabiti ali utrditi Jahvejevega zakona. Je takšen, kakršen je. Vedno je bil in vedno bo svet, pravičen in dober ter popoln sam po sebi. Ni ga mogoče preklicati ali spremeniti. "Poveličati" ali "oskruniti" ga so samo človeške besede.

Med človeškimi zakoni in Jahvejevimi predpisi bo prišlo do zadnjega velikega spopada med resnico in zmoto. Sedaj stopamo na to bojišče - ne v boj med tekmovalnimi cerkvami, ki se bojujejo za prevlado, temveč med vero Svetega pisma in verami bajk in izročil. Sile, ki so se združile zoper resnico, sedaj odločno delajo. Sveta Božja beseda, ki nam je bila izročena za tako visoko ceno trpljenja in prelitja krvi, se premalo ceni. Le malo jih je, ki jo resnično sprejemajo kot življenjsko pravilo. Nezvestoba je dosegla skrb zbujajoče razsežnosti, vendar ne samo v svetu, marveč tudi v cerkvi. Mnogi so zatajili nauke, ki so sami stebri krščanske vere. Velika dejstva o stvarjenju, kakor so jih zapisali navdihnjeni pisci, človekov padec v greh, sprava, nespremenljivost zakona - vse to je dejansko zavrgel velik del tako imenovanega krščanskega sveta. Tisoči, ki so ponosni na svoje znanje, imajo odločno zaupanje v Sveto pismo za dokaz slabosti, za dokaz učenosti pa kritizirajo Svete spise ter dajejo duhovni pomen in razlago njihovih najpomembnejših resnic./625/

Kristjani se morajo pripravljati na to, kar bo kmalu prišlo na svet kot splošno presenečenje. Ta priprava mora potekati v marljivem proučevanju Božje besede in prizadevanju, da uskladijo življenje z njenimi navodili. Neskončni pomen o večnosti zahteva od nas kaj več poleg umišljene vere, vere besed in običajev, kjer je resnica potisnjena na stranski tir. Bog zahteva novo življenje in prenovo. S prižnice bi se morale slišati samo besede Svetega pisma in ničesar drugega. Toda Sveto pismo je oropano svoje moči, posledice pa se kažejo v izumiranju duhovnega življenja. V mnogih današnjih pridigah ni najti božanskega razodetja, ki prebuja vest in oživlja srce. Poslušalci ne morejo reči: "Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti, ko nama je razlagal Pisma?" (Lk 24,32) Mnogi kličejo po živem Bogu in hrepenijo po božanski navzočnosti. Božja beseda naj spregovori srcu. Ljudje, ki so doslej poslušali samo izročila in človeške zamisli in pravila, naj slišijo glas njega, ki lahko obnovi njihovo srce za večno življenje.

Preroki in očaki so izžarevali veliko luč. S Siona, Božjega mesta, so bile govorjene veličastne resnice. Gospod želi, da bi luč enako svetila tudi danes po njegovih sledilcih. Če so sveti ljudje iz Stare zaveze tako jasno pričali o zvestobi, mar naj ne bi tisti, na katere sveti nakopičena luč stoletij, še odločneje pričali o moči resnice? Slava prerokb usmerja svojo luč na našo pot./626/ Prispodoba se je srečala s svojim vzorcem v smrti Božjega Sina. Kristus je vstal od mrtvih in oznanil ob odprtem grobu: "Jaz sem vstajenje in življenje." (Jn 11,25) Na svet je poslal svojega Duha, da bi nas spomnil vsega. S čudežno močjo je ohranil svojo pisano besedo skozi stoletja.

Prenovitelji, katerih ugovor nam je prinesel naziv protestanti, so čutili, da jih je Bog poklical, da bi izročili luč evangelija svetu. Da bi to opravili, so bili pripravljeni žrtvovati svoje imetje, svobodo in celo samo življenje. Kljub preganjanju in smrti je bil evangelij oznanjen blizu in daleč. Božja beseda je bila izročena ljudem: vsi družbeni sloji, visoki in nizki, bogati in revni, učeni in nevedni, so goreče preiskovali Besedo zase. Ali smo mi v tej poslednji bitki velikega boja tako zvesti svoji dolžnosti, kakor so bili prvi reformatorji svoji?

"Zatrobite v trobento na Sionu, posvetite post, razglasite praznično zborovanje! Zberite ljudstvo, posvetite zbor, skličite starešine, zberite otroke. ... Duhovniki, Gospodovi služabniki, naj jokajo med vežo in oltarjem in govore: Prizanesi, Gospod, svojemu ljudstvu in ne dajaj svoje dediščine v zasramovanje. Ali tudi še sedaj, govori Gospod, se spreobrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom in z jokom in žalovanjem! Raztrgajte si srca, ne pa oblačil, in spreobrnite se h Gospodu, svojemu Bogu; kajti On je milostiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti in žal mu je hudega. Kdo ve, če se ne obrne in mu bo žal in pusti za seboj blagoslov?"


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

52. Človek priložnosti
Temeljno besedilo: Neh 1 in 2


Nehemija, eden judovskih izgnancev, je zasedal vpliven in časten položaj na perzijskem dvoru. Kot dvorni točaj je imel prost pristop h kralju. Zaradi svojega položaja ter zaradi svojih sposobnosti in zvestobe je postal vladarjev prijatelj in svetovalec. Toda čeprav je bil deležen kraljeve naklonjenosti in obdan z bliščem in razkošjem, ni pozabil niti svojega Boga niti svojega ljudstva. Z globokim zanimanjem je bilo njegovo srce obrnjeno proti Jeruzalemu; njegovi upi in radost so bili odvisni od blaginje Jeruzalema. Po tem možu, čigar bivanje na perzijskem dvoru ga je pripravilo za delo, na katero je bil poklican, je Bog nameraval blagosloviti svoje ljudstvo v deželi njihovih očetov.

Po slih iz Judeje je judovski domoljub izvedel, da so za Jeruzalem, izvoljeno mesto, nastali dnevi preizkušnje. Izgnanci, ki so se bili vrnili, so trpeli bedo in sramoto. Tempelj in deli mesta so bili obnovljeni, toda/628/ obnova je bila ovirana, tempeljske službe motene, ljudje pa so živeli v stalnem preplahu, ker je bilo obzidje mesta še vedno precej porušeno.

Nehemija je prevzela žalost, da ni mogel ne jesti ne piti; "jokal in žaloval je nekoliko dni in se postil". (Neh 1,4) V svoji žalosti se je obrnil k božanskemu Pomočniku. "Molil sem," je dejal "pred Bogom nebes." (Neh 1,4) Zvesto je priznaval svoje in grehe svojega ljudstva. Prosil je, da bi Bog ohranil Izraela, povrnil njegov pogum in moč ter jim pomagal obnoviti opustošene kraje v Judi.

Med Nehemijevo molitvijo sta se okrepila njegova vera in pogum. Njegove besede so postale prežete s svetimi dokazi. Opozoril je na sramoto, ki bo zadela Boga, če bo njegovo ljudstvo sedaj, ko se je vrnilo k njemu, prepuščeno pomanjkanju in zatiranju. Gospoda je prosil, naj izpolni svojo obljubo: "Če se spreobrnete k meni in boste držali moje zapovedi ter jih spolnjevali, čeprav bi bili vaši razkropljenci ob koncu neba, tudi odondod jih zberem in jih privedem na kraj, ki sem ga izvolil, da utrdim tam svoje ime." (Neh 1,9; Glej 5 Mz 4,29-31) Ta obljuba je bila Izraelu dana po Mojzesu, preden so stopili v Kanaan, in je dolga stoletja ostala nespremenjena. Božje ljudstvo pa se je sedaj v spokorjenju in veri povrnilo k Bogu, in njegova obljuba se ne bo izneverila.

Nehemija je pogosto izlival svoje srce za svoje ljudstvo. Ko pa je sedaj molil, je v njegovih mislih nastajal svet načrt. Sklenil je, da se bo s kraljevim privoljenjem in potrebno pomočjo za nabavo sredstev/629/ in materiala sam lotil obnove jeruzalemskega obzidja ter povrnil Izraelovo narodno moč. Gospoda je prosil, naj mu zagotovi naklonjenost v kraljevih očeh, da bi tako lahko izvršil svoj načrt. Prosil je: "Dodeli danes uspeh svojemu hlapcu ter mu daj usmiljenje v očeh tega moža." (Neh 1,11)

Nehemija je čakal štiri mesece na ugodno priložnost, da bi svojo prošnjo povedal kralju. V tem času si je prizadeval biti vesel pred kraljem, čeprav je njegovo srce težila skrb. V teh bleščečih in razkošnih dvoranah so morali biti vsi veselega in zadovoljnega videza. Žalost ni smela zasenčiti obličja katerega koli kraljevega služabnika. Toda ko se je Nehemija umaknil pred pogledi človeških oči, so Bog in angeli slišali in videli veliko molitev, priznanj in solz.

Končno ni bilo več mogoče skrivati žalosti, ki je bremenila srce tega domoljuba. Neprespane noči in dnevi, prežeti s skrbjo, so pustili svoje sledi na njegovem obrazu. Kralj, ki je bil nezaupljiv zaradi lastne varnosti, je bil navajen brati izraze obraza in spoznati pretvarjanje, zato je dojel, da njegovega točaja mori nekakšna skrivna težava. Vprašal je: "Zakaj je tvoj obraz žalosten? Saj nisi bolan? To ni nič drugega kakor bolečina v srcu!" (Neh 2,2)

Nehemija se je zaradi vprašanja prestrašil. Ali ne bo kralj jezen, ko bo slišal, da točaj navidezno opravlja svoje delo, njegove misli pa so daleč stran pri njegovem trpečem ljudstvu? Ali ne bo prestopnikovo življenje v nevarnosti? Ali bo njegov priljubljeni načrt za obnovo moči/630/ Jeruzalema propadel? Zapisal je: "Tedaj sem se silno bridko bal." (Neh 2,2) Z drhtečimi ustnicami in solznimi očmi je razodel vzrok svoje žalosti. Odgovoril je: "Kralj, živi vekomaj! Kako ne bi bil žalostnega obraza, ko pusto leži mesto, kjer je grobišče mojih očetov, in njegova vrata so z ognjem požgana?" (Neh 2,3)

Opis jeruzalemskih razmer je v vladarju prebudil naklonjenost, ni pa izzval njegovih predsodkov. Naslednje vprašanje je ponudilo priložnost, na katero je Nehemija tako dolgo čakal: "Kaj torej prosiš?" (Neh 2,4) Božji mož pa si ni upal odgovoriti, dokler ni vprašal za navodilo Višjega od Artakserksa. Izpolniti je moral sveto nalogo, za katero je potreboval kraljevo pomoč, zavedal pa se je, da je veliko odvisno od tega, kako bo to kralju predstavil, da bi dobil njegovo privolitev in zagotovil njegovo podporo. Pravi: "V tem sem molil k Bogu nebes." (Neh 2,4) V tej kratki molitvi se je Nehemija znašel v navzočnosti Kralja kraljev in zagotovil moč, ki lahko spremeni srce kakor tok reke.

Molitev, kakršno je molil ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Molitev, kakršno je molil Nehemija med stisko, je sredstvo, ki je kristjanu na voljo v razmerah, ko je nemogoče moliti na druge načine. Delavci v svojih težavnih življenjskih obveznostih, obremenjeni in skoraj premagani zaradi težav, lahko pošljejo prošnjo Bogu za božansko pomoč. Popotniki po morju in kopnem se lahko na enak način izročijo nebeški zaščiti, ko jim grozi velika nevarnost. Med nenadno nevarnostjo ali težavo lahko srce vzdigne svoj klic na pomoč k njemu,/631/ ki se je zaobljubil, da bo prišel pomagat zvestim in verujočim, kadar koli ga pokličejo. V vsakršnih razmerah in okoliščinah bo človek, ki ga teži žalost in skrb ali pa je izpostavljen skušnjavi, našel zagotovilo, podporo in pomoč v zanesljivi ljubezni in moči Boga, ki drži obljubo.

Nehemija je v tistem kratkem trenutku molitve h Kralju kraljev zbral pogum in povedal Artakserksu svojo željo, da bi bil za nekaj časa oproščen svojih dolžnosti na dvoru. Prosil je za pooblastila, da bi obnovil razdejane dele Jeruzalema/632/ in ga znova naredil močnega in utrjenega. Ta prošnja je bila usodno pomembna za judovski narod. "In kralj mi jih je dal, ker je bila dobrotljiva Božja roka nad menoj." (Neh 2,8)

Ko si je Nehemija zagotovil pomoč, za katero je prosil, je preudarno in premišljeno pričel pripravljati vse potrebno za uspeh naloge. Ni pozabil na previdnostne ukrepe, ki so bili potrebni za njeno uresničitev. Svojega načrta ni razodel niti svojim rojakom. Vedel je, da bi se mnogi veselili njegovega uspeha, vendar se je bal, da bi drugi nepremišljeno lahko izzvali zavist svojih sovražnikov in tako morda onemogočili načrt.

Kralj je njegovo prošnjo sprejel tako blagohotno, da je bil Nehemija spodbujen prositi še za nadaljnjo pomoč. Da bi bilo njegovo poslanstvo dostojanstveno in veljavno in da bi tudi zagotovil zaščito na potovanju, je prosil za vojaško spremstvo. Prejel je kraljeva pisma, namenjena deželnim oblastnikom onstran Evfrata, na področju, skozi katero je moral iti na svoji poti v Judejo. Prejel pa je tudi pismo za oskrbnika kraljevih gozdov v libanonskih hribih, v katerem je bil zapisan ukaz, naj priskrbijo potreben les. Da ne bi bilo priložnosti za pritoževanje zaradi prekoračitve pooblastil, je Nehemija poskrbel, da je imel jasno določene pravice in prednosti.

Ta zgled modre previdnosti in odločnega delovanja mora biti nauk vsem kristjanom. Božji otroci naj ne samo molijo v veri, temveč tudi marljivo in previdno/633/ delajo. Srečujejo se z mnogimi težavami in velikokrat je delo Previdnosti zanje ovirano, ker menijo, da preudarnost in skrbna prizadevnost nimata nič skupnega z vero. Nehemija ni menil, da je njegova dolžnost opravljena, ko je jokal in molil pred Gospodom. Združil je svoje prošnje s svetim prizadevanjem, iskreno se je trudil in molil, da mu je uspela naloga, katere se je lotil. Skrben premislek kakor tudi temeljito spopolnjeni načrti so prav tako nujni za izvršitev svete naloge danes, kakor so bili med obnovo jeruzalemskega obzidja.

Nehemija ni ničesar prepustil naključju. Sredstva, ki so mu primanjkovala, si je zagotovil od teh, ki so jih lahko dali. Gospod je še vedno pripravljen vplivati na srca njih, ki imajo njegove dobrine, da bi podprli delo resnice. Kdor dela zanj, naj uporabi pomoč, ki jo On zagotavlja po ljudeh. Ti darovi bodo morda odprli poti, po katerih bo luč resnice zasvetila v mnogih nerazsvetljenih deželah. Darovalci morda ne bodo verovali v Kristusa, morda ne bodo poznali njegove Besede, toda to ni razlog, da bi zavrnili njihove darove.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!