Te obljube so se obilno izpolnile med prenovo, ki jo je opravil Ezekija.

Po dobrem začetku med očiščenjem templja je nastopilo še širše gibanje, v katerem sta sodelovala Izrael in Juda. Ezekija se je v svoji vnemi, da bi bile tempeljske službe resnično v blagoslov ljudstvu, odločil oživiti starodavni običaj zbiranja vseh Izraelcev k praznovanju pashe.

Pashe kot ljudskega praznika niso praznovali že veliko let. Zaradi razdelitve kraljestva po/335/ koncu Salomonovega vladanja se je to zdelo neizvedljivo. Strašne kazni, ki so doletele deset rodov, pa so prebudile v nekaterih srcih željo po čem boljšem, zato so spodbudna sporočila prerokov dosegla cilj. Kraljevski sli so ponesli vabilo za praznovanje pashe v Jeruzalemu daleč naokoli "od mesta do mesta po Efraimovi in Manasejevi deželi prav do Zebulona". (2 Let 30,10) Navadno so nosilce ljubeznivega vabila/336/ zavrnili. Nespokorjeni so se lahkomiselno obrnili stran, nekateri, ki so si želeli poprositi Boga za jasnejše spoznanje njegove volje, pa so "se ponižali in prišli v Jeruzalem". (2 Let 30,11)

V Judovi deželi je bil odziv velik, kajti nad njimi "je bila Božja roka, da jim je dal eno srce, da izpolnijo zapoved kralja in knezov po Gospodovi besedi", zapoved, ki se je ujemala z Božjo voljo, kakor se je razodela po njegovih prerokih. (2 Let 30,12)

Ta priložnost se je izkazala za eno največjih koristi za zbrano množico. Oskrunjene ulice mesta so očistili malikovalskih oltarjev, ki so jih tja postavili med Ahazovim vladanjem. Na določeni dan so praznovali pasho in ves teden preživeli v darovanju mirovnih daritev in v spoznavanju tega, kaj želi Bog, da bi delali. Leviti so vsak dan poučevali iz Gospodove besede, in kdor je pripravil svoje srce za iskanje Boga, mu je bilo odpuščeno. Množico, ki se je zbrala k bogoslužju, je zajelo veliko veselje. "In leviti in duhovniki so hvalili Gospoda vsak dan, pojoč z glasbili," vsi so se združili v želji, da bi slavili njega, ki se je izkazal tako ljubezniv in usmiljen. (2 Let 30,21)

Sedem dni, kolikor so jih predvideli za praznovanje pashe, je prehitro minilo, zato so se zbrani odločili skupaj preživeti še nadaljnjih sedem dni, da bi še več izvedeli o Gospodovi poti. Duhovniki učitelji so nadaljevali delo poučevanja iz knjige postave. Ljudstvo se je vsak dan zbralo ob templju, da je darovalo svojo hvalo in slavo. Ko se je veliki dogodek približeval koncu,/337/ je bilo očitno, da je Bog čudežno ustavil Judov padec in zajezil plimo malikovalstva, ki je grozila, da bo uničila vse pred seboj. Resna svarila prerokov niso bila izgovorjena zaman. "In bilo je veliko veselje v Jeruzalemu, kajti od časa Salomona, Davidovega sina, kralja nad Izraelom, ni bilo nič takega v Jeruzalemu." (2 Let 30,26)

Nastopil je čas, da so se verniki vrnili na svoj dom. "Potem so duhovniki leviti vstali in blagoslovili ljudstvo, in njihov glas je bil uslišan in njihova molitev je prišla v njegovo sveto prebivališče, v nebesa." (2 Let 30,27) Bog je sprejel ljudi, ki so s strtim srcem priznali svoje grehe ter se odločno obrnili k njemu po odpuščanje in pomoč.

Sedaj je bilo treba opraviti pomembno delo, pri katerem bodo morali dejavno sodelovati ljudje, ki so se vrnili na svoj dom. Dokončanje tega dela je pričalo o pristnosti opravljene prenove. Poročilo pravi: "In ko je bilo vse to opravljeno, so šli vsi Izraelci, ki so bili navzoči, v Judova mesta in so strli poslikane stebre ter posekali Ašere in razvalili višave in oltarje po vsem Judovem in Benjaminovem, tudi po Efraimovem in Manasejevem, da so jih vse zatrli. Tedaj so se vrnili vsi sinovi Izraelovi, vsak na svoj dom, v svoje mesto." (2 Let 31,1)

Ezekija in njegovi pomočniki so vpeljali različne oblike prenove za duhovni in posvetni napredek kraljestva. Kralj je "po vsem Judovem delal, kar je bilo dobro in prav in zvesto pred Gospodom,/338/ njegovim Bogom. In vse svoje delo, ki ga je začel, ... je delal iz vsega svojega srca, in šlo mu je po sreči. On je upal v Gospoda, Izraelovega Boga, ... ni se umaknil, hodeč za njim, temveč je izpolnjeval njegove zapovedi, ki jih je bil Gospod zapovedal Mojzesu. In Gospod je bil z njim." (2 Let 31,20; 2 Kr 18,5-7)

Za Ezekijevo vladavino so bili značilni izredni ukrepi, ki so okoliškim narodom razodeli, da je Izraelov Bog s svojim ljudstvom. Uspeh Asircev, ko so podjarmili Samarijo in razkropili zmeden ostanek desetih rodov med narode v začetku njegovega vladanja, je v mnogih vzbudil dvom o moči judovskega Boga. Ninivljani so zaradi tega uspeha dolgo zavračali Jonovo sporočilo in kljubovalno nasprotovali nebeškemu načrtu. Nekaj let po padcu Samarije so se zmagoslavne vojske znova pojavile v Palestini in tokrat svoje sile usmerile proti utrjenim Judovim mestom. Nekoliko so bili uspešni, vendar so se za nekaj časa umaknili zaradi težav, ki so se pojavile v drugih delih njihovega kraljestva. Šele nekaj let pozneje proti koncu Ezekijevega vladanja je bilo narodom sveta razodeto, ali bodo na koncu zmagali poganski bogovi.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

29. poglavje: Poslanci iz Babilona
)
Sredi uspešne vladavine je kralj Ezekija nenadoma smrtno zbolel. Ker je imel takšno bolezen, mu ni mogel pomagati noben človek. Zadnji žarek upanja je zbledel, ko je predenj stopil prerok Izaija s sporočilom: "Tako pravi Gospod: Uredi svojo hišo, kajti v kratkem umreš in ne boš živel." (Iz 38,1; 2 Kr 20,1)

Prihodnost se je zdela skrajno temačna, vendar je kralj lahko še vedno molil k njemu, ki je bil doslej njegovo "pribežališče in moč, v stiskah najhitrejša pomoč. Tedaj obrne Ezekija obličje v steno in moli h Gospodu, govoreč: Ah, Gospod, spomni se, prosim, da sem neprestano hodil pred teboj v resnici in z nerazdeljenim srcem ter delal, kar je dobro v tvojih očeh. In jokal je Ezekija, silno jokal." (Ps 46,1; 2 Kr 20,2.3; Iz 38,2.3)

Od Davidovega časa ni bilo več kralja, ki bi tako mogočno deloval za napredek Božjega kraljestva med odpadništvom in malodušjem, kakor je to/340/ naredil Ezekija. Umirajoči vladar je zvesto služil svojemu Bogu ter okrepil zaupanje ljudstva v Jahveja kot njihovega vrhovnega Vladarja. Podobno kakor David je lahko tudi on prosil: "Pred tvoje obličje pridi moja molitev, nagni svoje uho k mojemu vpitju. Kajti nasičena je z nadlogami moja duša in moje življenje je dospelo do kraja mrtvih. Zakaj ti si moja nada, Gospod Jahve, moje upanje od moje mladosti. Nate sem se opiral od rojstva. Ne zavrzi me ob času starosti. Bog, ne bivaj daleč od mene, na pomoč mi hiti! Ne zapusti me, o Bog, da še oznanjam tvoje rame prihodnjemu rodu in tvojo moč vsem, ki še pridejo." (Ps 88,2.3; 71,5.6.9. 12.18)

On, čigar "usmiljenje nima konca", je slišal molitev svojega služabnika. (Žal 3,22) "In zgodi se, ko ni bil Izaija še prešel sredine mesta, da pride Gospodova beseda do njega, veleč: Vrni se in reci Ezekiju, vojvodi mojega ljudstva: Tako pravi Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Slišal sem tvojo molitev, videl sem tvoje solze. Glej, ozdravim te; tretji dan pojdeš gor v Gospodovo hišo. In pridenem tvojim dnem petnajst let in iz roke asirskega kralja otmem tebe in to mesto, in branil bom to mesto zaradi sebe in zaradi Davida, svojega hlapca." (2 Kr 20,4-6)/341/

Prerok se je vesel vrnil z zagotovilom in upanjem. Naročil je, naj kralju na obolele dele telesa položijo kepo fig, in potem je kralju podal sporočilo Božjega usmiljenja in zaščite.

Kakor Mojzes v Madianski deželi, kakor Gideon v navzočnosti nebeškega poslanca in kakor Elizej pred odhodom svojega gospodarja v nebesa, je tudi Ezekija prosil za znamenje, da je sporočilo prišlo iz nebes. Preroka je vprašal: "Kaj je znamenje, da me Gospod ozdravi in da pojdem tretji dan gor v Gospodovo hišo?" (2 Kr 20,8)

Prerok je odvrnil: "To ti bodi znamenje od Gospoda, da bo storil Gospod, kar je govoril: Ali naj gre senca deset stopinj naprej ali naj gre deset stopinj nazaj? Ezekija reče: Lahko se senca pomakne deset stopinj naprej; nočem tega, temveč naj se vrne senca deset stopinj nazaj." (2 Kr 20,9.10)

Samo z neposrednim Božjim delovanjem se je lahko senca vrnila nazaj za deset stopinj, in to je bilo znamenje Ezekiju, da je Gospod uslišal njegovo molitev. Zatorej je "klical h Gospodu; in On je storil, da je šla senca po stopinjah, po katerih je bila šla dol na Ahazovi sončni uri za deset stopinj nazaj." (2 Kr 20,11)

Ko se je Judovemu kralju povrnila običajna krepkost, se je v pesmi zahvalil za Jahvejevo usmiljenje ter se zaobljubil, da bo posvetil preostale dni prostovoljni službi Kralju kraljev. Njegovo hvaležno priznanje Božjega usmiljenega ravnanja z njim je spodbuda vsem, ki si želijo svoja leta preživeti v slavo svojemu Stvarniku./342/ "Rekel sem: V svojih pokojnih dnevih moram stopiti v vrata groba; oropan sem ostanka svojih let. Dejal sem: Ne bom videl Gospoda, Gospoda v deželi živečih; ondi, kjer prebivajo mrtvi, ne bom več ugledal človeka. Moj dom je razrušen in ga nosijo od mene kakor pastirski šotor. Dotkal sem kakor tkalec svoje življenje; od statev me je odrezal. Od dne do noči me boš končal! Tolažil sem se do jutra - kakor lev je zdrobil vse moje kosti. Od dne do noči me boš končal! Kakor lastovka in žerjav sem cvičal, grulil sem kakor golob. Koprneče so mi zrle oči kvišku: o Gospod, v stiski sem, bodi mi porok! Kaj naj rečem? On mi je obljubil in On je tudi izpolnil. Tiho bom hodil vsa svoja leta zaradi bridkosti svoje duše. O Gospod, ob tem žive ljudje in vsekakor je v tem življenje mojega duha; in me ozdraviš in ohraniš v življenju: Glej, v mir mi je bilo, da me je zadela prebridka bridkost; ali ti si v ljubezni potegnil mojo dušo iz jame pogube, kajti vse moje grehe si vrgel za svoj hrbet. Saj grob te ne slavi, smrt te ne hvali; ni upanja v tvojo zvestobo njim, ki se pogrezajo v jamo./343/ Živeči, živeči te bo slavil kakor jaz danes; oče bo sinovom oznanjal tvojo zvestobo. Gospod je bil pripravljen rešiti me, zato bomo peli moje pesmi s strunami, dokler živimo, v Gospodovi hiši!" (Iz 38, 10-20)

V rodovitnih dolinah med Tigrisom in Evfratom je prebival starodavni rod, ki mu je bilo dano zavladati nad svetom, čeprav je bil v tistem času podložen Asiriji. Med njegovim ljudstvom so bili modrijani, ki so namenjali veliko pozornost proučevanju zvezdoslovja. Tako so opazili, da se je sončna senca pomaknila za deset stopinj nazaj, in se silno čudili. Ko je njihov kralj Merodak Baladan izvedel, da je bil ta čudež narejen za znamenje Judovemu kralju in mu je nebeški Bog zagotovil še nekaj let življenja, je poslal k Ezekiju poslance, da bi mu voščili ob ozdravitvi in poizvedeli, če je mogoče, več o Bogu, ki je lahko naredil tako velik čudež.

Obisk poslancev vladarja daljne dežele je ponudil Ezekiju priložnost poveličati živega Boga. Kako lahko bi jim pripovedoval o Bogu, vzdrževalcu vsega ustvarjenega, po čigar naklonjenosti je bilo prizaneseno njegovemu življenju, ko je že izgubil vsako drugo upanje. Do kakšne bistvene spremembe bi lahko prišlo, ko bi bili ti iskalci resnice s kaldejskih planjav spodbujeni priznati vrhovno oblast živega Boga!

Toda Ezekijevo srce sta zasedla ošabnost in nečimrnost, zato je v samopoviševanju pred pohlepnimi očmi/344/ razkazal zaklade, s katerimi je Bog obdaroval svoje ljudstvo. Kralj "jim je pokazal hišo svojih dragocenosti: srebro, zlato, dišave in najboljše olje, in vso svojo orožarno in vse, kar je bilo v njegovih zakladih; ničesar ni bilo v njegovi hiši in pod njegovo oblastjo, da jim tega Ezekija ne bi razkazal". (Iz 39,2; 2 Kr 20,13) Tega ni storil, da bi v očeh tujih knezov poveličal Boga, temveč sebe. Ni pomislil, da so ti možje predstavniki mogočnega naroda, ki se v svojem srcu ne boji in ne ljubi Boga./345/ Zelo nepremišljeno je bilo zaupati jim pozemsko narodovo bogastvo.

Obisk poslancev pri Ezekiju je bil ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Obisk poslancev pri Ezekiju je bil preizkus njegove hvaležnosti in vdanosti. Poročilo pravi: "Toda ko so bili k njemu poslani poslanci babilonskih vojvod, da bi vprašali po čudnem znamenju, ki se je bilo zgodilo v deželi, ga je Bog zapustil, da ga je izkusil, da bi spoznal vse, kar je bilo v njegovem srcu." (2 Let 32,31) Ko bi Ezekija izrabil ponujeno priložnost in pričal o moči, dobroti in usmiljenju Izraelovega Boga, bi bilo poročilo poslancev kakor luč, ki prežene temo. Tako pa je povišal sebe nad Gospoda nad vojskami. "Ali Ezekija ni povrnil dobrote, ki mu je bila dana. Zakaj njegovo srce se je prevzelo." (2 Let 32,25)

Kako pogubne posledice so morale nastopiti! Izaiju je bilo razodeto, da poslanci odhajajo domov s poročilom o bogastvu, ki so ga videli, ter da bodo babilonski kralj in njegovi knezi naredili načrt, po katerem lahko obogatijo svojo deželo z jeruzalemskimi zakladi. Ezekija se je hudo pregrešil, in "zato je prišel srd nad njega in nad Judo in Jeruzalem". (2 Let 32,25)

"Tedaj pride prerok Izaija h kralju Ezekiju in mu reče: Kaj so rekli oni možje in od kod so prišli k tebi? In Ezekija reče: Iz daljne dežele so prišli k meni, iz Babilona. In vpraša: Kaj so videli v tvoji hiši? In Ezekija odgovori: Kar koli je v moji hiši, so videli; ničesar ni bilo v mojih zakladih, česar jim ne bi bil pokazal.

Tedaj reče Izaija Ezekiju: Čuj besedo/346/ Gospoda nad vojskami! Glej, pridejo dnevi, ko se odnese v Babilon vse, kar je v tvoji hiši in kar so nabrali tvoji očetje do tega dne; nič ne ostane, pravi Gospod. Tudi tvojih sinov, ki pridejo iz tebe, ki jih boš rodil, vzemo, in bodo dvorniki v palači babilonskega kralja.

In Ezekija reče Izaiju: Dobra je Gospodova beseda, ki si jo govoril." (Iz 39,3-8)

Ezekija je pekla vest in se je "ponižal zato, ker se je bilo prevzelo njegovo srce, z jeruzalemskimi prebivalci vred", in "ni prišel nadnje Gospodov srd v Ezekijevih dneh". (2 Let 32,26) Toda slabo seme je bilo posejano in ob svojem času je pognalo ter obrodilo žetev razdejanja in gorja. V preostalih letih je bil Judov kralj uspešen, ker se je trdno odločil odkupiti za preteklost in poveličati ime Boga, kateremu je služil. Njegova vera pa je bila močno preizkušena in naučil se je, da lahko samo s popolnim zaupanjem v Jahveja upa na zmago nad silami teme, ki so kovale njegovo pogubo in popolno uničenje njegovega ljudstva.

Zgodovina o neuspehu Ezekija, da bi se izkazal zvest svoji dolžnosti med obiskom poslancev, je polna naukov za vse. Veliko bolj kakor smo to delali, bi morali govoriti o dragocenih poglavjih v naši izkušnji, o Božji milosti in ljubezni, o neprimerljivi globini Zveličarjeve ljubezni. Ko sta um in srce napolnjena z ljubeznijo do Boga, ne bo težko drugim povedati tega,/347/ kar spada k duhovnemu življenju. Vzvišene misli, plemenite težnje, jasno dojemanje resnice, nesebične namere, koprnenje po pobožnosti in svetosti se bodo izražali v besedah, ki razodevajo naravo srčnega zaklada.

Ljudje, s katerimi se vsak dan družimo, potrebujejo našo pomoč in vodstvo. Morda so v takšnem duševnem stanju, da bo o pravem času izgovorjena beseda kakor dobro zabit žebelj. Jutri so lahko ti ljudje že na kraju, kjer jih ne bomo mogli doseči. Kakšen je naš vpliv na te sopotnike?

Vsak dan je poln odgovornosti, ki jih moramo nositi. Vsak dan naše besede in dejanja vplivajo na ljudi, s katerimi se družimo. Kako zelo nujno je, da postavimo stražo svojim ustom in skrbno pazimo na svoje korake! Zaradi enega nepremišljenega giba in neprevidnega koraka bodo visoki valovi kakšne močne skušnjave preplavili človeka ter ga pahnili na napačno pot. Ne moremo odstraniti misli, ki smo jih posejali v človekov um. Če so bile to slabe misli, smo morda sprožili plaz okoliščin ali plimo zla, ki je ne bomo več mogli ustaviti.

Po drugi strani pa lahko s svojim zgledom pomagamo drugim razvijati dobra načela, s čimer vplivamo nanje, da delajo dobro. Oni pa prav tako širijo enak blagodejen vpliv na druge. Tako s svojim vplivom pomagamo stotinam in tisočim, ne da bi se tega zavedali. Pravi Kristusov sledilec spodbuja dobre namene vseh, s katerimi pride v stik. Pred neverujočim svetom, ki ljubi greh, razodeva moč Božje milosti in popolnost njegovega značaja.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

30.poglavje:  Osvoboditev od Asirije

Med veliko nevarnostjo za narod, ko so asirske čete vdirale v Judovo deželo in se je zdelo, da nič ne more rešiti Jeruzalema pred dokončnim uničenjem, je Ezekija zbral sile svojega kraljestva, da bi se z neomajnim pogumom uprle poganskim zatiralcem in zaupale v moč Jahveja, da jih bo rešil. Ezekija je opogumljal Judo: "Bodite močni in srčni, ne bojte se in ne plašite se pred asirskim kraljem, ne pred vso to množico, ki je pri njem! Zakaj večji je z nami kakor z njim; z njim je mesena roka, z nami pa je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in za nas vodi boj." (2 Let 32,7.8)

Ezekija ni brez vzroka tako zanesljivo govoril o izidu. Bog je uporabil bahaškega Asirca za nekaj časa kot palico svoje jeze, da bi kaznoval narode, vendar ta ni vedno zmagoval. (Glej Iz 10,5) Gospod je po Izaiju sporočil nekaj let poprej/349/ ljudem, ki so bivali na Sionu: "Ne boj se ... Asirca! ... Kajti še malo, prav malo časa, ... in Gospod nad vojskami zavihti zoper njega bič kakor v poboju Madiancev pri Orebski skali; in njegova palica bo nad morjem in jo dvigne, kakor jo je dvignil nad Egiptom. In zgodi se v tistem času, da se razprta njegovo breme s tvoje rame in njegov jarem s tvojega vratu, da, jarem razpade spričo maziljenja." (Iz 10,24-27)

V drugem preroškem sporočilu, ki je bilo dano "v letu, v katerem je umrl kralj Ahaz," je prerok objavil: "Prisegel je Gospod nad vojskami, rekoč: Gotovo, kakor sem se namenil, tako se zgodi, in kakor sem sklenil, tako ostane: da zdrobim Asurja v svoji deželi in ga pogazim na svojih gorah. Tako se jim razprta njegov jarem in njegovo breme jim pade z rame. To je tisti sklep, ki je storjen nad vso zemljo, in to je roka, ki je iztegnjena nad vsemi narodi. Zakaj Gospod nad vojskami je storil sklep, in kdo naj ga uniči? In njegova roka je iztegnjena, kdo naj jo odvrne?" (Iz 14,28.24-27)

Zatiralčeva moč bo zlomljena. Ezekija pa je v prvih letih svojega vladanja plačeval davke v skladnosti s sporazumom, ki ga je podpisal Ahaz. Medtem pa se je kralj posvetoval s svojimi knezi in oblastniki ter naredil vse, kar je mogel, da bi obranil kraljestvo. Zagotovil je obilne zaloge vode znotraj jeruzalemskih zidov, saj je bo zunaj mesta primanjkovalo. "In Ezekija se ohrabri in popravi vse zidovje, ki je bilo luknjasto, ter zgradi stolpe na njem/350/ in še drugi zid odzunaj in utrdi Milo v Davidovem mestu in napravi veliko orožja in ščitov. In postavi vojne poveljnike nad ljudstvom." (2 Let 32,5.6) Naredili so vse, kar so mogli, da bi se pripravili na obleganje.

Do Ezekijevega prihoda na prestol so Asirci že odpeljali v ujetništvo veliko število Izraelcev iz severnega kraljestva. Nekaj let pozneje, ko je že vladal in je še utrjeval obrambo Jeruzalema, so Asirci oblegali in zasedli Samarijo ter razkropili deset rodov po mnogih pokrajinah asirskega kraljestva. Judove meje so bile oddaljene samo nekaj kilometrov, Jeruzalem pa samo petinosemdeset kilometrov stran. Bogati plen, ki bi ga našli v templju, bi spravil v skušnjavo sovražnike, da bi se vrnili ponj.

Judov kralj pa se je odločil opraviti svoj delež v pripravi na obrambo pred sovražnikom in ko je dokončal vse, kar je lahko naredil v človeški iznajdljivosti in moči, je zbral svojo vojsko in jih opomnil, naj bodo pogumni. "Velik je sredi tebe Izraelov Svetnik," je bilo Izaijevo sporočilo Judu. Kralj je z neomajno vero sedaj objavil: "Z nami je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in za nas vodi boj." (Iz 12,6; 2 Let 32,8)

Nič ne more hitreje spodbuditi vere, kakor pa če jo izvršujemo. Judov kralj se je pripravil na prihajajočo nevihto; ker je bil prepričan, da se bo izpolnilo prerokovanje zoper Asirce, se je oprl na Boga. "In ljudstvo se je zaneslo na besede Ezekija, Judovega kralja." (2 Let 32,8) Kaj pa če se bodo asirske vojske/351/ takoj po zmagi nad največjimi zemeljskimi narodi in nad Samarijo v Izraelu napotile še nad Judo? Kaj pa če se bodo bahale: "Kakor je moja roka dosegla kraljestva malikov, katerih rezane podobe so bile lepše od jeruzalemskih in samarijskih - ali ne bom, kakor sem storil Samariji in njenim malikom, enako storil Jeruzalemu in njegovim podobam?" (Iz 10,10.11) Juda se ni imel česa bati, kajti zaupali so v Jahveja.

Končno je nastopila dolgo pričakovana stiska. Asirske sile so napredovale iz zmage v zmago in prišle v Judejo. Ker so bili prepričani o zmagi, so razdelili svoje sile na dve vojski. Ena od teh naj bi šla nad egiptovsko vojsko na jugu, druga pa naj bi oblegala Jeruzalem.

Judovo edino upanje je bil sedaj Bog. Vsaka možna pomoč iz Egipta je bila izključena. Drugih narodov, ki bi ponudili prijateljsko pomoč, pa ni bilo blizu.

Asirski poveljniki so bili tako prepričani o moči svojih izurjenih vojsk, da so pripravili srečanje s poveljnikom Judov, in na njem so naduto zahtevali vdajo mesta. Po tej zahtevi se je zvrstila bogokletna žalitev judovskega Boga. Ker sta Juda in Izrael tako slabela in odpadla, se narodi niso več bali Božjega imena, marveč je to postalo predmet nenehnega posmeha. (Glej Iz 52,5)

"Povejte vendar Ezekiju," je dejal Rabsak, eden od Senaheribovih glavnih poveljnikov: "Tako pravi veliki kralj, asirski kralj: Kakšno upanje je to, na katero se zanašaš? Praviš: Dosti je/352/ sveta in moči za vojskovanje - a to je prazna beseda. V kogar torej upaš, da si se mi uprl?" (2 Kr 18,19.20)

Poveljniki so se pogajali zunaj mestnih vrat, vendar na takšni razdalji, da so stražarji na obzidju lahko vse slišali. Ko so predstavniki asirskega kralja glasno razlagali svoje predloge Judovemu poveljniku, jih je on zaprosil, naj govorijo v sirščini namesto v hebrejščini, da ljudje na obzidju ne bi vedeli, o čem se pogovarjajo. Rabsak se je temu predlogu rogal, še bolj je povzdignil svoj glas in dalje govoril v hebrejščini:

"Čujte besede velikega kralja, asirskega kralja! Tako pravi kralj: Naj vas ne prekani Ezekija, kajti ne bo vas mogel oteti iz njegove roke! In ne pregovori vas Ezekija, da bi upali v Gospoda, govoreč: Gotovo nas otme Gospod, in to mesto ne bo dano asirskemu kralju v roko!

Ne poslušajte Ezekija....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ne poslušajte Ezekija, ko vas zapeljuje, govoreč: Gospod nas otme. Ali je rešil kateri bogov drugih narodov svojo deželo iz roke asirskega kralja? Kje so bogovi Hamata in Arpada? Kje so bogovi Sefarvaima, Hene in Ive? Ali so rešili Samarijo iz moje roke? Kateri so med vsemi bogovi teh dežel,/353/ ki so svojo deželo oteli iz moje roke? Da bi Gospod otel Jeruzalem iz moje roke!" (2 Kr 18,28-35; Iz 36,13-20)

Na to posmehovanje so Judje molčali. Pogajanje se je končalo. Judovski predstavniki so se vrnili k Ezekiju "z raztrgano obleko in mu naznanili Rabsakove besede". (Iz 36,21.22; 2 Kr 18,36.37) Ko je kralj slišal za bogokletno izzivanje, si je "raztrgal oblačila in se ogrnil z raševino in stopil v Gospodovo hišo". (2 Kr 19,1; Iz 37,1)

K Izaiju je bil poslan sel, da bi ga obvestil o izidu pogajanja. "Dan stiske in strahovanja in zasmehovanja je ta dan," je bila beseda, ki jo je poslal kralj. "Morda bo slišal Gospod, tvoj Bog, vse Rabsakove besede, s katerimi ga je poslal asirski kralj, njegov gospod, sramotit živega Boga, in bo kaznoval besede, ki jih je slišal Gospod, tvoj Bog. Zato povzdigni molitev za ostanke, kar jih je še." (2 Kr 19,3.4; Iz 37,3.4)

"Kralj Ezekija pa in prerok Izaija, Amozov sin, sta spričo tega molila in vpila v nebo." (2 Let 32,20)

Bog je uslišal molitev svojih služabnikov. Izaiju je poslal sporočilo za Ezekija: "Tako povejte svojemu gospodu: Tako pravi Gospod: Ne boj se zaradi tistih besed, ki si jih slišal, ki so me z njimi preklinjali hlapci asirskega kralja. Glej, jaz mu vdahnem duha, da bo slišal glas in se vrnil v svojo deželo, in storim, da pade od meča v svoji deželi." (2 Kr 19,6.7; Iz 37,6.7)

Asirski predstavniki so potem, ko je judovski poveljnik odšel, vzpostavili zvezo neposredno s svojim kraljem,/354/ ki je z delom svoje vojske stražil dostop iz Egipta. Ko je Senaherib slišal poročilo, je napisal "liste, da bi kidal sramoto na Gospoda, Izraelovega Boga, in zoper njega govoril, češ, kakor bogovi narodov po deželah niso svojega ljudstva rešili iz moje roke, tako tudi ne reši Ezekijev Bog iz moje roke svojega ljudstva". (2 Let 32,17)

Za bahavo grožnjo je prišlo še sporočilo: "Naj te ne vara tvoj Bog, ki staviš vanj upanje, govoreč: Jeruzalem ne bo dan v roko asirskega kralja. Glej, sam si slišal, kaj so storili asirski kralji vsem drugim deželam, pokončavši jih docela, in ti bi se rešil? Ali so bogovi narodov rešili tiste, ki so jih pogubili moji očetje, Gozana in Harana in Rezefa in sinove Edena, ki so bili v Telasarju? Kje je kralj hamatski in kralj arpadski in kralj mesta Sefarvaima in Hene in Ive?" (2 Kr 19,10-13; Iz 37,10-13)

Ko je Judov kralj prejel sramotilno pismo, ga je odnesel v tempelj in ga razgrnil pred Gospodom ter molil z močno vero za pomoč iz nebes, da bi zemeljski narodi spoznali, da Bog Hebrejcev še vedno živi in vlada. (2 Kr 19,14; Iz 37,14) Šlo je za Jahvejevo čast; samo On jih je lahko rešil.

Ezekija je prosil: "O Gospod, Izraelov Bog, ki stoluješ nad kerubi, ti si Bog, ti edini vsem kraljestvom na zemlji, ti si ustvaril nebesa in zemljo! Nagni svoje uho, Gospod, in poslušaj, odpri svoje oči, Gospod, in poglej! In poslušaj besede/355/ Senaheriba, s katerimi ga je poslal sramotit živega Boga! Res je, Gospod, opustošili so asirski kralji one narode in njihove dežele in so pometali njihove bogove v ogenj, zakaj niso bili bogovi, ampak delo človeških rok, les in kamen; zato so jih pogubili. Sedaj torej, Gospod, naš Bog, reši nas, prosim, iz njegove roke, da naj spoznajo vsa kraljestva na zemlji, da si ti Gospod Bog, ti edini." (2 Kr 19,15-19; Iz 37,16-20)

"O Izraelov Pastir, poslušaj, ki vodiš Jožefa kakor čredo, ki stoluješ nad kerubi, pokaži se v svoji svetlobi! Pred Efraimom, Benjaminom in Manasejem zbudi svojo moč ter pridi nam v rešitev. O Bog, postavi nas v prejšnji stan, razjasni svoje obličje, in rešeni bomo. Gospod, Bog nad vojskami, doklej se bo kadila tvoja jeza ob molitvi tvojega ljudstva? Pasel si jih s solznim kruhom in piti si jim dal obilno mero solz. Postavil si nas za prepir našim sosedom, in sovražniki se nam smejejo med seboj. O Bog nad vojskami, postavi nas v prejšnji stan, razjasni svoje obličje, in rešeni bomo. Trto si bil prestavil iz Egipta, pregnal si narode, da bi jo zasadil. Pripravil si prostor pred njo, da se je ukoreninila in prerasla deželo. Njena senca je prekrivala gore in njene veje največje cedre. Iztezala je svoje mladike do morja in proti reki svoje rozge./356/ Zakaj si podrl njene ograje, da jo obirajo vsi mimohodeči? Razriva jo merjasec iz gozda in poljska divjačina jo objeda. O Bog nad vojskami, povrni se, prosimo, ozri se iz nebes ter glej, in skrbi za to trto in ohrani, kar je bila vsadila tvoja desnica, in sina, ki si ga močnega storil sebi. ... Oživi nas zopet, in klicali bomo tvoje ime. Gospod, Bog nad vojskami, postavi nas v prejšnji stan, razjasni svoje obličje, in rešeni bomo." (Ps 80)

Ezekijeve prošnje za Judo in čast njihovega vrhovnega Vladarja so bile v skladnosti z Božjo voljo. Salomon je ob posvetitvi templja molil h Gospodu, naj se bojuje "za pravdo svojega ljudstva Izraela, kolikor je vsak dan treba: da bi spoznala vsa ljudstva na zemlji, da Gospod je Bog, nobenega ni drugega". (1 Kr 8,59.60) Gospod naj bi jim bil še posebej naklonjen, ko so zaradi vojne ali približevanja tuje vojske Izraelovi poveljniki prišli v molitveni dom in prosili za rešitev. (1 Kr 8,33.34)

Ezekija ni bil puščen brez upanja. Izaija mu je sporočil: "Tako pravi Gospod, Izraelov Bog: Kar si molil k meni spričo Senaheriba, asirskega kralja, sem slišal. To je beseda, ki jo je govoril Gospod o njem:

Zaničuje te, zasmehuje te devica, sionska hči, za teboj maje glavo jeruzalemska hči.

Koga si sramotil in preklinjal? In zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil svoje oči? Zoper Izraelovega Svetnika!/359/ Po svojih poslancih si sramotil Gospoda, ko si govoril: Z množico svojih voz sem prišel na vrh gora, do najvišje strani Libanona; in posekam njegove visoke cedre in njegove najboljše ciprese; stopim tudi v njegovo najdaljnejše prenočišče, v gaj na njegovem vrtu. Jaz sem kopal in izpil tuje vodnjake, in s stopalom svojih nog hočem posušiti vse egiptovske reke.

Ali nisi slišal, da sem jaz to napravljal od zdavnaj in snoval od starih časov? Sedaj sem storil, da je prišlo to, da rušiš utrjena mesta v kupe razvalin. Zato so bili njihovi prebivalci slabotnih rok, prestrašeni in zbegani; bili so kakor trava na polju in kakor mehka zelenjava, kakor trava na strehah in kakor posmojeno žito, preden gre v latje.

In tvoje sedenje in tvoj odhod in tvoj prihod poznam, tudi tvoje divjanje zoper mene. Ker tvoje divjanje zoper mene in tvoje lahkoživstvo je prišlo do mojih ušes, zato dam svoj obroček v tvoj nos in svojo uzdo med tvoje ustnice, in povedem te nazaj po tisti poti, po kateri si prišel." (2 Kr 19,20-28; Iz 37,21-29)

Judovo deželo so .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Judovo deželo so opustošile osvajalne vojske, Bog pa je obljubil, da bo čudežno zadovoljil potrebe ljudstva. Ezekija je prejel sporočilo: "In to ti bodi v znamenje: to leto boste jedli, kar samo zraste, drugo leto pa, kar po tem priraste, v tretjem letu sejte in žanjite in sadite vinograde ter jejte njihov sad. In kar se od Judove hiše ohrani,/360/ kar preostane, bo zopet poganjalo korenine spodaj in rodilo sad zgoraj. Zakaj iz Jeruzalema izide ostanek in s Sionske gore tisti, ki se bodo rešili; gorečnost Gospoda nad vojskami stori to.

Zatorej tako pravi Gospod zastran asirskega kralja. Ne pride v to mesto in puščice ne ustreli sem, tudi ščita mu ne bo postavil nasproti, ne nanašal nasipov zoper njega. Po isti poti, po kateri je prišel, se vrne, v to mesto pa ne pride, govori Gospod. Zakaj branil bom to mesto da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega hlapca." (2 Kr 19,29-34; Iz 37,30-35)

Rešitev je prišla še tisto noč. "In zgodi se to noč, da izide Gospodov angel ter jih pobije v asirskem ostrogu sto petinosemdeset tisoč. In Gospod je poslal angela, da je pobil vse močne junake in vojvode in poveljnike v taboru asirskega kralja." (2 Kr 19,35; Iz 37,36; 2 Let 32,21)

Novice o strašnem kaznovanju vojske, ki je bila poslana zasest Jeruzalem, so kmalu dospele do Senaheriba, ki je še vedno čuval dostop iz Judeje v Egipt. Ker se je asirski kralj ustrašil, je pohitel in "se z očitno sramoto vrnil v svojo deželo". (2 Let 32,21) Ni pa več dolgo vladal. V skladnosti s prerokovanjem, ki je napovedalo njegov nenadni konec, so ga umorili ljudje iz njegovega doma, "in kraljeval je njegov sin Esarhadon namesto njega". (Iz 37,38; 2 Kr 19,37)

Bog Hebrejcev je premagal ošabne Asirce. Jahvejeva čast je bila obranjena v očeh okoliških narodov. V Jeruzalemu se je srce ljudi napolnilo s svetim veseljem. Njihove goreče/361/ prošnje za rešitev so bile združene s priznanjem greha in mnogimi solzami. V svoji veliki stiski so popolnoma zaupali v Božjo moč za rešenje; On pa jih ni pustil na cedilu. V tempeljskih hodnikih so odmevale slovesne hvalnice.

"Znan je v Judu Bog, v Izraelu je veliko njegovo ime. V Salemu je njegova koča in njegovo prebivališče na Sionu. Tamkaj je strl ognjene puščice lokov, ščit in meč in vojsko. Svetel si ti, veličasten, bolj kakor roparske gore. Plen so postali srčni korenjaki, zaspali so v svoje spanje, in nobeden tistih junakov ni našel moči v svojih rokah. Od tvojega hudovanja, o Jakobov Bog, sta onemogla voz in konj. Ti, ti si strašen, in kdo more stati pred teboj, kadar se jeziš? Z neba si dal slišati sodbo, zemlja se je zbala in utihnila, ko je na sodbo vstal Bog, da bi rešil vse krotke na zemlji. Res, srd človeški ti je v slavo, z zalogo obilega svojega srda se opašeš. Obetajte in izvršujte obljube Gospodu, svojemu Bogu; vsi, ki so okoli njega, naj mu prineso darila, strašnemu; On uničuje napuh prvakov, strašen je zemeljskim kraljem." (Ps 76)

Vzpon in padec asirskega kraljestva je poln naukov za ljudstva, ki živijo danes na zemlji. Navdihnjenje je slavo Asirije na višku njene blaginje primerjalo/362/ s plemenitim drevesom v Božjem vrtu, ki kraljuje nad drugimi drevesi.

"Glej, Asur je bil ceder na Libanonu, z lepimi vejami, košat za senco in silno visok, in njegov vrh je segal med oblake. ... In bil je prelep v svoji velikosti in ker je imel široko raztegnjene odrastke; kajti njegove korenine so bile ob obilih vodah. Cedre na Božjem vrtu ga niso nadkriljevale, ciprese se niso mogle enačiti z njegovimi vejami in javori niso bili kakor njegove mladike, nobeno drevo na Božjem vrtu mu ni bilo enako v lepoti. ... In zavidala so mu vsa edenska drevesa, ki so bila na Božjem vrtu." (Ezk 31, 3-9)

Namesto da bi vladarji v Asiriji izkoristili te izredne blagoslove v korist človeštva, so postali bič za mnoge dežele. Bili so kruti, niso mislili na Boga ali svoje bližnje, uveljavljali so trdno politiko, da bodo vse narode pripravili priznati prevlado bogov iz Niniv, katere so poviševali nad Najvišjega. Bog je k njim poslal Jona z opominom, in tedaj so se za nekaj časa ponižali pred Gospodom nad vojskami ter prosili za odpuščanje. Kmalu pa so se zopet povrnili k čaščenju malikov in k osvajanju sveta.

Prerok Nahum je v obtožbi proti hudobnežem v Ninivah vpil: "Gorje okrvavljenemu mestu, vse polno je laži in silovitosti, ne neha ropati. Biči pokajo in kolesa škripljejo, konji dirjajo in vozovi drdrajo!/363/ Konjeniki pridirjavajo in meči se svetijo in sulice blesketajo! Množica je pobitih. ... Glej, jaz sem zoper tebe, govori Gospod nad vojskami." (Nah 3,1-5)

Neskončni še vedno z nezmotljivo natančnostjo piše poročilo o narodih. Ker njegova milost še čaka, zaradi vabila k spokorjenju to poročilo ostaja odprto; ko pa bodo številke dosegle mero, ki jo je določil Bog, se bo sprožila njegova jeza. Poročilo bo končano. Božanske potrpežljivosti bo konec. Milost se ne bo več potegovala zanje.

"Gospod je počasen za jezo ...

"Gospod je počasen za jezo in velik v moči, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega. Gospodova pot je v viharju in nevihti in oblaki so prah njegovim nogam. On zapreti morju in ga osuši, in vse reke posuši; Basan in Karmel hirata in cvetje na Libanonu vene. Gore se tresejo pred njim in hribi se tajajo; pred njegovim obličjem se giblje zemlja in vesoljni svet in vsi, ki na njem prebivajo. Kdo more stati vpričo njegovega srda? In kdo obstoji ob gorečnosti njegove jeze? Njegova togota se razliva kakor ogenj in skale se rušijo pred njim." (Nah 1,3-6)

Tako so Ninive, "tisto veselo mesto, ki je prebivalo brez skrbi, ki je govorilo v svojem srcu: Jaz sem, in nobenega ni razen mene," postale "prazne in izpraznjene in opustošene, ... ležišče levov in pašnik levičem, koder se je sprehajal lev, levinja in levič, in nihče jih ni strašil". (Zef 2,15; Nah 2,10.11)/364/

Zefanija je gledal naprej v čas, ko bo ošabnost Asirije ponižana, in prerokoval: "In ležale bodo sredi mesta črede, vsake vrste živali; tudi pelikani in ježi bodo prenočevali na glavičih njihovih stebrov. Glas vetra bo pel v oknu, razvaline bodo na pragih, ker odtrgani so cedrovi obložci." (Zef 2,14)

Velika je bila slava asirskega kraljestva; njegov padec je bil globok. Prerok Ezekiel je nadaljeval prispodobo o veličastni cedri ter jasno napovedal padec Asirije zaradi njene ošabnosti in krutosti. Objavil je:

"Zato je tako rekel Gospod Jahve: ... Vrh je iztezal tja med oblake in njegovo srce se je prevzelo zaradi njegove visokosti: zato ga dam v pest mogočniku med narodi, naj le ravna z njim, kakor hoče; zaradi njegove brezbožnosti sem ga zavrgel. In tujci, silovitniki med narodi, so ga posekali ter vrgli na tla: njegovi odrastki so popadali po gorah in po vseh dolinah in njegove veje so se polomile in obležale po vseh globinah dežele; in vsa zemeljska ljudstva so šla izpod njegove sence in se niso več zanj zmenila; na njegov podrti trup so sedli vsi nebeški ptiči in po njegovih vejah čepe vse zemeljske zverine: da se ne povzdiguje nobeno drevo ob vodah zaradi svoje visokosti. ...

Tako pravi Gospod Jahve: V dan, ko je šel dol v pekel, sem napravil žalovanje; ... in zaradi njega so omedlevala vsa drevesa na polju. Storil sem, da so se od hrupa njegovega padca tresli narodi." (Ezk 31,10-16)/365/

Ošabnost Asirije in njen padec služijo kot nazoren nauk do konca časa. Bog povprašuje današnje zemeljske narode, ki se ošabno in objestno razvrščajo zoper njega: "Komu si enak v taki slavi in velikosti med edenskimi drevesi? A pahnjen boš z edenskimi drevesi v spodnje kraje zemlje." (Ezk 31,18)

"Dobrotljiv je Gospod, zavetišče je v dan stiske in pozna nje, ki pribegajo k njemu. Ali s povodnjijo, ki vse poplavi," bo uničil vse, ki se poskušajo povzdigniti nad Najvišjega. (Nah 1,7.8)

"In potlačena bo prevzetnost Asirije in žezlo Egipta se umakne." (Zah 10,11) To ne velja samo za narode, ki so se razvrščali zoper Boga v starodavnih časih, temveč tudi za narode, ki danes nočejo izpolniti božanskega načrta. Na dan sodbe, ko bo pravični Sodnik vse zemlje "presejal narode" (Iz 30,28) in bo njim, ki so se držali resnice, dovoljeno stopiti v Božje mesto, bo nebeški obok odmeval od zmagoslavnih pesmi odrešenih. "Vi pa boste peli," pravi prerok, "kakor v noči, ko se posvečuje praznik, in srčno se veselili kakor tisti, ki gredo s piščaljo, da stopijo na Gospodovo goro, k Izraelovi Skali. In Gospod stori, da se zasliši veličastvo njegovega glasu. ... Kajti po Gospodovem glasu bo potrt Asirec, ki je bil vajen tepsti s šibo. In vsak udarec določene šibe, ki bo z njo švigal Gospod po njem, se bo godil med glasom bobnov in strun." (Iz 30,29-32)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

31. poglavje:  Upanje za pogane

Izaija je med svojim delovanjem jasno razodeval Božji namen za pogane. Drugi preroki so omenili božanski načrt, vendar njihovega jezika ljudstvo ni vedno razumelo. Izaiju pa je bilo naročeno, naj Judi zelo jasno poda resnico, da bodo k Božjemu Izraelu prišteti tudi mnogi, ki telesno niso Abrahamovi potomci. Ta nauk ni bil v skladnosti z bogoslovjem njegovega časa, pa vendar je neustrašno oznanjeval sporočila, ki mu jih je dajal Bog ter obudil upanje mnogim hrepenečim srcem, ki so iskala duhovne blagoslove, obljubljene Abrahamovemu potomstvu.

Apostol poganov je v svojem pismu vernikom v Rimu obrnil pozornost na te značilnosti Izaijevega nauka. Pavel je rekel: "Izaija govori smelo in pravi: Našli so me ti, ki me niso iskali, razodet sem bil tem, ki niso vpraševali po meni." (Rim 10,20)

Zdi se, da Izraelci velikokrat niso mogli ali pa niso hoteli razumeti Božjega namena za pogane. Vendar so bili prav zaradi tega/367/ namena ločeno in neodvisno ljudstvo sredi zemeljskih narodov. Njihov oče Abraham, komur je bila najprej dana zavezna obljuba, je bil poklican oditi izmed svojega sorodstva v oddaljene kraje, kjer bi bil nosilec luči poganom. Čeprav mu je bila dana obljuba, da bo njegovega potomstva kakor morskega peska, vendar ni smel postati ustanovitelj velikega naroda v Kanaanski deželi zaradi sebičnih ciljev. Božja zaveza z njim je zajemala vse narode sveta.

Jahve je objavil: "In te blagoslovim in poveličam tvoje ime, in v blagoslov bodi! In blagoslovil bom nje, ki blagoslavljajo tebe, in kdor te preklinja, njega bom preklel, in blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Mz 12,2.3)

Tik preden je bil rojen Izak, je bila zaveza obnovljena in znova je bil jasno podan Božji namen za človeštvo. "In vsi narodi zemlje bodo blagoslovljeni v njem," se je glasilo Gospodovo zagotovilo o otroku obljube. (1 Mz 18,18) Pozneje pa je obiskovalec iz nebes še enkrat objavil: "Blagoslovljeni bodo vsi narodi po tvojem potomstvu." (1 Mz 22,18)

Vseobsežni pogoji te zaveze so bili znani Abrahamovim otrokom in njegovim vnukom. Da pa bi bili lahko Izraelci v blagoslov narodom in bi se razglasilo Božje ime "po vsej zemlji", (2 Mz 9,16) so bili rešeni egiptovskega jarma. Ko bi bili poslušni njegovim zahtevam, bi bili v veliki prednosti pred drugimi narodi v modrosti in razsodnosti. To premoč pa bi/368/ dosegli in zadržali samo zato, da bi se po njih lahko izpolnil Božji namen za vse narode sveta.

Čudovita Božja previdnost ob osvoboditvi Izraela iz egiptovske sužnosti in njihovega zavzetja Obljubljene dežele je mnoge pogane pripeljala k spoznanju Izraelovega Boga kot Vrhovnega Vladarja. "In spoznali bodo Egipčani," se je glasila obljuba, "da sem jaz Gospod, ko iztegnem svojo roko nad Egiptom in izpeljem Izraelove sinove izmed njih." (2 Mz 7,5) Celo ošabni Faraon je bil prisiljen priznati Jahvejevo moč. "Pojdite, služite Gospodu," je velel Mojzesu in Aronu, "in me tudi blagoslovite." (2 Mz 12,31.32)

Napredujoče Izraelove vojske so ugotovile, da spoznanje o mogočnem delovanju hebrejskega Boga gre pred njimi in da nekateri med pogani spoznavajo, da je On edini pravi Bog. V brezbožnem Jerihu je poganka dejala: "Zakaj Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj." (Joz 2,11) Spoznanje o Jahveju, ki je tako prišlo do nje, ji je prineslo zveličanje. Po veri "nečistnica Rahab ni umrla z nevernimi, ker je sprejela oglednike v miru". (Heb 11,31) Njena spreobrnitev pa ni bila osamljen primer Božje milosti do malikovalcev, ki so priznali njegovo božansko oblast. Sredi dežele se je številno ljudstvo - Gibeonci - odreklo poganstvu in se pridružilo Izraelu ter prejelo delež v zaveznih blagoslovih.

Bog ne priznava razlik zaradi narodnosti, rase ali družbenega razreda. On je Stvarnik vseh ljudi./369/ Po stvarjenju smo vsi ena družina in vsi smo eno tudi po odrešenju. Kristus je prišel podret vsak ločitveni zid in odpret vsak predel svetišča, da bi vsak človek imel prost dostop do Boga. Njegova ljubezen je tako široka, tako globoka in tako popolna, da prežema vse. Izpod Satanovega vpliva rešuje ljudi, ki so jih zapeljale njegove prevare ter jih postavi blizu Božjega prestola, ki ga obdaja mavrica obljube. V Kristusu ni ne Juda ne Grka, ne sužnja ne svobodnega.

V naslednjih letih po zavzetju Obljubljene dežele so skoraj popolnoma pozabili dobrotljive Jahvejeve načrte za zveličanje poganov, zato jih je moral na novo objaviti. "Vsi kraji zemlje," je navdihnjeno pel psalmist, "naj se spomnijo in spreobrnejo h Gospodu, in klanjale se bodo pred teboj vse družine poganskih narodov. Pridejo velikaši iz Egipta, Etiopija hitro iztegne svoje roke proti Bogu. In bali se bodo pogani Gospodovega imena in vsi kralji zemlje tvoje slave. Zapiše se to naslednjemu rodu, in ljudstvo, ki bo ustvarjeno, bo hvalilo Gospoda: ker je pogledal z višave svoje svetosti, ozrl se Gospod iz nebes na zemljo, da usliši zdihovanje jetnikov, da oprosti nje, ki so izročeni smrti, da oznanjajo na Sionu Gospodovo ime in njegovo hvalo v Jeruzalemu, ko se zbero vsa ljudstva in kraljestva, da služijo Gospodu." (Ps 22,27; 68,31; 102,15.18-22)/370/

Ko bi Izrael ostal zvest svoji nalogi, bi bili vsi narodi na zemlji deležni njegovih blagoslovov. Srca njih, katerim je bilo zaupano spoznanje o zveličavni resnici, pa niso ganile potrebe okoliških ljudi. Ko so pozabili Božji načrt, so pričeli na pogane gledati kot na ljudi, ki so zunaj dosega njegove milosti. Luč resnice je bila prikrita in zavladala je tema. Narode je zagrnila koprena neznanja; Božje ljubezni skorajda niso poznali; cvetela pa sta zmota in vraževerje.

S takšnimi razmerami se je srečal Izaija, ko je bil poklican k preroškemu poslanstvu, vendar ni postal malodušen, saj mu je v ušesih še odmeval zmagoslavni napev angelov, ki so obdajali Božji prestol: "Vsa zemlja je polna njegove slave!" (Iz 6,3) Njegovo vero so okrepili prizori veličastnih zmag Božje cerkve, ko bo "vsa zemlja polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo globočino morja". (Iz 11,9) "Zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in tisti zastor, ki je razprostrt čez vse narode," bosta končno uničena. (Iz 25,7) Na vse človeštvo bo izlit Božji Duh. Lačni in žejni pravičnosti bodo prišteti k Božjemu Izraelu. "In razcveto se kakor med travo, kakor vrbe poleg vodotokov," je dejal prerok. "Ta poreče: Gospodov sem! In oni razglasi Jakobovo ime za svoje; oni pa se zapiše s svojo roko Gospodu, in častno ime mu bo Izrael." (Iz 44,4.5)

Preroku je bil razodet dobrotljivi Božji načrt, ko je razkropil upornega Judo med/371/ svetovna ljudstva. Gospod je objavil: "Zato bo moje ljudstvo spoznalo moje ime, zato spoznavajo prav tisti dan, da sem jaz tisti, ki govori: Glej, tukaj sem!" (Iz 52,6) Nauka poslušnosti in zaupanja pa naj se ne bi naučili samo oni. V krajih, kamor bodo izgnani, naj bi drugim govorili o živem Bogu. Mnogi sinovi tujcev naj bi se naučili ljubiti Boga kot svojega Stvarnika in Odrešenika; posvečevati naj bi začeli njegov sveti sobotni dan kot spomin na njegovo ustvarjalno moč. In ko bo "Gospod razgalil ramo svoje svetosti pred očmi vseh narodov", da bi rešil svoje ljudstvo sužnosti, "bodo vsi kraji zemlje videli zveličanje našega Boga". (Iz 52,10) Mnogi spreobrnjenci iz poganstva se bodo želeli popolnoma zediniti z Izraelci ter jih spremljati, ko se bodo vrnili v Judejo. Nihče teh ne bo govoril: "Gospod me gotovo loči od svojega ljudstva," (Iz 56,3) kajti Božja beseda, ki je bila dana po njegovem preroku njim, ki se mu bodo podredili in izpolnjevali njegov zakon, se je glasila, da bodo prišteti duhovnemu Izraelu - njegovi cerkvi na zemlji.

"Inozemce pa,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Inozemce pa, ki so se pridružili Gospodu, da mu strežejo in da ljubijo Gospodovo ime, da mu bodo hlapci: kdor koli hrani soboto, da bi je ne oskrunil, in kateri trdno drže mojo zavezo, nje tudi pripeljem h gori svoje svetosti in jih razveselim v svoji molitveni hiši, njihove žgalne in klalne daritve bodo prijetne na mojem oltarju. Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom. Gospod Jahve, ki zbira Izraelove razkropljence, govori: Še druge/372/ bom zbral k njemu, k njegovim zbranim." (Iz 56,6-8)

Preroku je bil dovoljen vpogled skozi stoletja v čas prihoda obljubljenega Mesija. Sprva je videl samo nadlogo in temo, "tesnoben mrak". (Iz 8,22) Mnoge, ki so hrepeneli po luči resnice, so lažni učitelji zavedli v blodnjak filozofije in spiritizma; drugi so se zanašali na podobo pobožnosti, niso pa kazali resnične svetosti v vsakdanjem življenju. Stanje je bilo videti brezupno; kmalu pa se je prizor spremenil in pred prerokovimi očmi se je razodelo čudovito videnje. Videl je vzhajati Sonce pravičnosti z ozdravljenjem na svojih žarkih. Prevzet z občudovanjem je vzkliknil: "Toda ne ostane v temi dežela, ki je sedaj v stiski. V prejšnjem času je v zaničevanje spravil Zebulonovo in Neftalijevo deželo, a v poslednjem jo pripravi v čast, ono na poti k morju, onkraj Jordana, Galilejo poganov. Ljudstvo, ki je hodilo po temi, je videlo veliko svetlobo; in kateri so bivali v deželi smrtne sence, jim je zasijala luč." (Iz 9,1.2)

Ta veličastna Luč sveta bo prinesla zveličanje vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. Prerok je slišal večnega Očeta, ki je o njegovem delu oznanil: "Malo je, da si mi hlapec, da bi povzdignil Jakobove rodove ter nazaj pripeljal Izraelove ohranjence; tudi te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje prav do konca zemlje. Ob času milosti sem te uslišal in v dan/373/ zveličanja sem ti pomagal; in stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven! Njim, ki sede v temi: Pridite na svetlo! ... Glej, ti pridejo od daleč, in glej, ti od severa in od zahoda, in ti iz dežele Sinimcev." (Iz 49,6.8.9.12)

Prerok je med gledanjem še dlje v prihodnost videl dobesedno izpolnitev teh slavnih obljub. Videl je nosilce veselega sporočila o zveličanju, ki so hodili do krajev zemlje, k vsakemu narodu in rodu. Slišal je Gospoda, ki o evangeljski cerkvi pravi: "Glej, jaz napeljem proti njej mir kakor reko in slavo narodov kakor poplavljajoč potok." Slišal je tudi naročilo: "Razširi prostor svojega šotora in pregrinjala tvojih stanov naj raztegnejo, ne brani! Podaljšaj svoje vrvi in svoje kole pritrdi! Kajti na desno in na levo prodreš in tvoje potomstvo podeduje narode in opustošena mesta napolni z ljudmi." (Iz 66,12; 54,2.3)

Jahve je preroku objavil, da bo poslal svoje priče "k narodom v Tarsis, Pul in Lud, ... v Tubal in Javan, na daljne otoke". (Iz 66,19) "Kako lepe so na gorah noge blagovestnika, ki razglaša mir, oznanja blagovest o dobrem, razglaša zveličanje, ki govori Sionu: Tvoj Bog kraljuje!" (Iz 52,7)/374/

Prerok je slišal Božji glas, ki je klical svojo cerkev na delo, ki ga ji je določil, da bi pripravila pot za prihod večnega kraljestva. Sporočilo je bilo nedvoumno jasno:

"Vstani, sveti se, sionska hči! Zakaj tvoja svetloba je prišla in Gospodova slava je zasijala nad teboj. Kajti glej, tema pokriva zemljo in mrak narode; a nad teboj zasije Gospod in njegova slava bo očitna nad teboj. In pridejo narodi k tvoji svetlobi in kralji k svitu, ki ti sije. Povzdigni oči krog in krog in poglej: vsi oni se zbirajo in prihajajo k tebi; tvoji sinovi gredo iz daljave in tvoje hčere prinašajo v naročju. In zidali bodo tujci tvoje zidove in njihovi kralji ti bodo stregli; zakaj v svojem srdu sem te udaril, a v svoji blagovoljnosti sem se te usmilil. In tvoja vrata bodo odprta neprestano, noč in dan se ne zapro, da pripeljejo k tebi bogastvo narodov ob spremstvu njihovih kraljev. Ozrite se v mene in rešeni boste, vsi kraji zemlje, zakaj jaz sem mogočni Bog in drug nobeden." (Iz 60,1-4.10.11; 45,22)

Ta prerokovanja o velikem duhovnem prebujenju med gosto temo se danes izpolnjujejo v širjenju misijonarskih središč, ki dosegajo nerazsvetljene predele zemlje. Skupine misijonarjev v poganskih deželah je prerok primerjal z znamenjem,/375/ ki je postavljeno kot smerokaz njim, ki iščejo luč resnice.

Izaija pravi: "In zgodi se v tistem času: po Davidovi korenini, ki stoji v znamenje ljudstvom, bodo vprašali poganski narodi; in njegovo počivališče bo slavno. In zgodi se v tistem času, da iztegne zopet, drugič, Gospod svojo roko, da odkupi ostanek svojega ljudstva. ... In vzdigne znamenje poganskim narodom, in spravi vkup Izraelove pregnance in zbere Judove razkropljence od četverih koncev zemlje." (Iz 11,10-12)

Dan rešitve je blizu. "Zakaj Gospodove oči gledajo po vsej zemlji, da se izkaže močnega pri teh, katerih srce je nerazdeljeno proti njemu." (2 Let 16,9) Med vsemi narodi, rodovi in jeziki Bog vidi ljudi, ki molijo za luč in spoznanje. Njihovo srce je nepotešeno, dolgo so se hranili s pepelom. (Glej Iz 44,20) Sovražnik vsake pravičnosti jih je zapeljal, in oni tavajo kakor slepi. So pa iskreni v srcu in si želijo spoznati boljšo pot. Čeprav so v globinah poganstva in ne poznajo pisane Božje postave, niti njegovega Sina Jezusa, so na različne načine razodeli delovanje božanske moči na svoj um in značaj.

Včasih so ljudje, ki nimajo drugega spoznanja o Bogu razen tega, ki so ga prejeli z delovanjem božanske milosti, bili prijazni z njegovimi služabniki in so tvegali življenje, da bi jih zaščitili. Sveti Duh polaga Kristusovo milost v srce marsikaterega plemenitega/376/ iskalca resnice ter poživlja njegovo sočutje v nasprotju z njegovo naravo in prejšnjo vzgojo. "Prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet" in svetila v njihovem srcu; ta Luč pa, če jo poslušajo, bo vodila njihove korake v Božje kraljestvo. (Jn 1,9) Prerok Miha je dejal: "Če sedim v temi, Gospod mi je luč. ... Privede me ven na luč, gledal bom njegovo pravičnost." (Mih 7,8.9)

Nebeški načrt zveličanja je dovolj širok, da zajame ves svet. Bog si želi onemoglemu človeštvu vdihniti dih življenja. Ne bo dovolil,/377/ da bi bil razočaran kdo, ki iskreno hrepeni po čem višjem in plemenitejšem od vsega, kar lahko ponudi svet. Neprestano pošilja svoje angele ljudem, ki jih obdajajo najtežavnejše razmere, vendar v veri molijo, da bi jih vodila moč, ki je višja od njih samih, ter jim prinesla rešitev in mir. Bog se jim bo razodel na različne načine ter jih privedel v stik s previdnostjo in tako utrdil njihovo zaupanje vanj, ki je dal sebe v odkupnino za vse, da postavijo svoje upanje "na Boga in ne pozabijo ... dejanj mogočnega Boga, temveč hranijo ... njegove zapovedi". (Ps 78,7)

"Ali se more velikanu odvzeti plen? ... Tako pravi Gospod: Tudi velikanovi jetniki se mu vzamejo in siloviteža plen se otme. Sramota jih oblije, kateri upajo v rezane podobe, kateri pravijo ulitim podobam: Vi ste naši bogovi." (Iz 49,24.25; 42,17)

"Blagor mu, komur je pomočnik mogočni Jakobov Bog, čigar nada je v Gospodu, njegovem Bogu. Obrnite se k trdnjavi, ki ste jetniki v upanju!" (Ps 146,5; Zah 9,12) Vsem iskrenim v srcu v poganskih deželah - "poštenim" v očeh nebes - "v temi vzhaja luč". (Ps 112,4) Bog je rekel: "In popeljem slepce po poti, ki je ne poznajo, po stezah, ki so jim tuje, jim dam hoditi; temo pred njimi naredim v svetlobo in hribast kraj v ravan. Te reči storim in jih ne opustim."


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

IV. del: Ljudstvu grozi kazen   Ellen G. White: Preroki in kralji

32.poglavja:  Manasej in Josija
Judovo kraljestvo, ki je za Ezekija cvetelo, je še enkrat moralno nizko padlo v dolgih letih Manasejeve grešne vladavine. Poganstvo je namreč oživelo in mnogo ljudi je bilo zapeljanih v malikovanje. "A Manasej je v blodnjo vodil Judo in prebivalce Jeruzalema, da so delali hudo bolj kakor narodi, katere je Gospod pokončal pred Izraelovimi sinovi." (2 Let 33,9) Po slavni luči prejšnjih rodov je nastopila tema vraževerja in zmot. Pojavila in razširila so se velika zla: nasilje, zatiranje, sovraštvo do vsega, kar je dobro. Prevračali so pravico, prevladalo pa je nasilje.

Ti hudi časi vendar niso bili brez prič za Boga in pravico. Težavne preizkušnje, ki jih je Juda varno zdržal za Ezekijeve vladavine, so v mnogih srcih razvile trdnost značaja, ki je sedaj služil kakor jez pred prevladujočo krivičnostjo. Njihovo pričevanje v prid resnici in pravičnosti je izzvalo jezo Manaseja in njegovih privržencev na oblasti. Ti so si/381/ prizadevali utišati vsak glas neodobravanja, da bi se utrdili v zlu. "In Manasej je tudi prelil veliko nedolžne krvi, dokler ni z njo napolnil Jeruzalema od enega konca do drugega." (2 Kr 21,16)

Eden prvih, ki je bil umorjen, je bil Izaija, ki je skoraj pol stoletja služil v Judi kot izvoljeni Jahvejev poslanec. "Drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhutega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah (njih ni bil svet vreden!), po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemnih jamah." (Heb 11,36-38)

Nekaterim tistih, ki so trpeli preganjanje med Manasejevo vladavino, je bilo naloženo, naj povedo posebno sporočilo graje in sodbe. Preroki so objavili, da je Judov kralj "delal krivično bolj kakor ... Amorejci, ki so živeli pred njim". (2 Kr 21,11) Zaradi teh grehov se je njegovemu kraljestvu približevala nesreča. Kmalu bodo prebivalci dežele odvedeni kot ujetniki v Babilon in tam bodo postali "rop in v plen vsem svojim sovražnikom". (2 Kr 21,14) Gospod pa ne bo dokončno pozabil njih, ki ga bodo v tuji deželi priznali za svojega Vladarja. Morda bodo doživeli hudo stisko, vendar jih bo rešil ob določenem času in na ustrezen način. Kdor bo popolnoma zaupal vanj, bo v njem našel varno zavetje.

Preroki so še naprej zvesto svarili in opominjali; neustrašno so govorili Manaseju in/382/ njegovemu ljudstvu; sporočila pa so bila zaničevana. Odpadli Juda ni hotel poslušati. Kot zgled tega, kar jih bo doletelo, če nadaljujejo v zakrknjenosti, je Gospod dovolil, da je njihovega kralja ujela četa asirskih vojakov. Ti so "ga zvezali z dvema bronastima verigama in odvedli v Babilon", njihovo začasno prestolnico. Ta udarec je kralja spametoval: "Prosil je blagovoljnosti Gospoda, svojega Boga, in se silno ponižal pred Bogom svojih očetov in molil k njemu. In dal se mu je izprositi ter uslišal njegovo prošnjo in ga zopet privedel v Jeruzalem v njegovo kraljestvo. Tedaj je spoznal Manase, da Gospod je Bog." (2 Let 33,11-13) Čeprav je bilo to spokorjenje pomembno, je vendar prišlo prepozno, da bi rešilo kraljestvo pred pogubnim vplivom dolgih let malikovanja. Mnogi so se spotaknili in padli ter nikoli več niso vstali.

Med temi, ki jim je življenjsko izkušnjo nepreklicno izoblikovalo pogubno Manasejevo odpadništvo, je bil tudi njegov sin, ki je nasledil prestol, ko je bil star dvaindvajset let. O kralju Amonu je zapisano: "In hodil je po vsej poti, po kateri je hodil njegov oče, služeč malikom, ki jim je služil njegov oče, in klanjajoč se jim; Gospoda pa, Boga svojih očetov, je opustil, in ni hodil po Gospodovi poti." (2 Kr 21,21.22) "Ni se ponižal pred Gospodom, kakor se je bil ponižal njegov oče Manase, temveč je kopičil krivdo za krivdo nadse." (2 Let 33,23) Brezbožnemu kralju ni bilo dovoljeno dolgo vladati. Sredi njegove predrzne brezbožnosti, samo dve leti po prihodu na prestol, so ga v palači umorili služabniki in "ljudstvo dežele je postavilo Josija, njegovega sina, za kralja na njegovem mestu". (2 Let 33, 25)/383/

Ko je prišel na prestol Josija in vladal enaintrideset let, so ljudje, ki so ohranili čisto vero, pričeli upati, da je propadanje kraljestva ustavljeno. Novi kralj se je namreč bal Boga, čeprav je bil star šele osem let. Že od začetka "je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, in je hodil po vsej poti Davida, svojega očeta, ni se uklonil ne na desno, ne na levo". (2 Kr 22,2) Josija se je rodil popačenemu kralju, obdan je bil s skušnjavami, da bi šel po očetovi poti, in imel je malo svetovalcev, da bi ga spodbujali, naj ostane na pravi poti, vendar je ostal zvest Izraelovemu Bogu. Napake prejšnjih rodov so mu bile v svarilo, da se je odločil delati dobro, namesto da bi se spustil na bedno raven greha in moralnega ponižanja, kamor sta padla njegov oče in ded. "Ni se uklonil ne na desno, ne na levo." (2 Kr 22,2) Kot človek, ki je zasedal odgovoren položaj, se je odločil ubogati vodstvena navodila, ki so bila dana Izraelovim vladarjem. Njegova poslušnost je Bogu omogočila, da ga je uporabil kot posodo za čast.

V začetku Josijevega vladanja in tudi veliko let poprej so se iskreni ljudje na Judovem spraševali, ali se bodo sploh kdaj izpolnile Božje obljube, ki jih je dal starodavnemu Izraelu. S človeškega stališča se je izpolnitev božanskega načrta za izvoljeno ljudstvo zdela skoraj nemogoča. Odpadništvo v prejšnjih stoletjih se je z leti samo še okrepilo. Deset rodov je bilo razkropljenih med pogani. Ostala sta samo Judov in Benjaminov rod in še ta dva sta bila sedaj na robu/384/ moralnega in narodovega propada. Preroki so pričeli napovedovati dokončno uničenje njihovega lepega mesta, kjer je stal tempelj, ki ga je zgradil Salomon in kjer so bili osredotočeni vsi zemeljski upi o narodovi veličini. Ali je mogoče, da bo Bog opustil svoj obljubljeni načrt za rešitev njih, ki zaupajo vanj? Ali lahko ljudje, ki so ostali zvesti Bogu, upajo na boljše čase kljub dolgotrajnemu preganjanju pravičnih in navidezni blaginji hudobnih?

Ta mučna vprašanja je preglasil prerok Habakuk. Ko je opazoval stanje zvestih v svojih dneh, je izrazil breme svojega srca z vprašanjem: "Kako dolgo, o Gospod, sem vpil k tebi, in ne slišiš! Vpijem k tebi o nasilstvu, a ne rešiš. Zakaj dopuščaš, da vidim krivico, zakaj gledaš nadlogo? Kajti pustošenje in nasilstvo je pred menoj, in nastaja prepir in vnema se boj! Zato izgublja postava veljavo in prava sodba ne pride nikdar na dan; kajti brezbožnik obdaja pravičnega, zato prihaja le popačena sodba na svetlo." (Hab 1,2-4)

Bog je odgovoril na vpitje.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog je odgovoril na vpitje svojih zvestih otrok. Po izvoljenih glasnikih je razodel svojo odločitev, da bo kaznoval narod, ki se je odvrnil od njega in služil poganskim bogovom. Za življenja nekaterih, ki so prav takrat povpraševali po prihodnosti, je čudežno vodil razvoj dogodkov vodilnih narodov na zemlji in poskrbel za vzpon Babiloncev. Ti Kaldejci, strašni in grozoviti, so nepričakovano napadli Judovo deželo kakor šiba/385/ od Boga. (Hab 1,7) Judovi knezi in vodilni ljudje so bili odpeljani v Babilon kot ujetniki. Judejska mesta in vasi ter obdelana polja so bila opustošena; ničemur ni bilo prizaneseno.

Habakuk je bil prepričan, da se bo tudi v tej strašni sodbi nekako izpolnil Božji načrt za njegovo ljudstvo, zato se je pokorno priklonil razodeti Jahvejevi volji. "Ali nisi ti od vekomaj, Gospod, moj Bog in moj Svetnik?" je vzkliknil. Potem pa se je njegova vera dvignila nad preteče napovedi bližnje prihodnosti in se trdno oprijela dragocenih obljub, ki razodevajo Božjo ljubezen do njegovih otrok, ki zaupajo vanj. Prerok je dodal: "Mi ne umremo." (Hab 1,12) S tem oznanilom vere je prepustil svojo prihodnost in prihodnost vsakega verujočega Izraelca v roke usmiljenega Boga.

Habakuk ni samo takrat pokazal močne vere. Ob neki priložnosti, ko je razmišljal o prihodnosti, je dejal: "Na svojo čuvajnico stopim in se postavim na stolp in bom oprezal, da bi videl, kaj bo govoril z menoj in kaj naj odgovorim na svojo tožbo." Gospod mu je milostno odgovoril: "Zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko čita. Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala ne bo. Če odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni. Glej, kdor je prevzeten, njegova duša ni poštena v njem. Pravični pa bo živel po svoji veri." (Hab 2,1-4)

Vera, ki je krepila Habakuka ter vse svete in pravične v tistih dneh, je bila ista vera, ki še danes ohranja Božje ljudstvo. V najtemnejših urah in v najtežavnejših razmerah naj kristjan/386/ poteši svojo dušo na izviru vse svetlobe in moči. Tako se bo dan za dnem po veri v Boga obnavljalo njegovo upanje in pogum. "Pravični pa bo živel po svoji veri." (Hab 2,4) V Božjem delu ne sme biti potrtosti, omahovanja ali strahu. Gospod bo izpolnil več kakor so največja pričakovanja teh, ki zaupajo vanj. Dal jim bo modrost, ki jo zahtevajo njihove različne potrebe.

Apostol Pavel je zgovorno pričal o obilni pomoči, ki je dana vsakemu skušanemu človeku. Njemu je bilo dano božansko zagotovilo: "Dosti ti je moja milost; zakaj moja moč se v slabosti izkazuje popolna." (2 Kor 12,9) Hvaležno in z zaupanjem je preizkušani Božji služabnik odgovoril: "Zato sem dobre volje v slabostih, v zasramovanju, v potrebah, v preganjanju, v težavah, za Kristusa; zakaj kadar sem slab, tedaj sem močan." (2 Kor 12,10)

Gojiti in negovati moramo vero, o kateri so pričali preroki in apostoli - vero, ki se trdno oklepa Božjih obljub in čaka rešitev ob času in na način, kakor je On določil. Zanesljiva preroška beseda se bo dokončno izpolnila ob slavnem prihodu našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, ko bo prišel kot Kralj kraljev in Gospod gospodov. Čas čakanja se morda zdi dolg, ljudje se lahko srečujejo s težavnimi razmerami, mnogi, v katere smo zaupali, lahko med potjo padejo. Toda skupaj s prerokom, ki si je prizadeval spodbuditi Judo med neprimerljivim odpadništvom, moramo z zaupanjem reči: "Toda Gospod je v templju svoje svetosti - molči/387/ pred njim, vsa zemlja!" (Hab 2,20) Vedno se spominjajmo spodbudnega sporočila: "Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in ne bo varala. Če odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni. ... Pravični pa bo živel po svoji veri." (Hab 2,3.4)

"Gospod, oživi svoje delo sredi let, sredi let daj, da bo očitno; v jezi se spominjaj usmiljenja! Bog prihaja s Temana in Svetnik z gore Parana. Njegovo veličastvo pokriva nebesa in zemlja je polna njegove hvale. In svetloba nastaja kakor sončna luč; žarki se mu iskre iz roke, in ondi je skrita njegova moč. Pred njim gre kuga in tik za njim pomor. Postal je in potresel je zemljo, pogledal je in ustrašil narode; in razdrobile so se večne gore, starodavni hribi so se pogreznili; njegove poti so večne. Izšel si v rešenje svojega ljudstva, v rešenje svojega maziljenca. Kajti smokva ne bo cvetela in pridelka ne bo nič na trtah, oljkova rast bo varala in žitno polje ne donese užitka, iz ograje izgine drobnica in govedi ne bo nič v hlevih: a jaz se bom vendar radoval v Gospodu, veselil se bom, da je Bog moje rešenje. Jahve, Gospod, je moja moč." (Hab 3,2-6.13.17-19)/388/

Habakuk ni bil edini, po komer je bilo dano sporočilo o slavnem upanju in prihodnji zmagi kakor tudi o sedanji sodbi. Med Josijevim vladanjem je Gospodova beseda prišla tudi Zefaniju, ki je odkrito opisal posledice nadaljevanja v odpadništvu. Pozornost prave cerkve je usmeril na prihodnje veličastno upanje. Njegova prerokovanja o sodbi, ki je grozila Judi, enako veljajo za sodbe, ki bodo doletele nespokorjeni svet ob drugem Kristusovem prihodu:/389/ "Blizu je veliki Gospodov dan, blizu je in silno hiti. Čuj, Gospodov dan! Bridko vpije tam junak. Ta dan je dan srda, dan stiske in nadloge, dan pustote in pustošenja, dan teme in mraka, dan oblakov in oblačne noči, dan trobljenja in bojnega vpitja zoper trdna mesta in zoper visoke utrdbe." (Zef 1,14-16)

"In stiskal bom ljudi, da bodo hodili kakor slepci, ker so grešili zoper Gospoda; in njihova kri se razmeče kakor prah. ... Tudi njihovo srebro, tudi njihovo zlato jih ne bo moglo rešiti ob dnevu Gospodove jeze; in z ognjem njegove gorečnosti bo vsa dežela požrta; zakaj konec, nagel konec naredi vsem prebivalcem dežele." (Zef 1,17.18)

"Zberite se, da, zberite se, o narod brezsramni, preden se uresniči, kar je ukrenjeno (tisti dan poleti mimo kakor pleve), preden pride nad vas togota Gospodovega srda, preden pride nad vas dan Gospodove jeze! Iščite Gospoda, vsi krotki v deželi, ki ste opravljali njegovo sodbo; iščite pravičnost, iščite ponižnost; morda dobite skrivališče ob dnevu Gospodove jeze!" (Zef 2,1-3)/390/

"Glej, jaz bom ravnal tisti čas z vsemi tvojimi stiskalci, in rešim hrome in zberem izvržene in jim napravim hvalo in sloveče ime po vseh deželah, kjer so zdaj v sramoti. Tisti čas vas privedem sem in tisti čas vas zberem; kajti v sloveče ime in v hvalo vas storim med vsemi ljudstvi na zemlji, ko nazaj pripeljem vaše ujetništvo pred vašimi očmi, pravi Gospod." (Zef 3, 19.20)

"Glasno poj, o sionska hči, ukajte, ki ste Izraelovi! Veseli se in raduj iz vsega srca, jeruzalemska hči! Odvzel je Gospod tvoje sodbe, odstranil tvojega sovražnika. Izraelov Kralj, Jahve, je sredi tebe, nesreče ne boš več videla nobene. Tisti dan poreko Jeruzalemu: Ne boj se! Sion, tvoje roke naj ne omagajo! Jahve, tvoj Bog, je sredi tebe, junak, ki hoče rešiti; veseli se te presilno, molči v svoji ljubezni, raduje se nad teboj z glasnim petjem."


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

33. poglajve: Knjiga postave
Tihi, pa vendar mogočni vplivi, ki so jih sprožila sporočila prerokov o babilonskem ujetništvu, so veliko pripomogli k pripravi poti za prenovo, ki je nastala v osemnajstem letu Josijevega vladanja. To prenovitveno gibanje, ki je za nekaj časa ustavilo grozeče sodbe, se je začelo popolnoma nepričakovano z odkritjem in proučevanjem dela Svetega pisma, ki je bil veliko let čudno založen in izgubljen.

Skoraj stoletje pred tem je bilo med prvim Ezekijevim praznovanjem pashe sklenjeno, da duhovniki poučujejo ljudstvo z javnim branjem knjige postave. Ker so spoštovali predpise, ki jih je zapisal Mojzes, še posebej tiste iz knjige zaveze, ki je del pete Mojzesove knjige, je bilo Ezekijevo vladanje tako uspešno. Manasej pa si je drznil te predpise odpraviti in med njegovim vladanjem se je tempeljski/392/ izvod knjige postave zaradi malomarnosti izgubil. Tako je bilo predvsem ljudstvo veliko let prikrajšano za njena navodila.

Dolgo izgubljeni rokopis je v svetišču našel veliki duhovnik Hilkija med obsežnim popravljanjem stavbe v skladnosti z načrtom kralja Josija, da bi ohranili sveto zgradbo. Dragoceni zvitek je izročil Safanu, učenemu pisarju, da ga je prebral in potem odnesel kralju ter mu povedal zgodbo o njegovi najdbi.

Josija je močno pretreslo, ko je prvič slišal brati opomine in svarila, zapisane v tem starodavnem rokopisu. Nikoli prej ni tako popolnoma dojel, da je Bog Izraelu tako jasno predstavil "življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo"; (5 Mz 30,19) kako jih je vedno znova prosil, naj izberejo pot življenja, da bi postali slava na zemlji, blagoslov narodom. Mojzes je spodbujal Izraela: "Bodite močni in srčni, ne bojte se in ne prestrašite se; ... zakaj Gospod, tvoj Bog, On je, ki gre s teboj; ne odtegne se ti in te ne zapusti." (5 Mz 31,6)

Knjiga je vsebovala obilo zagotovil, da je Bog pripravljen dokončno rešiti nje, ki popolnoma zaupajo vanj. Kakor je deloval pri njihovi rešitvi iz egiptovske sužnosti, tako bo mogočno deloval, da jih bo utrdil v Obljubljeni deželi ter jih naredil za glavo narodov na zemlji.

Obljube o nagradi za poslušnost so bile združene s prerokovanji o sodbah za neposlušnost. Ko je kralj slišal navdihnjene besede, je/393/ v prizoru, kakršnega si je predstavljal, spoznal razmere, ki so bile podobne tem, ki so dejansko obstajale v njegovem kraljestvu. Skupaj s temi preroškimi opisi ločitve od Boga je preplašen odkril jasne izjave o posledicah, da bo dan nesreče nastopil kmalu in da ne bo več pomoči. Besede so bile jasne; glede njihovega pomena ni moglo biti pomote. Na koncu zvitka v povzetku Božjega ravnanja z Izraelom in omenjanju prihodnjih dogodkov so bila ta vprašanja dvakrat jasnejša. Mojzes je pred vsem Izraelom oznanil: "Poslušajte, nebesa, ker hočem govoriti, in zemlja naj čuje besede mojih ust! Kaplja naj kot dež moj nauk, pada kakor rosa moj govor, kakor pršica na mlado travo, kakor moča na zelenjavo, kajti oznanjati hočem Gospodovo ime. Priznajte velikost našemu Bogu! On je Skala, njegovo delo je popolno, ker vse njegove poti so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je. Spomni se starodavnih dni, pomisli na leta minulih rodov! Vprašaj svojega očeta, on ti oznani, svoje starce, in ti povedo! Ko je Najvišji delil narodom dediščino, ko je razdruževal človeške otroke, je določil meje ljudstvom po številu Izraelovih sinov. Zakaj Gospodov delež je njegovo ljudstvo, Jakob je njemu odmerjena dediščina./394/ Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor punčico svojega očesa." (5 Mz 32,1-4.7-10)

Izrael pa je "zapustil Boga, ki ga je ustvaril, in za malo je štel Skalo svojega rešenja. Razvnemali so ga s tujimi bogovi, z gnusobami so ga dražili v jezo. Darovali so hudim duhovom, ki niso Bog, bogovom, ki jih niso poznali, novim bogovom, ki so pred kratkim nastopili, ki se jih niso bali vaši očetje. Vnemar si pustil Skalo, ki te je plodila, in mogočnega Boga, ki te je rodil, si pozabil. In Gospod je videl, in jih je zavrgel, vznevoljen nad svojimi sinovi in hčerami. Rekel je: Skriti jim hočem svoje obličje, gledal bom, kaj bo njihov konec; ker so silno popačen rod, otroci, ki ni v njih nič vere. Razvneli so me s tistim, kar ni mogočni Bog, dražili so me v jezo s svojimi nečimrnostmi: tudi jaz jih razvnamem s tistimi, ki niso ljudstvo, razdražim jih z nespametnim poganskim narodom. Nakopičim nadnje nesreče; svoje puščice uporabim proti njim. Obnemorejo od lakote, požre jih vročica in strupena kuga. ... Zakaj narod so, ki si ne zna svetovati, in razumnosti ni v njih. O, da bi bili modri, bi bili razumeli to, pomislili bi bili svoj zadnji konec./395/ Kako bi mogel eden poditi jih tisoč in dva pognati v beg deset tisoč? Ali ne zato, ker jih je prodala njihova Skala in jih je sovražnikom izročil Gospod? Ni namreč njihova skala kakor naša Skala; naši sovražniki naj to sami presodijo. Ali ni to shranjeno pri meni, zapečateno med mojimi zakladi? Moje je maščevanje, jaz povrnem ob času, ko jim opolzne noga; kajti blizu je dan njihove pogube, in kar jim je določeno, pride hitro." (5 Mz 32,15-21.23.24.28-31.34.35)

Ta in podobni odlomki so Josiju razodeli Božjo ljubezen do njegovega ljudstva in njegovo sovraštvo do greha. Ko je kralj slišal prerokbe o nagli sodbi nad njimi, ki vztrajajo v uporu, je zatrepetal za prihodnost. Judova pokvarjenost je bila velika; kakšen bo izid njihovega vztrajnega odpadništva?

V preteklih letih kralj ni bil ravnodušen do prevladujočega malikovalstva. "V osmem letu namreč svojega kraljevanja, ko je bil še deček," se je v celoti posvetil službi Bogu. (2 Let 34,3) Štiri leta pozneje, ko je bil star dvajset let, (glej 2 Let 34,1) si je resnično prizadeval odstraniti skušnjavo svojih podložnikov. "Začel je očiščevati Judo in Jeruzalem višav in Ašer ter izrezanih in ulitih podob. In podrli so oltarje Baalov vpričo njega in sončne stebre, ki so bili vrhu njih, je posekal, Ašere pa in izrezane in ulite podobe je strl ter jih zdrobil v prah in prah raztresel po grobovih tistih, ki so jim bili darovali. In kosti duhovnikov/396/ je sežgal na njihovih oltarjih, in tako je očistil Judo in Jeruzalem." (2 Let 34,3-5)

Ker mladi vladar ni bil zadovoljen s tem, kar se je počelo v Judovi deželi, je razširil svoje delo še v Palestino, ki jo je prej posedalo deset Izraelovih rodov, sedaj pa je tam od njih ostal samo še maloštevilen ostanek. Poročilo pravi: "Tudi v Manasejevih in Efraimovih in Simeonovih mestih, prav do Neftalija, vseokrog po njihovih razvalinah je porušil oltarje ter/397/ razbil v prah Ašere in izrezane podobe in posekal sončne stebre po vsej Izraelovi deželi." (2 Let 34,6.7) V Jeruzalem se ni vrnil, dokler ni prehodil po dolgem in počez te pokrajine uničenih domov.

Tako si je Josija že v svoji zgodnji mladosti prizadeval izkoristiti svoj položaj kralja, da bi povišal načela Božjega svetega zakona. In ko mu je sedaj pisar Safan bral knjigo postave, je kralj v tem zvitku zaznal zaklad spoznanja, mogočnega zaveznika v prenovi, ki si jo je tako močno želel izpeljati v deželi. Odločil se je hoditi v luči teh nasvetov in delati vse, kar je mogel, da bi svoje ljudstvo seznanil z njegovimi nauki ter jih spodbudil, če bo mogoče, da bi se naučili spoštovati in ljubiti nebeški zakon.

Toda ali bo mogoče izpeljati potrebno prenovo? Izrael je skoraj napolnil mero božanske potrpežljivosti. Bog bo kmalu kaznoval nje, ki so oskrunili njegovo ime. Gospodova jeza se je že razvnela zoper ljudstvo. Josija je žalosten in prestrašen raztrgal svoja oblačila in se priklonil pred Bogom v duševni stiski. Prosil je odpuščanje za grehe nespokorjenega ljudstva.

Tisti čas je..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tisti čas je v Jeruzalemu blizu templja živela prerokinja Hulda. Kralj se je, poln hudih slutenj, spomnil nje in se odločil povprašati Gospoda po njegovi izvoljeni poslanki, ali bi lahko na kakšen način, ki je v njegovi moči, rešil grešno Judo, ki je bila na samem robu uničenja.

Zaradi resnosti razmer in spoštovanja do prerokinje je za svoje poslance izbral najuglednejše može v kraljestvu. Ukazal jim je: "Pojdite,/398/ vprašajte Gospoda zame in za ljudstvo in za vse Judovo o besedah te knjige, ki se je našla; zakaj velik je Gospodov srd, ki se je vnel zoper nas, ker niso naši očetje poslušali besed te knjige, da bi delali po vsem, kar nam je v njej predpisano." (2 Kr 22,13)

Gospod je po Huldi sporočil Josiju, da uničenja Jeruzalema ni mogoče ustaviti. Četudi bi se ljudstvo sedaj ponižalo pred Bogom, ne bi ušli kazni. Tako dolgo so teptali svojo vest z napačnimi dejanji, da bi se kmalu vrnili na isto grešno pot, če jih ne bi doletela kazen.

Prerokinja je povedala: "Povejte možu, ki vas je poslal k meni: Tako pravi Gospod: Glej, jaz pripravim nesrečo nad ta kraj in nad njegove prebivalce, namreč vse besede tiste knjige, ki jo je bral Judov kralj, ker so me zapustili in so žgali kadilo drugim bogovom, da bi me dražili v jezo z vsem delom svojih rok; zato se bo vnel moj srd zoper ta kraj, in ne bo ugašen." (2 Kr 22,15-17)

Ker pa je kralj ponižal svoje srce pred Bogom, je Gospod nagradil njegovo pripravljenost, da prosi za odpuščanje in milost. Poslal mu je sporočilo: "Ker se je omečilo tvoje srce in si se ponižal pred Gospodom, ko si slišal, kar sem govoril zoper ta kraj in zoper njegove prebivalce, da jih zadene opustošenje in preklinjanje, in si raztrgal svoja oblačila in jokal pred menoj: zato sem tudi tebe slišal, pravi Gospod. Zato, glej, te zberem k tvojim očetom, in boš/399/ v miru zbran v svoj grob, da ne bodo tvoje oči videle vse nesreče, ki jo spravim nad ta kraj." (2 Kr 22,19.20)

Kralj je moral prihodnje dogodke prepustiti Bogu. Ni mogel spremeniti večnih Jahvejevih odločitev. Vendar ko je Gospod najavil kazen nebeških sodb, ni izključil možnosti za spokorjenje in prenovo. Ko je Josija dojel, da je Bog pripravljen usmiljeno omiliti svoje sodbe, se je odločil narediti vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi dosegel odločne spremembe. Takoj je sklical veliko zborovanje, na katero je povabil starešine in sodnike iz Jeruzalema in Juda skupaj z navadnim ljudstvom. Ti so se z duhovniki in leviti zbrali pred kraljem na tempeljskem dvorišču.

Tej veliki množici je sam kralj prebral "vse besede knjige zaveze, ki se je našla v Gospodovi hiši". (2 Kr 23,2) Med branjem je bil globoko ganjen in sporočilo je podal z vznesenostjo strtega srca. Poslušalci so bili pretreseni. Globina čustev, ki se je razodela na kraljevem obličju, in sama resnost sporočila ter grozeče kazni - vse to je doseglo svoj cilj, da so se mnogi odločili pridružiti kralju v prošnji za odpuščanje.

Tedaj je Josija predlagal, da bi se tudi ljudje na višjih položajih pridružili ljudstvu pri slovesni zavezi pred Bogom, da bodo sodelovali drug z drugim, ko si bodo prizadevali izpeljati odločne spremembe. "In kralj se ustopi ob stebru in stori zavezo pred Gospodom, da bo hodil za Gospodom in izpolnjeval njegove/400/ zapovedi in njegova pričevanja in njegove postave iz vsega srca in iz vse duše, da ostanejo veljavne besede te zaveze, ki so zapisane v tej knjigi." (2 Kr 23,3) Odziv je bil bolj navdušen, kakor pa si je kralj sploh upal pričakovati. "Vse ljudstvo je stopilo v to zavezo." (2 Kr 23,3)

V prenovi, ki se je zgodila, je kralj usmeril njihovo pozornost na uničenje vsake oblike malikovalstva, kar ga je še bilo ostalo. Prebivalci dežele so tako dolgo posnemali običaje okoliških narodov ter se pripogibali pred podobami iz lesa in kamna, da se je zdelo skoraj nemogoče s človekovo močjo odstraniti vsako sled tega zla. Josija pa je bil vztrajen, ko si je prizadeval očistiti deželo. Strogo je nastopil proti malikovanju in pobil "vse duhovnike višav. ... Vrhutega je Josija iztrebil tudi rotilce mrtvih in čarodejnike in hišne bogove, malike in vse grdobe, kar se jih je zalotilo v Judovi deželi in v Jeruzalemu, da uveljavi besede postave, pisane v knjigi, ki jo je našel duhovnik Hilkija v Gospodovi hiši." (2 Kr 23,20.24)

V dneh razdelitve kraljestva, nekaj stoletja pred tem, ko si je Nebatov sin Jeroboam z drznim kljubovanjem Bogu, kateremu je služil Izrael, prizadeval odvrniti srca ljudstva od bogoslužja v jeruzalemskem templju k novim oblikam čaščenja, je v Betelu postavil neposvečen oltar. Med prvo uporabo oltarja, pri katerem so bili v naslednjih letih mnogi zapeljani v malikovalstvo, se je nenadoma pojavil Božji mož iz Judeje. Napovedal je obsodbo za bogoskrunsko ravnanje. Zavpil je zoper oltar, rekoč:/401/

"Oltar, oltar, tako pravi Gospod: Glej, Davidovi hiši se bo rodil sin, po imenu Josija, in na tebi bo daroval duhovnike višav, ki žgo kadilo na tebi, in človeške kosti bodo žgali na tebi." (1 Kr 13,2) To napoved je spremljalo znamenje, ki je potrdilo, da je izgovorjena beseda izvirala od Gospoda.

Minila so tri..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Minila so tri stoletja. Med prenovo, ki jo je začel Josija, se je kralj podal v Betel, kjer je stal ta starodavni oltar. Prerokba, ki je bila pred tolikimi stoletji izrečena pred Jeroboamom, se je tedaj dobesedno izpolnila.

"Enako je tudi porušil oltar v Betelu in višavo, ki jo je napravil Jeroboam, Nebatov sin, ki je napotil Izraela v greh, tisti oltar in višavo je porušil; in sežgal je višavo in jo strl v prah, sežgal je tudi Ašero.

In Josija se ozre in zagleda grobove, ki so bili tam v gori, in pošlje in vzame kosti iz grobov ter jih sežge na oltarju in ga oskruni po Gospodovi besedi, katero je zaklical Božji mož, napovedujoč te reči.

Nato vpraša: Kakšno je to nadgrobno znamenje, ki ga vidim? In mestni možje mu reko: Grob je Božjega moža, ki je prišel z Judovega in zaklical te reči, ki si jih storil zoper betelski oltar. In veli: Naj leži, nihče ne gani njegovih kosti! Tako so ostale nedotaknjene njegove kosti in kosti preroka, ki je bil prišel iz Samarije." (2 Kr 23,15-18)

Na južnih pobočjih Oljske gore, nasproti čudovitega Jahvejevega templja na gori Moriji, so bile kapelice/402/ in podobe, ki jih je dal tja postavit Salomon, da bi zadovoljil svoje malikovalske žene. (1 Kr 11,6-8) Več kakor tri stoletja so te velike in spačene podobe stale na "Gori pogube" (2 Kr 23,13) kot neme priče odpadništva najmodrejšega Izraelovega kralja. Josija je odstranil in uničil tudi te.

Kralj si je prizadeval utrditi Judovo vero v Boga njihovih očetov s praznovanjem pashe, kar je bilo v skladnosti z navodili v knjigi postave. Priprave so opravili tisti, ki jim je bila zaupana sveta služba in na veliki dan praznika so bile darovane prostovoljne daritve. "Gotovo se ni praznovala takšna pasha od dni sodnikov, ki so sodili Izraela, pa tudi ne v dneh Judovih in Izraelovih kraljev." (2 Kr 23,22) Čeprav je bila Josijeva vnema Bogu všeč, pa ni zadoščala kot sprava za grehe preteklih rodov; niti pobožnost kraljevih posnemovalcev ni mogla vplivati na spremembo srca mnogih, ki se trdovratno niso hoteli odvrniti od malikovalstva k čaščenju pravega Boga.

Josija je vladal še več kakor desetletje po tem praznovanju pashe. Umrl je v starosti devetintrideset let v boju z egipčansko vojsko. "In bil je pokopan v grobovih svojih očetov. In ves Juda in Jeruzalem je žaloval po Josiju. In Jeremija je spesnil žalostinko za Josija, in vsi pevci in pevke so govorili o Josiju v svojih žalostinkah do tega dne, in vpeljali so jih v navado v Izraelu. In glej, zapisane so v Jeremijevih žalostinkah." (2 Let 35,24.25) Josiju "ni bilo podobnega kralja pred njim,/405/ ki bi se bil preobrnil h Gospodu iz vsega srca in iz vse duše in iz vse svoje moči, po vsej Mojzesovi postavi, tudi za njim ni vstal nobeden njemu enak. Vendar se Gospod ni odvrnil od togote svoje velike jeze, v kateri se je vnel njegov srd, ... zaradi vsega draženja, s katerim ga je bil dražil Manasej." (2 Kr 23,25.26) Hitro se je bližal čas, ko je bil Jeruzalem dokončno uničen, prebivalci dežele pa so bili odpeljani kot ujetniki v Babilon, da so se tam naučili naukov, katerih se niso hoteli naučiti v ugodnejših razmerah./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

34. poglavje: Jeremija
Med njimi, ki so upali, da bo sad Josijevega vodstva v prenovi trajni duhovni prerod, je bil tudi Jeremija, ki ga je Bog poklical v preroško službo, ko je bil še mlad, v trinajstem letu Josijevega vladanja. Kot pripadnika levitskega duhovništva so ga že v otroštvu usposobljali za sveto službo. V tistih srečnih letih priprave se ni kaj dosti zavedal, da je že od rojstva določen za "preroka narodom". (Jer 1,5) Ko ga je Bog povabil, ga je prevzel občutek nevrednosti. Zato je vzkliknil: "Oh, Gospod Jahve, govoriti ne znam, ker sem otrok." (Jer 1,6)

Bog pa je v mladem Jeremiju videl moža, ki bo zvest temu, kar mu je bilo zaupano, in bo stal za pravico kljub velikemu nasprotovanju. V otroštvu se je izkazal zvest in sedaj je moral zdržati težave kot dober vojak križa. Gospod je velel svojemu izvoljenemu poslancu: "Ne pravi: Otrok sem, ampak kamor koli te pošljem, pojdi, in kar koli ti velim, govori! Ne/407/ boj se jih, ker jaz sem s teboj, da te rešim. ... Ti torej si opaši ledja in vstani in jim govori, kar koli ti velim; ne bodi potrt vpričo njih, da te ne potrem vpričo njih. Kajti jaz, glej, te storim danes v trdno mesto in železen steber in bronast zid proti vsej deželi, proti Judovim kraljem, knezom in duhovnikom in proti ljudstvu dežele. In borili se bodo zoper tebe, ali premagali te ne bodo, kajti jaz sem s teboj, govori Gospod, da te rešim." (Jer 1,7.8.17-19)

Štirideset let je moral Jeremija stati pred narodom kot priča za resnico in pravičnost. Med neprimerljivim odpadništvom je bil z življenjem in značajem zgled čaščenja edinega pravega Boga. Med strašnim obleganjem Jeruzalema je bil Jahvejev govornik. Napovedati je moral padec Davidove hiše in razdejanje prelepega templja, ki ga je postavil Salomon. Ko pa so ga zaprli v ječo zaradi neustrašnega oznanjanja, je še vedno odkrito govoril proti grehu voditeljev. Preziran, osovražen in zavržen od ljudi je bil na koncu priča dobesedni izpolnitvi svojih prerokovanj o grozeči usodi ter bil deležen žalosti in gorja, ki sta nastala po uničenju obsojenega mesta.

Vendar je bilo Jeremiju sredi splošne pogube, ki je hitro doletela ljudstvo, velikokrat dovoljeno pogledati mimo žalostnih prizorov sedanjosti v veličastno prihodnost, ko bo Božje ljudstvo osvobojeno iz sovražnikove dežele in znova zasajeno na Sionu. Vnaprej je videl čas, ko bo Gospod obnovil svoj zavezni odnos z njimi. "In njihova duša bo podobna namočenemu/408/ vrtu, in stradali ne bodo nikdar več." (Jer 31,12)

Jeremija je o svojem vabilu v preroško službo zapisal: "In Gospod iztegne svojo roko in se dotakne mojih ust, in Gospod mi reče: Glej, svoje besede pokladam v tvoja usta. Glej, postavljam te današnji dan nad narode in kraljestva, da iztrebljaš in podiraš in pogubljaš in pokončuješ, da zidaš in sadiš." (Jer 1,9.10)

Hvala Bogu za besede, "da zidaš in sadiš". Te besede so Jeremiju zagotovile, da ima Gospod namen obnoviti in ozdraviti. Sporočila, ki jih je moral oznaniti v prihodnjih letih, so bila stroga. Neustrašno je moral podati prerokovanja o hitro prihajajočih sodbah. S Sinearskih planjav bo pridrlo zlo "nad vse prebivalce te dežele. ... In izrečem svoje sodbe zoper nje," je objavil Gospod, "zavoljo vse njihove hudobnosti, ker so me zapustili." (Jer 1,14.16) Prerok pa je ta sporočila podajal skupaj z zagotovilom o odpuščanju vsem, ki se bodo odvrnili od svojih grehov.

Kot moder gradbenik je Jeremija že na začetku svojega življenjskega poslanstva spodbujal Judovo ljudstvo, naj postavi široke in globoke temelje svojega duhovnega življenja tako, da se popolnoma spokorijo. Dolgo so gradili s snovjo, ki jo apostol Pavel primerja z lesom, senom in slamo, Jeremija pa z žlindro. O nespokorjenem narodu je rekel: "Zavrženo srebro jih bodo imenovali, kajti Gospod jih je zavrgel." (Jer 6,30) Sedaj pa jim je bilo naročeno, naj začnejo graditi modro in za večnost, odstranijo naj smeti/409/ odpadništva in nevere ter za temelj uporabijo snov, kot je čisto zlato, prečiščeno srebro in dragocene kamne - vero, poslušnost in dobra dela - kar je edino sprejemljivo v očeh svetega Boga.

Gospod je po Jeremiju povedal svojemu ljudstvu: "Vrni se, odpadnica Izrael, ... ne bom vas jezno gledal, kajti dobrotljiv sem, govori Gospod, ne držim jeze vekomaj. Samo spoznaj svojo krivico, da si odpadla od Gospoda, svojega Boga. ... Povrnite se, verolomni sinovi, kajti jaz sem vam soprog. Kličite me: Moj Oče! In hodeč za menoj, ne krenete od mene. Povrnite se, verolomni sinovi, poravnal bom vaše nezvestobe." (Jer 3,12-14.19.22)

Poleg teh čudovitih prošenj je Gospod svojemu odpadlemu ljudstvu dodal tudi besede, s katerimi se lahko povrnejo k njemu. Reči bi morali: "Glej, prihajamo k tebi, ker ti si Gospod, naš Bog. Res, le v prevaro je pomoč, ki jo čakamo s hribov, hrup množice na gorah; gotovo v Gospodu, našem Bogu, je Izraelovo rešenje! Ležati nam je v svoji sramoti in naša nečast nas pokriva, zakaj grešili smo zoper Gospoda, svojega Boga, mi in naši očetje, od svoje mladosti prav do današnjega dne; in nismo poslušali glasu Gospoda, našega Boga." (Jer 3,22.23.25)

Prenova, ki jo je izpeljal Josija, je očistila deželo malikovalskih oltarjev, srce množic pa se ni spremenilo. Seme resnice, ki je pognalo in obljubljalo obilno žetev, se je zadušilo v trnju. Še en podoben odpad bi bil/410/ usoden. Gospod si je prizadeval, da bi se ljudstvo zavedlo te nevarnosti. Na božansko naklonjenost in blaginjo pa lahko upajo samo, če se bodo izkazali zvesti Jahveju.

Jeremija je vedno znova usmerjal njihovo pozornost na nasvete, ki so podani v 5. Mojzesovi knjigi. Bolj kakor kateri koli drug prerok je poudarjal nauke Mojzesove postave in kazal, kako lahko ti ljudstvu in vsakemu posameznemu srcu prinesejo največji duhovni blagoslov. Rotil je: "Stopite na poti in glejte ter povprašujte po starih stezah, katera je pot dobrega, in hodite po njej, in najdete pokoj svojim dušam." (Jer 6,16)

Ob neki priložnosti je prerok na Gospodov ukaz stopil k enemu glavnih vhodov v mesto in tam govoril o pomembnosti posvečevanja svetega sobotnega dne. Jeruzalemčani so bili v nevarnosti, da bi pozabili na svetost sobote, zato so bili resno posvarjeni proti posvetnemu ravnanju na ta dan. Poslušnost je bila pogoj za obljubljeni blagoslov. Gospod je oznanil: "In če me boste pridno poslušali ... in boste posvečevali sobotni dan in ne opravljali v njem nobenega dela, se zgodi, da bodo hodili skozi vrata tega mesta kralji in knezi, sedeči na Davidovem prestolu; na vozovih se bodo peljali in na konjih bodo jezdili oni in njihovi knezi, Judovi možje in jeruzalemski prebivalci; in to mesto bo obseljeno vekomaj." (Jer 17,24.25)

Obljubo o blaginji..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Obljubo o blaginji kot nagradi za zvestobo je spremljalo prerokovanje o strašnih sodbah, ki bodo doletele mesto, če bodo njegovi prebivalci nezvesti Bogu in njegovemu zakonu. Če ne bodo upoštevali svaril, naj poslušajo/411/ Gospoda Boga svojih očetov in posvečujejo njegovo soboto, bo mesto in njegove palače dokončno uničil ogenj.

Tako je prerok trdno stal za zdravimi načeli pravičnega življenja, ki so izredno jasno zapisana v knjigi postave. Toda v Judovi deželi so prevladovale takšne razmere, da bi samo odločni ukrepi lahko kaj spremenili na boljše. Zato je prerok goreče delal za zakrknjene. Rotil je: "Orjite si novino in ne sejte med trnje! ... Operi svoje srce hudobnosti, o Jeruzalem, da se rešiš!" (Jer 4,3.14)

Velika večina ljudstva pa se ni zmenila za vabilo k spokorjenju in prenovi. Odkar je umrl dobri kralj Josija, so se tisti, ki so vladali ljudstvu, izkazali za nevredne zaupanja, saj so mnoge zapeljali na stransko pot. Joahaz je bil odstavljen s posegom egiptovskega kralja. Njemu pa je sledil starejši Josijev sin Jojakim. Od začetka njegovega vladanja je imel Jeremija le malo upanja, da bi lahko rešil ljubljeno deželo pred uničenjem in ljudstvo pred ujetništvom. Pa vendar ni smel molčati, medtem ko je kraljestvu grozila dokončna poguba. Ljudi, ki so ostali zvesti Bogu, je bilo treba spodbuditi k vztrajanju v dobrih delih, grešnike pa je bilo treba, če bo mogoče, odvrniti od krivičnosti.

Stiska je zahtevala javna in daljnosežna prizadevanja. Gospod je ukazal Jeremiju stopiti v tempeljsko dvorišče in spregovoriti vsem Judom, ki hodijo noter in ven. Iz danega sporočila ni smel spustiti niti besede, da bi grešniki na Sionu imeli/412/ čim boljšo priložnost prisluhniti in se odvrniti od svojih grešnih poti.

Prerok je ubogal; stopil je med vrata Gospodove hiše in tam povzdignil svoj glas svarjenja in rotenja. Pod navdihom Vsemogočnega je oznanil:

"Poslušajte Gospodovo besedo, vsi Judovci, ki greste noter skozi ta vrata molit Gospoda. Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Naredite dobre svoje poti in dejanja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju. Ne zanašajte se na lažnive besede, govoreč: Tempelj Jahveja, tempelj Jahveja, tempelj Jahveja je to! Zakaj če res naredite dobre svoje poti in dejanja, če boste resnobno delali pravico med možem in možem, če tujca, sirote in vdove ne boste tlačili in nedolžne krvi ne prelivali v tem kraju, tudi za tujimi bogovi ne hodili v svojo nesrečo: storim, da boste prebivali v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, od veka do veka." (Jer 7,2-7)

Tukaj se jasno vidi, da Gospod ne želi kaznovati. Zadržuje svoje sodbe, da bi prosil uporne. On, ki "dela milost, sodbo in pravičnost na zemlji", (Jer 9,24) hrepeni po svojih tavajočih otrocih. Na vsak možen način jih hoče poučiti o poti v večno življenje. (Jer 9,24) Izraelce je izpeljal iz sužnosti, da bi lahko služili njemu, edinemu resničnemu in živemu Bogu. Čeprav so dolgo tavali v malikovalstvu in se niso menili za njegova opozorila, je sedaj oznanil, da je pripravljen odložiti kazni in jim dati še eno priložnost za spokorjenje. Pojasnil je dejstvo, da je možno grozečo obsodbo ustaviti samo s prenovo srca./413/ Zaman so upali v tempelj in njegove službe. Obredi in običaji niso sprava za greh. Kljub njihovi trditvi, da so izvoljeno Božje ljudstvo, jih je lahko neizbežnih posledic neprestanega prestopanja rešila samo prenova srca in življenja.

Tako se je "po Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah" razlegalo Jeremijevo sporočilo Judi: "Poslušajte besede te zaveze," - jasne Jahvejeve predpise, ki so zapisani v Svetih spisih - "in jih izpolnjujte!" (Jer 11, 6) To sporočilo je objavil stoje na tempeljskem dvorišču v začetku Jojakimovega vladanja.

Na kratko je bilo ponovljeno Izraelovo doživetje po izhodu iz Egipta. Božja zaveza z njimi se je glasila: "Poslušajte moj glas, in bom vaš Bog, in vi mi boste ljudstvo; in hodite po vsej tisti poti, ki vam jo bom ukazal, da bi se vam dobro godilo." (Jer 7,23) To zavezo pa so brez sramu in kar naprej prestopali. Izvoljeno ljudstvo je hodilo "po lastnih sklepih, po trmi svojega hudobnega srca; obrnili so mi hrbet in ne obličja". (Jer 7,24)

Gospod se je spraševal: "Zakaj se je torej odvrnilo to jeruzalemsko ljudstvo z neprenehljivim odpadanjem?" (Jer 8,5) Po prerokovih besedah je to bilo zato, ker niso poslušali glasu Gospoda, svojega Boga in se niso hoteli poboljšati. (Jer 5,3)

Zato je zapel tole žalostinko: "Konec je zvestobi in iztrebljena je iz njihovih ust. Tudi čaplja pod nebom pozna svoje gotove čase in grlica in žerjav in lastovka se drže časa svojega/414/ prihoda; moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove pravice. Ali jih ne bi obiskal zavoljo tega? govori Gospod; ali se nad takšnim narodom ne bi maščevala moja duša?" (Jer 7,28; 8,7; 9,9)

Nastopil je čas globokega preiskovanja srca. Ko je bil njihov vladar Josija, je ljudstvo še imelo nekaj podlage za upanje. Sedaj pa se ni več mogel potegovati zanje, saj je padel v bitki. Grehi ljudstva so bili takšni, da je čas posredovanja že skoraj minil. Gospod je dejal: "Ko bi stopila Mojzes in Samuel predme, moje srce nikakor ne bi bilo nagnjeno temu ljudstvu; spodi jih izpred mene, in naj odidejo. In če ti poreko: Kam naj gremo? reci jim: Tako pravi Gospod: Kdor na smrt, na smrt, in kdor na meč, na meč, in kdor na lakoto, na lakoto, in kdor na sužnost, na sužnost." (Jer 15,1.2)

Uporno ljudstvo ni hotelo poslušati milostnega vabila, ki mu ga je podal Bog, zato je bilo deležno sodb, ki so stoletje poprej doletele severno izraelsko kraljestvo. Sporočilo se je glasilo: "Če me ne boste poslušali, da bi hodili po moji postavi, ki sem vam jo postavil, poslušajoč besede mojih služabnikov prerokov, ki jih jaz pošiljam k vam; od ranega jutra jih pošiljam, pa niste še poslušali: gotovo naredim to hišo podobno Silu in to mesto dam v prekletstvo pri vseh narodih na zemlji." (Jer 26,4-6)

Kdor je stal na tempeljskem dvorišču in poslušal Jeremijev govor, je jasno razumel, kaj je pomenila omemba Sila/415/ in čas v dneh Elija, ko so Filistejci premagali Izraela in odnesli skrinjo zaveze.

Elijev greh je bil, da ni jemal dovolj resno krivičnosti svojih sinov v sveti službi in zla, ki se je razširilo po deželi. Ker se ni potrudil odpraviti teh grehov, je nad Izraela spravil strašno nesrečo. Njegova sinova sta padla v bitki, tudi sam Eli je umrl, Božja skrinja je bila vzeta iz Izraelove dežele, trideset tisoč ljudi je bilo pobitih - vse to zato, ker je bilo dovoljeno, da je greh nekaznovano in neovirano cvetel. Izrael je zaman upal, da jim bo kljub njihovi grešnosti navzočnost skrinje zagotovila zmago nad Filistejci. Podobno so v Jeremijevem času prebivalci Jude menili, da jih bo natančno opravljanje služb v templju, ki so jih določila nebesa, zavarovalo pred pravično kaznijo za njihovo grešno življenje.

Kakšen nauk je to za ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!